Tako si je lomil grof Marino glavo; nesrečni grešnik ni slutil, da mu vsa preudarnost ne bo nič koristila. Preslabo je pogledal gospoda Antona in ni opazil, da je imel na glavi drug, nov klobuk. Grof Marino je obstal daleč izven mesta ob široki vodi. Vroče mu je bilo in šepetal si je: »Še to zdaj moram napraviti pametno; po* tem sem uničil vsako sled in nikdar ne bo nihče nič izvedel.« Voda je šumela, okoli pa je bila temna noč in samota. Grof se je ozrl, stopil k vodi, šel ob obrežju in zagledal privezan ribiški čolnič. Skočil je vanj, odvezal ga in zaveslal od obrežja. Valovi so pljuskali, čolnič pa je drsel v gluho, črno temo. Ali te nič ni strah, grof Marino? Iz daljave je bliščalo tisoč lučic iz večnega mesta Rima. Grofu je bilo tesno pri srcu. Zdelo se mu je, da plava nad vodo duh gospoda Antona, da se nagiblje nadenj, kakor da mu hoče vzeti klobuk iz tor* be. Zamižal je, odložil vesli, segel v torbo po klobuk, privezal ga s pa* som trdo in čvrsto na lovsko puško, dvignil puško s privezanim klobu* kom nad vodo in — odprl roko. Puška in nanjo privezani klobuk sta nemo zdrknila v valove; vo­ da je zamolklo požrla in skrila puško in klobuk na svoje dno. »Končano je«, je izgovoril grof na glas in si oddahnil. S skale nad vodo pa mu je votlo in preteče odgovorilo: »Amen!« (Dalje bo sledilo.) NEVESTO IZROČITI ALI ČREZ DATI.1 (To je govor, ki si ga je napisal neki besednik v celjski okolici pred 90 leti in ga govoril na ženitovanju. Takrat so pisali nekatere črke še drugače kakor danes. Mesto našega »ž« na primer so pisali »sh« itd. Tako so pisani stari molitveniki, ki jih imate najbrž še doma. Tisto staro pisavo imenujemo »bohoričico«, našo novo pa »gajico«. — Ta-le govor Vas bo gotovo zanimal, ker je veren prepis; že zaradi starega jezika ga boste z zanimanjem brali; pa tudi radi tega, ker imate gotovo tudi pri Vas še slične govore na kmetskih gostijah. — Op. ur.) Ja, hiba poštena kompanija. Veselo smo se pri . . . včerešni dan vkup zbrali od vsih štirih talov tiga sveta kokar nikdaj sveti triji krali, ko so Jezusa jiskali, so tudi šli za toj zvezdoj tak dovgo, de so našli svojga nebeškiga krala v eni revni štalci rojeniga. Ja, tudi nas je ta jutama zarja sem perpelala h ti pošteni hiši na to veselje, katero je nam blo od hišniga birta parpravleno, veselo smo tudi vkup sedeli in smo včasi tud zapeli, al vendar bomo mogli se sko* raj rczločit, eden druzga zapostit, kir se parbližuje k nam taisti cajt ino ura, ta ta mlada nevesta de tvojga ostanka tukaj nič več ni, de se boš mogla ti od tot ločit in vse zapostit in se na tajsti pot podat, po katerim še nikol hodila nisi. Dosihmav so tebe tvoja mati potrebnih navkou podvoči(li), so te tudi vižali ino za tebe skrbeli, zdaj so te pa tvojmo možu izročili, on bo zdaj za tebe skerbev; tudi jaz tebe zdaj izročim očetu starešnetu po ženinovim tal in ... po vsih zapovedali ' Rokopis je pisan v bohoričici okoli leta 1840. Prinašamo ga v gajici jezikovno neizpre- toenjenega. Rokopis, ki je iz celjske okolice, mi je izročil Andrej Oset v Mariboru. Dr. F. K. božjih živeti ino spremite jo skerbno na ta pravi dom v to oblubleno deželo, kokar je spremlav .ali pelav anj