1928 GOS-POD/lJl S 1.12. Ze zopet gnojišča in snojnične jame. O izboljšanju gnojišč in gnojničnih jam se je že toliko pisalo, predavalo, pre-udarjalo itd., da čivkajo o tem že vrabci na strehah najbolj skritih vasic. Kljub temu pa je to vprašanje tudi še danes najmanj tako nujno, kot nekdaj pred vojno. Kajti ogromna večina (najmanj 90%) kmetij v Sloveniji ima še vedno gnojišča v najslabšem stanju, pretežna večina hlevov je s"e mirom brez kanalizacije iin brez gnojničnih jam. Pričakovati je, da se lotijo mero-dajni činitelji tozadevnih ukrepov pred vsemi drugimi te vrste, ker je pomen dobrih gnojišč in jam življenjske važnosti za celokupno kmetijstvo. Kmetija s slabim gnojiščem in brez gnojnične jame je kakor telo z odprtimi žilami, iz katerih stalno uhaja življenjski sok, t. j. drage in zato iežko nadomestljive hranilne snovi. Tako gospodarstvo hira in ako nima izrednih življenjskih sil ali druge stalne pomoči, polagoma propade in če ne ravno to, pa tako oslabi, da ga vsak težji udarec lažje spravi na boben. Nič čudnega ni tedaj, če skuša n. pr. Italija to vprašanje hitro rešiti s pomočjo posebnega zakona in izrednih sredstev za njegovo izvrševanje. To je dokaz za dosledno uvaževanje velikanskega gospodarskega in zdravstvenega pomena pravilne preureditve gnojišč in jam. Naš kmetovalec pa gazi v dnevno hujše gospodarske neprilike, ne da bi mu prišlo resno na um, kje tiči velik del vzroka neuspehom pri kmetijstvu. Že preprost račun pokaže, da izgublja slovensko kmetijstvo od nekdaj vsako leto resnično ogromne vrednosti baš radi slabih gnojišč ter pomanjkanja hlevske kanalizacije in jam za dragoceno gnojnico. Splošna revščina slovenskega kmeta nima vzroka samo v manj ugodnih talnih razmerah, preobljudenosti, pomanjkanju rodovitne zemlje, nakcpičenosti številnih panog v okviru večinoma malih kmetijskih obratov — temveč najobčutnejše moti ravnovesje kmetijstva izguba in negospodarska izraba domačih gnojil vsled pomanjkanja tozadevnih naprav. Pomislimo, da je n. pr. v radovljiškem okraju, katerega štejemo med najnaprednejše v Sloveniji, komaj 13% od vseli kmetij o}yremljenih z vsemi omenjenimi napra-vumi, 10% ima le deloma dobre naprave, a povprečno 77% od vseh kmetij ima slaba gnojišča, hleve brez kanalizacije in brez jam! To se pravi, da je izmed 3 kmetij povprečno le ena, ki je v tozadevnem oziru popolnoma v redu. Presojo o ostalih okrajih prepuščam drugim, enako glede ostalih pokrajin države. — Da bodo pa govorile številke še bolj jasno, navedem zaključke uradnega popisa gnojišč, jam m hlevskih kanalizacij v radovljiškem okraju. Razumljivo je, da ti podatki niso in iz gotovih razlogov niti ne morejo biti povsem 5»čni. Ampak to je bolj postranskega po- mena, ker gre v glavnem le za verodostojno sliko povprečnega dejanskega stanja. Število kmetij v okraju: Število kmetij v % 1. ki imajo dobre betoni- rane gnojnične jame 716 22.5% 2. ki so brez gnojn. jam 2461 77.5% 1. ki imajo moderna beto- nirana gnojišča 401 12.6% 2. ki imajo nav. gnojišča brez betona ali zidu 2776 87.4% 1. ki imajo hleve s kanalizacijo za gnojnico 424 18.-3% 2. ki imajo hleve brez kanalizacije 2753 86.7% Vseh kmečkih posestev v okraju ie po popisu 3177. Primerjanje teh številk govori razločno govorico! V zadnjem času se vendar opaža, da se pri kmetovalcih samih vzbuja zanimanje za izboljšanje tega stanja. Iz navdušenega gibanja med kmetovalci pa sledi, da je dozorel čas za nastop merodajnih čini-teljev. Gmotna stran tudi ni tako strašno težka, kakor se vobče domneva in trdit Kmečki gospodar — če je količkaj podjeten in spreten, sam opravi vse potrebne vožnje, pomaga tudi pri zidarskih delih, s čimer se poceni denarni izdatek za stavbena dela za najmanj 15—20%. Na večini kmetij dobavi kmetovalec sam (razen cementa) tudi ves gradbeni materijah Neposredne denarne investicije tedaj nikakor niso posebno občutne, nasprotno, iste so z ozirom na ogromno važnost teh zgradb naravnost malenkostne. Tudi tu vidimo, da treba predvsem uvidevnosti in dobre^volje na strani kmetovalcev samih, pa bo šlo. Danes dobimo številne slučaje, da se loti preureditve hleva, gnojišča itd. kmetovalec sam, ne da bi se zmenil za primeren stavbeni načrt. Zato se dogaja zelo pogosto, da store taki posestniki pri preureditvi oziroma zgradbi bistvene napake, ki se sicer dajo pozneje popraviti, toda le z novimi stroški. Prizadeti iz golega neznanja večkrat opusti ali prezre podrobnosti, katere so glede na dobro ureditev zgradbe odločno potrebne. Podrobne nasvete, ki jih poslušajo na strokovnih predavanjih, kmetovalci prav kmalu pozabijo, oziroma si mnogi sploh ne zapomnijo. Tudi se malo kateri odloči, da bi prišel k pristojnemu kmetijskemu strokovnjaku zaradi posveta in upogleda v primeren načrt. Vse to so važne okolnosti, katere treba upoštevati, drugače izpadejo nove zgradbe manj dobro ali celo napačno. Za prvo silo bi bilo precej storjeno, če bi bili v zadostnem številu na razpolago brezhibni, v jasni šematični obliki risani načrti za vzorne hleve, gnojišča tn jame in sicer za vsak svojstven primer v treh različnih velikostih, upoštevajoč stevdo zivma in dobo morebitne paše. Vsak načrt noj bi bil opremljen s kratkim pojasnilom glede množine raznega gradbenega materiala, odstotne sestave betona ter glede površin« in prostornine za gnojišče odnosno jamo. Navadno zgradijo kmetje te zgradbe premajhne! Zlasti se to dogaja pri gnojničnih jamah, kar se pozneje maščuje. N. pr. mora izvoziti gnojnico ob nepravem času iz pre-napolnjenne (premajhne) jame, ali pa se odtaka dragoceno gnojilo iz prepolne jame kar v cestni jarek. Take zgradbe predstavljajo zaradi znatne izgube hranilnih snovi le nedovršeno oziroma polovično delo. S pomočjo nazornih načrtov bi pa vsak um-nejši kmetovalec lahko sam izračunal velikost oziroma mere za zgradbe, ki bi odgovarjale njegovim potrebam. Najbolje bi bilo, natisniti primerne načrte z velikim tiskom na trpežnem papirju v čim večjem številu in jih o priliki strokovnih predavanj in sestankov razdeljevati med resne interesente. Predvsem bi bilo preskrbeti z njimi vsa županstva in kmetijske podružnice, kjer bi bili vsakomur na vpogled. V ta namen bi dobro služila tudi posebej tiskana navodila, ki bi kratko in poljudno obrazložila vse podrobnosti dotičnih zgradb. Vpošlevati bi bilo tudi, da je kmetijsko stavbarstvo v okviru splošnega stavbarstva danes že naravnost posebna stavbna stroka, ki se je v povojnih letih jako izpopolnila. To posebno stroko naravno ne more povsem obvladati vsak navaden stavbenik, ki ima z njo le tupatam postranskega posla. Če računamo s tem, da bo v doglednem času pač moralo veliko število kmetij preurediti hleve, gnojišča itd., se vsiljuje misel, da je potreben vsaj za obe oblasti eden v kmetijskem stavbarstvu res izvežban strokovnjak. Isti bi imel dolga lefa polne roke hvaležnega dela v akciji, katera bo najbolj odločala za zboljšanje rentabilnosti malih kmetij Slovenije. Predstavljajmo si, kaka velika olajšava bi bila za prizadete kmetovalce in kmetijske urade, če bi stavbeni strokovnjak, vpoštevajoe razmere raznih kmetij in na temelju ogleda na licu mesta izdeloval res dobre načrte ter nadzoroval izvršitev stavbenih del. Jos. Sustič. Ansiiaža ali ok&anfe krme. Ansilaža se imenuje poseben način okisanja sveže krme pod pritiskom v posebnih v ta namen zgrajenih jamah ali stolpih. Za okisanje lahko uporabimo vsako zeleno krmo, kakor n. pr. zelena tur-ščica, trava, listje pese in repe, detelja, lu-cerna, pa tudi razne slabe trave in plevel. Najbolj prikladna je pa vsekakor zelena koruza, ki vsebuje mnogo sladkorja in škroba pa tudi precej vode. Manj primerne so pa detelje, ker vsebujejo mnogo beljakovin, ki postanejo vsled te pretvorbe manj prebavne, vsled česar zgubijo na svoji hranilni vrednosti. Vzlic temu se tudi ansiliranje detelje priporoča tedaj, če jo ne morenv> zadostno osušiti. Bistvo takega ohranjevanja krme leži v tem, da se v ta namen pripravna krmila v kratkem času same od sebe ugrejejo in okisajo. Krmila so zato najbolj prikladna tedaj, če vsebujejo 75 odstokov vode in 25 odstotkov suhih snovi, katero razmerje dobimo pri nekoliko oveli travi ali turščici. Da se zelena krma ugreje sama od sebe, je znano vsakemu kmetovaicu. Saj če pusti nakošeno deteljo le čez noč na kupu, se mu že ugreje. Vendar se da način ansiliranja krme primerjati najboljše še z okisanjem zelja ali repe v sodih in kadeh, pri katerem opažamo iste pojave. Ugretje zelene krme provzročijo razne bakterije, ki se nahajajo na niej in se ob ugodnih pogojih zelo hitro razmnožujejo. Toplota nastane vsled razkrojevanja raznih snovi potom teh bitij. Ta namreč uporabljajo nekatere del zelene krme za hrano in tvorijo pri tem organske kisline, ki obvarujejo hrano pred pokvaro. Če torej dopustimo, da se v zelenih krmilih razmnožijo bakterije ter proizvajajo toliko kisline, kolikor jo je potrebno za ohranjevanje krmil, potem pa te bakterije naglo uničimo s tem, da jim odvzamemo zrak, brez katerega ne morejo živeti in ne delovati, tedaj se bo tako pripravljena krma obvarovala pred pokvaro. Tako okisana krma nam traja dolgo časa; imenujemo jo ansilaža. V zeleni krmi najdemo tri vrste bakterije: bakterije ocetne kisline, bakterije maslene kisline in bakterije mlečne kisline. Ni pa vseeno, katere vrste teh se v okisani krmi močneje razvijajo. Tista, ki prevladuje, da tudi krmi svoj značilni okus. Krma, v kateri so prevladale bakterije ocetne kisline, diši po kisu in živina jo nerada žre. Okisana piča ponajveč z bakterijami maslene kisline smrdi po žarkem maslu in žival jo sploh ne mara. Dobra je samo za gnoj. Najboljša krma je pač tista, ki vsebuje mnogo mlečne kisline. Taka krma vonja kakor med ali kakor sušene češ-plje in živina jo kaj rada uživa. Kako pa se prepričamo, da se ne razvijajo ocetne in maslene bakterije? Ocetne bakterije se razmnožujejo in delujejo le, če imajo dovolj zraka. Če pa tega nimajo, Naiboljie, najprijetneje, najzanesljivejše sredstvo za čiščenje ŽELODCA in OREV za OTROKE in 0IJRASLE je: PRAŠEK Ako redno jemljete po vsakem obeda na špici noža v pol C-aSo vode praSek MAGNA. Vam pospešuje prebavo in preprečuje trdovratno ZAPRTJE. ODSTRANJUJE preobilno kislino v želodcu, neprijeten duh iz ust, pebanie, vzdihovanje, goref-lco. ZDRAVI katar ZEI.ODCA. katar CREV. bolezni JETER, krte v želodcu, ucraeroide, tvore v želodcu. Dobite Ker čisti brez BOLEČIN — je prijetnega okusa ter obenem o-svežuje in desin-ficira ŽELODEC in GREVA in a tem preprečuje težja obolenja. se zaduše. Zato jih uničimo na ta način, da zeleno krmo močno stisnemo, na ta način ne dopuščamo zraku dohoda in njih delovanje se neha. Maslene bakterije rabijo mnogo vode; pri ugrevanju pa večina vode izpuhti, tedaj nastane za te vrste bakterije suša in pri tem poginejo. Na tej podlagi bodemo lahko pravilno okisali zeleno krmo, ki bo služila naši živini kot izvrstno krmilo do paše v prihodnjem letu, Sollenje sfabo ©sušenega sena. Če je vreme pri spravljanju sena deževno in vlažno, tedaj ga je težko popolnoma osušiti. Slabo osušeno seno se pa kaj rado pokvari, splesni ali zgnije. Proti temu se zavarujejo kmetje s tem, da seno osolijo. Nekateri posestniki jemljejo večje količine, drugi manjše množine soli. Največ jo vzamejo do 15 kg na 1000 kg, drugod pa tudi le 10 kg na 1500 do 3000 kg sena ali 1 kg na 150 do 300 kg krme. Potrositi pa treba vsako plast posebej, da pride sol, ko se raztopi, v dotiko z vsemi deli sena. Sol treba tudi zdrobiti aH stolči, da je kolikor mogoče fina, ker se taka enakomerneje trosi. Ker je navadna sol v ta namen predraga, je najbolje, če vzamemo umazano živinsko sol, ki je mnogo cenejša. Dobi se je pri Kmetijski družbi v Ljubljani, njenem skladišču v Mariboru ter pri njenih podružnicah. Tako spravljeno in osoljeno seno je mnogo bolj tečno in lažje prebavljivo, ter se tudi ne pokvari. Živina ga pozimi rajši žre in po njem krave tudi boljše molzejo. Zaradi tega je priporočati, da živinorejci osolijo vso seno pri spravljanju, ker jim potem ni treba polagati živini soli pozimi v ostalo krmo. "'"-nicka ulica M. 45 in priložite pismu 10 Din ^ v znamkah za 2 zavoja. Krvave uši. Težko bi se dobil kak kraj v Sloveniji, kjer bi še ne bili opazili krvave uši. Ni sicer tako splošno razžirjena kakor listna uš, vendar pa prizadene marsikje veliko škodo jablanam vsake starosti. Posebno rada se širi po toplejših krajih z vlažnim podnebjem. Krvava uš živi v velikih naselbinah, kar v kupih na koži jablanovih debel in vej. Drugih sadnih plemen ne mara. Izpo-četka zbira taka mesta po drevju, ki imajo nežno kožico, kakor obronki zaceljenih ran na deblu in vejah. Pozneje pa, ko se močno razmnoži, zasede najraje mladje, posebno okoli brstov. Tudi na koreninah se rada pojavi. Opazimo jo prav lahko že cd daleč po snežnobeli, volni podobni pre-vlaki, v kateri so zavite naselbine. Ta iz voščenih niti sestavljena odeja, varuje živali pred mokroto in sovražniki. Ako na kupček uši pritisnemo s prstom, ter jih zdrobimo, je prst krvav. Odtod ime krvava us. Krvave uši se pojavijo meseca maja ali tudi se pozneje. Takrat opazimo posamezne omenjene bele kosmičke na deblih m vejah. Če jih pustimo v nemar, se uši silno hitro širijo, tako da je tako drevo ki jim posebno ugaja, do poletja že vse belo Razmnožujejo se prav tako kakor list.! ne uši. Iz zimskih jajčec izlegle samice kote žive mladiče zopet samice, ki istotako rode nadaljne rodove samic. Tako gre rod za rodom čez celo poletje. Vse te samice so brez kril in lazijo kvečjemu z debla na vejo ali iz ene veje na drugo. Proti koncu poletja pa se izležejo krilate samice. Te pa skrbe, da se rod razširi na vse stranirTudi veter jih raznaša v velike daljave. Krilate samice kot spolne živali (samce in samice) in šele samice tega zadnjega spolnega rodu ležejo jajčeca, da se ohrani žival čez zimo. Ob ugodnih zimah in v zavetnih krajih dočaka pomladi tudi marsikatera brezkrila samica, zlasti v zemlji po koreninah in po drugih skrivališčih po drevju. Krvava uš škoduje na ta način, da neumorno izsesava izpod kože prebavljen sok in tako jemlje drevesu snovi za življenje in uspevanje. Škoda je posebno zato velika, ker se mrčes silno hitro množi. Pri izsesavanju izloča in poceja v rane neki strupen sok. Zaradi tega nastajajo povsod, kjer se pasejo krvave uši, gomo-ljasti obrunki in brazgotine. Tak les navadno po zimi pozebe. Krvavih uši ni težko zatirati. Potrebno pa je, da začnemo takoj, ko se pojavijo prve naselbine, ne pa šele takrat, ko je drevo že vse belo. Pred vsem moramo povdarjati, da s krvavo ušjo ne bomo imeli kaj posla, ako bomo jablane umno negovali, zlasti ako jih bomo čez zimo in po-miadi temeljio snažili ter mazali in škropili z arborinom. Če se pa kljub temu tu ali tam pokaže kaka sled krvave uši, jo bomo lahko užugali mimogrede. Drugače pa je pri zanemarjenem drevju. V tem slučaju nam bo delala škodo poleg drugih zajedavcev seveda tudi krvava uš. Sredstev za zatiranje krvave uši, je brez števila. Za nas hodi v poštev posebno arborin, ki ga mora imeti že itak vsak količkaj zaveden sadjar vedno v zalogi. En liter arborina zlijemo v 3 do 4 litre vode, pomešamo, pa imamo izvrstno tekočino za zatiranje krvave uši. S trdim čopičem utiramo potem tekočino v naselbine krvavih uši, tako temeljito, da izgine vsaka sled. Za škropljenje pa taka močna tekočina ni, ker bi oškodovala listje in nežno brstje. Močan lug se je tudi dobro obnesel. Majhne, redke naselbine pa pokončujemo tudi brez vsakega pripomočka, ako jih zmaslimo s prsti. Močno napadenega drevja, ki so ga krvave uši deloma že uničile, ne kaže zdraviti. Posekajmo ga in v ogenj ž njim! Nekatere sorte jablan imajo krvave uši posebno rade, n. pr. zlato parmeno, šarlamovskega, šampanjsko in landsber-ško reneto, rumeni belfler. Ogibljejo se pa kanadke, baumanove renete in londonskega pepinga. Kjer se krvava uš rada pojavlja, izbirajmo in zasajajmo take sorte, ki jih ne mara. ZIMA najboljša in najcenejša pri M. MaslerI tovarna iime Stražlšče pri Kranju. Kakšna bo letina. Trajno deževno vreme v mesecu marcu, aprilu in skoro ves maj je zelo oviralo in zakasnelo spomladanska dela bodisi na polju ali v vinogradih. Kmetovalci niso mogli pripraviti dovolj skrbno njiv za setev in saditev pomladnih sadežev ter se je to opravilo izvršilo letos zelo enakomerno. Kmetovalci so bili prisiljeni, da se ne bi delo zavleklo predaleč, spraviti sadeže v napol pripravljene in plevela neočiščene njive, če je bilo vobče možno. Na ilovnatih in glinastih zemljah so pa ljudje posadili krompir in koruzo sredi maja, — Ker niso bile njive očiščene plevela, nam je pričakovati, da bodo letos njive zelo plevelne in zarasle; saj že danes nekatere njive bujno prerašča plevel. Njive bodo pa tudi prav kepaste, trde in puste. Kadar obdelujemo polje v mokroti, se z živino in hojo zelo stepta zemlja ter se vedno pokažejo slabe posledice. Žita ne obetajo n. pr, v ljubljanski okolici baš slabo. Obrasla so se lepo in so enakomerna v rasti. Res pa je, da so se zakasnela nekoliko v rasti, ker vedno primanjkuje solnca in toplote. Toda zamujeno še ni nič, ob ugodnem vremenu se bodo popravila hitro. Ako bo pa deževalo še dalje, se nam je bati žitne rje, ki bi znatno škodovala žitom. Saj nam je znano, da jo pospešuje rosa in oblačno vreme. Tudi trave in detelje so vsled premajhne toplote zaostale v rasti. Nekaj časa so rasle prav hitro, sedaj se pa nič prav ne morejo opomoči. O tem času smo prejšnja leta že kosili lucerno in domačo deteljo; letos je še premajhna. Krma bo v kakovosti zaostajala za pridelkom onih let, ko je bilo manj moče, a več solnca in toplote. Ne glede na zaključek kemične preiskave iz suhih in mokrih let dokazuje že praktična izkušnja, da krma, ki zraste v mokrih letih, ne vsebuje beljakovin, tolšč in ogljikastih hidratov v tisti meri, kot ona, ki zraste v suhih letih; je vse bolj zredčeno in izprano. To vedo najbolj naši kmetje-živinorejci. Živina, dasi požre veliko take krme, se ne redi in je bolj pretrgana. To so praktične Izkušnje našega kmetovalca. Sadno drevje tudi ne bo rodilo, kot smo pričakovali. Orehov sploh ne bo; te je obrala že slana in se drevje še do danes ne more opomoči ter stoji — golo. Z orehi je križ! Vsaka slana koncem marca in aprila nam uniči vse upe. To drevo je zelo občutljivo in redka so leta, da rodi. Najhujše je pa to, da od slane pozcbe tudi ves enoleten les. Češnje, češplje, hruške in marelce so cvetele in odcvetele v samem dežju; kljub temu so nekatere hruške obdržale zarodek in obetajo dobro, Češplje so po večini prazne, skoro istotako tudi češnje. Tudi zgodnje jablane so cvetele v samem dežju, pozne so bile deležne nekaj solnčnih dni. Skrajno slabo vreme je zelo oviralo oploditev po žuželkah in tudi samo oploditev; vendar je rastlinstvo ustvarjeno tako dovršeno, da si pomaga samo ter nas obdaruje s svojimi sadeži, čeprav so bile vremenske prilike neugodne. Letos je cvetju zelo škodoval cvetoder. Opazoval sem drevje v cvetju, pa je bilo skoro polovico cvetov uničenih po njem, Več je naredil škode cvetoder kot slane in deževje. — Tudi vsi ostali sadeži rastejo počasi vsled premalo toplote. Nimamo pričakovati prvovrstne letine, vendar ne smemo gledati preveč črno v prihodenjost. Bo morda bolje, kot si mislimo. Dolžnosti do zadruge. Vsako združenje v zadrugah daje posameznim zadrugarjem gotove pravice, nalaga pa jim tudi dolžnosti. Tako zahtevajo zadruge vzajemno delo. Čim tesnejše bo to skupno delo, tem boljše bo življenje v zadrugi, zato lahko mirno trdimo, da bo zadruga vedno samo to, kar bodo posamezni iilani v skupnem delu z načelstvom iz nje naredili. Le če bo skupno delo slonelo na medsebojnem zaupanju, se bo zadružno podjetje razvijalo in procvitalo. Združitev v zadrugah se je razvila iz gospodarske potrebe. Ko še ni bilo zadružništva, se je kmet nahajal v velikih stiskah, Raiffeisen je uvidel, da se posamezen kmet ali delavec ne more braniti pred gospodarskim pritiskom. To spoznanje ga je vodilo k prepričanju, da more samo združitev prinesti olajšavo in zbolj-žanje. Tako so nastale prve zadruge, in tako nastajajo še danes mnoge, ker pač k temu sili gospodarska stiska. Združitev pa zahteva od posameznika kot prvo dolžnost, da se ukloni skupnosti. Posameznik ne sme stremiti več za svojimi lastnimi cilji, ampak mora priznavati in vpoštevati cilje zadruge kot za svoje. Pri tem mora pomisliti, da vsaka kritika in sodba o zadrugi pade na člane same, torej tudi nanj. Ravno tega se pa mnogi člani prav malo zavedajo, V zadružnih krogih slišimo dostikrat pritožbe, ki bi bilo bolje, da bi ostale neizrečene. Posamezni zadružniki se na ves glas pritožujejo nad vsemi mogočimi in nemogočimi stvarmi in se čutijo v zadrugi povsod zapostavljanje. Godi se tudi, da marsikdo zabavlja čez lastno zadrugo, to je seveda nezaslišano in takih ljudi ne moremo spoštovati. Z nevoljo se je treba od njih obrniti in jim pokazati hrbet. Če pogledamo pobliže, opazimo, da je tako ravnanje dostikrat znak nevednosti in sicer nevednosti o načelih zadruge in ne-; Zaposlen v delu, ki je podvržen zavarovanju.. Lahko se pripeti slučaj, da ni bil kdo prijavljen, kljub temu da bi moral biti. Pri Okrožnem uradu imajo n. pr. zabeleženo, da je bil bolnik član urada le 5 mesecev v enem letu ali pa 11 mesecev v zadnjih dveh letih pred obolenjem. Vsled teh Dodatkov bi mu moral Okrožni urad podaljšanje podporne dobe zavrniti. Če pa more nasprotno bolnik dokazati, da je bil v enem letu odnosno v dveh letih pred obolenjem zaposlen v takem in takem delu vsaj en mesec, pa ne prijavljen, ima pravico do podaljšanja podporne dobe na 52 tednov. Do naštetih podpor ima član pravico le, če je stopil zdrav v delo. če se pa dokaže, da je prišel v delo že bolan, torej delanezmožen, nima pravice do podpor. V takem slučaju se jasno vidi namen izrabljanja. Do podpor ima vsak pravico, ki je bil cian urada, odnosno z dnem, ko je vstopil v obrat, pa magari le en dan. IL Gospodarska obvestila. Denar. g Vrednost denarja 26. m. Naš dinar ima svojo stalno vrednost in notira v Cu-rihu 9.13 centimov. Na naših borzah, predvsem v Ljubljani se plačujejo inozemske valute po teh-le cenah; 1 angleški unt 277.44 Din, 1 ameriški dolar 56.92 Din, 1 holandski goldinar 22.93 Din, 1 nemška marka 13.58 Din, 1 švicarski frank 10.95 Din, 1 madžarski penga 9.91 Din, 1 avstrijski šiling 8 Din, 1 belgijski bel 7.93 Din- 1 italijanska lira 3 Din, 1 francoski frank 2.23 Din, 1 češka krona 1.69 Din, 1 grška dravhma 0.74 Din, 1 bolgarski lev 0.41 Din, 1 romunski lej 0.35 Din. Cene, g Ljubljanska blagovna borza. Začela se je doba, ko promet bolj zastaja, zato tudi na ljubljanski borzi ni bilo v zadnji dobi mnogo kupčije. Kupovalo se je le za sproti; posebno z deželnimi pridelki se malo trguje. Na blagovni borzi v Ljubljani se prodaja blago v vagonih postavljenih na vsako slovensko postajo, izvzemši moke, ki notira za dobavo v Ljubljani. Za 100 kg se je plačevalo: pšenica baška 330—332.5 Din, koruza baška 320—322.5 Din, čin-kvantin 35—350 Din, oves baški zdrav re-šetan 305—310 Din, moka Og 530—535 Din. Lesna kupčija je bolj živahna in je povpraševanje po raznem blagu precejšno. Plačuje se les pri vagonskih dobavah postavljenih na obmejno postajo za kubični meter, pri drvih za 100 kg; bukovi plohi nežamani 440 Din, hrastovi obrobljeni plohi 960 Din, trami merkantilni 300 Din, borovina rezana na živ rob 655 Din, antene od 10—12 m dolge 310 Din, deske smreka-jelka 4 m dolge, ostrorobe, oče-ljene monte 517 Din, deske hrastove (pod-nice) 1260 Din; bukova drva suha na nakladalni postaji 17 Din. g Lesni Irg, Položaj na lesnem trgu je še vedno ugoden. Mnogo se povprašuje po drvah, kar je najbrže v zvezi z italijanskimi državnimi dobavami. Tudi hrastove pragove sc mnogo zahteva, in sicer za dobavo do konca januarja 1929, Zanimajo se tudi za brzojavne drogove (smreka, jelka, bor), ki jih zahteva Italija, pa tudi Madjarska. Zelo povprašujejo po žlahtnem lesu: oreh, javor, lipa, ki jih je pa težko dobiti. Primanjkuje tudi parjene bukovine, ki ima prav lepo ceno, medtem ko je neparjena zelo nizko v ceni. Parjeno blago doseže dvakratno ceno. 2e sedaj je veliko zanimanje za bodočo sezijo in naša bukev ima lepo prihodnjost, le če bi si proizvajalci za parjenje blaga napravili parilnice, ki bi se jim v kratkem izplačale. g Cene soli v maloprodaji. Finančni minister je z veljavnostjo od 1. jul. nadalje določil cene soli v prodaji na drobno takole: 1. Morska sol (bela in siva) in mineralna sol (briketirana in drobna) iz Kreke in Simin Hana po 2.50 Di nza kg; 2. Zmleta kamena in morska sol (privatne mletve) po 2.75 za kg; 3. morska sol (bela in siva) za ribice in ribarska industrijska podjetja 1.25 Din za kg; 4, nečista sol za živino iz Kreke in Simin Hana (samo za Bosno in Hercegovino), briketirana po 1.60 Din drobna po 1.20 Din kg. — Prošnje za razne vrste soli je nasloviti na »srezko monopol-sko upravo«. Prosijo pa lahko samo oni" ki so protokolirani trgovci ali pa imajo obrtno dovoljenje. Kdor bi prodajal sol p0 višji ceni, se mu poleg kazni odvzame tudi vsa sol v skladišču. ŽIVINA. g Ljubljanski živinski sejem 20. t. m. Na ta sejem je bilo prignanih: 163 konj' 37 volov, 37 krav, 14 telet in 317 prašičev za rejo. Prodanih pa; 32 konj, 25 volov 18 krav, 12 telet in 255 prašičev. Sejem ni bil prav dobro obiskan in tudi kupčija je bila manj živahna, izvzemši za prašičke ki so se kupovali za rejo po 200—300 Din komad. Cene so od zadnjega sejma neizpremenjene. Notirali so za kg žive teže: voli prvovrstni 15.50 Din, drugovrstni 8 do 9.50 Din, krave debele 5—6 Din, klo-basarice 3—4.50 Din, teleta 13—15 Din. g Mariborski trg. V soboto, 23. t. m,, so okoličani pripeljali na trg v Maribor na 10 vozeh 26 zaklanih prašičev, ki so bile prodane po 10—17.50 Din za kg, nadalje 16 voz sena po ceni 70—95 Din za 100 kg in 2 voza škope po ceni 1.75 do 2 Din. — Krompir se je prodajal po 1 do I.25 Din za kg, 5 voz črešenj po 5—6 Din za liter. Na dunajski živinski sejem 18. junija je bilo prignanih 3143 glav goveda, od teh iz Jugoslavije 272. Cene so bile najboljšim volom po 1.70—1.95 šilinga (13.60—15.60 Din), primavolom 1.45—1.70 šil., drugovrstnim 1.20—1.40 šil., tretjevrstnim 0.9D do 1.15 šil, biki 1.10—1.40 šil. (8.80 do II.20 Din) za kg žive teže. Na dunajski praiičji sejem 19. junija je znašal dogon 20,306 glav, od tega iz Jugoslavije 2320. Cene za kg žive teže so bile špeharjem prvovrstnim po 2—2.05 (16 do 16.40 Din), angleški križani 1.90-2.05, mesnati 1.60—2.10 šilinga. Čeprav je bil dogon večji nego navadno, so se mesnati prašiči hitro prodali. RAZNO. g Pospeševanje psrutninarstva. Mariborski oblastni odbor bo tekom letošnje jeseni porazdelil večje število plemenskih petelinov brezplačno med resne zaniman-ce v oblastnem okolišu. Razdelitev sc bo vršila izključno potom kmetijskih korpo-racij (zadrug, društev, kmetijskih podružnic) in občin, v katerih bo najmanj šest posestnikov, ki bi bili voljni gojiti samo štajersko kurjo pasmo. Prošnje morajo predložiti omenjene organizacije čimpreje na posebnem obrazcu, ki ga dobijo brezplačno pri vseh okrajnih glavarjih in pri kmetijskem oddelku oblastnega odbora. Na prošnji posameznikov se ne oziralo. — Slišimo, da pripravlja tudi ljubljanski odbor slično akcijo za ljubljansko oblast. Z našo oraetno snošfov® esenco ..tfosfin' »i lahko vsakdo z malimi stro&kl pripravi izvrstno, obstojno iti zdravo domačo pijai o. Cena 1 stoklc-nicl za 15(1 litrov Din 20'—, po poŠti Din ^i— • Dobi br Hiimo v droRoriji A Kane sinova, IJuli-Ija/ia i;i droiforiji Wolfram nagi. M. Kane, Maribor. — Tudi letos kupujoino lipovo cvetje.