Alojzij Gradnik:
Pomlad.
ed travo pisano spi v solncnem kresu blesteča kača, bela po telesu in gladka, mirna, zvita v mal obroč, se ko zapestnica srebrna zdi. . . Če trava zašumlja,  se razpusti in čaka . . .
Bila je pomlad nekoč, in zdaj je spet. . . Jaz grem čez sočne trate, in moje misli so vse misli nate . . . Se v tvojem strupu teče moja krv, še gnile rane so — Zastonj bil lek je vsak mi in zastonj ves beg pred tabo, v srebru se blesteči črv.
?p
?ID Mladost.
je si, kje, mladost ti moja mila? Rosa — solnčni žar te je ožgal, prah srebrn — te veter je odgnal, bel oblak — si v nič se razgubila.
Kje je, kje je zdaj tvoj grob zeleni? Glej, jeseni moje zadnjih rož, bi po dolgi hoji truden mož nesel k tebi vekomaj zgubljeni.
?O
OD
»Ljubljanski Zvon" 6. XXXf. 1911.
m
%