Alenka Glazer Ruše
PERSPEKTIVE V ZGODNJIH ŽUPANČIČEVIH OTROŠKIH PESMIH*
Župančičeve otroške pesmi se po tematiki, motivih, oblikovnih in slogovnih značilnostih, še posebej pa po temeljnem življenjskem občutju, ki v pesmih prihaja do izraza, in po odnosu do otroka ter sveta sploh, kakor se v njih kaže - na osnovi česar je mogoče razsojati o perspektivah v tej poeziji - delijo v dve dobi, prvo od 1894 do 1903 in drugo od 1907 do 1948. Spremembe, opazne v okviru teh dveh dob, omogočajo določanje še krajših obdobij.
Pri tokratnem premišljanju o Župančičevi otroški poeziji so upoštevana besedila, ki spadajo v čas njegovih literarnih začetkov in hkrati še njegovega gimnazijskega šolanja: od prvih objav v Vrtcu in Angeljčku (ter deloma Domu in svetu) leta 1894 do sredine leta 1896, do pesmi Oblaček, ki je izšla v Vrtcu 1896.1 Ta pesem vnaša v primerjavi z dotedanjimi pesmimi v Zupančičevo otroško poezijo nova čustva in razpoloženja, ki napovedujejo osebno izpovednost in s tem novo obdobje v tej poeziji, tako da pomeni v zgodnji Župančičevi otroški liriki opazno prelomnico. V tem obdobju je Župančič objavil osemintrideset otroških pesemskih besedil, med njimi devet ugank, dva dramsko zasnovana teksta, Vile2 in PrstP, ter prevod pesmi Večer4 ukrajinskega pesnika Danila Mlake - Izidorja Vorobkeviča.
Podrobnejše premišljanje o perspektivah v zgodnjih Župančičevih pesmih potrjuje splošen vtis o tej poeziji: da so v začetku pesmi še močno naslonjene na pesniško tradicijo pri nas in se v njih oblikuje svet vrednot in pojmovanje otroka ter njegovega mesta v tem svetu, kakršni so bili takrat splošno veljavni, kar potrjuje primerjava s starejšo in sočasno slovensko otroško poezijo ter z »literarnim programom« urednika Vrtca in Angeljčka Antona Kržiča. A že od začetka se v Župančičevih pesmih pojavljajo poudarki, s katerimi se ta besedila odmikajo od literarne tradicije: to so poleg ritmičnih, oblikovnih in izraznih značilnosti, ki jih pozna
* Besedilo prinaša dopolnjen referat, prebran na simpoziju Perspektive v mladinski književnosti, 28. maja 1999 v Mariboru.
1	Oblaček Vrtec 1896, str. 81, Smiljan Smiljanič.
2	Vile. Vrtec 1895, str. 143, Smiljan Smiljanič.
3	Prsti. Angeljček 1895, str. 78, Smiljan Smiljanič.
4	Večer. (Maloruski zložil Mlaka; prevel Smiljan Smiljanič.) Vrtec 1895, str. 96. - Prim. ŽZD V, str. 275. - Danilo Mlaka je psevdonim za Izidorja Vorobkeviča; prim. Alenka Glazer, Župančič in ukrajinska poezija. Oton Župančič. Simpozij 1978. Ljubljana 1979, str. 385-404, razrešitev psevdonima str. 385, 399.
13
ljudska pesem, zlasti belokranjska, predvsem motivi, vzeti iz domačega življenja in belokranjskih običajev ter obredij. Posebej pa izstopa pesnikovo pojmovanje otroka, ki je zanj enakovreden sooblikovalec življenja kakor odrasli in znanilec radostnega zaupanja v prihodnost. Tako življenjsko občutje je položeno v osnovo ene prvih Župančičevih otroških pesmi Na Jurjevo, ki je nastala najpozneje v aprilu 1894, a izšla v Vrtcu aprila 1895.
Koliko novega prinaša pesem Na Jurjevo,5 se zavemo, če jo primerjamo s pesmijo Zvezde-, obe je mladi Župančič poslal uredniku Vrtca kot prvi besedili, ki naj bi izšli v glasilu, dostopnem javnosti. Dotlej je sodeloval samo v dijaških listih. Pesem Zvezde6 je izšla v junijski številki Vrtca 1894. Objava pesmi je bila napovedana že v majski številki,7 kjer novi urednik Vrtca Anton Kržič, ki je po smrti Ivana Tomšiča 17. aprila 1894 prevzel uredništvo Vrtca, pozdravlja prvega novega sotrud-nika, mu obljublja skorajšnjo objavo pesmice Zvezde, za hkrati poslano pesem Na Jurjevo pa ugotavlja, da je prišla prepozno, a napoveduje njeno objavo naslednje leto. Razlike med obema pesmima niso samo v oblikovalnih postopkih, temveč predvsem v osnovnem življenjskem občutju in občutenju otroka ter njegovega mesta med ljudmi.
Pesem Zvezde je pisana z vidika odraslega. Ta se do otroka obrača z nagovorom in mu zastavlja retorično vprašanje, ki uvaja obsežen odgovor. Snov vprašanja ni vzeta iz otrokovega bližnjega okolja, vendar mu ni tuja: tiče se zvezd, ki otroka s svojo svetlobo že zgodaj privlačijo in ga zanimajo. Toda vprašanje: »kaj so zvezde zlate« ne omogoča odgovora, ki bi otroku pojasnil karkoli v zvezi z zvezdami, temveč so v odgovoru uporabljene kot prispodoba nečesa abstraktnega, otroku težko predstavljivega: »Ta nebrojna zvezd krdela — / to so naša dobra dela.« Kljub konkretizaciji prispodobe s podobo Boga, ki naša dobra dela - zvezde - »vsako noč prižiga«, abstraktnost pesemske snovi še stopnjujeta verza: »Ne na zemlji, na višini / prostor dušni je vrlini;« tam naj bo vsem vidna in od vseh občudovana. Tako se alegorična pesem Zvezde na koncu izoblikuje v spodbuden zgled otroku, ki gaje pesniški subjekt v začetku nagovoril.
Pesem iz istega časa Na Jur(i)jevo že s podnaslovom Belokranjski običaj8 opredeli snov krajevno oziroma pokrajinsko in jo predstavi kot opis običaja, torej dogajanja v stvarnem življenju. Štirikitična pesem je oblikovana kot prvoosebna pripoved množinskega subjekta. Ta v pesemskem besedilu ni določneje opredeljen, vendar je iz dodanega opisa o poteku obredja9 razvidno, da so jurjaši, ki v pesmi govore, otroci. Po začetnem opisu obhoda »od hiše do hiše« razglasijo zelenega Jurija za znanilca pomladi, zimo pa z zaklinjanjem odženejo. V naslednjih treh kiticah se obračajo neposredno na ljudi, pri katerih so se ustavili. Od hiše odganjajo s šibo požar in kličejo srečo, v zameno za »take darove« prosijo za jestvine, po obdarovanju pa želijo blagoslova za obilen pridelek. Vse besede jurjašev učinkujejo zelo konkretno, življenjsko. V njihovem nagovoru je uporabljen način pogovora,
5	Prim. ŽZD V, str. 265, 329
6	Zvezde. Vrtec 1894, str. 103, B. K.
7	Vrtec 1894, str. 87.
8	Na Jurijevo. (Belokranjski običaj.) Vrtec 1895, str. 55, Smiljan Smiljanič.
9	Opis obredja je podoben opisu v pesmih št. 4992 in št. 4995 iz Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi - prvo je zapisal Janko Barle, drugo Ivan Šašelj; prim. tudi opis Franceta Marolta po pripovedovanju Mare Magdičeve, Tri obredja iz Bele Krajine, Ljubljana 1936, str. 8-9. Prim. še ŽZD V, str. 265, 329.
14
kakor lahko teče med ljudmi, ki so si enakovredni in enakopravni. Nihče se v pesmi ne obrača do otrok z nasveti, poukom in spodbujanjem, kakor se v pesmi Zvezde. Pa ne samo to: otroci so v pesmi Na Jurjevo prinašalci sreče, veselja in blaginje. Posebej značilen je verz, ki odnos med odraslimi in otroki osvetljuje z dejstvom iz vsakdanjega življenja, ko so otroci kdaj tudi poredni in potrebni ukora starejših, zato naj darovana šiba »strahuje poredno vam dečico«; deminutiv dečica govori o prisrčnosti, ki vlada med odraslimi in mladim rodom.
Pesem Zvezde je alegorija o dobrih delih v smislu krščanskega nauka, podana v duhu dotakratnih besedil za otroke, v pesmi Na Jurjevo je upesnjen izsek iz življenja, kakršnega je pesnik v otroških letih sam sodoživljal in ga v pesniški obliki obnovil iz spomina. Opis belokranjskega obredja brez vznesenih besed, s stvarnim besednjakom upodablja otroško samoumevnost, s katero otroci izrekajo zaupanje v prihodnost, ter prerašča v optimističen slavospev pomladi in nanovo prebujenemu življenju. Zazrtost v prihodnost in vera vanjo postaja tako že na začetku Zupančičevega ustvarjanja ena vodilnih tem njegove poezije.
Podobno dvojnost, kakor se kaže v prvih dveh Župančičevih otroških pesmih, je mogoče ugotavljati tudi v njegovih naslednjih besedilih. Dvojnosti se kažejo v pesmih z različnimi motivi, a najbolj so opazne v pesmih z motivom otroka. Po načinu, kako je v njih upodobljen otrok in njegov odnos do obdajajočega ga sveta ter tega sveta do njega, se pesmi delijo v besedila, ki nadaljujejo tradicionalno poezijo za otroke, ter v pesmi, ki prinašajo novo pojmovanje otroka in s tem novo vrednotenje vloge otroške poezije. Take dvojnosti pa niso v vseh pesmih do kraja izoblikovane in so novosti ponekod razvidne samo iz odtenkov, ki barvajo na videz že znane motive.
Otroško poezijo — in književnost za otroke sploh — je v času, ko se je med avtorji pojavil mladi Župančič, usmerjal Anton Kržič. Že konec osemdesetih let, ko še ni bil urednik Vrtca, je intenzivno spremljal našo mladinsko književnost in o njej tudi pisal. Svoje zahteve za mladinsko književnost (ki jo je enačil s književnostjo »za ljudstvo«) je v Oceni slovenskih knjig za mladino in ljudstvo leta 188910 strnil v deset točk: »Od dobre mladini namenjene knjige zahtevam zlasti te-le lastnosti: da 1. vero pospešuje in zanjo ogreva; 2. srce blaži in boljša ter značaj utrjuje; 3. razodeva stud nad grehom, navdušuje pa za čednost in za to, kar je vzvišeno, lepo, plemenito in blago; 4. vzbuja domoljublje in zlasti ljubezen do presvitlega vladarja; 5. kaže spoštovanje do starišev, do duhovske in svetne gosposke, do učiteljev in odgojiteljev; 6. širi koristno znanje; 7. priganja k delavnosti in skromnosti; 8. mlado srce pošteno razvedruje in oveseljuje; 9. tudi v lepem jeziku naj bo pisana in 10. glede tiska in zunanje oblike brez hibe in pa nikar ne predraga.« V skladu s temi navodili, ki so postala še bolj zavezujoča od trenutka, ko je Kržič prevzel uredništvo Vrtca, se je še vrsto let razvijala naša mladinska književnost in v njenem okviru otroška poezija.
Župančič je Kržičeve zahteve v začetnih pesmih večinoma upošteval. Tako je v skladu s prvo točko Kržičevih navodil, da naj dobra mladinska knjiga vero pospešuje in zanjo ogreva, napisal kar nekaj pesmi, ki spodbujajo otroka k molitvi. V pesmi Zvezdici11 se otrokovi molitvi za bolno mater pridružita zvezdici in je njihova
10	Ocena je izšla v Koledarju katoliškega tiskovnega društva v Ljubljani 1889 in tudi kot samostojen ponatis.
11	Zvezdici. Angeljček 1895, str. 6, Smiljan Smiljanič.
15
molitev uslišana. Idealizirana podoba otroka in poosebljenih zvezdic učinkuje idilično, hkrati pesem nakazuje povezanost med otrokom in materjo. Poosebitev narave, kakršno pozna zlasti ljudska pesem, in idiličnost se pojavita pozneje še v vrsti Zupančičevih otroških pesmi, kar že na začetku vnaša v te verze drugačne značilnosti, kakor jih je poznala dotakratna slovenska otroška pesem.
Na povezavo s tradicionalno otroško poezijo kaže motiv osirotelega otroka v pesmi Sirota,12 ki se v svoji zapuščenosti priporoča božjemu varstvu. Hkrati njegovo nagovarjanje ptičic, ki naj mu bodo sestričice, pesem približuje folklorni poeziji, liku otroka pa dodaja poteze zaupljive neposrednosti, s katero se predaja naravi; to doživlja kot poosebljeno in sebi prijazno.
Poziv k molitvi in motiv angela varuha iz nebes postavlja deloma v okvir tradicionalno grajene otroške poezije tudi Župančičevo pesem Uspavanka.13 Obenem se v tej pesmi izoblikuje svet nasprotij: mati otroka spodbuja k molitvi, ki ga bo obvarovala pred vsem hudim, kar mu preti, če ne bo lepo molil in pridno zaspal; svari ga pred ogrožajočimi silami, ki so ponazorjene z mračnim likom iz ljudskih pripovedi, divjim možem iz globoke jame, ter z volkom, s temno nočjo in hudim čukom, ki predstavljajo grozeče sile narave; otroka pa lahko pomiri in ga zaščiti angel varuh. Tako je v pesmi, v kateri je še prisotno ljudsko predkrščansko verovanje v mračne sile, kot svetel nasprotni pol prikazan lik iz krščanske vere.
Na osnovi predkrščanskega pojmovanja dvojnosti sveta in življenja pa je v celoti grajena zgodnja Župančičeva dramska pesnitev Vile.u Gre za bajeslovni motiv vil, ki zločestne ljudi kaznujejo, a pridne in dobre nagrajujejo. V tem besedilu še ni čutiti neposrednega vplivanja Kržičevega usmerjanja, saj je zasnovano na podlagi bajčne oziroma pravljične etike, ne krščanskega pojmovanja sveta. Zaradi pravljič-nosti je besedilo lahko učinkovalo tudi kot otroško, čeprav so v opis dogajanja vključeni poleg bajeslovnih bitij le odrasli, ne otroci.
Kržičev vpliv pa občutno kaže zgodnja pesem Zima,15 ko obširno razlaga, kaj vse preti Mirku, ki »Noče se učiti, / noče prav moliti, / noče priden biti -«. Resnost grožnje je s poosebitvijo zime sicer omiljena že v prvi, daljši varianti. V skrajšani obliki za natis v Pisanicah je izpuščen ves opis zagrožene kazni, pa tudi razlogi zanjo. Ostali so samo (nekoliko predrugačeni) verzi: »ker on nič ne dela, / ker on nič ne dela, / ker on nič se ne uči -«, grožnja pa se je spremenila v šaljivo draženje otroka, o čemer govori tudi novi naslov: Pesem nagajiv/ca.^ Predelava besedila za Pisanice izpričuje Župančičev odnos do otroka, kakor se mu je v tem času zavestno izoblikoval. Pesnik noče biti učitelj, vzgojitelj in strog usmerjevalec otroka, temveč se z njim poigra kot s sebi enakim. Igrivost je položena v podvojitve besed in verzov, s čimer je posnet pogost način otrokovega igranja z besedami, ki s tem izgubijo svoj resnobni pomen.
Na podoben način je grajena pesem Ali te ni nič sram?,17 ko s šaljivo nagaji-vostjo nagovarja otroka, ki se zjutraj obotavlja, da bi vstal. V Pisanicah je neposreden odnos med otrokom in poosebljeno naravo, smejočo se zorico, postavljen
12	Sirota. Angeljiek 1895, str. 65, Smiljan Smiljanič.
13	Uspavanka. Angeljiek 1896, str. 84, Smiljan Smiljanič.
14	Vile. Prvotno besedilo je ohranjeno v arhivu Zadruge, z delnimi spremembami je bilo objavljeno v Vrtcu 1895, str. 143, pod psevdonimom Smiljan Smiljanič. Prim. ŽZD VI, str. 445-446.
15	Zima. Angeljček 1895, str. 10, Smiljan Smiljanič.
16	Pesem nagajivka. Pisanice 1900, str. 42.
17	Ali te ni nič sram? Angeljček 1895, str. 31. Smiljan Smiljanič.
16
tudi v naslov: Zorica.18 Navidezni očitek o sramotnosti jutranjega poležavanja, torej lenarjenja, zazveni iz njenih ust skoraj kot zarotniško zavezništvo z otrokom.
Brez ostrine zveni tudi dedkova grožnja v pesmi Bav-bav\,19 ko vnučku, ki zvečer ne zaspi, slikovito opisuje grozljivega bavbava, kako »po poredno deco hodi«. Dvogovor med njima, ki že zaradi deminutivnih oznak učinkuje ljubeče prizanesljivo in šaljivo, je poln nazornih podrobnosti. Te lahko podžigajo otrokovo domišljijo, vendar iz njegovih besed veje občutek, da mu v domači hiši resnična nevarnost ne more pretiti, in pesem se preveša v idilo.
Prisrčno neposreden odnos med odraslim in otrokom je oblikovan tudi v pesmi Konjič,20 ki povzema besede odraslega otroku ob skupni gibalni igri. Otrok se guga na dedovem kolenu, ki ga v domišljiji spremeni v čilega konjiča. V Pisanicah so izpuščeni sklepni verzi o konjiču-kolenu, stvarno pojasnilo igre pa je postavljeno v naslov: Na kolenu.21
Idila, značilna za vse te pesmi o igranju z otrokom, prav tako prevladuje v dveh zgodnjih Župančičevih otroških pesmih, ki sta izšli \Angeljčku že leta 1894: Cvetke, ptice in deček22 in V bajnih deželahP V obeh je upodobljeno otrokovo sočutje, usmiljenje in pripravljenost, da pomaga živalim in rastlinam (v prvi pesmi) ter ubožcem in pobožnim ljudem, bolnim, nadložnim starcem (v prvih treh kiticah druge pesmi). Obe pesmi sta snovno-motivno ter po svojem sporočilu, ki naj učinkuje kot vzor za posnemanje, v skladu s Kržičevo zahtevo, naj otrokom namenjeno literarno delo »srce blaži in boljša ter značaj utrjuje«. Tako je bila naravnana že prva Župančičeva objavljena pesem Zvezde. In kakor že prvo pesem tudi tidve pesemski besedili idealizacija približuje naši dotakratni mladinski književnosti; poteze samosvojega oblikovanja pa se kažejo v naslonitvi na poetiko ljudske poezije in v poudarjeni idiliki: prav ta Župančičeve zgodnje pesmi vsaj deloma odmika od Kržičevih zahtev. Hkrati pa v desetkitični pesmi V bajnih deželah kar v sedmih kiticah zaživijo pestre podobe bujne domišljije. Pred bralcem se oblikuje »dežela daljna tretja«, polna smeha, petja in iger srečne dečice. Ta deca si v fantazijskih predstavah podreja celotno naravo in v igro vključuje vesolje, mavrico, sonce in luno. V tej pesmi je torej ponazorjena otrokova igrivost in njegova razgibana, sproščena domišljija, ki podira meje med stvarnim in domišljijskim svetom. Tako ti verzi že na začetku Župančičevega pesniškega ustvarjanja izpričujejo pesnikovo pojmovanje otroka, za katero sta značilni neobremenjena igrivost in bujna domišljija.
Drugačna je igra, ki jo pesnik uporablja v svojih ugankah. Te so namenjene predvsem bistrenju otrokovega uma in hkrati s tem širjenju znanja, s čimer je deloma izpolnjena Kržičeva šesta zahteva za mladinsko književnost, s tem, ko z rešitvijo uganka otroka reševalca razvedri in razveseli, pa tudi sedma Kržičeva zahteva.
Med devetimi ugankami iz tega časa sta dve obširno izdelani primeri, o nebu z zvezdami,24 ki ga pesnik primerja vrtu s cvetkami, ter o zvezdah, ki jih primerja
18	Zorica. Pisanice 1900, str. 40.
"	Bav-bav!Angeljček 1895, str. 44, Smiljan Smiljanič. V Pisanicah 1900, str. 43, je pesem naslovljena Zvečer, prej neimenovani otrok pa se tu imenuje Joža.
20	Konjič. Angeljček 1895, str. 45, Smiljan Smiljanič.
21	Na kolenu. Pisanice 1900, str. 39.
22	Cvetke, ptice in deček. Angeljček 1894, str. 45, Smiljan Smiljanič.
23	V bajnih deželah. Angeljček 1894, str. 45, Smiljan Smiljanič.
24	Čujte čudo preveliko. - Nebo. Vrtec 1894, str. 127, Beli Kranjec.
17
bučelicam.25 Snov in podobe teh ugank se torej povezujejo z zgodnjimi Župančičevimi pesmimi. Uganka o lastovici26 ponazarja posamezne lastnosti skritega predmeta. Palindrom Sir-ris27 sloni na besedni igri in povezuje dva oddaljena pojma. Ostalih pet ugank pripada logogrifom: Grad - glad,2S Kol - vol,29 Kača -koča,30 Zastava - zaslavi-ca 31 in Leto - letd.32 Te uganke potrjujejo pesnikovo veselje do besednih iger, kar prav tako privlači otroke. Uganke torej z besednimi igrami, povezovanjem nepričakovanih, kdaj izrazito nasprotujočih si pojmov ali pojavov in z domišljijsko razgibanimi primerami spodbujajo otrokovo domišljijo in njegovo sposobnost igranja z besedami. Po vrstah ugank sicer tudi ta besedila ostajajo v okviru enigmatike, kakršno je takrat prinašal Vrtec, hkrati pa se s svojimi značilnostmi pridružujejo drugim besedilom mladega Župančiča, namenjenim otrokom.
Kako pogosta je med temi značilnostmi v začetku bila idila, zgovorno kaže primer pesmi Mlada pastirica,33 ki je kot prva nastala k sliki, s katero je bila objavljena. To priča ne samo o neposrednem sodelovanju pesnika in urednika, kajti Kržič je imel klišeje, h katerim so mladi sodelavci po lastni izbiri pisali besedila, temveč je značilno tudi dejstvo, da si je mladi Župančič izbral sliko, h kateri je lahko ubesedil idilo. Toda kljub idiličnosti motiva je v Mladipastirici ves čas čutiti grožnjo bližajoče se noči in volka, kar vnaša v preprosto besedilo, pisano kot dekličin samogovor oziroma nagovor jagnjeta, ki ga drži v naročju, notranjo razgibanost.
Popoln idilični mir pa preveva pesem Večer34 ukrajinskega pesnika Danila Mlake - Izidorja Vorobkeviča, ki jo je mladi Župančič prevedel ter s tem potrdil, da mu je v prvih letih ustvarjanja bila idila res blizu.
Sicer pa lahko iz pesmi, nastalih k slikam, ugotavljamo čedalje določnejše pesnikovo oddaljevanje od Kržičevega usmerjanja. V njih je vedno bolj prepoznavno izrekal svoje občutenje otroka in njegovega mesta v svetu odraslih. To so -poleg Mlade pastirice - pesmi: Modri Slavo,35 Prvič na vrhu,36 Muca-kuharica,31 Mladi dedek,3* Pripovedka o nosku.39
Pesem Modri Slavo je na prvi pogled uperjena proti lenobi in s tem v skladu z dotedanjo literarno tradicijo in s Kržičevo zahtevo, naj mladini namenjeno delo »priganja k delavnosti in skromnosti«. Prvoosebni pripovedovalec v pesmi nagovarja otroke in jim postavlja »v vzgled« dečka Slava, ki vedno mirno premišljuje »modre, pametne stvari«. A ko zapazi, »da lenuha - polža zre«, svoje priporočilo za posnemanje prekliče. Sklepna verza: »He, ni vedno tisti moder, / ki podpira si
25	Jaz poznam bučelice. - Zvezde. Vrtec 1895, str. 48, Smiljan Smiljanič.
26	Vilice pri sebi nosi. - Lastovica. Vrtec 1895, str. 80, Smiljan Smiljanič.
27	Če besedo čitaš prav. Vrtec 1895, str. 48, Smiljan Smiljanič.
28	Z r kaže hišo ti beseda. Vrtec 1895, str. 80, Smiljan Smiljanič.
29	Kar beseda s k ti znači. Vrtec 1895, str. 80, Smiljan Smiljanič.
30	Bog nesreče ti ne daj. Vrtec 1895, str. 80, Smiljan Smiljanič.
31	-a-a-a vodi mlade roje. Vrtec 1895, str. 96, Smiljan Smiljanič.
32	Dni vrsto, več kot sto. Vrtec 1895, str. 79, Smiljan Smiljanič.
33	Mlada pastarica. Angeljiek 1895, str. 88, Smiljan Smiljanič.s
34	Prim. opombo 4.
35	Modri Slavo. Angeljiek 1896, str. 15, Smiljan Smiljanič.
36	Prvič na vrhu. Vrtec 1896, str. 31, Smiljan Smiljanič.
37	Muca-kuharica. Angeljiek 1896, str. 25, Smiljan Smiljanič.
38	Mladi dedek. Angeljiek 1896, str. 40, Smiljan Smiljanič.
39	Pripovedka o nosku. Vrtec 1896, str. 60, Smiljan Smiljanič.
18
glavo,« vnašata v besedilo prikrito nestrinjanje s Kržičevimi načeli in z zanikanjem oblikujeta lik otroka, kakršnega pesnik postavlja za resničen zgled: otroka, ki je razgiban, živahen in naraven.
Tudi pesem Mladi dedek, ki je oblikovana kot dvogovor med otrokom in odraslim ter se zdi najprej uperjena proti otroški domišljavosti, se ob pozornejšem branju izkaže kot besedilo o otrokovi bujni domišljiji, ki mu omogoča, da se prestavi v vlogo drugega. Pri tem je pesnikova naklonjenost na strani otroka, ne na strani neprizanesljivega odraslega, ki se iz otroka norčuje.
O nerazumevanju odraslih, kar lahko v otroku zbudi hudo razočaranje, govori pesem k sliki mladega dimnikarčka na vrhu dimnika Prvič na vrhu. Dimnikarčkov samogovor pripoveduje o užaljeni prizadetosti otroka, ki je prvič nekaj dosegel, pa si zdaj zaman prizadeva, da bi s svojim dejanjem zbudil odobravajočo pozornost odraslih. Ti se zanj sploh ne zmenijo in otrok na koncu pride do bridkega spoznanja, da bi se okolje zanj začelo zanimati le, če bi se mu nasilno uprl.
Bolj običajno otroško slabost, sladkosnednost, imata kot motivno osnovo dve Župančičevi besedili k slikam, Muca-kuharica in Pripovedka o nosku. Pesem Muca-kuharica z živahno razgibanim nagovorom svari pred sladkosnednostjo, a svarilo izgubi ostrino, ker ni namenjeno otroku temveč poosebljeni živali, na sliki upodobljeni v človeških oblačilih, in s tem prehaja besedilo na področje nerealnega, fantazijskega.
Sladkosnednost izzove zaplet tudi v pesmi Pripovedka o nosku, kjer pa mati obsoja predvsem lažnivost hčerke Mimice. Dialog med materjo in otrokom je stvaren, a materin dokaz o hčerkini laži, njen mehki nosek, prenese realno dogajanje na raven fantazijsko privzdignjenega, kar znatno omili na videz strogo vzgojno grajo besedila.
V teh pesmih ni več čutiti idilike, učinkujejo nekako trezno, deloma govore celo o razočaranju (Prvič na vrhu). Podoba sveta, kakor se kaže pesniku v teh besedilih, ne odslikava trdne povezanosti družinske ali vaške skupnosti, sredi katere bi se otrok lahko počutil varnega, neogroženega.
Stanje pred prebuditvijo v stvarnost, ki bo izničila iluzijo otroka, prikazuje pesem Kako bo Janko ptice lovili.40 Besedilo v nagovoru prvoosebnega pripovedovalca, ki se obrača k otrokom, povzema prvoosebno samohvalo malega Janka. Sosedov hlapec ga je namreč naučil, kako bo lahko brez truda lovil ptice na paši, ko jim bo potresel na rep soli. Verzi niso šaljivo nagajivi, temveč dajejo slutiti, kako se odrasli iz otroka norčuje. Tudi ta pesem, ki jo je motivno mogoče uvrstiti med besedila, nastala iz spominov na otroštvo v vaškem okolju, je napisana brez idiličnih poudarkov.
Stvarno učinkuje tudi zgodnje dramatizirano kratko besedilo Prsti,41 ki ob soigralčevi igri z otrokovimi prsti prikazuje prizor med otroki. Ti so se odločili, da si bodo sami postregli s priboljškom, pa jim najmanjši, mezinec, zagrozi, da jih bo zatožil mami. Zoper tožljivca se vsi vzdignejo, tako da sprva čisto preprosti verzi izzvenijo v upor proti vmešavanju odraslih v zadeve otrok. Hkrati se njihova poanta zoper sladkosnednost preusmeri v grajo tožljivosti. Droben prizor postane žanrska slika iz življenja otrok v okviru družine, naslikana brez idealizacije in idilike.
40	Kako bo Janko ptice lovil? Vrtec 1896, str. 15, Smiljan Smiljanič.
41	Prsti. Angeljček 1895, str. 78, Smiljan Smiljanič.
19
Podobno stvarno, živo in nazorno učinkujejo nekatera pesniška besedila mladega pesnika, ki svojo snov jemljejo iz vaškega sejemskega vrveža ali iz opisa posebnega prazničnega dogajanja. Take so pesmi: Kupite],42 Želje belokranjskega dečka,43 Pred šotorom44 in Tepežkarji.45
Pesem Želje belokranjskega dečka z naslovom določno postavlja dogajanje v belokranjsko okolje, ki ga je mogoče predvidevati tudi v vseh drugih navedenih pesmih. Druga skupna značilnost so podobni motivi, ki povezujejo otroke in odrasle. V vseh na ta ali oni način izstopa motiv denarja, materialnih sredstev, ki omogočajo ali onemogočajo potešitev otrokovih želja. Grajene so te pesmi, kakor sploh številne Župančičeve otroške pesmi, z neposrednimi nagovori otrok, njihovimi samogovori ali v dialogih z drugimi, večinoma odraslimi. Hkrati se v teh pesmih poleg prazničnega obilja zarisujejo podobe drugačnega življenja. Tepežna pesem v Tepežkarjih predvideva ali uresničitev želje ali tudi neuresničeno pričakovanje otrok. Želje belokranjskega dečka so pisane v pogojniku, ki nakazuje njihovo neuresničljivost. Najdoločneje je prikrajšanost otroka izoblikovana v pesmi Pred šotorom, kjer ob veselju otrok, ki so jim starši kupili želene stvari, ostaja sam in brez veselja osiroteli revni Stanko.
Med primeri, ki govore o otrokovi prikrajšanosti zaradi materialnega pomanjkanja, posebej izstopa že omenjena pesem Sirota. Ob že navedenih motivih prinaša v Zupančičevo otroško pesem motivno novost. Novo zazveni zadnjih pet verzov v pesmi, namenjenih domačemu kraju, kjer zdaj za siroto raste le trnje. V nagovoru ga prosi za »jedno rožico«, da jo ponese »v daljni svet, / kot drag spomin otročjih let«. Motiv elegične želje, da v daljnem svetu sirota (in hkrati pesniški subjekt) ohrani spomin na domači kraj in otroška leta, dobi v Župančičevi otroški poeziji kmalu zatem razširjeno pesniško dopolnilo v pesmi Oblaček.
Besedilo pesmi Oblaček46 je dvodelno (podobno dvodelna je tudi mnogo let pozneje nastala Duma, katere prvi zametek je mogoče videti v otroški pesmi Oblaček). V prvem deluje nagovorjen oblaček, ki seje znašel sam v prelepem tujem svetu. Pesniški subjekt ga sprašuje, zakaj se solzi. V drugem delu se pesniški subjekt poistoveti s solzečim se oblačkom, ki v prvoosebni izpovedi spregovori o tem, kako vse lepote tujega sveta ne morejo v njem preglasiti hrepenenja po nekdanjem domu. Tam je sredi bratcev in sestric živel v neskaljeni idilični sreči, ki se je zaradi nasilja okrutnega vetra trinoga nenadoma pretrgala. Tako pesem v alegoriji o oblačku govori o nepotešljivem hrepenenju po nekdanji sreči v krogu domačih. Prav brezupnost tega hrepenenja barva pesem s posebno melanholijo in elegičnostjo, kar ji daje kljub na videz epski snovi značaj osebne izpovedi. S to pesmijo se končuje prvo obdobje Zupančičeve otroške poezije, ki odslej začenja privzemati nove značilnosti. Pesnik je to pesem kot edino iz prvega obdobja sprejel v cikel otroških pesmi Jutro,*1 ki ga je uvrstil v svojo prvo pesniško zbirko Čašo opojnosti (1899).
42	Kupite!Angeljček 1895, str. 8, Smiljan Smiljanič.
43	Želje belokranjskega dečka. Vrtec 1895, str. 127, Smiljan Smiljanič.
44	Pred šotorom. Angeljček 1896, str. 31, Smiljan Smiljanič.
45	Tepeškarji. Angeljček 1895, str. 184, Smiljan Smiljanič.
46	Glej opombo 1.
47	Za podrobnejšo stilno analizo pesmi Oblaček, ki je v Čaši opojnosti izšla z nekaterimi spremembami, prim. Alenka Glazer, Simbolistične sestavine v Župančičevi zgodnji liriki. V: Obdobja 4. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Prvi del. Ljubljana 1983, str 321-332.
20
Ko je Župančič pripravljal drugo pesniško zbirko Pisanice (1900), ki je združevala njegovo otroško poezijo, je vanjo iz prvega obdobja sprejel tudi tri pesmi, ki prvotno niso izšle v glasilu, namenjenem otrokom, temveč v Domu in svetu. Pesnik jih potemtakem vsaj ob nastanku ni čutil kot otrokom primerna besedila. To so pesmi: Oblaka,48 Bora49 in Veter.50
Pesem Oblaka pomeni izrazito nasprotje idilični predstavi sveta, kakor se kaže v motivno nekoliko sorodni pesmi Oblaček. V dvogovoru dveh oblakov, rodnih bratov, beremo napoved dveh popolnoma različnih možnosti za usodo sveta. Beli oblak obeta blagodejno delovanje in obilje, črni oblak napove uničenje. Uvrstitev pesmi Oblaka v Pisanice je pokazala, da se Župančič v tem času ni pomišljal vključevati v otroško poezijo tudi podob disharmonije.
Kako se je Župančiču vrednotenje mladim primernega branja do leta 1900 spremenilo, kaže tudi sprejem dveh »maloruskih motivov« iz Doma in sveta, pesmi Bora in Veter, v Pisanice. Obe pesmi, katerih dogajanje je postavljeno v okvir narave, a govori o svetu odraslih in njihovih bojev, prinašata motiv smrti. Pa ne smrti, ki bi pomenila le prehod v posmrtno življenje ali bi bila osmišljena z nečim, kar bi presegalo vrednost življenja, temveč smrti, ki je dokončna in pomeni nepreklicen nasilni iztek mladih življenj; tragiko take smrti še posebej občuti mati padlega (v pesmi Veter).51 Oba maloruska motiva učinkujeta na bralca z intenzivnimi čustvenimi poudarki, podanimi s sredstvi folklorne poetike, in prinašata (po uvrstitvi v Pisanice) v zgodnjo Župančičevo otroško pesem izrazita elegična občutja.
Kakor je pokazalo naše premišljanje, se razpon Župančičeve poezije za otroke že v zgodnjem obdobju ves čas širi in hkrati oddaljuje od Kržičevih zahtev. Od idiličnih slik v preprostih verzih, besednih iger, ugank, uspavank za otroka v zibeli, od bujnih domišljijskih predstav, prizorov iz otroškega življenja, živih orisov običajev in žanrskih prizorov prehaja prek bridkih izkušenj o varljivem in minljivem občutku varnosti, ko se otrok sreča z gmotnimi omejitvami, do razočaranj, ko trčita drug ob drugega svet odraslih in naivne predstave otroka, dokler v pesmih, ki so bile med otroške sprejete naknadno, ne doseže poglobljenih življenjskih spoznanj o človekovi neprestani ogroženosti, še posebej zaradi njegove minljivosti in smrti, ki je tembolj tragična, kadar doleti mladega človeka.
Župančič pa je v teh zgodnjih verzih kljub motivno-tematski raznolikosti (in bogastvu slogovnih ter oblikovnih značilnosti, ki obsegajo nastavke za velik del njegove poetike v celotnem opusu) izoblikoval predvsem živo podobo otroka in hkrati »otročjih let«, torej otroštva. Ob naslonitvi na spominsko (avtobiografsko) gradivo oboje vnaša že v te zgodnje verze kljub opaznemu Kržičevemu vplivu samosvoje poteze Župančičeve otroške poezije. Ta se od dotedanje otroške poezije bistveno oddaljuje, še posebej z vrednotenjem otroka. V njem pesnik vidi sproščenega, enakovrednega člana v skupnosti, sredi katere živi, če pa je ta zveza načeta ali porušena, se pesnik zna vživeti tudi v niansirana občutja prizadetega otroka.
48	Oblaka. Dom in svet 1895, str. 324, Gojko.
49	Bora. (Maloruski motiv.) Dom in svet 1894, str. 502, Gojko. - V Pisanicah je bila pesem - s podnaslovom Maloruski motiv — objavljena na str. 32.
50	Veter. (Maloruski motiv.) Dom in svet 1894, str. 502, Gojko. - V Pisanicah je bila pesem - s podnaslovom Maloruski motiv — objavljena na str. 31.
51	Prim. Alenka Glazer, Župančič in ukrajinska poezija. Oton Župančič. Simpozij 1978. Ljubljana 1979, str. 385-404.
21
Tako se kot posebna vrednota Župančičevih otroških pesmi že v tej zgodnji dobi kaže pesnikov neposredni in tankočutni odnos do otroka.
Summary
PERSPECTIVES IN OTON ŽUPANČIČ'S EARLY POEMS FOR CHILDREN
According to the relationship between a child and the world itself (upon which the perspectives in this poetry might be judged) children's poems written by a famous Slovene poet for children Oton Župančič are divided into two periods: the first from 1894 to 1903 and the second from 1907 to 1948. Our concern considers the texts that belong in the time of literary beginnings, when he first published in Vrtec and Angeljcek (partly in Dom in svet) from 1894 till the mid 1896, as well as Oblaček. This very poem brings into his poetry new feelings and moods, which foretell a direct personal declaration and thus a new period in his poetry.
22