—. i

Poslovenjeni

/ALADINI V ZABAVO IN POUK.

VI. zvezek:
Ferdinand.

V NOVEM MESTU.

- T

Tiskal in založil J, K  s ječ,

Čoiaplne življenje ilaiep špijsleia pla.


Poslovenil

P. Florentin Hrovat.

V NOVEM MESTU.

Is k a 1 in založil J. K r aj e o,

Predgovor.

Slavni pisatelj za mladino, Krištof Šmid,
piše o povodu te mične povesti tako-le: .

„ Bistvene črtice so posnete po resničnej do-
godbi, ki se je vršila deloma na Španjskem, de¬
loma pa na Češkem.

Precej hatko osnovana povest je prišla v roke
pisatelju v Karlovih Varih, kamor je bil šel na
svet zdravnikov radi bolehnosti. Bistvene črte po¬
vesti so mu dajale toliko množino raznih dogodeb
in značajev, da se ni mogel zdržati, je predelati
po svoje, lmd je pa tudi časa dovolj med zdrav¬
ljenjem. To naj bode omenjeno v pojasnilo, da povest
ni izmišljena.

Sicer pa je bil glavni namen pisatelja, ta, da
združi s kratkočasnim koristno.  In res glavna
stvar mu je bila koristiti.

Stari lesnični pregovor, ki je kot splošni za-
popadek povesti na konci knjižice, naj zaključi tudi
ta predgovor: „Ni pr a v e sreče brez kreposti,
in n e kreposti  br  e z ver  e.“

Bog daj, da povest tudi poslovenjena, semtertje
nekoliko spremenjena , doseže ta namen.

Prvo poglavje,

j^ERDINANDOVI STARIŠI,

JU a časa, ko so bili nemški cesarji ob jednem
tudi španjski kralji, živel je v tej lepej deželi
mogočni grof Al v ar e c. Bil je španjski grand; ta
beseda znači najvišje dostojanstvo, katero so dosegli
le vojvode in prvi grofi kraljestva. Imel jt krasno
palačo v glavnem mestu Madridu, mnogo gradov
in posestev po najlepših krajih dežele in vrh
tega se precejšno imetje v denarjih, srebru in
zlatu ter drugih dragocenostih. In kar je še večje
vrednosti, imel je tudi bister um in blago srce.
Svoje duševne zmožnosti, svojo veljavo in svoje
imetje je obračal le na korist svojega bližnjega.

Njegova soproga Izabela  je bila tudi jako
blaga gospa. Ker ni bila trdnega zdravja, bila je
skoraj vedno bledega lica; ali njena krotkost in
dobrosrčnost ste jo delale nepopisljivo ljubeznjivo.
Vsakemu se je prikupila s svojim prijaznim obna¬
šanjem in nežno vnanjostjo. Bila je podobna lepo
cvetočemu limbarju.

Oba, grof in grofinja sta živela v najsrečnej¬
šem zakonu. Ker pa pod solncem ni popolne sreče,
grenilo je tudi njima nekaj življenje. Bog jima

8

ni dal otrok, katerim bi po smrti zapustila svoje
obširno imetje. Zlasti soprogo je to žalostilo. Bala
se je, da je ne bi zaradi tega soprog manj čislal.
Njene lepe palače in gradovi so jo le na pol vese¬
lili, Marsikatero veselje se je spremenilo v žalost.

Necega dno je podaril grof svojej soprogi
krasno sliko, ki je predstavljala preblaženo devico
Marijo z nebeškim detetom v naročji, Neizrečeno
lepo je bila na podobi izražena materina ljubezni¬
vost, s katero se je ozirala na nebeško dete. Solze
stopijo blagej grofinji v oči, ko ogleduje prekrasno
sliko, „Oj,“ vzdihuje, „Marija je bila pač najsreč¬
nejša med vsemi materami; naj bi bilo tudi meni
dr n o čutiti materino veselje in srečo.“

Necega lepega poletnega dne je šla s svojim
soprogom na polje. Revna kmetica je žela s srpom
travo za svojo jedino kravico po mejah med nji¬
vami. Ne daleč proč je sedel v travi njen otrok,
rudečeličen deček, ter se igral s cvetlicami, katerih
mu je mati natrgala in nasula v naročje. Vsak tre-
notek se je ozrla od svojega dela na otroka, pri¬
jazno se mu smehljala ter se ž njim razgovarjala.
Grofinja jo šla k otroku, opazovala ga dopadljivo
in rekla materi nekoliko v šali, nekoliko pa tudi
resno: „Zena, ali mi daste svoje brhko dete ?“  „Za
bogastvo vsega sveta ne!“ zavrne žena. „Kako
srečna je ta žena pri vsej svojej revščini, “ reče
domov grede grofinja svojemu soprogu; „kako ne¬
srečna sem pa jaz vkljub obilnemu imetju, ker po¬
grešam materinskega veselja!“

Grofinjina prijateljica od otročjih let, gospa
Blanka,  tudi jako ljubenjiva gospa, ki je bila

omožena z grofovim bratom, imela je vže pet
otrok. Prav skrbno jih. je vzgojevala. Vsako leto
je obiskala s svojimi otroci grofinjo Izabelo. Zaradi
prigovarjanja svoje prijateljice je ostala navadno
nekaj tednov dalje, nego je nameravala. Blaga
Izabela je našla pri otrocih svoje prijateljice toliko
veselja, da je pozabila svoje lastne žalosti. Učila
je otroke raznih iger, ter se radovala nad otročjimi
vprašanji in domišljijami.

Kaj rada je bila gospa Blanka z otroci pri
svojej prijateljici; da ne bi pa zanemarjala svojih
domačih opravil, morala je slednjič odpotovati.
Grofinja Izabela se prav prisrčno poslovi od nje,
otroke pa še bogato obdaruje. Ko ni bilo več čuti
veselega vpitja otrok, zdelo se je grofinji, kakor
bi bilo po gradu in po vrtu vse prazno in izmrlo.
Tihota, ki je sedaj vladala, napolnila jo je z novo
britkostjo.

Ker ni imela lastnih otrok, katerim bi posve¬
tila svoje ljubeče srce, oklepala je njena ljubezen
otroke vse okolice. Jako hudo jej je delo, da se
veliko otrok onega kraja brez dela in nadzorstva
potika po cestah. Zaradi tega je prazno poslopje
poleg gradu izpremenila v nekako odgojilnico in
učilnico, in preskrbela učiteljev in učiteljic. Tudi
jej je bilo na skrbi, da so dobivali otroci zajuterk,
kosilo in večerjo. Dobro je plačevala mala dela,
katera so otroci izvrševali, da bi jim budila veselje
do dela in jim preskrbela malo glavnico za pri¬
hodnost. Skoraj vsak dan je prišla v učilnico, znala
otroke po imenu imenovati; bila je pri poduku,
izpraševala jih tudi sama, pregledovala njih izdelke

10

in obdarovala najpridnejše. Čestokrat je prišla Še celo
na vrt, kjer so se otroci igrali v prostih urah. Kmalu
so se privadili otroci snažnosti, reda in marljivosti,
ter postali iz srca pobožni. Pri takej odgoji in
redu so bili otroci veselega in cvetočega obraza,
Jako radi so hodili v učilnico in zvali blago dobrot*
nico le mater, Tudi je skrbela za ustanovo, da nebi
prenehala po njenej smrti ta naprava,

Slednjič vendar le Bog usliši njeno gorečo
molitev in prisrčna želja se jej izpolni. Dobila je
sinčeka. Dete je bilo čvrsto in zdravo; mati pa
nevarno zboli in kmali je izginilo vse upanje, da
bi še okrevala. Poslednji trenutki njenega življenja
so bili nepopisljivo ginljivi; na njej se je prav oči-
vidno Kazala n >č svete vere. Polna vere in za¬
upanja se je popolnoma udala v božjo voljo, in
njeno trdno zaupanje, da se preseli v boljše življenje,
vzelo jej je vsak strah pred bližnjo smrtjo. Tolažila
je svojega žalostnega soproga ter se mn zahvalila
za njegovo ljubezen in zvestobo. Hotela je svojega
otroka še jedenkrat videti. Žalostni oče jej ga
prinese. Mati se sklone še jedenkrat v postelji, vzame
dete v naročje, pogleda ga še jedenkrat smehljaje
ter moči s svojimi zadnjimi solzami, potem pa reče:
„0 revno, ubogo dete! Gledaš me .sicer, pa me
še ne poznaš, svoje matere! Komaj se še zavedaš,
da živiš. Ne veš kako te ljubi moje srce; ne moreš
še pozdraviti svoje matere s prvim smehljajem niti
izgovoriti njenega imena — in že te mora za vselej
zapustiti. Ne veš, kako hudo mi je to ločenje.
Nikdar ne bodeš poznal svoje matere; da, niti vedel
ne bodeš, da si kedaj videl svojo mater, ki bode

11

kmalu počivala v hladnej zemlji. Odrastel bodeš
brez moje skrbne vzgoje, če tudi tebe Bog ne po¬
kliče za menoj na oni svet. Naj se zgodi, kakor, je
božja volja!“ Po teh besedah jo solze oblijo, dane
more več govoriti. Poljubi še jedenkrat svoje dete,
blagoslovi ga, poda očetu nazaj ter reče: „Izročim
ga Bogu in tebi! Bog bode skrbel za ubogo siroto,
ki je brez matere, in tudi ti mu bodi skrben oče.“
Bolečine in srčna britkost so jo tako prevzele, da
ni mogla več govoriti. Dolgo je molčala, ter le
semtertje pogledala tiho moleč proti nebu.

Mrzlica jo je vedno huje tresla; potem pa jo
je mučila huda vročina. Na jedenkrat pa zahteva
malo shrambico za dragocenosti. Grof je menil, da
se jej blede. Bolnica pa reče: „Sem pri zavesti in
vem, kaj nameravam; le prinesite mi moje drago¬
cenosti ! 11  Strežnica jej prinese škatljico in odprto
pomoli. Izabela pogleda, če so še vse dragocenosti
v njej ter reče svojemu soprogu: „Ta-le kinč si mi,
preljubi soprog, nekdaj kot svojej nevesti podaril;
rada bi ga sedaj zapustila svojej najboljšej prija¬
teljici, preljubi Blanki, če ti je po volji. “ Grof jako
rad pritrdi temu. Potem pa je hotela škatljico
zopet zakleniti z malim ključkom, pa ni mogla več.
„S temi dragocenostmi je ozalšala ljuba Blanka
moje lase, ko me je nevesto kot družica spremila
pred oltar; sedaj naj ga pa prejme iz mojih že
otrpnenih rok. Sporoči jej to, mojej preljubej prija¬
teljici, naj nosi te drage kamene in bisere kot spomin
na svojo prijateljico, ki jej je bila zvesta do smrti.“

Utrujena zopet obmolkne, potem pa reče: „Se
jedna želja mi je na srci; pa ne vem, kako bi se

13

mi izpolnila. Prva vzgoja otrok pripada materam;
zaradi tega želim, naj bi moja prijateljica Blanka,
ki je dobra mati, vzgoje val a to moje dete s svo¬
jimi otroci! Ali vem, da se ne bodeš hotel ločiti
od svojega dragega otroka. Ta moja želja se mi
pač ne bode izpolnila,"

„Be potolaži se, ljuba Izabela," reče grof,
„Bog bode že tako storil, da bode tvoja prijateljica
še odgojiteljica najinemu otroku," Slutil je, da
tudi sam, ne bode več dolgo živel, Ali ta trenotek
ni hotel svojej preljubej soprogi tega razodeti,

Z nebeško potrpežljivostjo je prenašala blaga
grofinja hude bolečine; nič pozemeljskega ni bilo
več na njej. Vidno se je bližala smrti. V kudej
žalosti je sedel grof poleg njene postelje. Polagoma
pa so se tiho sešli vsi prebivalci gradu okoli mrtvaške
postelje svoje gospe, katero so prisrčno ljubili in
čislali Imeli so objokane oči in roke sklenjene.
Smrtna tihota je vladala v sobi; vsi so se nadejali
najhujšega.

Iz sohe se je videlo na vrt; bil je lep spo¬
mladanski dan. Neka služabnica reče svojej tova¬
rišici poleg nje stoječi tiho na uho, pa vendar ne
dovolj tiho: „Oj, vendar ie je hudo ločiti se iz tega
lepega sveta in zapustiti vse svoje prijatelje." Znano
je, da bolniki navadno jako tanko slišijo. Tudi grofinja
je slišala te .besede ter rekla s slabim glasom:
„Saj se bodem preselila v boljše življenje, in moje
ljubo dete, moj dragi soprog, in vsi katere ljubim
na tem svetu, prišli bodo jedenkrat tudi za menoj."
Na njenem upadlem lici je bilo videti nebeški mir,
ko je te besede govorila. Upanje, da se kmalo pre-

iš

šeli v sveta nebesa, in ondi kedaj zopet združi s
svojim otrokom, soprogom in prijatelji, navdajalo
jo jo z nebeškim mirom. Malo trenotkov potem je
izdihnila blaga grofinja svojo dušo med glasnim
jokom in ihtenjem grofa in okoli stoječih. Pobožen
redovnik iz bližnjega samostana, iz čegar rok
je prejela poslednjo popotnico za dalno pot v več¬
nost, pa je molil na glas molitve za umirajoče.

Neizrekljiva je bila grofova žalost zaradi ne¬
nadomestljive izgube preljubljeno soproge. Skoraj bi
bila tudi njega huda žalost umorila. Le trdna vera,
da je tako božja volja, dajala mu je moč. Zgrudil
se je na kolena poleg postelje svoje mrtve soproge
in vijoč roke s pretresljivim glasom klical: „ Tvoja
volja naj se zgodi, o Gospod!“ Potem je pogledal
še jedenkrat obličje svoje mrtve soproge in rekel:
„Z Bogom tedaj, draga tovarišica, katero mi je Bog
pridružil na mojem zemeljskem potovanji 1 Bila si
mi istinito dober angelj varuh; čestokrat si potola¬
žila vskipečo jezo, obvarovala me marsikatere ne¬
previdnosti in me opozorila na marsikaj dobrega,
kar sem mogel storiti, pa bi ne bil nikdar storil,
ko bi me ne bila ti prijazno opomnila. Bila si mi
kakor dobrodelna nebeška prikazen, ki zopet izgine.
V hudej žalosti se poslovim od tebe; Bog daj, da
se v veseli zopet vidiva!“

Žalostnega srca je spremil truplo svoje pre-
ij ubij en e soproge k slednjemu počitku. Spominjaje
se njenih bolečin v bolezni in žalostnih ur, ki jih
je morala zaradi bolehnosti pretrpeti, želel jej je
iz globočine svojega srca z molitvami svete cerkve:
,,Daj jej, Bog I večni mir in večna luč naj jej sveti!“

Njegovo jedrno veselje je bil sedaj na svetu
še njegov mali sinček Ferdinand.  Pač po deset¬
krat na dan je prišel k zibelki, da opazuje zalo
dete. Vsakikrat jo služabnici priporočal, naj pač
skrbno pazi na otroka, če tudi je bila sama skrbna.

v

Cešče je vzel tudi sam dete v naročje, nesel je
k oknu ali pa na vrt. Vsak, kdor ga je videl
vsega žalostnega z detetom v naročji, bil je do
solz ganjen. Dete pa je pastajalo od dne do dne
čvrstejše in ljubeznjivejše. Razgovarjal se je z zalim
sinčkom, kakor bi ga že razumel. Kako je očeta
razveselilo, ko mu je sinček prvikrat smehljaje ročici
nasproti molil ter kazal, da že pozna svojega očeta.

Prijetnejše so doneli še nerazločljivi glasovi
malega sinčka očetovim ušesom nego najlepše petje.
Zeljno je pričakoval trenotka, ko bode mali sinček
zamogel prvikrat zaklicati „o č e.“ Žalibog, da
blagi mož ni dočakal tega trenutka. Pred nekoliko
meseci je padel raz konja ter si s tem nakopal neko
prsno bolezen. Žalost po svojej soprogi je bolezen
še shujšala in lotila se ga je sušica. Čutil je, da
bode moral kmalu umreti. Njegova prva skrb je
bila, da spiše poslednjo voljo. Napisal je tudi svo¬
jemu bratu list, ki naj se mu po njegovej smrti
izroči. V njem je postavil svojega brata za oskrb¬
nika svojemu majhnemu Ferdinandu. Nekoliko dnij
pred svojo smrtjo je pisal tudi še s tresočo roko
svojej dragej svakinji Blanki. Z ganljivimi bese¬
dami jo je prosil, naj izpolni slednjo njegovo in
njegove soproge željo; naj vzgojuje revno siroto, ki
je brez očeta in matere, s svojimi lastnimi otroci,
ker ne more svojega sinčeka boljšim rokam izro-

Žiti. Švest, da je njegovo ljubo dete dobrim rokam
izročeno, umrje mirnega srca.

Na dan svoje smrti je rekel strežnici, naj
prinese zalega dečka njemu na posteljo; poljubil
in blagoslovil je še svojega ljubega sinčeka. Potem
jej je zaukazal, da brez odloga izroči otroka gospej
Blanki z listom vred, ki leži na mizi poleg njegove
postelje, kakor hitro bode za vselej zatisnil oči.
Jedno uro pozneje je izdihnil svojo dušo v sladkem
upanji, da bode zopet videl svojo soprogo v ne¬
besih. Služabnica pa se je pripravila precej na pot,
da izvrši poslednji ukaz rajnega grofa.

Drugo poglayje.

jSlROTA.

flospa Blanka je živela več ur hoda daleč
v jako starem gradu, katerega so bili še Arabci in
Saraceni sezidali. Zaradi mnogo stolpov in pomolov
je imel jako čudno podobo. Kedor pa je šel navzgor
po ozkih in temnih stopnicah ter hodil po ozkih ko-
diščih in visokoobokanih dvoranah, bilo mu je kar
tesno pri srci in groza ga je preletela. Gospa Blanka
pa je s svojimi otroci jako rada bivala v tem
starem gradu; bil je pa tudi krasen razgled skozi
visoko obokana okna na vrt in rodovitno^ okolico.
Bila je prav srečna in zadovoljna v tej samoti v
krogu svojih otrok; kajti soprog je bil polkovnik
in večjidel v vojski. Le jedrno to jej je bilo na

skrbi, da svoje otroke dobro vzgoji. Dobro je vedela
da bode to lažje dosegla v tiliej samoti na deželi,
nego v šumečem razveseljevanji v mestu.

Jako jo je bila razveselila novica, da je njena
dobra prijateljica od otročjih nog, Izabela, dobila
sinčeka. „Hvala Bogu,“ zdihnila je, „hvala Bogu,
da jej je izpolnil najgorečnejšo željo, da more zalo
dete pritisniti na svoje materino srce.“ Njeno ve¬
selje je bilo tako odkritosrčno, da še sama nase
ni mislila; niti na um jej ni prišlo, da s tem de¬
tetom zgubi ona in njeni otroci bogato dedščino in
mogočno grofijo.

Malo dnij po veselej novici o Ferdinandovem
rojstvu je prišel drugi sel z listom, v katerem jej
je grof Alvarec sporočil nepričakovano vest o smrti
svoje soproge in njene prijateljice.

Prečitavši list je Blanka kar obledela. Pre¬
velike žalosti se dolgo niti jokati ni mogla: slednjič
se jej udero solze pravega sočutja in žalosti. Tudi
otroci so pričeli jokati, ker so videli mater tako
britko jokati. „Oj, dobra, ljuba teta! “ zdihovali so.
„Sedaj ne bodemo več mogli k njej iti; sedaj
nam ne bode mogla več toliko lepih rečij dati! “

Predno je Blanka pozabila žalost na svojo pri¬
jateljico Izabelo, došlo jej je že poročilo o smrti
blagega grofa. Ta vest jej sicer ni prišla nepri¬
čakovano, vendar pa popreje, nego se je nadejala.
Silno jo je to sporočilo iznenadilo, in potok solzil
se jej ulije po lici. Brzo pošlje sela k svojemu
možu, ki je bil še vedno na vojski.

Ko je drugi dan s svojimi otroci'sedela ravno
pri večerji, naznani ge jej, da je prišla služabnica

11

ž' Malim Ferdinandom. Žalost in veselje napolni ob
jednem srce blage gospe; žalost, ker se je zopet
spomnila prezgodne smrti svoje drage prijateljice
in njenega soproga; veselje, ker je dete stare pri¬
jateljice izročeno njenemu materinemu varstvu. Pre¬
den se je popolnoma umirila, stopila je že služab¬
nica v črnej obleki v sobo, držeč v naročji nežno
dete, oblečeno v belo, črno zarobljeno obleko. Pre¬
velike žalosti ni mogla strežnica dolgo besedice
spregovoriti; slednjič pove z žalostnim, od joka
pretrganim glasom, da je prinesla vsled slednjega
naročila rajne blage grofinje in grofa jedinega
potomca in dediča plemenite rodovine. Tudi jej je
izročila list, v katerem jo je rajna grofinja prosila,
naj je za naprej ubogej siroti skrbna mati, njen
soprog pa dober oče.

Videč prvikrat ljubeznjivega dečka, otroka
svoje predrage prijateljice, je bila Blanka do solz
ganjena. Brzo vstane, ozre se z njej lastno prijaz¬
nostjo in ljubeznivostjo na dete ter reče: ,. Bodi mi
pozdravljeno v mojej hiši, ljubo dete! Tako drago in
ljubo si mi, kakor mi je bila tvoja dobra, blaga mati!“

Otrok, ki je sicer ni razumel, pa videl njen
prijazen obraz, pomolil jej je majhni ročici nasproti.

„Oj,“ reče Blanka, „ne umeš še govoriti, pa
pozdravil si me s svojim prijaznim smehljanjem;
o, pridi, pridi v moje naročje!" Objela je nežno
dete, pritisnila je na svoje prsi in rekla; „Oj,
ubogo, revno dete! Izgubilo si tedaj svojo mater,
preden si jo poznalo! Nikdar se ne bodeš spomi¬
njalo njenega prijaznega obraza, niti njenega milega
glasu, s katerim te je klicala, Njeno prijazno obličje,
, Krištof Šmid VI. ®

ifl

njeni zali ustnici, s katerima te jo poijubovaia,
trohne sedaj v grobu; ne čutiš in ne razumeš še
svoje velike izgubo. Nikdar nisi mogel pozdraviti
svoje matere s sladko besedo „mati“. Podoben si
cvetličnemu popku, odtrganemu od vejice, ki vsakne,
ali ti ne smeš vsahniti. Hočem ti biti dobra, skrbna
mati. Tudi očeta si popre je izgubil, nego si ga
znal po imenu poklicati. Njegova prisrčna ljube¬
zen do tebe, če si se je zavedal, bode ti izginila
iz spomina; njegova častitljiva podoba plavala ti
bode pred očmi kakor sanje, in slednjič izginila.
Bog daj, da ti moj soprog nadomesti tvojega očeta!“

Sedaj se obrne Blanka k svojim otrokom,
ki so jokaje poleg nje stali. „No, otroci! pozdravite
vendar svojega novega bratca ter mu obljubite, da
ga hočete prav ljubiti in razveseljevati 11 . Preje je
izginila žalost z otroških obrazov, nego so se po¬
sušile solze po licih.

„Jaz hočem svojega novega bratca razvese¬
ljevati, kolikor jo v mojej moči ! 11  reče Filip, deček
pri sedmih letih, brzo skoči po svojo piščalko ter
prične-piskati, da je kar skozi ušesa letelo. Njegov
mlajši brat Karol pa zgrabi za svoj pisano pobar¬
vani boben ter prične po njem razbijati, da je bilo
vesolje. Otroku jo bil po volji tolik vriše ter se
prične na glas smejati. „Sedaj je pa že dovolj
vase godbe !' 1  reče mati. Na jedenkrat je bilo zopet
vse tiho in mirno. Tako zelo so bili otroci nava¬
jeni, ubogati na prvo besedo.

Na j starejša hčerka Evgenija, deklica kakih
dvanajstih let, reče sedaj: „Jaz pa hočem našemu
ljubemu bratcu streči. Srajčike bodem šivala zanj,

in pletla nogovice. Tudi znani že toliko kuhati,
da bodem lahko zanj kuhala. Povejte mi ljuba
mati, kaj naj skuham sedaj precej zanj ?“

„Dobro, da si me spomnila na to! reče mati;
kajti naš mali bratec je že gotovo lačen, ker na
daljni poti ni dosti jedel. “ Slišavši te besede, pri-
• skače Klara, najmlajša hčerka, ter prinese perišče
kostanja in ga ponudi otroku: ,.Na, tu imaš in jej!“
Ni pomislila, da otrok še nima zob. Vsi otroci so
se jej na glas smejali; mati pa pohvali malo hčerko
zaradi njene postrezi j ivosti in usmiljenega srca.
Tudi jo poduči, da mali bratec ne more jesti trdih
jedil. Vsak človek se lahko zmoti; če pride zmota
iz dobrega namena, ni nič slabega. Dober namen
je, ki daje našim delom še le pravo vrednost".

Tretje poglavje.

j^EDNICA,

Maš mladi Ferdinandek se je jako dobro
razvijal pri skrbnem varstvu svoje nove rodnice.
Kmalu je pričel govoriti. Prva beseda, ki jo je raz¬
ločno izgovoril, bila je beseda „mati.“ Tudi pozneje
je zval gospo Blanko, — svojo teto in rodnico le
„mati“, kakor drugi otroci; da, še znal ni, da ni
njegova prava mati. Od dne do dne je postajal
zaljši in ljubeznivejši. Njegovo ljubeznjivo obličje,
belo kot sneg, njegovi kot kri rudeči lici, njegovi
rumenkasti lasje in zlasti njegove žive, črne oči so

8 *

ga delale jako ljubeznjivega. Kazal je bistro glavicd
in blago srce. Njegova rednica ga je ljubila kakor
svoje lastne otroke. Ravno tako so ga ljubili tudi
njeni otroci; niti znali niso, da ni njib pravi brat,

Blaga gospa je umela izvrstno vzgojevati svoje
otroke; med njimi se je tudi najbolj srečno čutila.
Oe je bila ž njimi na vrtu poleg gradu pod milim,
modrim nebom, ali v senci košatih dreves, polnih
najboljšega ovočja, ali sredi cvetočih cvetlic in
cvetličnih grmov vsake vrste, razgovarjala se je
najraje o dobrotljivosti in ljubezni božji do ljudij.
Tudi čestokrat med dnevom, pred jedjo in po jedi
jih je opomnila na Boga. Z živo besedo je pripo¬
vedovala otrokom mikavne povesti, katere so kaj
pazno poslušali, kako Bog že od stvarjenja sveta
kot dober oče skrbi za vse ljudi; ima nad krepost¬
nimi dopadajenje ter jim da srečo, hudobne pa
kaznuje. Tudi raznim otroškim vprašanjem je rada
odgovarjala. Tako so dajale povesti povod raznim
razgovorom, ki so bili otrokom koristni, ob jednem
pa tudi prijetni.

Jako je tudi veselilo mater, če so otroci sami
delali opazke o povestih. Naš mali Ferdinand se
je v tem posebno odlikoval. Tako je menil, da raj
pač ni mogel biti lepši, nego je vrt poleg gradu.
„Saj smo tako srečni, kakor sta bila prva človeka
v raju!" je rekel. ,.Prav imaš, ljubo moje dete“,
pritrdi mu mati; „če bodete le krepostni in nedolžni
ostali ter se ogibali greha, “ Posebno hud je bil nad
Evo. „Ko bi ne bila tako nespametna bila“, rekel
je, „ter ne bila vrjela bolj zlobnej kači, nego dobrot¬
ljivemu Bogu, ne bilo bi treba vam, ljuba mati, niti

mojim bratom in sestricam, ter meni umreti, Nisem
še videl kače; poznam jo le po podobi, ki je v
mojej knjižici, Ako bi pa prišla k meni, ter me
hotela zapeljati, nebi je poslušal, Poiskal bi de¬
belo gorjačo ter jo ubil“. Mati se mu nasmeja ter
reče: „Ne boj se, da bi kača s teboj govorila.
Kar nas napeljuje v greh, je slabo nagnenje in
zlobni ljudje 11 , Blaga gospa razjasni to otrokom z
raznimi mičnimi vzgledi, ,, Zapeljevanja so nam torej
one strupene kače; hočem se'jih skrbno ogibati",
odgovori Ferdinand,

Kaj zelo mu je dopadla povest o Kajna in
Abelnu, da sta darovala Bogu jagnje in žitne pri¬
delke. „To je vrlo 11 , reče, „ Ali zakaj pa mi ne
darujemo na našem vrtu Bogu najlepših jagnjet od
naših čred, in snopov zlato-rumene pšenice?" —-
,.Imamo drugo daritev v našej cerkvi", poduči ga
mati; „na oltarjih se daruje neskončno svetejša
daritev. Ono jagnje je bilo le predpodoba naše
daritve. Tega še sedaj ne razumeš, ko odrasteš,
bodeš že več o tem slišal. Tudi vsako človeško srce
jo božji oltar, na katerem naj človek Bogu daruje".
„Ne razumem, kako naj se to zgodi", reče Ferdinand.

Mati pripoveduje, da je dopadel Bogu dar
pobožnega in nedolžnega Abelna; dar hudobnega
Kajna pa mu je bil gnjusoba. „Sedaj še le mi je
jasno", odgovori mali Ferdinand. „Abelnovo nedolžno
srce, njegova pobožnost in otročja ljubezen je bil
oni dar, ki je Bogu dopadel. Kajnu pa ni koristil
ničesar njegov dar, ker ni imel v srci ljubezni do
dobrotljivega Boga, Sedaj urnem, kako morem
dobremu Bogu dopadljiv dar darovati. Hočem biti

n

vedno pobožen In kreposten, ter ga iz celega srca
ljubiti in njegove zapovedi na tanko spolnovati 11 .

Silno se je zavzel nad Kajnovim bratomorom,
„Ni videl več kače na drevesu; zlezla mu je že
v srce. Zavid jo bil ona kača, ki ga je zapeljala 1 ',
reče, Usmiljenje pa je kazal do nesrečnega Abelna.
Ko se spomni velike tuge Adama in Eve, ko sta
videla svojega sina v krvi ležati, stopijo mu solze
v oči, „Pač jo moral biti žalosten prizor za prve
stariše. Oj, kako je mogel dobri Bog kaj takega
pripustiti? Jaz bi že ne bil pripustil 11 , meni mali
Ferdinand, Mati pa ga poduči, da je ravno zaradi
tega Bog pobožnega Abelna k sebi vzel v nebesa,
ker ga je imel rad. Nebesa so pa še veliko lepši
kraj, nego je bil raj 11 . Ferdinandu je bil ta od¬
govor po volji. „ Po tem takem vendar smrt ni tako
strašna, kakor ljudje menijo 11 , pravi na to.

Ravno tako pazljivo je poslušal tudi druge
povesti. Ze na obrazu in v očeh se mu je brala
pazljivost. Tudi drugi otroci so radi poslušali povesti
iz svetega pisma. Komaj so pričakovali določenega
časa. Čestokrat so pa še skupno prosili blago gospo,
naj jim pove kako lepo povest. Take in jednake
povesti so delalo otrokom poduk v krščanskem
nauku mikaven; bile so prva podlaga krepostnega
življenja in vodilo skozi vse življenje.

Četrto poglayje,

jIerob,

Bajnega grofa brat, Blankin soprog, Alfonz,
ni bil prav nič podoben svojemu blagemu bratu,
Bil je ošaben, gospodljiv, č&stiželjen, zapovedljiv,
ljubeč zunanjo bliščobo in zapravljiv. Dohodki nje»
govega. precej obširnega posestva, ki ga je kot
drugorojeni sin podedoval, nikakor niso zadostovali
njegovej neizmernej zapravljivosti. Zdeli so se mu
jako pičli in majhni. Zaradi tega je stopil v vojaško
službo, da si s pogumom pridobi, kakor je sam
češčo rekel, kar mu je brat s prvorojenstvom
odtegnil. Njegov grad mu ni bil po volji zaradi
starega sloga, v katerem je bil sezidan. Če tudi
je bil jako utrjen, bil bi ga že zdavnaj podrl,
ter si lepšega in okusnejšega sezidal, ako bi bil
imel potrebnih novcev. Ni se mogel v njem živega
videti; zdelo se mu je vse prestarikasto. Kedar
ni bil pri svojem polku, bival je večinoma v
glavnem mestu in na kraljevem dvoru. Le redko-
krat je prišel na svoja posestva. A vsakikrat je
pripeljal s seboj tropo dragoceno oblečenih strežajev
in najlepših konj. Kakor hitro je prišel na svoje
posestvo, jelo se jo zbirati sosedno plemstvo okoli
njega. Kaj živahno je postalo po gradu; sledila
je veselica za veselico, pojedina za pojedino. Za
svoje otroke se je malo brigal. Tudi soproga ni
mogla v njegovej navzočnosti tako skrbno paziti
na otroke, kakor jej je bila navada, Otroci so

24

morali biti jako gizdavo oblečeni in nališpani, pred¬
stavljati se navzočej gospodi ter jej skazovati na¬
učene dvorljivosti, Bile so to dolgočasne ure za
žive in vesele otroke. Komaj so čakali dneva, da
oče zopet odpotuje. Potem se bodo mogli zopet
zbirati okoli matere na vrtu v senci košatili dreves
in poslušati njene lepe povesti, ali pa se igrati na
zolenej trati. Otroci so dobro vedeli, da jih oče
manj ljubi, nego mati,

Malega Ferdinanda, čegar jerob je sedaj bil,
pa ni mogel kar živega trpeti; bil mu je kakor
trn v peti. Že vest o njegovem rojstvu ga je za¬
dela kakor strela iz jasnega. Zdavnaj že ni več
pričakoval, da njegov brat dobi dediča; njegova
obširna posestva je že imel za svojo in svojih
otrok lastnino. Ker pa je bil sedaj drug dedič
bogate grofije, rekel je Alfonz: „Tako mi je pri
srcu, kakor kmetu, kateremu toča zdrobi in pokonča
bogato žetev, ali pa kupcu, ki zve, da se je raz¬
bila ladija, na katerej je bilo vse njegovo imetje 41 .
— Iz dna svojega srca je črtil dečka, preden ga
jo še videl in poznal; ko ga je pa videl, ni
mogel prikriti svoje nejevolje in srda do njega.
Nikdar ga ni pogledal z lepim očesom in vedno
je našel na njem kaj graje vrednega. Zaradi tega
mali Ferdinand ni bil rad blizu svojega strica,
bal in ogibal se ga je. Ge je Blanka hvalila vrlega
dečka, hudoval se je soprog ter jej očital, da bolj
ljubi tega pritepenca, nego svoje lastne otroke.
„To ravno ne“, zavrne mu soproga; „istinito pa
ljubim dobrega otroka, kakor svoje  lastne. In
zakaj bi ga tudi ne? Saj je vendar sin tvojega

brata in moje nepozabljive prijateljice! Kdo pač
bode skrbel za revno siroto, ki nima niti matere
niti očeta, če ne mi? Xe žabi, kaj pravi naš Od¬
rešenik: Kar ste storili kateremu teh malih, ste
meni storilk', Nejevoljno se obrne soprog od nje
ter jej nič ne odgovori, Čestokrat so bili v gradu
tudi gostje, ki niso znali, da je mali Ferdinand
le Alfonzov rejenec. Češče je rekel kak vitez ali
gospa: „Istinito, grof Alfonz ima jako zale in lju-
beznjive otroke, ali najbrkkejši in ljubeznjivejši je
pa še mali Ferdinand!" Slišavši tako govorjenje,
skipel je jeze, ter še toliko bolj črtil ubogo siroto,
Nekega večera nenadoma zboli Ferdinand;
bil je že šest let star. Alfonza po svojej starej
navadi ni bilo doma. Huda vročina je otroka ku¬
hala, ter ga glava bolela; pa bolezen ni bila ne¬
varna. Vendar je bila skrbna grofinja zaradi nje¬
gove bolezni v velikih skrbeh. Rilo je že prepozno,
da bi poslala v mesto po veščega zdravnika; pokliče
toraj vaškega zdravnika, Ambroža  po imenu.
Zdravnik pride nemudoma v svojej prazničnej, ne¬
kako čudnej obleki, in z veliko, belopotreseno la¬
suljo na glavi, kakor je bila običajna v onih časih.
Stopivši v sobo bolnikovo se zaporedoma večkrat
globoko priklone. Potem si. natakne na nos svoja
velika očala, stopi k postelji malega bolnika, opa¬
zuje bolnega otroka, potiplje mu žilo, maje z
ramama, gleda prav resno, ter nič ne reče. Fer¬
dinand se ga je bal, drugi otroci so pa radovedno
opazovali čudnega moža. — Naš zdravnik je bil
le navaden brivec, ki je umel le zobe dreti ter
kako rano obvezati; o notranjih boleznih je umel

toliko, kot zajec na boben, Jako pa mu je ugajalo,
če so ga ljudje nazivali: »gospod doktorKo  naš
doktor le predolgo ni hotel izustiti, kaj je prav
za prav dečku, misli si grofinja Blanka, da še sam
ne zna. Zaradi tega mu reče; »Mislim, da ste
izveden zdravnik?“ „To se razume, da!“ reče
ošabno, »Saj som z najboljšim vspehom preskušnje
izvršil, Med desetimi mladimi zdravniki, ki so se
z menoj vred skušnji podvrgli, bil sem jednajstr,
»Če vas prav urnem'zavrne  smeje se grofinja,
»bili ste slednji, Ste li že tudi z vspehom ljudi
zdravili? „To se razume, vaša milost!“ odgovori.
»Jedno samo leto sem srečno zacelil sedem zlom¬
ljenih nog. Ali od onega časa se neče več ta
bolezen hudo razširjati! 11  »Razširjati!“ začudi se
grofinja. Svoje žive dni še nisem slišala, da bi
bila ta bolezen nalezljiva. Ali brzo in ob kratkem
mi povejte, kaj je prav za prav otroku!“

»Bolezen se mora še bolj razviti“, odgovori
brivec. „V tem trenutku bi ne vedel tudi najboljši
zdravnik v Evropi, kaj mu je“. — »Dobro, hočemo
do jutri počakati", reče na to grofinja. Migne mu,
naj gre ter mu vošči lahko noč.

Ko je hotela grofinja ravno poslati sela-po
zdravnika v mesto, prijezdi krasno oblečen jezdec
ter jej naznani nepričakovani prihod njenega so¬
proga. Grofinja in otroci mu hite naproti. Grofinja
brzo spozna, da ni soprog nič kaj dobre volje, in
da mu mora neka skrb težiti srce. Ozre se okoli
sebe in reče: »Kje je pa Ferdinand? Se mu li
več ne zljubi, svojemu stricu in oskrbniku naproti
priti ter dolžno spoštovanje skazati? Se mar li že

čuti gospoda bogate in mogočne grofije? 1 ' ,.Oj,"
zdihne grofinja, „tega še nikdar mislil ni. Ubogi
deček je nevarno bolan. Oj, idi vendar precej z
menoj k njemu„Bolan?“  reče zategnjeno grof
in njegovo temno čelo se mu na jedenkrat razvedri,
„Tu mu jaz ne morem pomagati; pokliči zdravnika
iz vasi 1 '. »Zdravnik iz, vasi -je bil že pri njem",
zavrne grofinja, „Ali zdi se mi tako neveden, da
mu nikakor ne morem zaupati otroka". ,,Ni tako
neveden ne, kakor se ti zdi. Za dečka je že
dober", dene na to soprog.

Sedaj prinese oskrbnik šop listov, Grof hitro
pregleda napise; kajti znal je večinoma zapopadek
že iz napisov. Pri nekaterih se je tako razsrdil,
da je kar z nogama ob tla tolkel. „Oj, grdi sit-
neži", vskliknil je, „znam, kaj hočejo". Ko pa za¬
gleda list z velikim, znanim mu pečatom, reče gro¬
finji: „Ta list je zame velike važnosti; moram ga
precej prečitati. Med tem pa pošlji po brivca; tudi
jaz sam hočem z njim govoriti". Brzih korakov
hiti po dolgem, temnem hodišču proti stolpu, kjer
je imel svojo pisarno. Tu sem se. je tudi zaprl,
kcdar je bil slabe volje. Stopivši v sobo brzo odpre
list ter ga prične citati. Ali srdito ga raztrga na
kosce,, sede obupno na stol in reče sam seboj: iz¬
gubljen sem!"

Istinito je bil grofov položaj žalosten in ne¬
varen. Ker je bil njegov brat toliko časa brez
otrok, imel je vse njegovo obširno premoženje že
za svoje. Mislil je-tudi prav kmalu nastopiti ob :
širno dedščino, ker je bil brat vedno bolehen. V
tej nadi je vzel na posodo velike svote novcev.

38

Ker so tudi ljudje to vedeli, dobil je na posodo
denarja, kolikor ga je le zahteval. Tudi je dajal
dolžna pisma na večje svote, nego jih jo prejel,
zraven tega je. obljubil plačevati visoke obresti, ki
so se prištevale k glavnici. Jako ga je osupnila
nepričakovana vest, da je brat dobil sinčeka in
dediča. Sedaj je sicer jel sjoje potrebe zmanjševati,
pa vendar ne toliko, kolikor bi bilo treba. V sra¬
moto si je štel, zmanjšati svoje spremstvo ali pro¬
dati svoje lepe konje, s katerimi se je češče hvalil
ter trdil, da niti kralj nima jednakih-. Po bratovi
smrti so se njegove okoliščine še bolj shujšale.
Čestokrat mu je brat podaril velike svote; grajal
ga je sicer zaradi prevelike zapravljivosti, pa je
vendar poplačal njegove dolgove. Po bratovej smrti
je sicer jedenkrat poskusil, kot jerob Ferdinanda,
to ali ono svoto svojega rejenca potegniti, da bi
ž njo plačal vsaj najnadležnejše upnike. Ali njegov
rajni brat je bil postavil za sooskrbnika še nekega
druzega veljavnega, pa tudi zelo vestnega grofa.
Le-ta pa nikakor ni hotel privoliti v to zahtevanje.
Med tem so dolgovi silno  narastli. Upniki so
mu pretili že s tožbo, če jim ne plača dolga. Pri
svojem odhodu iz Madrida je komaj še izprosil
od najsilnejšega odlog za štirnajst dni. Svojo letno
plačo je'bil tudi že Židu odstopil, da ga je od¬
vrnil od tožbe. Najhujše pa je bilo še to, da si
je izposodil novcev iz vojaške blagajnice, katera
mu je bila izročena; mislil je sicer denar o pra¬
vem času povrniti. Ali v kratkem času je bilo
treba veliko izplačati. Nikjer ni mogel dobiti de¬
narja, da bi ga v blagajnico povrnil. Vsi listi, ki

so ležali pred njim ila mizi, bili so opominjevaim
listi raznih kupcev in menjavcev, katerim je bil
dolžan, ali pa odgovori na njegovo prošnjo, naj
mu posodijo denarjev. Vsi so mu prošnjo odrekli.
Svoje zadnje upanje je stavil na list, ki je ležal
raztrgan pred njegovimi nogami. Prosil je svojega
sojeroba, naj privoli, da si sme neko svoto svojega
rejenca izposoditi ža nekaj časa. Jako zvito in
priliznjeno je sestavil prošnjo. Niti dvomil ni, da
ne bi dobil zahtevane svote, ki bi ga rešila iz
njegove velike zadrege. Ali sojerob, brez čegar
privoljenja niti novčiča ni smel potegniti, odrekel
mu je prošnjo kar naravnost. Grof je bil kar divji ;
škripal je s zobmi ter si pulil lase. Misli in misli,
kako bi si pomagal iz strašne zadrege. Pa ne vidi
druzoga, nego da ga bodo sramotno ob službo deli,
upniki pa iz posestva pognali.

V tem trenutku stopi v sobo, globoko se pri¬
klanjajo, vaški zdravnik Ambrož, ki je med tem
sedel v družinskej sobi pri kozarcu dobrega vina.
S hripavim glasom pozdravi milostljivega grofa;
izraža z zgovornimi besedami svoje veselje nad
srečnim prihodom, in poprašuje, kako se milostljivi
grof počuti. ,,Molči", reče mu grof s srpim pogle¬
dom ; ,,odgovori mi le, kar te bom vprašal. Kaj misliš
o Ferdinandovej bolezni? Povej z jedno besedo!"
,,Katedralna mrzlica se ga je lotila, če tako izvoli
vaša milost", reče s tresočim glasom brivec, „Ka-
taralna mrzlica si hotel reči, bebec", popravi grof.
„Ali jako se motiš. Deček je zbolel na kozah, ki
razsajajo po okolici, kakor kuga, Govori, ni li
tako?" „K,avno tako je, kakor mislite, milostljivi

80

grof", odgovori Ambrož. „ Mladi gospodič je zbolel
za kozami, ali pa še celo za kugo, če vaša milost
misli".

Nevednemu brivcu so se v tem trenutku oči
odprle. Ker so po okolici koze razsajale, bil je
prepričan, da je tudi mladi grofič za kozami zbolel.
Sam sebi se je čudil, da mu to precej ni prišlo
na um. Ge tudi je bil sila neveden, vendar je znal
to pokrivati. Zaradi tega reče: „Vedel sem prvi
trenutek, da je grofič kozav. Ali hal sem se po¬
vedati, da bi se milostljiva gospa grofinja preveč
ne prestrašila. Tudi drugi otroci so v največjej ne¬
varnosti, da se ne nalezejo te kužne bolezni."

Grof je zapazil dobro zvijačo dozdevnega
zdravnika; zato mu reče smehljaje se zaničljivo:
„Oj, koliko nesrečo bi bil lahko vzročil s tem mojej
družini! Vzrok; imam, da se hudujem nad teboj.
Svoje vednosti ne smeš tako prikrivati. Ljudi je
treba o kužnih boleznih opozoriti, da se varujejo.
Sedaj pa idi k dečku ter mu daj ono zdravilo,
katero po svojej zvedenosti spoznaš za najboljše".
Naš zdravnik se poslovi, glasno občudovaje spretnost
grofovo o zdravništvu.

Brezvestni grof si ni delal vesti, da je ne¬
srečnega dečka izročil takemu mazaču, marveč
mu je bila Ferdinandova bolezen v njegovej silnej
zadregi jako ljuba. .Ua, njegova jedina želja je
bila, naj ga nevešči brivec zamori z nepravimi
zdravili. Tudi je bilo zvitemu grofu jako po volji,
da bode nevedni mož s svojo novo iznajdbo ves grad
na noge in v strah spravil. Mislil si je: „S tem mi
najbolje koristi, ter pomaga izvršiti moj naklep".

In res! Ambrož gre Še jcdeiikrat k bolniku.
Potem pa hiti v sobo k grofinji ter reče z žalost¬
nim glasom: „ Prepričan sem, da je deček zbolel
za kozami, — za črnimi kozami, ki so huda kuga!“
Grofinja se jako prestraši. Vsa bleda hiti k
svojemu soprogu ter mu reče: ,,Nevešči brivec trdi,
da ima Ferdinand črne koze. Je li mu vrjeti!“

,,Mislim, da mož pravo trdi, kajti tudi slepa
kura zrno najde. Ferdinand je silno nevarno bolan.
Najina prva dolžnost je, da rešiva svoje lastne
otroke. Morava toraj bolnega dečka dati iz gradu,
ali pa s svojimi otroci grad zapustiti. Ni druzega
pripomočka. Slednji bode pač najbolji. Toraj skrbi,
da kmalu odrinemo. Sedaj pa me pusti samega,
imam jako važna in težavna opravila, ki zahtevajo
vso mojo pozornost". Vsa žalostna zapusti grofinja
svojega soproga ter gre k bolnemu Ferdinandu.

Alfonz je ostal sam v dolgočasnem stolpu.
Mračilo se je že; prav temno je že bilo po izbi,
ki je bila nekdaj ječa. Pa v grofovej duši je bilo
še bolj temno in žalostno. Ošabnost in sebičnost
pripeljeta človeka v prepad hudobije, ter zamorita
vsako blago čutilo in misel na Boga in ljudi. Sine
mu strašna misel v glavo,. da veli med Ferdinandova
zdravila namešati strupa. ,,Strašna sramota in rev¬
ščina, ki me čaka, silite me k temu", misli si.
„Moram s poti spraviti otroka, ki je kriv vse moje
nesreče in tuge. Ne znam si drugače pomagati.
Bolezen dečka, ki mi je na poti, daje mi ravno pri¬
liko, da izvršim svoj namen brez najmanjšega suma".

Mislil je že brivca Ambroža za svoj namen
pridobiti. Ali zdelo se mu je prenevarno tako ne-

spanietriemu žlobudračil zaupati tako strašno skriv¬
nost. Izbral si je za ta peklenski sklep iz svojega
spremstva nekega mladega moža, Petra po imenu,
kateremu je vse zaupal. Omenjeni mladenič je imel
izvrstne zmožnosti in veliko spretnost, zraven je bil
tudi jako drzovit. Bil je zelo ponosen na svoje
zmožnosti; hotel je celo neko gospodičino pleme¬
nitih staršev v zakon vzeti. Grof je menil to strast
porabiti, da ga toliko lažje pridobi za svoj namen.
Vendar ga je prešinil nek strah pri misli, da naj
Petra pregovori za to hudodelstvo. Dozdevalo se
mu je hudodelstvo še zlobnejše, ker ga je bilo
treba razodeti človeku. Groza ga strese; hud boj
je nastal v njegovej duši.

Ko je bil grof v te misli zatopljen, stopi stre-
žaj k njemu. Čudno se mu zdi, ko vidi svojega
gospoda vsega zamišljenega in obupanega na rokah
slonečega pri mizi. Grof ni opazil strežajevega pri¬
hoda. Strežaj čaka mirno in tiho nekaj časa; po¬
tem na tiho popraša grofa, če bode blagovolil priti
k večerji; grofinja z otroci ga čakajo že črez jedno
uro. Grof skoči po konci, jednako hudodelniku, ki
misli, da ga skrivaj opazujejo. Potem pa reče
srdito: ,,Danes ne bodem večerjal z drugimi. Silna
opravila me silijo čisto samemu biti. Prinesi mi luč,
steklenico najboljšega, ki je v kleti, in dva kozarca!“

„Dva kozarca, milostljivi grof ?“  vpraša čudeč
se sluga, ker mu je grof ravnokar rekel, da bode
sam večerjal. —- Grof ga srdito pogleda ter um reče
tako: „Dva kozarca sem ti velel prinesti! Marne
slišiš Več dobro? Stori brzo, kar sem ti ukazal;
potem pa glej, da te do jutra več ne vidim“,

'Ma ja je z glavo je zapustil zvesti sluga svo¬
jega gospoda. Takega še ni videl, če tudi mu že
služi dokaj let. Bal se je, da gospod ni pri zdravej
pameti. Sluga je prinesel, kar mu je ukazal grof;
potem pa mu je voščil lahko noč z žalostnim glasom
in tužnim obrazom.

Peto poglavje.

CrODEC.

Peter, ki si ga je grof izbral za izvršitelja
svojega zlobnega naklepa, bil je tako izvrsten godec
in pevec, da mu ga ni bilo kmalu kos. Grof Alfonz
se ni bal stroškov, da pokaže blišč svetu; tudi je
čislal umetnike; zaraditega ga je sprejel v svojo
službo. Kedar je bilo plemstvo zbrano na pojedini
pri grofu, moral ga je s svojim petjem in godbo
kratkočasiti Peter po običaju onega časa. Opeval
je najraje hrabrost španjskih vitezov v boji z Arabci
in Saraceni. Vse je tem raje poslušalo njegovo lepo-
doneče petje, ker je vsako besedo, vsak zlog čisto
izgovarjal, da so ga vsi umeli. Sosebno pa je umel
v svojih pesnih dušne občutke, recimo — veselje
in žalost, strah in upanje, sovraštvo in ljubezen,
tako izraziti, da je poslušalce kar očaral. Čestokrat
je s svojim petjem, katerega je sam sprcmljeval
na gosli, tako očaral goste, da so na jed in pijačo
pozabili ter le njega poslušali.

Kazun tega je bil naš Peter vedno vesel in
Židane volje, lepe postave in cvetočega lica. V svo-
Krištof Šnsid VI. 8

34

jem obnašanji pa je bil jako ufjuden in prikupljiv.
Tudi njegova obleka je bila vedno prav čedna in
okusna; nosil je navadno zelenkasto obleko s sre¬
brom obšito. Jako dobro se mu je podala ozka
španjska obleka s širokimi rokavi, rudeč prepasnik
in kratek plašč. Na kodrastej glavi je nosil klobuk
z ozkimi krajevci, — pa vedno nekoliko po strani.

Bil je tudi jako izobražen, ter so jedno leto
celo učil bogoslovja na vseučelišči. Njegove izvan-
redne zmožnosti za godbo in petje, katere je vse
občudovalo, seznanile so ga pa z mnogimi ljudmi,
plemenitimi in prostimi. Kmalu ni bilo družbe, kjer
bi ga ne bilo. Ker je bil sam rad vesel, opustil je
resno učenje ter se popolnoma posvetil le godbi in
petju. Ni se mu sicer mogla očitati druga napaka,
nego da jo bil jako lahkomišljen; njegovo največe
veselje pa je bilo, da se je šalil z drugimi ter jih
za bebca imel. Urnel pa je to jako dobro.

Grofu sc je bil neizrečeno prikupil; zaupal mu
je vse. Poznal pa je tudi vse grofove muhe, ter se
znal po teh vesti; vedel mu v vsem pritrditi ter
sc mu tako laskati na lep način. Zelo ga je čislal
ter skoraj brez njega ni mogel živeti. Tudi gro¬
fovim otrokom je bil jako ljub gost. Kedarkoli
je prišel, prinesel jim je raznih reči in igrač. Mla¬
dim groficam je prinesel pisanih trakov in umetno
narejenih cvetlic, grofičem pa otroškega orožja, ki
jim ni bilo nevarno, ker so bile puške in sablje
lesene, Tudi oni boben in piščalko, s katerima so
otroci Ferdinandov prihod v hišo pozdravili, podaril,
jim je Peter. Grofičem jc izdelaval tudi loke in
pušice ter jih vadil streljati. Za tarčo jim je izrezal

bučo, da je imela nekako podobo turške glave.
Neznano jib je znal kratkočasiti. Najraje pa so še
otroci poslušali njegove pesni o vitezih, katere jim
je prepeval. Kar strme so ga poslušali. Zelo težko
so otroci vsakikrat pričakovali njegovega prihoda
v grad; skoraj so se ga bolj veselili, nego očeta.

Tudi danes je prišel Peter z grofom; ali Peter
ni bil več stari, veseli pevec. Bil je skoraj še bolj
čmeren, nego njegov gospod. Bil je ves zamišljen
in bled; govoril je le malo in njegova veselost ga
je zapustila. Pozabil je bil celo otrokom prinesti
kako darilo. Ogibal se je družbe ter hodil po samot¬
nih, senčnatih hodiščih po vrtu semtrtje s sklenje¬
nima rokama na hrbtu. Otroci ga poiščejo v samoti
ter lepo prosijo, naj jim zapoje kako lepo pesen.
Pa nenavadno osorno jim odgovori, da ga ni volja
peti, ter jih prosi, naj ga puste samega.

Preko vrta se je razprostirala med visokim,
z mahom in bršljanom obraščenim skalovjem zelena
trata. Sredi male ravnice je stal kip nekega viteza
iz te rodovine, ki je pred leti padel v boji s Sara¬
ceni. Okoli polnoči je bil naš zamišljeni pevec še
v tej samoti. Polna luna je bledo obsevala na pol
razpadli, z mahom obrasteni kip in zeleno trato.
Vso drugo okolico pa je zakrivalo s temno senco
obrasteno skalovje. Peter je sedel v senco med
skalovje ter pričel peti tužne pesni, da je majek
letel po tihej okolici.

Na jedenkrat stoji pred njim grof Alfonz, ne
da bi čul Peter njegovo hojo. „Kaj, tako pozno si
še tukaj, Peter", nagovori vsega osupnjenega grof,
„ter tožiš svojo srčno žalost nememu skalovju? Idi z

a*

menoj; tukaj je tako žalostno in strašno, kakor na
kakem pokopališči o polnoči. Hočem ti povedati
jako veselo novico, ki ti obeta boljšo in. veselejšo
bodočnost. “

Šesto poglayje.

^ZviTI ZAPELJIVEC.

Cfrof Alfonz je korakal skozi temno bodišče
proti staremu, neprijaznemu stolpu s svojim pevcem
Petrom. Za seboj je skrbno zapahnil in zaklenil
vsaka vrata, skozi katera sta šla. Stopita v gro¬
fovo pisarno. Na mizi ste stali dve goreči sveči in
razsvetljevali črnorujave, z raznimi podobami vite¬
zov in orožjem ozaljšane stene. Jako se Peter začudi
meču, ki je ležal na mizi poleg polnih steklenic
in kozarcev.

„Sedi sem le k meni“, nagovori ga grof.
„Imam ti nekaj jako važnega povedati; zato sem
si izbral to ponočno uro. Vendar pa še poglej, če
sem zaklenil prva vrata za seboj; sem zelo raz-
mišljen. Tudi sobna vrata dobro zapri!“

Peter je storil, kakor mu je zaukazal gospod.
Potem, pa sede k njemu za mizo, težko pričakovaje,
kaj mu bode razodel.

Grof natoči kozarec ter reče: „Najprvo pij;
treba nama je, da si razvedriva duha. No, trči z
menoj dragi Peter, moj najzvestejši sluga“. Peter
se čudi ter trči s svojim gospodom, kajti tako za¬
upljivo se še ni nikdar ž njim razgovarjal.

37

Pila sta; Alfonz natoči večkrat kozarce, pa
še vedno molči. To molčanje je navdajalo Petra
s strahom in grozo, Slednjič prične grof takole
govoriti: „Jaz sem v hudej stiski in zadregi, Ti,
dragi moj Peter, si prvi človek, kateremu to povem.
V največjej nevarnosti sem, da me osramote pred
celim svetom, Ne bodem preživel sramote, ki se
bode kakor nevihta nad me razlila. Berač sem
v pravem pomenu besede, dragi Peter, Od mojega
gradu ni niti jedna opeka več moja lastnina; od
mojih obširnih posestev mi ne ostane toliko, kar
bi konjsko kopito pokrilo , 11

Kakor strela iz jasnega je ta vest Petra
zadela; strmenja ni mogel besedice ziniti. Nikdar
mu ni na um prišlo, da bi pomislil, kje neki do¬
biva grof denar za svojo neizmerno zapravljivost.

„Čudiš se in me debelo gledaš, ljubi Peter ! 11
reče grof. „Lahko urnem tvoje strmenje; do tega
trenutka si videl pri meni le blišč iu obilnost vsega.
Ni vse zlato, kar se sveti. Vrjemi mi, v osmih dneh
me upniki lahko zapode s soprogo in otroci iz tega
gradu. Od česa naj potem živimo. Meni je obupati!
Otroci bodo kmalo odrastli; treba bode poslati dečke
na visoke šole, kar stane mnogo novcev; jaz pa ne
bodem mogel za nje niti novčiča plačati. Deklicam
pa je treba preskrbeti stanu primerne dote; pa ne
bodem jim mogel dati niti šivalne igle. Le pomisli,
kako hudo de to očetu ! 11

Peter je postal tako žalosten, da so mu sto¬
pile solze v oči.

„ Solze so ti stopile v oči, zvesta-duša!“ reče
grof; sedaj pa pomisli, kako britko bode pri srci

88

še le blag-ej grofinji in otrokom, če bodemo morali
zapustiti naš grad za vselej. Oj, dobra mati! blaga
soproga no ve, v kolikej stiski sem. Pač je že za¬
pazila, da moje razmere v denarnih zadevah niso
najboljše, Češče me opominja prijazno in mirno,
naj se ogibljem nepotrebne potrate in varčneje ži¬
vim, če ne bivam tu, živi sama z otroci jako pri-
prosto in skromno, Jako jo veseli, če na leto pri-
štedi par stotakov; ali kaj pomaga, če jih jeden
večer zaigram; kako se bode prestrašila, ko bode
zvedela za moje velike dolgove. Do smrti jo bode
vžalilo, Vendar še vsa ta žalost in britkost ni nič
v primeri s sramoto, ki mene čaka. Ne morem je
prenesti, ne morem je preživeti. Raje si izvolim
smrt, nogo to sramoto. V tej strašnej stiski in
nadlogi se zatečem k tebi, dragi, zvesti Peter! Ti
si oni mož, na katerega stavim vse svoje zaupanje.
Ti moraš biti moj rešitelj!“

„Jaz?“ vsklikne čudeč se Peter; „mar se
vam sanja, gospod, ali pa se vam že meša v glavi
zaradi žalostnega položaja? Saj ne premorem pod
milim nebom druzega nego svoje gosli in prijeten
glas. Kako bi vam mogel pomagati, ker sem reven
kakor cerkvena miš?“

„Prav lahko!“ zavrne mu grof; „pa ne samo
meni, ampak tudi sam sebi. Če le hočeš, postaneš
na jedenkrat bogat, imeniten mož! Kaj me gledaš
tako debelo?' Ne šalim se, najmanj v tem žalost¬
nem položaju. Istina je, kar govorim. Hočem prav
odkritosrčno govoriti s teboj! Peter, znana mi je
tvoja srčna žalost, če tudi jo znaš prikrivati. Vzrok
so jej stariši zale gospodične Elizabete, katero si

39

v Madridu v petju In godbi podučeval. Rad bi jo
vzel za ženo, ali njeni starši ne privolijo, ker nisi
plemenitega rodu. Kakor hitro pa si lastnik obšir¬
nega imetja in gradu, radi bodo stariši ustregli
tvojej in njenej prisrenej želji. Govoril sem o tej
reči že s stariši, Le na tebi je ležeče ljubi Peter,
da postaneš lastnik gradu, in da se ti spolni
goreča želja,

\,Ne razumem vas, blagorodni gospod; neraz-
vozljiva uganka mi je, kar ste mi povedali. Zidate
mi sicer zlate gradove, ki bodo pa splavali po
zraku, kakor pena po vodi! Sem in ostanem ne¬
srečen človek, “

,,Tega pa ne, tega!“ dene na to grof, ,.Čuj,
kar ti povem!“ Med tem porine stol bližje ter mu
z votlim, polglasnim glasom reče na uho: ,,Deček
ki ravno sedaj bolan leži, je vzrok rnojej nesreči,
mojemu obupu! Ne sme več ozdraviti! To je vse,
kar ti imam povedati. Si me li razumel ?“

Peter zmaje z glavo, da ne. Grof reče 'po¬
tem s tihim glasom: „Skrbi, da mu podaš tako
zdravilo, da ne ozdravi več. Kakor hitro deček
zatisne oči za vselej, nastopim jaz kot dedič nje¬
govo bogato grofijo; tebi pa prepustim za plačilo
ta le grad. Kmalo potem lahko sediš s svojo so¬
progo Elizabeto pri ravno tej miži, kjer midva
sediva. Če si pa ne moreš preskrbeti strupa brez
suma, znaš prijeti tudi za bodalo. “

Pri teh besedah skoči Peter kviško ter za¬
vpije: ,,Kaj! jaz naj usmrtim s strupom ali boda¬
lom zalega dečka, ki mi ni nikdar storil nič žalega?

40

Ne, ne, to je prestrašilo! Groza me je! Nikdar,
nikdar ne storim kaj takega, na veke ne!“

,,Za božjo voljo ! 11  reče grof, „ne vpij mi
vendar tako, in me najprvo poslušaj! Naj ti naj¬
prej vse razložim, potem šele odloči ! 11

Prekanjeno je sedaj pričel grof iskati do¬
zdevnih vzrokov, ki naj opravičujejo njegovo hu¬
dobno djanje, da pregovori Petra.

„Poglej meč, ki leži tu na mizi ! 11  reče za¬
upljivo, „ Hrabro sem ga sukal v boji, Omočen je
s krvjo marsikaterega moža, ki mi ni nikdar storil
nič žalega. Da, na moje povelje zagnalo se je tisoč
in tisoč hrabrih mož in cvetočih mladeničev nad
sovražnika; v ljutem boju jih je doletela smrt.
Takov čvrst mladenič, hraber mož pa ta bolehni
deček nikdar ne bode. In glej! Nikdar mi ni prišlo
na um, da bi preiskaval, je li vojska pravična ali
ne? Prepustil sem to onim, ki so vojsko napove¬
dali. Bil sem le slepo orožje svojega gospoda.
Pokončal sem sovražnikov, kolikor sem jih le mo¬
gel ter si nikdar nisem delal vesti zaradi tega.
Da, še slavo sem žel! Glej! tudi jaz sem tvoj go¬
spod in zapovednik. Bodi tudi ti meni slepo orožje.
Izvrši, kar ti zaukaže tvoj gospod! Jaz, ki sem
tvoj gospod in zapovednik, velim ti to! Če je prav
ali ne, naj te ne briga, to je moja skrb. Vsa od¬
govornost je na meni; tvoja vest ostane čista. Da,
to še celo samovoljno ne storiš, ampak iz pokoršči¬
ne; pokoršina pa je čednost, ne pregreha . 11

Na te zapeljive besede mu reče Peter tako:
„Milostivi grof, dajte mi vaš meč, da ga zamenim
s svojimi goslimi! V boji, kjer si stojita sovraž-

41

nika nasproti, znal ga bodem sukati. Nihče mi no
bode mogel očitati bojazljivosti. ' Ne morem pa sto¬
riti, kar zahtevate od mene. Za tako zlobno djanjo
mi manjka poguma, kakor vsakemu poštenemu člo¬
veku. Kar strese me po celem životu; kajti za¬
vratni umor je najzlobnejše dejanje, ki si ga človek
le misliti more.“

„Xe sodi vendar tako hudo; 11  tolaži ga grof.
„To vendar ni tako zlobno, kakor se ti dozdeva,
Deček je bolehen, kakor so bili njegovi stariši;
kal zgodnje smrti je že prinesel s seboj na svet.
Če tudi okreva iz te bolezni, — kar pa ni gotovo,
— koliko časa bode pa še živel? Znabiti jedno
leto, znabiti komaj pol ali pa celo le jedno četr¬
tino leta. 11

„Ferdinand je res prav nežen deček, tako
slab pa vendar ni, kakor menite; vsaj jaz tega
ne vrjamem, 11  odgovori Peter.

„Jaz pa sem tega popolnoma prepričan, 11  za¬
vrne grof. „Zaradi mene naj dočaka tudi sto let!
Ne brigal bi se za njegovo bogato dedščino, ko bi
ne bil v tolikih zadregah. Ali sila je velika, in
jeden sam trenotek odločljiv. če še dle čakam,
sem izgubljen. Prilika in čas sta mi sedaj tako
ugodna, da ne kmalu tako. Živa duša se ne bode
brigala, če je od rojstva bolehni deček umrl za
-hudo mrzlico. Najmanjši sum naju ne more izdati.
Če pa živi le še osem dni, prikipela je moja ne¬
sreča na vrhunec. Proč je z mojo častjo, z mojo
družino, z vsem, vsem! Pomisli vendar, kaj je
bolje, da se jetični deček še nekaj tednov muči,
ali pa, da izgubim jaz svojo veljavo in poštenje

42

ter zadene mojo soprogo in otroke največja nesreča
in revščina? Počakaj le še nekoliko dni, in videl
bodeš z lastnimi očmi, kako bodo tvojega gospoda
in njegovo družino zapodili iz tega gradu ; ljudje
se mu bodo posmehovali ter ga zaničevali, ko bode
zaman prosil v kakej kmečkej hiši prenočišča. In
vse to le zaradi tega dečka, da živi še kake dni,
Oj, kolika dobrota zanj, da se mu prikrajša trp¬
ljenja polno kratko življenje [ In ti ne izprevidiš
tega ? 11

Pač izprevidim, da se zlobno dejanje z le¬
pimi besedami da olepšati in izgovarjati , 11  zavrne
Peter. »Marsikdo, ki bi vas slišal tako modrovati,
bi mislil lahko, da imate prav. Vendar le temu ni
tako. Notranji glas, — vest, — me drugače uči.

— Bog mi je priča, milostivi grof, da mi vaša ne¬
sreča trga srce! če bi vas mogel rešiti s svojo
krvjo, s svojim življenjem, rad bi storil z veseljem.
Da pa omadežujem svojo vest s toliko hudobijo,
da pogubim svojo dušo, — tega, milostivi gospod,
nikar ne zahtevajte od mene. Jaz tega ne morem
storiti. “

„Prav tedaj!" reče na to grof, skoči kvišku,
zgrabi na mizi ležeči meč ter si ga nastavi na prsi.
„Ker me nočeš slušati, odločil bodem brzo sam. .leden
naju, jaz ali deček mora umreti. Ker mi odrekaš svojo
pomoč ti, na kogar sem stavil vse svoje zaupanje,
brez kogar ne morem izvršiti svojega namena,

— ker torej hočeš, naj živi deček, hočem umreti jaz.
Tukaj v pričo tebe si zabodem meč v srce."

Ali Peter ga zgrabi za roko; kajti videl je,
da je grof silno razburjen in da njegovo groženje

43

niso prazne besede. Grof se je hotel res usmrtiti,
„Za božjo voljo, kaj pa mislite!“ reče Peter, bled
kakor smrt, „Če je res tako, in se ne da predru¬
gačiti, vendar le je bolje, da umrje deček, nego
da se usmrtite vi. Hočem vas slušati* 1 ,

„Prisezi mi, da me ne bodeš prekanil, ampak
izvršil moje povelje na tanko! 1 * reče na to grof,
Ubogi Peter je prisegel, če tudi se je tresel
po celem životu, kakor šiba na vodi, Bil je bled
kakor mrlič in mrzel pot ga je oblil. Nikdar v
življenju mu še ni bilo tako tesno in britko pri
srci, kakor ta trenotek, ko je storil to prisego.
Ko je izgovoril strašno prisego za grofom, držeč
jedno roko kvišku proti nebu, drugo pa na meču,
reče mu grof tako: „Dobro! Ge se pa premisliš,
če pa prelomiš svojo prisego ter mi postaneš ne¬
zvest, vodi, da te zadene moja maščevalna roka!**
Pri teh besedah je zavihtil meč nad Petrovo glavo,
da se je ta skoraj strahu na tla zgrudil.

Grof položi meč na stran, sede zopet k mizi
in poda Petru roko. „Le vesel bodi ter si ne ženi
te reči toliko k srcu. Vse se bode dobro izšlo.
Sedaj pa slušaj, kar ti imam še povedati. Jutri
zarana odrinem jaz s svojo družino v glavno mesto;
kajti žena in otroci ne smejo navzoči biti pri
najinej reči. Moja soproga seveda se bode težko
ločila od svojega ljubčka; pa neumni brivec nama
je s svojim vpitjem že pot ogladil. Ker jej je
znano, kako strašno koze otroke davijo po okolici,
bala se je že zdavnaj, da bi se tudi njeni otroci
ne nalezli te kužne bolezni. Mislim, da se bode
jako podvizala, da popreje, ko mogoče, z otroci

44

zapusti grad, Ko bi pa nameravala ostati pri bolnem
dečku, ter silila, naj gredo sami otroci z menoj
v mesto, pokazal jej bodem, da sem jaz gospod
ter me mora slušati. Tudi jej bodem potem po¬
vedal na tolažbo, da ostaneš ti pri dečku za stre-
žaja, Dobro zna, da te ima deček jako rad. Tudi
ti bodem zapovedal na videz, da pokličeš veščega
zdravnika iz Salamanke, Razume se, da ne bodeš
storil tega; kajti ta bi uničil najin naklep . 11

„Še nekaj ti imam naročiti 11 , reče grof, „da
morem jutri zarano odriniti. Danes po noči, med
jedno in drugo uro, mi prinese sel list s kraljevim
pečatom o nekej drugej zadevi. Ostani do onega
časa po konci in sprejmi list. Pred dnevnim svitom
pa me pokliči in reci, da je po noči prinesel jez¬
dec iz Madrida list s kraljevim pečatom. Rekel
bodem, da moram brzo v glavno mesto b kralju.
To mi bode dalo vzrok, da prisilim svoje brzo
odpotovati. Le stara služabnica ostane v gradu;

v

njo in neumnega brivca bodeš lahko prekanil Cez
tri dni mi pošlješ list s črnim pečatom, v katerem
mi z besedami, polnimi prisrčnega sočutja sporočiš
žalostno vest, da je mladi grof umrl za hudo mrz¬
lico. List pa moraš tako pisati, da ga morem
slehernemu pokazati. Kar bi mi imel pa še dru-
zega povedati, sporoči mi v posebnem listu. Sel
mora list le meni v roke izročiti. Nihče ne bode
potem slutil, kaj se je zgodilo. Velel bodeni mla¬
dega grofa nad vse slovesno pokopati; postal bo¬
dem grand španjski, ti pa lastnik tega gradu in
soprog zale Elizabete. Sedaj pa idi! Lahko noč!“

Peter je odšel omahovaje; bil je kakor v

sanjah. Popolnoma je bil omamljen strahu, grozo
in upanja. Jako mu je ugajalo upanje, katero mu
jc dajal grof; vendar pa ga je le groženje njego¬
vega gospoda prisililo, da je storil strašno prisego.
Seveda je menil sedaj, da mora izvršiti umor,
kakor je prisegel.

Sedmo poglavje.

y3 L O V O REDNICE.

Preden se je še pričelo daniti, trkal je že
Peter na vrata grofove spalnico, da mu izroči list,
katerega je prinesel nek jezdec, kakor sta se bila
dogovorila. Grof reče svojej soprogi, katero je
trkanje zbudilo iz spanja: „Moram jo brzo odriniti
v Madrid. Ravno prav je. Hočemo precej skupaj
odriniti. Saj si pač že vse pripravila za odhod?"

„Ce dobri Ferdinand res zboli za kozami, bi
li ne smela z otroci pri njem ostati?" dene gospa
Blanka.

„Kaj!“ zakriči jezno grof, „hočeš li zaradi
tega pritepenca celo še svoje otroke izročiti go-,
tovej smrti? Hočeš li gledati 'svoje otroke slepe,
hromove in pikave od koz okoli sebe?"

„Če je tako, idi v božjem imenu sam z otroci
V mesto. Bolnega otroka ne morem in ne smem
samega brez vse postrežbe pustiti 1“ zavrne grofinja

to

»Kaj pa, če'so še najini otroci že nalezli
kužnega strupa ter se bolezen še le v mestu pri¬
kaže? Naj tedaj poinrjo brez materine, skrbne po¬
strežbe ?“ dene zvito grof.

„Potem prihitim na prvo sporočilo k njim v
mesto!“ odgovori blaga gospa.

Sedaj reče grof srdito! „Dovolj mi je tvojih
izgovorov! V jednej uri moramo že sedeti na vozu.
Tako hočem, tako se ima zgoditi! — Moj zvesti
Peter, katerega deček jako ljubi, naj med tem
ostane pri bolnem otroku, če tudi ga težko pogre¬
šam. Že sem zaradi tega sam ž njim govoril, ter mu
tudi zaukazal, naj pokliče veščega zdravnika iz
Salainanke. Ničesar se ti toraj ni bati; bodi brez
skrbi. Sedaj pa glej, da se brzo pripraviš na pot.“

Iz dolge skušnje je vedela grofinja, da ne gre
odgovarjati naglo jeznemu soprogu, ker bi se stvar
le še shujšala. Sla je toraj ter se pripravila z otroci
za odhod.

V popotnej obleki je prišla z otroci v sobo
k bolnemu otroku. Otroci so ostali nekoliko od¬
daljeni od bolnikove postelje. „Oj, moj Bog!“ zdihne
bolni Ferdinand, „tedaj me hočete zapustiti, ljuba
mati ? In tudi vi, moji ljubi bratje in sestre, me ho¬
čete o hudej bolezni samega pustiti. Oj, ostanite ven¬
dar pri meni, ljuba mati, če ne bodem gotovo umrl“.

»Ne smem pri tebi ostati, ljubi moj Ferdinand,
Moram te zapustiti!" reče mu s solznimi očmi.
Ferdinand prične jokati in ihteti, tudi drugim otro¬
kom so stopile solze v oči. Goiinja poljubi žalost"
nega in preplašenega dečka ter ga blagoslovi. Ni slu¬
tila, da je zalemu dečku odmenjena grozovitejša smrt,

iiego si je mogla misliti. ,Xc potolaži so ljubo dete;
Bog bode s teboj ter čuval nad teboj! Mi vsi pa
bodemo brez prenehanja molili zate,“ tolaži ga
grofinja.

Med jokom in zdijiovanjem se sedaj otroci
poslove od njega; vendar niso šli blizo postelje'

„Oj, je li moja bolezen tako huda, da se še
celo bojite blizo mene priti? Le ostanite, le osta¬
nite tam, kjer stojite! Za ves svet bi vam ue želel
takih bolečin, kakoršne trpim jaz! “ reče jim, ko
se hoteli stopiti k postelji ter jim brani z rokama.

Ta otročja ljubezen do bratov in sester jej
je še bolj v srce segla, pričela je na glas zdiho¬
vati in reče: „Saj se kmalu zopet vidimo!“ in se
obrne z žalostnim obrazom od njega.

„0, nikdar več, nikdar več ne na tem svetu!"
zavpije Ferdinand z milim, žalostnim glasom.

Hotela se je še jedenkrat obrniti proti dečku.
Ali grof zavpije z močnim glasom skozi vrata.
„No, bode vže jedenkrat konec! Voz vže dolgo
čaka!" Ni pa si upal iti k bolnemu dečku ter se
posloviti od njega. Če tudi je bil neusmiljen in
trdosrčen do nedolžnega, usmiljenja vrednega dečka,
če tudi je češče v hudem boji brez strahu gledal
smrti v oči, vendar sedaj ni imel poguma stopiti
pred oči onemu dečku, katerega je sklenil umoriti.
Ne hote je čutil moč vesti v sfci.

Blaga grofinja se loči z otroci od ljubljenca
vseh; sede ž njimi na voz, ki hitro zdrdra skozi
grajska vrata po vzdigljivem tresočem mostu.

Osmo poglavje.

JDvojni goljuf.

K o je bil odšel grof Alfonz se svojo soprogo,
se svojimi otroci in vsem spremstvom iz gradu,
bilo je Petru jako tesno pri srci v starikastem
zidovji, kjer je sam ostal, da izvrši tako zloben
čin. Smrtna tihota okoli njega je bila zanj nekaj
strašnega; bal se je jeka lastnih stopinj po temnih
hodiščih. Hudo mu je bilo srce, ko stopi v sobo
k bolnemu Ferdinandu.

„Oj, ljubi Peter! kako ši pač dober, da si
ostal pri meni!“ reče mu zali deček, čegar oči so
od prevelikega joka zarudele in otekle. „ Jaz uboga
sirota bi bil drugače čisto zapuščen! Ali kaj ti je,
da si tako bled in prepaden? Ali si tako otožen
zavoljo odhoda mojih starišev, bratov in sester?
Ali ti znabiti tako globoko sega v srce moja bo¬
lezen? Oh, vže iz tvojega pogleda spoznam, da
bodem moral pač umreti. Ali zaradi tega nikal¬
ne žaluj preveč! Saj mi bode tam bolje; saj bodem,
kakor so mi rekli mati, lep angeljček v nebesih.
Saj ni zemlja naša stanovitna domovina; vsi hoče¬
mo jedenkrat priti v nebesa k ljubemu Bogu, in
se veselimo tega. Kaj ne, tudi ti ljubi Peter, se
tega veseliš?"

Peter je le molčal. Te besede nedolžnega
otroka so kakor ostre pušice zbadale njegovo srce.
V tem trenutku ni mogel misliti z veseljem na
nebesa; sč strahom je mislil na pekel. Strah ga
je spreletel in lasje so se mu ježili na glavi pri

49

misli, da ima tega nedolžnega, angeiju podobnega
dečka usmrtiti. Ali še bolj se je tresel in bal
pred grofovo jezo nego pred peklom. Bilo mu je
jako tesno in britko pri srci; šel je v bližnjo sobo.

„ Grof me bode gotovo umoril, če pustim
otroka pri življenji, in vendar ne uteče deček smrti.
Lahko si dobi drugega, ki ga bode s poti spravil.
Najprvo hočem poskusiti, če se mi posreči, da dobim
strupa. Saj potem še vse jedno storim, kar hočem",
reče sam pri sebi.

Ves zamišljen stopa Peter iz gradu proti
vasi. Med potom prevdarja izgovore, ki naj pre-
slepe neveščega briVca, da mu da strupa. Kajti
dobro je vedel, da je ostro prepovedano prodajati
strup.

Naš brivec, ki je bil ob jednem zdravnik in
lekar, zapazil ga je vže od daleč skozi okno. Brzo
stopi k svojemu možnarju, ter tolče, da je odme¬
valo na daleč. Hotel' je namreč pokazati, da ima do
glave polno dela. Ko je bil Peter že blizu liise,
popusti svoje delo, stopi na prag ter ga že od
daleč pozdravi: „Dobro jutro, gospod Peter! Kako
važno opravilo vas sili, da ste tako zarana prišli ?
Kako se počuti moj mali bolnik ? Pa za božjo voljo!
kaj vam je? Dozdeva se mi, da bolj potrebujete
moje pomoči, nego gospodič Ferdinand! Bledi ste
kakor smrt! Stopite bližje, da potipljem vašo žilo!
— Zelo hitro bije; zdi se mi, da vas hoče napasti
huda mrzlica! Povejte vendar, kaj vam jo?“

„Oj, prav nič, gospod zdravnik! Le celo noč
nisem zatisnil očesa. Glejte, v našem starem gradu
je polno miši in podgan! Ne dado mi miru I Imate
Krištof Šmid, YI, 4

50

li kako dobro zdravilo za to nadležno žival ? £)obrd
vam je plačam!“ reče Peter ves zmešan.

„Tako! — Pač sem imel jako dober pripo¬
moček, najbopi strup; ali jako mi je žal, da sem
ga razprodal,“ odvrne naš zdravnik.

„Saj imate vendar še tudi kakov drug strup
v svojej lekarni ?“ praša ga Peter.

„Nimam ga!“ reče nejevoljno brivec. „Zdrav-
nik iz Salamanke, ki je pregledoval mojo lekarno,
pobral mi je vsa strupena zdravila; da še močnejša
zdravila mi je vzel; le čisto neškodljiva zdravila
mi je pustil: ž njimi ne morem nič nevarnega učiniti"

„Ali mi pa morete na kakov način preskrbeti
strupa? Jako rad bi ga dobil, ker ga zelo potre¬
bujem," dene mu na to Peter.

„ Cernu pa?“ povpraša ga začudeno brivec.
„Saj ga pač za-se ne bodete potrebovali? Zdite
se mi danes res tako čudni, da bi človek kmalu
kaj takega mislil!"

Na to mu reče prekanjeni Peter tako: pre¬
pričal sem se, da vas, učeni gospod zdravnik, ne
morem prekaniti. Hočem vam torej vse prav odkri¬
tosrčno povedati. Le neka stava me sili, da dobim
strupa, naj že stane kolikor koče. Znano je, da
se strup brez zdravniškega privoljenja nikomur ne
sme dati. V nckej veselej druščini, kjer se marsi¬
kaj govori, stavil sem z nekim mladim plemičem
za visoko svoto, da dobim strupa, kolikor le bočem.
Ze takrat sem mislil na vas, da mi ga preskrbite.
Tudi sem vam odločil za to polovico stavljene svote.
V' dokaz, da vas nočem prekaniti, prinesel sem
novce že s seboj. Tu-le jib imate! Ali strupa mi

Sl

morate še danes preskrbeti, drugače izgubim stavo.
Danes je že četrti dan, le dva dni mi še ostaneta!“
Z vidnim dopadajonjem je gledal brivec denar
na mizi. Če tudi je bil jako reven in potreben,
vendar je bil pošten, — ali kakor so rekli vaščanje,
prav poštena duša. Ako bi bil le nekoliko slutil,
čemu bode Petru strup, ne bil bi mu ga dal tudi
za celi svet ne. Zaradi tega reče v svojej pripro-
stosti: „Če gre le za stavo, more se vam že po¬
magati ! Ce' tudi ga sam nimam med svojimi zdra¬
vili, hočem vam ga vendar preskrbeti, kolikor ga
le hočete. Nekoliko ur hoda od tukaj v hribovji
živi star puščavhik, ki je prišel iz jutrovega, kakor
se mi zdi, in je velik čarovnik."

„čarovnik? Kako pa veste to?“ popraša ga
Peter. „Kako to vem? Le poslušajte in prepričali
se bodete sami, da je čarovnik. Glejte, po cele
dni se potika in plazi po hribih, da nabira raznih
'kamenjev in zelišč. Potem pa češče do polnoči
kuha nabrana zelišča ter pripravlja razna zdravila.
Tudi ima v svojej izbi zemeljsko kroglo in po cele
noči opazuje zvezde na nebu. Recite, če ni čarov¬
nik ! K njemu hočem iti. Dobro pozna vse rastline
in zelišča, strupena in nestrupena, ki rasfco po našej
božjej zemlji. Gotovo mi bode skuhal sok, katerega
nebi  zavžil niti za zajuterk, niti za večerjo; kajti
lahko bi zaspal do sodnega dne. Predno se pa po¬
dam na težavno pot, moram še pogledati bolnega
grofica, katerega ozdraviti mi je ukazal milostivi
grof pred svojim odhodom."

,,Bolje je, da se napotite precej k vašemu
čarobnemu samotarcu, Naše a bolnega grofiča ste

4 *

62

že včeraj preskrbeli z zdravili, da jih ima za oseiii
dni dovolj. Vestno mu jih hočem dajati vsako uro,“
odgovori Peter.

„Le storite tako!“ reče brivec, žugajoč s prstom,
„da sc ne shujša njegovo stanje; kajti nikdar se
ne razvije bolezen hitreje, nego če jej pomaga
moja vešča roka.“

Brzo dene svojo razkuštrano lasuljo na glavo,
stisne pod pazduho svoj trivoglati klobuk in prime
v roko z bakrom okovano palico.

„Podvizal se bodem, kar je moči. Prodno
bode solnce v zatonu za našimi gorami, mislim,
da bodem že tukaj!“ reče odhajajoč.

Peter je bil vesel, da je priprostega brivca
tako vrlo prekanil. Rad bi bil prekanil in pregovoril
tudi še samega sebe, češ, dejanje, ki je namerava,
ni tako zlobno, kakor se mu dozdeva. Zatopljen
v take in jednake misli korakal je proti gradu
nazaj.

Bilo je krasno poletno jutro; ali Peter ga
ni videl. Šel je po vrtu, in ni mu bila mar nje¬
gova krasota. Ko pa stopi skozi temna grajska
vrata, spreleti ga strah in groza. „ Oj, naj bi ne
bil nikoli prestopil vrat tega gradu! Ako bi ne bil
storil grofu strašne prisege, lahko bi ubežal ter
opustil svoje hudobno dejanje. Ali sedaj si ne vem
pomagati; moram storiti, kar sem prisegel! Tako
je modroval Peter sam s seboj ter skušal hudobni
namen opravičiti z vestnostjo. Ko bi bil pa glo-
bokeje pogledal v svoje srce, našel bi bil, da ga
bolj žene želja po lepem gradu in zalej nevesti,
nego strah pred grofom, da izvrši dogovorjeni umor.

53

Da potolaži nesrečni in zapeljani Peter svojo
vest, našel je še druzih izgovorov. Se neizrekljivo
večja nezgoda nastane, če ne izvršim svojega na¬
klepa. Grof bode mene in samega sebe usmrtil.
Njega obitelj bode pahnjena v nepopisljivo bedo in
tugo,“ modroval je sam pri sebi, Ni pa pomislil,
da se tudi najmanjše zlo ne sme storiti, da se od¬
vrne večje. Čestokrat je sicer to slišal od svojih
učiteljev, ki so mu neovrgljivo dokazali: ,,Božje
zapovedi moramo natančno spolnovati in jih ne
smemo niti za jeden las prestopiti, ko bi tudi do¬
zdevno zlo sledilo. “ Tudi glas njegove vesti mu je
velel: „Stori, kar meniš, da je prav; drugo pre¬
pusti Bogu.“

Deveto poglavje.

pLOVEK V DUŠNEM RAZPOKU.

ICo stopi Peter zopet v sobo bolnikovo, po¬
zdravi ga prijazno bolni Ferdinand ter ga vpraša
z milim glasom: „Kje pa si bil toliko časa, ljubi
Peter? Že nad jedno uro je, kar te nisem videl,"

„Zaradi tebe sem šel k zdravniku v vas,"
odgovori mu Peter.

„Jako skrben si zaradi mene, dobri Peter.
Kaj pa je vendar rekel zdravnik? Je-li moja bo¬
lezen res tako nevarna?"

,,Rekel mi je, da kmalu ozdraviš. Le pridno
jemlji zdravila, ki ti jih je dal!“

54

„Če je tako, daj mi precej zdravilo. Vsako
uro bi je moral vzeti; sedaj je pa že poldruga ura
pretekla, kar ga nisem vzeli'

Peter mu poda zdravilo. Ferdinand je z ve¬
seljem popije ter se zahvali Petru prav prijazno,
Peter sede k bolnikovej postelji. Prijaznost'zalega
dečka, ki ga je drugekrati razveseljevala, delala
ga je danes otožnega. Ferdinandov brezskrbni po¬
gled iz njegovih nedolžnih oči segal mu je globoko
v srce. Ni ga mogel več prenašati; zaradi tega je
vstal ter šel ven. Ves zbegan je taval po temnih
hodiščih in sobah, po dvorišči in vrtu. Zopet se je
vrnil za nekaj trenotkov k bolniku; ali tu mu pa
kar ni bilo prestati. Nikjer ni našel počitka in
miru; zdelo se mu je, da ga preganja zloben duh.
Ni se mu ljubilo ni jesti, ni piti. Hudobni naklep
mu je pregnal mir iz srca. Desetkrat daljši dan se
mu je zdel nego po navadi. „Tako žalostnega dne
še svoje žive dni nisem imel!“ zdihoval je. Kolikor
bolj se je nagibal dan ter bližal večer, tem tesneje
mu je bilo pri srci. Cešče je stopil k oknu, da bi
pogledal, če je solnce že v zatonu. Slednjič se je
pričelo skrivati za goro; pazno se ozira Peter po
poti, po katerej mora priti brivec. Nikjer ga še
ni bilo videti. Jako ljubo mu je skoraj bilo; kajti
strah ga je bilo zlobnega dejanja, ki ga je mislil
izvršiti.

Zopet gre k Ferdinandu ter sede poleg nje¬
gove postelje." Zakaj mi vendar ne daš toliko časa
zdravila, ljubi Peter? Zopet je pretekla že več nego
jedna ura, kar sem ga vzel," reče mu bolnik.

65

Peter je vstal ter šel po zdravilo. Postavil
je bil zdravilo v stransko sobo, češ, da je ondi
hladneje. Postavil pa je steklenico z zdravili le
iz tega namena tje, da ne bi Ferdinand zapazil,
ko bode vlil strup med zdravilo. Peter prinese
zdravilo ter nekoliko vlije v pozlačeno porcelanasto
čašo, Ali tako ga je pretresla misel na strup, k a-
terega jo hotel nedolžnemu, zalemu dečku podat!
v ravno tej čaši, ko bode ura zopet prvikrat bila,
da se je kar tresel po celem životu. Veselo izpije
Ferdinand zdravilo, poda prazno čašo Petru nazaj
ter reče: „Stotero ti povrne Bog, kar meni storiš!“
Kakor strela s6 zadele te besede nesrečnega
Petra. „Da, vse, vse!“ — misli si — „tudi umor. 4 *
Strese se po celem životu in nehote globoko vzdihne-
„Kaj pa ti je vendar danes, dragi Peter?
Prav čuden se mi zdiš že celi dan; ravno sedaj
pa si videti še bolj prepaden. Če te tako-le pogle¬
dam, zdi se mi, da vidim strah ali pa celo smrt
poleg postelje stati. Bojim se, da si jako bolan,
znabiti še huje nego jaz sam!“

,,Mogoče, da je res tako!" odgovori Peter,
obrne se v stran ter gre hitro iz sohe. „Pač mora
biti istina, kar sem že čestokrat čul. Strup ne razje
tako hudo telesa, nego zlobno dejanje duše. Ge že
oni čuti živ pekel v srci,, ki je še le namerava,
kako je še le onemu pri srci, ki je je storil?"

Peter si obriše mrzel pot raz čelo ter stopi
na hodišči k odprtemu oknu, da si nekoliko od¬
dahne na čistem zraku. Sedaj zapazi brivca, ki
stopa proti vrtnim vratom, skozi katera je držala
krajša pot v grad. Peter hiti po najbližnjih za-

56 .

vitih stopnicah na vrt, migne mu v vrtno hišico
z rastlinami obrasteno ter mu tiho reče: „No, daj
mi, kar si prinesel!"

„Prišel sem prazen; samotarec mi ni dal
strupa!"

,,Zakaj ne?" vpraša Peter plaho; bal se je,
da ne bi bil brivec vzbudil kakega suma. „Kaj
pa je rekel?"

,,I, kaj je rekel? Dejal je, da ga mora še le
pripraviti; jutri mi ga prinese sam."

Peter ni vedel, bi se li jezil ali veselil. „Tudi
dobro!" reče slednjič. ,,Lepa hvala za tvoj trud;
lahko noč!"

„Kaj p,ač mislite o mojej zdravniškej natanč¬
nosti? Mar mislite, da grem preje iz gradu, nego
sem-videl -bolnika, ki je izročen mojej skrbi? Tega
že nikakoif ige, moram ga pogledati!" •

Sel je s Petrom ter stopil k bolnikovej po¬
stelji. Ferdinanda je jako oslabila žalost, katero je
občutil zaradi nepričakovanega odhoda matere, bra¬
tov in sester. Brivec ga dolgo opazuje, potiplje mu
žilo ter po svojej starej navadi maje z glavo in
ramami, - in gr% Peter ga spremi ter vpraša
zunaj: „No, kako je z našim bolnikom?"

„Prav, prav slabo!" odgovori brivec. „Niste
li že sami tega zapazili? Mali bolnik, čegar lici
ste bili včeraj še rudeči kot vrtnica, je bled kakor
.mrlič. Žila bije že tako slabo, da se komaj čuti.
Velika slabost in zaspanost se ga je lotila. To so
znamenja bližnje smrti. I no, saj ni vedno zdravnik
kriv, če umrje bolnik. Proti smrti ni še zrastlo

57

zdravilo pod solncem. Težko dočaka ubogo dete
jutrajšnjega dne.“

Težak kamen se je odvalil Petru pri tek be¬
sedah od srca. „Kdo je srečnejši nego jaz, če umrje
otrok. Ne bode mi treba storiti hudodelstva, kate¬
rega me je strah in groza; plačilo mi pa vendar
ne odide. Kajti še potrdil bodem svojega gospoda
v mnenji, da sem jaz oni, ki je spravil dečka
s poti, ter mu pripomogel k bogatej dedščini, Tudi
on bode gotovo ostal mož bgseda ter mi dal ta le
g;rad“ Tako je modroval Peter sam pri sebi.

Zopet je šel k bolniku ter sedel poleg po¬
stelje. Bil je bolj miren. Ferdinand ga prijazno
pogleda in reče smeje: ,,Sedaj pa nisi več tako
čuden, dragi Peter; tvoje obličje je zopet milo in
prijazno. Kaj ne, da ti je zopet bolje? Jaz pa sem
jako slab in truden!“

Peter mu vošči lahko noč ter prižge malo
svetilnico, ki je pičlo razsvitljevala bolnikovo sobo.
Potem pa gre v stransko sobo ter se kar v obleki
vleže na posteljo. Ker ni bil pretečeno noč niti
očesa zatisnil, ker ga je med dnevom vedni strah
tudi jako utrudil, zaspal je precej prav trdo.
_ •

Deseto poglavje.

^Zavratni morivec.

IPo noči ni Peter sladko spal; mučile so ga
hude sanje. Videl je v sanjah, kako umira zali deček
za strupom v strašnih bolečinah; njega pa zgrabijo
ter peljejo na morišče; velika množica ljudij ga

58

spremlja. Kmalu pa je zopet sanjal o rečeh, na
katere je med dnevom najraje mislil. Zdelo se mu
je, da se vozi v krasnej kočiji, v katero je bilo
vpreženih dva para konj; kmalu zopet je bil v družbi
veselih gostov; jedli so iz srebrnih skled in pili iz
zlatih kozarcev najboljše vino, — Ko se prebudi,
svetila je že jutranja zarja skozi okno, Brzo skoči
po konci ter gre pogledat Ferdinanda. Bolni deček
je ležal z zaprtimi očmi in na pol odprtimi usti,
bledo obličje je pa pokrival p6t, „To je mrtvaški
pot," mislil si Peter; ,.težko sopenje pa pravo
grgranje pred smrtjo. Deček se pač ne prebudi
več iz tega spanja!"

Ker ni Peter poprejšnji dan skoraj prav nič
jedel, bil je zelo lačen. Poiskal si je toraj velik
kos kruba in prinesel steklenico najboljšega vina.
Sede k odprtemu oknu svoje sobe, reže kos za
kosom ter prazni kupico za kupico. Čestokrat se
ozre skozi okno po krasnej okolici. Vzhajajoče
solnce je že zlatilo zarastene gore ter pošiljalo
svoje prve žarke po zelenih vinogradih in rodovit¬
nem žitnem polji. Ob bregovih mimo tekoče reke
so se pasla debela goveda,, po oddaljenih holmcih
pa mnogobrojne črede ovac. „Vse to bode kmalu
moje imetje! da, že sem bogat in imeniten gospod!"
misli sam pri sebi. Še jedenkrat si natoči kozarec,
ter napije svojej bodočej gospej soprogi Elizabeti.
Misli si, da je že imeniten gospod; s svojima ro¬
kama se upre v obok tor se ozira ošabno okoli
sebe, kakor da je že najimenitnejši španski plemič.

Ali našega Petra je bolezen Ferdinandova jako
prevarala; tudi je preveč vrjel vaškemu neveščemu

69

brivcu. Le v njegovej domišljiji je imel koze. Mrzlica
je pojenjala že včeraj zvečer; radi tega je obledel
in oslabel. Pot, ki ga je imel Peter .za mrtvaški
pot, je jako dobro del bolniku; smrčanje pa, ki ga
je imel za mrtvaško grgranje, je bil nasledek trd¬
nega okrepčevalnega spanja.

Ravno jo izpraznil Peter zadnji kozarec in
hotel vstati, da še jedenkrat pogleda po bolnem
dečku, potem pa gre po črnilo, pero in papir, da
sporoči grofu žalostno vest o dečkovej smrti. Ali
glej! — Na jedenkrat se odpro vrata — in Ferdi¬
nand skoči napravljen v sobo. ,,Dobro jutro, dragi
Peter! Veseli se z menoj! Zopet sem popolnoma
zdrav in čvrst, ter čutim novo življenje v sebi."

„Ozdraveti pa ne smeš, dečko!" zavpije Peter
jezno, ker je videl, da mu je najedenkrat splavalo
vse njegovo upanje po vodi. Razgret od vina, ka¬
terega je preveč in prehitro pil, zgrabi na mizi
ležeč nož ter skoči proti ubogemu dečku, da ga
z njim zabode.

„Za božjo voljo, ljubi Peter; menda me ven¬
dar ne misliš usmrtiti!“ reče deček ves zbegan in
prestrašen.

„Da, ravno to hočem!" reče Peter ter zavihti
nož proti njemu. Brzo zbeži Ferdinand, ki je bil
zelo gibčen, strah pa ga je delal še gibčnejega,
skozi stranska vrata v drugo sobo in iz te zopet
v drugo. Peter teče za njim ter ga podi iz jedne
sobe v drugo, dokler ne prideta v veliko dvorano.
Peter zapre vrata za seboj. Ferdinand je hotel skozi
velika dvokrilna sobanska vrata zbežati; ali bil je
premajhen in ni dosegel zapaha, da bi ga odrinil.

60

Sredi sobane je stala velika, podolgovato
okrogla miza. Ferdinand je bežal, preganjan od
Petra, vedno okoli mize, ter se obrnil sedaj na
levo, sedaj na desno.stran tako, da je bila miza
vedno med njim in njegovim preganjavcem. Med
tem pa je vedno prosil z milim glasom: „Oj, ljubi
Peter, pusti mo živega! Ne umori me! Kaj žalega
pa sem ti storil, da si tako razkačen na me? Oj,
ali si ob pamet? Oj, vendar ne prelivaj nedolžno
krvi! Usmili se me, in tudi Bog se bode tebe
usmilil, kedar bodeš vsili in potrebi. Kaj ne veš,
da Bog vse vidi in ve, ter kaznuje vsako hudo¬
bijo? Pomisli vendar, kaj poreče grof Alfonz, če
me usmrtiš ?“

„Bavno on hoče, da te usmrtim!" odgovori
Peter. Se bolj ga razburi, ko sliši grofovo ime,
katerega se je tolikanj bal. Zaradi tega napne vse
svoje moči, da bi dohitel dečka.

Posedaj se ni posrečilo Petru, ki se je Ainjen
opotekal ter moral češče za mizo prijeti, dohiteti
begočega dečka. Ker pa je bil Ferdinand še jako
slab zaradi bolezni, se je kmalu vpehal, in vse
moči so ga zapustile. Peter ga zgrabi za lase. Ko
preplašeni deček izprevidi, da ne more ubežati
morivcu, pa pade na kolena, vzdigne svoji ročici
proti nebu, in vpije s pretresljivim glasom: ,,0 Bog,
usmili se me vsaj ti, ker ni na zemlji več usmi¬
ljenja za me! Oj, vsi nebeški duhovi, stojte mi
na strani!"

Peter, ki se je skoraj še bolj tresel nego ne¬
srečni deček, sune večkrat s proč obrnenim obra¬
zom in tresočo roko z nožom proti dečku.

81

„0j, Jezus, Marija! ranjen sem! Kri mi teče
iz rane! Oj, glej! ta kri vpije proti nebu za mašče¬
vanje nad teboj, Peter, kakor je kri Abelnova nad
Kajna!" zdihuje nesrečni otrok.

Peter se ozre na dečka. Kakor smrt bledo
obličje zalega dečka, njegov nuli in proseči pogled
proti nebu, kri, ki je curkoma tekla iz prsi in
pleč, ter rudečila njegovo belo obleko; — vse to
pretrese Petra. Kvišku držečo roko s krvavim
nožem pobesi in reče s tresočim glasom: ,,Le tiho
bodi, ljubi Ferdinand! Ne storim ti več kaj žalega!
Odpusti mi! Bil sem ob pamet. Ce rane niso smrtne,
in te je moči še oteti, hočem te rešiti!"

Ferdinand je še vedno klečal ter se opiral
z jedno roko ob tla, drugo pa je stegnjeno molil
proti Petru, kakor bi hotel zabraniti novih ubodov
z nožem. Njegovo obličje je bilo bledo kakor umi¬
rajočega; kri pa mu je tekla iz treh ran ter močila
njegovo obleko.

kip poleg ranjenega dečka ter premišljeval, kaj mu
je z njim početi. Dolgo se ni mogel prav zavedati;
ni si znal niti svetovati niti pomagati. Ali glej! —
najedenkrat se mu zdi, da čuje votlo bobnenje.
Pogleda skozi visoka okna dvorane.*Vzhajajoče
solnce razsvetli skozi pretrgane oblake s svojimi

Jeduajsto poglavje.

j^EZNANI VITEZ.

kakor kamenen

82

prvimi žarki dvorano. Peter se strese pred mašče¬
valno božjo pravico.

Najedenkrat se mu zopet dozdeva, da čujo
še hujši grom. Pa le ropot, ki ga je slišal, bil je
podoben gromu. Nekdo trka močno na velika vrata
dvorane in vpije z debelim, strašnim glasom : „Od-
pri morivec, odpri!"

Peter se trese po celem životu, ter si ne upa
premakniti se z mesta. Ali na mah se čuje strašen
udarec na vrata, ki se odpro z močnim ropotom.
Na pragu se prikaže velik častitljiv mož v črnej
viteške j obleki po običaji španskih vitezov, s krat¬
kim, rudečim plaščem, z belim nazobčastim Zavrat¬
nikom in na glavi s klobukom, na katerem je vihralo
črno perje. Z desnico zavihti dolg, svitel meč, hoteč
preklati morivcu glavo ter reče z močnim glasom:
,,Na mestu izdihni svojo črno dušo, grdi morivec !“

Prestrašeni Peter kar ostrmi pred nepričako¬
vano prikaznijo, ki stoji pred njim v solnčnej bliš-
čobi. Zdi se mu, da je pred njim angelj maščevalne
božje pravice. V solnčnih žarkih se mu je zdel meč,
kakor bi bil ognjen. Prestrašeni Peter omahne na¬
zaj, skoči na stran in hoče zbežati skozi odprta
vrata. Ali oborožen vojak, vitezov sluga, mu z go¬
lim mečem zastavi pot. Peter skoči v kot dvorane,
pade na kolena in prosi milosti. Neznani vitez mu
pa reče: ,,Zaslužena kazen ti tako in tako ne odide;
ali sedaj nimam časa ukvarjati se s teboj; najprvo
mi je pomagati nesrečnemu otroku!" Pri teh be¬
sedah migne svojemu slugi; ta stopi k Petru z go¬
lim mečem v roki.

63

Vitez opazuje krvavečega otroka ter reče poln
sočutja: „0 moj Bog! sem mar že prepozno pri¬
šel !“ Potem prisloni svoj meč k zidu, vzdigne ne¬
srečnega Ferdinanda, ki je z zaprtimi očmi ležal
na tleh, položi ga na mizo in pregleduje njegove
rane. „Hvala Bogu, da niso smrtne; nož je Pil
pretop, da bi bil predrl globokeje skozi obleko!“
reče veselo.

Vitez veli [totem Petru, naj mu pokaže deč¬
kovo posteljo. Varno neso dečka na posteljo; vitez
raztrga nekoliko posteljnega perila ter brzo obveže
rane, da ustavi kri; [totem si [ta prizadeva, da bi
obudil dečka iz omotice. Crez nekoliko trenotkov
se Ferdinand prebudi iz nezavednosti, odpre svoje
oči in gleda začuden neznanega moža. Vitez pa,
čegar obraz je bil strašen, ko je govoril s Petrom,
nasmeje se prav ljubeznivo in prijazno dečku. „Le
potolaži se ljubo dete; z božjo pomočjo te kmalu
ozdravim!" reče mu.

Potem veli vitez svojemu slugi in Petru, naj
pripravita vse, kar je treba za dobro postrežbo ra¬
njenega dečka, ter se more dobiti v gradu. Živej
duši pa ne smeta črhniti o tem, kar se je pripetilo.
Šla sta; vitez pa je sedel, jednako dobrej skrbnej
materi, k Ferdinandovej postelji.

Milovanja vredni deček, ki je komaj od bo¬
lezni okreval, pa bil precej tako hudo mučen in
ranjen, oslabel je jako radi strahu in izgube krvi;
slab in upehan je precej zopet zadremal.

Kmalu prideta moža s potrebnimi rečmi nazaj;
vitez tiho vstane, da ne bi zbudil spečega dečka;
svojemu slugi pa namigne, naj sede k postelji

64

ranjenega dečka. Potem prime Petra trdo za roko,
pelje ga k oknu ter mu reče z zamolklim glasom,
ki pa je vendar pretresel Petra, tako: „Znane so
mi zanjke hudobije, v katere si se dal zaplesti
Grof Alfonz te je pregovoril, da podaš bolnemu
otroku mesto zdravil strupa in ga s tem načinom
s poti spraviš. Njegova' bolezen sama je bila ugodna
prilika; svet pa sta hotela preslepiti, češ, da je
umrl za kozami. Velel ti je tudi, da zgrabiš za
bodalo, če ne dobiš strupa. Da toliko lažje grdo
zločinstvo skrito ostane pred svetom, izmislil si je
grdo laž. Raznesel je vest, da je Ferdinandova
bolezen nalezljiva. Tudi je na videz iz strahu pred
nalezljivo boleznijo bežal z gospo in otroci v mesto.
Ondi pa sedaj željno pričakuje lopov, ki hoče biti
ob jednem morivec in dedič, sela z veselim sporo¬
čilom o Ferdinandovej smrti. Rad bi brzo nasto¬
pil kot dedič bogate grofije, da bi mogel živeti
po svojej zapravljivej navadi; kajti dolgovi ga že
hudo stiskaj o. “

Ko sliši neznanega viteza tako govoriti, Peter
kar obstrmi. Ni si znal raztolmačiti, kako ve o na-'
klepu, katerega sta z grofom o polnoči pri zaprtih
durih dogovorila ter kot. največjo skrivnost sama
za se ohranila. Peter 'je • obstal, da ga je grof
Alfonz prisilil z žaganjem in groženjem, da sc je
s strašno prisego zavezal dečka s strupom ali bo¬
dalom umoriti. Odkritosrčno je pripoznal, da je hotel
bolnega dečka ostrupiti, pa ni mogel potrebnega
strupa dobiti. Zaradi tega je zgrabil za nož; v
svojej prvej razburjenosti je mahnil jednekrati z
nožem proti dečku. Ko pa je videl dečka v krvi,

66

pričela ga je tako zelč vest peči, da ni mogel izvršiti
umora. Prizanesel je dečku že popreje, nego je
slišal ropot in razbijanje po vratih. Solze ga oblijo;
prisrčno hvali Boga, da mu je zabranil strašni zločin.

Neznani vitez ni na to opravičevanje rekel
ni besedice; le samo to je dejal: „Oj, neusmiljene
zveri! v vajnih krempljih ne pustim več nedolžnega
jagnjeta! Ne ganem se več od njegove strani, tudi
ga bodem znal pred vama braniti. “

Po tem razgovoru stopi zopet k postelji ranje¬
nega dečka, da mu obveže rane bolje, nego je to
mogel storiti prvi trenotek.

„Tudi jaz Vam hočem pomagati, gospod!“ reče
sluga. „Da pa moreva brez vsakega motenja to
storiti, opraviti mi je popreje še drug posel. Našel
sem v gradu nekaj vrvi; ž njimi hočem popreje
grdemu lopovu roki in nogi zvezati, da nama ne
uide 1“

Peter pade na kolena pred viteza ter ga prosi
ihte milosti in usmiljenja. Ferdinanda vzbudi Pe¬
trovo vpitje in vzdihovanje; pogleda okoli sebe in
reče: „Kaj pa hočete dobremu Petru?“

„Zvezati hočem grdega morilca in izročiti
sodniji, da mu odsekajo glavo 11 , odgovori sluga.

„Oj, nikar ne storite tega!“ prosi dobrosrčni
deček. Peter je bil vedno dober in prijazen do
mene. Kedarkoli je prišel v grad, vselej mi je
prinesel s seboj lepih rečij; tudi je nas otroke
učil raznih veselih iger. Nikdar mi ni storil nič
žalega. Ko pa je prišel to pot sem, bil je ves zamiš¬
ljen in zmešan. Mi otroci smo precej to opazili.
Slednjič pa je celo zblaznel ter me hotel v blaznosti
Kriitof Šmid VI. 6

u

zaklati. Ali tudi sedaj je slušal mojo prošnjo tet
se me usmilil. Oj, prizanesite mu in usmilite se
ga, ker se je tudi mene usmilil".

„To je storil, ker je cul, da trkam jaz na
vrata in vpijem, drago dete", reče vitez.

„Ne radi tega, ne! milostljivi gospod! Predno
ste še začeli razbijati po vratih, že me je zval
svojega drazega Ferdinanda ter sveto zagotavljal,
da mi ne stori nič več žalega. O, verjemite mi,
resnico govorim. Kaj more on, da je zblaznel.
Oj, ne storite ga nesrečnega radi njegove blaznosti,
marveč skrbite, da ga blaznosti ozdravite. Moral
bi jokati, ako bi mu storili kaj žalega. Celo svoje
življenje- ne bi imel miru, ko bi mu zavoljo mene
odsekali glavo. Zaradi mene naj se nikar kri ne
preliva!" Tako je prosil nedolžni deček za svojega
morilca.

Neizrečeno je razveselilo viteza Ferdinandovo
blago srce. „Jako vrl in blag deček si, ljubi Ferdi¬
nand!" reče mu. Potem pa se obrne proti Petru
ter mu pravi: „Prizanesem ti, Peter, na spričevanje
in prošnjo tega nedolžnega otroka!"

Potem spere vitez dečku rane, položi na nje
zdravilna in hladilna zdravila ter jih skrbno obveže,
lzvršivši svoje delo, reče slugi: „Pustiva Jjubez-
njivega otroka nekaj časa poležati; potem pa ga
vzameva s seboj, da ga za vselej otmeva iz te
jame morilcev."

Ko sliši Peter te besede, približa se ter vpraša
ponižno; „Kaj pa je meni početi? Grof željno pri¬
čakuje vsak trenotek sporočila o Ferdinandovej
smrti. Če zve, da nisem prisege izvršil, pustil

m

Otroka živeti in njega celo izdal, — kar bode gotovo
mislil, — vzkipel bode maščevanja. Skušal me bode
usmrtiti, in gotovo me doseže njegova maščevalna
roka. Ali čemu govorim sam o sebi; saj sem za¬
služil smrt! Tudi otroka ne bode spustil tako rad
iz rok. Veljaven mož je še pred svetom. Ne po¬
znam Vas, gospod vitez; ali pomislite, če morete
samega sebe in otroka braniti ? Nibče mu ne more
dokazati, da me je prisilil, naj umorim otroka.
Brez prič ne bi mojim besedam tudi sodnija vrjela
proti tako imenitnemu gospodu. Najbolje se mi zdi,
da sporočim grofu: „Otrok je umrl za kozami,"
Vi pa, gospod vitez, lahko vzamete brez skrbi
mladega grofica s seboj. O priličnem času pa lah¬
ko zahtevate dečkovo dedščino. Verjemite mi, srečo
in življenje grofica, 'čegar blago srce sem šele se¬
daj prav spoznal, čislam višje nego svoje lastno
življenje."

Po sedanjih okolščinah se je vitezu Petrov na¬
svet zdel jako moder. Vendar le ni hotel take sle¬
parije odobriti. Zaradi tega odgovori Petru tako-le:
„Na dečkovo prošnjo sem ti prizanesel zasluženo
kazen. Grofica bodem jaz preskrbel. Ti pa stori,
kar veš in znaš; mene to ne briga."

S tem odgovorom se je naš nesrečni Peter
potolažil. Zahvali se vitezu, potem pa brzo hiti v
kuhinjo k stari oskrbnici, da naroči za goste dobro
kosilo. Stopivši v kuhinjo zapazi ondi vaškega
zdravnika Ambroža. „Tega mazača moram pa, kakor
hitro je moči odpraviti z gradu; znal bi po celej
vasi razglasiti, da sem hotel umoriti grofiča,"
misli si,

b*

Kdo pa je oni neznani gospod z rudečlm plaščem
in mečem, ki je prišel zarana s svojim slugo v
grad?“ vpraša zdravnik radovedno.

„Vešč zdravnik iz Salamanke je, kterega po¬
klicati mi jo velel grof pred svojim odhodom,“ reče
Peter.

„0, ta je?“ začndi se prestrašeni brivec. „S
tem pa ni dobro češenj zobati. Znal bi me izpra¬
ševati in izpraševati; vrhu tega bi mi pa znal še
pobrati moja zdravila, kakor je že jedenkrat storil.
Najbolje je za me, da poberem svoja kopita.” Brzo
vstane ter hiti proti domu. Več dni ga ni bilo nikjer
videti.

Peter je prav spretno stregel neznanemu vitezu
pri mizi. Tudi je preskrbel vse potrebno, česar je
potreboval ranjeni grofic. Ko pa se prične mračiti,
vzame neznani vitez malega Ferdinanda rahlo v
svoje naročje, ogrne ga s svojim plaščem ter izgine
ž njim v črnej noči. Nihče razven Petra ga ni
videl odhajati. Tudi ta ni znal, odkod je vitez pri¬
šel in kam je z grofičem šel. Kakor da bi padel
iz neba se je prikazal in ravno tako brzo zopet izginil.

Se tisto noč sede Peter k mizi in napiše gro¬
fu dolg list o Ferdinandovej smrti. V posebnem
listu pa je še sporočil grofu, da jako težko izpolni
težavno povelje. Ker mu ni bilo moči dobiti strupa,
moral je rabiti bodalo. S tremi ubodci je umoril
grofica. Trdil je, da za ta svoj čin pač zasluži dobro
plačilo. Zopet se je namreč polastilo njegovega srca
upanje, da postane imeniten gospod.

Drugo jutro razglasi Peter, da je grofic po
noči umrl za kužnimi kozami. Ker je bil naš zgo-

69

vorni brivec razglasil že po celej okolici, da je
grofičeva bolezen jako kužna in nalezljiva, bali so
se tudi najradovednejši videti mrliča. Tudi je Pe¬
ter jako marljivo kadil z brinjevimi vejicami in kisom,
da je že pri vratih hotel dim zadušiti radovedneže.
Vsak se je vrnil raje nazaj, nego da vidi kužnega
mrliča. Da ne bi tudi najmanjšega suma vzbudil,
položil je na mrtvaški oder kip, ki ga je našel
nekje v gradu, ter ga pokril z gostim pajčolanom,
Tudi v krsto je mrliča sam položil. Pogrebci so
mu bili za to prav hvaležni, ker jim je prihranil
delo, pa vendar dobro plačal. Ob določenem času
so jako slovesno z mnogobrojnim spremstvom poko¬
pali dozdevnega mrliča v družinsko grofovsko rakev.

Če tudi je bil Peter jako lahkomišjjen, vendar le
ga je radi te dvojne goljufije hudo grizla vest. Bal
se je, da ga ne bi kar očitno zadela kazen božja.

Dvanajsto poglavje.

JSamotarec.

Meznani vitez, ki je tako nenadoma prišel
v grad, ter odnesel s seboj mladega grofiča Ferdi¬
nanda, bil je jako čuden in izvanreden mož. Imel
je jako dobre lastnosti pa tudi izvanredne osobitosti.
Tudi dogodki iz njegovega življenja so zelo zanimivi.
Kot mlad mož je bil na kraljevem dvoru jako pri¬
ljubljen, in opravljal jedno najimenitnejših služb. Prve
plemenite rodovine glavnega mesta so si štele v

70

čast, da stopijo v sorodstvo z nadarjenim možem.
Res se je zaročil z neko zalo, pa tudi krepostno
grofico. Poroka bi se morala obhajati v gradu
nevestnih starišev, ki je bil nekaj ur. oddaljen od
glavnega mesta. Grof se poda s svojim spremstvom
proti gradu svoje neveste, Vse je bilo veselo in
Židane volje.

Ali črez prag stopivšemu pridejo nevestini sta-,
riši s sorodniki naproti v črnej obleki. Huda žalost
se jim je videla na obrazih; kajti njegova nevesta
je ležala na mrtvaškem odru. Huda mrzlica ji je
nenadoma pretrgala nit upapolnega življenja, Še
jedenkrat hoče videti truplo svoje preljube neveste.
Odprejo krsto. Bolezen je hudo popačila njeno
lepoto. Srci mu hoče počiti pri tem strašnem po¬
gledu. Prevzet velike žalosti stoji dolgo z bledim
obličjem in sklenjenimi rokami nepremakljivo ter
zre v mrtvo truplo svoje neveste. „Oj, to je tedaj
moja zala nevesta!" vzdihne žalostno. „Kje so
njene svitle oči, ki so se lesketale lepše od zvezd!
kje njena zala rudeča lica, krasnejša od vrtnic!
kje njeni rudeči ustnici, ki so z ljubkim smehom
očarale slehernega! Oj vse vse je izginilo!"

Nikdar v svojem življenji še ni čutil tako živo
nečimrnost vseh reči in minljivost mladosti in le¬
pote nego oni trenotek. Kamorkoli se je ozrl,
povsod je menil videti smrt pred seboj. Vsak veli
list spominjal ga je smrti, zemlja z vso svojo krasoto,
zdela se mu je podobna velikemu pokopališču. Ve¬
selo življenje na dvoru se mu je jelo studiti; tudi
njegovo lastno ni imelo v njegovih očeh nikake
veljave več. Zapustil je šumeče dvorsko življenje,

ter stopil v vojaški stan, V mnogih bitvah se je
hrabro boril v prvej vrsti. Ali tudi tu se je odli¬
koval s svojo previdnostjo, neustrašljivostjo in hrab¬
rostjo ter si pridobil veliko slave. Vsi so pripoznali
njegove zasluge ter ga visoko čislali. Že se je
govorilo, da ga bode povzdignil kralj v vojvodski stan.

Njegove zasluge pa, katere so njegovi zavid¬
ljiv« imenovali le slepo srečo, nakopale so mu
mnogo mogočnih sovražnikov. Najhujši in najnevar¬
nejši med vsemi je bil grof Alfonz zavoljo svoje
zvitosti in prekanjenosti, Napeli so vse žile, da ga
izpodrinejo in spravijo ob milost pri kralju, Priliko
jim je dala odkritosrčnost hrabrega junaka, ki je
grajal brez ovinkov, kar je bilo graje vrednega,
ne glede na osebo. Če tudi je bil blagega srca in
mišljenja, vendar le so ga obdolžili, da razširja
nevarna načela. Zaradi tega so ga po krivem za¬
činili. Bil je v veliki nevarnosti, da ga zapro za
vse žive dni v temno ječo ali pa v ječi na tihem
umore, kar v takratnih razmerah ni bilo nič nena¬
vadnega na Spanjskem. Njegovi prijatelji so ga
zapustili, kjer niso imeli poguma, da bi se zanj
potegnili. Spoznal je, — če tudi si je bil svest svoje
nedolžnosti, — da ni druzega pripomočka nego hitri
beg. Na skrivnem je zbežal v gore. Spremil ga
je le jeden zvesti sluga.

Dolgo sta hodila preko visokih hribov in glo¬
bokih prepadov; slednjič sta dospela v prijazno
prostorno dolino. Bila je tako prijazna in krasna,
da si lepše niti misliti nista mogla. Visoko skalovje
in nizki holmci, obrasteni z lepo zelenim grmovjem
in drevjem, so oklepali cvetličnato ravnino. Po

n

dolini je šumljal bister kot ribje oko cisti potok,
ki je peneč se po skalovji pridrl v ravan. Na
strani v dolini je stala prijazna, precej velika cer¬
kvica; bila je sezidana iz rudeče - rujavkastega
rezanega kamena. Na prvi pogled se je videlo, da
jo je stavil vešč mojster. Visoko proti nebu je
kipel zvonik z raznimi iz kamenja izrezanimi olep¬
šavami. Velika vrata so bila krasno izdelana ter
ozalšana z raznimi podobami, Narod je pripovedo¬
val o tej cerkvi tole: V boji s Saraceni je bil neki
vojvoda v starodavnih časih v smrtnej nevarnosti
na tem kraji. V hudej stiski je obljubil sezidati
cerkev, in srečno se je rešil. Vsled obljube je
sezidal cerkev. Rodbina ustanoviteljeva je že davnaj
izmrla; prelepega zidanja niso potem več popravljali,
kakor bi bilo treba. Bati se je bilo že, da se v
malo letih razruši.

Naš preganjani vitez stopi v cerkvico. Po
'visokih oknih je bilo videti krasne slike v prav
živih barvah, oltar pa je bil lepo izrezljan in bogato
pozlačen. Sveta tihota v tej temnikastej božjej
hiši je srce povzdigovala kvišku. Vitez se ponižno
približa oltarju in poklekne na tla, z dragim mar-
meljem pokrita. Goreče moli z objokanimi očmi,
in prosi Boga, naj ga vzame v svoje varstvo ter
varuje nevarnosti, ki mu prete od vseh strani.

Dolgo moli ves zatopljen v molitev. Potem
pa vstane in opazuje sliko v oltarju. Ko je bil
stopil iz solnčne svetlobe v temno cerkev, ni se
mu zdela znamenita; sedaj pa spozna njeno krasoto.
Slika jc kazala nebeško Kraljico, ki se vzdiguje
na zlatih oblakih, spremljana od trume angeljev v

n

nebesa. Na nepopisljivo milem obrazu je izražena
nebeška blaženost; oči so proti nebu obrnjene.
Pogled na to krasno sliko je povzdignil tudi nje¬
govega duha proti nebu. „Oj, kaj boljšega si pač
moremo želeti v tej dolini solz, kjer je vse neči-
merno in minljivo, nego to, da jedenkrat srečno
pridemo v ono pravo domovino! 11  vzdihne vitez.
Potem še jedenkrat poklekne in moli: „Oj mila,
dobrotljiva in sladka devica Marija,  obrni na
nas svoje milostljive oči! Bodi naša priprošnjica,
da srečno dospemo iz te doline solz v nebeško do¬
movino in se pri tebi in tvojem božjem sinu večno
veselimo. 11

Stopivši iz cerkve, ozre se proti nebu in
vzdihne: „0, ljubi Bog, vodi me tudi še naprej;
daj, da najdem kraj, kjer morem ločen od sveta
le tebi samemu služiti! 11

Komaj je šel nekaj korakov, kar zapazi ob
robu holmca poleg cerkvice malo hišico. Gre tje
ter potrka zaporedoma na nizka vrata. Ker ga je
glad že močno mučil, je mislil, da dobi tu vsaj
košček suhega kruha. Po poti pride belolas starček
z omahljivimi koraki, držeč v jednej roki palico,
na katero se je opiral, v drugej pa debel molek.
Sel je v J cerkev molit. Zapazivši viteza, ki je
trkal na vrata, reče mu: „Zastonj trkate na vrata,
gospod! Zdavnaj je že umrl samotarec ki je tu
bival; težko da dočakam drugega ki bi se tu na¬
selil. 11

Pri teh besedah šine vitezu misel v glavo,
da se lahko v tej puščavi skrije pred svojimi so¬
vražniki ter tu svoje življenje le Bogu posveti.

Sedaj je šel s svojim slugo še dalje, Črez nekoliko
časa pa sta prišla nazaj v obleki samotarcev ali
puščavnikov. Prosil in vprašal je prebivalce, če
mu dovolijo, da se s svojim tovarišem naseli v
koči poleg' cerkvice. Prebivalci po okolici mu z
radostjo dovolijo in prepuste hišico; tudi mu naroče,
naj skrbi za olepšavo cerkvice. Obljubi jim ter je
ostal mož beseda bolje nego so pričakovali. Če
tudi je namreč izgubil svoja posestva po prizadevanji
svojih sovražnikov, vendar mu je ostala še zname¬
nita svota denarja za katerega niso vedeli, Dal
je torej zopet cerkvico popraviti, Mesto male na
pol razpadle koče pa je sezidal prostorno poslopje
iz rezanega kamena. S škriljo pokrito poslopje s
svojimi visokimi okni in lepim vhodom, do katerega
je držalo več kamenitih stopnic; bilo je podobno
majhnemu samostanu. V hiši pa je imel več šob za
razna.opravila; kakor.bivalnico, učilnico, jedilnico in
spalnico; nekaj sob pa je bilo odločenih za goste.
Vsa hišna oprava je bila, kakoršna se spodobi olika¬
nemu možu, ki se hoče čisto tihemu življenju posvetiti.
Vse je bilo priprosto in brez lišpa, a vendar okusno.
Po sobah so visele krasne slike in različni, jako umetni
kipi, ktere je imel že popreje, sedaj jih je pa na tihem
velel sem prinesti. Tudi je ;mel majhno, pa izbrano
zbirko knjig. — Za prijaznim bivališčem se je raz¬
prostiral gozd kostanjevih dreves, debelih kot hrast in
polnih sladkega sadja. Pred hišo pa se je širila
ravnica, ki je bila dosedaj neobdelana, pa jako
rodovitna. Naš samotarec jo je spremenil v krasen
vrt, ki mu je v kratkem času stotero povrnil
njegov trud. Po mnogobrojnem sadnem drevji je

n

bilo videti izmed temnozelenega perja rudečkasta
jabolka, bledozelene hruške, zarudele breskve, temno-
rudeče in vijoličasto barvane smokve, svetlorumene
citrone in zlatorumene naranče. Ob zidu okoli vrta
pa se je ovijala trta; da, celo po brestih, ki so bili
okolu vrta, vile so se trte ter se oklepale s svojimi
mladikami, s črnim rumenkastim grozdjem oblože¬
nimi, od drevesa do drevesa. Po vrtnih gredicah
pa so zelenele in cvetele raznovrstne rastline in lepo
dišeče cvetlice. Bližnji, z gozdom obrasteni holmci
in bolj oddaljeni, visoki skalnati hribi, s katerih
je bil krasen razgled po lepej okolici, povikševali
so še čarobno lepoto tega bivališča.

Tukaj je sedaj živel blagi mož v tihej sa¬
moti sam zase, ter le jedino Bogu služil. Zval se
je le po svojem krstnem imenu Bernard. V tej
tihej samoti je čital vsak dan sveto pismo in druge
koristne in podučne knjige, katere so nam zapustili
učeni in veliki možje starih časov. Najraje pa je
čital sveto evangefle. Njegovo srce je bilo napolnjeno
žive vere do Jezusa ter gorelo svete ljubezni.
„Našel sem varno zavetje zveličanja; kipeči valovi
zapeljivega sveta mi ne morejo več škodovati",
rekel je češče.

Pečal se je tudi z naravoslovjem. Nabiral
je razna zelišča in kamenja, delal razne kemične
poskuse; bavil se je tudi z zemljepisjem in opa¬
zoval zvezde. Po dnevi je delal po več ur na
vrtu. V jasnih jutrih, ko je jutranja, zarja zlatila
hribe, hodil je na prosto ter prepeval svete pesni.
Spremljeval jih je sam na citre ali pa na plunko,
ki je Španjcem tolikanj priljubljena.

76

Semtertje je šel v tlhej noči, — ko je bleda
luna plavala po jasnem nebu, — v temen gaj di¬
šečih mirt in cipres. Sredi gaja je stal kamen s
pozlačenim križem. V kamen je vrezal besede:
„Svojej nepozabljivej nevesti 1 '. Tu pred spominkom
je resno premišljeval o smrti ter o minljivosti vse po¬
svetne sreče in lepote. Tolažil se je zavoljo minljivosti
vsega posvetnega z večnim življenjem onkraj groba,

Njegov jedini sluga, Miroslav po imenu, stre¬
gel mu je prav ljubeznjivo in zvesto ter opravljal
mala hišna opravila, Bil je doma iz Avstrijskega,
.Bojeval se je v ijutih bojih na njegovej strani ter
mu nekdaj v boju rešil življenje. V nesreči mu
je ostal zvest ter ga spremil v to samoto. Opravljal
je težja dela na vrtu. Spremenil je tudi nekaj
praznega sveta v rodovitne njive, katere je obde¬
loval mesto pluga z motiko. Polje pa je ogradil
z rožmarinovim grmičjem, ki v tej gorkej deželi
raste na prostem, kakor pri nas brinje. Miroslav
je kupil tudi nekaj koz, katere je pasel po okolici.
V bližnej reki je lovil ribe, po gorah pa jerebice,
kljunače in drugo divjačino, katere je bilo vše
polno. Tako sta se v tej puščavi preživela ob kruhu,
mleku, ribah, divjačini ter dobrem sočivji in okusnem
sadji, katerega sta obilo pridelala na vrtu in polji.
Kar pa jima jo še manjkalo, preskrbel je zvesti
sluga iz okolice.

v .

Ge tudi je nosil Bernard, kakor njegov sluga
le priprosto halo puščavnikov, imel je svojo vojaško
obleko še dobro shranjeno. Se bolj skrbno je pa
imel spravljeno svojo vojaško obleko in orožje sluga.
Vedno je mislil, da ga bode kedaj še rabil.

77

Prebivalci po okolici so bili pošteni, priprosti
pastirji, katerih mnogobrojne črede so se pasle po
hribih, polnih sočnatih zelišč. Iz teh krajev pride
lepa po celem svetu znana španjska volna. To
dobrosrčno pastirsko ljudstvo ohranilo je še ono
priprostost, ki se hvali na starih očakih. Naš vitez
se jim je kmalu tolikanj prikupil, da so ga zvali
„svojega očeta 1 '. V vseh stiskah so se k njemu
zatekali, pa tudi našli pomoči in sveta pri njem.
Njegovega slugo so zvali le „brata Miroslava".
Do njega so bili še bolj zaupljivi, pa ga tudi jako
čislali in ljubili. O Bernardovem življenji niso ve¬
deli ničesar; vendar le so slutili, da je plemenitega
rodu in imeniten gospod. Sam nikdar ni črhnil
ni besedice o sebi. Pozabil je bil na svojo nek¬
danjo mogočnost in slavo, kakor na sanje, ki člo¬
veku izginejo iz spomina. Čutil se je popolnoma
srečnega v tej samoti. Bil je srečen in zadovoljen,
kolikor more biti človek srečen v tej dolini solz.

Častitljivi oče Bernard je bil ravno oni samo-
tarec, h kateremu je prišel priprosti brivec po strupa.
Kmalu je izkušeni samotarec izprevidel, kaj name¬
ravajo s strupom. Zgovorni brivec je pripovedoval
pri kozarcu vina, katerega mu je samotarec ponu¬
dil, na dolgo in široko, kar je le vedel in znal,
ali si vsaj vedeti domišljeval. Razume se, da svoje
zdravniške spretnosti ni pozabil pohvaliti. Med
drugim je pripovedoval, da je mladi grofic Ferdi¬
nand zbolel za kozami, ali pa vsaj za kako drugo
nalezljivo mrzlico; da je grof njemu izročil bolnega
grofiča v zdravniško oskrbovanje ; da je milostiva
gospoda brzo zapustila grad ter šla v glavno mesto,

n

da se de naleze kužne bolezni; V gradu pa je ostal
pri bolnem grofiču le veseli godec in pevec Peter;
le-ta pa želi na vsak način dobiti strupa, da ne bi
izgubil visoke stave.

Po tem razgovoru je bilo Bernardu precej
vse jasno. Spoznal je skrivnost, za katero kratko¬
vidni brivec niti vedel ni. Spoznal je, da name¬
ravajo bolnega grofica ostrupiti. Bernard je dobro
vedel, da je mladi dedič bogate grofije na poti
njegovemu najzlobnejšemu sovražniku Alfonzu; niti
jeden trenotek ni dvomil o njegovem peklenskem
namenu. Brivcu pa je le rekel, da strupa ravno
nima pripravljenega; jutri pa hoče sam priti in
napeti vse moči, da se stava dobi. Komaj pa je
priprosti brivec odšel, pokliče Bernard svojega
strežaja ter mu veli, naj poišče svojo vojaško
opravo in se za boj pripravi. Med tem se tudi
sam obleče v svojo viteško opravo. Ko se prične
mračiti, napravita se na pot. Hitela sta celo noč,
kolikor so le pripuščale moči že priletnemu vitezu,
da zarana dospeta v grad in otmeta mladega gro¬
fica iz rok neusmiljenega jeroba in njegovega po¬
magača. To sta tudi storila, kakor je bilo že
rečeno, vendar ne tako srečno, kakor sta namera¬
vala.

Trinajsto poglavje.

pDGOJITELJ.

Samotarec Bernard je srečno dospel z malim
grofičein na svoj dom med hribovjem. Oskrboval

je dobrega otroka kakor ijubcznjiva, skrbna mati;
obvezoval je sleherni dan njegove rane ter mu
dajal jedi in pijače. Od'začetka je sedel po cele
dni pri bolnem dečku, po noči pa sta se vrstila s
strežajem. Rane so se kmalu zacelile. Ferdinand
je zopet okreval in ozdravel ter bil živ in vesel
kakor poprej. Od početka je čestokrat vprašal po
svojej materi, bratih in sestrah, kakor je namreč
zval svojo teto in njeno otroke. „Oj“, zdihoval je,
„zakaj ne pridejo moja ljuba mati? Zakaj ne pri¬
dejo več k meni bratje in sestre ?“ Bernard ga
je. potolažil in mu rekel, da mati, ki ga . pač pri¬
srčno ljubijo ne morejo še priti. Kakor hitro pa
bode materi moči, prišli bodo z vsemi otroci ter mu
prinesli dokaj lepih rečij. „Med tem časom pa,“
reče mu ljubeznjivo, „hočem ti, dragi Ferdinand,
jaz biti oče in mati!“ Tudi po Petru je česče po-
praševal. „Gotovo je zopet zblaznil" rekel je ;
drugače ne bi čisto na me pozabil. Če zopet k
pameti pride, naj me le obišče; popreje pa ne.“
Bernard je pustil otroku to mnenje. Zato mu je
rekel „ Gotovo je bil Peter zblaznil, ker te je
hotel umoriti. Ali sedaj mu je že bolje.“ Sleher-
nikrat pa je Bernard napeljal malega Ferdinanda
na drugo govorjenje. Tudi mu je skrbno zamolčal,
da je potomec imenitne grofovske rodovine in dedič
velikega bogastva in obširne grofije. Hotel je deč¬
ka priprosto a stanu primerno vzgojiti. Ko bi
pa deček vedel, misli si, da je plemenitega rodu
in dedič bogate grofije, postal bi lahko prevzeten
in ošaben; to pa bi oviralo dobro vzgojo. Tudi
deček sam,je tekom časa popolnoma pozabil svo-.

80

jega prejšnega bivališča. Le kakor V sanjah se je
še spominjal svoje rednice in njenih otrok. Z vso
ljubeznijo se je oklenil svojega sedanjega rednika.
Oče Bernard ga je zval „ljubega sina,“ deček pa ga
je imel za pravega očeta. Ljudje po okolici dolgo
niso nič vedeli o zalem dečku, katerega je samotarec
vzel k sebi. Preteklo je skoraj celo leto, da so
ga zapazili. Že popred so ljudje po okolici slutili,
da je Bernard kak prav imeniten gospod; šel pa
je v puščavo radi prerane smrti svoje preljubljene
soproge. Tudi grobni spomenik v gaju jih je v
tem mnenji potrjeval. Sedaj pa je svojega zalega
in brhkega sinka k sebi vzel.

Bernard pa je najbolj skrbel, da tudi dobro
vzgoji grofica, katerega je smrti rešil in k sebi
vzel. Podučeval ga je v kršanskem nauku ter se
razgovarjal ž njim o Bogu. - Pričel mu je pripo¬
vedovati zgodbe svetega pisma; jako pa je razve¬
selilo pobožnega moža, da deček vse to že ve;
pripovedoval jih je prav živo in s sočutjem. Treba
je bilo Bernardu pričeti le tam, kjer je jenjala
blaga dozdevna mati. Ravno tako je veselilo sa-
motarca, ko je opazil, da ima deček tudi veselje
do cvetlic in dreves ter na njih ve občudovati
dobrotljivost in modrost stvarnikovo. Učil ga je
spoznavati različne cvetlice in rastline, koristne
in škodljive. Tudi v zemljepisji ga je podučeval.
Razlagal mu je tek zvezd, kolikor je bilo primerno
njegovemu razumu. Celo stvarjenje, nebo in zemljo,
mu je kazal kakor veliko delo neskončne modrosti
in dobrotljivosti božje. Učil ga je, da so vse
stvari tako rekoč lestvica, po katerej moremo

11

priti k Bogu, katerega pa še sedaj ne moremo
videti.

Bernard je učil mladega grofica tudi citati in
pisati. Kolikor stareji je prihajal deček, toliko
bolj je razširjeval modri odgojitelj tudi poduk.
Učil ga je raznih jezikov, katere bi znal grofič
pozneje potrebovati. Ker je spoznal, da ima grofič
izvanredne zmožnosti, podučeval ga je tudi v la¬
tinščini. Cital je ž njim spise rimskih modrijanov.
Stopila so priletnemu možu pri tem poduku zopet
pred oči mladeniška leta, katera je preživel v šoli.
V družbi veselega in nadarjenega dečka je samo-
tarec kar na novo oživel; bil je kakor prerojen.
Vadil ga je pa tudi malih del na vrtu; češče je
šel ž njim v hribe; tu ga je opozoril na naravno
lepoto, ki je bila v tolikej meri razlita po tej
okolici. Vadil je mladega Ferdinanda tudi lepega
vedenja v govorjenji in obnašanji. Pod skrbnim
varstvom razumnega Bernarda razvil se je Fer¬
dinand v olikanega, razumnega mladeniča, blagega
srca, zale postave in plemenitega obnašanja.

Naš Ferdinand je nastopil svoje štirnajsto
leto. — O tem času je zadela njega in njegovega
rednika velika izguba. Miroslav, Bernardov zvesti
strežaj in prijatelj, ki je tudi mladega Ferdinanda
jako ljubil ter ga kratkočasil, zraven pa tudi k
njegovej vzgoji pripomogel po svojej moči, jo ne¬
varno zbolel. Bernard se ni ganil od njegove po¬
stelje ; ker je videl, da mu je vedno huje, imel je
vedno objokane oči. Tako zelo je ljubil svojega
strežaja in tovariša. Ferdinand pa je sedel ob
znožji postelje, in tudi po njegovem rudečem in
KriStof Šmid VI. 8

cvetočem lici šo kapljale solze. Solnik pa se je
poln zaupanja veselil boljšega življenja. „Mnogo
sva prestala in pretrpela, milostivi gospod! Spo¬
znala sva prav živo, kako minljive so dobrote tega
sveta in prazno ter minljivo njegovo veselje. Hvala
Bogu, da nas čaka onkraj groba boljše življenje!
Ker se kaže Bog že tukaj na zemlji v svojih
stvareh tako veličastnega in krasnega, koliko ve-
ličastneji je šele tam! Oj, koliko veselje mi to dela!“
govoril je bolnik.

Bernard je velel jednemu sosednih pastirjev,
naj pokliče k umirajočemu duhovna, ki je bil več
ur daleč. Duhoven prinese bolniku slednjo popot¬
nico ter mu podeli zakrament svetega poslednjega
olja. Dobremu bolnemu slugi je prihajalo od dne
do dne huje. Preden sta se nadjala, je nastopil
smrtni boj.

Bernard poklekne poleg postelje ter na glas
moli molitve za umirajoče, Ferdinand pa kleči
poleg in glasno odgovarja mej jokom in ihtenjem.
Ko je umirajoči izdihnil svojo blago dušo, položila
sta ga na mrtvaški oder in celo noč čula pri
mrliču. Ferdinand do sedaj še ni videl mrliča.
„Oj“, reče, „kako bled je; kako nemo in brez živ¬
ljenja leži! Vendar le je huda smrt!“

Bernard porabi to priliko, da govori ž njim
o večnem življenji. Med drugim je govoril tako-le:
„To truplo, ki leži pred nama na mrtvaškem odru,
ni več najin dobri in zvesti prijatelj, katerega si
tako zelo ljubil. Kar še pred seboj vidiš, je le
obleka njegove duše, katero je pa sedaj slekel.
Njegova duša, on sam, pa se sedaj že veseli pri

§§

Bogu v nepopisljivem veseiji, ker je pobožno živel,
in le dobro delal. Tudi njegovo truplo, katero bo¬
demo zagrebli sedaj v hladno zemljo, bode Bog
zopet obudil ter z dušo sklenil. Kakor je naš Od¬
rešenik častitljivo vstal od mrtvih, ravno tako bodo
vstal jedenkrat, — ob sodnem dnevu, — najin
prijatelj Miroslav. Tudi najini trupli bodete v zemlji
strohneli; nimamo tukaj stanovitnega bivališča;
tudi se bodeva morala preseliti na oni svet. Oj,
živimo tako ljubi Ferdinand, da srečno pridemo
k Bogu. Le kar nas tudi ob smrtnej uri zamore
veseliti, je istinit.o dobro; kar pa bi nam vzbujalo
kes, je slabo in pregrešno. Le oni zakladi so
pravi zakladi, ki nas bodo spremili na oni svet,
ko bode počivalo naše truplo bledo in nemo, mrzlo
in trdo v hladnej zemlji. Vse drugo pa, kar mo¬
ramo zapustiti, recimo: denar in imetje ni vredno
onega truda in skrbi, ki ga češče napravi človeku.
Obljubi mi, ljubi Ferdinand, pri mrtvaškem odru
najinega prijatelja, da hočeš vedno kreposten in
pošten biti. Potem bodeva najinega prijatelja jeden¬
krat zopet videla v lepih nebesih; potem smeva
tudi midva pričakovati veselega vstajenja 11 .

Ko so zagrebli truplo dobrega starčka v krilo
hladne zemlje, čutil se je Bernard v svojej hiši
čisto zapuščenega. Čestokrat med dnevom je po
gresal svojega zvestega in dobrega tovariša. Nje¬
gova izguba zdela se mu je nenadomestljiva. Bil
je prepričan, da ne najde več tako zveste duše,
in da bode moral to priljubljeno samotno življenje
zapustiti. Tudi je menil, da je že čas, da pošlje
Ferdinanda na visoke šole ter ga seznani z živije-

6 *

njem sveta. Sklenil je torej, da ga spremi sam v
kako mesto ter ostane pri njem kot prijatelj in
vodnik. Zopet zameni svojo samotarsko obleko s
svojo poprejšno vitežko. Tudi svojega ljubljenca
preskrbi z vsem potrebnim, da bi mogel stopiti
med svet kot mlad gospodič plemenitega rodu.

Predno je Bernard zapustil svojo priljubljeno
puščavo, postavil si je še drug spomin. Storil je,
kar je nameraval že oni čas, ko je popravil lepo
cerkvico ter si poleg .postavil bivališče. Pastirji
po bribib namreč niso imeli svojega dušnega pa¬
stirja, ki bi jim razlagal ob nedeljah in praznikih
božjo besedo, delil jim svete zakramente ter jih
tolažil v trpljenji. Župnijska cerkev je bila več
ur daleč, in pot tje prav težavna; otroci in starčki
so komaj jedenkrat na leto mogli iti v cerkev. Z
ustanovo je Bernard to odpravil; ustanovil jim je
lastno župnijo. Čedna cerkvica je postala župnijska,
svojo hišo je pa prepustil župniku. Tudi je pre¬
skrbel župniku toliko dohodkov, da je lahko stanu
primerno živel; pa mu je še toliko ostajalo, da je
mogel podpirati reveže. Bernard je ostal še ondi
toliko časa, da je prvi župnik nastopil službo. O
tej priliki je novej župniji priredil ljudsko veselico.
Po dokončanej službi božji je prav dobro pogostil
vse reveže po okolici. Neizrečeno je bilo ljudstvo ve¬
selo te ustanove; solze prisrčnega veselja so jim
teklo iz oči. Se večja pa je bila njih žalost, in
pač še več solz hvaležnosti so dobri prebivalci
pretočili, ko se je črez nekaj dni oče Bernard,
njih dobrotnik in prijatelj od njih poslovil ter jih
zapustil za vselej.

Štirinajsto poglavje.

Mladi kupec,

85

Hernard je šel s svojim rejencem v Salaman-
ko na visoke šole, ki so v onem času najbolj
slovele. Ni se mu bilo več bati zavidljivcev, ker
so na dvoru izprevideli, da se je vrlemu možu
zgodila krivica. Najel je v velikem in krasnem
mestu stanovanje v briši nekega bogatega kupca.
Mladi grofic je bil kmalu veselje učiteljev in Jdnč
šole, Predno pa so pretekla tri leta, zadel je
nenadoma Bernarda mrtvoud. Ni mogel več govo¬
riti. Okoli stoječi so zapazili, da bi še rad nekaj
povedal. Kupec mu prinese tablico, naj na-njo
zapiše, kaj želi. A tudi roka je že odpovedala
bolnemu starčku. Milo pogleda mladega grofica,
potem pa zopet kupca. Z rokama pa je dal na
znanje, naj se vendar kupec usmili zapuščenega
Ferdinanda. Kupec mu tudi obljubi, in v znamenje
poljubi in objame mladega grofiča. Nekoliko trenot-
kov potem Izdihne blagi dobrotnik Ferdinandov
svojo dušo, ne da bi bil mogel svojemu rejencu
razodeti skrivnost njegovega plemenitega rodu.
Neizrekljiva je bila žalost dobrega mladeniča po
svojemu redniku ali očetu, kakor je mislil.

Seveda Ferdinand o tem času še niti izprevi-
deti ni mogel velike izgube. Bernard je namreč
nameraval Ferdinanda predstaviti kot pravega sina
grofa Alvareca kralju ter zahtevati nazaj grofijo,
kakor hitro se povrne iz Nemčije. Smrt pa je
uničila njegov naklep. Bernardovo precejšno pre-

moženje so podedovali sorodniki. Groflč Ferdinand
je bil najedenkrat ubog' mladenič, ki ni vedel niti
za svoje stariše. Postal je tujec vsem. Ni mu
bilo več moči izvršiti visokih šol, ker stane to
mnogo novcev. Kupec, ki ni bil prijatelj učenja
in v čegar očeh je učenost tudi malo veljala, sve¬
tuje mu, naj se poprime kupčije. Tudi se mu
ponudi, da ga sprejme za kupčijskega učenca.
Ferdinand sprejme ponudbo z veseljem. Pri nje«
govej izobraženosti in nadarjenosti ni ravno potre- ‘
boval mnogo truda, da se je kmalu popolnoma iz¬
učil kupčije. Ker je umel laški, francoski, nemški,
angleški in češki jezik, delal je le v pisarni ter
občeval z raznimi kupci v inostranstvu. Njegova
spretnost in poštenost ste mu kmalu pridobili po¬
polno zaupanje njegovega gospoda.

Kupec ga je jemal s seboj na popotovanje
po raznih deželah Evrope. Prišel je Ferdinand ž
njim tudi na Angleško. V onem času je bil na
angleškem dvoru avstrijski poslanec, češki grof
Galaz. Grof pokliče kupca k sebi, ker bi bil rad
kupil nekaj dragih kamenov. Ker je Ferdinand
dobro umel češki in nemški, pošlje kupec njega k
poslancu. Stopivši v poslančevo sobo, nagovori ga
Ferdinand češki; grof se temu jako začudi. ,,Ste
li Avstrijanec," povpraša ga prijazno, „in ne Spanjec ?
Jako me veseli, da sem našel tu svojega rojaka."

Ferdinand odgovori, da je rojen Spanjec;
potem odpre shrambico z dragocenostmi, ki so se
lesketale belih dijamantov in raznobarvenih dragih
kamenov. Poslanec pokliče svojo soprogo ter jej
veli, naj si izbere, kar jej dopada. Tudi gospo

sr

je jako veselilo, da se je mogla s kupcem razgo-
varjati v svojem materinem jeziku. Grofinja si
izbere nekaj dragocenosti, in grof vpraša za ceno,

„Ne spodobi se, da bi tako imenitnemu go¬
spodu blago višje cenil, nego je vredno, ter tratil
čas z nepotrebnim besedovanjem. Hočem precej
povedati pravo ceno," reče Ferdinand.

„Tako je prav; to se mi dopada,“ odgovori
grof, •

Ferdinand pove ceno, Grof mu reče napisati
račun o kupljenem kinču ter podpisati. Ferdinand
sede k mizi ter prav gladko napiše račun, Grof
ga pohvali zaradi njegove lepe pisave in spret¬
nosti; zagotovi ga, da je s ceno popolnoma zado¬
voljen in mu plača zahtevano svoto. Ferdinand se
ozre še jedenkrat na svoje dragocenosti ter na
prodane, ki so še na mizi ležale. „ Oprostite, bla¬
gorodna gospa! urinila se je neka pomota; zame¬
njala sva dva dijamanta, ki sta si podobna. Prstan
z dijamantom, ki ste ga sedaj vzeli, nima tolike
veljave, nego oni, ki ste si ga prvikrat izvolili. Mo¬
rava torej prstana zameniti; ali pa moram dati
toliko denarja nazaj, kolikor ste preveč plačali.

Jako je iznenadila poslanca in njegovo so¬
progo poštenost mladega moža. Vedela sta, da bi
bil lahko obdržal za se denar; niti gospodar niti
ona dva bi ne bila vedela za to. Veselilo je Fer¬
dinanda, da je zapazil pomoto še o pravem času
ter poda dražji kamen grofinji, ftrof se prične z
Ferdinandom razgovarjati ter ga povpraša po nje¬
govih okoliščinah. Ferdinand pove, da je le priprost
kupčijski'pomočnik; poprijel pa se je tega posla,

88

ker ni mogel radi revščine po smrti svojega rednika
dovršiti šol.

„ Skoda", reče poslanec, „da niste mogli do¬
seči svojega namena. Ali slušajte mojo ponudbo!
Jako rabim moža, ki bi bil vešč angleškega, špan¬
skega in češkega jezika, pa bi se tudi mogel nanj
zanesti, če vas je volja, sprejmem vas za svojega
osebnega tajnika. Ako pa še pomagate mojemu
oskrbniku s svojo spretnostjo o vocfstvu računov,
dobite tudi dvojno plačo."

Ferdinandu je bila ponudba jako všeč. Obljubil
je, da se koče s svojo marljivostjo in zvestobo za¬
upanja vrednega skazati. Veselega obraza hiti k
svojemu sedanjemu gospodu ter mu sporoči, kar
se je pripetilo. Kupec mu zagotavlja, da ga bode
težko pogrešal; vendar pa mu iz srca privošči boljšo
službo. Prav s težkim srcem sta se poslovila.
Potem pa je Ferdinand precej nastopil svojo novo
službo.

Crez nekoliko let je cesar uslišal večkratno
prošnjo grofovo, da se sme vrniti v svojo domo¬
vino. Naš Ferdinand ga spremi na Dunaj. Tu
pa Ferdinand ni bil tako zadovoljen, kakor je po-
preje mislil. Lepo glavno mesto se mu je sicer
dopadalo. Tudi grof in grofinja sta ohranila staro
zaupanje in ljubezen do njega. Kavno radi tega
so ga pa drugi grofovi uradniki in služabniki kot
tujca črtili in zavidali. Vzročili so mu marsikatero
britko uro. Ta notranja žalost in pa mestni zrak
sta pičela spodjedati njegovo zdravje. Zbolel je
nevarno. Bolezen se je izpremenila v hudo mrzlico,

89

ki sicer ni bila smrtna, vendar pa mu je vzročila
dokaj trplenja.

Med tem ko je Ferdinand za hudo mrzlico
bolan ležal, obhajala se je v glavnem mestu velika
slovesnost. Cesarski dvor z navzočim plemstvom se
je udeležil cerkvene slovesnosti v stolnici sv. Šte¬
fana. Radovednega prebivalstva se je kar trlo, da
vidi krasni sprevod. Vse grofovo osebstvo, tudi
sluga, ki bi imel streči bolnemu Ferdinandu, šel
je gledat sprevod. Ubogega Ferdinanda pa je oni
čas mučila najhujša mrzlica; hudo ga je žejalo,
Sluga, ki ni bil jeden najzvestejših in natanč¬
nejših, pozabil mu je celo pitne vode prinesti;
menil je tudi, da se povrne popreje, nego se je.
Bolnik pozvoni dvakrat, trikrat, a nihče ne pride.
Poskušal je vstati, da si gre. sam vode iskat; pa
zgrudi se slabosti nazaj na posteljo. Jako hudo
mu de, da ga vse tako zanemarja in zapusti.

V onem času je bivala pri grofu Galazu
ravno Predgradska grofinja. Ko Ferdinand zopet
močno pozvoni, pride njena hišina ravno po stop-
njicah praznično napravljena in z molitveno knjigo
v roki, da bi šla v cerkev. Stopi v bolnikovo
sobo ter s sočutjem vpraša, kaj gospod tajnik želi.

„ Oj, le kozarec hladne -vode, ali če je moči
kozarec limonade; huda vročina me kuha in žeje
kar koprnim", reče bolnik.

„Najprvo vam hočem prinesti vode,“ reče
hišina; „potem pa vam pripravim limonado."

Vzame prazno steklenico z mize poleg po¬
stelje, hiti ž njo na vodnjak ter jo natoči s hladno
vodo; potem hiti k bolniku, poda mu kozarec vode

90

ter reče: »Tukaj imate najprvo hladne vode, limo¬
nado hočem precej prirediti."

Šine jej pač misel v glavo, da bode zamudila
krasen sprevod, pa tudi službo božjo. Pa misli si:
»Streči bolnikom je tudi božja služba!“.

Brzo hiti v kuhinjo; ker pa je bila gospoda
povabljena na cesarski dvor k obedu, ni bilo žive
duše notri. Zastonj išče citron in sladkorja. Ža¬
lostna gre zopet k bolniku ter mu pove kako in
kaj. „Ni prav, da se tako slabo za vas skrbi, ter
vas čisto samega puste. Hočem torej dotlej pri
vas ostati, da sluga nazaj pride, “ reče ter sede
na stol pri oknu. Svojo molitveno knjigo odpre
ter prične Citati iz nje. Od časa do časa pa vstane
ter natoči bolniku vode. Ker je kmalu pošla, šla
je po drugo.

„Lepa hvala ,“  reče bolni Ferdinand; „oni, ki
je rekel, da tudi kozarca mrzle vode brez plačila
ne pusti, naj vam povrne stotero. Zdi se mi, da
vlivam vodo na razbeljeno kamenje. Brez vaše
postrežbe bi moral, mislim, žeje skoprneti!“

»Dovolj plačila mi je že veselje, da morem
bolniku postreči, “ odgovori hišina.

Zopet sede k oknu ter čita dalje iz molitvene
knjige, dokler ni prišel nazaj brezvestni sluga.
Potem pa želi bolniku naj kmalu ozdravi in se
poslovi.

Ko je Ferdinand zopet popolnoma okreval,
šel je z grofom na Češko. Grof je imel ondi ob¬
širna posestva in več gradov. Ferdinand je bil
tu na deželi neizrečeno srečen in zadovoljen. Ne¬
izrečeno mu je dopadal stari grad z velikim, lepim

vrtom. Seveda je k temu veliko pripomoglo, če
tudi se tega ni jasno zavedal, da je svoja otroška
leta v jednakem gradu in jednakem vrtu preživel,
Bil je tukaj popolnoma srečen in zadovoljen. Ko
je grof to zapazil, bilo mu je jako ljubo. Ko črez
leto in dan umre stari oskrbnik, in ker je grof izpre-
videl, da na Dunaju Ferdinand ne bode nikoli prav
zadovoljen, ponudi mu službo oskrbnika. Če tudi se je
težko ločil od grofa in kakor rad bi ga bil ta še
dle imel pri sebi, ’ sprej el je Ferdinand vendar z
veseljem to službo,

S to službo je postal Ferdinand tako rekoč
samostojen. Treba mu je bilo dobre, skrbne gospo¬
dinje. Marsikatera deklica premožnih starišev bi
bila rada podala zalemu mlademu možu svojo roko
v zakon. Ferdinand pa še ni pozabil one blage in kre¬
postne deklice, ki mu je v najhujši bolezni, če tudi le
nekaj ur stregla, pozabivši in premagavši žensko
radovednost. Bil je prepričan, da bi gotovo srečno
in zadovoljno živel z njo, ker ima tako blago srce.
Povpraša torej za svet o tej osodepolni zadevi
svojega gospoda. Grof in grofinja sta odobrila
njegovo misel, ker sta dobro poznala blago deklico.
Bila je namreč grofinja Predgradska nju velika
prijateljica, ter češče prišla s svojo hišino ali bolje
tovarišico nekaj dni k njima. Ferdinand torej pro¬
si grofa, naj blagovoli pismeno povprašati Anico, —
tako je bilo deklici ime, ako bi mu hotela podati
svojo roko v zakon. Željno je pričakoval odgovora.

02

Petnajsto poglavje.

J^EVESTA,

Mmca je bila hči nekega logarja. -Izgubila
pa je že v otročjih letih svojega očeta, ki je bil
prav pošten in vrl mož. Njena mati se je pre¬
selila po smrti svojega soproga s svojo malo hčerko,
ki je imela še le kakih osem let, k nekej starej
sorodnici. Preživite je sebe ter hčerko s šivanjem.
Prav pridno je- pošiljala svojo malo hčerko v šolo;
doma pa jo je sama podučevala v šivanji in drugih
ročnih delih. Hčerka je kmalu prekosila v tej
ženskej umetnosti svojo priletno mater, katerej so
že pričele pešati oči. Pridna hčerka je bila materi
na starost dobra podpora; preživeli ste se dobro,
če tudi le skromno.

Tudi za Predgradsko grofinjo ste delali oble¬
ko in drugo perilo. Nekega dne nese. Anica izde¬
lano delo tje. Grofinja je bila z delom prav zado¬
voljna. Eazven plačila podari deklici še cel kupec
ponošene obleke, ki naj jo za se ter svojo mater
predela Vsa vesela priteče Anica s staro obleko
domov. Mati in hčerka pričnete bolj na tanko
pregledovati obnošeno obleko, ki pa je bila še
prav dobra, Med obleko zapazite tudi rokovico, v ka¬
terej je bil prstan z dragim kamenom. Brzo nese
Anica dragi prstan grofinji nazaj.

Neizrečeno se razveseli grofinja, ko zagleda
že toliko časa pogrešani prstan. „Zdavnaj sem že
menila, da izgubljenega prstana ne dobim več.
Gotovo sem ga ne zapazivši, z rokavico vred snela

iz prsta. Jako me veseli, da sem ga zopet našla.
Še bolj pa me veseli, da si tako poštena deklica.
Skrbela bodem, da tvojo in materino poštenost
dostojno poplačam." reče jej grofinja.

Nekaj časa potem, — Anica je bila ravno v
štirnajstem letu, — jej mati umrjo. Vsa žalostna in
objokana pribiti k grofinji, da jej sporoči žalostno vest.
ihte jej pripoveduje, da je ostala uboga sirota,
brez matere in očeta, — da se ne ve kam obrniti.
Blagej gospej se v srce smili uboga sirota. „Le
potolaži se, ljubo dete; vem, da ti hudo de, da si
izgubila svojo dobro mater. Vendar je to božja
volja. Ker si brez matere, hočem ti jaz biti za
naprej mati. Kar precej pridi k meni. Hočem za
te skrbeti kakor za svojo lastno hčer", — tolaži
jo grofinja.

Kakor hitro so zagrebli dobro mater v hladno
zemljo, šla je Anica h grofinji. Skrbna mati jo je
privadila pridnosti in krepostnega življenja. V tihej
samoti se je obvarovala spridenosti sveta. Tudi je
ni mati vodila na plesišča in druge jednake veselice,
ki so nedolžnosti vedno nevarne. Ker je bila tudi
bistrega uma in blagega srca, ljubila jo je grofinja
kot svojo lastno hčer. Tudi Anica je spoštovala
in ljubila grofinjo, kakor svojo drugo mater. Niti
na um jej ni prišlo, da bi jo kedaj zapustila in
se ločila od svoje blage dobrotnice. Jako jo izne-
nadi list s Ferdinandovo prošnjo in ponudbo, in to
tem bolj, ker ni nič več čula o njem, odkar je
zapustila Dunaj.

Brzo hiti z listom v roki h grofinji ter jej

ga pokaže. Razume se, da je grofinja že to vedela

u

iz lista, ki ga jej je grof Gaiaz o tej reči pisal.
V listu je bilo kratko omenjeno, kako je Ferdinand
spoznal njo in njeno blago srce. Prijazno jej reče
grofinja: temu, ljubo dete, ne morem ugovarjati.
Voščim ti iz celega srca srečo. Poznam vrlega
mladeniča, ali tudi ti si ga vredna. Le brzo od¬
govori sama, kar ti pravi srce“, reče grofinja pre-
čitavši list, kakor bi še ne bila nič vedela o tem.

»Morebiti pa ne ve, da sem revna; da nimam
drugega nego to, kar sem si prištedila od svoje
letne plače. — Se li potem ne bode premislil!"
reče zamišljeno.

„Vsaj si bogata lepih čednosti, ki veljajo več
nego zlato in srebro. Blagoslov božji pa, katerega
bodeš prejela od Boga za svoje krepostno življenje
in usmiljenje do revežev, je najboljša dota, ki jo
moreš prinesti svojemu možu v hišo", reče jej
grofinja. ■

»Draga Anica," govori grofinja dalje, »prišla
si skoraj še otrok po smrti svoje matere k meni
ter mi vedno zvesto in pošteno služila. Kazala si
pravo sočutje do mene v veselji in žalosti, da
prava hči ne more večjega Vse sem ti smela
zaupati ter se na te zanesti. Jako težko, težko te
bodem pogrešala; vendar ti privoščim srečo iz ce¬
lega srca." Grofinja jo objame ter reče: »Bog naj
blagoslovi tebe in tvojega bodočega soproga s svojim
nebeškim blagoslovom." Veselja oblijo Anico solze;
grofinja se ozre proti nebu, pritisne svojo rejenko
na srce ter jo poljubi. Tako po materinsko prijazna
in ljubeznjiva ni bila grofinja še nikdar do nje.

m

h  Oj, milostljiva grofinja! globoko v srce mi
sega Vaša dobrotljivost do mene uboge deklice.
Neizrečeno hudo mi bode delo, da Vas svojo do¬
brotnico, zapustim. Komaj upam, da mi bode mo¬
goče," reče na to Anica.

„0 da, da! mora se zgoditi. Božja volja je
tako. Le jeden pogoj bodem stavila tvojemu ženinu,
od katerega ne bodem odstopila. Ženitnina se mora
obhajati tu v mojem gradu. Sama ti bodem teta;
tudi te bodem z vsem potrebnim prav po materinsko
preskrbela. Le tako piši svojemu ženinu ter mu
sporoči moj prijazni pozdrav,“ de na to grofinja.

Anica precej piše svojemu ženinu. Predno ste
se nadejali, bil je že prišel ter svojej nevesti izbil
iz glave vse pomisleke radi njene revščine, katero
je v listu omenila. Tudi ga je jako veselilo, da
se ga je češče spominjala. Brzo so odločili dan
poroke. Prav vesel se vrne Ferdinand domov, da
vredi vse potrebno.

Dan ženitovanja je bil jeden najveselejših za
grad kakor tudi celo okolico. Kajti vse je čislalo
in ljubilo dobro Anico. Rada je pomagala revnim
s svojim zaslužkom; razven tega je bila revnim
dobra priprošnjica pri grofinji. Za marsikatero po¬
trebo in silo je grofinja po njej zvedela; in obilni
milodari, katere je grofinja delila, šli so večinoma
po Anični roki. Omislila je Anici lepo nevestino
obleko ter venec sama spletla in jej ga dejala
na glavo.

Ko je bil že čas, da gredo k poroki, odla¬
šala je grofinja še vedno z raznimi izgovori. Že¬
ninu in nevesti se je že čudno zdelo. Na jedenkrat

se odpro vrata in grof Galaz s svojo soprogo stopi
v sobo. „Kaj ne, da naju nisi pričakoval?" reče
grof strmečemu Ferdinandu. „Vendar pa mislim,
da ne bodeva vrlemu ženinu in zalej nevesti ne¬
prijetna gosta, če sva tudi nepovabljena prišla."

Grof Gal az je nameraval že delj časa obis¬
kati Predgradsko grofinjo. Pisal jej je, da pride k
Ferdinandovej poroki. Slaba pot je bila vzrok, da
sta prišla jedno uro pozneje, nego je bilo odločeno.

Grofinja Galaz migne svojej prijateljici, naj
gre ž njo v stransko sobo. Kmalu se vrneti ve¬
selega obraza nazaj. Predgradska grofinja nagovori
zbrane tako: ,,-Moja prijateljica, grofinja Galaz, do¬
mislila me je na nekaj prav važnega in zanimivega
glede naše neveste in ženina." Držeč v všakej
roki prstan z dragim dijamantom, reče: „Po tem

le prstanu v desnej roki je pokazal naš ženin svojo
poštenost, oni v levej pa je dokazal nevestino po¬
štenost. Prstana sta bila povod, da smo izpoznali
vrla zaročenca tor ju pričeli čislati in ljubiti. Pr¬
stana sta dala povod, da sta se tudi onadva izpo-
zpala. Brez tek prstanov bi ne obhajali danes te
slovesnosti. Ker se je božja previdnost poslužila
teh prstanov, da združi dve blagi duši, naj jih
tudi nosita na spomin današnjega dne.“

Izgovorivši te besede, natakne jednega ne¬
vesti, druzega pa ženinu na prst. Nevesto in že¬
nina je jako razveselil dragoceni dar, še bolj pa
način po katerem sta ga prejela. Potem so šli v
cerkev k poroki. Ferdinand in Anica sta se pri¬
srčno zahvalila Bogu, da je za ubogi siroti, ki sta
bila brez očeta in matere, tako očetovsko skrbel.

Prosila sta v goreči molitvi še daljnega blagoslova
od zgoraj. Tudi sta prosila božjega blagoslova
na svoje dobrotnike.

Crez tri dni sta odpotovala neizrekljivo srečna
zakonska na Češko. Vse jima je pri odhodu voščilo
srečo in blagoslov božji.

Šestnajsto poglavje.

y SREČI NESREČNI.

Ferdinand in Anica sta na Češkem med
mrzlimi hribi in košatimi gozdi prav srečno in
zadovoljno živela. Ljubeznjivi in zali otroci so
jima veselje večali. Pa pustimo srečno družino, in
idimo nazaj na Špansko ter poglejmo, kako se
godi dediču Alfonzu. Če tudi je bival v najkras-
nejši deželi, vendar je bilo njegovo življenje jako
žalostno; da bil je najnesrečnejši človek, ki je
kedaj živel pod solneem. Seveda so ga imeli oni,
ki gledajo le na bogastvo in vnanji blišč, za naj¬
srečnejšega. Oni čas, ko je čul o smrti grofica,
ki mu je zapustil bogato dedščino, imel se je tudi
sam za jako srečnega. Komaj je skrival svoje
notranje veselje pred plakajočo soprogo in otroci.
Imel je vse, česar je le moglo poželeti njegovo
srce: krasno palačo v glavnem mestu, mnogo gradov
in posestev z obilnimi dohodki po deželi ter ne¬
izmerno bogastvo v gotovini, srebru in zlatu ter
dragih kamenih. Pa kmalu je izpoznal, da tudi
Krištof Šmid VI. 7

vsi zakladi sveta ne morejo osrečiti človeka, če
nima dobre in mirne vesti.

Že prvi večer je to izkusil, ko je bil zvedel
o Ferdinandovoj smrti. Bival je oni čas na deželi
blizo Madrida. Proti večeru sedi s svojo soprogo
na vrtu v Madnej senci. Soproga je bila vsa ža¬
lostna in objokana zavoljo smrti toliko jej ljubega
otroka. „Oj, vendar bi ne bila smela zapustiti otroka;
morebiti bi bil vendar še ozdravel. Celo življenje
me bode to peklo. Zakaj nisem slušala njegovih
milih prošenj, in ga zapustila 1“ zdihuje z od joka
zarudelimi očmi.

Alfonz jej resno zavrne: „Molči že jedenkrat
o mrtvem dečku ter misli raje na svoje otroke! Po¬
misli vendar, kolika sreča je Ferdinandova smrt
za tvoje lastne otroke.“

„Oj, na to še nikdar mislila nisem!“ reče
blaga gospa. „Kako zloben mora pač biti oni, ki
se veseli smrti kakega človeka, ker mu zapusti bo¬
gato dedščino! Ni prav, da bi višje cenili zemeljsko
bogastvo nego življenje otrokovo!" Pri teh besedah
vstane ter gre iz vrta v svojo sobo.

Na jedenkrat priskakljata najmlajša otroka k
grofu. Mala hčerka, držeč v roki golobčka, ki ga
je umoril jastreb, pogleda s svojimi velikimi, črnimi
očmi očeta ter reče: „Oj, ljubi oče, poglejte ne¬
dolžno, mrtvo živalico! Poglejte, snežnobelo perje
s krvjo omadeževano! Poglejte na vratu in prsih
rudeče lise! Vendar so zlobni ti ropni ptiči, ki more
in dave nedolžne, krotke golobčke."

„Pa je tudi prejel svojo plačo!" oglasi se
mali sinček, držeč ustreljenega jastreba z razpetima

perutnicama. „Vrtnar ga je izplačal! In tako je
prav! Kdor mori druge, zasluži smrt!“

Kakor ostre pušice so zbadale te besede ne¬
dolžnih otrok očeta v srce.

„Poberita se! in ne nadlegujta me s svojim
neumnim žlobudranjem. Nimam časa vaju poslu¬
šati !“ reče grof nejevoljno. Brzo vstane in hiti
proti temnemu drevoredu na vrtu. Tu, v tihej sa¬
moti ponavlja sam pri sebi otroške besede: „Kdor
mori, zasluži smrt!“

„Oj strašno je pri srci očetu, slišati iz ust
svojih lastnih otrok zasluženo kazen, če tudi nič
ne vedo o tem!“ zdihuje sam pri sebi.

Crez nekaj dni se preseli Alfonz v podedo¬
vano krasno palačo v Madridu, misle, da najde
dušni mir v šumečem veselji. V krasnej dvorani
se zbere plemstvo, da častita novemu „grandu.“
Po stenah so visele krasne slike v dragocenih
okvirih. Ponosno stopi grand Alfonz v dvorano
ter prijazno pozdravi navzoče. Ko pa njegove oči
zagledajo neko podobo na steni, kar obledi. Po¬
doba je predstavljala moritev nedolžnih otročičev
v Betlehemu. Pogled na nekega vojaka , ki je z
režečim obrazom zabodel meč v prsi zalega dečka,
da se je curkoma polila kri, pretresel ga je tako
zelo. Šine mu misel v glavo: „Takov morilec sem
tudi jaz; tako sem usmrtil zalega nedolžnega dečka."

Brzo obrne oči na drugo stran dvorane. Nje¬
govim očem se kaže drug prizor; na steni je po¬
doba svetega Janeza Krstnika z odsekano glavo.
Zapazivši odsekano glavo v skledi, strese se kar
groze in strahu. „Tako kazen zaslužim jaz. One-

7 *

ga svetnika so deli po nedolžnem ob glavo. 6e pa
se zve moj zločin, odsekal bo tudi meni rabelj glavo,"
misli sam pri sebi.

Grof je zapazil, da so oči vseh strme nanj
obrncne. Zdelo se mu je, da ga gledajo vsi srpo
radi njegovega hudodelstva. Roka, v katerej je
držal klobuk, tresla se mu je tako, da bi mu bil
kmalu padel iz roke. Tudi koleni ste se mu šibili;
zdelo se mu je, da se bode kar zgrudil na tla.

„Gospodu grofu je slabo!“ vskliknili so nekteri.

„Da, tako je“, reče globoko sope; ,,peljite
me v drugo sobo!“

Odvedejo ga v stransko sobo in posade na
naslanjačo. Potem jih prosi naj ga puste samega.
Vsi so odšli; le Blanka, njegova dobra soproga,
je ostala pri njem. „Za božjo voljo! kaj pa ti je ?
Kaj se je pripetilo ?“

„0 nič, nič! Ali onih strašnih slik v dvorani
ne morem trpeti! Odstrani ju iz dvorane; kajti
niso v njej na mestu!“ reče grof.

,,Vsaj si ju že češče videl ter hvalil, da sta
delo veščega slikarja,“ zavrne ga grofinja.

Sedaj pa sodim drugače; v dnu srca ste mi zo-
perni sliki s krvavečim otrokom in odsekano glavo.
Dokler ste sliki v dvorani, ne prestopim več pra¬
ga," odvrne jej grof s tresočim glasom.

Jako se prestraši blaga soproga pri teh be¬
sedah. Prvikrat se jej v srci vzbudi sum, da so¬
progovo srce teži gotovo kako hudodelstvo.

Zdravniki mu svetujejo, naj se poda zopet
na deželo, da si utrdi zdravje. Šel je na jeden
svojih podedovanih gradov. Njegovi podložniki so

101

ga sprejeli nad vse slovesno. Njegovi uradniki in
drugo ljudstvo ga je pričakovalo v prazničnej obleki.
Ali precej se mu zdi, da jim ne prihaja nič kaj iz
srca; kajti videl je med njimi več tužnih obrazov.

Sam ne vem, kaj mi je; ali se je res vse
izpremenilo, — kajti vsi ljudje se mi zde spreme¬
njeni in otožni ter me le od strani pogledujejo in
mi nič kaj ne zaupajo; — ali pa sem jednak zla-
tenčnemu, ki vse v drugih barvah vidi, nego je
istinito,“ misli grof,

Njegovi uradniki in služabniki ga spremijo
v sobo. Govorica je nanesla tudi na njegovega
brata, njih nekdanjega gospoda, in pa na njegovega
nadepolnega sinka, ki je tako nenadoma umrl.
Vsem so stopile solze v oči.

„Ne zamerite, blagorodni gospod, da smo tako
mehkega srca;“ izgovarja se načelnik, sivolas star¬
ček. „Naša žalost radi nepričakovane in nagle
smrti našega ljubeznjivega grofica je prevelika, da
bi se mogla na jedenkrat umakniti radosti. Nad
šedstdeset let sem služil vašemu rajnemu očetu in
potem bratu. Bila sta mi vedno jako dobra in pri¬
jazna. Nadepolnega sinčka vašega brata, ljubeznji¬
vega Ferdinanda sem videl še pred kratkim, ko
sem bil po opravilih na Vašem gradu — ali žali-
bog! — slednjikrat! Bil je še zdrav in čvrst, kakor
riba v vodi. Imel sem s seboj svojega vnuka, ki
stoji tu poleg mene. Bila sta jcdnake starosti; samo
mladi grofic je bil zaljši in čvrstejši. Oj, kako pri¬
jazno se je ž njim razgovarjal mladi grofic! Kazal
je bistro glavico. Veleli ste grofiču naj gre v svojo
sobo. Takrat sem ga videl zadnjikrat, Sam pri

ioa

sebi sem mislil: Kakor sem bil jaz zvesti sluga
tvojemu dedu in očetu, zali deček, tako, — upam,
bode tudi moj vnuk jedenkrat tvoj sluga in prijatelj.
Ali Bog je drugače obrnil. Naj se zgodi njegova sveta
volja. Upam, da nam bodete Vi in Vaši otroci nado¬
mestili našo izgubo/ Tako je govoril sivi starček.

„Mislim, da!“ odgovori grof ter se poslovi od
svojib služabnikov, Potem je šel v svojo sobo ter
sam večerjal,

Drugi dan je bilo prav grdo vreme. Celi
ljubi dan je deževalo. Alfonzu ni bilo ostati doma.
Zagrne se v slab plajšč ter dene na glavo navaden
klobuk, da bi ga nihče ne poznal. Tako napravljen
gre iz gradu. Hotel je namreč izvedeti, kaj govore
ljudje o njem, in kako je dobil dedščino. V gozdu
sreča priletno kmetico, ki je bila jako žalostna
videti. Prične se ž njo razgovarjati. Precej zapazi,
da ga ne pozna. „Za kom pa tako žalujete? Vam
je morebiti umrl mož, sin ali hči?“

„Oj,“ zdihne, „nekdo, ki mi je bil ravno tako
ljub in drag, kakor sin in hči — naš mladi pri¬
hodnji gospod. Vsa okolica žaluje radi njegove
nagle smrti. Seveda bi mi, stari ljudje, ne bili
dočakali, da bi bil vrha dorastel ter nastopil go¬
spodarstvo. Ali velika sreča bi bila to za naše
otroke! Dobrodelna zvezda je za nje ugasnila."

„Mar mislite, da vaš novi gospod ne bode
dobrodelna zvezda za vas ? Kaj se govori in pripo¬
veduje o njem?“ popraša grof radovedno.

„0 tej reči pa ljudje najraje molčereče
kmetica tiho in nekako skrivnostno. ,.Glejte kar
smo čuli o njegovej bolezni in smrti, nam nič kaj

103

ne dopada. Saj še nikogar od družine zraven ni
bilo. Tako nečloveško so ravnali. Kaj dobrega se
nam je pač nadejati od takih ljudi? Prepričani
smo, da bi groflč še živel, ko bi bil prišel v roke
boljšim ljudem. “ Po teh. besedah obmolkne dobra
kmetica in solze jo oblijo,

Iznenadenemu grofu so bile te besede ostre
puščice, ki so ga zbadale v srce. Ker sta prišla
ravno do razpotja, reče kmetici; „Z Bogom žena!
Moja pot drži na to stran, 1

Sam pri sebi pa je tako-le modroval: „Kaj,
morebiti pa ljudje že slutijo, že vedd, kar se je
zgodilo? Oj, — potem gorje meni!“

Tako mu je budilo vse, karkoli je videl ali
slišal, njegovo pekočo in nemirno vest. Podtikal
je besedam pomen, o katerem se ljudem niti sa¬
njalo ni ter jih obračal na-se. „Vendar je žalostno
moje stanje. Kaj mi hasne zvezda z dijamanti na
prsih, — znamenje moje časti, — če pa ne najde
miru in pokoja srce, ki pod njo bije!" zdihoval
je čestokrat,

Veliko britkost in žalost mu je vzročevala
tudi osoda nesrečnega Petra. Precej po umoru mu
je grof med drugim pisal tudi to-le: „Za sedaj ti
prepustim užitek gradu in posestva. V popolno last
ti pa gradu sedaj še ne smem izročiti, da ne vzbu¬
dim s tolikim darom suma. Po mojej smrti dobiš
posestvo v last. Vedno pa se me ogibaj. Svet ne
sme zvedeti, da sva v tesnej zvezi."

Peter res tudi ni več prišel grofu pred oči,
kar mu je bilo jako ljubo. Kakor je popreje grof
čislal in ljubil veselega Petra, ravno tako, — da,

še hujše ga je sedaj črtil. Imel ga je za vratnega
morilca. Črtil ga je kot zlobnega, zaničevanja
vrednega morilca, če tudi ga je sam z obljubami
in žuganjem zapeljal v zločin. Lastna ljubezen ga
je zaslepila, da se mu je zdel zločin na drugem
ogtudnejši nego na njem samem.

Ker pa le nič ni čul o Petru, jelo ga je
skrbeti, Na jedenkrat pa sliši, da je veseli godec,
ki je bil pa zadnje čase jako otožen in zamišljen,
izginil in živa duša ne ve kam. Vse grofovo po¬
izvedovanje in povpraševanje je bilo zaman. To
ga je jako osupnilo in preplašilo.

„Če tudi njega vest tako zelo peče, kakor
mene, lahko se prigodi, da samega sebe izroči
pravici. Da, — imamo slučajev, da so se hudo-
delniki sami izdali kaznovalnej pravici. Kaje so
umrli na morišči, nego, da bi dalje -prenašali pe¬
klenske muke pekoče vesti. Da, tako je! Gotovo
bode še sebe in mene spravil na morišče,“ — tar¬
nal je grof.

Slednjič se raznese glas, da se je Peter uto¬
pil. Skočil je v morje z neke skale, na katerej je
pustil svoj klobuk, plajšč in svoje razdrobljene in
razbite gosli. . Težak kamen se je sedaj grofu od¬
valil od srca. Muke pa, katere mu je vzročevala
njegova pekoča vest, bile so pa le še toliko straš-
nejše.

„Tudi tega človeka sem pahnil v časno in
večno nesrečo - pekel. Kaj druzega je tudi meni
pričakovati, nego, da bodem šel tudi jaz za njim.
Oj, obupati mi je!“ — zdihoval je čestokrat.

105

Med tem se je skušal vtopiti v posvetni vrišč
in veselje, da zaduši pekočo vest. Ko tudi v ve¬
solji ne najde notranjega miru, ločil se je popol¬
noma od sveta. Presoli se na nek grad, ki je bil
v pustej samoti. Po cele dni je tičal zaprt v svo-
jej sobi; ogibal se je skrbno vsake druščine. Ho¬
dil se je izprebajat le ob grdem vremenu in po
samotnih potih, da ne bi srečal kakega človeka.
Že njegov pogled in njegova hoja sta razodevala
veliko žalost, Ce je še pozno zvečer ves zamišljen
taval po samotnem, tihem gozdu ter so ga tu sre¬
čevali drvarji, vračujoč se od svojega dela, govo¬
rili so med seboj: „0, nesrečni gospod! Vsega ima
v obilnosti, česar le srce more poželeti; vendar ne
bi hotel ž njim menjati!“

Tudi grof sam je češče zavidal logarje in
delavce na polji, ki so bili pri svojih težkih delih
vendar le vedno Židane volje ter prepevali in žvi¬
žgali. Mislil si je: „Bolje bi bilo za-me, da bi bil
vzrastel pri plugu in sekiri. Ne poznal bi pregreh,
v katere tako lahko zapelje bogastvo, čestilakomnost
in svetni blišč. Oj, najstrašnejše, da, jedino zlo
je hudobija! Eevščina, težko delo, da celo najhujše
bolečine in grenka smrt so le lahko breme v pri¬
meri s pekočo vestjo. Blagor onemu ki jb ohranil
čisto vest! Dovolj bogat in srečen je, naj si je tudi
najrevnejši dninar. Dobra in čista vest je zaklad,
ki preseže zaklade celega sveta. Posvetna čast
in imenitnost so le prazne pene, ki izginejo.' 4

108

Sedemnajsto poglavje.

^Skesani hudodelnik.

Kmalu pa so se vsule nad glavo nesrečnega
moža še druge nezgode, ki so njegovo notranjo
žalost in muko še večale. Njegovi najmlajši otroci
so v kratkem času pomrli za kozami v cvetji svo¬
jega življenja.

Jako hudo mu je dela izguba teh njegovih
otrok, Okoliščina pa, da so jih podavile koze, si¬
lila ga je k resnemu premišljevanju. „Da bi bil
Ferdinanda toliko lažje spravil na tihem iz sveta,
izmislil sem si, da je zbolel za nalezljivimi kozami.
Sedaj pa je ravno ta ostudna bolezen mojim last¬
nim otrokom vzela življenje. Je li to kazen božja
za mojo neusmiljenost in hudobijo? Ali potem bi
bil Bog kaznoval nedolžne otroke mesto krivega
očeta. To pa je nemogoče! 1 '

Premišljuje semtertje; slednjič mu pride na
um: ,,Za nedolžne otroke je zgodnja smrt lahko
velika dobrota; za-me pa, ki imam obteženo vest
s tolikim zločinom, je velika kazen; vsaj vest mi
pravi tako. Neskončno modri Bog doseže z jednim
sredstvom več namenov. Le mi kratkovidni ljudje
moramo češče več pripomočkov rabiti, da bi do¬
segli le jeden namen; pa nam čestokrat še ta
spodleti.Zaradi tega mislim, da je nagla smrt
mojih otrok, katere je Bog k sebi poklical, za-me
kazen za to, kar sem zakrivil nad otrokom svojega
brata." — Kmalu pa je zopet mislil: „To so le

107

sanje razburjene domišlije. “ Prizadeval si je take
in jednake misli izbiti si iz glave. Vendar pa so
ga mučile po cele dni. Pač je dobro čutil, da dela
to njegova slaba vest.

Njegova najstarejša hčerka Evgenija, gospica
pri osemnajstih letih, bi se bila lahko prav dobro
in srečno omožila, Nek vrl plemič blagega srca
jo je snubil. Evgenija bi bila rada dala vrlemu
mladeniču svojo roko v zakon. Njena mati bi bila
iz srca rada privolila v to, zaradi izvrstnih zmož¬
nosti blagega mladeniča in pa zaradi njegovega
poštenega in krepostnega življenja, Grof Alfonz pa
zaničljivo odreče vrlemu mladeniču prošnjo, češ, da
ni dovolj bogat in njemu soroden glede plemstva.
Prisilil je svojo hčer, da se je zaročila proti svojej
volji z nekim samopašnim in razuzdanim vojvodo,
le ker je bil vojvoda bogat in mogočen. Vidno je
hirala nesrečna mlada soproga in umrla črez malo
let. Hudo je zadel ta udarec Alfonza. „Jaz sam
sem vzrok prerane smrti svoje drage hčere. Moja
častiželjnost jo je prisilila v nesrečni zakon, ki jej
je vzročil prezgodnjo smrt. Ni zapustila otrok.
Jaz, ki sem umoril jedinega otroka svojega brata
in svoje pobožne ljubeznjive svakinje,.izgubil bodem
še vse svoje otroke. Ne bodem se mogel radovati
svojih vnukov, “ — zdihoval in tarnal je.

Tako se je tudi zgodilo. Najstareji in jedini
še živi sin grofa Alfonza, bil je žrtva napačnih na¬
čel, katera mu je oče vcepil v srce. Vzgoje val ga
je, kakor je češče rekel, le za čast in slavo.

„Cast gre nad vse!“ bil je njegov izrek.
Modrejša mati je pa ta izrek razlagala tako-le:

108

„V nekem pomenu je to sicer res, Kar je bliščoba
na zlatu, to je čast glede kreposti. Čast brez kre¬
posti je prazna, zlata pena. Prava čast pa je jedno
in isto, kakor krepost. Ona čast, ki ima tudi pri
Bogu veljavo, naj nam je nad vse. Treba je, da
se ogibljemo ne le tega, kar nas onečasti v očeb
ljudi, ampak tudi, kar nas onečasti pred Bogom.
V tem pomenu naj ti bode nad vse izrek: „Čast
je nad vse!“

Ali sin se je malo zmenil za besede svoje
dobre, skrbne matere; ravnal se je raje po vzgledu
svojega očeta, kateremu je bila mar čast le pred
svetom. Storil je Filip marsikatero neumnost, ker
je menil, da to zahteva čast plemiča. Jedenkrat
se je čutil od nekega mladega gospodiča razžalje¬
nega. Menil je, da zahteva čast, poklicati ga na
dvoboj. Vsekal je svojemu nasprotniku rano, da
se je na mah mrtev zgrudil na tla. Pa tudi sam
je dobil tri rane, za katerimi je v malo dneh umrl.
Ko grof Alfonz zve to žalostno novico, pretrese
ga jako in do smrti vžali. „Za tremi ranami! —
za tremi ranami! To je še najhuje,“ — ponavlja
sam pri sebi. Spomnil se je onih treh ran, za
katerimi je umrl po Petrovem sporočilu mali grofic
Ferdinand. Njegova otožnost je prikipela na vr¬
hunec.

Kolikor si je tudi prizadeval Alfonz, da pri¬
krije svoj dušni nemir svetu, vendar le ga ni mogel
popolnoma. Sosebno je zapazila to njegova blaga
soproga; mnogo je trpela ž njim.

„Kaj ti je vendar, ljubi soprog? Kaj te muči?
Razodeni vendar svojej zvestej soprogi svojo no-

103

tranjo muko. Tei bode olajšalo tvoje srce. Morebiti
ti znam vendar le pravo svetovati, da svoj dušni
mir zopet zadobiš,“ povpraševala ga je čestokrat
prav prijazno.

On pa je le trdovratno molčal; kajti mislil
si je: „Moja hudobija je prevelika, da bi jo mogel
zaupati človeškemu ušesu. “ Rekel je vselej svojej
soprogi, stoječej pred njim z milootožnim obrazom
in od joka zarudelimi očmi: ,,Pusti me! Saj ni dru-
zega, nego izpridena kri, ki mi vzročuje neko
dušno bolezen, katere vzrokov še sam ne po¬
znam. “

Muka pa, katero je po dnevu znal skrbno
prikrivati, dala mu ni niti po noči miru. Govoril
je o njej, ne- da bi vedel za to. Strašno zločinstvo, *
ki ga je mučilo po dnevu, plavalo mu je tudi v
sanjah pred očmi. Čestokrat je govoril v sanjah o
njem s, strašnim srce trgajočim glasom. „Oj, pusti,
pusti me vendar, krvaveči angelj! Kaj me gledaš
tako srpo in jezno? Kaj mi vedno kažeš svoje tri
krvaveče rane; saj so mi že tako vedno pred
očmi. Se morejo li tudi angelji srditi? - Ne,
angetji se ne morejo srditi, ni krvaveti! Rane te
več ne bole; ne spominjaj se jih tudi več! Bil sem
zaslepljen, bil sem ob pamet; oj, odpusti mi, ljubi
Ferdinand, ki si sedaj nebeški angeljček, kar
sem storil v blaznosti! Saj se sedaj že veseliš v
nebesih; jaz, jaz nesrečnež pa že sedaj okušam
peklenske muke onega ognja, ki me hoče požreti.

Zdi se mi, da vidim le dim in žvepljeni ogenj, ki
meče svoje iskre na-me!“ Tako je nesrečnež po
noči v sanjah stokal in zdihoval.

Tako govorjenje in zdihovanje je čestokrat
cula soproga v strašnej nočnej tihoti. Tudi po dnevu
je sedel češče v sobi zatopljen v svoje misli. Glavo
je držal na rokah naslonjeno. Ni zapazil, da je
soproga stopila v sobo in stoji poleg njega. Tako
ves v misli zatopljen je govoril na pol glasno sam
s seboj. „Pravo božje prekletstvo tare mene in
mojo rodbino! Hotel sem nakloniti svojim otrokom
bogato dedščino bratovega otroka; pa ne bodo je
vživali. Vzrok sem smrti bratovega otroka; sedaj
pa sem sam preživel vse svoje otroke. Menil sem,
da bodo moji otroci podedovali pravice imenitne in
slavne grofije; iu glej! sam sem še ostal iz te slavne
rodovine. Mislil sem si z zločinom sezidati zlate
gradove, pa nakopal sem si živ pekel!“ tako je
zdihoval grof na pol glasno. Slišavši te besede,
strese se grofinja po vsem životu. Tiho se splazi
zopet iz sobe, da je ne bi grof zapazil.

Jako je potrla blago gospo že smrt njenih
.ljubljenih otrok. Gledati pa dan za dnevom sopro¬
govo notranjo žalost, — to jej je bilo še huje. Če
tudi je vedela za njegovo tajno hudodelstvo, katerega
se je tolikanj kesal, vendar le ga je ljubila iz ce¬
lega srca. Imela je prisrčno in pravo sočutje do
njega. Hudo jej je delo njegovo trdovratno mol¬
čanje; kajti ni se mogla ž njim o njegove j tugi
razgovarjati, niti ga tolažiti ter mu muke polajšati,
Njene telesne moči so radi vedne skrbi in tuge
sledrgič popolnoma opešale. Prijela se je je sušica.

Nekega dne sodi njen soprog poleg njene
postelje, čutila se je jako slabo ter vedela, da
se jej približuje slednja ura, Svojej strežnici migne,

lil

Jr

naj gre iz sobe. Poteki prime svojega nesrečnega
soproga s svojo že na pol mrzlo roko za njegovo,
pogleda ga jako milo in Ijnbeznjivo in mu reče s
svojilni bledimi ustnicami in tihim, slabim glasom
tako-le: „Dragi soprog! približuje se ura, da se
ločim iz tega sveta in od tebe. Le nekaj trenut¬
kov še morem živeti. Slušaj mojo slednjo prošnjo,
besede ljubezni, miru in sprave. Oj, že davnaj
veni za tvoje zločinstvo, ki ti vzročuje tolikanj
bridkosti in dušnega nemira. Slutila sem ga že
prej. Velel si dragega mi Ferdinanda, sinčka svo¬
jega lastnega brata, umoriti. Slišala sem čestokrat
iz tvojih lastnih ust, če tudi nisi vedel za to.
Povedal si bude in sanjaje. Grozno je hudodelstvo,
ki si ga storil; ali še večje je usmiljenje božje in
njegova milost. Spravi se z neskončno usmiljenim
Bogom še v tem življenji. Upam, da pridem kmalu
k njemu v sveta nebesa. O, reši vendar svojo
dušo, da se sedaj ne ločiva za vekomaj, ampak se
jedenkrat zopet srečno snideva in vidiva v svetih
nebesih!"

Alfonzu, čegar oko se do sedaj ni nikdar
solzilo, čegar srce je bilo trše nego kamen, udrl
se je potok solz. „Oj, blaga duša, vedela si, da
sem zlobnež, vendar le si imela še ljubezen in
usmiljenje do mene v svojem srci. Ta tvoja lju¬
bezen mi daje srčnost. Ljubezen in usmiljenje božje
je še večje. Odpuščaš mi, če tudi sem ti vzročil
toliko tugo in bridkost; tudi usmiljeni Bog mi bode
odpustil. Hočem se iz celega srca k njemu zateči ter
ga prositi odpuščanja. Upam, da zopet zadobim pri
Bogu odpuščenje, in da se v nebesih zopet vidiva."

11 š

Pri teli besedah se mu Blanka prijavno na¬
smeje, ozre se s svojimi že mrtvaškimi očmi še
jedenkrat milo nanj, potem pa izdihne svojo blago
dušo. Alfonz pa pade na svoja kolena, povzdigne
svoji sklenjeni roki in objokane oči proti nebu ter
prične moliti tako-le: „0 Bog, ki si mi dal za tova¬
rišico v tem življenji tako blago dušo, podobno
nebeškemu angelju, katere pa jaz hudobnež nisem
bil vreden, in katero si sedaj vzel k sebi v ne¬
beško veselje, oj ne zavrzi mene! Oj, podaj mi
milostljivo svojo usmiljeno roko in pomagaj mi črez
velik in širok prepad, ki bi me na vekomaj ločil
od nje, — pa tudi od tebe, usmiljeni Oče nebeški!
Velika in veličastna so vsa tvoja dela. Ali naj¬
lepše se kaže tvoja slava in veličanstvo v tem,
da se grešnikov usmiliš, jih pripelješ na pravo pot
ter vekomaj izveličaš!“

Osemnajsto poglavje.

^Redovnik,

P o smrti svoje blage soproge se je Alfonz
preselil na nek najbolj oddaljen grad, katerega so
okoli in okoli obdajali visoki hribi in zarasteni
gozdi. Grad je bil skoraj ravno tako star videti,
kakor oni, v katerem je velel grofica Ferdinanda
tako neusmiljeno usmrtiti. Onega gradu seveda
bi se ne bil izvolil za bivališče tudi za celi svet
ne. Le samo njegov zvesti, stari sluga ga je
spremil v to samoto; živel je tu popolnoma ločen

od sveta. Najraje je bil čisto sam v svojej sobi
ter čital iz kake podučne knjige, ki jo je vzel s
seboj iz zapuščine svojo rajne soproge. Kmalu so
mu bile te knjige dražja dedščina, nego vse zlato,
dragi kamenji in biseri njenega kinča. Posebno
rad je čital svete evangelije in pa ,,hojo za Kristu¬
som" Tomaža Kempčana. Našel je v knjigah mar¬
sikateri oddelek od nje zaznamovan ali pa opazko
od njene roke zapisano, ki je razodevala njeno
blago srce in njena čutila. Taki oddelki so bili
zanj še posebno podučni in tolažljivi. ,,Oj, kako
velika nesreča je zame, da že popreje nisem hotel
spoznati teh knjig.- 'Oj, ko bi bil te knjige čital
bolj marljivo, mesto marsikaterih drugih, ki so mi
bile le v razveseljevanje, postal bi bil gotovo boljši
človek ter nikdar tako globoko zabredel!“ zdihoval
je čestokrat. Nikdar se ni naveličal čitanja; tudi
na svoje samotne izprchode je jemal to ali drugo
knjigo s seboj.

Ce tudi je našel v teh podučnih knjigah mnogo
tolažbe, vendar njegova vest še ni bila mirna. Čuti!
je neizrekljivo notranjo tugo in bolečino, ki mu je
spodjedala zdravje prav očividno. Crez nekaj časa
zboli jako nevarno. Njegov stari, zvesti sluga mu
reče; „Milostivi gospodi Ako bi bil jaz na vašem
mestu, bi najprvo skrbel, da poravnam račun z
Bogom. Vedno je dobro, da se človek spravi z
Bogom. Pokličite k sebi duhovna, kajti v svojej
lastnej zadevi ni človek nikdar dovolj moder, najmanj
pa v tako važnej, ki na večno odloči blagor ali pa gorje.

Že dolgo čutim to; ali pa veš za kakega
duhovna, kateremu bi mogel popolnoma zaupati
Krištof Šmid VI. 8

114

svoje srce. Črtil sem ta stan že od svoje mladosti,
ko mi je nek star, čmeren duhoven s palico vkijal
zveličavne nauke Jezusove vere v glavo. Od onega
časa sem se skrbno ogibal vsakega občevanja s
tem stanom. Seveda ni bilo prav, kar sedaj prav
dobro izprevidim. Oviralo me je, da se nisem bolj
seznanil z blaživnimi resnicami naše svete vere ter
se jo učil bolj čislati in ljubiti* 1 , odgovori bolnik.

„Kakih pet ur hoda od tod je samostan reda
svetega Frančiška. V tem samostanu živi več prav
častitljivih mož; odmrli so popolnoma svetu iu
lastnej ljubezni ter služijo s pobožnim srcem jedino
le Bogu. Če mi dovolite, hočem iti tje ter prositi
predstojnika v vašem imenu, naj vas pride obiskat,
ali pa naj pošlje kakega drugega, ki ga spozna
za najvrednejšega. Hočete li tako ? 11  reče mu na
fo sluga.

„Da, da, le stori to ! 11  reče mu Alfonz. Ker je
sluga izprevidel, da je grof v velikej nevarnosti,
napisal je precej list predstojniku. Izročivši list selu
reče: „Brzo obsedlaj dva čila konja, jednega za-se,
druzega pa za duhovnika, po katerega pojdeš. Pod¬
vizaj se ter jahaj tako brzo, kakor izprevidiš po
svojej previdnosti, da moreta konja prestati . 11

Pričelo se je že mračiti. Sluga je ravno pri¬
žigal v prednej sobi svetilnico, da jo nese v bol¬
nikovo sobo; kar stopi v sobo redovnik ter poda
slugi list svojega predstojnika. Sluga, držeč v roki
prižgano svetilnico, pelje častitljivega redovnika k
bolniku. „Milostivi gospod, tu vam je poslal samo¬
stanski predstojnik, kakor mi piše, jednega najvred¬
nejših bratov svojega samostana, o. Antona . 11

Ne hote se zgane grof, zagledavši redovnika.
Tiho opazuje pri svetilničnej svetlobi moža, stoje¬
čega pred njim v dolgej rujavkastej hali, prepasa-
nej z vrvico. Redovnik je bil že precej prileten,
suhega in bledega obličja ter plešaste glave. Le
po sencih je bilo videti še nekaj las, kakor sneg
belih. Na obrazu se mu je videlo pravo sočutje.
Vendar pa se je izražala tudi neka boječnost in
strah. Slednjič ga nagovori grof: „lznenadili ste
me, častitljivi oče; nisem vas tako brzo pričakoval.
Moram se nekoliko zbrati. Med tem j>a sedite sem¬
kaj k postelji.“ Alfonz pokaže pri teh besedah na
stol in redovnik sluša. Sluga postavi svetilnico na
stransko mizo ter odide.

Očeta Antona je. pogled bolnega grofa tako
prevzel, da se ni mogel zdržati solz. Nehote so mu
tekle, po bledem lici. In res, nihče ni mogel bol¬
nika pogledati, da bi se mu ne smilil v srce. Jako
je shujšal in upadel, in lasje so mu osiveli. Njegovo
obličje je spričevalo o velikem prestanem trpljenji,
ter izražalo neko nepopisljivo tugo. Prijazno poda
redovniku roko ter reče: ,,Dragi častitljiv duhovni
oče, vaše usmiljenje do mene vzbuja v meni zaupanje
do vas. Žalibog, da ne zaslužim vaših solz. Sem
velik hudedelnik. Pojim se, Vam razodeti strašno
skrivnost, ki teži mojo dušo - kar črez ustnici mi
ne gre. človek je vendar čudna stvar, da se ne boji
storiti zločina, ki si ga ne upa potem s pravo besedo
niti izgovoriti. O Bog, daj mi moč in svojo milost 1“

Ves oslabljen se zgrudi nazaj na posteljo,
obrne svoje oči proti nebu ter obmolkne. Strašna
tihota nastane v pičlo razsvetljenej bolnikovej sobi.

r

Ni bilo čuti drugega, nego uro na steni in pa šeiii-
tertje globoke zdihljeje nesrečnega bolnika.

Slednjič nagovori redovnik bolnika tako-le:

„Kcr vam stane toliko truda razodeti zločin,
hočem vam pomagati in jezik razvezati. Veleli ste
nekdaj nekemu vašemu slugi, Petru po imenu, naj s
strupom ali bodalom na skrivnem umori mladega,
zalega grofiča Ferdinanda, sina vašega brata, da si
prilastite njegovo bogato grofijo in drugo imetje/'
Do današnje ure ste še krivični lastnik one grofije."

Alfonz debelo pogleda s svojimi velikimi
črnimi očmi frančiškana in reče: „Kako pa veste
vi to! Kdo vam je povedal?" *

„Ni treba, da bi mi bil kak človek povedal,
kar ste s Petrom govorili. Vem za vsako besedo.
Kakor sta se bila s Petrom dogovorila, poročal
vam je v listu lažnjivo o smrti mladega grofiča.
Pisal vam je, da je grofič umrl za hudo nalezljivo
mrzlico. List ste pokazali svojej soprogi, drugim
prijateljem ter sploh vsakemu, ki ga je hotel čitati.
V posebnem listu pa, katerega ni videlo nobeno
človeško oko razun vašega, ker ste ga precej sežgali,
sporočil vam je tajno vest, da je usmrtil grofiča
s tremi suni z bodalom, ker ni mogel dobiti strupa."

„Oj, človek, ti je li duh božji to razodel, ali
pa je že moja skrivna hudobija znana celemu svetu?"
zavpije Alfonz strahu ves raz sebe.

„Le potolažite in umirite se! Razven mene ne
ve na Španjskem živa duša kaj gotovega o tem.
Prinesel sem vam pa tudi, kakor mislim, najbopo
tolažbo. Umor se ni izvršil; grofič Ferdinand še
živi prav srečno in zadovoljno!“ — odgovori redovnik.

117

„Ferdinand še živi? Oj, pri živem Bogu vas
prosim, povejte resnico! je li res tako? vprašuje
grof ves raz sebe, sklonivši se po konci na postelji.

„Dfi, da, gola istina je! S prisego vam mo¬
rem to potrditi. Božja sveta previdnost je cula nad
otrokom in ga obvarovala čudovito. Bodalo, s ka¬
terim je kotel Peter prebosti zalega dečka, je izgu¬
bilo svojo ostrino. Boka morivčeva je otrpnila.
Njegovo srce pa, popreje trse od železa in jekla,
se je omečilo usmiljenja, Vendar je bilo prišlo že
do zadnjega. Grolič je krvavel iz trek ran, Na srečo
niso bile smrtne; Ferdinand je ostal živ in živi še do
tega trenutka, “ reče redovnik Anton prav mirno.

„Oj,“ vsklikne Alfonz, tresoč se veselja, —
„če je tako, če Ferdinaud še živi in nisem morivec,
oživel bi na novo! Da pripravljen sem, da očitno
pripoznam namerovani zlobni naklep in izročim
krivično dedščino nazaj pravemu lastniku. Ali vso
se. mi zdi še senj in ne morem verjeti! Pa, —
povejte, povejte, kaj se je zgodilo pozneje! Kaj
je počel Peter z ranjenim dečkom ?“

„Peter je stal kakor okamnjen poleg krvave¬
čega grofica. Ni si vedel svetovati. Ni vedel kam
z dečkom, ni kako se ogniti vašemu maščevanju,
ko bi zvedeli o tem. Ali v tem trenutku je poslal
Bog njemu, ali bolje nesrečnemu in usmiljenja vred¬
nemu dečku, v največjej sili vrlega moža na pomoč.
Brez pomoči onega vrlega viteza bi bil skoraj go¬
tovo deček umrl. O tem trenutku je razdrobil zakle¬
njena sobanska vrata, kamor je bil zbežal grofič
pred svojim morivcem, — Bernard grof Bijo. Sto-
pivši v dvorano, kotel je Petra usmrtiti, — pa mu

118

je slednjič le prizanesel. Ranjenemu grofiču pa je
obvezal rane in ga vzel s seboj. Za to pa je vedel
le sam Peter, “ pripoveduje redovnik. -

„Grof Rijo je storil to? Moj najhujši sovražnik,
ki je bil radi mene pregnan iz Spanjskega? Izginil
je na tihem , da živa duša ni vedela kam,“ reče
ves osupnen grof.

„Vrli in nedolžni mož,“ — pripoveduje redov¬
nik, ,,ki je bil tako zelo, a po nedolžnem za¬
tožen pred kraljem, zbežal je le v hribovje, Tu je
živel kot samotaree prav pobožno. Nihče ni vedel,
kdo je. V to svojo puščavo je vzel s seboj grofica.
Prav skrbno ga je vzgojeval in podučeval. Ko je
grofič odrastel, šel je ž njim v Salamanko na visoke
šole. O priličnem času je nameraval stopiti pred
kralja ter Alvarecevo grofijo zahtevati nazaj za svo¬
jega rejenca. Znal si je preskrbeti vseh dokazov
za svojo trditev. Tudi Peter mu je ob nepriča¬
kovanem prihodu razodel vaš zlobni naklep. Pozneje
mu jo pa izročil tudi vaše liste, iz katerih se vaš
zločin more dokazati. Pekla ga je namreč vest,
da je pripomogel grofiča pripraviti ob njegovo
imetje. Oni listi, ki pričajo proti vam, tri rane, ki
se še grofiču poznajo, kip, ki leži mesto trupla v
grofovskej rakvi, in še druge okolščine bi bile za¬
dostovale, da dokaže vaše hudodelstvo ter vas pred
sodnijo prisili, da spoznate Ferdinanda za grofa
Alvareca ter mu povrnete njegovo grofijo. Nagla
smrt pa je prehitela grofa Bernarda, da ni izvršil
svojega namena. Zadel ga je nenadoma mrtvoud.
Grofič Ferdinand pa, ki za svoj imeniten stan še
ne ve, šel je pozneje na Angleško. Avstrijski

119

poslanec na angleškem dvoru ga je sprejel v svojo
službo. Pozneje je šel s poslancem na Dunaj.
Sedaj pa živi na Češkem prav srečno in zadovoljno
s svojo soprogo v krogu svojih ljubeznjivih otrok. 11

Ne hote se Alfonz zgane, ko čuje o sramoti,
ki mu je pretila. Grof Bernard ga je nameraval
radi njegovega zločinstva očitno zatožiti, in on še
za to vedel ni, Vendar pa je bilo veselje še večje,
da Ferdinand živi; Pobožno'sklene svoje roki, po¬
gleda proti nebu in moli prav s sočutjem tako-le;
»Dobrotljivi Bog, na veke naj bode hvaljeno tvojo
usmiljenje! Obrnil si vse na dobro, kar sem slabega
nameraval. Nisem vreden tvojega usmiljenja. V tvo¬
jih očeh sem morivec, če tudi se hudobija ni izvr¬
šila. Ni moja zasluga, da se je zlobno djanje opustilo;
Ti si ga zabranil. Zaslužil sem, da bi me bili za¬
prli vse žive dni v temno ječo ter mi vzeli vsa
znamnja grofovskega dostojanstva, ker sem bil ne-
človešk stric, nezvest jerob in ropar dedščine. Pa
Ti, usmiljeni Bog, si odvrnil od moje obitelji to
strašno sramoto. Po drugem trpljenji si me pri¬
peljal k izpoznanju; bilo je za-me ogenj, ki me je
očistil madežev. O, hvala Ti bodi za to na ve¬
komaj ! Le nekaj te še prosim! Ohrani me pri živ¬
ljenji še toliko časa, da se popolnoma spravim s
Teboj. Daj mi tudi, da še jedenkrat vidim od
obličja v obličje sina svojega brata, dragega Ferdi¬
nanda. Storil sem mu v svojej slepoti hudo krivico
ter ga črtil, sedaj pa ga ljubim, kakor svojega
lastnega sina. Daj, da tudi od njega zadobim
odpuščenje za storjeno mu krivico; potem rad za¬
tisnem svoje oči!“

120

Devetnajsto poglavje.

pTAR ZNANEC,

Ctrof Alfonz dolgo molči in na tihem moli.
Slednjič reče redovniku: Marsikatera reč v tej
zadevi mi je še temna in nejasna; rad bi si jo
raztolmačil . 41  Povpraševal je za to in ono; na vse
mu je znal redovnik povoljno odgovoriti. Alfonz
prične govoriti tudi o Petru. „Y srce se mi smili
nesrečni človek; tudi nad njim sem se hudo pre¬
grešil. Istinito ni bil hudoben človek; bil je le meh¬
kega srca, ki se da lahko k hudemu in dobremu
nakloniti. Z upanjem, ki sem ga vedel v njegovem
srci vzbuditi, in pa s strahom, ki sem mu ga vzro-
čil s svojim pretenjem, pripravil sem ga tako daleč,
da mi je s prisego obljubil izvršiti strašno dejanje.
Jako sem mu hvaležen, da je prizanesel Ferdinandu.
Odpustim mu, da me je prekanil z lažnjivim sporoči¬
lom o Ferdinandovej smrti in pa z dozdevnim pogre¬
bom ; ne bil bi pa pričakoval od njega, da me izda
mojemu najhujšemu sovražniku, grofu Kiju in mu
izroči moje listine. Vendar mu odpustim tudi to iz
celega srca! Priporočam nesrečnega usmiljenja vred¬
nega človeka vašej pobožnej molitvi, častitljivi oče!“
. Pri teh besedah oblijo redovnika solze; ihte
reče grofu: „Nikar me ne imenujte tako; kajti tudi
jaz sem velik grešnik. Jaz sem oni Peter, oni ne¬
srečni pevec, ki vas je prekanil in izdal . 11

Jako se Alfonz začudi, ko sliši, da njegov
nekdanji sluga še živi. Ravno tako ga je iznenadilo,
da ga vidi tako izpremenjenega pred seboj. Komaj

121

je mogel vrjeti, da je priletni mož s plešasto glavo
in grbastim obrazom oni, nekdaj tako veseli pevec
z lepimi rumenkastimi lasmi in cvetočim licem. Prime
ga za roko ter dolgo opazuje z milim pogledom.
Solze častitljivega moža so tudi grofa ginile, da se
mu kar curkoma udero po velem lici, Ko se neko¬
liko umiri, reče tako: „HvaIa Bogu, da še živiš
in da ti jo Bog dal čas delati pokoro! Med tem
sva se oba jako postarala in izpremenila, Da,
ves svet okoli naju ima sedaj drugo, bolj resno
podobo. Sedaj izpoznava nečimernost, praznoto in
minljivost vse posvetne slave, ki naju je zapeljala
k neumnosti in pregrehi ter naju oropala dušnega
miru. Oj, veliko hudega in tugo sem ti zakrivil!
Tudi te tvoje solze me tožijo. Odpusti mi, dragi
Peter! V onem času si bil še neizkušen mlad mož,
skoraj še mladenič; jaz pa sem bil že mož, ki
mora imeti skušnjo in previdnost. Mesto, da bi te
bil neizkušenega mladeniča vodil po pravej poti,
sem te še celo zapeljal. Pa povej mi vendar, kako se
ti je med tem godilo? Gotovo si moral veliko trpeti,
predno si našel dušni mir v tihem samostanskem
življenji, kakor kaže tvoja obleka!“

Ko se naš nekdanji Peter nekoliko umiri,
prične tako-le pripovedovati: „Ce vas mika življenje
'tako nevrednega človeka, kakor sem jaz, hočem
vam vse povedati. Notranji boj in smrtni strah,
katerega sta mi vzbujala dogovorjeni zločin in pa
poskušnja umora, polegel se je kmalu. Tudi še mi
je dobro posrečil dozdevni pogreb; vi pa ste mi iz
novega za plačo obljubili in zagotovili v listu po¬
sestvo in grad. Sedaj pa se mi v srci zopet vzbudi

122

želja, da bi vzel v zakon Elizabeto. Praznično oble¬
čen bitim k njej ter jej naznanim veselo novico,
da sem postal lastnik gradu, in da jej ne bodo
stariši več branili stopiti v zakon. Ali s svojim
bistrim umom je precej vse izpoznala.

„ Strašna misel in sum se vzbuja v mojem
srci! Od kod to, da vam je grof Alfonz podaril
grad? Kaj takega ste mu storili? Vašega petja in
godbe vam ni tako drago plačal. Služili ste mu
kot orožje ter umorili malega, zalega grofica Fer¬
dinanda s strupom ali pa bodalom. Oj kako črno
dušo in zlobno srce krije vaša zala vnanja postava!
Kaj ? Vi se predrznete misliti, da podam svojo roko
morivcu v zakon! Ne, ne, na veke ne! Ako bi bili
ostali pošteni, kakor ste bili do sedaj, in ko bi
bili stariši privolili, stopila bi bila gotovo z vami
pred oltar; kajti imela sem vas za blagega mla¬
deniča. Sedaj pa vem, da ste lopov, - zločinec!
Le prijaznosti, ki sem jo do sedaj v svojem srci
do vas imela, imate se zahvaliti, da bode strašna
skrivnost vaše hudobije za vselej v mojem srci skrita
ostala in šla ž njo v hladni grob. — O moj Bog,
kako zelo sem se prevarala!“ Tako mi je odgovorila
Elizabeta; milo se je ozrla proti nebu in debele solze
so se jej lesketale v očeh. Hotel sem se izgovarjati
ter jo prositi odpuščenja. Ali plemenito in jezno me po¬
gleda ter reče: „Poberi se izpred mojih oči, strupena
kača, deroč tiger! Ne stopi mi nikdar več pred oči!“

Bil sem čisto potrt; jednak pijancu sem šel
negotovih korakov proti domu. Sedaj so se mi od¬
prle oči. Sam sem sc oropal sreče, zdihnil sem, ker
sem zapustil pot kreposti! Tako strast človeka pre-

123

slepi, da postane krvoželen tiger. O, naj bi človek
nikdar ne slušal strasti, ker zaslepi um in okuži srce.

Sedaj pa se še z vso močjo zbudi moja vest,
ki ni nikdar popolnoma zaspala. Imel sem se za
• morivca radi zlobnega namena. Takov sem pred
Bogom tudi bil. Gotovo bi bil mladega grofica ostru-
pil, ko bi ne bil Bog tako obrnil, da nisem dobil
strupa. Ne morem se Bogu dovolj zahvaliti, da mi
je zabranil izvršiti umor, ko je nedolžno dete že
krvavelo iz treh ran. Oj, ako bi bil umoril grofica,
gotovo bi bil zblazni!; bil bi obupal. Za sveto dol¬
žnost sem si držal sedaj, da mlademu grofu, zopet
pripomorem do njegove dedščine. Zvedel sem, da
je blagi vitez, ki je rešil Ferdinanda, in pa pobožni
samotarec v hribovji jedna in ista oseba. Sel sem
k njemu ter mu izročil vaše liste. Padel sem pred
njega na kolena ter ga prosil naj gre h kralju
.ter z viteško srčnostjo zahteva in brani pravice
mladega grofica Ferdinanda.

Samotarec mi je rekel: Vse to se bode zgo¬
dilo, smete se na-me zanesti. Ali sedaj še ni ugodna
prilika za to. Kakor hitro pa pride ugodni čas,
— poskusil bodem popreje z lepa grofa Alfonza
pregovoriti, da izroči ukradeno 'imetje Ferdinandu
nazaj. Ce pa lepa beseda ne bode nič pomagala,
potem se bodem še le očitno pred kraljevo sodnijo
potegnil ža Ferdinandove pravice. Te liste pa, ki
so tako osodepolni za grofa Alfonza, izročil bodem
zapečatene svojemu prijatelju, ki je predstojnik
kartuzijanskemu samostanu. Prosil ga bodem, naj
jih varno hrani v samostanskem arhivu (shrambi za
stare listine). Ne sme jih nikdar pokazati nobe-

m

nemu človeku. Izroči naj mi zapečatene nazaj,
kedar jih bodem zahteval. Molčite tudi vi, kakor
kamen o tej žalostnej dogodbi. Sedaj pa idite v
miru! Z Bogom!“

Bil sem prepričan, da je mladi grofic v dobrih
rokah, in da mu stoji na strani izvrsten mož, ki
se bode kot zagovornik zanj potegnil, Jaz pa sem
sklenil svet zapustiti ter stopiti v samostan, da tam
na tihem delam pokoro za svoje pregrehe. Vendar
pa sem se bal, da me ne bi na tihem iz sveta spra¬
vili, ko bi morebiti vendar le zvedeli, da sem se
spreobrnil ter pričel pokoriti se za svoje zločinstvo;
kajti le jaz sam sem vedel za zlobni naklep, —
in potem bi se vam ne bilo bati izdajstva, Da bi
vsakemu vašemu zasledovanju odšel, poslužil sem
se izvrstnega sredstva. Pustil sem svoj plašč in
klobuk na strme j skali ob morji, in poleg razbite
gosli. Ves svet je menil, da sem v obupnosti skočil
v morje ter se utopil.

V resnici pa sem šel na skrajno mejo kra¬
ljestva. Živa duša me ni poznala. Tu sem iskreno
prosil, naj me sprejmo v samostan reda svetega
Frančiška. Svoje rumenkaste kodre, na katere
som bil tolikanj ponosen, dal sem postriči ter se
ogrnil s to rujavo, debelo, z vrvico prepasano
obleko, da se v tihej samostanskej sobici pokorim
za svoje zločinstvo. Tu v tihej samoti sem molil
in premišljeval resnice svete vere. Zvesto sem
opravljal samostanska opravila, ki so mi bila na¬
ložena. Nisem se brigal več za reči, ki se zunaj
po svetu gode, da, tudi za one v samostanu ne.
Le vest, ki se je z okrožnico naznanila redu, da

je Elizabeta kot predstojnica nunskega samostana
svete Klare umrla v slovesu svetosti, pretresla
me je jako. Izpoznal sem prav očividno minljivost
vsega posvetnega. Na nič drugega nisem več mislil,
nego na smrt in večnost.

Se le pred tremi mesci sem po naklučji zve¬
del, ali bolje po božjej naredbi, da je grof Bernard
umrl že zdavnaj, njegov rejenec pa zapustil do¬
movino in šel na Češko. Tudi sem zvedel, da ste
še lastnik po krivici si prisvojene grofijo, in da
živite na tem gradu čisto sami za-se v velikej dušnej
britkosti. Srčno sem hrepenel še' jedenkrat z vami
govoriti. Zaradi tega sem prosil predstojnika, naj me
premesti v ta samostan semkaj. Razume se, da pra¬
vega vzroka nisem povedal. Samostan, v katerem
sedaj živim, je le nekaj ur hoda od tukaj. Pred
nekaj dnevi sem dospel sem. Ko sem ravno name¬
raval predstojnika prositi, naj mi dovoli, da vas
grem obiskat, velel mi je, naj grem k vam, da
vam stojim na strani v vašej bolezni. Tako naju
je Bog po mnogih križih in težavah zopet združil.

Poslali so me sicer k vam z namenom, da
bi vas z Bogom spravil. Ker pa sem vaš sodelež-
nik zločina, ne morem vam druzega storiti, nego
dati le ta-le dober svet. Vidite, milostivi gospod,
jaz dolgo nisem našel tudi v samostanu zaželenega
miru vesti. Vedno mi je bilo moje hudodelstvo pred
očmi. Svest sem si bil, da sem morivec v božjih
očeh. Najostrejša mrtvičenja, — post, nočno bedenje
in druga spokorna dela — mi niso mogle povrniti
izgubljenega dušnega miru. Med redovnimi brati
pa sem našel častitljivega starčka, ki je slovel za

svetnika. Njemu sem odkril rane svoje pekoče vesti
Ta častitljivi mož mi je pokazal na neskončno usmi¬
ljenje božje. Podučil me je, da je prišel Odrešenik
zato iz nebes na svet, da izveliča grešnike; tudi
najvočje. izprevidel sem, da nam je slabim ljudem
potreba spravljive ljubezni. Moč in tolažba je prišla
od zgoraj v moje srce. Prepričal sem se, da mi je
Bog po Jezusu Kristusu odpustil ter me zopet sprejel
za svojega otroka. Mogel sem zopet z veseljem
povzdigniti svoje oči proti nebu. Prisrčno sem se
veselil ljubezni nebeškega Očeta in našega Odre¬
šenika. Brez strahu sem zopet mogel misliti , na
smrt; da, odprl se mi je vesel pogled v večnost,
ker sem zopet smel upati in pričakovati srečno več¬
nost. Storite tudi vi ravno tako! Izročite se z vsem
zaupanjem onemu starčku; izpovejte se mu odkrito¬
srčno vseh svojih grehov. Hočem ga jaz k vam
pripeljati, in on vas bode zopet pripeljal k vašemu
Odrešeniku, pri katerem samem moremo najti zve¬
ličanje in mir za ranjeno srce ter pekočo vcst.“
Grofu Alfonzu je bil dober svčt redovnika
Antona prav po volji. Drugo jutro je Anton šel
nazaj v samostan, oni častitljivi redovnik pa je pri¬
šel k bolnemu grofu. Ostal je tri dni v gradu; Alfonz
je bil popolnoma pomirjen in potolažen; čutil se
je čisto prerojenega. Njegova mirna vest, misel,
da Ferdinand še živi, veselje in zadovoljnost, ki
se je zopet povrnila v njegovo srce: vse to je jako
dobrodelno uplivalo na njegovo zdravje. Kakor je
do sedaj njegov potrti duh slabo uplival na telo,
tako se je sedaj z dušnim zdravjem jelo povračati
tudi telesno. V kratkem je okreval toliko, da je

mogei vstati iz postelje. Vsak dali se je čutil
trdnejšega. Njegova jedina želja je bila sedaj, da
vidi Ferdinanda zopet kmalu ter mu povrne grofijo.

Dvajseto poglavje.

Jurije ljubeznjivi otroci.

Gmi je kmalu popolnoma ozdravel in okreval.
V njegovem srci se vzbudi vroča želja, da bi Fer¬
dinanda zopet videl; zaradi tega sklene, da se
hoče sam vkljub svojej starosti odpraviti na daljno
pot na Češko. Da, brez odloga se odpravi na pot.
Oče Anton pa ga je spremljal kot njegov dvorni
kapelan. Alfonz si je znal od grofa Galaza pre¬
skrbeti list do Ferdinanda, V listu je bilo le po¬
vedano, da je tuj gospod španjski grand, ki želi
popotovati po Češkem. Oskrbnik naj njega in nje¬
govega spremljevalca prijazno sprejme. Tudi naj
ju v gradu stanu primerno pogosti, kolikor časa
se jima bode zljubilo ondi ostati.

Alfonz je prestal na grudastej in neobhojenej
poti črez zarasteno Češko gorovje dokaj težav.

Prišedši z vozom počasi in po mnogih teža¬
vah zopet na vrhunec obrastene gore, zagleda
slednjič skozi gozdno odprtino v sinji daljavi oni
stari grad, kjer je bival Ferdinand. Kipel je
kvišku z mnogobrojnimi stolpi iz velike, rodovitne
doline.

„0j, Anton, “ — reče grof svojemu tovarišu,
zapazivši grad od daleč, „kaj tesno mi je pri srci!
Če Ferdinand zve, kar sem nameraval ž njim,
ali ne bode njegovo srce vskipelo jeze in mašče¬
vanja do mene? Imel me bode za strašno pošast.
Oj, vendar je hudo, če mora siv starček pred
mladim možem, stric pred svojim stričnikom, tako
kazni vreden stati.“

„Le pomirite se! tolaži ga redovnik. Fer¬
dinand gotovo ne ve, da ste ga kedaj nameravali
usmrtiti. Vso krivdo je zavračal na blaznost vašega
pevca Petra. Sedaj me pa gotovo ne bode več
izpoznal. Vendar pa bočeva najprvo od njega poizve¬
deti, koliko ve o celej stvari. Tudi mu sedaj nikakor
ne bodeva povedala več, nego mu je treba vedeti.
Saj ste izkušen mož; bodete že znali to prav učiniti.**
„Prav je tako!“ pritrdi grof. ,,Tudi se mo¬
rava po tem načinu najlažje prepričati, če je pre¬
bivalec v onem gradu istinito oni Ferdinand, ki
ga iščeva. O, jako sem postal nezaupljiv do ljudi.
Lahko je mladi mož kak drug mlad Spanjec. Če precej
izve, kako bogata dedščina čaka Ferdinanda, lahko
bi se izdal za njega ter naju tako prekanil.**

„To naj vas ne skrbi,“ odgovori tovariš; ,,go¬
tovo bodete našli pravega Ferdinanda in se po¬
polnoma prepričali, da je istinito oni, ki ga iščeva.**
Peljeta se navzdol v dolino. Kmalu dospeta
V majhno vas; hiše so bile večinoma iz lesa in
mesto opeke s skodlami pokrite. Tu v vasi pustita
Bvoj voz ter gresta peš proti gradu, kamor je bilo
le še kake pol ure hoda. Alfonz je ogrnil črez
svojo grofovsko obleko črnikasto suknjo, Anton pa

12 ?

je nosil redovniško obleko; v roki je imel palico,
in pod pazduho je nesel molitvenik.

Prideta do grajskega vrta, katerega je okle¬
pal visok zid. Velika železna vrtna vrata, ki so
bila olepšana z lepimi olepšavami in grofovskim
grbom, niso bila zaprta. Stopita na vrt in prideta
v košat senčnat drevored. Po temnem drevoredu
je držala pot na lep, zelen prostor, obsajen z raz¬
ličnim sadnim drevjem. Tu zagledata v svetlobi
zahajajočega solnca prav ljubeznjiv prizor.

Bližnje črešnjevo drevo je bilo polno jako de¬
belih, svetlo-rudečih črešenj, da so se kar veje šibile.
Cvetoč deček pri sedmih letih, je stal na malej lest¬
vici, obiral zrele črešnje ter jih metal svojej malej
sestrici, ' zalej deklici, kakih pet let starej v na¬
ročje. Vesel deček, okoli šestih let, pa je veselo
se smejaje vredoval v lično pletenico črešnje, ka¬
tere mu je podajala sestrica. Prav veseli in zado¬
voljni so bili otroci pri svojem malem delu. Zapa-
zivši pa ptuja moža, prenehajo s svojim delom.
Dečka skočita k redovniku ter mu poljubita roko,
drugemu gospodu pa se vljudno priklonita. Deklica
pa je ostala nekoliko proč, in bojazljivo gledala
tuja gospoda.

»Gospoda sta pač prišla, da bi videla naš
Vrt!“ reče Karol, stareji deček.

»Razkaži, razkaži gospodoma vrt! Jaz pa
hočem poiskati očeta ter jim povedati, da sta gosta
prišla, “ reče Karol svojemu mlajšemu bratecu.
Potem pa brzo steče proč. Mlajši deček in de¬
klica, ki se je sedaj tudi približala tujima gospo¬
doma, spremita ju po vrtu.

Krištof Šmid VI,

9

»Vidite," reče deček, »tukaj le sredi ovocnega
drevja stoji velika ženskina podoba iz kamena.
' Pravijo ji Pomona. Moli nam polno pletarico sadja
iz kamena, kakor bi nam ga botela podariti. Ali
meni so mnogo ljubše črešnje, jabolka in hruške,
ki rasto po našem drevji.“

„Oj,“ reče na to inala Anica, »jaz vam. ho¬
čem pa še lepšo podobo pokazati. Le idite z me¬
noj. Poglejte tukaj-le v sredi velike cvetlične grede
ono ženo iz kamena, držečo polno pletarico cvetlic.
Pravijo jej Flora. Navadno je njeno lice bledo,
sedaj jo pa zahajajoče solnce prav lepo rudeči.“

»Sedaj pa morate videti še nekaj prav le¬
pega!" reče deček. »Idite z menoj po tem le dre¬
voredu. Poglejte ondi sredi vrta velikega povod¬
nega moža. V ustih drži velik rog, iz katerega
visoko proti nebu meče vodo. Okoli njegovih nog
pa se zvijajo prav čudne ribe, katerim teče voda
iz nosa. Okoli in okoli je velik ribnik, v katerem
veselo plavajo žive ribice, ki so prav lepo rudeč-
kaste. Ta umetni vodnjak, — trdijo tuji gospodje
in gospe, ki pridejo naš vrt gledat, — je najlepša
reč na vsem vrtu."

»Sedaj pa idite z menoj v oni-le drevored!"
prične zopet zgovorni deček. »Poglejte sedaj ta-le
velik okrogli prostor, ki je posut z rumenkasto-
belim peskom ter obrobljen z zeleno steno. Dre¬
vesa v teli-le posodah, ki v okrogu okoli stoje,
rode prav okusno ovočje, katero zovemo citrone
in naranče. Sedaj seveda se vidi le še drobno
sadje in zeleno. Ko je pa zrelo, je lepo rumeno.
Citrone so bledoruraene, naranče pa lepo zlato-

rumene. Takil? dreves ni nikjer drugod po okolici,
razven na našem vrtu tukaj. Mora jih pa vrtnik
po zimi zapreti v ono-le hišico, ki ima toliko oken,
da ne zmrznejo. 1 '

Grof Alfonz je radostno poslušal modrovanje
zgovornega dečka; potem pa mu prijazno se smeh¬
ljaje reče: „Prišel sem iz dežele v katerej rasto
citrone in pomaranče po vrtih in prostem, kakor
tukaj jabolka, hruške, češplje in drugo sadno drevje.
Da, videti je cele gozde citron- in naranč, ki se
skoraj celo leto lesketajo srebrno-belega cvetja in
zlato-rumenega sadja. Rožmarin, katerega vidim v
tej-le cvetličnej posodi, raste v onej deželi kot
grmovje. Ljudje ga sekajo, vežejo v butare ter
ž njim kurijo."

To mora biti pa res prelepa dežela; še ve¬
liko lepša nego je naša, ki mi pa vendar-le jako
dopada,“ meni mali deček.

Alfonz, ki se je že nekoliko utrudil, sede na
bližnjo kamenito klop. „No, deček, idi sem in mi
povej, bi li hotel iti z menoj v ono prelepo de¬
želo ?„

„0, seveda! Zakaj pa ne?“ reče deček ter
se prijazno nasmeja. „0e bodo šli oče in mati,
Karol in Anica, z veseljem pojdem tudi jaz.“

Alfonz opazuje veselo dečka, vzame ga na
svoji koleni ter mu gladi temne kodre. Svojemu
spremljevavcu pa reče španjski: „Le poglej, Anton,
kako zal deček je! Kako prijazno in brezskrbno
me gleda s svojimi čistimi, črnimi očmi! Istinito,
prav Spanjec je!“

P

„Kako pa ti je ime, ljubo dete, povej mi?"
„Ferdinand, kakor mojemu očetu," odgovori deček.

„Oj,“ — reče grof Alfonz, ozrši se na svo¬
jega spreudjevavca, — deček nima le imena svo¬
jega očeta, ampak je prava, živa njegova podoba.
Da, ravno tako ljubeznjiv deček je bil njegov oče
v tej starosti. Zdi se mi, da imam njega samega
pred seboj. Oj, kako zloben človek sem pač mo¬
ral biti, da sem bil tako neusmiljen do nedolžnega,
ljubeznjivega otroka! Pač je res, da strast zatemni
človeški um in zamori v srci vsa boljša čutila.
Dela ga blaznemu jednakega. Ne verjel bi, ko bi
ne bil sam skusil. Da, še sedaj ne razumem,
kako sem mogel biti tako zloben in neusmiljen."

„Nikdar nismo dovolj varni pred strastjo.
Zaradi tega imamo dovolj vzroka, da prosimo vsal.
dan pomoči od zgoraj za zmago nad svojimi
strastimi. Če pomislim, da sem bil jaz še grozo¬
vitejši do nedolžnega otroka nego vi, kar strah me
spreleti. Oj, kako zelo je človek nagnjen k hu¬
demu. Le hudobija je skrita v srcu človeškem.
Samega sebe se bojim." Tako sta se razgovarjala
tujca med seboj. Deček ju ni razumel. Vendar-le
je opazil, da sta postala tuja moža na jedenkrat
nekako otožna in zamišljena.

„ Menda vendar nisem rekel kaj razžaljivega,
da ste najedenkrat tako nejevoljni postali? Če
sem vas razžalil, prosim odpuščenja. Nobenemu se
ne sme storiti kaj žalega, pravijo oče." Tako je
ljubeznjivi deček prosil tuja gospoda odpuščenja,
da sam ni vedel zakaj

m

Med tem priskaklja mala Anica, držeč v
vsakej roki šopek cvetlic, „Vidite, tudi mi imamo
na našem vrtu španjske cvetlice, ki tudi na Španj-
skem ne morejo lepše cveteti. Glejte tu španjski
bezeg! Le poglejte kako lepo bele in rudeče so
te cvetice in kako ljubko rudečkaste in modre
te-le. In kako prijetno diše!“ Pri teb besedah je
podala jeden šopek redovniku, druzega pa Alfonzu,
„Lepo je, ljuba Anica,“ reče jej brat, „da
si tujima gospodoma podarila cvetične šopke. Nik¬
dar ne pustimo brez cvetlic ali sadja kakega tujca
z vrta. Spomnila si me, kar sem pozabil med raz¬
govorom o lepej ljubljenej španjskej deželi.' Opro¬
stita gospoda! Precej pridem nazaj!“

Brzo steče ter prinese košarico polno lepih
črešenj, ki jih je bil pustil pod drevesom. Uljudno
jih ponudi neznanima gospodoma, katerima so prav
dobro dišale, ker ju je že močno žejalo. „Prav
sladke so in ravno kar nabrane. Menim, da tudi

v

na Spanjskem ne rasto bolje,“ reče Ferdinand.

Pogled na vesela in ljubeznjiva otroka je
Alfonzu zopet prepodil iz glave njegove otožne
misli: „Glej, Anton, kako so ti otroci prijazni in
postrežljivi, veseli in brezskrbni! Taka sva bila
nekdaj tudi midva; lahko bi bila takova še sedaj,
ko bi bila ostala nedolžna, kakor so oni,“ reče
svojemu tovarišu.

132

Jeden in dvajseto poglavje.

P Č E,

Po drevoredu je prišel sedaj oče teh Iju-
beznjivih otrok. Grof Alfonz mu gre nekaj korakov
naproti ter mu poda list. Ferdinand prečita list,
pogleda čude grofa in mu izkaže dolžno čast; tudi
redovnika prijazno pozdravi, Alfonz, kateremu ste
se koleni šibili, sede zopet na klop; Ferdinandu
pa reče, naj sede v sredo med njega in redovnika.
Ferdinand se nekoliko obotavlja; potem pa sede
ter rečd: „Iz Spanjskega torej ste! To je tudi
moja domovina, kjer sem preživel svoja srečna
otroška in mladeniška leta.“

v

„Spanjec ste? Kaj so bili vaši stariši? Kako
pa ste prišli iz krasne Španije med te temne gozde
in mrzle češke bribe ?“ vpraša ga grof Alfonz.

Ferdinand prične takole pripovedovati: „Moje
življenje je jako čudno. Svojih otroških let se
spominjam le še kot temnih sanj. Živel sem v
nekem starem gradu z visokimi obokanimi hodišči
in sobami. Skozi visoka okna je bil krasen razgled na
vrt. Gospa, ki sem jo imel za svojo mater, bila
je prav zala in vedno neizrečeno ljubeznjiva in
prijazna do mene. Pozneje sem zvedel, da ni bila
moja prava mati. Najstarejši dozdevni bratje in
sestre so bili Filip, Evgenija in Karol; imena
mlajših se več ne spominjam. Gospoda pa, ki sem
ga zval oče, skoraj nikoli ni bilo doma,. Kakor se
mi zdi, tudi ni bil ravno poseben prijatelj otrok.
Zapovedoval nam je vedno prav ostro, mi otroci

smo se ga jako bali, To je skoraj vse, česar ge
spominjam iz otroških let, Jednegn dogodka se
vendar spominjam še prav živo, Bil sem jedenkrat
hudo bolan, Mati z otroci so morali nenadoma iti
v mesto. Strogi oče so veleli tako; mislili so, da
je moja bolezen nalezljiva. Mati so prišli še jedem
krat k mojej postelji, blagoslovili me, poljubili več*
krat, močili me s svojimi solzami ter obljubili, da
kmalu zopet pridejo, Ta ločitev mi je do današ=
njega dne nepozabljiva, Oče so jih silili, naj brzo
gredo; od onega časa jih nisem več videl, Oče
so imeli nekega izvrstnega godca, Petra po imenu,
Bil je prav vljuden mož ter znal nas, otroke, na
vse mogoče načine razveseljevati, Pel nam je lepe
povesti, ki so bile v vezani besedi zložene. Pri¬
nesel nam je tudi vsakokrat različna mala darila
ter nas učil raznovrstnih iger, s katerimi smo se
kratkočasili. Vsi otroci smo ga imeli jako radi
ter se že naprej veselili njegovega prihoda: Ko
sem bil nevarno zbolel, ostal je pri meni, da mi
streže v bolezni. Najedenkrat pa je zblaznil ter
me hotel zaklati z nožem. . Na mojo prošnjo v
smrtnej britkosti mi je sicer prizanesel, če tudi
mi je bil vsekal že tri rane, ki se mi poznajo še
do današnjega dne.“

Alfonz je poslušal Ferdinandovo pripovedovanje
jako pazljivo in s sočutjem. Solze ga oblijo, ko
sliši imenovati imena svojih umrlih otrok in ljube
mu soproge. Ko je pa Ferdinand omenil svojega
smrtnega strahu, stresel se je nehote. Tudi oče
Anton je obledel in se stresel, ko ga je Ferdinand
opomnil njegovega zlobnega naklepa in treh ran,

134

ki mu jih je vsekal z nožem. Vendar le pa je
veselilo Alfonza, da Ferdinand ne sumiči njega, —
svojega strica, — umora. Tudi Antonu je bilo
jako ljubo, da ga Ferdinand več ne pozna, in da
neusmiljenost onega godca Petra pripisuje blaznosti.
Oba sta na tihem v srci hvalila Boga, ki je tako modro
zabranil nameravano strašno zločinstvo. Ferdinand
pripoveduje dalje, kako je vitez Bernard zanj skrbel
ter ga modro vzgojeval; kako je pozneje prišel
v London, na Dunaj in slednjič na Češko.

Alfonz ni kar nič več dvomil, da je zali, vrli
in mladi mož, h kateremu ga je vleklo njegovo
srce, istinito pravi sin njegovega rajnega brata.
Vendar le je hotel popreje še videti rane, da ima
očividni dokaz. Zaradi tega reče Ferdinandu: »Isti¬
nito, vaše življenje je jako znamenito! Ali ste kteri-
krat pozneje kaj zvedeli o svojih stariših, ali pa
o svojih odgojiteljih?"

„Oj, nikdar, nikdar nisem čul niti besedice o
njih!“ odgovori Ferdinand z milo-žalostnim glasom.
»Bernard mi je sicer obljubil, da mi pove o pravem
času skrivnostno usodo. Pa nagla smrt ga je
prehitela."

Morebiti vam bodem pa jaz mogel raztolma¬
čiti to skrivnost. Vse pa je ležeče le na tem, da
ste istinito oni deček, katerega je hotel zaklati
oni blaznik ter ga tudi istinito trikrat ranil z no¬
žem. Pa saj se vam, kakor ste rekli, rane še
poznajo in morejo videti?"

»Lahko jih vidite če vam je kaj na tem!"
reče Ferdinand. Med tem odpne svojo obleko in
pokaže znamenja ran.

186

Alfonz skoči kvišku, raztegne svoji roki, ob¬
jame Ferdinanda ter ga pritisne na svoje srce.

„Oj, Ferdinand, istinito, ti si moj stričnik ter
pravi sin mojega rajnega brata. Ti si pravi grof
Alvarec ter jedino postavni dedič najlepše in boga¬
tejše grofije na Spanjskem. Zlobni in sebični ljudje
so te oropali postavne dedščine. Ne vedoč za svoj
imeniten stan, ni za svoje stariše in sorodnike si
vrba dorastel. Jaz sam sem menil, da si že zdav¬
naj mrtev. Kakor hitro sem čul, da še živiš, ni
mi dalo srce dotlej miru in pokoja, da te ne najdem.
Srčno sem hrepenel in zdihoval po onem trenutku,
da te morem objeti in pritisniti na svoje srce.
Iz gole ljubezni, do tebe, ki sem te že kot nežnega
dečka dobro poznal, zapustil sem na stara leta
svojo domovino, krasno Španijo. Niso mi bile mar
težavnosti daljnega pota sem v češko hribovje. Le
jedino to mi je bilo na skrbi, da tebe še jeden-
krat vidim, da popravim krivico, ki so ti jo ljudje
storili, da te slovesno peljem na Španjsko nazaj in
kot pravemu grofu Alvarecu izročim krasno in bo¬
gato grofijo nazaj. Bodi mi tisočkrat pozdravljen,
dragi Ferdinand! Spoznaj me za svojega sorodnika,
pravega brata svojega rajnega očeta, in okleni me
s svojo ljubeznijo!"

Ferdinanda je ta novica jako iznenadila; bil
je ves raz sebe. Ko se nekoliko umiri, objame
svojega strica in pretaka solze radosti na njegovem
vratu. Tudi Alfonz se je jokal veselja. Pa solze veselja
so bile zmešane s pelinom britke žalosti in kesanja.

„Ko bi vedel Ferdinand, kaj sem nameraval
ž njim nekdaj, moral hi me sovražiti. Zaničljivo bi se

138

obrnil od mene. Tako ogreni krivda tudi najslajše
trenotke človeškega življenja z grenkim pelinom/*
Take in jednake misli so rojile Alfonzu po glavi.
Potem odpne grof Alfonz svojo zgornjo suknjo,
vzame s prsi dijamantov leskeči red, ki ga je imel
na prsih. Poda red Ferdinandu ter reče: „Glej,
to-Ie znamenje svoje grofovske časti in granda
spanjsk^ga izročim sedaj tebi, ker mi več ne pripada.
Daj, da ti pripnem red na prsi. Naj ti bode malo
povračilo za rane, katerih znamenja še nosiš/*
„Oj,“ reče Ferdinand, „ko so rane krvavele,
pač nisem mislil, da mi bodo kedaj znamenje moje
sreče. Tako ljubi Bog vse na dobro obrne/*

HlFrof Alfonz je ravno svojemu stričniku Fer¬
dinandu pripenjal na prsi red španjskega granda,
ko je prišla po stranskej s košatim drevjem ob-
rastenej poti Ferdinandova soproga, da pozdravi
došle goste. Zapazivši pa krasni red na soprogovih
prsih, in slišavši, da ga zovejo grofa, je kar obledela.
Zdelo se jej je, da se med njim in njo odpira globok
prepad. Zato postoji na senčnatej temnej poti. ,
Nihče jo ni zapazil. Grof Alfonz pa veselja
ves raz sebe govori dalje tako-le: „Sedaj pase  le
podvizaj, ljubi Ferdinand, da brzo odrinemo na
Spanjsko nazaj. Moj voz je že pripravljen. Hočem
te brzo predstaviti cesarju, ki je ob jednem tudi

Dva in dvajseto poglavje,

137

kralj španjski. Kot španjski kralj bode potrdil tvoje
pravice ter ti jedino postavnemu dediču izročil na-
zaj tvoja posestva, ki so ti bila po krivici vzeta.
Tvoje ljubeznive otroke bode pa razglasil za grofe
ter postavne dediče tvoje grofije. Kakega stanu
pa je tvoja soproga? Je-li plemenitega? 1 *

„Hči priprostega, pa poštenega logarja je!"
reče Ferdinand, „ter jej je ime Anica, ka s kor tudi
malej hčerki."

„Kaj? kako? vsklikne Alfonz, in čelo se mu
zgrbanči. Z vso močjo se je v njegovej duši vzbu¬
dila oholost zaradi njegovega starega plemstva,

»Logarjevo hčer, — priprostega lovca! To
pa je žalostna, žalostna reč! Tega nisem pričakoval.
Zatopljen v druge misli in čutila na to niti mislil
nisem. Sedaj je proč z vsem mojim veseljem!"
Tako je tarnal na svoje plemstvo oholi grof.

Ferdinanda je to govorjenje nekoliko osupnilo.
Alfonz to zapazi in reče: »Seveda, seveda! Ti nisi
vedel, da si potomec najstarejše grofovske rodovine
na Spanjskem. Ko bi bil ti to vedel, gotovo bi ne
bil vzel v 'zakon hčere priprostega lovca. Treba je
dobro premisliti, kaj nama je sedaj početi in tako
popraviti ta nesrečni zakon. Drugače bi bilo to
za-me gotova smrt."

Ferdinandova soproga je vse to govorjenje
čula. Hudo jo je vžalilo. Alfonzove besede so jej
bile ostre pušice, prebadajoč njeno srce. Ravno
tako tiho je odšla, kakor je bila prišla, da je ui
nihče zapazil.

Alfonz vstane, hodi brzih korakov gori in
doli ter si mane ob čelo, premišljevaje važne reči

138

Na jedenkrat pa obstoji pred svojim tovarišem, go¬
voreč tako: „Morebiti nam morete vi o tej zadevi
svetovati, častiti duhovni gospod. Kakor se meni
zdi, je zmota o osebi razrušijiv zadržek zakona.
Bi se li iz istega vzroka ne mogel ta zakon razrušiti ?“

Preden je mogel redovnik kaj odgovoriti, že
reče Ferdinand; „Saj ni treba dolgega posvetovanja.
Jaz se ne ločim od svoje ljubljene mi soproge tudi
za celi svet ne. Jako me veseli, da sem imel čast
spoznati vas, blagorodni gospod stric, ali o vašej
grofiji nočem nič več slišati, Idite zopet z Bogom
v svojo krasno Španijo. Jaz pa ostanem v svojej
drugej domovini, ljubej Češkej, kjer prav srečno
in zadovoljno živim, kakor v raju. V tej krasnej
deželi hočem jedenkrat tudi počivati. Preveč sem
prevzet srčnih čutil, nego da se morem z vami
sedaj dalje razgovarjati. Odkritosrčno pa vam
rečem, da nisem vašega mišljenja. Pričakoval bi
bil več modrosti in srca od vas. Oprostite, da vas
zapustim za nekoliko časa. Kmalu se zopet vrnem.
Ako bi pa o tej zadevi hoteli še dalje govoriti, le
toliko časa, da se za vselej poslovim od vas.“

Ferdinand gre, da bi poiskal svojo soprogo.
Rekla mu je, da pride kmalu za njim na vrt. Ker
je pa le ni bilo, zdelo se mu je čudno, kje bi bila
ostala. Našel jo je v sobi z objokanimi očmi, bledo
kakor smrt na naslanjači sedeti. Otroci pa so stali
okoli nje tudi z objokanimi očmi.

„Za božjo voljo, kaj pa je! Kaj se ti je pri¬
petilo, draga Anica? reče Ferdinand, zagledavši
soprogo vso žalostno in objokano.

Soproga ga milo pogleda, in zapaživši red
na njegovih prsih, reče: „Oj, zvezda, ki jo imaš
na prsih, je prava zvezda nesreče za-me in za
moje otrhke. Imeniten gospod si, jaz pa sem le hči
revnega logarja. Tvoj stric, s svojim ošabnim po¬
gledom in govorjenjem te bode celo prisilil, da za¬
pustiš mene in svoje otroke. Oj, te žalosti ne
bodem preživela; gotovo me bode ;  spravila v grob.“
„Oj, kako neumne misli mučijo tvoje srce,
draga soproga! Si mar le jeden trenotek mogla
misliti, da zapustim tebe in svoje otroke? Tako
nečloveški oče in soprog pač nisem. Svojemu stricu
sem že tudi povedal svoje misli. Glej, to zvezdo
lesketočo dragih kamenov vržem od sebe! Dražji
in ljubši si mi ti in moji otroci nego bogastvo ce¬
lega sveta! Vi ste mi prava osrečevalna zvezda v
tem življenji. Vez, ki naju veže, raztrgala bode
le smrt.“

Eekši to, sede k njej na naslanjačo ter jej
obriše solze z belim robcem. Se so jej kapalo solze
iz oči, pa solze pravega veselja. „Blag soprog si,
ljubi Ferdinand 1“ reče. „ Tvoja ljubezen do mene
se je poskusila v ognji, kakor zlato. Jas pa sem
če je moči še srečnejša, nego sem bila do sedaj.“
Tudi Ferdinandu so stopile solze v oči. Oče
in mati sta objela in poljubila okoli stoječe otroke.
„Oj, hvala Bogu, sedaj bodemo vender vsi skupaj
tukaj ostali!“ reče mali Ferdinand.

„Da, ljubi otroci!“ reče oče. „Jaz in vaša
mati ostaneva vedno pri vas. Jedinost, ljubezen
in mir nas dela srečnejše, nego nas more bogastvo
celega sveta. “

Tri in dvajseto poglavje*

^Srečna obitelj,

Ferdinand je potolažil ravno svojo soprogo,
da se je s solzami v očeh zopet smejala, tudi
otrokom se je povrnila poprejšna veselost. Najeden-
krat pa se odpro vrata, in grof Alfonz stopi noter
z Antonom. Soproga in otroci se jako prestrašijo.
Malej Anici je kar strahu padla iz roke dijamantov
lesketajoča se zvezda, katero je bil Ferdinand po¬
ložil na mizo, in s katero se je igrala.

Ošabni grof Alfonz ni prav nič še dvomil, da
doseže svoj namen, in da se Ferdinandov zakon
zglasi neveljavnim. Zaradi tega si je izumel drugo
ponudbo; naj se namreč ta zadeva z lepo poravna.
„Dragi Ferdinand," prične zopet, hodi vendar pa¬
meten 1 Ne gre za majhno stvar, ampak za veliko
bogato grofijo. Tvoja sedanja soproga ne more po
deželnih postavah kot inostranka nikdar postati
grofinja Alvarec. Kar pa je še najhuje, tudi tvoji
otroci ne morejo biti postavni dediči grofije; pri¬
pade zopet španjskej kraljevej kroni. Neizmerna
bi bila ta izguba. Za tvojo soprogo in otroke bodem
kupil kako veliko posestvo, naj stane tudi še toliko,
tukaj na Češkem. Tu naj živi z otroci, preskrbljena
z vsem potrebnim v obilnej mori. Ti pa, dragi
Ferdinand, se preseliš na Spanjsko ter vzameš zopet
v posestvo svojo grofijo. Hudo mi de za blago
soprogo! Pa ta ločitev je potrebna in neizogibljiva."

Ferdinand odmaje z glavo ter reče: „Že sem vam
povedal svoje mnenje, stric; nimam nič pristaviti.

Mi

Stareji sinček, Karol, štopi z otroškim pogu¬
mom pred strica ter reče: „Ne bodemo pustili ne,
da bi nam vzeli ljubega očeta. Idite od nas hu¬
dobni mož, ali pa bodem poklical vrtnika in lovca,
da vas s silo izženeta iz hiše!“

Drugi deček, Ferdinand, pa reče: „Oj, kako
hudobni stric ste vi! Naš drugi stric, logar tam
gori v gozdu, je vkljub svojej dolgej bradi veliko
prijaznejši in nam je mnogo ljubši nego vi! Vsa¬
kokrat nam prinese lepih reči. Se ni dolgo kar
mi je prinesel mlado veverico. Oj, koliko veselje
je v hiši, kedar pride.“

Alfonza je govorjenje nedolžnega otroka jako
razsrdilo. Nestrpljiva mu je bila misel, da je priprost
logar ravno tako stric otrokom, kakor on sam.
„Molči dečko! O vašem sorodstvu nočem nič ve¬
deti!“ reče nejevoljno.

Jezno koraka po sobi gor in dol. Skoraj bi
bil stopil na grofovski red, ki je ležal še vedno na
tleh. „Poglejte vendar, častitljivi oče, kako zloben
človek je moj stričnik Ferdinand! Znamenje mojega
visokega dostojanstva je vrgel na tla, da bi je
bil kmalu pohodil, “ reče redovniku.

Anton, katerega je pogled matere in otrok
ganil do solz, prime razburjenega grofa za roko
ter ga pelje v stransko sobo. Tu mu reče Anton
na tihem tako-le: „Zaman je ves vaš trud! Ne
morem vam zamolčati, da vas le vaša ošabnost in
neomejena častiželjnost sili k temu, ne pa hlado-
krvna premišljenost. Ta vaša ošabnost in ea*sti-
željnost je že mnogo zla vzročila na svetu. Sto¬
rila je neizrekljivo nesrečno vašo soprogo, otroke,

m

mnogo drugih ljudi in vas samega. Vaša rajna
soproga, hlaga Blanka, ki je bila tako tiha in po¬
nižna, bi skoraj gotovo še živela, ko bi jej ne bili
vaši visokoleteči nameni vzročili toliko dušnih brh¬
kosti. Vaša častiželjnost je spravila pod zemljo tudi
vaše nadepolne otroke v letih cvetoče mladosti.

In kdo je vzrok, da je moral Ferdinand, ki je
grofovskega rodu kakor vi, postati kupec, zapustiti
svojo domovino, krasno Španijo, ter moral iskati
si tukaj v tujej deželi novo domačijo?- Da, kje bi
bil sedaj, ko bi se bili vaši naklepi izvršili? Da
molčim sam o sebi, kako nesrečnega me je storilo,
ker sem vam bil orodje pri vaših častiželjnih na¬
klepih. Oj, kako neizrečeno nesrečni ste postali
tudi sami! Vaše celo življenje je bila dolga veriga
trpljenja; da najhujših muk, ki bi vas bile skoraj
pripravile ob pamet in k obupu. Odvalil vam je
ljubi Bog najtežji kamen od srca. Zopet je pri¬
peljal vrlega Ferdinanda zdravega in srečnega v
vaše naročje, če tudi ste menili, da je že davno
mrtev in mislili, da ste njegov morivec. In glej!
zopet hočete njega, njegovo blago soprogo in nje¬
gove ljubke otroke onesrečiti. Ne bodete li nikdar
jenjali vsipati nesreče nad druge? O, niste se še
iz celega srca povrnili k Bogu. Daleč ste še od
Jezusove ponižnosti; njegova ljubezen do ljudi
še ni prešinila vašega srca. Pomislite, da je
bil zgol ponižnost; kako globoko sc je ponižal, da
reši ljudi pogubljenja in nam pripravi neminljivo
blaženost v nebesih. Če hočete biti v resnici kri* '
atjan, učite se od njega ponižnosti in ljubezni, pa
tudi tako ravnajte 1“

Alfonz nekoliko pomisli, potem pa reče: »Prav
govoriš, ljubi Anton. Ako bi bil vedno slišal resnico
marsikatero solzo bi si bil prihranil; ne bil bi to¬
liko zla vzročil. Zahvalim se ti za dober svet;
hočem se ravnati po njem."

Veselega obraza se vrne Alfonz nazaj v sobo
k obitelji. Soproga in otroci so še vedno držali
oklenjeni Ferdinanda, kakor bi se bali, da jim
hočejo vzeti ljnbega očeta. Alfonz prijazno po¬
gleda srečno obitelj.

»Dragi Ferdinand, ljuba Anica! jaz odobrujem
vajin zakon. Bodita vedno tako srečna in zado¬
voljna, kakor sta bila dosedaj! reče jima s pri¬
jaznim glasom.

Anica pade predenj od veselja na kolena ter
ga prosi z milim pogledom blagoslova. Bavno tako
stori tudi Ferdinand; otroci pa so posnemali vzgled
svojih starišev. Vsa obitelj je klečala pred njim.
„0, ne, ne! pred menoj ne smete klečati; nisem
vreden; ne morem dopustiti. Tega jaz nisem za¬
služil. Prosim vas, vstanite, —“ reče.

»Ne popreje, da nas blagoslovite!" odgovori
Ferdinand.

»Torej naj blagoslovi vsegamogočni Bog vaju
in vajine otroke," reče Alfonz globoko ganjen in
s pogledom proti nebu.

Ferdinanda potem vzdigne in objame. Objame
in poljubi tudi soprogo, ki je točila solze prisrč¬
nega veselja. Njemu samemu je hotelo srce veselja
f  počiti; po licu so mu tekle solze blaženega veselja,
kakor še nikdar ne v življenji; da, čutil je v svojem
srcu neko srečo in blaženost, kakoršne do sedaj
Krištof Šmid VI, JO

ni poznal. Otroke pa, ki so stegali svoje roke proti
njemu, vzel je zaporedoma v svoje naročje ter jih
poljuboval z očetovsko ljubeznijo. Prosil je Anico
naj prinese tudi najmanjše dete, ki še ni znalo
govoriti in hoditi. Prinese je; dete se je veselo
smejalo staremu, prijaznemu možu. Tudi je pustilo,
da je je vzel v svoje naročje.

„Oj, dobro, ljubko dete! jaz neusmiljeni človek
sem ti hotel vzeti tvojega ljubega očeta ter te
storiti nesrečnega, preden si znalo izgovoriti in za¬
klicati njegovo ime. Sedaj se me pa ni treba več
bati. Smejaj se vedno v svojej otročjej nedolžnosti.
Svoje dni, katere mi bode dal ljubi Bog preživeti,
hočem obrniti le na to, da tebe, zalo dete, ter
tvoje ljubeznjive brate in sestrice, kakor tudi tvoje
stariše osrečim, kar je v mojih močeh.“ Tako je
govoril sivi starček nedolžnemu otroku, ki seveda
ni razumelo besede.

Med tem je pripravila soproga tako dobro
večerjo, kakor je to v naglici mogla storiti. Ra'
nepričakovanih dogodkov današnjega večera je bila
na večerjo popolnoma pozabila. Grof Alfonz je
zahteval, naj so tudi otroci pri mizi. Veseli starček
je sedel med srečnima zakonskima, njemu nasproti
pa oče Anton. Mati je držala v naročji svoje naj¬
mlajše dete. Grof Alfonz je bil tako srečen, zado¬
voljen in vesel, kakor še nikdar ne vse svoje žive
dni. Jako ga je razveseljevalo veselo govorjenje
nedolžnih otrok. Prosil je stariše, naj jim ne za-
branjujejo; da celo nerazumljivo žlobudranje naj¬
mlajšega otroka v naročji matere donelo mu je
jako prijetno,

„Oj, dobri Bog, kako dobrotljiv si! Oj, koliko
nezazluženo srečo si mi pripravil na stare dni!
Cisto sam, zapuščen in otožen sem medlel med
dnevom v svojej sobi; svojib krasnih palač v Ma¬
dridu niti več nisem obiskal. V gradu, kjer sem
bival, vladala je smrtna tihota, Moral sem preži¬
veti vse svojo ljube, svojo soprogo in svoje otroke.
Moral sem gledati, kako so jih položili v grob.
Pod milim solncem nisem vedel za nobenega so¬
rodnika. Sedaj pa, ljubi Bog, si me pripeljal k
tako srečnej obitelji! Našel sem zopet svojega strič-
nika, katerega sem že davno imel za mrtvega, —-
ter njegovo ljubeznjivo soprogo z otroci, katerim
hočem od sedaj biti dober oče. Ljubi Bog, za¬
hvalim. se ti za to milost! Vse moje življenje, ki
mi ga bodeš še dal, naj jo posvečeno le zahvalnej
molitvi!“ Tako je molil grof Alfonz po dokončanej
večerji. ___

Štiri in dvajseto poglavje.

E S AR.

C?rof Alfonz je želel nekaj dni preživeti pri
Ferdinandu in v krogu njegovih ljubeznjivih otrok.
Bil je jako srečen in zadovoljen pri blagej obitelji.
Potem pa je hotel iti na cesarski dvor z vso
obiteljo, da poravna Ferdinandovo dedščino, kolikor
bode le moči.

V teh srečnih dneh ga je iznenadilo še neko
nepričakovano veselje. Nekega večera se pripelje
grof Galaz s svojo soprogo in njeno prijateljico
grofinjo Predgradsko, da častita Ferdinandu in

148

njego?ej soprogi, Nihče se ni nadejal tako ime¬
nitnih gostov,

Ferdinand je sicer precej sporočil svojemn
dobrotniku grofu Galazu svojo nepričakovano srečo.

4§JP Anica pa svojej dobrotnici grofinji Predgradskej.
Blago gospodo je ta nepričakovana vest tako izne-
nadila in razveselila, da so hoteli osebno vrlemu
Ferdinandu in njegovej blagej soprogi Anici izraziti
svoje veselje in častitanje,

Največje veselje pa je bilo to še za grofa
Alfonza, ki ni mogel svojega ponosa na plemstvo
popolnoma zadušiti v srci, Jako dobro je delo
njegovemu srcu, ko je grof Galaz pozdravil svo¬
jega dosedanjega oskrbnika kot grofa Alvareca,
grofinji pa veselja objeli ponižno soprogo Anico,
Več časa, nego je popreje mislil, ostal je grof
Alfonz pri Ferdinandu. Še le črez dolgo je šel s
Ferdinandom in njegovo obiteljo na cesarski dvor.

Prišedši na Dunaj se oglasi, naj ga cesar
zasliši. Cesar mu takoj željo izpolni; kajti španj-
ski gr and Alfonz je bil pred svetom še vedno
jako veljaven mož. Ker je bil jako zaslužen mož
za svojo domovino, čislal ga je cesar, kot kralj
španjski, jako. Grand Alfonz je na dolgo in široko
pripovedoval čudno osodo svojega stričnika. Raz¬
ume se, da je jako skrbno zamolčal svojo krivdo.
Povedal je le, da je Bernard grof Rijo, jako blag
mož, ki pa mu je bil najhujši sovražnik, znal z
zvijačo in na tihem dobiti v svojo pest Ferdinanda,
ko je bil še nežen deček. Vendar le pa je skrbel
grofu Ferdinandu za stanu primerno odgojo. Tudi
je skoraj gotovo imel jako dober namen z mladim

147

grofičen). Nagla smrt pa ga je zadržala, da ga ni
mogel izvršiti.

Cesar pravi nato, da Ferdinandovi otroci ni¬
majo pravice do grofije v Španiji po postavah te
dežele. Tudi kralj sam ne more teh postav samo- %
voljno izpremeniti ali pa odstopiti od njih. Kot
nemški cesar hoče pa na drug način skrbeti za
Ferdinandove otroke na popolno stričevo zadovolj¬
nost. Želi pa sam videti Ferdinanda in njegovo
soprogo.

Najprvo je sedaj grof Alfonz skrbel, da pre¬
skrbi Ferdinandu in njegovej soprogi tako lepo in
dragoceno obleko, kakoršno je le nosil kak grof
ali grofinja v onem času. Zlasti je okinčal so¬
progo z onim dragocenim kinčem, leskečim se dra¬
gih dijamantov, katerega je podedovala nekdaj nje¬
gova rajna soproga Blanka po Ferdinandove j materi.

K sreči ga je vzel s seboj. Grof Alfonz predstavi
Ferdinanda in njegovo soprogo cesarju. Hudo je
tolklo soprogi srce, ko je stopila pred najmogoč¬
nejšega gospoda, prvega celega kraljestva.

Jako prijazno ju cesar sprejme ter z dopada-
jenjem opazuje zala, ljubeznjiva zakonska. Potem
pa reče Ferdinandu tako: „Ferdinand grof Alvarec!
menim, da ste že culi iz ust svojega strica vzroke,
radi katerih ni v mojej moči, da bi ohranil vašim
otrokom dedno pravico do grofije vaših pradedov.

Na Slezkem pa jo ravno sedaj na prodaj lepo
in obširno posestvo, grad Batibor. Vaš stric, grof
Alfonz, mi je nekdaj za časa vojske, ko sem bil v
hudih denarnih stiskah, posodil veliko svoto, ki bode
ravno zadostovala za nakup onega gradu. Svoto, ki

148

mi jo je podaril stric, podarim sedaj vam. Že
sem ukazal, naj se vam izplača. Kupite si za-njo
oni grad in ostanite na avstrijskih tleh tako zvest
podložnik, kakor ste mi bili dosedaj, vaš oče in
* vaš stric v Španiji, Vas pa, blaga soproga, katero
je blago srce že davno delalo plemenito, povzdignem
s tem v grofovski stan. Plemiški list z mojim lastno¬
ročnim podpisom bodem vam še danes poslal. “
Ferdinand in njegova soproga padete pred
cesarja na kolena, poljubita mu spoštljivo roko ter
se prisrčno zahvalita za toliko milost, Cesar jima
reče: „Grof in grofinja Alvarec, vstanita! Skažern
vama s tem svoje milostivo dopadajenje,“

Grof Alfonz je bil neizrečeno vesel, da ga je
cesar prehitel ter mu izpolnil prošnjo, ki jo jo imel
na jeziku, predno jo je razodel. Z živo besedo sc
zahvali cesarju za to milost. Grofinji Anici pa častita
tako prisrčno, da se je kar videlo, da mu je še le
sedaj kot grofinja Alvarec všeč in po volji. Cesar od¬
pusti Alfonza, Ferdinanda in soprogo z besedami: „Z
Bogom! Ostanemo vam v svojej milosti naklonjeni!“
Alfonz je šel s Ferdinandom in njegovo obitcljo
nemudoma na Slezko, da vidi oni grad. Našel je
lepšega, nego se je nadejal. Kup je bil kmalu
sklenjen. Alfonz je sklenil ostati nekaj mescev ondi.
Med tem časom je skrbel, da se je grad in vrt
olepšal, kar se je le dalo. Preskrbel je v gradu
stanu primerno notranjo opravo. Ferdinand in Anica
sta bila veliko srečnejša nego popreje. Vendar pa
ne radi tega, ker sta bila v krasnem gradu, kakor
jima ga je priredil stric; tudi ne, ker sta imela
najboljših jedi na izbiranje in se krasno oblačila;

143

ne, ker so ju ljudje bolj čislali in čestili nego po-
preje; le radi tega sta bila bolj srečna in zadovoljna,
ker sta mogla s svojimi bogatimi dohodki bližnjemu
več dobrega storiti, kakor popreje pri le pičlih
dohodkih.

Slednjič je prišel dan, da grof Alfonz odrine
nazaj v Španijo. Napoči ura ločitve. Vsa obitelj,
oče, mati in otroci so stali jokaje okoli njega.
Ferdinand in njegova soproga ga objameta, otroci
so se pa oklepali njegovih nog. Jako britko mu je bilo
pri srci; izprevidel je, da mu ni moči ločiti se od
obitelji, kjer je v kratkem času preživel tako srečne
in blažene trenotke. Zaradi tega reče: „Ne, ne, moji
dragi otroci in vnuki, ne morem vas zapustiti! Pri
vas hočem ostati in vi mi bodete jedenkrat zati¬
snili oči. Nikjer še nisem bil tako srečen in za¬
dovoljen kakor med vami. Imel sem v Španiji,
jednej najlepših dežel na svetu, vse česar le srce
poželeti more: visoko in imenitno službo, čast,
bogastvo, vnanji blišč, mnogo gradov in posestev,
vse zložnosti prijetnega življenja. Vendar me pa
vse to ni moglo osrečiti; bil sem jako nesrečen.
Vsa ta posvetna slava me ni mogla obvarovati
žalostne osode. Pogrešal sem glavne reči: zado¬
voljno srce, strasti prosto in mirno vest. Ko sem
pa videl vašo domačo srečo in zadovoljnost, ljube¬
zen in jedinost, zaničevanje vnanjega blišča in tiho
usmiljenost do revnih m nesrečnih, spoznal sem še
le, v čem obstoji prava sreča in zadovoljnost,"

Grof Alfonz je ostal pri svojem stričniku.
Tudi oče Anton se ni več vrnil v svojo domovino;
ostal je v gradu, da opravlja službo božjo v krasnej

grajskej cerkvici, katero je Alfonz jako krasno
obnovil in okinčal.

Grof Alfonz je posvetil slednje dni svojega
življenja jedino le Bogu. Le to mu je bila za na¬
prej jedina skrb, da dopada Bogu. Njegova naj¬
večja sreča in radost pa je bila, da druge osreči
in oveseli.

Čestokrat je rekel: „Soparno in dolgočasno,
polno hudih neviht je bilo po mojej lastnej krivdi
poletje mojega življenja. Nikdar ne morena Boga
dovolj zahvaliti, da mi je pripravil tako lepo in
veselo jesen mojega življenja, da si jo nisem za¬
služil, niti je pričakoval. Popolnoma srečen in za¬
dovoljen sem še le postal, ko sem se popolnoma
posvetil Bogu, postal ponižen, — in dobrotljiv do
vseh ljudi. Brez strahu božjega, ljubezni in poniž¬
nosti ni prave sreče in zadovoljnosti na zemlji. “

Cešče je ponavljal izrek starih modrijanov;
„Brez kr eposti ni prave sreče na zemlji;
brez vere pa ni prave kreposti."

NARODNO IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000490861



>

o

1

✓