Vohunstvo. Kdor vohuni za svojim prijateljem in izdaja njegove tajnosti, je grd in propal clovek. Tem grši so pa ljudje, ki izdajajo z vohunstvom svojo domovino. Tak je bil polkovnik našega generalnega štaba, Nemec Redl, ki je izdajal Rusiji, in bržkone tudi balkanskim državam, vojaške tajnosti. Zaupalo se mu je popolnoma, kajti v Avstriji so zadnji 6as stikali med Slovani, posebno med Jugoslovani, za veleizdajaloi. Nemcem pa se je brezpogojno zaupalo, in tako se je na prsih naše politične uprave lahko redil nemški gad Redl. Umevno je, da vsaka država išče izvedeti tajnosti svojega soseda, posebno, kadar se pripravlja na vojsko. Navadno pa pošilja samo svoje lastne ljudi v tujo državo vohunit. Le redko se zgodi, da bi dobila med vojaštvom tuje države svoje vohune. In še redkejše se zgodi, da bi med izdajalci, ako se že žalibog res dobijo med vojaštvom, bili častniVi takega ugleda in npliva. kakor neraški Redl. 0 Dunajčanih se pravi, da imajo mehko, dobro srce, da, kakor pravimo, bolj s srcem, nego z glavo, mislijo. Zato jev bilo potrebno, da na kak način tudi mišljenje in čustvovanje Diunajcanov glede Redla izbruhne na dan. In zgodilo se je, ko eo se dne 2. junija odigrali na osrednjem pokopališču na Dunaju na mestu, kjer po6iva trnplo vohuna Redla, oni silno mnfini prizori, ki smo jih že v zadnjem listu popisali. Nekaj enakega, da je bolj slutil slabe lastnosti o Redlu, kakor jih poznal, se je dogodilo generalu, pri katerem je Redl pred leti iskal neveste. Kot mlad 'častnik generalncga štaba je bil Redl zaročen s hfter",ko generala, ki je nafieloval važncmu oddelku generalnega štaba. 0 prvem Boži&u, ki sta ga zaročenca sknpaj praznovala, je Redl podaril zaročenki dragocen nakit z briljanti, dočimmu je dala nevesta le dvanajstorico žepnih robčkov, ki jih je bila sama navezla. Družina generalova namree ni imela posebno veliko lastnega premoženja. Generalu drago darilo ni posebno ugajalo; zdelo se mu je, da ni v pravem raz- merju z dohodki mladega častnika. Sel je k zlatninarju in tam izvedel, da je kupil Redl nakit na obroke. Dioznal pa je tudi, da se je Redl zaničljivo izražai o darilu svoje zaročenke, češ, da take malenkosti ne more rabiti. To je očeta potrdilo v mnenju ki ga je že itak imel o svojem ,,bodočem" zetu, kateregajesniatral za brezznacajneža. Po budem boju z ženo in hčerko se je generalu posrečilo, zaroko razdreti. Se innogo let pozneje je dekle obžalovalo, da je zavoljo očeta izgubilo tako sijajno partijo. Ostala je neomožeiiii. Oče je umrl kot brigadir v Gradcu. 0 Redlu je sodil -pT-UVT"~ ' ——-'"----«—¦•—¦" - - ---' '¦¦¦--———,«-„ """Seveda se sedaj tudi govori marsikaj, pri čemur je gotovo mnogo domišljije zraven. Ljudje ijubijo pri vsakem dogodku nekoliko bajnosti. Tako se šepeta skrivnostno o lepi posredovalki, ki je na D,unaju pomasala vohuniti Redlu. V neki hiši v Boroke-ulici v IX. okraju blizu stare blaznice se je baje naselila meseca januarja t. 1. mlada, tuja ženska s spremljevalko. Ljudje, ki so jo videli brez pajčolana, pravijo, da je bila krasotica črnih las in približno 25 let stara. Njena spremljevalka je bila plava, po izgledu bi utegnila biti Danka ali pa Svedinja. Obe dami sta se zglasili pod imenom ,,Uchelius"; najbrže se je tako imenovala spremljevalka. Pisem nista dobivali nikoli, pačpavsakdanbrzojave Uchelius. V hiši so imenovali skrivnostno žensko ,,Rusinjo". Njeno stanovanje je obiskoval polkovnik generalnega štaba. Pred enim mesecem je najela ,,Rusinja" tudi sosednje prostore, tako, da je imela vse prvu nadstropje, za katero ,je plafala 4.G00 K do priliodnjega febrnarja. V novili prostorih pa ni bilo nic drugega kakor glasovir. Pred kratkim so bili prinešeni v to hišo težki zaboji. Po hrnpu, ki so ga čuli sosedje in ki ga je imela zadušiti igra na glasovirju, mislijo, da se je šlo za stroje za napravljanje slik ali zemljevidov. V nedeljo, ko se je raznesel glas o Redlovem samoumoru, sta dali dami odnesti zaboje in potem sta izginili brez sledu v slnžbi civilnega gospoda, ki je zelo gladko govoril francosko. — Koliko je tukaj domišljije zraven, je seveda težko doznati. Vohunstvo je pac nekaj tajnega, skrivnostnega, zato ponuja tudi domišljiji prav primerno polje. Voliunstvo ni iznajdba novejših časov. Odkar svet obstoji in se ljudje.ter narodi vojskujejo med seboj, so obstojali tudi vohuni. Posebno pa je ta grda obrt prišla v procvit, od kar imamo redovite armade. Ko je imela Marija Terezija vojske s Prusijo, je znal Friderik Pruski dobro vohuniti. Ko je bil vse dobro izvohal, ni bilo več težko zmagovati v raznih bitkah. L. 1753. se je Avstrija zvezala s Saško in Rusijo. V saškem vojnem ministrstvu je bil kanclist Menzel. Le-ta mož se je bil zadolžil; ko so prišli ljudje in mu ponudili denarja, ako jim pošlje iz tajnih shramb te in one zapisnike, se je udal. Prusi so poslali Menzlu celo ključe do teh shramb in so leta in leta dobivali najstrožje tajnosti y svoje roke. In to ne le od ene strani. Ob enem je'bil v avstrijskem poslaništvu v Berolinu tajnik Weingarten, ki je začel hoditi z nekim dekletom v Charlottenburgu. Po tftm dekletu so pa Prusi dobivali, česar iz Draždan ni bilo mogoče dobiti. Prusi so seveda, tako lepo poučeni, napadli takoj Saško, razbili njeno armado in Avstrija je izgubila celo vrsto bitk ter si ni mogla dobiti nazaj kljub največjim žrtvam svoje Slezije vsled podlega vohunslva uradnikov, ki jib je vsakdo poznal kot propalice, pa se jih je vendar puš&alo v tako važnib službah. Armada se poslužuje tudi propalic. Ko so Prusi 1.1757. oblegali Prago, pozvali so si iz Berolina tatu, ki je bil znan kot najspretnejši hudodelec v Prusiji. Tega so pošiljali v mesto: enkrat, dvakrat, šele tretjikrat ga ni bilo več nazaj. Avstrijsko častništvo hudo trpi pod izdajalstvom Redlovim. Deželno-brambni minister Georgi je v drž. zbornici s tresočim glasom izjavil: ,,Naša armada je budo zadeta, ker ,je nje nevreden član izdal njene tajnosti. Toda slabost posameznika ne more zadeti skupnosti. Armada je polna požrtvovalnosti in se zaveda svojih dolžnosti, zato sme kljub tej posamezni nesreči zaupati, da ji probivalstvo olirani svoje zanpanje. Armada se bo tega zaupanja izkazala za vredno, in če treba, je tudi od svojih nasprotnikov znala izsiliti."