Cerkveue zadeve. Ljubezen sv. Očeta Leona XIII. do Slovanov. (V proslavo 501etnice škofovanja priobčil F r. M ur š i č.) nSvet fcrti Slovanp in zameta, Ti nas ljubiš, Očp, bpdni rod . . ." Vesoljnemu svetu znana je slavnovladajočega papeža Leona XIII. orjaška učenost in iskrena pobožnost, velika dobrotljivost in radodarnost, njegova neuinorna delavnost in skrb, nepopustljivost in neupogljivost, odločnost in trdnost, skromnost in prijaznost; znane so njegove besede sprave in miru, blagosti in modrosti: znana je njegova skrb za lepe umetnosti, cerkveno petje in godbo; znan njegov jekleni značaj in bistri duh, previdno, vestno in spretno vladanje, prizanesljivost v političnem oziru, posebno natančnost pri cerkveni upravi. Znana pa je tudi njegova vroča in velikodušna ljubezen do teptanega Slovana. Kakor sivi sokol, dviga se njegov rnočni duh nad trdo skalo sv. Petra ter z bistrim očesom gleda okrog po širni zemlji tako skrbno, tako Ijubo. Od tod vidi potrebe vroče Afrike sinov ter jim nudi svojo pomoe; vidi velike Amerike razne rodove, katere oskrbuje z gorečimi misijonarji in verne ovčice široke Azije in dalnje Avstralije tudi ne pogrešajo njegove dobrote in ljubezni. Kako da bi ne videl stare Evrope teptanih Slovanov! Vidi nas, vidi, prav po očetovsko nas ljubi ter skrbi za nas in njegova najiskrenejša želja je, da bi vsi sinovi matere Slave postali jedna čeda, pod jednim pastirjem, kakor so že preblagi Slomšek tako vroče želeli rekoč; »Kdo mi da trombo donečo po vseh livadah slovenskih, po vseh državah slovanskih, ki naj bi klicala brate ki naj bi klicala brate k ljubezni in jedinosti, klicala nazaj pod sveti Rim, pod bandero sv. vere .lezusove, da bi bili mi in vsi naši bratje Slovani jedna čeda Jezusova in jeden pastir, sv. oče rimski papež?« 1. Tam gori na severu razprostira se veliko rusko cesarstvo. Tamošnje Ijudstvo je skoro vseskozi slovanskega plemena, dobro je, pa zapeljano je bilo in odvrnjeno od prave eerkve. Vendar jih je še veliko ostalo zvestih sv. katoliški cerkvi in to verno ljudstvo preganja lastna mati Rusija, ki je velika zaščitniea in trdnjava staroverske ali razkolne cerkve. Mnogo si prizadeva ter se poslužuje v ta namen vsakovrstnih sredstev, da bi pridobila duhovnike in katoliške občine na svojo stran. Toda kakor nekdaj prvi kristijani, tako so tudi ruski tako preganjani katoličani ostali stanovitni in zvesti jedino zveličavni veri Kristusovi. Ko je vlada videla njih stanovitnost, preganjala jih je še bolj, a trpini so junaško odgovarjali: _»Mi ostanemo zvesti veri svojih očetov«. Vse to se je vršilo od leta 1871—1875. V tej dobi je vladal na sedežu sv. Petra Pij IX. Srce se je krčilo pobožnemu papežu neskončne bolesti, ko vidi toliko zatiranje ruskih katoličanov. Moško se je upiral ruski vladi, toda brezvspešno. In videl je Leon, njegov naslednik, bedo vernih slovanskih ovčic. Njegova iskrena Ijubezen ni mogla prenašati tega zatiranja, ki se je nadaljevalo za njega vladanja. Takoj sklene sprijazniti se z ruskim carjem ter porabi v ta namen ugodno priložnost ob 251etnici njegovega vladanja. Piše mu voščilno pismo, v katerem ga prijazno poprosi, da obrne vendar enkrat svojo pozornost na verne katoličane v svojem velikem cesarstvu. »Pravičnost in pravicoljubje Vašega Veličanstva«, piše Leon, »navdaja nas z nado, da se pogodimo ter zjedinimo Vam in Nam v prid. Predobro ve Vaše Veličanstvo, da je dolžnost katoliške cerkve razširjati vedno in povsodi mir med knezi in Ijudstvom«. Prijazne besede našle so tudi dokaj prijazen odmev pri ruskem carju. Ze h koncu leta 1880 prišla sta ruska kneza Sergij in Pavel v Rim, kjer se je sklenila tako zaželena in potrebna prijaznost in zveza z Rimom in Petrogradom. Umrl pa je grozovite smrti ruski car Aleksander II. in ž njim je bilo uničeno vse prizadevanje papeževo. Zaliranje katoličanov nastopilo je svoj stari tir. Leon ne neha potegovati se za svete pravice katoliške cerkve tudi pod naslednikom Aleksandrom III. Posrečilo se mu je, da je vsaj za nekaj časa prenehalo zatiranje katoliških Rusov ter je bilo imenovanih nekoliko novih škofov. Vendar ta uspeh bil je le miinogredoč, kajti že čez dobro leto se je povrnila prejšnja nemila usoda vernih Slovanov pod Tolstoj-em, nevernim ministrom za uk in bogočastje. Pa Leon trdni ni obupal, še upa in se trudi dandanašnji, da bi pomogel bornim ruskim katoličanom, da bi združil vse pravoslavne Slovane z Rimom. Dal Bog, da bi se uresničile iskrene želje sv. Očeta! Milodar za cerkev Matere Milosti v Mariboru. Neka neiinenovana oseba iz Brežic je darovala 2 gold. za zidanje nove cerkve v čast Materi Božji, da bi njej izsprosila blaženo smrt. Upamo, da ji bode Mati Milosti prošnjo uslišala, ker sg tudi na ta imenitni namen vsaki dan za vse družbenike in dobrotnikc ena sv. meša služi.