36                                                     Zde"slav:  Morda v6 . . .
so se vračali z mestnega sejma in tukaj sklepali do sedaj še nedo-gnane kupe in pogodbe, kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci.
Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj oni, bavila z Ančiko, sedečo pri peči v prvi sobi. Mračno je bilo tam, in pivci pri mizi so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da bi bil kdo pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh oskrbnikov hotel imeti poljub od deklice. Dobil ga nocoj ni nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih in osorno velel:
»Ti  —  tam notri nimajo vina!«
Toda ko je Ančika postavila vino tja pred adjunkta in notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi, in jeden oskrbnikov je bil zopet tukaj.
Naposled je odšlo vse, samo ona dva v gospodski sobi, adjunkt in notar, ostala sta sama v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima in čegar predmet je sezal daleč daleč nazaj v leta njiju prvega prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih »lipov cvet« prve ljubezni, poln vonjave, vender brez sadu. In vse te spomine je nocoj provzročila le ona suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj!
(Dalje prihodnjič.)
Morda
itka kakor jela,
Ravna kakor bor, Kakor sneg je bela, Cista  kakor zor.
Koder hodi, hvalo Vzbuja nje obraz,
A lepote malo Sve"tu kažem jaz.
ve.
Vender v srci  krili
Nadej  meni sto, Gorek čut me sili
Vedno  k nji samo
Morda ve",  da splava Hitro z lic sijaj  —
Le ljubezen prava Sije vekomaj , . .
Zdeslav.