GLASBA
OB   KONCU  OPERNE  SEZONE
V pravkar minuli sezoni je naša Opera pogumno, zavedajoč se morebiti tveganja, vsekakor pa s prav lepim uspehom segla pri oblikovanju svojega repertoarja po nekaterih novostih, ki so pomenile prijetno poživitev programa. Kaže, da bodo nekatere izmed njih ostale stalno na odru ali pa se vsaj od sezone do sezone periodično ponavljale, tako so dobro izbrane in tako so se že sedaj, ko so prvikrat šle čez oder in skozi abonmaje, priljubile.
Ne bi mogel reči, da velja to za vse te novosti v enaki meri. Kakor povsod, je tudi v opernem svetu tvegano pripraviti sodobno delo. Opera sicer ni segla po skrajnostih, vendar je uvedla brez dvoma dokajšnje novosti. Za marsikoga so bile nekaj čisto novega, za drugega spet manj. Stilno je bila torej ta izbira umerjena, brez nevarnosti, da bi bil poseg v sodobno ustvarjanje preveč pretiran. Kvalitetno pa se izbira ni pri vseh delih enako dobro posrečila. Toda poglejmo in razčlenimo ta dela, poizkusimo dognati njihove vrednote!
857
Najprej Janošik, odrski prvenec slovaškega skladatelja Jana Cikkerja. Po snovi je to slikovita poljudna opera, ki odgrinja prizore iz slovaške vasi iz časov grofovskega gospostva, uporov, krivic, burnega življenja sredi valptov, brigantov, izdajalcev, nemočnega in vendar vselej upornega ljudstva, neusmiljenih sodb. bolesti brez nade, nad vsem tem pa vedno znova vstaja sila ljudskega duha, čudovite, nikdar do kraja doumljene ustvarjalnosti z nepopisno slikovitostjo barvnih, ritmičnih, melodičnih in oblikovnih domislic, ki vrejo kakor neusahljiv vir iz ljudstva.
Cikker je vso to glasbeno snov obdelal z veliko kulturo, znanjem, okusom in dokajšnjim oblikovalnim čutom za podrobnosti. To, kar tej operi manjka, je velika linija, ki scenično in temu ustrezno muzikalno — drži v napetosti dejanje od začetka do konca. To pa je v opernem delu skorajda glavna pomanjkljivost. Mnoge opere, ki so bile po kompozicijsko tehnični strani svojih nadrobnosti, modulacijskih premikov, občutljivih melodičnih obratov, dobre inštrumentacije in domiselnosti nasploh morda mnogo slabše, so se obdržale, ker so imele tisti drugi element, namreč smisel za odrsko dogajanje, njegovo razdelitev in odtehtanost. Še pri nas doma imamo v tem dobre vzore — pomislimo samo na Kozinov Ekoinokcij ali tudi na Gotovčevega Era. Zato tudi naš Janošik ni bil ravno najbolj posrečena poteza, ker mu manjka opernega živca. Ker je to »velika« opera, z velikimi ansambli, velikimi prizori, veliko zasedbo, jo bo vselej precej težko izvesti, če je učinkovitost dela že vnaprej — po vseh izkušnjah — precej dvomljiva. Zakaj še tako slikoviti prizori ne bodo učinkovali, če njihov odrsko-muzikalni potek ne bo res na mestu.
Toda v delu smo spoznali mnogo lepot, hkrati pa tip opere, ki je mogoč res samo še na vzhodu. Zahod ne pozna ne tega žanra, niti nima več nobene podlage v ljudskem ustvarjanju za take vrste delo. Morda bi se dala s tem — po svoje — primerjati samo še črnska opera, ki spet dviga ljudska stara izročila, na novo oblikovana, pa vedno živa in nikoli dolgočasna, ter jih uvršča v bistvene idejne pobude. To je tip opere, ki ga je tako uspešno začel Smetana, ga pri vedel Musorgski do tako odličnih viškov, ki so ga tudi Jugoslovani bolj ali manj uspešno povzeli in ki se je še po prvi svetovni vojni znova pojavljal (Weinberger: Šoanda dudak), pa je spričo novih stremljenj, ki so zahajala iz tonalnih sistemov drugam, že usihal. In nič ni pomagalo, da je na primer Ja-naček v Jenufi ustvaril enega izmed najpomembnejših viškov nove ekspresioni-stične smeri in združil v njem nova prizadevanja s starim načinom, namreč z zajemanjem iz folklora.
Cikker nima te moči, ima pa mnogo dobrih strani. Če ostajajo te bolj t drobni izdelavi kakor v bistvenem prijemu, je to seveda delu prej v škodo kot v korist, skladatelja pa prikazujejo kljub temu s simpatične strani in postavljajo njegovo delo med kar najbolj resna prizadevanja.
Nekaj popolnoma drugega je Orffova Premeienka. Ta živa, duhovita in zabavna šaljivka seveda ni in ne more biti taka paša za oči kakor kakšno folklorno delo, niti ne more biti tako pretresljiva po vsebini, po namenu svoje etike niti ne po svoji glasbeni pomembnosti. Toda ker je to delce odrsko novo, pa sila spretno postavljeno, ker je čisto in prozorno, skoraj komorno, jasno razumljivo in obenem skercozno, duhovito kot le kaj in zlasti v našem imenitnem prevodu nadvse posrečeno (dialekti treh rokomavhov), bo nadvse dobrodošlo še v mnogih sezonah. Ne morem si misliti, da ne bi bila ta mala,
858
A
prijetna opera za vsakogar privlačna. Za nekoga po vsebini, za nekoga po zanimivi glasbeni strukturi, za nekoga spet zaradi briljantnega petja, ki ga zahteva.
Ce se seveda vprašamo, koliko je v njej čisto muzikalnih vrednot, je treba res pokazati na njeno izredno podobnost z Orffovimi drugimi deli, ki jih ravno pri nas poznamo kot kantate. Carmina burana in Catulli carmina sta — ne glede na časovni nastanek in odnos do Premetenke — tej botrovali v ideji. Medsebojno oplojevanje teh del ni le slučaj. In žal ni le vzpodbudno in idejno plodno, temveč tudi stereotipno, čeprav seveda zelo dobro in vsakokrat zelo na mestu, zasnovano skladno z vsakokratno odrsko, tekstovno in glasbeno razvojno situacijo. Vendar — izključeno je, da se ne bi poslušalec pri Premetenki spomnil tega in onega dela in povezanosti z njim, ki gre motivično oziroma v podobnosti ritmičnih figur gotovo predaleč.
Toda to so pripombe, ki jih glasbeniki pač imamo in ne moremo preko teh spoznanj, ki pa zares ne odločajo pri odrsko-scenični pomembnosti Premetenke. Nasprotno. Ta v bistvu preprosta zasnova, ki v razumljivosti nikoli ne popusti in ne odneha, dela Premetenko lahko dostopno najširšim krogom, ne da bi sicer popustila neoporečnost njene kompozicijske fakture.
Med predstavami, ki so jih bili deležni naši poslušalci, je treba vsekakor omeniti tudi Brittnovo Lukrecijo, ki jo je izvedla zagrebška opera na svojem gostovanju.
Benjamin Britten je — k sreči — eden od tistih sodobnih skladateljev, ki z neverjetno dosti prave mere in odlično šolanega okusa kombinira mnoge zvočne novosti s tradicionalnimi načini oblikovanja. V tem načinu dosega tako odlične rezultate, da velja po pravici za enega izmed najpomembnejših angleških in sodobnih skladateljev. Novost namreč pri njem nikakor ni samo v iskanju novega materialnega sveta. Nasprotno. Britten je zanimiva, mnogokrat očarljiva osebnost velike duhovne razgibanosti, zmesi lirizma. dramatike in prav epičnih linij, ki s prozornim in navsezadnje vendarle ne pretežko umljivim stavkom tudi nešolanemu poslušalcu ume marsikaj povedati. Lukrecija je zares eno izmed njegovih najboljših opernih del, mnogo boljše kakor Sen kresne noči in še nekatere druge, bolj priložnostne opere. Njegova sposobnost odlično risati z glasbo odrsko dejanje, ne da bi pri tem kdajkoli zašel v vsakdanjost, cenenost, je izredna. Saj je vselej — tudi v manj pomembnih delih — zvest svojemu vzoru komorne čistosti in instrumentalne jasnosti. Pri tem pa ostaja tudi pevski stavek plastičen in zlahka razumljiv in čeprav težak, vendarle dobro peven. kar je za učinek odločilno.
Bolj kakor druge operne premiere je bil letos zanimiv Kamniti cvet, eno od zadnjih del S. Prokofjeva, saj je to prav tako ena izmed glasbenih novosti in povrhu še delo tako razgibanega, tako zanimivega in tako tragično preminulega skladatelja. Prokofjev ima celo vrsto velikih in majhnih oper in baletov. Letošnja >Praška pomlad« si je dala nalogo, da izvede vsa ta dela, kar je bilo tudi storjeno. Bila je neverjetna vrsta vsebinskih in tudi kvalitetnih razlik. Zakaj tako, bi nam lahko povedala le skrbna analiza skladateljevega dela, njegove psihe, okoliščin, ki je v njih delal, pritiska, ki so ga nanj izvajali, morda njegovih depresij, o katerih se ne da kar tako reči, odkod so izvirale, in tako naprej. Zraven genialnih del, kakor so Ljubezen do treh oranž in prelepi balet Romeo in Julija, nedosegljiva pesem junaštva, bojev, ljubezni in hre-
859
peneiija, so nepomembna, da, telo prav dolgočasna dela, ki teko čez oder brez učinka ali le medlo. Kamniti cvet je nekje v sredi: delo ni genialno, toda v mnogih odstavkih izredno invenciozno. Tudi po vsebini ni kaj posebnega, je pa prijetno pravljično, čeprav je vsa simbolika, ki se mu pripisuje, lahko le namišljena. V teh sferah človek le redko spozna prave pobude in izvore umetnine, saj tudi ni dvoma, da je mnogim vsebina nasilno pridana, zato da bi bila pač dostopnejša ali da bi preproste ljudi bolj navduševala. Saj se tako godi celo z Eroico in s Sonato o mesečini in z mnogimi mnogimi drugimi skladbami, ki so res nastale zgolj v vrenju in snovanju čistih glasbenih misli. Težko je reči. koliko je in ali je sploh na tem kaj slabega, namreč na teh včasih res že prečudnih dodatkih, ki jih mnogi smatrajo za tako potrebne. Prokofjev je morda sam k temu mnogo pripomogel, če je — iz enih ali drugih razlogov — vsebino navajal tako, kakor jo danes poznamo. Toda dve čudni vsebinski plati sta tu združeni: pravljica in pa »radost ustvarjalnega dela«, bogastva narave, ki se razodene le »delovnemu človeku«. Vse skupaj diši po nepotrebnem akti-vizrnu. Zakaj neki tako? Treba je — in to je najboljše — poučevati, razlagati in kazati na trajnejše, čisto muzikalne vrednote, ki naj bodo v učinku tista zveza, ki je še vedno razburila dovzetnega duha in dovzetno čustvo: zveza med navdihom, ki ne išče nobenih zunanjih pobud, in tistim aktivnim oblikovanjem ali pasivnim dojemanjem, ki je vsaj v osnovi dano tudi preprostemu človeku. Tedaj bomo lahko brez pridržka in brez zadrege znova zapeli hvalnico glasbi, kakor so jo pisali  Purcell. Schubert  in še marsikdo drug.
Marjan   L i p o v š e k
860