223
Dopisi.
V Beču 25. rož. J. M. — Dve zadnje seji državnega zbora, to je, 134. in 135. ste karakteristične za-nj in važne za Slovane sploh, za Slovence pa še posebno. Obravnali so se v teh sejah stroški za šole. Naš občespo-štovani zastopnik dr. Toman poprime besedo po govoru poročnika dr. Brinca. Krepko in navdušeno izpeljuje podslombo svojega predloga, kteri obsega pravično vpeljavo narodnega jezika v šolah. Tako more le tak govoriti, kteri je popolnima prepričan vsega, kar zastopa. Razodevali so se mu večkrat rpravo-klici". Še celo „Presse" in pa ^Botschafter4 sodita dosti dobro o njem. „Presse" pravi, da glede na obvcljavo slovenskega jezika v kancelijah bode menda tudi obveljal predlog za šole. „Das Haus wird so wie beim Justizbudget kaurn anstehen, sein Votum zu Gunsten der sprachlichen Gleichberechtigung innerhalb jener Grenzen, die durch die Nothvvendigkeit einer universellen Bildung ge-boten sind, abzugeben." Noben dunajskih časnikov ni zoper njega bil. In vsak posten človek si tudi drugače misliti ni mogel, kakor da bode zbornica sprejela Tomanov predlog, in pokazala , da je pravična iu da ji niso besede ?5ravno-pravnost vseh narodov44 le na jeziku, ampak tudi v srcu. Misliti je mogel vsak, da bodo banderniki liberalizma in njih podložni dosledno kakor pri zadnjih dveh nasvetih dr.To-mana tudi pri tem glasovali, kar je podlaga unima. Zali-bog! zmotili smo se. Liberalizem teh Nemcov ni tako resničen, kakor trobijo po svetu. Mislijo si menda, ako ne nemčujemo čedalje bolj na Slovenskem, nam znajo posled-njič še Slovenci v djanji dokazati, da smo se motili, ko smo jim zmiraj lagali, da so slovenske dežele „deutscher Boden mit deutscher Kraft und deutscher Cultur.tt Dr. Tomanov predlog mora pasti, je sklenil naš „vorparlamentu, in dvomiti ni nobeden mogel, da se ne bo tako tudi v parlamentu zgodilo , ker zdaj Nemec gospodari čez vso Avstrijo. Da se to lože pred svetom opraviči, so poslali figu-rante v boj. Nikar naj ne mislita Deschmann in pa Kromer, da sta ona kaj pripomogla s svojimi puhlimi in zvitimi govori k padcu slovanskega predloga. Nam so vse skrivnosti za kolisami popolnoma znane. Vidi se pa spet iz tega, kaj nam je pričakovati od tega zbora, ktere večina ima svoje pravo mesto le v Frankobrodu , ne pa na Dunaji — v glavnem mestu Avstrije, o kteri nobena poštena duša ne more reči, da je nemška država. Kdor ni slep in gluh, že očitno vidi namero tega sklepa! — Po Deschmannovem govoru zavpije Šteffens „konec!" Hotli so namreč dr. Tomanu besedo vzeti, ktero bi bil po pravilnem redu imel imeti. Gospodarji v hiši so tudi dosegli, kar so sklenili že poprej. Predsednik mu ne da besede. Večina odbornikov je za konec debate. Ko je bilo vse to sklenjeno, beseduje Kromer; vidilo se je izgovora, da se boji slovenskega jezika kakor turčin križa; pokazal je tudi globoko učenost svojo v jezikoslovji, ker je govoril od ^kranjskih in slovenskih" krajev. Pokazal je pa tudi danes predsednik zopet, da je res dober voznik Nemcov v avstrijanskem parlamentu. Gotovo mu bodo peli Nemci hvalo za tako izvrstno izpeljavo njih misel in djanj. Predsednik pravi, ko ga nemški Moravec , Szabel, za osebno opombo prosi: „Ako dam vam besedo, jo moram dati tudi Toman-u.a Tako zastopa predsednik ravnopravnost. Nemec dobi precej besedo, Slovan pa ne. Ali se s takim obnašanjem bodo privabili Hrvati in Madžari na prazne klopi?! — Ko hoče Toman spričati svoj predlog zastran zdravniškega učilišča v Ljubljani, mu predsednik ne dovoli več besede. V tej stiski vpraša dr. Toman zbor: ali mu privoli govoriti? In pokazal se je zopet očividno liberalizem tega zbora! Besede mu večina odbornikov ne privoli, dasiravno bi bil mogel po pravilnem redu govoriti še pred dvema drugima govornikoma. Ko vidi, da ni mogoče pri takih okolinostih doseči pravice, vstane in gre iz zbornice. — Brine pravi, da je Toman  „res  lepe  in prevdarka vredne reči govoril",
pa ker sta si pa dva Krajnca nasproti govorila, ne ve, aH res Krajnci hočejo to, kar dr. Toman pravi. 20.000 podpisov Nemcom ni dosti, da bi se prepričali, kdo prav zastopa za« deve Slovencov. — Taka zmaga, kakor je bila današnja, Bogme! da ne bo prinesla dobrega sadu.
V Gradcu Kresovega dne. M. — Vsled undanšnje naredbe visocega pravosodnega popečiteljstva na više deželne sodnije zastran rabe slovenskega jezika v sodnijah^) je bila danes pri tukajšni deželni sodnii v slovenskem jeziku prva končna obravnava, pri kteri so državni pravdnik gosp. vitez Andrioli in gg. sodniki, posebno pa zagovornik g. dr. Razlag, pokazali, da je slovenski jezik že popolnoma ugoden za vpeljavo v sodnije, in da izrečena ravnopravnost ne sme samo na papirju ostati. Obtoženka, rojena Slovenka iz Ogerskega , je na vprašanje predsednikovo, v kterem jeziku bi naj se obravnovalo, nemški jezik za obravnavo izbrala in delj časa nemško lomila, dokler da so sodniki sami za razjasnitev resnice morali začeti slovenski upraševati. Ravno zavoljo tega moram bravce „Novica nekaj opomniti. — Mnogo je Slovencov, ki znajo nekaj nemških besedi hrustati, in tudi zlo navadne reči govoriti, in kteri, ako stopijo pred sodnika , večidel nemški spregovorijo , da pokažejo , da kaj več znajo in po svoji misli sodniku bolj ustrežejo , pa le pokažejo, da nemški ne znajo. Sodniku namreč pri razsoji ni mar ravno vaje v nemškem jeziku poslušati, temuč resnico iskati; to pa iz zmedene nemščine teže sprevidi kakor iz gladke domače slovenščine. Nemščina je pa Slovencu, ki ima pri sodbi opraviti, tudi škodljiva, kadar nemških, ali prav za prav latinskih pravnih izrazov (besed) ne ume, in na-nje odgovarja, ali o njih misli kaj popolnoma napčnega. Tako si utegnete biti misel in beseda navskriž, resnica pod tem trpi in pravica pride v nevarnost in temu v škodo, ki je prostovoljno pripomoček domačega jezika zavrgel. — Ker se vsakemu človeku primeriti utegne, da ima kaj pri uradnijah opraviti, je tudi slehernemu domač poduk v pravdnih rečeh prav koristen. Zato priporočam vsem Slovencom, posebno pa posestnikom in županom na kmetih dr. Razlag-ovega ^Slovenskega pravnika." Te bukve, ki bodo ravnokar zagledale beli dan, obsegajo v čisto razumljivi, gladki slovenščini toliko potrebnega in koristnega nauka , da se hvalijo same sebe in se njih cena s koristjo, ki jo bravcu naredijo, stokrat poplača. Sodniki pa, kterim je gladko slovensko govorjenje iz navade prešlo, naj se iz naših časnikov navadijo pismenega jezika ; v kratkem času jim bo gladko tekel, in spoznali bodo, da kar nič ni tako poptujen, kakor marsikdo pravi, in da ga popolnoma ume tudi priprosto ljudstvo. S tem pa , da se slovenščina več ne zavrača od sodnijskih vrat, bo zginila tista nezaupnost priprostega ljudstva do uradnih gospodov, ki je tako dolgo spodkopavala spoštovanje uradnikov in vero do vsem enake pravice. Popolno zaupanje do uradnikov , ki spoštujejo narodni jezik, bo pa množilo poštenost in sploh državljanske kreposti.
Naj h koncu omenim še važno zadevo štajarskih Slovencov. Pod graško deželno sodnijo spada mnogo Slovencov; pri ti sodnii se tudi obravnujejo hudodelstva velikega izdajstva, razžalitve veličanstva in udov cesarske hiše in motenja javnega pokoja za vso Štajersko; al po odhodu g. odvetnika dr. Razlaga v Brežice iz Gradca ne bo, kakor se menda kaže, nikogar, ki bi pri končnih obravnavah kot zagovornik obdolženeov iz Slovenskega slovenski dobro razumel in gladko govoril. — To moram tukaj sprožiti,   ker časniki so v ustavnih državah za javne
*) Tretji članek omenjenega ukaza je: „Mora se na to gledati, da so pri kazenskih in končnih obravnavah z obdolženci , ki samo slavenski znajo, sodniške osebe z državno-pravdniškimi uredniki in zagovorniki vred, ki imajo pri tem opraviti, slovenskega jezika popolnoma zmožni, da se toraj obravnave storijo v slavenskem jeziku, ter razsodba in po mogocosti tudi razsodni nagibi v tem jeziku razglašajo."
224
potrebe in pravične prošnje očitni glas državljanov, kterega vlada vedno lahko in s pridom posluša.
Iz Maribora 27. rožnika. + — Doba nam je došla, da ima mili naš materni jezik obveljati pri gosposki v urad-nijab. Naj bi vsi Slovenci spoznali, koliko vredno je to, da se v domačem jeziku pri gosposki opravlja, gotovo ne bi naša reč toliko nasprotnikov imela. Dokler pa vsi Slovenci velike vrednosti narodnega jezika v javnih opravilih ne spoznajo , bodo sami, kakor žalibog do sedaj svoj lastni jezik zatirali, svoje narodne pravice z nogami teptali, bodo pa tudi med vsimi avstrijanskimi narodi zadnji ostali, sebi v največo škodo in drugim v posmeh, zakaj kdor svoje la-etine ne spoštuje, njega ptujec zaničuje. — Treba je tedaj podučevati ljube slovenske kmete, da se zavedo, —jim kazati dobiček veliki, ki bo prirastel iz tega, ako jezik naš slovenski ono veljavo zadobi, ki mu po vsi pravici gre. In ravno v tem obziru se nadjamo, da bodo letošnje drobtinice", ki jih je izdalo ravnateljstvo lavantinskega semenišča, posebno dobro vstregle, ker živo popisujejo žalostne nasledke nesrečne nemskutarije, in tudi imenitnost in pomen narodnega jezika za časno in večno življenje naroda. Nabrali so drobtinice te pisatelji izvrstni, njih največ pa milostni knezoškof, kterih blažena roka se nikdar ne vtrudi prižigati luč in pripravljati Slovencom boljšo bodočnost. Z veseljem smo zapazili, da je slavno vrednistvo pri uredo-vanji na enakost slovniških oblik gledalo, kar gg. dopisatelji za zlo vzeli ne bodo, zakaj po edinosti slovstveni se bo-demo Slovenci po toliko deželah razkropljeni vedno bolj in bolj približevali, po edinosti pisave od leta do leta bogateje slovstvo dobivali, ako Bog dade in bratovska ljubezen vseh Slovencov. Rodoljubi! sezite po ^Drobtinicah!" zlate so, sreberne in leskeče, in trosite jih po vseh krajih in mestih, naj si narod ž njimi kinča in blaži duha svojega.
Iz Maribora. (Od Mariborske citavnice.) Vsem gospodom udom se s tem na znanje daje, da bo 13. julija ob 6. uri zvečer glavni zbor, pri kterem se za preteklo polletje račun položi in vsled naših pravil novi odbor zvoli.
Odbor citavnice Mariborske.
Celje 28. rožnika, —č— 16. dne t. m. začela se je končna obravnava pri okrožni tukajšni sodnii pred petimi sodniki, glede preiskave v slovenski Bistrici peljane proti Tomažu G. in sokrivenci. Predmet preiskave so bile tatvine storjene v dobi enega leta okoli Rogatca, Ptuja, Maribora in Bistrice. 40 oseb je na zatožnih klopeh sedelo zavoljo 45 tatvinskih djanj in pa enega hudodelstva javne posilnosti. Zatožui spis je bil v slovenskem jeziku sostavljen , in obravnavo , ktera je celi teden trpela , je dotični predsednik samo v slovenskem jeziku vodil, v kterem je tudi sodbo zborne sodnije naznanil. 11 zatožencov je obsojenih na kazen težke ječe od 13 mescov do 8 let, 24 jih je dobilo manjo kazen , 4 so oprosteni za tožbe zavoljo pomanjkanja dokazov, eden pa je bil nedolžen spoznan. Ta obravnava je za tega del važna, da je zatožni spis slovenski bil, česar dozdaj tukaj še doživeli nismo. Važneja še bi bila, ako bi se namestnik državnnega pravdnika slovenskega jezika po-služil bil. On je sicer rojen Nemec, al znano je, da slovensko dobro razume in govori. Tudi zagovornika, čeravno rojena Slovenca, sta nemško govorila; čez 5 ur so govori trpeli — nerazumljivi tistim, ktere so zadevali. — V Gradcu sta zastopnik državne oblastnije in zagovornik 24. junija t. 1. pri obravnavi slovenska govora imela; — če je to v nemškem Gradcu bilo mogoče, ali bi tedaj takošni govori v slovenskem Celju greh bili?
Iz Istre 26. rožnika. K. R. — Neka stranka sanja o sreči Istre le tedaj, ako se potalijauči vse: šola, cerkev itd., al bolje misleči vidijo razvitek in blagostanje Istre pod geslom cesarja avstrijanskega in pa vsem narodom enako pravični vladi, za ktero se Črne in Toman tako hrabro potegujeta. Kako pa se godi maternemu jeziku tu in tam pri nas,   naj sodijo častiti bravci sami  iz sledeče prigodbe.    V
neki učilnici je spoznal učitelj potrebo, podučevati otroke v maternem slovenskem jeziku , in je uril svoje učence marljivo v njem, prestavljajo talijanščino v domači jezik, kjer je narod lašk in slovansk, pa ni ne ene knjižice slovanske, čeravno je otrok polovica slovenske krvi. Al slabo jo je zadel! Pride local-inspettore (trd Lah) pa se počne hudo-vati nad skrbnim učiteljem, da se podstopi učiti jezik „ščiavo"; ako ne neha, stariši otrok v šolo več pošiljali ne bodo -— se ve da, kteri so njegove trme! Kakor tukaj, se v mnogih učilnicah s talijanščino zatiruje slovenščina, in Lah se šopiri na ptuji — slavenski zemlji ter tlači lepi materinski jezik, oni jezik, — ki ga pravi Istrijan zove „naš" jezik, v kterem se božja beseda naznanuje, ki ga rabi Istrijan v pogovorih, v vseh važnih pogodbah itd. Ravno-pravnost, kje si! Kje pa si po takem tudi omika naroda in sreča njegova? — Sliši se, da tudi v podnožji Učke se je svilo rej a letos slabo ponesla, kakor v Bujskem okrožji, kjer so bili sicer zdravi črviči plačani po 1, 2 do 3 gold. najboljši, — v Paznu do 1 gold. 30 kraje. Sicer je v okrogu Bujskem suša zlo škodovala pšenici; le malo dežja je te dni ohladilo vročo žemljico. Slabo se kaže, — trte bolehajo, sonce pripeka, da je kaj!
Iz Tominskega 20. rožnika. *) Že sem Vam, ljube „Novice:t pisal, kako lepo se tudi pri nas za naše narodne pravice po ljudskih šolah , čitavnicah itd. skrbi, ter srčno željo izgovoril, da bi se le skoraj tudi našemu jeziku vrata še v kancelije in više šole odprle, in naš jezik in naše ljudstvo bo kmalo merno drugih izobraženo. — Prvo, hvala Bogu, kakor se sliši, se je že zgodilo, ker tudi pri nas se je že začelo nekaj v slovenskem jeziku uradovati, posebno gosp. notar v Tominu, iskren rodoljub, pisma temu, ki hoče, že vse slovenske napravlja. — Zdaj Vam pa hočem še od druge strani o omiki našega ljudstva kaj veselega povedati, namreč nekaj od sadjoreje naših krajev. — Tudi v ti reči se more naše ljudstvo precej omikano imenovati, česar se vsak lahko prepriča, kteri le nekoliko naše kraje pozna ali po teh krajih potuje; vidil bo tukaj vasi in posamne hiše tako s sadnimi drevesi obdane, do se malo vidijo, po polji in travnikih pa cele vrste sadnega drevja, da bi mislil, da je le toliko drevoredov! Se celo po spašnikih ali gmajnah se precej sadnih dreves nahaja. Da so potem takem sadni pridelki v dobrih letinah obilni, bo vsak rad vrjel. Sadja se pa pri nas tudi vsake sorte pridela, kakor je kraj za to, da se mu prileze. V nizkih in bolj gorkih krajih se zraven hrušk, jabelk , češp , češinj itd. tudi breskve, in doli bolj proti Gorici pa tudi grozdje in smokve (lige! pridelujejo; v bolj visokih in mrzlih krajih pa le bolj hruške, jabelka, češplje in orehi.                                                       Rodoljub.
Iz nemškega Rota 13. rožnika. — Da se v našem Tominu cesarski uradniki bolje sponašajo za slovenščino kakor slišimo od drugod, ve najbolje tisti, ki ima pri kan-tonski gosposki sam opraviti. Tega sem se jez sam prepričal. Lepo je slišati uradnika, ki marsikterega nemšku-tarja zavrne rekoč: „ne zastopim vaše „špraheu; govorite lepo slovensko." Pred letom smo dobili kontrolorja Istrijana, ki besedice slovenske ni razumel, zdaj pa že rnarsiktero vlogo v slovenskem jeziku reši. Da pa zraven uradnikov tudi duhovniki v slovenščini ne zaostajajo, ne morem za-molčati, posebno sta za pravico našo vneta gospoda Anton Rotar, fajrnošter iz Podberda, in Filip Kramar, fajmošter naš, ki vse razpise le v slovenskem jeziku izdajata. Draga gospoda, ker se ne sramujeta očitno delati svojim faranom v prid, mi tudi ne bota zamerila, ako Vaji imena svetu povem; mislim pa s tem tudi lene zbuditi, za mili naš jezik unete pa še le bolj utrditi. Danes smo tudi pri nas prvi snop osimca (osimec je pri nas ječmen) poželi; letina obeta jako dobro. Drugi pot kaj več.      Martin Burger, kmetovavec.
*) Po nakljucbi   se je založil ta dopis; zato smo mogli izpustiti, kar je zastarelo. Ne zamerite!                                         Vred.
225
Iz Novomeške okolice 24. rožnika. M. — Ko je bila slana ponoči velike srede vse posmodila , je bilo pač vsacega upanje obilne in dobre kapljice po vodi splavalo. Al zopet se je nekaj opomoglo grozdje po nogradih. Ne bo ga sicer toliko, kakor bi ga bilo moglo biti, morebiti tudi polovica ne toliko; pa vendar nekaj ga le bo, če kaka nevihta ne prihruje, kar Bog obvari. Vse je bilo unidan preč; grojzdiči od slane osmojeni so odpadali; pa Bog je zopet gorkega vremena dal in odganjati je jelo iz družiti popkov, kjer jih se prej znati ni bilo. — Kar žita zadene, se ječmen letos ni dobro obnesel, pšenico, sosebno pozno sijano, je rija pritisnila; rež pa je dosti lepa.
Iz Ljubljane 26. junija. —z. — Pod imenom »Avstrija* se je na Dunaju z ministerskim dovoljenjem od 8. avgusta 1860 ustanovila asekuracija za bolnike, zavarovanje življenja itd. Asekuracija ta, ki se opira na vzajemnost vseh deležnikov in se zamore potem takem res bratovščina imenovati, sprejema 1) zavarovanje kapitalov od 25 do 5000 gold., kteri se izplačajo, kadar je družbenik umrl, njegovim ljudem; ona sprejema 2) zavarovanje stroškov za bolezen od 2 do 20 gold. za teden skozi celi čas bolezni, — 3) zavarovanje penzije , ki jo zamore družbenik v določenem času že sam vživati, ali po njegovi smrti kdo drug; tudi 4) stariši in irobi imajo pri tej družbi lepo priložnost, svojim otrokom ali izročencotn zagotoviti doto itd., tudi 5) druge erbne ali dedne tovaršije se zamorejo po nji ustanoviti , ki v primeri s starostjo z majhnimi ali večimi plačili vsaki mesec, vsake kvatre, pol leta ali za celo leto na enkrat si zagotovijo dohodke obiluiše s tem, da po smrti tega ali unega tovarša poerbajo ostali njegov kapital s činži vred. Ta družba obsega celo cesarstvo naše ; glavno vodstvo je na Dunaji , po deželah pa , kakor na Ceskern, Marskem , gornji Avstrii, Štajarskem itd., so poddružnice, ktere skrbijo, da se čedalje bolj razširja ta dobrotljiva naprava. Da bi se tudi krajnska dežela udeležila, je prišel gosp. dr. baron Adolf Kali v Ljubljano, in se z gosp. županom Ambrožem in nekterimi drugimi gospodi pomenil o tej zadevi. 23. dan t. m. je bil v mestni hiši zbor, v kterem je gosp. župan razložil namen te koristne družbe in se je ustanovil glavni odbor za Krajnsko. V tem zboru so bili enoglasno gospod župan Ambrož za načelnika, prvi magistratni svetovavec gosp. Guttman za namestnika njegovega , gosp. dr. Etbin Costa pa za tajnika izvoljeni , — za odbornike pa gospodje: deželni odbornik dr. Jan. Blei-wcis, mestni svetovavec Horak, magistratni svetovavec Jeras , c. k. finančni svetovavec dr. Kaltenegger, general-vikar in stolni prost Kos. c. k. advokat dr. Pongrac, c. k. deželni svetovavec dr. Schoppl, kanonik in mestni fajrnošter Zupan , mestni svetovavec Schvventner, mestni svetovavec Verhovc, profesor dr. Vončina in pa baron Mihael Zois. Sklenjeno je bilo dalje , da vse odborove pisma podpisujeta načelnik (ali njegov namestnik) in pa tajnik, in naj si odbor na vso moč prizadeva vpeljati to bratovščino tudi v naši deželi in jo razširiti po celi deželi, ker je gotovo, ako se ljudem dopove velika dobrota, ki jo zamorejo z majhnimi dnarnimi doneski doseči, bo štela družba ta, ktera ne iše nobenega dobička za se, kmali veliko število deležnikov. Važna oseba za družbo pa je dnarničar Lkasir); zato kasir ni bil že danes izvoljen , ampak sklenilo se je, pozvedati pred, kdo bi bil pravi mož za to, in v prihodnjem zboru ga še le izvoliti.
— Ponoči od petka na saboto ob pol dveh se je vojaški straži na ljubljanskem gradu prikazal bel mož; ona ga nagovori trikrat in trja odgovor; ker pa le molči, vstreli — al mož zgine, in ali ta ali kak drug — pa tudi bel — se prikaže na drugi strani, za kterem poklicana patrola streli, pa tudi ta zgine. Kdo je bil ali sta bila dva, in kaj je hotel na gradu ponoči, kjer so jetnišnice, nobeden ne ve; vsako noč patrolirajo vojaki zdaj po gradu.  Ker je „strah"
v sredi votel, krog kraja ga pa nič ni, tedaj ni  bil strah, ampak kaj druzega, pa kdo?
Iz Ljubljane.    Kar   se  je  godilo   pretekli teden v državnem   zboru   na   Dunaji   o šolskih   zadevah slovenskih, je vse, ki imajo le iskrico domoljubja v srcu, razsrdilo neizrečeno; celo taki, ki gledajo ustavni razvitek dežele naše le bolj od deleč, so rekli, da Krajnci smo res „unicuma v državnem zboru,   ker kar eden naših zida, brž hitijo pode-rati drugi.    Ni nas volja se   na   dolgo   in   široko spušati v gnjusno stvar, ki se sama po sebi sodi; vsak, kdor še ni bral celega Tomanovega, Deschmannovega in Kromerjevega govora,   bode iz prestavljenih stenografičnih spisov, ako so mu   šolske   in   narodove   naše   zadeve   le   nekoliko   znane, sam lahko sodil, kaj je pravica, kaj pa krivica, kaj je resnica,   kaj pa zvijača.    Res,   da v ustavni,   vsem narodom resnično   pravični Avstrii   bi   ne   bilo   treba   v državnem zboru se puliti   za   pohlevno   mrvico   pravic,   ki   naj   jih vživa tudi domači  jezik   v šolah,   da   si   z njega   pomočjo narod naš  naravnost in brez ovinkov mudivne nemščine za-dobi tiste vednosti,   ki   se štejejo   v omikanje vsakega naroda, tedaj tudi slovenskega, da bo nehal biti  „der dumme Kraner" in pa „der dumme Windische", za kar so ju pitali dozdaj vkljub nemških šol in nemške zveličavne kulture, in da se v šolah izurijo uradniki, zdravniki, bogoslovci itd. v domačem jeziku tako, da jih ne bo strah in groza, ko imajo v opravilih svojih rabiti jezik naroda ,   med   kterem si   svoj kruh služijo ,   in   da   se sploh v javnem življenji  povzdigne lepi jezik živega   in   krepkega naroda  do tiste veljave,   ki mu gre   po   božji   in cesarjevi   volji   in   ki  jo vživajo tudi drugi narodi; — al ker žalibog!   (vsemu Deschmannovemu besedovanju nasproti)   še sence ni,  da   bi   se bila cesarska ukaza, še pod absolutizmom dana v letih 1854 in 1859, pri nas spoluovala, in ker v naših gimnazijah  in realkah tudi „Or-ganis. Entw."   od leta 1849   ni nikoli   svoje  prave veljave zadobil, je pač živa potreba bila,   da se je dr. Toman  potegnil za to, da državni zbor   izreče   to   potrebo   in da se tudi slovenskemu narodu da, kar mu gre, ne za prazne utopije, ampak za njegov telesni in dušni blagor, in za kar je očitno prosila slovenska dežela z blizo 20.000   podpisi v znani peticii, — kar so ponavljale zaupnice s tisučer-nimi podpisi,   ki jih je prejel že dr. Toman od vseh strani slovenske zemlje, — in kar je še le unidan cela vipavska dolina tako slovesno izgovorila po   veljavnih možeh ,   ne po vrtoglavih fantalinih.     Iz   tega  je  dosti  očitno,   kdo hodi pravo   in   tisto pot,   ki jo   narod   (ne   pešica odpadnikov mestnih ali kmečkih) hoče in jo pravico ima terjati v dobri zavesti avstrijanski,   in   za   komu velika večina naroda stoji:   ali   za   To mano m,   ki  zahtevaje  narodu   svojemu pravice   čisto  nič   prenapetega   ne   terja,   ali za   Desch-mannom in   Kro merjeni,   ki   odbijata  slovenskemu narodu ravnopravnost.   Ce gosp. Deschmann razklada, kaj vse se je že storilo za narodni jezik v srednjih šolah, mu lahko odgovorimo, da celo nič razun slovnice, ki se skozi 8 let uči in bere, kakor da bi Slovenec 8 let potreboval,   si svoj jezik učiti! — če pravi, da slovenščino le izprašani in potrjeni učeniki učijo, mu odgovorimo, da le — dva sta v Ljubljani taka; — če pravi, da bi mu žal bilo, ako bi zavoljo jezika trpela veda in znanstvo, mu le to odgovorimo, da imamo — čast   našim rojakom! —  za   vse   nauke   izvrstnih domačih učenikov,   ki pa morajo drugod služiti namesto na domačih gimnazijah.  In tako bi lahko podrli vsak stavek Deschmannov, — pa   čmu  bi se ukvarjali   z rečmi, ki niso vredne pretresovanja. Gosp. Deschmanna je podpiral gosp. Kromer s svojimi »večletnimi skušnjami" v Kočevji itd., po kterih je zvedil, da ljudstvo slovensko ne želi domačega jezika v kancelijah in v šolah. Ko bi Kromer ne bil gospod iz kancelije,  bi mu to morebiti kdo   verjel;   tako pa se že iz tistih 105  „berichtova  ve, da taki glasi so le „pro domu sua,<( Kako bi si bil ubogi kmet ob času absolutisma upal kaj tacega v kancelii le ziniti, ko je mogel vsak drug molčati ©
tej potrebi! Če se gosp. Kromerju tako prijetno zdi, da naš narod dobiva iz kancelij pisma v nerazumljivem mu nemškem jeziku , bi radi vidili, kako bi Kromer piskal, ko bi se mu le madžarske in hrvaške pisma na mizo pokladale. ,Kar ne želiš sebi, ne stori drugemu" — ta zapoved krist-janske ljubezni je gosp. Kromerju le „verkappte, sich selbst iiberschatzende Intoleranz." Al s takim natolcevanjem se dandanašnji ne dajo več odbijati pravice nobenega naroda, kteri ni zavoljo kancelij na svetu, ampak kancelije so zavoljo njega. Nazadnje se gosp. Kromer srdi nad mudivnim predlogom Toman-ovim; pa le to je čuda, da se ni srdil drugikrat, ko so v 13 mescih njegovi „Gesinnungsgenossenu tolikrat prazno slamo mlatili! Kar je dr. Toman terjal, je bila skoz in skoz pravična terjatev na pravem mestu, in če tudi je predlog njegov danes padel, si je vendar zaslužil novo zahvalo domovine, ktera — vkljub Deschmannu in Kromerju in vsem nemškim centralistom — ne obupa, da ne bi posijalo milejše sonce tudi pred prag njeni. Kdor je dolgo trpel, zna še potrpeti. Mi še nismo obupali nad Avstrijo, tudi Slovanom pravično.
—   Gosp. c. k. deželni poglavar naš je bil 30. t. m. v Trebnem izvoljen za deželnega poslanca.
—   Nekteri dunajski časniki so nas oplašili unidan z novico, da ni našega trgovca doletelo z Esterhazijevo srečko tistih 40.000 gold., ktere srno v poslednjem listu omenili, ampak nekega trgovca v Pragi. Al to ni res; gosp. Terpin je bil te dni sam na Dunaji in je zvedil, da je srečka njegova; 15. decembra t. 1. potegne denar.
—   (Poberki iz raznih časnikov.J   „Eingesendeta v „Laibacherci" očituje ?3Novicam" ,   da ni res,  da „4 Marin hoch" je bilo Krajncov unidan v Tržiču, ter pravi, da „šlo je s pevsko družbo ljubljansko 12 Krajncov", po takem so se (hort, hort!) zmotile „IVovicett za celih — 8 mož. Smešno bi  bilo, ako bi se „Einsendlerjuu  nasproti  pušali  v droben rod o-   in   vero p is   in   bi   „adjustirali"   prave   Krajnce, ali da bi doštevali   tista,  ki so ju v Kranj i pobrali (kajti ^Novice" so govorile le od Ljubljane) ali tista, ki sta „par ordre" šla itd.; zato le to rečemo: wEinsendler" ne kliči celo mrtvih iz grobov in „Novicamtt ne očitaj   svojih pregreh,  sicer ti bojo povedale še   marsikaj,   kar so dosihmal zamolčale, ker se za celi tržiški shod še zmenile niso, dokler ni „Einsendleru kot korespondent /Friester čniu shod pod Ljubeljem   za   ^demonstracijo"   proklamiral.    Takrat še le so z loputo udarile   po polžu,   ko  je   roge pokazal.   — Da ne samo  o narodnih   in   druzih  političnih   zadevah  nam „Laibachercaa daje dobre nauke, temuč tudi o topništvu, kažejo poslednje „čenčarije" ,   ki nam pa le tega razjasnile niso, kdaj „možnaru jenja biti možnar in avanzira za „ka-nono". —   55Tagespoštniu   korespondent je te dni svetu pokazati hotel, da modri Salomon je bil le muha proti njemu. Cujte, dragi čitatelji,   kaj je rekel.   Popisovaje končno obravnavo c. k. deželne sodnije  ljubljanske s ponarejevavcem bankovcov  in njega   pomočniki,   modruje nazadnje tako-le: „Die  Verhandlung   wurde   slovenisch   gefuhrt  und   diirften sich die Ultras (— se ve da „nie ohne dieses!" —) iiber-zeugen,  dass weder an die Angeklagten noch an die des Deutschen nicht niachtigen Zeugen  eine  deutsche Frage gestellt wurdeu ,   to je ob kratkem po   naše:   „zdaj bojo vendar prenapetneži slovenski tiho, ker vidijo, da tudi na  take,   ki  nemškega jezika ne znajo,   sodnija ne enega nemškega vprašanje  ne stavi!"    Slavna sodnija bo gotovo nejevoljna odbacnila tako abotno hvalo, — slovenski „prenapetnežiu pa na tem  dopisunu očitno  vidijo, da, kogar Bog kaznuje, mu možgane zmeša!
226