489
Toda ravno to jo  pogubi.   Solnes je tudi    kot se bo meni ljubilo, ti pa kraljuj, kot ti
tip novodobnega človeka, ki v svoji pretirani želji po „modernem" zavrže Boga in išče novih idealov, toda kmalu spozna, kako kruto se je varal. Njegovi novi bogovi so brez moči in ne morejo dati moralne opore, saj sami nimajo upanja na kaj stalnega. Sol-nesova morala se glasi:  „Jaz sem, kar sem
OLTAR S PRIŽNICO V STOP1ČAH.
in kakor sem; predrugačiti se ne morem." Izpočetka zida samo cerkve, a ko se je povzpel do velike stavbe, spleza na vrh, položi venec  na stolp in reče:   »Poslušaj me
drago v svojem kraljestvu!   Nikdar več pa nočem   zidati   cerkva   za   tebe.    Postavljati hočem stavbe le — za ljudi." Ali se to ne bere kakor parodiran bibličen motiv o uporu duhov? Od tega trenotka se smatra naš stavbenik za nekako „prostega". Nobenih vezi neče   čutiti in dela le za ljudi;   toda vsako svoje   delo mora  poplačati s svojo srečo, s svojo   lastno   krvjo, udarec za udarcem pada nanj. Toda za vse to se on ne zmeni. Kazen   božja je  manjša, kot njegova samoljub-nost, stiskavost in domišljavost;   a   vendar ne more umiriti svoje vesti.   Nihče  ne   uide povračilu.   Lastni   sin stopi   pred očeta,  zahtevajoč,   da   se   mu umakne, ter mu kliče: „Nazaj!" a kljub temu gre deset let po svojem prvem bogokletstvu Hildi   na ljubo zopet na vrh svojega doma in hoče zopet obesiti venec na stavbo.  Počasi se  povzpenja do vrha — a pade z njega in se ubije. —  Kaj je tendenca te igre? Ibsen je   pokazal   v  nji,   da nova generacija, ki taji Boga, ne more doseči svojih visokoletečih smotrov, vkljub naporu, s katerim se do njih povzpenja. „Stavbenik Solnes" je   drama počasnega,  a gotovega propada bogokletnežev.
„Malega Evolfa" bi lehko imenovali „dramo starosti", ki nam kaže celo vrsto nepričakovanih potez. Vse, kar nam riše pes-
Vsemogočni! Od danes nadalje hočem po
stati popolnoma prost zidar. Jaz bom delal,     nik na Alfredu Allmersu in na   gospej Riti,