Lesena sablja.
Ko je cesar Jožef po srojih deželah popotoval, prehitf ga nekega ve-čera tema, da ne more dalje. Stopi tedaj v bližojo korčmo, da večerja in prenoči. Čez prag izbe stopivši, zagleda živahuo druhal pivcev, kteri mu kličejo: ,,Le sem imamo ga, pa bi ga še radi." To se ve, da je bil oesar preobleden, žatorej si ne da dvakrat reci, a to timveč ker so bili pivci vo-jaki. Vsede se k njim, ter ga spravljajo pod kožo, da je bilo kaj. Pola-gano pa zgine zdaj eden zdaj drugi in uazadnje sta ostala sam cesar pa neki vojak. Še tega bi cesar rad spravil. Ali vojak že močno vinjen od-govori: ,,Serkatgainorava; akoravno denarja nimava, bora pa sabljo zastavil, vsaj imam tako leseno sabljo, ki mi v denarnej stiski dostikrat pomaga, ktero ? nožnico vtaknem aiesto železne. Bečeno storjeno. Izlivata ga še precej časa in nazadnje se vendar pobere tudi ta vojak, kaj pa da, brez sablje. Drugo jutro po krepivuein spanji bi imel cesar odriniti, pa poprej hoče pla-čati vojaku vince, ktero sta sinoči popila. Imeli so hudodelnika v tistem kraji, ki je bil k smerti obšojen, da mu bodo glavo odsekali. Peljejo ga na morišče; ž njim pa veliko vojakov, med kterimi je bil tudi uni z le-seno sabljo.
Cesar pvijezdi ua vrancu v cesarskej obleki in v vecej časti kakor si-noči, ko je bil preoblečen. Poglavar mora odločiti, kdo bode glavo sekal. Cesar pokliče tistega vojaka s kterim je sinoči pil, dobro vedoč, da ima le-seno sabljo. ,,Joj kako bom glavo sekal?" zakriči prestraseni vojak. Švigajo niu misli po glavi, kako bi jo zvil. Skuha jo, ter zakriči, sabljo deržeč: ,,Ako si nedolžen, naj postane moja sablja lesena." V tein hipu jo zasuče in — bila je lesena. Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi, pove rau sinočno ravnanje in zvitej buči častništvo podeli, hudodelnika pa oprosti smerti.