Samoprispevek za stražnika?
STE ŽE KDAJ slišali tisti zamolkel, močan glas alfe romeo? Srca mladeničev vztrepetajo, ko zaslišijo hrumenje tega športnega avto-mobila. Toda, če se tak glas, pa če je še tako lep, oglasi med bloki ob dveh zjutraj, (kot se je zadnjič v Soseski 6), potem je le malokdo, ki bi ga v tistem trenutku občudoval. Neki nesrečno zaljubljeni mladenič je namreč iz protesta, ker mu ljubljena ni hotela odpreti, skoraj pol ure v prvi prestavi in s polnim plinom vozil pod njenim oknom, da so se šipe tresle. Cviljenje gum, hupanje in rohne-nje motorja se je razlegalo po vsej soseki in tako poskrbelo za učinkovito budnico. Luči so se prižigale, nekaj stanovalcev je celo steklo na ulico, da povedo »frajerju«, koliko je ura.
»Kje je vendar policija?« so se zgražali stanovalci na oknih. Nekdo je stekel k tele-fonu in čez nekaj trenutkov je že pribrzel modrobeli fiat 850. Ko so fanta odpeljali, so trije nasilno zbujeni stanovalci po parkirnih prostorih iskali alfo romeo, ki jo je voznik nekje pustil in potem na vse pretege zatrje-val, da on ni tisti, ki je malo prej drvel po soseski. Obupali so že in se obrnili proti domu, ko nenadoma pred njih zapelje »ma-rica«.
»Kaj počnete tu?« sta bila miličnika stro-ga. »Sumljivi« tipi so se komaj izmazali, saj možje postave niso vedeli za nočni lov. In nauk te zgodbice? Miličniki so, samo treba jih je znati poiskati...
Ni slučaj, da se kaj takega zgodi prav v stanovanjski soseski, v kateri živi preko 3000 Ijudi. Prav tako ni čudno, če se ljudje bojijo puščati svoje avtomobile pred bloki. Res je, luči so svetle in ulice so dobro osvetljene, toda to ne pomaga dosti. Zgodilo se je že, da so z vozil izginili prtljažniki, meglenke ali celo kolesa ob urah, ko je na cesti že precej ljudi. Ljudje se ne poznajo med seboj in tako si nihče ne upa povprašati fantalina, ki se ukvarja z lučmi, ali jih popravlja ali krade... Zveni neumno, pa je žal še kako res. Prav tako to, da so obhodi miličnikov zelo redki in zato neučinkoviti.
Toda ne smete misliti, da se vse težave in nevarnosti zgrnejo nad Sosesko šele ponoči. Mularija, ki brez izpušnih cevi ropota med bloki in ogroža otroke; kolesarji, ki se podijo po poteh med zelenicami ali kar pq travi in ne nazadnje avtomobilisti, ki ,cvilijo' okrog ovinkov, čeprav je ob cesti otroški vrtec in igrišče ... Da nesnage, ki jo spuščajo stano-valci z oken in poteptanih zelenic sploh ne omenjamo ...
Kaj torej storiti? Miličnikov je premalo, da bi v celoti nadzorovali takšno sosesko in stanovalci (tisti vsaj, ki jim je sploh do reda) so prepuščeni sami sebi. Vstajati morajo ob dveh zjutraj in loviti pijane avtomobiliste, ki preizkušajo svoja vozila med bloki...
»Morali bi imeti svojo komunalno policijo, ki bi skrbela za red,« je razlagal eden od pri-zadetih stanovalcev. »če bi imela naša sose-ska vsaj dva stalna stražnika, bi bilo drugače. Zakaj pa ne bi stanovalci tudi sami nekaj prispevali k temu? Če v revnih vasicah raz-pisujejo samoprispevke za nove gasilske briz-galne, zakaj ne bi recimo občan Soseske 6 en odstotek svojih dohodkov plačeval za red?«
Prepričan sem, da bi bil izid glasovanja vsekakor v prid temu predlogu, če bi ga bili izvedli tisto jutro, ko so vsi stanovalci šloneli na oknih in se zgražali nad »dirkačem«. Kak-šen pa bi bil odziv sicer, sedaj na primer, ko so nekateri ta incidept že pozabili, to je pa seveda vprašanje. Verjetno bo pokradenih še veliko meglenk, koles in avtomobilov, še velikokrat se bo soseska zbudila ob ropotanju brezizpušnih brencljev, predno bo takšen predlog dozorel. Toda že sedaj je gotovo samo eno — to je verjetno edina rešitev.