II. tečaj 1849.
V četertik 5. mal. serpana.
1. list II. polovice.
Barkica.
(O pervim godu Videza.) *)
4L«&a bregu kamnitnim, Od vsili zapušena, Je barkica stala Domačiga imena: Jadrila in vesla So križem ležale, Odtekla vodica Iz piiste je skale. In dan se napoči, Privabi vodice Nazaj spet iz kril& Dobrotne žemljice. Kak virčiki vrejo! Kak kamenje mine! Vse giblje in ziblje Se proč od brežine. Že barkica plava Od pnsliga proda, Kermila polasti Se v o lja naroda. Odrine v globoko, U noči viharni, Se barkica ziblje Prot ločici varni. — Kak burja razsaja In tepe valovje! In barkico meče Med studno skalovje!
Kak morje se penil Kak vode veršijo In barkici novo Pogubo protijo! Al že kraj bliši se Zaželjene sreče; Že zorja slovanska Nasprot ji leskeče! Že glasi domači Nasprot ji šumljajo! Že Slave bauderca Nasprot ji vihljajo! Oj mili mladeučki! Na noge planite, In barkici slavni Na pomoč hitite! Poprimite vesla, Mirite vetrove, In z združeno silo Krotite valove! Kmal' boste prispdli Do rajskiga kraja, Že milena Slava Bo ko vam podaja! Tam boste zapeli, Krog mamice zbrani Otčte, zmagavno: „Hej Slovani!1'
Detomil.
*) Ravno je leto, odlcar je začel Vedež na svitlo izhajati.
2
Huda ura.
(Povdst.)
France j* šel v oddaljen gojzdiček po jagode. Ko jih je bil že precej nabral in se nabiranja že naveličal, nastopi zopet pot proti domu. Ko je bil še ko-mej na pol pota, se na enkrat pekoče solnce skrije, čemi debeli oblaki se privlečejo in celo nebo černo temno preprežejo. Močen veter zdaj prihrumi in od deleč za goro strašen grom debelo buči. Ptiči strahotno po gojzdu ferfrajo in po skalah lukenj išejo. Strašna ploha se zdaj vlije, gromi in bliska se na vse križe. — Fantiča velika strahota obide. De bi, ne bil preveč moker, stopi naglo v votlino stariga hrasta, ki je ravno pri poti stal. Gromenje prihaja žmeram terši in bližji. — Ko se France ves plašen v votlini pri miru teši in glasno moli, sliši na enkrat od deleč zavpiti: „France, pojdi, pojdi berž sem!" — France skoči hitro iz votline in izpod hrasta, se ozre okoli sebe, kdo de bi klical, in — tresk! — je trešilo in vbrisalo v hrast, de so špevte okoli in okoli strašno odletele. Zarjovito zabuči grom, zemlja se trese pod fantičevimi nogami. Vse je v ognji in dimu! — Francetu se pa vender, hvala Bogu, ni nič žaliga zgodilo. Hvaležen zdaj povzdigne svoje ročice rekoč: Hvala ti bodi, o dobri Bog! ti sam si me poklical, de sim zdaj še živ. Pa čuj — glas se še da-lej sliši: France! France! kje si vender, ali me nič ne slišiš? France zdaj za glasam dalje gre in staro ženo dobi, ki je po gojzdu sem in tje hodila in klicala. Tukaj sim, odgovori France, kaj mi hočete? Saj tebe ne kličem, pravi žena, jez le našiga maliga Franceta tu išem, krave je pasel, zdaj je pa že kam pod streho šel, domu bi ga rada imela. Zdaj prigo-mazi tudi mali France iz semrečja vun. Poprejšnji France se še zdaj ves trese. Hitro pripoveduje, kako je bil streli in tako smerti otet. — Ko bi ne bili prišli vi vašiga Franceta tu sem iskat, pravi ženi, bi bil jez zdaj gotovo strašno od strele vbit5 mislil sim, de me je sam Bog klical. — Pač de, nobedin  drugi,
3
peče žena vsa zavzeta, Bog te je rešil, Bog je tako hotel, de sim ravno takrat klicala, in tako tvoja resnica bila. — Vsi skupej zdaj dobriga Boga hvalijo, za čudno ohrano! —
Ne hodite, otroci! ob hudi uri nikoli pod visoke in košate drevesa pod streho, boljši je, če se pod milini nebam vležete in se močiti pustite. Koliko ljudi je že pod drevjem  ali pa v begu strela zadela in
vblla.  —                                                        4. praprotnik.
Zasačeni duhovi.
(Povest.)
V neki fari na Dolenskim je vmerl bogat kerčmar. — Zvečer po pokopu se je skoraj cela vas v hišo pokojni-ga sošla, v zveličanje njegove duše sveti roženkranc mo-i lit. Kar na enkrat se v bližnji spavnici duri odpro in zopet zaloputnejo, de se vse strese. Vsi vtihnejo. Stari in mladi, hlapci, dekle in otročaji vrat išejo. Vsaki hoče od druziga urniši biti. Tudi prestrašena vdova s svojimi hčerami za njimi cedi. Strahu komaj hišne velike vrata zaklene. Ne upa si domu. Pri sosedu 5 hčerami prenoči.
Drugi dan po celi vasi strašna novica gromi, de se kerčmarjeva duša povračuje. Tudi k gospodu fajmoštru nekaj možkih in ženskih lahkovernežev s poročilam pride, de v kerčmi straši. — Zastonj si prizadevajo, babjoverce prepričati, de duši, bodi si srečna ali nesrečna, ni pripušeno, kraja odločbe zapustiti, in se v podzemeljske kraje ver-niti.
„Nisim li slišala grozniga ropotanja" pravi neka stara mamka „ko je moj mož vmerl?"
„V Biščenovi hiši je tudi lani strašilo!" terdi druga,-
,,Pri moji veri!" povzame neki fantalin „jez sim vi-dil pokojniga Fergulca v rjuhi po pokopališu hoditi."
„Slišijo gospod" se posili cerkovnik „uni dan, ko sim šel o pol dvanajstih uro navijat, ki jo je bil veter vstavil, zagledam procesijo"-------
„Tiho bodi, biidalo!" se serde fajmošter. „AIi si tudi ti kak babjovernik? — Drevi boš ravno  ti  sv. rožen-
4
kranc naprej molil. Zapovem ti pak, de prej vse vrata zapreš, de duh v stanico priti ne more."
Vsi so se razšli. Noč pride. Dosti ljudi se na kraj strahu zbere. Cerkovnik zapre vse hišne duri proti dvo-rišu in ključe v žep (aržet) vtakne. Moli sv. roženkranc naprej, drugi za njim. — O joj! kmalo prične na diljah ropotati, de se prah in mavta doli vsipljeta. — Straho-pezdljivi cerkovnik nima časa, vrat odklepati. Rajši odpre okno,, pod kterim je ravno klečal, in šine vuu, ko bi ga bil z mokro cunjo zapodil. Se ve, de so jo tudi drugi za njim brisali, dokler nobeniga v hiši ni bilo.
Kako so se še le drugi dan cerkovnik in drugi pričujoči šopirili, kako so terdili, de se duša pokojniga kerč-marja resnično povračuje, si bo lahko vsak mislil. Tudi nekterini pametnim možem so se bili začeli lasje po koncu vzdigovati. Saj so vender oboje vrata zaperte bile! —
Gospod fajmošter zdaj ondukajšnjiga učitelja in dva pametna moža k sebi pokličejo. Ti se nekaj časa med seboj pogovarjo. Cerkovniku pak vkažejo, de more prihodnji večer zopet sv. roženkranc moliti, in de ne sinejo ne on, ne drugi nikakor zbežati, naj se zgodi, karkoli hoče. Sleparija mora na dan priti.
Noč se napravi. Od radovednih ljudi se hiša tare. Komaj prične cerkovnik moliti — vstane na diljah strašin jopot, kakor de bi bil sodni dan. Čuti (slišati) je bilo doli, ko de bi se kaki trije ali štirje metali. — Zdaj nekaj po stopnjicah (štengah) zagromi.
„Dajte luč!" kriči na vse gerlo na diljah učitelj.
Cerkovnik spozna učiteljev glas, in sveti naprej. Cela truma gre za njim. In — o groza! —vsi zagledajo nepokoj-niga duha, tode s telesam obdaniga duha nekiga postopača, ki se je bil v naglosti bega, od učitelja in mož za-sačen,- po stopnjicah doli zgrohal.
„Tu imamo pa še dva ptička" se učitelj na diljah oglasi. „Le po nju, možje!" Vsi gredo po štengah gori. Spoznali kmalo so dva druga malopridneža. Velik hrup vstane. Malo je manjkalo, de ju togote niso raztergali.
5
Pokazalo se je, de so vedili zanikerniki še pred ve-čeram se na dilje splaziti, in v prazno žitno skrinjo skriti se, iz ktere so potim lahko pobožne, tode lahkoverne ljudi v hiši o zapertih durih plašili. —
Vsi trije so bili po vrednosti kantonski gosposki priporočeni. Ta jih o priliki v vojaški stan spravi. Lani so bili neki na Talijanskim ali Laškim. Zdaj so pa mende na Ogerskim. Tam naj po volji Madžarje plašijo, in s puškami ropotajo, kar se jim bo prav dobro pristojalo, in za kar jim bomo gotovo veliko hvalo vedili.
Bernard Tomšič.
Zvesti pes.
CPovest.)
Kupec, ki je srečno svoje opravila v daljnim mestu dokončal,' se poda na pot proti svojimu domu. Težko mošnjo polno denarjev, samih tolerjev in dvajsetic, kijih je bil za svoje blago potegnil, opaše okoli sebe, se vsede na konja in vesel jaha svojo pot, spremljan od svojiga psička, ki veselo okoli njega skaklja. Na poti se primeri, de ga začne huda žeja mučiti. Stopi raz konja, ga k pervimu drevesu priveze, in se poda k bližnjimu vrelcu, ki ga s svojim sumlanjem vabi, si žejo ogasiti. Mošnja pa, ki jo okoli sebe pripasano ima, mu brani se do tal pripogniti in studenec piti, zato jo odpaše in zraven sebe v travo verze. Psiček, tudi žejin, nasleduje gospoda in se zraven mošnje na tla vleže. Ko se gospod napije in hoče h konju iti, začne psiček cviliti, okoli gospoda skakljaje mu dalej iti braniti, in na vso moč lajati, kakor de bi ga hotel nekaj pozabljeniga opomniti. Gospodu se tega lajanja in cviljenja že zadosti zdi, zagrabi krepelo in ga za psam za-dervi. Potem se na konja vsede in dalje jezdi.
Pes leti nazaj k mošnji in jo skuša v gobčku za gospodam nesti, ali pretežka je; ne more je še perzdigniti. Naglo teče zopet do svojiga gospoda, se pred konja vstavi in laja, de skora gospod dalje ne more. Zopet leti nazaj k mošnji, jo premikuje in poskuša odnesti. Nič ne opravi. Zdaj
6
pa zopet h konju pridši se vanj zažene in ga začne gristi. Gospod misli de je pes stekel, vzame pištolo v roko in ga hoče vstreliti. Ali k sreči ga le ostreli, tako de se komaj nazaj do mošnje vleče, pot s svojo kervjo zaznamovaje. Gospod misleč, de mu bo kmalo tudi konj stekel, ker ga je pes vgriznil, kteriga je stekliga mislil, konja k bližnji-mu potoku pelje, mu rano izmit. Zdaj se gospodu dozdeva, de je nekako bolj lohak od pred, da dolgo se ne zraj-ta od kod de to pride. Kar — o strah in groza! — pogreši mošnjo, v kteri je bilo skoraj pol njegoviga živeža. Berž verne konja nazaj. Ali le slabo je za kraj vedil, kjer je vodo pil. Meni nič, tebi nič gre ob kervavih kapljicah po poti. Čez nekaj časa zasliši stok. Gre bliže in vidi za germam svojiga ostreljeniga psička zraven mošnje ležati. Milo pes gospoda pogleda — in pogine. Solze so gospodu stopile v oči, ko je vidil, de je bil pes tako sker-ben, ga pozabljene mošnje opominjati. —
Marsikakimu človeku je ta psiček lahko zvestobe Zgled.                                                                Nace Dolinar.
Naglo pisati.
V neki Ljubljanski pisarnici je star pisavec, ki prav zložno piše, pa več spiše kot vsak drugi, ki mu teče roka, kot da bi maslo rezal. Kako je to? Tako le: Imenovani gospod dela 1) kratke tanjcice*), ki čerko s čer-ko vežejo, Z) dela zlo stoječe čerke. Mi delamo dolge tanjcice. Dalji ko so tanjcice, več časa potratis. Ravno tako boš za spis s stoječimi čerkami manj časa potreboval kot z ležečimi, to je preveč nagnjenimi. Kdor s preveč ležečimi čerkami piše, dela kot tisti, ki naredi dva koraka naprej, eniga pa nazaj. Poveih s kratkimi tanjcicami in stoječimi čerkami pisaje veliko manj prostora, tedaj tudi manj popirja porabiš. Tiskar s svojimi stoječimi pismen-kami to, kar mu ti na celo polo spišeš, na pol pole postavi.
Nekteri pravijo, da je pisanje staroversko, če čerke
*) Tanjcice, Haarstriche ; debelice, Schattcnstrichc
7
preveč po koncu stoje. Daj čerkam le novo (zdajno) podobo, boš vidil da ni res. Ni prijetnišiga pisanja, in pa kako lahko se bere! Kdor se pisati še le vadi, naj tega iznemar ne pusti. Kdor se je že do terdiga navadil, se težko drugači navadi.
Dober svet nikoli preplačan.
Trinog*) Dionizi je šel enkrat na terg, kamor je bil vsak svojo robo na prodaj prinesel. Tam dobi nekiga modroslovca, ter ga vpraša: „Kaj pa Vi prodajate?" — „„Pamet"" mu odgovori modroslovec. „Koliko velja?" ga Dionizi na dalje popraša. ,.,,Sest sto drahem."" Dionizi mu da denarje, in modroslovec mu pove te besede:
„„Kar koli delaš, pametno delaj in misli na konec.""
Te besede Dionizi potem dostikrat sam sebi na glas pripoveduje^ ker so se mu vender predrage zdele. Ko so po tem zoper njega kovarili, in njegoviga brivca pridobili, de mu o lepi priložnosti glavo odreže, se je zgodilo, de je Dionizi ravno spet ta izrek gonil, ko brivec k njemu pride. Pa kako se izdajavec pri teh besedah prestraši! Misli si, izdajstvo je trinogu znano, jaz sim pogubljen — pade tedej pred njim na kolena, obstoji hudobni namen, in prosi za svoje življenje. —
Zdaj spozna Dionizi, de pameten in dober svet se nikoli preplačati ne more.                                       Umek.
Krivično blago ne tekne.
Neki Gorenec hodi na Dolensko po vino in ga doma toči. Ko je bil že zlo obogatel, in ravno ladijo z vinam dobro naloženo po Savi tira, privleče veliko sivkasto mošnjo denarjev iz žepa in jih šteje. Potem skerbno zaveže in nekoliko v stran na sod položi, ter še v druziga sega. Kar skopec, ki se v zraku sem ter tje vozi, misleč, de je mlad zajic, nad ladijo plane, zgrabi mošnjo s kljunam in visoko v zrak šine.' Viditi pa, de se je goljufal, spusti mošnjo v vodo. Gorenec milo gleda; poslednjič pa pravi: O Bog! kako si pravičen; kar sim za vodo dobil, si vodi
*) Trinog pomeni tukaj tirana.
Vredn.
8
dal. Kerčmar je namreč vinu tretjino vode dolival, pa v svojo nesrečo. Krivično blago ne tekne.      . . . «.
Štiri strani neba.
Oče so šli z mladim sinkam s travnika, kjer so kosili, domu. Solnce je že zahajalo. Oče vprašajo: Nacek! ali veš, kako se pravi uni strani neba, kjer solnce zjutraj vzhaja? Nacek. Ne vem. Oče. Zapomni si tedaj: Strani neba, kjer solnce vzhaja, se pravi vzhod, vztok ali jutro. — Kjer solnce zahaja, vzhodu ravno nasproti, ti strani se pravi zahod, zapad, zaton ali večer. — Strani, kjer solnce o poldne stoji se pravi jug ali poldan. — Poldanu ravno nasproti pa je četerta stran neba, ki se ji pravi sever ali polnoč. To so oče z Na-cetam tako dolgo ponavljali, dokler mu je v glavi ostalo.
Živo apno in nož zoper napenjanje živine.
v
Živo apno in nož, ki se mu pravi trokar, sta dva pouaočka zlatiga denarja vredna, če poleti živino po jeleni, sirovi klaji napenja. Zdaj se bliža tisti čas. — Živo apno, raztopljeno v vodi, da je kakor mleko, in napeti živini v gobec vlito, prežene napenjanje, če že ni presilno naraslo. Potem pa pomaga imenovani nož, ki je v veliki slovenski pratiki leta 1848 popisan, ktero Ljubljanska kmetijska družba na svitlo daje. S takim nožem se napeti vamp nabode, da po nožnici iz vampa vetrovi izferče.                                               (Po Novicah.)
Smešnica.
Neki bebec vidi, de stari ljudje očali na nos nataknejo, kadar hočejo brati, ter gre k očalarju in prosi očali za poskušnjo. Očalar mu da ene, on berž odpre neke bukve, pa ne more nič brati. „Te niso zame" reče bedak, in prosi za druge. Očalar mu da druge, mu da tretje, pa le se ne more brati. „„Perjatel"" — mu pravi očalar — „,,morde pa vi še brati ne znate?"" — »No, ko bi pa jaz brati znal, ne bi vaših očal potreboval. —          P.
Nenavadne besede v tem listu.
Bre&ina, iz besede „breg", zemlja ob morji. — Jadrilo, visoko drevo sred barke. — Kermilo, orodje, ki se ž njim barke vladajo. — Loka} pomanjševavno ločica, kraj, kjer ladij e ostajajo.
Bozalija Ejjer, založnica, J. Navratil, odgovorni vrednik.