Janko Samec:
Božji orač.
Glejte ga, glejte... no, Jurija-vojščaka! S konja je skočil in plašč svoj je slekel: zgrabil za plug je, od zore do mraka brazdo za brazdo čez polje je vlekel.
Čudom so čudile drobne se ptice, kot da bi zrle v nebeška čudesa; v slutnjah vzdrhtele so mlade cvetice, tiho šumela so bujna drevesa.
On pa oral je in žlahtna semena sipal na zemljo iz polne je roke. Potlej spet skočil je konju v stremena, z njim odbrzel čez zelene je loke.
Pa se v nebesih je zmislil Bog Oče: »Peter, zalijmo, ker zemlja je suha!« — In sta semenu dodala še moče: žito je zrastlo in dalo je kruha!