_ J22 _
Listek.
Neodgovornost.*) II.
V zadnjom svojem članku govoril sem o poročilu, katero sta izročila zvedenea, gospoda Brouardel in Mottet, go^p. Athalin-n, preiskovalnemu sodniku Baffier-jevemu. kateri je, če se spominjate, brez vsakega razloga smrtno ranil gospoda Grermain Casso-ta.
To poročilo je izvrstno in zelo zanimivo kot psjhologička študija. Sodna medicina vkrenila je v novejem času neko zelo čudno pot.
Kaj je zahteval gosp. Athalin od zvedencev? Vprašal jih je prav jasno in kratko: Ali je človek, ki je zakrivil to djanje, pameten ali ne? Spada on v blaznico ali pred sodnike?
To je edino vprašanje, katero zanima občinstvo.
Človeško društvo nima naloge, razmotravati temnih in zavitih nagibov človeških djanj. Ono le brani svoje članove škode, katero jim namerava hudodelnik prizadjati, trudi se, jim zagotoviti varno in mirno življenje. Če je hudodelnik blazen, ga zapre v blaznico, če pa ni blazen, ga dene v ječo, v bagno ali na vislice. Nič ni bolj naravnega in jasnega.
Zdravniki pa niso tega mnenja. Cujte jih v slučaji Baffier-jevem. Ta Baffier napadelje, brezprovokacije, brez razlogov, pariškega poslanca. To je izreden slučaj in vsa njihova skrb gre na to, ta slučaj razjasniti, razložiti. Zdi se nam, kakor da bi hoteli podati medico-psj^hologičko analjso. Začno z rojstvom Baffler-jevim. Starše imel je poštene in vzglednebil je dober sin. Slučajno dobil je nekega dne, ko se je cerkev v Nevers-u popravljala službo kot kamnosek. Ker je bil priden in spreten, prišel je od tod v podobarski atelje gosp. Boutemar-ja.
V naslednjem podam besede poročila:
,,Hotel je vstvariti delo, ki bi predstavljalo to, kar je nosil v svojej domišljiji, in ker je čutil, da tega še ne more, hotel se je poučiti. Začel je citati, toda prebaviti berila ni mogel. V tem popolnoma neizkušenem človeku sledil je novi utis utisu brez reda, naslanjal se je na spomine mladosti in nastale so čudne domišljije o nekem redu, v katerega naj bi se vse spravilo ter uredilo di'ugače, kot je . . ."
Gospoda zasledujeta to analyso precej na dolgo in prideta do. sklepa, da med nekoliko zmešanimi pojmi Baffier-jevimi in njegovo
*) Glej št. 3.
— 123 —
sposobnostjo k delovanju ni ravnetežja, kar je imelo za duševno njegovo stanje zelo škodljive nasledke. Govorita o kipih, katere je hotel vstvariti, o njegovej nezmožnosti, dati jim zaželjeno obhko, in konečno prideta do kipa, katerega je hotel napraviti, podobo Saint-Justovo.
„Začel je citati vse, po čem bi mogel spoznati človeka, katerega podobo je nameraval vstvariti. On se je identiiikoval ž njegovo osebo ter ni bil zadovoljen s tem, da zve za zunanjost njegovo, skušal se je tudi navdati z njegovim mišljenjem. Premišljeval je o njem in bavil se je ž njim dolge ure; predstavljal si je svoj predmet tako intenzivno da je postal — ne da bi se tega zavedel — resničen in prepričan občudovalec Saint-Justov. Vsled teh nenavadnih vplivov spremenil se je značaj Baffierjev, ki je bil bolj prijazen nego silovit; značaj Saint-Justov zdel se mu je logičen, pošten, globoko se mu je vcepil nek rek, kateri je postal tako rekoč njegov politični čredo, in nekega dne djal je, kakor Saint-Just: ,,vse, ki slabo vladajo, treba je ubiti."
Stojta gospoda zdravnika, za vse to vaju nihče vprašal ni! To so psjhologička raziskavanja, ki bi bila prav zanimava, da jih iz sto-lice v Sorbonni podaja Caro ali Janet, toda mi ne prašamo po filozofiji : to, kar hočemo zvediti od vaju je le to, da-h je ta človek blazen v smislu zakona ali pa je ta človek pri pameti, katero pa rabi kakor mu drago. Tega stališča ne smeta zapustiti. Vse, kar razun tega pravita, le kaže vajin esprit. Toda vidva nadaljujeta in jaz nadaljujem z vama:
„človek ne bi razumil, kako je moglo Baffierju, ki je bil zavzet od svoje lunetnosti, priti na misel to djanje, če ne bi znah, da se je podal tudi v politično življenje, ter bil član nekega odbora, ki se je ustanovil zarad volitve poslanca v Parizu. Politik se je varal, kakor prej umetnik. Nobene osebe ni našel po svojih mislih, njegovim najboljšim nasvetom so se smejali."
Spoštovana sodna zdravnika nadaljujeta to analjso. Ugaja jima kazati svojo dobrohotnost in velikodušnost naproti Baffier-ju. Kramljala sta tudi ž njim in podajata odlomke teh razgovorov.
„Potem, rekel jima je Baffier, sem premišljeval in se spomnil na te besede Saint-Justove: „vse, ki slabo vladajo, treba je ubiti." Primerjal sem jih temu, kar mi je praril moj stari oče, ko sva se po sprehodih razgovarjala. Nekega dne pokazal mi je gosenco in mi rekel: „Glej fant to gosenco, ni viditi, da je hudobna, zelje pa nam vendar sne", in zdrobil jo je s svojo cokljo.  Mnogo ljudi provzročuje
— 124 —
ravno toliko škodo kot gosenice: naj se zdrobe kakor gosenice. Če se nši lotijo vola, treba je vničiti usi, da se reši vol. Ali se je Ljudevik XI. ali Richeliou ali Marat obotavljal, kadar je šlo za blagor domovine?
Dovolite, toda ravno potom tega dokazovanja obsodil bi jaz Baffier-ja.
Prijatelj, rekel bi mu, ti si omenil gosenico, ki ni videti imdobna ter ne stori druge krivice, nego da nam zelje sne. Tudi ti si priden mož, imaš pa neprijetno navado, da se z revolverjem lotiš politikov. Jaz zarad tega ne zahtevam, na,] te s cokljo zdrobijo, ali treba te je skrbno zavarovati v kakej celici, kajti ta čudna logika, ki te navdaja, dovedla bi te menda še do hujšega cina.
Naša zvedenca sta v svojih sklepih zelo milosrčna.
.,Fo vsem, kar sva rekla po dolgem in resnem premišljevanji, je dovoljeno, da naglašava vpliv socijalnili razlogov na njegove ukrepe, ki zarad tega ne postanejo manj kaznjivi, toda midva pristavima, da človeka katerega sva preiskavala, zarad razmer, v katerih je vzrastel in se razvijal, v kateriii so nastali njegovi nazori, ne da bi imeli za protipezo zadostne prvotne odgoje, ni prištevati normalnim tvpom (n"ap-partient pas a un tvpe normal)."
Pomirita so, to je argument za l^affier-jevega zagovornika:
,,Uvažite gospoda, mojega klijenta ni prištevati normahiim typom." In gospoda porotniki djali bodo v posvetovalni sobi drug drugemu: „Kaj hočete, to ni njegova krivda; njega ni prištevati normalnim typom.'' Naj bode, ali ne pošljite ga nazaj v normalno človeško društvo, ne spodbujajte s tako čudno milostjo vse druge, katerih tudi ni prištevati normalnim typom — v našem stoletji nervozitete in boleh-nosti je takih ljudi na tisoče — da ravnajo kakor on in ubijajo tisto, ki slabo vladajo. To, kar je pri vsem veselega, je to, da je ranil (lormain Casseta, ki ni vladal nikdar, ne dobro, ne slabo. Če ta zi-stema prevlada, bodo to obče ubijanje vseh Germain Cassetov po Fran-coskej. Čuvajmo te Germain Casse-te!