24
FR. ŠTINGL
ADOLF HEYDUK.
K SEDEMDESETLETNICI ČEŠKEGA PESNIKA.')
Je velky, krasny kmet v sve drahy sklonu, jenž čist a sprave dliv se žitim bral, což basnik teprv, morem sladkych tonu, jenž celou vlast v sve lasce obepjal! Tak žil a peTs, vzor pevce a vzor muze. Co vlast Ti za odmenu dati muze? Ve ružich zrazen, živ, mej ruže, ruže na skranich, v dlanich — kvetu pravy kral!
Jaroslav Vrchlicky: Adolfu Heydukovi. („Maj<< 1905. št. 38.).
Najnovejša pesniška ddba v češki književnosti se je začela Šele po 1. 1850.
Pesniška smer, katere so se držali Kollar, Čelakovsky, Jablonsky, Erben in drugi češki pesniki iz takozvane „rodoljubne" ddbe češke književnosti (pred 1. 1850.), je bila čisto narodna. Njihovi duševni plodovi so po svojem izvoru in namenu imeli korenine v narodnih tleh. Prebujali in krepili so narodnega duha in oznanjali poleg erotičnega čuvstva skoraj le rodoljubne ideje. Res je sicer, da so mnogi izmed njih, v kolikor je to dovoljevalo politično stanje in druge tedanje razmere, naglašali tudi ideje svobode, prosvete in pravice, toda navzlic temu je bil glavni značaj te dobe v češki književnosti idealno rodoljuben.
Razen te smeri se je pa že takrat oglašala, seveda še bolj tiho in boječe, tudi druga smer, ki se v primeri k prvi more imenovati kozmopolitična, svetovna. To novo smer je provzročil močni vpliv zahodnih književnosti, katerih slovstvena smer se je v tej dobi korenito izpremenila.
V absolutizem, ki je nastal po francoskih vojskah, je udaril kakor strela titanski duh Bvronov in pretresel vse misli v Evropi, ki
so hrepenele po oproščenju iz zaduhlega ozračja. Duh posameznikov s svojim uporom in s polno zavestjo svoje enakopravnosti, človeško srce z vso globino strasti in bojev, sta zahtevala v miloglasnih verzih pravice in izraza, in vplivu te vodilne smeri so se vdali pesniki vseh narodov. Heine in Borne, Puškin, Lermontov, Slowacki, Kra-siriski, Mickiewicz, „so bili krščeni z ognjem duha Bvronovega."
Na Češkem je prvi črpal moč iz duha Byronovega nesrečni ali izredno nadarjeni pesnik Karel Hynek Macha, in gotovo bi se bil oprostil blaziranosti in svetožalja in povzpel do čistih višav svojih ruskih in poljskih sovrstnikov, če bi bil živel v ugodnejših razmerah. Za to pa ni marala večina tedanjega češkega občinstva; duševni češki tok takrat še ni prestopil svojega nizkega obrežja.
Poleg Mache se je tudi Karel Sabina vneto oprijel tuje književne struje, ali vsi le-ti in enaki razni poizkusi, ki so hoteli pred petdesetimi leti v češko književnost vpeljati kozmopolitične ideje, so se izjalovili. Po burnih dogodkih 1. 1848. je celo nastala velika stagnacija v češki književnosti sploh. Imenitnejši pisatelji so bili ali odstranjeni iz javnega življenja — sam Palackv ni bil izvoljen v muzejni odbor in je bil prisiljen pisati svojo zgodovino zopet v nemškem jeziku — ali pa so bili zaprti v ječo. V primeri k neštevilni vrsti časopisov, časnikov in knjig, ki jih je vzbudilo 1. 1848., ni izhajalo v 1. 1851.—1854. skoraj ničesar; krog .najmlajših literatov je majal — kakor pravi dr. Flajšhans — zidove ječ, in navsezadnje jih je vendar le prodrl.
i) Primeri: Dr. Vaclav Flajšhans: Pisemnictvi češke. — K. Tieftrunk: Historie literatury češke. — »Slovenske Pohlady" iz 1. 1903. - „Maj" iz 1. 1905. — „Zvon" iz 1. 1905. — „Osveta" iz 1. 1895. — „Obrana" iz 1. 1897. -  „Hlas Naroda" let. XIX.
26
Zastavonoša nove smeri je bil pesnik Jožef Vaclav Frič, ki ga je iz leta 1848. izvabilo na barikado v Pragi in takoj po tem spravilo v ječo. Leta 1849. je bil zopet v vrstah nezadovoljnežev in zopet nato v munkaški ječi. Ko je bil pregnan iz domovine, se je klatil po svetu in smatrajoč se za češkega Bvrona se je trudil posnemati ga v življenju in v pesmih. V ta namen je leta 1855. v veliko začudenje „starih rodoljubov" ustanovil almanah „Lada Niola"; merodajni krogi so ga uničili, ali s tem se jim ni posrečilo uničiti kroga mlajših čeških književnikov, ki so bili navdušeni za ideje, ki jih je razširjala „Lada Niola". Ti književniki so vneto proučevali tujo svetovno poezijo in poleg tega so se naslajali z lepoto narodne poezije češke in slovanske sploh. L. 1858. so ustanovili časnik „Maj", skupili okoli njega tudi nekoliko pisateljev iz prejšnje rodoljubne dčbe ter tako dali podlago najnovejši   pesniški  dobi v češki književnosti.
Med te književnike, zbrane okoli „Maja", ki so prenovili češko pesništvo, spada tudi Adolf H e y d u k. Njegovo ime je torej ozko zvezano z uspehi in z razvojem češkega slovstva. Hevdukovi sedanji sotrudniki so že umrli, on pa še zdaj tekmuje z najboljšimi pesniki izmed modernih čeških pisateljev. Doživel je lani čvrst in krepak 70 let. To razmerno dolgo življenje je posvetil delom, ki bodo imela zelo častno mesto v zgodovini nove češke poezije. Pesnik Hey-duk, ki spada k najstarejšim živečim češkim književnikom, si je znal do pozne starosti ohraniti ne le telesno svežost in krepost, ampak tudi svojim delom neko mladeniško navdušenje, ki mora dandanašnji v resnici vsakoga presenetiti. Star je sicer po letih, ali duševno je še čil in mlad. Tako pa se Hey-duk kaže kot hvalevredno nasprotje tistim nenaravnim dekadentom sedanje d6be, ki so že v svojih dvajsetih letih blazirani, siti življenja in duševno utrujeni, kar tako radi kažejo na ogled v svojih meglenih literarnih tvorbah.
Življenje Adolfa Heyduka je preprosto, pravo življenje pesnika brez vsake večje burje zunanjega življenja. - Rojen je bil dne 7. junija 1835 v Rihemburku na češko-moravski meji. Po poročilu Alberta Pražaka v „Zvonu" ') je rihemburški kraj čudovito lep, nekak pozabljen košček zemlje, ki se zdi človeku kakor začaran v tiho, večno samotarstvo. Rihemburk s krasno in naravno romantiko cele svoje okolice stoji v vzhodni CeŠki kakor lep tujec popolnoma osamljen. Zdi se, da si je svest tega samotarstva. Cela narava je tam nekako bolj tiha in melanholična nego drugje. Zdi se, da solnce tam ne sije tako veselo in jasno, da gozdi šumijo bolj otožno, potoki žuborijo bolj boječe ... V tem žalostnem, otožnem kraju se je porodil A. Heyduk. Le-ta otožno-lepi kraj je podelil pesniku vse, kar ima: čar osamele samotarske duše. Ta značilni znak imajo pesmi Hevdukove še danes. Heyduk je že davno zapustil svoj rojstveni kraj, ali duša tega kraja je šla za pesnikom, združila se je z njegovo dušo in ji vdahnila svoje pesmi. Ako preiskujemo skrivnost Heydukove poezije, moramo jo iskati v duši tega kraja, ki nam šele razloži, zakaj pesnik tako ljubi naravo, zakaj je tako rad bival na Sumavi, zakaj pa je prepotoval krasno Slovaško in Kavkaz2).
Heyduk se je šolal najprej doma in v Polički, od 1. 1850. pa je študiral na češki realki v Pragi. Že kot dijak je slovel pri svojih tovariših kot izvrsten pesnik ter marljivo pisal v dijaški list „Libuše". Ko je dovršil realko v Pragi, je šel študirat tehniko v Brno (1854), ali leto pozneje je že zopet v Pragi, da bi nadaljeval svoje tehnične študije. L. 1859. je izdal prvo zbirko svojih pesmi. Kmalu, ko je dovršil študije, je postal asistent stavbarstva in risanja na c. kr. češki realki v Pragi; dolgo pa ni ostal tam. „Drugi njegov oče", profesor J. Krejči, je postal ravnatelj mestne realke v Pisku, in Heyduk je šel v Pisek ž njim ter tam ostal kot profesor risanja.   Leta 1876. je  zapustil Pisek zaradi
i) Glej „Zvon« let. V., str. 594. 2) Tam.
27
Prage, ki ga je vabila k sebi; v Pragi pa je bil samo eno leto in se zopet vrnil v Pisek. Praga ga nikoli več ni zvabila v svoje naročje. L. 1877. se je oženil s svojo prejšnjo učenko Emilijo*Rainer v Pisku in odslej je Pisek postal Hevduku trajen in ljub dom, ki ga je zapustil, samo takrat, kadar je potoval. — Za Hevdukovo poezijo je zelo pomembno potovanje po Laškem, ki se ga spominja v svojih Jižnich zvucich", po Slovaškem, kateremu je posvetil svojo najboljšo zbirko pesni „Cymbal a husle" ter po Krimu in Kavkazu, odkoder se je vrnil s knjigo pesmi „Na vlnach".
Mirno in srečno pesnikovo življenje v Pisku je dvakrat skalila smrt s svojim bolestnim obiskom. L. 1878. je pesniku umrla prvorojena hčerka Jarmila in 1. 1884. druga hčerka, štiriletna Lila. Naš pesnik je iskal in tudi našel tolažbo v pesnih ; zbirki, ki ji je Hevduk posvetil spominu svojih hčerk, spadata k njegovim najginljivejšim pesniškim delom. („V zatiši", ,,Zavate listy").
Sedaj živi pesnik v zasluženem pokoju idilično, tiho, krasno življenje Ni v Pisku bolj popularne osebe nego je Hevduk. Tam ima tudi že svojo ulico („Heydukova ulica") in je častni meščan piseški. Njegova zvesta literarna druga sta: avtor dela „Hrady a zamky češke", šolski svetovavec Sedlaček in pa pesnik dr. Ladislav Sebek - Arietto. Nihče ne bi verjel, daje naš pesnik že sedemdeset let star, ker je še svež in čil kakor malokdo v ti starosti. Spomlad je v njegovi duši in njegovo srce ima vsak dan svoj majnik. Hevduk je slavček svojega mesta, svojega kraja — in zato so mu dali lepo ime „pootavskegaslavika" — slavčka ob reki Otavi.
Hevduk je zelo plodovit pesnik: njegovi zbrani spisi, ki jih izdaja založništvo J. Otta v Pragi, predstavljajo lepo vrsto zvezkov. Dozdaj se je izdalo 38 zvezkov in nova pesnikova žetev, kakih 8 zvezkov, je še v rokopisu.
A. Heyduk se kaže v vseh svojih spisih kot pravi pesnik, rojen pevec,   kakor ptica
pevka, ki poje zato, ker je petje njena govorica, poje v radosti in v navdušenju, a poje tudi v žalosti, vsikdar iz globine srca, vsikdar iz živega vrelca lastnega bitja; poje, dokler živi, čuti, trpi in upa. Ravno tako Heyduk. Bog mu je dal že v zibelko liro in dar petja, tako da mora peti kakor škrjanček, ki ga solnčni žarki silijo proti nebu.
Hevduk je pretežno liričen pesnik. Lirika v sebi ni zatajil niti takrat, ko je zlagal svoja najboljša epična dela. Lirika tvori v vrsti dosedanjih njegovih del zares središče po številu in po kakovosti Najbolj znana lirična dela izpod peresa Heydukovega so: „Lesni kviti" — „Cikanske melodie" — „Nove cikanske melodie" — „Cymbal a husle" — „Ptači motivy" — „Zpevy pošu-manskeho dudaka" — „Dumy a dojmy" — „Černe ruže" — „V zatiši" — „Zavate listy"
—   „Pohadky duše" — „V samotach" — „Z pouti na Kavkaz" — „Lotyšske motivy •
—  ,,Z denniku toulaveho zpevaka". Poglavitni vzrok, da  je   postal   Heyduk
v kratkem tako popularen v najširjih vrstah češkega občinstva, je simpatično, toplo sa-njavo in nekoliko tudi naivno obzorje, s katerim pesnik gleda naravo, človeka in življenje, dalje njegov tihi, izredno občutljivi in sprejemljivi, čisto pesniški temperament. Vse to je napravilo iz Hevduka najbolj mehkega in nežnega češkega lirika v XIX. stoletju. Čuvstvo, razpoloženje, dojem in refleksija so v njegovi tvorbi odločilni motivi. To je tudi vzrok, da je Hevduk razmerno več in bolje pel lirično nego epično.
Viri, iz katerih črpa Heydukova lirika vtise in gradivo, so, kakor skoraj pri vsakem pravem liriku, štirje: notranje življenje pesnikovo, intimno družinsko razmerje, priroda in domovina. Na le-teh fino donečih strunah je pesnik zasviral v resnici izredno množico najbolj pestrih variacij.
Predvsem nahajamo v Heydukovi poeziji, kakor pri vsakem liriku, sliko njegove notranjosti, izraz njegovih osebnih čutov in nazorov. In ravno v tem oddelku subjektivne lirike nahajamo pri Heyduku bogato snov. Lirika, ki se bavi s svojimi  osebnimi  stihi,
28
z lastnim Jaz", lirika čisto subjektivna — lirika intimna — je glavno jedro lirične tvorbe Heydukove. Vsakdo ima v svoji duši težnje, čuvstva, ali svoja čuvstva pesniško izraziti, da bi jih mogli vsi razumeti, v tem je moč pesniške individualnosti, in lirično peti je dar največjih pesnikov.
Da se v Hevdukovih spisih nahaja tudi precej erotike, je pri takem liriku umevno. Hevdukova erotika ima v sebi mnogo sentimentalnosti, je žensko mehka in nežna; ima mnogo idealizma, mnogo preprostosti, mnogo romantike ; navzlic temu nikjer ni presladka, ampak je živa, sveža in naravna.
Čuvstvu popolnoma subjektivnemu, ki izvira iz osebnih družinskih razmer pesnikovih, sta posvečeni dve knjigi: „V zatiši" in „Zavatč listy". Pesnik jih je spisal, kakor sem že omenil, po težkih usodnih udarcih, ko sta mu namreč umrli priljubljeni hčerki. Očetovska ljubezen do umrlih otrok zveni v najlepših akordih iz Hevdukovih pesmi. Menda se ni noben češki pesnik tako zaljubil v prirodo kakor Hevduk. O takem pesniku, ljubitelju narave se je zelo lepo izrazil laški pesnik A. S. Novaro v pesni „11 cacciatore" : r)
Poeta e il cacciatore,
d'un infantile amore
ama le cose,
ama 1' albero augusto
e il piccioletto arbusto,
le pietre e Pacque, le siepi e le rose.
Heyduk se v svoji ljubezni do prirode čisto zlije z naravo, on je brat potokom, cvetlicam, oblakom. In kako lepo sladko govorico je Heyduk iznašel za razne pri-rodne pojave, kako mojstrsko zna opisovati naravni čar v „Lesnem kviti", v „Hofcu a srdečniku", „Na potulkach!" Zlasti zanimiva je v tem oziru knjiga „Ptaši motivy", ki je posvečena pticam in ki dokazuje, kako natančno pozna pesnik naravo. Kakor v vseh njegovih zbirkah, moramo tudi tu občudovati bogastvo predmetov, misli, primer, prispodob, kontrastov, slik... Tudi oblika verzov
!) Angiolo Silvio Novaro: La časa del Signore. Torino-Genova, R. Streglio & C. editori (L 3*—)
mestoma odgovarja po svoji blagoglasnosti ptičjemu petju. Heyduk v tej knjigi vlada celemu ptičjemu orkestru v gozdih, vrtih, travnikih in po samotah s posebno virtuoz-nostjo. Iz vseh teh zbirk, v katerih opeva prirodo, odmeva pesnikov poziv: Vrnite se k materi zemlji, stisnite se v njeno naročje in bodite prepričani, da oblaki, zvezde, cvetlice, potoki, reke in vse, kar je v naravi okoli vas, je z vami v sorodu, da niste niti več niti manj; ampak da ste vsi pobratimi!
Poleg prirode ljubi Heyduk tudi svojo rodno zemljo. Solnce novonemškega patriotizma je ogrelo tudi njega s svojimi žarki, ali največ je v njem vzbudilo ljubezen do domovine vedno tlačenje češkega naroda. V petdesetih letih po prvem velikem rodoljubnem navdušenju na Češkem je nastala neka onemoglost in Heydukovi sovrstniki so prvikrat občutili, da je češki narod majhen in da je nujno iznova z vso močjo vzbujati narodno zavest. In že takrat je Heyduk smatral za svojo dolžnost peti o ljubezni do naroda in do domovine ; in ta struna se večkrat glasi tudi v njegovih poznejših zbirkah.
S posebno ljubeznijo objema Heyduk pobratimsko Slovaško, ker ve, kaj pomeni za Čehe to ozemlje. Zato iz vse duše naglasa misel združitve. Poln ljubezni poje o Slovakih, njihove besede meša med Češčino, da bi tako združil Češko in Slovaško vsaj v pesni. Zatiranim Slovakom je Heyduk posvetil delo „Cymbal a husle", ki je izšlo 1. 1875., ravno takrat, ko so Mažari zaprli Slovakom slovaško gimnazijo in „Matico" ter poizkusili v njih zadušiti vsako duševno iskro, da bi iztrebili s sveta slovaški jezik in slovaški živelj. Ravno v tem za Slovake nevarnem času je izšla knjiga „Cymbal a husle" in v nji take-le pesni:
„Ach, ta slovenčina — ') svata reč, to vim, ta jazvkem veru neni svetovvm, jestli se vsak v nebi andel zpevem Bohu vdeči nesmi on mu jinak zpivat než slovenskou reči.
0 Slovaki zovejo svoj jezik »slovenski", svoj kraj pa »Slovensko".
29
O slovaški narodni pesni je Hevduk napisal, da „kdor jo je enkrat slišal, jo vekomaj čuje."
„Na Slovensku, Bože, jaka, divna vec, všecko pisne zpiva: každy kamenec, pisne zpiva horstvo, bvstfin perlotok, pisne blvskaji se v tuni skalnich ok
Pisni je tu svetlo, pisni je tu vzduch, pisni je tu vira, pisni je tu Buh, pisni jemne srdce, pisni sladka reč, všecko pisni, všecko  -    škoda, že i meč!
Zbirka takih in podobnih pesni je na Slovaškem izpolnila svojo veliko buditeljsko nalogo. Vzbudila je speče, pretresla mlačne, okrepila narodno navdušenje in gibanje. V listu „Narodnie Novi^"   je   na  njeno   lepoto
opozoril podpredsednik „ Slovaške Matice" Viliam Pauliny-T6th. Tudi pri Ma-žarih je vzbudila veliko pozornost. Ko je londonski list „Atheneum" prinesel poročilo o tej knjigi in na njeni podlagi obsodil Mažare, ki zatirajo Slovake, je „Pester Lloyd" z listom polemiziral proti težki obsodbi Mažarov, a stvarno je ni mogel ovreči.
A. Heyduk
Heydukova epična dela moremo razdeliti na dva oddelka. Prvi oddelek obsega dela, za katera je pesnik črpal gradivo iz rodoljubne domače zgodovine. („Milota", „Pisen o bitve u Kressenbrunnu", „01drich a Božena", „Za volnost a viru"). Drugi oddelek obsega spise, katerih predmet je vzet iz ljudskega milieua, ki ga je pesnik zemljepisno postavil ali na Šumavo in njeno najbližjo okolico ali pa na tatransko Slovaško; pesnik opisuje sodobno življenje v njegovih vsakdanjih pojavih, z ozirom na strogo realno resničnost ali pa na ustno izročene pravljice in povesti. Sodobno ljudsko življenje opisujejo dela: „Sekernik", „Bela",
„Pod Vitkovym kamenem", „Dfevorubec". — Narodne pravljice in povesti obdeluje pesnik v spisih: „Deduv odkaz", „Obrazky", „Za dlouhych večeru", „Na pfastkach", „Tfi zkazky". Umetniško so največ vredne slike iz sodobnega ljudskega življenja, v katerih pripoveduje o preprostih dogodkih, katerih se v vsakdanjem življenju zgodi na stotine, ne da bi navaden opazovavec pri njih zapazil kaj zanimivega ali posebnega. Kolikokrat vidimo pred seboj kraj, ki se po ničemer ne odlikuje, navadno ulično zakotje, ki se ti zdi vsakdanje in dolgočasno. Tu pa ga naenkrat vidimo ožarjenega z neobičajno rdečezlato svetlobo solnčnega zahoda ali pa z rožnato-meglenim jutranjim polmrakom ali z dolgimi progami blede mesečine — in glej, vse se zdi izpreme-njeno v skupine novih oblik, ostrih profilov, svetlih črt in zanimivih senc, vse je oživelo tako, da opazovavca vsega očara. In s takšnim žarkom svojega duha zna Heyduk ožariti in okrasiti vsakdanje dogodke, da jih vsakdo čita z veseljem in največjim zanimanjem. Manj so se pesniku posrečili zgodovinski motivi, za katere mu je ne-dostajal poglavitni tvorilni pogoj: analitična podaja gradiva, kriticizem ter duševno vglob-ljenje v zgodovinsko dobo. Izmed teh lastnosti nima mehki lirik Heyduk nobene, in zat6 se je moral pri obdelovanju zgodovinskih epičnih predmetov nekoliko siliti, kar je za pesnika vedno nepovoljno. Nedostatek potrebnega kriticizma je bil kriv, da je delo „Za volnost a vim" postalo navaden pamflet, ki ga moramo odločno obsoditi. Klativitezi, nemški predikantje, ki so jih nemški knezi poslali na Češko, da bi naščuvali ljudstvo zoper cesarja in katoliško vero, so v tem delu idealizirani, seveda pod domačimi imeni, kot rodoljubi in mučeniki za „svobodo in vero." Fanatizem, ki je tako grozno  razsajal v d6bi reforma-
3i)
cije na Češkem, se tu riše kot častno, rodoljubno junaštvo ali pa se vsa krivda vz-vrača na katoličane, ki so se samo branili proti nasilju. Tuji vojaki so tu „božji bojevniki", češki katoličani so izdajalci domovine in bedaki. Sedaj bi Hevduk gotovo takega dela več ne napisal, ker trezni zgodovinarji ne gledajo več na dobo reformacije tako pristransko in tendečno kakor takrat, ko je Hevduk pisal svoje ponesrečeno delo. — Metafizičnih problemov Hevduk nežna in jih tudi ne rešuje. Naš pesnik se klanja veličanstvu srca in prirode, to je vsa njegova filozofija.
Kakšne nazore ima Hevduk o umetnosti in njeni nalogi, se vidi jasno iz njegovih spisov. A pesnik se je o tem tudi naravnost izrazil z besedami: „Ne smatram umetnosti za aristokratsko predpravico, smatram jo za nujno osveževanje srca človeškega, za razjasnjevanje njegovega obzorja, za omla-denje njegove krvi . . . Podajam resnico, seveda resnico izbrano, kakršna sama je vredna verzov. Postava lepote in resnice ostane vekomaj moderna."
Največ se je Hevduk učil v prirodi in potem pri narodnih pesnih. Sicer pa odmevajo iz njegovih del glasovi raznih pesnikov. V neki pesni Hevduk sam našteva svoje priljubljene pisatelje, ki so: Puškin, Mickiewicz, Asnyk, Petofi, Byron, Tennvson,
Prešern, Freiligrath, Baumbach, Čelakovskv, Cech, Neruda, Vrchlicky in Vajansky.
Adolf Hevduk je izdal svojo prvo pesniško zbirko „Basne" 1. 1859., torej takrat, ko sta začela pevati tudi Vitezslav Halek in I. Neruda, ali po svoji duševni svežosti že v osemdesetih letih častno tekmuje z najboljšimi češkimi pesniki, s Sv. Čechom, Vrchlickym in Jul. Zeverom. Ko je prva Hevdukova zbirka „Basne" po treh letih izšla v drugi izdaji, se je pokazalo, kako so se njegove pesmi čitale in kako so občinstvu ugajale vsled mične preprostosti, ljubkega čuvstva, smelega poleta in neprisiljenih verzov. Duh narodne pesmi je vel iz vsake vrste. „Cikanske melodie" na pr., so si namah pridobile Častno mesto v češki književnosti, in ko so bile od Bendla in Dvofaka uglasbene, so se razširile po vsem kulturnem svetu. Ali kritika se dolgo ni hotela ogreti za Hevdukovo pesniško tvorbo in jo je do-zdaj obdelovala bolj priložnostno nego sistematično, dasi je osobito mlajša češka kritika Hevduku dolžna večjo pozornost in obširnejšo analizo. Občinstvo pa je takoj izpočetka sprejemalo pesnikove proizvode kar najsimpatičneje in še zdaj rado sega po njegovih finih, tihih in skromnih verzih.
(KONEC.)