Drsalke. Spisal F. G. Hrastničan fakec Kadilnikov je sedel nekega decembrskega dne pri oknu ter nekaj gladil in čedil. Sladak smeh mu je igral na usticali, in nje-gove oči so bile uprte edinole na predmet, ki ga je neusmiljeno Jakec je bil prav priden deček, in gospod učitelj se ni ni-koli pritoževal črez njega; a nekaj je imel na sebi ta-le Jakec, i kar ga ni delalo posebno priljubljenega. Iz prvih besed, ki jih je izpregovoril s tabo, si lahko spoznal, da bi ne bilo slabo, ko bi se malo pristrigel predolgi Jakčev jeziček . . . Poleg precej dolgega je-zička pa je imel naš junak tudi trdo butico — a s tem nečem reči, da se je težko učil, kaj še, saj je bil v šoli prav priden —¦ le strašno svojeglaven je bil, kar je posebno občutila njegova dobra inamica . . . Tistega dne torej je sedel pri oknu, nekaj gladil in se smejal. Pa je pristopila k njemu sestrica Pavla in začudeno opazovala bratovo početje. „1, kaj pa gledaš! Meniš li, da brez tebe ničesar ne napravim?" se zadere nanjo Jakec ter povzdigne glavo. ,,Ne bodi no, Jakec," ga zavrne Pavla, ,,saj sem le gledala to stvarco, ki jo imaš v rokah . . . Kaj pa je to, bratec, povej mi, jako sem radovedna!" ,,E, čeprav ti povem, me ne boš razumela!" ji odgovori Jakec ter se dvigne s svojega sedeža. ,,Drsat se pojdem, in če greš z mano, boš videla, kako se ta reč rabi . . . Le poglej, kako se sveti! Ha, to pojde!" — In dvignil je Jakec tisto stvar, ki ni bila nič drugega kot drsalke, pa se je sladko in zadovoljno nasmehljal . . . In šla sta — Jakec in Pavla — k mamici ter jo poprosila, če smeta na led. Aj, kako sta poskočila od veselja, ko jima je mama dovolila! Da ste ju videli! Oblekla sta se v toplo obleko, se poslovila od mamice ter jo mahnila tja proti Tonačevemu ribniku, ki je bil popolnoma zamrznjen. ^eveda jima je skrbna mamica strogo zabičila, naj pač pazita, da se ne zgodi kaka nesreča, in ona dva sta ji to svečano obljubila . . . Spotoma je premišljal Jakec o tem, kako je prišel do svojih drsalk, in zadovoljen smehljaj mu je igral na usticah ... Aj, dobra sta si bila z doktorjevim Ervinom in zato je dobil od njega nekaj, česar si je že tako dolgo želel — dobil je drsalke, ki jih razen Ervina nima nihče v vsi vasi . . . In danes poizkusi, kako pojde. -3« 8 f*- Na Tonačevem ribniku se je bila že zbrala vsa vaška mladina in željno pričakovala Kadilnikovega Jakca, ki jim je že prej pripovedoval, da mu je da! doktorjev Ervin lepe drsalke ... Ko su pa zagledali pričakovanega prijatelja, so zdirjali vsi Jakcu naproti . . . »Pokaži, Jakec. pokaži, kakšne so!" jt vpil že od daleč Pongerčev Mihec ter se bližal Jakcu. Vsak je hotel videti drsalke, in vsi so silili v Jakca . . . No, in ko jim jih je pokazal, tedaj veselja ni bilo ne konca ne kraja . . . (n pritrdil si je Jakec drsalke na črevlje ter poizkušal vstati . . . A izpodrsnilo mu je na gladki površini tn telebnil je na led kakor je dulg in širok. A ni se mnogo zmenil, malce si je pogladil obleko ter poizkusil v drugič ... v tretjič . . . tako dolgo, da je šlo! 0, Jakec se vse nauči, pa da bi se tega ne! No, in ko se je naučil stati na drsalkah, je poizkusil tudi hoditi ... V početku počasi, potem vedno hitreje, in slednjič, no, sled-njič je že šlo za silo! In ko se je drsal tako po gladki površini, je gledal nekako zaničljivo tja pu svojih tovariših, ki niso iineli drsalk ... Ha, ti, kaj so ti proti njemu! Le on, Kadilnikov Jakec, le on ima drsalke, a drugi — ha, drugi jih pa nimajo! Čutil se je nekako vzvišenega nad svojimi tovariši, ki so se drsali brez drsalk ... In kako mu je delo dobro, če ga je kdo opazoval ter ga celo pohvalil . . . Ah, tedaj se je zagnal in švignil po gladkem ledu . . . švigal tako dolgo, da jc padel . . . Pavla je šla medtem na drugi konec drsališča, kjer so se zabavali otroci po svoje. Napravili so nanireč velikega sneženega moža, inu deli v roko velikansko gorjaeo in na glavu širokokrajen klobuk. Ha — le poglejte Grilovega Francka, onega fantička, kako vain je zagnal debelo kepo snega v sneženega moža ter inu udbil glavo . . . Glasen smeli je zaoril iz niladih grl. Vsak je prijel za kepo ter metal v brezglavega nioža tako dolgo, da slednjič ni bilo drugega kot kupček snega. Jakec je še vedno letal po ledu semintja in ni se ozrl niti na levo niti na desno Kar Se zaleti vanj cela vrsta paglavcev, kakur je potem imenoval te utroke, ter ga prevrže . . . Obenem ga je zadela tudi debela kepa snega v obraz, da se mu je kar zabiiskalo pred očmi . . . In takrat je Jakec tako nesrečno padel, da si je ranil desn<» roko. Pocedila sc nni je kri, in tedaj je zakričal, da so priletdi vsi njegovi prijatelji. Tudi Pavla je prišla in solz-nega obraza ohvezala Jakcu roko. Snela mu je disalke ter ga odvedla domov. Mama se je jako prestrašila, ko je videla obvezano roko; ko pa je spuznala, da se ni zgodilo nič hudcga, ga je oštela prav dubro. Od uiiega dneva se drsa Jakec zopet brcz drsalk. In če ga kdo vpraša, zakaj, pravi, da zato, ker so v vasi sarni •Haglavci, ki ne vidijo, kdaj se zalete v Cio-veka . .