iusemi s« sprejemajo ia velja tristopna vrsta:
8 kr., če so tiska lkrat,
12 „	,,	»	,■	2
..	-j	..	j.	'1	»
Pri večkratnem tiskanji se ,i«aa primerno zmanjša.
R o k o p I s S
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo alrainistraeija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev 9, JI. naii-sropji.
t*o posti preje tram vetje:
'i a celo leto .	. 10 gl. - kr.
/a polleta	'	^	“	i)
7.a četrt ieta	•	„ 50 „
V administraciji velja:	
ita celo leto .	. S gl. 40 kr
/A pol leta .	4	20 „
/a eerrt ieta .	■ 2 •> to „ „
Političen list zulomsti lani
V Ljubljani na (iom posili ^eija «o kr. več na teto. ,	™
Vredništvo na velikem tkg«ti4'^S» it. 3, v II, nadstropji.
Izhaja po trikrat na red sicer v torek, četrtek in sonSi
Kaj je sušeč prinesel?
O nestanovitnem in vsakorečnem človeku pravimo: vse doprinese kakor sušeč. Sploh ta mesec slabo slovi v ljudskem govoru, pravijo, da ima »rep zavit." Da, nestanoviten je, tak se nam kaže vsako leto, in prava podoba je nestanovitnosti vsega pozemeljskega. Od vremena prestopimo pa na svetovne zgodbe zadnjih 14 dni tega mesca. Kaj nam je prinesel sušeč? Zaznamovati nam gre pred vsem veselo sporočilo iz večnega mesta, konsistorij 15. t. m. Sv. Oče so imenovali škofe za Rusko-Poljsko, verna čeda dobi zopet pastirje , konec je storjen dolgi cerkveni brezvladi na Ruskem, tudi Švajca — Lausane in Geneve — je dobila višega cerkvenega pastirja, zoper katerega se sicer mnogo ugovarja, pa bo menda le bolj ostalo pri besedah. Ko smo že pri Laškem, omenimo, da je minister Mancini v zbornici resnico pravil iredenti, ko je rekel, ako zahtevate Trst in Trident nazaj, morate začeti vojsko z drugimi vlastmi ne samo z Avstrijo, ker tudi v francoski Korsiki, v Nici in v Savoji žive Italijani, in Malta je angleška posest. Odgovor na to je bil, da so na dveh krajih pred palačo pravdosodja in pred Kvirinalom najdli sklenici se strelnim prahom. Sicer se na videz Laška nekoliko vtrjuje, brez dvombe, ker najde v zvezi z Avstro-Nemčijo trdno zaslombo, in ker ima varčne ministre denarstva.
Ako sta se Francoska in Angleška pobotali zastran Fgipta, pa bolj na jugu v Afriki drug drugemu delate napotje; obe hočete gospodariti na otoku Madagaskar, Francosko je že poslalo 5 vojnih ladij v te kraje. Pravice do Madagaskar so le pravice močnejega do slabejega, tacega izvora so tudi pravice Francoske, do dežele Anam. — Napredek mimo navad srednjega veka je ta, da je tačas posamezen močnejši šel nad slabejega, a sedaj gre pa dežela nad deželo. Doma je ministerstvo Ferrv nekako bolj srečno, ker je odvrnilo v zbornici revizijo vstave, kar bi bilo dovedlo do anarhije, nevarno vstajo doma je zabranilo, anarhisti so se zbali, ko so videli, da vlada hoče resno postopati, ali pa so svoje uničevalno delo preložili na bolj ugoden čas; nobeden, menda tudi policija ne ve, kaj na dnu kotla vre, in kedaj bode do vrha prikipelo?
Mogočna Anglija, ki gospodari po vseli delili sveta, doma v svoji lastni hiši nima mira niti varnosti. Njeni velemožje žive v večnem strahu pred zarotniki, trenotja niso varni, da bi jili v sredi zborov vstajniki ne vzdignili v zrak ali pokopali pod razvalinami razrušenih poslopij. Grozna osoda! Tukaj zares Damoklejev meč visi zmirom nad glavami mož, ki gospodujejo vsemu svetu. Kedaj bode bolje? Kedaj se bode razdraženost polegla? mir in varnost v deželo vernil?
Na Holandskem je gubernator v Indiji grešil zoper vstavo, ker je sklenil imenitno
pogodbo zarad kositarjevih rudnikov , a ni prosil poprej dovoljenja pri zbornici, mini-sterski stoli se zaradi tega majejo.
Na Nemškem je odstopil minister vojaštva, bil je menda preveč vljuden do zbornice, zato je prišel v nemilost pri velemožu, ki je spodmaknil ministerski stol 24 njegovih prednikov, tudi minister pomorstva je odstopil baje iz enakih vzrokov, dasiravno llis-mark temu ni bil povod! Sicer se na Nemškem čedalje bolj kaže, da je volja jednega samega povelje vsi državi in ker ta noče cerkvenega miru, ga tudi država ne dobi.
Na Ruskem vse govori o pripravah za slovesno venčanje carovo, ki se ima vršiti v stari prestolnici ruskih čarov v Moskvi. Na beli dan pa 1 udi stopa bolj in bolj podkupljivost in spridenost ruskih činovnikov, ki so bili tu in tam, vsaj tako se bere, poraz-umljeni s tatovi in lopovi, drngej pa, kakor pri brodovji na Hvalinskem morji, pomorski roparji, tedaj se ni čuditi, da se v taki deželi porodi nihilizem, in da zdvojeno ljudstvo ne vidi drugega rešenja, nego preobrat vsega obstoječega, k temu pa pride še nejevera in pred sabo imamo ruskega nihilista, ki mori in pokončuje, ki razdira in ruši, da poslednjič samega sebe pokoplje v razvalinah. Na javnost se pa prikazuje to v samomorih vi-ših uradnikov n. pr. Makova in drugov, ki so po svoji ali po goljufiji drugih prišli ob čast in veljavo, in nočejo dalje prenašati
tasiežt.
Iz spomeniške knjige poljskega učitelja.
Spisal II. S i e n k ie\vi c z.
Došel je praznik »Vseh svetih*1, a četrtletno poročilo o učenju je bilo po vsem nezadostno, v treh najvažnejših predmetih je imel slabe rede. Vsled ognjene njegove prošnje ga nisem poslal domu gospi Mariji, predragi moj gospod", je klical sklenivši roke. »mamica ne ve, da se nam o Vseli svetili poročila dele, a do Rožiča se morda še vsmili Bog nad menoj."
Vbogo dete, mamilo se je še s to liado, da še nemara te rede popravi, in. kal' je odurnejša istina, mamil sem se z njim tuji jaz. Sodil sem, da se še vse to popravi, da, se privadi vsemu, postane zgovornejši, ter spozna in pogodi priglas in posebno, da bo čedalje manj časa potreboval za učenje. Ko bi tega ne bilo, davno bi bil že pisal gospej Mariji in ji stvari razkril. Pa tudi te nade se niso kazale prazne. Kmalo po Vseli svetih dobil je Mihec tri dobre rede, enega v latinščini. Jedini izmed vseh učencev svojega .razreda je namreč vedel, da gaudeo ima v| jtiimilem času gavisus sem, in zvajoč še, daj
je sprejel že poprej dvakrat izvrstni red, vprašal me je, kako se latinski reče: se veselim. Kmalo nato je pisal list, začenjajoč se z besedami: »Najdražejša mati! Znašli ti moja ljubljena, kakšen je perfectum od gaudeo? Gotovo je, da ne znaš tega ti, niti mala Lola, kajti v celem razredu sem le jaz edini (sam) to vedel."
Mamico je Mihec naravnost oboževal. Od tega časa je vsaki hip popraševal me za razne „perfecta“ in »participia". Dobivati pohvalne rede, to se mu je zdaj posrečilo. Toda le kratek je bil blesk te sreče. Brzo je zopet oni osodepolni poljski priglas razdrl vse. kar je bilo z nasiljem sezidano in veliko število predmetov ni dopuščalo otroku, posvetiti vsakemu z njih toliko časa, kolikor bi to zahteval njegov vtrujen spomin. Eden naključaj pa je še ta položaj močno shujšal. Mihec in Ovicki sta mi pozabila povedati o nrtki nalogi, in je nista napravila. Ovickemu ni\došlo iz tega nič, ker kot enega prvih, ga fjiso vprašali po njej, toda Mihec je bil v šobi javno grajan, z grožnjo, da ga bodo izpahnili. Smatrali so za gotovo, da je naloga Aavlaščno pred menoj zatajil, da bi je ne bil« treba delati, in fante, ki ni bil zmožen najjmanjše laži, ni imel dokazov k spri-čanju s\voje nedolžnosti. Zamogel bi bil v
obrambo reči, da je tudi Ovicki na njo pozabil, pa to učiniti mu ni dopustila šolska čast. Na moje pojasnila odgovorili so Nemci, da navajam fanta k lenobi. Zalilo me je to silno, še večji žal pa mi je povzročal pogled na fanteka. Videl sem ta večer, kako je stisnil glavo z obema rokama in misleč, da ga ne slišim, šepetal: „boli, boli, boli!" Materino pismo, kije v drugo jutro došlo, v katerem ga je gospa Marija obsipala s poljubi za one izvrstne (rede), bila je zanj nova rana: „Lepo radost napravim materi", je klical, skrivajo obraz v dlani. — Drugi dan, ko sem mu zopet ovesil torbo s knjigami na pleča, se je zavrtel in malo da ni padel. Nisem mu hotel dovoliti, da bi šel v šolo, a trdil mi je, da mu ni nič in me prosil samo, da bi ga pospremil, ker se boji omotice. V opoldne se je povrnil z novim slabim redom. Dobil ga je za berilo, katero je popolnoma razumel, pa po besedali Ovickega se je prestrašil in ni zamogel besedice spregovoriti. Utrdilo se je o njem brez dvoma mnenje, da je fante navzet „upornih namislov in nagonov", top in lenoben. S teina poslednjima dvema oštevkama boril se je kakor utopljajoč se z valovi obupno, ali — zastonj.
(Dalje prib.)
svoje sramote in tako grozno prestopijo iz časnosti v večnost. —
O knezu Gorčakovem, ki je sklenil časno življenje v Baden-Baden, so govorili, da mu je bilo zavdano , a bile so baje le govorice. Na ime tega velemožnega ruskega ministra se strinjajo najžalostnejše dogodbe preteklih desetletji v Avstriji, zguba prevage Avstrijske ua Laškem in Nemškem, sicer vzroka temu moramo iskati v obnašanji Avstrije v krimski vojski, ki je za Rusijo nesrečna bila.
Sedaj ko smo obhodili Evropo od zahoda na vzhod, podajmo se domu v našo ljubo domovino, v pošteno in do svojih nasprotnikov močnodušno Avstrijo. V glavnem mestu, na Dunaji, smo imeli pravdo s socialisti ali anarhisti. Obravnava se je vršila z vso natančnostjo, a dosihmal se še ni pokazalo. da bi bila v Avstriji kaka skrivna in po vsem osnovana zarotba anarhistov; zaprti vodje delavcev n. p. Peukert so odvračali z vso odločnostjo porazumljenje z ro-
sladnostjo; odpravljena bode potem najnevarnejša stran socializma. Grudomolstvo je bilo vselej in je še sedaj notranji vir vseh socialnih prekucij, vzrok krivice pri veljavnih za zatiranje ubozih. Vse hoče vživati, a truditi se, pehati se. to ne gre ljudem v glavo. Konj in osel naj dela, a jaz ne bom delal, pravi zanikernež! Taki ljudje potem zavidajo imovite ljudi, ter nočejo spoznati, da bi tudi sami ne bili taki prosjaki. ko bi hoteli delati.
Ko govorimo od vzorov pri mladini, nam na misel pride vitez Schouerer, znani poslanec na Dunaji, antisemit in avstrophag (človek, ki bi Avstrijo rad požrl). Nič kaj vitežko ni od tega poslanca, da mladino vnema za pruske ideale. Ni lepo, niti blago, marveč veleizdajalsko je tako početje. Kako more to žaliti srce blagega vladarja, ko vidi, da v središči monarhije proslavljajo prusa-štvo. Kaj si more misliti blagodušni vladar, spominjaje se, da so prišli k Njemu volilci
parji in napadniki na Merstallingerja, in so Sclionererjevi, izrazit zvestobo do prestola
to dejanje obsojevali tudi kot nepolitiško.
Tedaj je tudi sodnija, razen treh, vse druge jžavni zbor tožbe oprostila in za nekrive spoznala. —
Toliko je gotovo, da se jim ni moglo dokazati ničesa, v srce pa le Bog vidi! Ali bode Avstrija obvarovana kuge nihilistov? Bode, ako v pravem času odpravi nevarnost, ako bode postavodaja pravična, ne le kapitalistom in bogatinom, marveč revežu in stiskanemu, tlačenemu delavcu. A skrajni čas je, da se kaj zgodi. — Delavci morajo zaupanje dobiti do vlade, da bodo gluhi postali vabljivim besedam zapeljivcev, to pa se bode zgodilo, kedar bodo videli dejanja, a ne slišali samo lepih besed in obljub. Kedar ljudstvo zgubi zaupanje in si samo hoče pomagati, nastane silno kritičen položaj za vlado, ki more mir in varnost vzdrževati, a delavec vidi pri vladinih osebah le tiste, ki varujejo premoženja in imet ja njegovim j Lloyd“ oderuhom in tlačiteljem. Pred vsem potreba 1 pa je, da se bogati in reveži, podvzetniki in najemniki spominjajo Kristusovih besed: uboge boste zmirom med sabo imeli, in da previdnost Božja vlada vesoljni svet, a tudi osodo posameznega človeka in premoženje časopisih pa se sedaj tudi premleva šolska
a vendar zopet poslali Schonererja v dr Nič drugega ne, da so ljudje ne' stanovitni, kakor vreme, ali pa, da denar vse premore, in da so Schonererja volila dolžna pisma. Sedaj pa Schonerer ne preobrača samo kozlov v državnem zboru, marveč stopi tudi med neskušeno, nepremišljeno mladino in tam izražuje svoje srčna čutila. Avstrija pa je do komolca prijazna z nemško Prusijo, in Prusija toliko ljubi Avstrijo, da bi se ji še pod nos kadilo, ako bi' Scbo-nererju in drugovom zarad tega na pete stopali. Drugače si vendar ne moremo razlagati rogoviljenja levičarjev, pisanja nemških (?) časopisov; zanašajo se na prizanesljivost avstrijske vlade, ki jim iz prijaznosti do Prusije ne bode storila nič žalega. Sicer je pa prav mikavno slišati. kako si ta stran in unstran Litave ,,Deutsche Ztg.“ in ,,Pester vest izprašujeta, očitaje drug drugemu protiavstrijsko, protidinastiško rogoviljenje v preteklosti, vzlasti 1. 1866 O grom in nemškim (?) narodnjakom v sedanjosti. Mikavno hi bila res, ko bi ne bilo silo žalostno za rodoljuba avstrijskega. — Po
Politični pregled.
V Ljubljani 110. marcija.
Avstrijske dežele.
Vis. ministerstvo denarstva je dovolilo, da se smejo izdajati menjice v slovenskem jeziku. No, zakaj tudi ne ? Saj zato ne bodo nič manj veljavne.
Volitve za hrvaški deželni zbor v
vojaški granici se bodo brž ko ne vršile ob začetku maja, tako da se bode zbor mogel sniti v drugi polovici tega mesca.
Deželni odbor tirolski se je zahvalil predsedništvu oboje' zbornice in tudi mini* sterstvu za državno pripomoč, ter se priporoča, da bi vlada tudi pri zasilni postavi biagovolila ozirati se na deželo.
Iz Budimpešte se javlja grozno zločinstvo. Majlath, prvi kraljevi sodec (judev curiae) predsednik gorenje zbornice je bil zadavljen najden 29. marca v spalnici. Ob 11 uri je bil pri njem še njegov zet, Pala-vičini. Umor se je moral zvršiti okoli polnoči. Zdrobljene so bile čeljusti, in bil je zadavljen z verižico. Uzrok umora je rop. ker manjka ure in listnice. Morilec je bežal po vrvi raz balkona na zid bastije, od tam pa na tla, kjer se pozna sled škorenj v mehko. prst. Prijeli so husarja, ki je blizo spalne sobe prenočeval in še le pred nekoliko tedni stopil k Majlathu v službo. — Vse je osupnjeno in prestrašeno. Z državne zbornice in pet drugih javnih poslopij vise črne zastave
ne more biti popolnoma jednako razdeljeno. Zmirom pa ostanejo resnične besede, katere je Bog govoril nekdaj Izraelcem po Mozesu, ko je pred nje položil blagoslov in prekletstvo in jim na izber dal. Sicer je pa resnično, da katoliška Avstrija nima tako ugodnih tla za socializem in anarhijo, kakor druge države. — Ko govorimo o delavskem vprašanji, je pač naravni most, da prestopimo k ljudski šoli, k ljudski vzgoji. Vse
novela. V češkem klubu je dr. Bieger prav modro in previdno kakor skušen politikar govoril o šolski noveli, iz tega zares državniškega govora posnamemo, koliko napotje, koliko zaprek se je stavilo šolski noveli, ki se vendar jedra vprašanja ne dotakne, in le nekaj najbolj kričečih nepriličnosti pri šolski postavi odpravlja.
Z vremenom smo začeli, z vremenom naj končamo. Vreme ni, kar si bodi, od vremena
hoče biti dandanes izučeno in izobraženo in zavisijo dobre letine, blagostanje ali pomanj
z učenostjo in vedo hočejo v kozji rog ugnati revščino in pomanjkanje. Vendar pa skušnja kaže, da so največi zločinci navadno tudi zelo izomikani in izučeni. Hudobija prihaja iz spačenega srca, a ne toliko iz nevedne glave, topoglavec tudi nikdar ne postane nevaren lopov. Le pojte poslušat sodnijske obravnave in se boste o tem prepričali. Tedaj ako hočemo učakati boljših časov, ako hočemo spraviti delavsko spraševanje z dnevnega reda vsaj toliko, da ne bode pretresalo državnega obstanka, skrbimo, da bode mladina, visokih in nizkih stanov, krščansko iz rejena. Iz mladih src izbirajte samopridnost, samoljubje in tvarinarstvo, mladina naj se vnema za blaga dejanja, za vzvišene nazore in tako vzgojena ne bode hodila samo za spačeno poželjivostjo, za vživanjem in na-
kanje, obilost ali revščina, tudi politika mora računati z vremenom, in ko bi ljudje vreme mogli pod svojo oblast spraviti, potem bi Bogu pokorščino odrekli, tako modruje naš kmet. Sušeč, sušeč, kako si ti grdo vil z repom! Koliko si škode naredil po južni Evropi, koliko kruha iztrgal iz rok pridnim vrtnarjem in trtorejcem po solnčnih bregovih sredozemskega moija. Skrbi vendar, da tvoji nasledniki nekoliko škode popravijo marlji vim in pridnim delavcem, sicer jojmine! Nam sicer nisi mogel dosti škode napraviti, ker narava se še ni probudila iz zimskega spanja, še pokriva sneg liribe in gore, fr za^ kasnila se nam bode vsa letina, ako nam tvoj naslednik, nestanoviten april ne pokaže
prijaznejšega lica. doprinesel!
Sušeč, sušeč , kaj si
/
Izvirni dopisi.
Iz Škofje Loke, 27. marca. (Veselica naši čitalnici.) Toliko pevcev na čitalni-škem odru še ni vidila Loka, kakor pri vče-rajšni veselici. Omenjal sem že enkrat v Slovencu11, da je odbor čitalniški že prej presojeval, kako bi se pevski kor pomnožil. Malo čuduo je bilo namreč viditi pri kaki veselici, da je bila večina pevcev tujcev, manjšina pa rojenih Ločauov. Neki gospod, ki je to dalj časa opazoval, rekel je hudomušno: »Zakaj vendar ne spremenite imena, ne sme se tiskati: narodna loška čitalnica, temuč mešana čitalnica v Loki." Koliko je dotični gospod v tem pravo zadel, nočemo presojevati, če je bil pa pri včerajšni veselici, je gotovo sodbo premenil.
Od novega leta sem trudila sta se namreč dva gospoda, da sta mestne fante pod-učevala v petju in včeraj so ti prvi pot javno nastopili na odru. Delovala sta oba zbora stari in novi skupaj. Prav dobro se je zato Kidala nova Nedvedova pesen: „Zvezna.tt (Osli si, dragi čitatelj, kako na malem prostoru iz 30 gerl navdušeno buči:
Bratje v kolo se vstopimo,
K zvezi dajmo si roke,
Majki Slavi prisezimo Zvesto zmir’ ljubiti se.
Res nekako čudno in vendar prijetno pretrese človeka, ko sliši to veličastno prisego. —■ Peli so dve kitici, in dasi pesem zelo vtrudi, vendar končali so čisto v tistem glasu, kakor so začeli. Gospoda učitelja smeta biti zadovoljna s takim vspehom, naj bo s tem njih trud nekoliko poplačan.
Znan slovenski skladatelj in pevovodja mi je enkrat rekel: „ Veliko se trudim spod-učevanjem v petju, komaj malo izučim pa mi izostanejo, ali pa zgube glasove (mutirajo) — podučuje namreč male dečke —, treba je dobiti novih in zopet od kraja začeti. Nimam nič plačila zato, ali vendar če se mi posreči, da jo katerikrat dobro speljamo-j

poplačan sem prav obilno za ves trud, in takrat vse prestaue sitnosti pozabim.'1 Te besede so tudi meni včeraj prišle na misel, ko sem videl in slišal nove pevce v tako kratkem času tako dobro izurjene. Gotovo sta si gospoda učitelja mislila: „to je najino delo, zdaj sva plačilo prejela."
Druga pesem bila je staročeska: »Bivali Čechove." Narodne slovanske pesmi imajo neko posebno moč do človeškega srca. Če tudi besedi ne razumimo, vendar že iz melodije in harmonije zvemo, kaj je hotel tukaj pesnik izraziti. Tako je bilo tudi včeraj pri nas. Težko, če se je kateri znašel med poslušalci, ki bi bil češčine zmožen popolnoma, vendar ploska po tej pesmi ni bilo konca. Klici: „Še enkrat, še enkrat!" so se toliko časa ponavljali, da so jo pevci znovega zakrožili. Tudi to so peli novi pevci s starimi skupaj.
Tretja Vašak-ova: „0 radostno potovanje" je po besedi in skladbi prav za smeh, ni pa tistega učinka dosegla, kakor smo ga pričakovali. Kes se je pela prav dobro, ko bi le nekateri pevci ne imeli te navade, da hočejo tudi sami poslušati. Ko se je zagrinjalo vzdignilo, bil jena odru samo „oktat", komaj osem pevcev. To je pač premalo za tako pesem ! Občinstvo prej navajeno veli-cega zbora, zdaj pričakuje še močnejšega, posebno pri pesmi, ki je zložena za velik kor. Burno pohvalo so pevci sicer želi, ali zdela se mi je nekako prisiljena. To so menda tudi na odru zapazili, zato so poklicali vse stare pevce še na oder, ko so za »nameček dali" še Ipavčevo: „Sredi vasi.'1 Ta namreč ni bila prej v programu, ali da bi občinstvo ne čakalo predolgo na igro, zabavali so ga pevci še s to pesmijo. Poslušalci so jim bili zato prav hvaležni, naznanjali so z dobro in bravo klici svojo zadovoljnost.
Vesela igra: „V Ljubljano jo dajmo" je že jako vdomačena in znana. Ker je vzeta prav iz domačega življenja, navadno tudi prav dopada. Šla je tukaj prav gladko iz pod rok, le včasi si prej slišal šepetalca, kakor igralca. Le nekatere stavke in male prizore bi si drugače želeli. Strah in začudenje bi se vendar drugače in bolje naznanilo, kakor s tem, da se igralka prekriža, in če hoče svojo resnicoljubnost s tem zatrditi. da pravi: saj sem bila zadnjo kva-terno sredo pri spovedi, je to že bolj prisiljeno. V kakem mestu bi to morda veselost in pohvalo zbudilo, ali tukaj je bilo občinstvo bolj mrzlo za take izraze. Pa bode kateri rekel: „Glej ga kako je siten, vse se ne sme na tehtnico djati, v veseli igri je marsikaj dovoljenega." Res da je, ali splošno: verske reči naj se pri vernem katoliškem občinstvu na odru ne omenjajo.
"Veliko smeha zbujali so drugi prizori, kjer se je vse bolj naravno razvijalo. Igra je sama na sebi precej dolga, in ker so bile pavze med posameznimi akti jako obiljne, bila je že pol enajstih ura, ko se je končalo.
V saki bo pa pripoznal, da s to veselico pokazala je čitalnica velik napredek, bodisi v petji ali pri igranji in prav z mirnim in zadovoljnim srcem sme odbor denar, kterega je s tem pridobil, pridjati k svoti za novo zastavo.	y.
Iz Iga. Letošnji sv. postni čas je pognal v naši fari lepo cvetlico v krasni cvet, jaz menim cvetlico sv. misijona. Misijon na Igu je bil od 7. — 19. sušca, kterega so vravnali naš prečastiti občeljubljeni gosp. fajmošter Jakob Dolenc. Akoravno sami s
posebno pastirsko pridnostjo v obširni fari delajo, vendar so želeli še to pobožnost svojim faranom nakloniti. Koj v začetku je jelo ljudstvo v obilnem številu pobožnosti se vdeleževati, pozneje pa je bilo toliko spo-vedencev, da so marsikteri po dva dni čakali, preden so prišli na vrsto, čeravno je po 8 do 10 mašnikov spovedovalo. Pri govorih so se tajale poslušavcem serca resničnega obžalovanja zavolj grehov in slabost, in to možakom in fantom, kakor mehkočutnim ženam in dekletam, in ni jim bilo ne britko ne mučno po cele ure klečati pred Najsvetejšim. V 13 dneh je bilo obhajanih več kot 3000 ljudi; toraj je gotovo, da so vsi odra-ščeni domače fare, ktera šteje 5375 duš, prejeli sv. zakramente. Upamo, da to zveličavno opravilo bo mnogo pripomoglo v vsakem oziru Ižanski fari. Sv. misijon so vodili štirje gospodje lazaristi iz Ljubljane, kteriui so spovedovati pomagali domači gospodje, sosed gosp. Jurij Dernovšek, in pa velečast. gvardijan, P. Hugo Novljan, ujec našega g. fajmoštra; občudovali smo, ter stermeli nad delavnostjo čč. gospodov, kteri so vsaki dan od 5. ure zjutraj do 8. ure zvečer neprenehoma, le z malimi počitki vmes, spovedovali. Hvaležno kličejo ljudje: Bog plačaj, Bog povrni to dobroto! Krasni misijonski križ na lepem primerno okinčanem prostoru blizo farne cerkve pa naj nas spominja milosti polnega časa sv. misijona. Bog daj, da bi ostali stanovitni v dobrih sklepih! — Pri tej priložnosti naj bo tudi povedano, da se snuje pri nas prostovoljna požarna bramba, pravila so že od visoke vlade potrjena, in tukajšnji trgovec g. A. K. zdaj nadaljuje to početje z drugimi vrlimi možaki. Slava!
Hvaležni farman.
Iz goriške okolice 21. marca. (Izv. dop.) (Pogreb 17. t. m. umrlega prevzviše-nega in preljubljenega nadškofe.) Včeraj 20. t. m. smo izročili s solznimi očmi materi zemlji truplo našega preblagega višjega pastirja in nadvladike Andreja. Upali smo Jih zarad Njih navidezno krepkega života še ktero leto med seboj imeti; pa Božji sklepi so neizvedljivi. Akoravno je bil dan Njih pogreba nevgoden zastran deževnega vremena in nepriličen za duhovščino zastran opravil velikega tedna, vender jih je prišlo precejšnje število k pogrebu, blizo 150; le najbolj oddaljeni, ki so komaj dan smrti in pokopa zvedeli, znabiti tudi ne, se pogreba niso vdeležili. Pokopovali so Jih s slovesnimi obredi in sv. mašo v stolni cerkvi tržaški knezoškof, monsign. Glavina. Pri pogrebu smo vidili tržaškega namestnika, Vašega deželnega predsednika bar. Andr. VVinklerja, deželni odbor, pa odposlanstva vsili štirih škofov — sufraganov goričkega metropolite itd. Tudi tukajšnji pešpolk št. 53, nadvojvoda Leopold (Hrtvatje) je bil po svojih častnikih zastopan. Akoravno je bil dež ves čas med pogrebom, je bilo privrelo mnogo ljudstva k pokopu. Mesto je kazalo svoje žalostno lice z raz oken razobešenimi preprogami, štacune so bile zaprte, celo goriški laški magistrat se je v tem odlikoval. Kar se je nam pa čudno dozdevalo, je to, da na glavarstvenem poslopju, blizo kterega je šel sprevod, ni bilo videti nobenega žalnega znaka, akoravno je bil ves ostali stari častitljivi trg Travnik, v žalosti. Zakaj to, ne vem? In vendar,je bil raujki zarad velikih, tudi državnih zaslug, odlikovan z velikim križem Lenoldovega reda, in skrivni svetovalec Njih veličastva cesarja itd.!.... Pro-
fesor nravnega bogoslovja veleučeni Alpi (rojen v Forti v Romanji ali Rimskem) je pred sveto mašo raz leče v laškem jeziku in kratkih potezah slikal blagonosno življenje in delovanje preljubljenega nadvladike.
Kar pa se pri omenjenem govoru ni moglo nam Slovencem dopasti, je to, da je bil izključivo le. laški govor, akoravno bi se bilo menda spodobilo zarad nepristranosti saj par besed v slovenščini spregovoriti, kajti Lahov šteje Goriško le eno tretjino, Slovencev pa dve tretjini. Kaj bi djali Lahi v nasprotnem slučaju? Kaj ni katol. cerkev vsim enakopravna mati? Pa žalibog, da ko bi šlo po želji nekaterih zelotov, bi se morali še ostanki slovenskega jezika v Gorici umakniti laščini, in menda celo vrli slovenski bogoslovski profesorji bi morali dati polagoma prostor laškim, ako sem od nekega merodajnega gospoda prav slišal! Pa skrbeti je treba, da rešimo saj to, kar nam je ostalo, da ne zrasejo laške drevesa previsoko do neba. Spominjajmo se r. našega nadvladike v svojih molitvah in pri altarji, ki nam je bil vsestransko, tedaj tudi v tej reči pravičen. Molimo ob enem pa tudi za vrednega naslednika preblagega ranjcega nepozabljivega nadvladike! *)
Domače novice.
V Ljubljani 31. marca.
(Vabilo) k LIX.’odborovi skupščini ,,Matice Slovenske" v sredo 4. dan aprila 1883 ob 5. uri popoludne v Matičini hiši na Kongresnem trgu št. 7. Dnevni red: 1. Potrjenje zapisnika o LVIII. odborovi seji. 2. Naznanila prvosedstva. 3. Poročilo tajnikovo, oziroma knjižničarjevo o dobi od LVIII. odbo-rove seje. 4. Poročilo književnega odseka. 5. Poročilo gospodarskega odseka. 6. Razgovor o posebnih predlogih za letošnji redni veliki zbor. 7. Posamezni nasveti.
(Shod mestnih volilcev v Ljubljani) je za prihodnje mestne dopolnilne volitve priporočal sledeče odbornike: Za III. razred g. dr. Jos. Drča in g. Antona Kleina tiskarja. Za II. razred so priporočeni: g. Miroslav Križnar, c. k. profesor, g. Frane Šuklje, c. kr. profesor, g. dr. Franc Papež, odvetnik, g. dr. Henr. Dolenec, c. k. sodn. pristav, g. Jos. Tomek, civ. inženir, g. Franc Žnžek, c. k. inženir, g. Alfred Ledenik, trgovec.
(Mestna seja je bila 28. t. m) Razrešene so bile pritožbe zarad vvrstenja v volilne razrede. — Važno vprašanje je nastalo, kje (v katerem redu) imajo voliti častni meščanje ali v I. kakor dosihmal ali v III. kakor je nasvetoval mestni magistrat. Večina se je odločila za to, da imajo vsled občinskega reda častni meščanje voliti v III. razredu, ker imajo jednake pravice, kakor drugi meščanje. — Ali imajo vmirovljeni c. k. častniki, ki v Ljubljani stanujejo, a v Gradec plačujejo davke, tukaj volilno pravico? Večina je bila te misli, da jim ne gre tukaj volilna pravica. Nove volitve imajo biti v III. razredu namest srenjskili svetovalcev: Regalija in dr. Drča; v II. razredu za: c. kr. vladnega svetovalca Antona Lascbana, c. kr. dež. šol. nadzornika Rajmunda Pir-kerja, Leopolda Burgerja, trgovca, c. k. dež. sodnij, svetovalca pl. Čuber-Okroga, c. kr. višega inženirja Cieglerja, c. ki1, dež. vlade
*) Brez zamere, da sms že omenjene in tolj znano reči zarad pomanjkanja pioatova izpustili.
Vred.
svet. grofa Korinskega in za c. kr. vmirov-ljenega stavbenega svet. Potočnika; v I. volit, razredu: Aleksandra Dreota, trgovca, Petra Lasnika, trgovca, dr. Adolfa Schaffer in kustosa Karola Dežmana.
Volil bode: III. razred 16., II. razred 17. in I. razred 19. aprila. Predsednik vo-litveni komisiji ima biti v I. volit, razredu podžupan F. Fortuna, v II. obč. svet. Vašo Petričič, in v III. obč. svet. Alojzij Bajer. Ostale 4 ude v komisiji izvoli v vsakem razredu župan.
Mestni odbor ljubljanski je v tajni seji 28. t. m. sklenil, da hoče mesto prevzeti vse olepšave v mestu o priliki cesarjevega prihoda, a deželni zaklad naj da mestu v ta namen 15.000 gld., mesto pa hoče dati 10.000 gld.
(Občni zbor.) V torek 27. marcija je imelo društvo „Narodni dom“ prvi redni občni zbor v dvorani ljubljanske čitalnice. Predsedoval je g. dr. Hošč, izmed 100 opravičenih glasov jih je bilo zastopanih 50. — 6. tajnik Hribar prečita poročilo in tudi druge zanimive podatke n. p. glede loterije, za katero je uže sedaj razposlanih 35.000 sreček. Zbor izrazi gospema Murnikovi in Graselijevi za njino marljivo nabiranje prostovolnih darov priznanje. Uplačanega je bilo do konca leta vsega skupej nad 13.000 gl. Od tega je nekaj naloženega v eskomptni banki, nekaj v hranilnici, za 7900 gl. pa se je nakupilo prioritet, ki neso 5'6°/„ obresti.
G. Ivan Knez poroča v imenu pregle-dovalnega odseka, ki je pregledal knjige in blagajnico in našel vse iv redu. G. dr. Munda pregledal je knjige tajnikove, korespondenco itd. ter tudi našel vse v redu. Volitev: dr, Alfons Moše predsednik (54 glasov), Franc Fortuna (58 gls.), dr. Franc Papež (57 gls.) dr. Karol Blehveis pl. Trsteniški (54 gls.) Ivan Murnik (54 gls.), Ivan Hribar (53 gls.) Josip Kušar (50 gls.), dr. Val. Zarnik (50 gls.), dr. Ignac Kotnik (50 gls.), dr. Josip Stare (49 gls.), Ferdinand Souvan (47 gls.) dr. Anton Jarec (47 gls.). V pregledavalen odsek se volijo per acclamationem: dr. Zupanec, dr. Munda, France Souvan, Ivan Knez in Vašo Petričič.	(Konec prih.)
(Vabilo v izredni občni zbor telovadnega društva „Sokola“) v nedeljo dne 1. aprila 1.1. dopoludne ob '/211. uri v prejšnji društveni telovadnici (v Gradišči). Spored razpravam 1. Nagovor staroste gosp. dr. Ivana Tavčarja. 2, Poročilo o sklepih slavnostnega odbora za 600letnico; poroča g. starosta dr, Ivan Tavčar. 3. Pomnoženje odbora za slavnost GOOletnice v Ljubljani. 4. Posamezni nasveti društvenikov. Čestiti gospodje člani društva „Sokola“ prosijo se najuljudneje, da se blagovole v mnogobrojnem številu udeležiti omenjenega zborovanja.
V Ljubljani 24. marca 1883. 1.
Nek župan na Ogerskem si je enkrat dobivajo po tiskarni družbe sv. Mohora (na
Odbor „SoJcolau.
Razne reči.
— Vinski semenj. Tri dni meseca aprila, 25. 26. in 27. bo spet letos v Zagrebu vinski semenj, na katerem se bode, dobivala tudi žganjica: slivovic in tropinovec. — Kogar mika pozvedeti za dobra vina, naj se tje dol poda. Po železnici je kratka pot.
— Župani, poskusite! Gotovo so velika nadloga za vsaki kraj cigani. Če o čem, smemo o beraštvu trditi, da imamo domačega ne le zadosti, ampak že preveč, do zduj pa še cigani za nameček s svojo predrznostjo!
vmislil, ker vse drugo ni nič pomagalo, da je dal vsem ciganom do polta lase postriči. In glej od tistega časa se v tisti srenji noben cigan več ne prikaže. — Ne vemo, kake so razmere na Ogerskem, a pri nas bil bi skoraj gotovo, preden bi 24 ur minulo, rudeč petelin na strehi.
— Zadnji mraz velicega tedna je neizrekljivo veliko škode napravil na jugu Evrope, kjer je rastlinje uže bujno rastlo. Ta nesreča zadeva južno Francosko (Pro-vence) in nekteri vertnarji (cvetličarji) so popolnoma ob vse. Mraz je posebno veliko škode napravil tudi na vzhodu in jugu Španskega. V Murciji so uže ob tem času izva-ževali zelenjavo in sadje, a sedaj je vse proč. Mraz je posmodil cvetje pomerančem in listje murbam. Od 1.1830 uše ni bilo takega mraza o tem času. Posebno veliko je trpela trta. V Granadi so uničene vse nasadbe sladkornega trsta, žalostni prebivalci so ob svoje nade!
- Povodenj na Ogerskem. Nastopilo je nenadoma toplo vreme, in reka Hernad je močno nastopila. Pod vodo je več vasi, nevarnost preti tudi mostu, ki je na železnici iz Koševic v Oderberg. Železnica iz fiuteka — v Smarten je nehala s prevozom.
Katoliško politiško društvo za Češko je imelo občni zbor velikonočni ponedeljek. Kaj več o tem prihodnjič.
— »Katoliških misijonov" 4.štev. tek. leta je sledeči obseg: Die letzten Tage-buchblatter P. Terbrde’s S. J. — Siam, seine Apostel und Martyrer. (Fortsetzung.)
N a c h r i c h t e n a u s d e n M i s s i o n e n. Ko-rea; Annain; Vorderindien; Centralafrika; Westafrika; Aus verschiedenen Missionen.
—	Fiir Missionszrvecke.
Illustrationen: Kartenskizze zur Reise von Panda-ma-tenka nach Morvemba.
-	Elfenbeinpalme. — Der Baobab oder Affenbrodbaum. —■ Frauen am Sambesi bei der Feldarbeit. —• Gbtzen im Tempe! des Konigs von Siam. — Pagode des schlafen-den Buddlia. — 1 )er Tempel von Dschagger-nath. — Die Gbtzenbilder des Tempels von Dschaggernath. — Das Steinbild des Giitter-Avagens von Dschaggernath. — Die Araber-Hiiuptlinge von Tabora.
Pena ,.Katol. Misijonov" po pošti je za celo leto 3 gld. 10 kr., v katol. bukvami pa 2 gld. 40 kr. Vsak naročnik, naj bi tudi pozneje, tudi še le zdaj list naročil, dobi še lahko vse številke, katerih so do zdaj štiri izšle.
Nek naročnik nam piše: Pazno in vselej naj popred čitam „ Katol. Misijone". Spo znati moram, da res je list za listom zani-mivši, in da vselej več donaša, kakor obeta. Priporočajte toraj izvrstni katol. list več ka-cor jih spečate, veče dobro delo storite in to ne le založniku in izdajatelju, ampak ve-iko več naročnikom. Res lepa pohvala, kateri nimamo kaj več dodati. Tedaj rečemo samo: „Yzemi in beri11. List se naročuje v catol. bukvami na stolnem trgu. Vred.
— W e r n d 1 - o v a puška. Kratko i ehkoumevno poučilo v orožji po vprašanjih odgovorih za peštvo i lovsko četo cesar-
pr. Službovnik I. — II. za c. kr. vojstvo; Garnizonska i stražna služba; Pouk o zemljišči; Bojna služba; Slovnica vojaška). V kratkem pridejo na svetlo še sledeče knjige: Poučilo o streljanji; ustrojba vojstva; vež-bovnik. — Velik napredek se v pričujoči knjižici razodeva v besedi ali slovenskem izrazoslovji, ktero ni lehko in o kterem čestitamo g. pisatelju.
— Morilec župnika iz Vejmislic je nek Avguštin Bušta kmet v tistem kraji. Vzrok je bil, da je Bašta zahteval za svojo mater podpore, a župnik mu je to odrekel, pri ti priliki sta sbesedovala. Bušta je tedaj župnika iz sovražtva umoril, in čez dva dni so potem njega najdli obešenega.
— Ruski častniki se streljajo.— V poslednji vojski se je posebno hrabro obnašal topnijski častnik Začuk. Pri napadu na Kars, je s 7 možmi branil izročene mu topove. Zato je dobil red sv. Ane in je vstopil v cesarsko životno stražo, a obdržal dostajanstvo, katero je imel v redni armadi. A prišel je med trnje; njegovi tovariši so mu grenili življenje, kar so mogli. Zato pa razen službe ni nikdar zahajal med častnike, in ga tudi pri dirkali ni bilo, kamor so prišli vsi častniki. — Polkovnik ga vendar pokliče pred se, in mu očita, zakaj da hodi k dirkam, a ne plačuje določene svote. Ko je Začuk rekel, da ni nikoli se vdeležil dirke, pokliče polkovnik za pričo častnika Esipova. Začuk je rekel, da se nasprotnik laže, in častnika se trdo poprimeta z besedo, polkovnik je rekel R., da naj prosi odpusta, a E. pa je rekel, da zarad tega ni zgubil časti, ko je zoper R. po krivem pričal. Začuk je potegnil revolver in vstrelil Esipova; Začuka so zaprli.
Tržne c»»iip v Ljubljani.
28. marca.
Pšenica banaška hektoliter 9 gl. 24 kr.; domača 8 gl. 5 kr.; rež 5 gl. 6 kr.; ječmen 4 gl. 77 kr.; ajda 5 gl. 61 kr.; proso-5 gl. 44 kr.; turšica 5 gl. 44 kr.; oves 3 gl. 45 kr.
Umrli so:
27.	marca. Filip Spieler, krojač v zaporu, 1 7 let, poljanski nasip 50, katar.
28.	marca. Koza Konšek, soproga gimn. profesorja, veliki trg št. 13, otrpnjenje srca, — Marija in Jožefa Jordan, precej po rojstvu, zarad slabosti, st. trg št. 11.
skega i kraljevskega vojstva. Pako se naziva knjižica, ktero je merljivi stotnik, ve-ečas. g. Andr. Komel plem.čožebranski priobčil v slovenski in nemški besedi in stane 20 sld. Obogatil je vojniško slovstvo plemeniti pisatelj vže z nekterimi knjigarni, ki se laganje.
šte
) } )
Zarad spremeilitve prostora razprodaja ;
zalogo v blagu
Karl Till :
poleg Ilradeckijevegamosta: orodje, ( ki se potrebuje v kancelijah, pisarnah in šolali, lepotinje (gahmterijno blago) oljnate slike, bukve s podobicami, raznovrstni papil' i. dr. po zelo znižani ceni. (3)
proti
Pozor!
Gotovo, že mnogokrat potrjen pomoček
ho/,jasli (Epilepsie)
naznanuje gosp. F r an c Mat e j o w s k y v Adler-Kosteletz-u na Češkem vsakemu, kdor se hoče na-nj obrniti.
Pripoznanj in zahvalnih pisem ozdrav-jenih v dokaz resnice je mnogo na razpo-