111
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od savinske doline 2. aprila. Da je sadjoreja koristno opravilo in da donaša lep dohodek, smo rekli že mnogokrat; poterdilo se je pa to tudi preteklo leto. Pičlo uro hoda od Celja , proti zapadu, je prelepa krajina, kteri navadno pravijo rožna dolina; pa ni ravno dolina, temveč hribnat kraj je, tiho zavetje pred hrupom sveta. Na visokem homcu stoji lepa cerkvica sv. Martina, okoli po ber-doviti okrajni so pa hiše in hišice, med njimi senožeti in njive, posebno pa je veliko sadnega drevja nasajenega. Častitljivi in gostoljubni ondotni gospod fajmošter, Kajetan Švarcl, jako vneti za blagor faranov svojih, so pred mnogo leti že vcepili ljubezen do koristne sadjoreje v serca prebi-vavcov te vasi, ker so jim oni svetovali pa kazali tudi sami, kako da gre sadno drevje saditi, kako ga cepiti itd. Dandanašnji je ta krajina resnično rožna dolina, in veselje je prehajati se po njej, ker je ondi vse polno žlahnega drevja, da pomladi blišči pa diši kaj prijetno po belem in rudečem cvetji, v jeseni pa se šibi drevje pod težo žlahnega sadii. Posebno lansko leto, ko je drugej bilo le malo sadja, ga je bilo tukaj obilno; prihajali so kupci za-nj celo iz Laškega, ter plačevali eno jabelko po grošu. Nekteri gospodarji so pa lepo sadje v Terst vozili in ga ondi dobro prodajali. Nečem ravno tukaj računiti, koliko da je vsak gospodar iz sadja skupil; povem le, da en sam boren kmetic je za sadje blizo 80 goldinarjev dobil — gotovo več, kakor ima davkov plačati na leto. Kaj mislite tedaj, ljubi bravci, bi li ne bilo posnemanja vredno tako početje, namreč pridno sajenje koristnega drevja? Ze mala množica sadnih dreves, ko bi jih kmet pri hiši nasadil pa pridno gleštal, bi
utegnilo mu toliko dnarja donašati,   da  bi lahko  davke plačeval, pri tem pa morebiti še kak goldinar si ohranil *)«
Konečno dodamo še nekaj za smeh. Znana je šaljiva navada, pervi ali zadnji dan mesca aprila se norčevati z nevednimi ali lahkovernimi ljudmi ter jih „v april pošiljati". Primerilo se je nedavno, da v nekem bližnjem tergu neki gospodar pervi dan aprila veli svoji dekli, da naj gre h ondotnemu kramarju (s kterim sta si bila dobra prijatla) po en bokal polževe ker vi. Nevedna dekla gre res, kakor ji gospodar veli. Kramar pa, zvita glava, ji odgovori: „Polževe ker vi ravno nimam, pa dal ti bom nekaj, kar tudi červi delajo. Na, tu imašu (Jzroči ji tri vatle zidane robe^) nekaj za jopo; tvoj dobri gospod so namenili te s tem-le nenadoma razveseliti". Dekla, neizrečeno vesela, vzame kar ji kramar da, pa gre domu in pove gospodarju, kaj in kako, ter mu pohlevno roko poljubi za prelepi dar. Gospodar jo debelo gleda, pa ne ve, ali bi se jezil ali smejal. Nič ni pomagalo: plačati je moral kramarju — polževo kri v podobi ž i d a n e j o p i c e.                                     J. Š.
Iz Ljubljane. V nedeljo dopoldne od 10. do 12. bo v pisarnici vodstva realne šole ljubljanske vpisovanje tistih rokodelskih mojstrov, podmojstrov (kselov) in že dostojno izučenih učencov, kteri žele v nedeljsko rokodelsko šolo hoditi, ki se bo tu iznova začela. Šola ta bo razdeljena v 3 ver ste: v enem razredu se bo učilo vsakemu rokodelcu potrebno spisovanje mnogoterih pisanj, raj-tanje in pa zemljoznanstvo; — v drugem razredu se bo učilo mnogoverstno risanje, ki ga posebno nekteri rokodelci potrebujejo, — v tretjem pa natoroznanske vednosti, namreč znanstvo rudninstva, rastlinstva in živalstva, naravoslovje ali fizika in pa kemija: vse to z vednim ozirom na potrebe omikanega rokodelca in obert-nika. Jemali se bojo v to kaj potrebno in prekoristno šolo: mojstri in njih pomočniki (kselij , zraven teh pa tudi taki učenci, ki po postavi niso dolžni v nedeljsko ponavljajoč šolo hoditi in pa taki, kterim bo vodstvo ponavljajočih nedeljskih šol dovoljenje dalo v to šolo iti, kar se pa le takrat sme zgoditi, ako je učenec 4 klase poglavne šole dobro do-veršil. Nadjamo se, da v to šolo ne bo treba nobenega siliti, ampak da bo vsak, komur koli je na tem ležeče, da se sam sebe povzdigne na višjo stopnjo omikanega človeka in prebrisanega mojstra, sam rad hodil. Ce v velicih šolah na Dunaji itd. se ne sramujejo učeni gospodje v ravno tisto šolo hoditi, kamor hodijo učenci se natoroznanskih vednost učit, se menda tudi naši mojstri ne bojo sramovali na eni klopi sedeti s podmojstri ali učenci, še Bog da jim je priložnost dana se za svoj stan kaj koristnega novega naučiti.
112
*) Naj bi pridni gospodarji sploh zapomnili to si dobro, ter naj bi začeli koj saditi, cepiti pa žl ah ni ti drevesica, ker ravno zdaj je prikladen čas, da takega dela se lotimo.        Pis.