DOI 10.57589/srl.v70i3.3991 UDK 811.163.6'282(497.411):929Horvat J. Nina Zver Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru nina.zver@um.si RAZLIKOVALNE JEZIKOVNE PRVINE V RAZLIČICAH PREKMURSKEGA NAREČJA V PRIDIGAH JOŽEFA HORVATA1 V prispevku posvečam pozornost razlikam med jezikovnimi prvinami v dólinski in ravénski različici prekmurskega narečja, prisotnimi v pridigah gradiščanskega Hrvata Jožefa Horvata (1880–1932), ki je imel v obdobju duhovništva priložnost bivati tako na območju dólinskega (Črenšovci; 1905–1912) kot tudi ravénskega Prekmurja (Martjanci; 1912–1932). Opozarjam zlasti na razlike na besedni ravni, nekaj posebnosti pa je mogoče opaziti tudi v glasovju. Razlikovalne jezikovne prvine obravnavam na podlagi starejših in novejših raziskav prekmurskega narečja, dosedanjih raziskav arealne distribucije in lastne narečne kompetence. Ključne besede: prekmursko narečje, dólinska različica, ravénska različica, arealna dis- tribucija, Jožef Horvat This article is devoted to the differences between linguistic elements in two variants (Dólinsko and Ravénsko) of the Prekmurje dialect present in the sermons of the Burgenland Croat Jožef Horvat (1880–1932), who during his pastoral service had the opportunity to live in both Dólinsko (Črenšovci; 1905–1912) and Ravénsko Prekmurje (Martjanci; 1912–1932). I draw particular attention to the differences at the lexical level, though some peculiarities can also be observed in phonetics. I deal with distinctive linguistic elements based on older and recent research into the Prekmurje dialect, previous research into areal distribution, and my own dialect competence. Keywords: Prekmurje dialect, dialect variant of Dólinsko, dialect variant of Ravénsko, areal distribution, Jožef Horvat 1 Uvod2 Prekmursko narečje, ki ga uvrščamo v panonsko narečno skupino slovenskega jezika, se deli na tri različice;3 od juga proti severu si sledijo dólinska, ravénska in 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156: Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) iz državnega proračuna. 2 Za natančno branje, številne vsebinske popravke, konstruktivne pripombe in strokovne napotke pri oblikovanju prispevka se zahvaljujem anonimnemu recenzentu. 3 Jezikoslovci, ki preučujejo ali so preučevali prekmursko narečje (Zorko, Koletnik, Jesenšek idr.), večinoma za podvrste oz. sestavne dele narečja uporabljajo termin podnarečje. V članku sem se po nasvetu dr. Mojce Kumin Horvat z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU odločila za rabo termina različica, ki je v skladu s klasifikacijo na Karti slovenskih narečij. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september256 gorička različica (Zorko 2009: 272).4 Jezikovno diferenciacijo prekmurskega narečja so po Mojci Horvat (2008: 238) najbolj pospeševale zgodovinske okoliščine in cer- kvenoupravna ureditev: večstoletna (1094–1777) pripadnost južnih župnij (območje Dólinskega) zagrebški nadškofiji in severnih župnij (območje Porabja, Goričkega in Ravénskega)5 gjurski škofiji s središčem v Győru. Južni del Prekmurja je tako bil pod večjim vplivom kajkavščine, medtem ko je bil severni del v večji meri deležen madžarskih interferenc (Orožen 1996: 81, 356). V drugi polovici 19. stoletja je Prekmurje zajel val intenzivne madžarizacije (Jerič 2001). Eno izmed sredstev raznarodovanja je bilo »izmenjava« slovenskih in madžarskih duhovnikov: madžarske oblasti so pošiljale svoje duhovnike na ozemlje Prekmurja, da bi pomadžarili ljudstvo t. i. Slovenske krajine,6 in obratno, slovenske oz. prekmurske duhovnike so nastavljale v notranjost Ogrske izven Prekmurja, slo- venskega jezikovnega prostora, da bi tam usvojili madžarščino. Posledica tega je bila (poleg zahtev, kot so verouk, pridiga in cerkveno petje v madžarščini, pomadžarjenje ljudskih šol in madžarske oblike krajevnih imen) postopno izrivanje rabe slovenskega jezika iz cerkve (Jerič 2001: 31–34), ki je ponekod potekalo uspešno, drugje nekoliko manj. Za neuspešno se je npr. izkazalo pri duhovniku Jožefu Horvatu (1880–1932), gradiščanskem Hrvatu iz Velike Narde (madž. Nagynarda), ki je deloval pod vplivom za prekmurski narod zaslužnih duhovnikov, zlasti Jožefa Klekla st.,7 ki je po upokojitvi, od oktobra 1910 bival v Črenšovcih. Kot materni govorec gradiščanske hrvaščine (in madžarščine) je bil Jožef Horvat pri svojih 25 letih premeščen v Črenšovce, kjer je začel delovati kot kaplan, in se, sodeč po njegovih ohranjenih pridigah (Horvat 2020, 2021: 99), precej hitro naučil jezika okolja, tj. prekmurskega narečja, ki je v času njegovega življenja še imelo status knjižnega jezika (Jesenšek 2013: 58–60, 2018: 23, 4 Mejne vasi Dólinskega so: Dokležovje, Bratonci, Lipovci, Gančani, Filovci, Strehovci, Dobrovnik/ Dobronak; mejne ravénske vasi na zahodu: Bakovci, Rakičan, Lukačevci, Mlajtinci, Ivanci, Bogojina; mejne ravénske vasi na severu: Cankova, Topolovci, Strukovci, Puževci, Lemerje, Gorica, Puconci, Moravske Toplice, Tešanovci; mejne goričke vasi na jugu: Korovci, Gornji Črnci, Beznovci, Zenkovci, Šalamenci, Brezovci, Sebeborci (Horvat 2008: 237). Gorička različica prekmurskega narečja obsega tudi Porabje na Madžarskem (Koletnik 2008: 11). Za nazornejši prikaz meja gl. zemljevid v: Jesenšek 2020: 555. 5 Posledica nerazdeljenosti severnih župnij v cerkvenoupravnem smislu je, da je »/m/eja med goričkim in ravénskim podnarečjem [je] manj izrazita« (Horvat 2010: 100). 6 V prekmurski zgodovini se je pojavljalo več zemljepisnih lastnih imen za to pokrajino, npr. lat. Districtus ex altera parte Murae 'okraj na drugi strani Mure' (izraz za Dólinsko, ki ga je uvedel zagrebški škof Gazzota), Districtus Transmuranus (najprej za Dólinsko, kasneje pa se je besedna zveza pomensko razširila na celotno pokrajino med Muro in Rabo), Slovenska okroglina (uvedel Mikloš Küzmič), madž. Tótság 'krajina Slovanov', Slovenska krajina, Prekmursko (prvi uporabil Božidar Raič v časopisu Naprej), Prekmurje (uveljavljeno 1919) (Jesenšek 2020: 535–39). »Zdi se, da je po pariški mirovni konferenci nastala tudi pomenska razlika med pokrajinskima lastnima imenoma 'Prekmurje' in 'Slovenska krajina' – Prekmurje je postalo uradna oznaka za pokrajino, ki je bila priključena Sloveniji oz. Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovenska krajina (madžarsko Vendvidék) pa je postalo t. i. narodopisno ime za Prekmurje s Porabjem, tj. za geografski prostor med Muro in Rabo, v katerem prebivajo Slovenci (v Sloveniji) in porabski Slovenci (na Madžarskem).« (Jesenšek 2020: 539–40) 7 Horvata lahko zaradi tega prištejemo k pripadnikom širšega Ivanocyjevega kroga, kamor mdr. uvršča- mo Franca Ivanocyja, Ivana Bašo, Jožefa Klekla st., Jožefa Sakoviča, Jožefa Klekla ml. in Štefana Küharja (Smej 1975: 32). 257Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata 2020: 551–52), poganjajočega svoje korenine že od leta 1715 s Temlinovim prevodom Lutrovega Malega katekizma. Jožef Horvat je v Črenšovcih, na območju »markovskega«, tj. dólinskega Prekmurja,8 kot kaplan bival sedem let (1905–1912), nakar se je preselil v ravénsko Prekmurje, v Martjance, kjer je župnikoval do smrti (1912–1932). V 27 letih je tako imel možnost popolnoma spoznati prekmurščino in prekmursko slovensko kulturo ter sobivati z govorci dveh različic prekmurskega narečja: dólinske in ravénske. Rezultat tega je, da se v njegovih pridigah pojavlja razlikovalno besedje – v pridigah iz časa kaplanova- nja v Črenšovcih (dalje 1. obdobje) je opaznega več besedja, značilnega za območje Dólinskega, in obratno, obdobje župnikovanja v Martjancih (dalje 2. in 3. obdobje) je v njegov besedni inventar prineslo več ravénsko-goričkega besedja. Kljub prizadevanju za nadnarečnost knjižne prekmurščine je Horvat upošteval tudi posamezne značilnosti prekmurskih narečnih krajevnih govorov,9 kar je gotovo pozitivno vplivalo na njegove poslušalce v cerkvi. Narečni krajevni govori se pod vplivom številnih dejavnikov hitro spreminjajo na vseh jezikovnih ravneh. Za spremembe je najintenzivneje dovzetna besedna raven. Sto let stare pridige Jožefa Horvata pa kažejo, da se je prekmurska knjižna norma prote- stantskih piscev 18. stoletja in katoliških piscev prve polovice 19. stoletja ohranjala tudi v zapisih iz začetka 20. stoletja, saj se cerkveno in strokovno izrazje ni spremenilo in prilagodilo narečni rabi, temveč je ostalo knjižno, arhaično (npr. Zveličiteo 'Zveličar', sodski stolec 'sodni stol', rodica 'roditeljica', lübéznost 'ljubezen', boléznost 'bolezen'). Čeprav Horvatov pisni jezik temelji na starem prekmurskem knjižnem izročilu, so vanj vdirale tudi narečne prvine 20. stoletja, ki jih je temeljito preučeval prvi prekmurski poklicni znanstvenik Avgust Pavel (1886–1946). Ta je v svojih obsežnih študijah (1909, 1916) in slovnici prekmurskega jezika Vend nyelvtan (prev. 2013) govorce z območja Dólinskega imenoval Dolenci/Dolinci oz. Marki (dolenci-nak, marki-nak – -nak/-nek je končnica za dajalnik; v študiji iz 1916 dolencok, markók), njihovo narečje pa spo- dnje ali južno narečje; govorce z Ravénskega je poimenoval Ravenci (ravenci-nek), njihovo narečje pa osrednje narečje. Zlasti njegovi razpravi A legújabb vend irodalom nyelve (Jezik najnovejšega prekmurskega slovstva) (1916) in A vashidegkuti szlovén nyelvjárás hangtana (Glasoslovje slovenskega narečja na Cankovi) (1909) prikazujeta podobo prekmurskega narečja v 20. stoletju. Z bogatim in fonetično natančno zapisanim ponazarjalnim gradivom, ki ga je zbral Pavel, nudita stvaren vpogled v tedanje nare- čne razmere v Prekmurju in opozarjata tudi na takratno geografsko razprostranjenost posameznih jezikovnih prvin. Zaradi tega nam lahko služita kot vir za kontrastivno raziskavo in tudi preučevanje istoprostorsko-raznočasijskih dvojnic. 8 Po ljudski etimologiji se območje dólinskega Prekmurja imenuje Markovsko, prebivalci tega območja pa Marki, ker naj bi v preteklosti tu živelo veliko oseb z imenom Marko. Prim. Pavel (1909: 5): »záto sä zovjo marki, ár jä sàkšäm drügom màrko, màrkäc im«. 9 Krajevni govor Vera Smole (2019) v celoti definira kot: »skupek zelo sorodnih idiolektov na ožjem zemljepisnem območju s skupnim komunikacijskim središčem (fara)«; »najmanjša sistemska enota narečja (na zemljevidu narečij ni zamejena)«; »konkretni naravni govor, nastal na osnovi zgodovinskega razvoja«; »pogosto naš prvi materni jezik ("prirojeni", knjižni je priučen)«. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september258 2 Metodologija Na podlagi starejših (Pavel 1909, 1916; Ramovš 1924, 1935) in novejših raziskav prekmurskega narečja (Greenberg 1993, 2002; Zorko 1998, 2009; Horvat 2008, 2010; Koletnik 2008) ter lastne narečne kompetence v nadaljevanju obravnavam razlikovalne prvine krajevnega govora Črenšovcev, ki ga Pavel uvršča v južno narečje, in govora Martjancev s prevladujočimi značilnostmi ravénskega narečja, ki sem jih odkrila v rokopisnih pridigah Jožefa Horvata in bi jih veljalo upoštevati v nadaljnjih raziskavah arealne distribucije prekmurskih jezikovnih pojavov. Pregledala sem vseh Horvatovih 530 prekmurskih pridig. Ker je datirana zgolj tretjina, njihova natančna kronološka razporeditev ni mogoča. Iz tega razloga sem jih razvrstila v tri obdobja: 1) prvo obdobje je obdobje Horvatovega kaplanovanja v Črenšovcih, pridige so pisane v tedanjem madžarskem oz. črkopisu prekmurskega knjižnega jezika (/c/ = ali , /s/ = , /z/ = , /č/ = , /š/ = , /ž/ = , /l'/ = ali , /n'/ = ali ), datiranih je 169 od 174 pridig; 2) drugo obdobje je obdobje duhovnikovega župnikovanja v Martjancih, pridige so pisane v tedanjem madžarskem oz. črkopisu prekmurskega knjižnega jezika (/c/ = , /s/ = , /z/ = , /č/ = , /š/ = , /ž/ = ) in niso datirane; 3) v tretje obdobje so prav tako uvrščene pridige, ko je Horvat župnikoval v Martjancih, vendar je v njih že sprejel novi črkopis – slovenico. Zgledi iz pridig vključujejo navedbe mesta z naslednjimi oznakami: - DPa, če gre za pridigo, ki jo je datiral avtor; - NPr, če gre za nedatirano pridigo, katere datacijo sem rekonstruirala avtorica članka; - NP, če gre za nedatirano pridigo, katere datacija za zdaj še ni določljiva. Oznakam sledi za vejico številka strani, npr. DPa65, 4, kar pomeni: datirana pridiga 65 (datiral avtor), stran 4. 3.1 Razlikovalno besedje10 Rabo razlikovalnega besedja, tj. različnih leksemov ali različnih glasovnih različic istega leksema, predstavljam v tabeli, in sicer po posameznih obdobjih zapisovanja pridig. V oklepaju navajam število evidentiranih primerov rabe posamezne besede. Najprej obravnavam lekseme za pomen 'jutri'. V 1. obdobju je Horvat najpogosteje zapisoval narečno različico zütra, ki jo je v govoru Črenšovcev in sosednjih govorih (v Gornji, Srednji in Dolnji Bistrici) slišati še danes, npr.: dnyesz sze veszelijo, zütra do sze pa jokali (DPa65, 4). Manjkrat je uporabil obliko vütro (zelo verjetno s prote- tičnim vzglasnim v-) (Greenberg 2002: 79, 160), npr.: grehe csiniti je dnjesz, vütro i v-tork ravno tak ne szlobodno (DPa68, 5). Glede na sodobno rabo predpostavljam, da je v 1. obdobju v govoru uporabljal zütra, prekmurska knjižna oblika vütro pa je 10 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani razvil Peter Weiss. 259Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata 4-krat zašla v zgodnje pridige, ker jo je videl v starejših prekmurskih tiskih – rabili so jo namreč že Mikloš Küzmič, Mihal Bakoš, Števan Küzmič, Števan Sijarto in Mihal Barla (Slovar stare knjižne prekmurščine – dalje SSKP). Črenšovski leksem zütra – zanimivo, da je evidentiran tudi pri goričkem učitelju in pastorju Sijartu (SSKP) – je v 2. in 3. obdobju zapisovanja pridig popolnoma izrinil prislov vütro, ki je v sodobnosti razširjen zlasti na območju ravénskega in goričkega Prekmurja, vendar tudi že na Dólinskem (npr. v Beltincih in Turnišču). Gotovo je bila oblika zütra Horvatu znana iz maternega jezika, saj tudi gradiščanski Hrvati imajo za 'jutri' v pogovorni rabi zutra (Gradišćanskohrvatski rječnik). V Rječniku pomurskih Hrvata, ki vsebuje besedje kajkavskih krajevnih govorov hrvaške manjšine ob reki Muri na Madžarskem, je za pomen 'jutri' prav tako izpričan leksem zutra (Blažeka idr. 2009: 388). Pomen 'pojutrišnjem' ima v sodobnem govoru Črenšovcev in treh Bistric obliko po zütri, ki je izpričana tudi pri Horvatu: csi sto od tebé proszi, naj priszégnes, obecsaj nje- mi, ka to zütra vcsinis, csi drügi dén nazajpride, pravi njemi, ka pozütri (DPa100, 2). To pomeni, da je bila v rabi že takrat in se je ohranila do danes. V martjanskem obdobju je začel pridigar rabiti leksem po jütri, ki ga brez sprednjega ü navaja tudi Bezlaj (1977: 235) s kvalifikatorjem »dialektično«: I či ne pomaga dnjes, pomagao bo vütro, po jütri, či ne po jütri, gotovo, gda pride njegova vöra (NP395, 5). Ponovno torej gre za sprejetje splo- šnejše prekmurske oblike za navedeni prislov in prilagoditev novemu krajevnemu govoru. Tabela 1: Raba razlikovalnega besedja po posameznih obdobjih zapisovanja pridig. Beseda v slovenskem knjižnem jeziku 1. OBDOBJE 2. OBDOBJE 3. OBDOBJE Črenšovci – dólinska različica Martjanci – ravénska različica Martjanci – ravénska različica jutri zütra (6); vütro (4) vütro (4) vütro (10) pojutrišn- jem pozütri (1) / po jütri (3) zjutraj zajutra (1); zajtra (15); vgojdno (1) zajtra (7); vgojdno (9) zajtra (3), zajtraj (1); (v)gojdno (16) jutro jütro (3) jutro (1); jütro (4); gojdno (3) jütro (11), gojdno (4) fant dečak (4), dečko (3), dičak (7) dečko (2); dičak (1); pojeb (6) dečko (3); pojeb (11) pokopališče cintor (3) brütiv (1), pokopališče (2) cintor (7), brütiv (2), pokopališče (6) naredil napravo (53) napravo (15), narédo (8) napravo (11), narédo (9) od tam odnet (31) odnet (36), od téc (2) odnet (39), od téc (1) šola škola (13) šola (31) šola (19) Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september260 Za pomen 'zjutraj' je pri Horvatu opaziti več različnih leksemov: prevladujoč v 1. obdobju, s 15-kratno pojavnostjo, je zajtra (npr.: ar v-szoboto zajtra je nej manna kapala (DPa30, 3)), ki pa ni značilen zgolj za območje dólinskega Prekmurja, ampak je evidentiran že v slovenskih tiskih, in sicer pri Gutsmannu (saitra 'zgodaj zjutraj'), poleg prekmurskega pa je podobne oblike zaslediti še v južnonotranjskem, rožanskem in belokranjskem narečju (Bezlaj 2005: 381). Po enkrat je v 1. obdobju pridig zaslediti glasovno različico zajutra: Pozdravlajmo njo zajutra, proszmo od njé blagoszlov (DPa99, 4); in ravénsko-gorički leksem vgojdno. Slednji je prisoten v uvajalnem svetopisemskem citatu, kar zelo verjetno pomeni, da ga je Horvat prevzel od M. Küzmiča (SSKP), dvomljivo pa je, da ga je uporabljal v živem govoru: »Vö je so vgojdno rano najimat delavce vu gorice szvoje.« (DPa116, 1) V 2. obdobju je začel prislov zajtra izgubljati na pojavnosti. Nadomeščati ga je začel vgojdno, ki je na območju gornjega Prekmurja bolj zastopan. Tudi Mojca Horvat je v novejši raziskavi prekmurskega besedja (Horvat 2008: 242) ugotovila, da »/l/eksem zajtra tvori areal v dólinski različici, leksem vgojno pa je zabeležen v večini ravénskih in goričkih točk«. Leksem gojdno je Horvat v 2. in 3. obdobju rabil tudi v samostalniškem pomenu 'jutro', medtem ko je v 1. obdobju pisal jütro: z-veszéljom zselemo dobro jütro onim, ki szo nam kaj dobra vcsinili (DPa114, 1); so je vszako gojdno v-Jeruzsalem z-Betanie ino je vcsio vu cérkvi (DPa236, 4). Za samostalnik s pomenom 'fant' je v vseh treh obdobjih pisanja pridig izpričan leksem dečko, ki je znan »le v delu prleškega in prekmurskega narečja« (Slovenski etimološki slovar), novejše raziskave pa kažejo, da tudi v delu haloškega (SLA V636 'fant' (1/137)). V 1. in 2. obdobju se pojavlja tudi beseda dečak (v 1. obdobju 4-krat) z glasovno različico dičak s prehodom nenaglašenega jata v i (v 1. obdobju 7-krat, v 2. obdobju 1-krat). Samostalnik pojeb, ena od glasovnih različic leksema pob (prim. SLA V636 'fant' (1/137)), v sodobnosti poznan in rabljen v govorih ravénskega in goričkega območja Prekmurja, je pridobival pojavnost od 2. obdobja dalje, ko se je Horvat preselil v Martjance. Prvič je evidentiran pri protestantu Janošu Kardošu (Nôve knige cstenyá za vesznícski sôl drügi zlôcs, 1870; SSKP), rojenem v Noršincih, nedaleč od Martjancev. Primer za dečak: zagledno je ednoga maloga decsaka (DPa45, 1); za dičak: Ti mali dicsak sze ne bojis szmrti? (DPa17, 6); za dečko: taksi sztarisov dejte, decsko ali dekla (NP348, 2); za pojeb: I ti pojeb boš se za proroka Najvišjega zvao (NP479, 3). Za leksem s pomenom 'pokopališče' je Horvat v obdobju kaplanovanja v Črenšovcih rabil zgolj madžarizem cintor, ki ga je v Martjancih popolnoma izločil iz svojega be- sednjaka in ga nadomestil z nemško izposojenko brütiv, ki je v ravénskem Prekmurju bolj razširjena. Poleg te je vključeval tudi knjižnoslovensko varianto pokopališče. V najpoznejšem, 3. obdobju zapisovanja pridig je rabil vse tri lekseme, še najpogosteje cintor, ki je danes znana tako na območju dolnjega kot tudi gornjega Prekmurja in Porabja (prim. Mukič 2005: 33). Primer za cintor: stopite vu düši na cintor (NP518, 4); za brütiv: Skuzé zdvojnosti tečéjo včasik na brütivi (NP507, 3); za pokopališče: Skoro vu vsakoj občini je pokopališče (NP418, 4). Razlikovalen je tudi glagol s pomenom 'narediti', ki se pojavlja v obliki deležnika na -l moškega spola ednine glagola. Horvat je v vseh treh obdobjih pisal napravo 261Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata (-ił > -o), v 2. in 3. obdobju pa se mu je pridružila ravénsko-gorička oblika narédo, ki je pri »Markih« ni slišati niti v sodobnosti. Od 1. proti 3. obdobju je opazna vedno redkejša raba deležnika napravo in postopno nadomeščanje tega z narédo, kar se ujema z današnjo razširjenostjo prve oblike na dólinskem in druge na ravénskem območju Prekmurja. Primer za napravo: Eden kralévszki cslovek je gosztüvanye napravo szvojemi szini (DPa54, 5); za narédo: Lehko bi narédo lepša nebésa, kak so zdajšnja (NP501, 4). Za pomen 'od tam' Horvat uporablja narečno obliko odnet, ki je prisotna že pri starejših prekmurskih piscih. Posebej izstopata kalkirani obliki tü odnet (< von hier) in tam odnet (< von dort < *tam-od-oned (Ramovš 1935: 192)) s kazalnima prislov- nima zaimkoma tü oz. tam, ki omogočata pomensko razlikovanje – 'od tod' : 'od tam'. Slikovito ju ponazarja naslednji primer: njegóv angeo je csuvao mené i té, gda szam tü odnet odisla, i té gda szam tam bila i té, gda szam tam odnet nazajsla (DPa98, 3). V 2. in 3. obdobju je Horvat zapisal še danes živo narečno obliko v ravénsko-goričkem prostoru, ki je v času bivanja v Črenšovcih, sodeč po njeni neizpričanosti, verjetno še ni poznal, tj. od téc: Od téc pride, da sze tak szlabo za szrecsno szmrt pripravljamo (NP225, 1); Odked je ljübeznivo pozdravlénje Gabriel arkangela k-Bl. D. Marii, kak od téc (NP356, 2); I od téc? (NP398, 3). Med razlikovalnim prevzetim besedjem izstopa razlika med leksemoma šola in škola. Prvi je prevzet iz srvnem. schuole (Striedter-Temps 1963: 221; Snoj 2016: 756), drugi pa je morda prevzet iz kajkavščine (Bezlaj 2005: 59). Hrvaško škola je morda preko ben. it. scuola (in knj. it. scuola) iz lj. lat. scola < lat. schola (Matasović, Ivšić Majić, Pronk 2021: 430).11 Leksem škola je v glasovni različici, torej škola (z diftongom o), še danes slišati na markovskem območju Prekmurja, zanesljivo v treh Bistricah in Črenšovcih. Zelo verjetno je, da so ga Črenšovčani in Bistričani prevzeli od najbližjih jim Hrvatov – Medžimurcev, kot njegov izvor v slovenščini razlaga tudi Bezlaj (2005: 59). Horvat ga je pisal celotno črenšovsko obdobje (13-krat), medtem ko je v martjanskih pridigah izpričano le še šola (31-krat v 2. obdobju, 19-krat v 3. obdobju). Primer za škola: jasz za volo preobilni szkrbi nemorem vszako skolo pohajati (DPa166, 4); za šola: Nočno klantüvanje je šola vraga (NP481, 2). O pojavljanju leksema škola v črenšovski okolici je poročal tudi slavist in etnolog Vilko Novak (1989: 110), po rodu Beltinčan, ki je razloge za to pripisal cerkvenoupravni ureditvi v preteklosti: tovrstne leksikalne posebnosti naj bi vnašali domači duhovniki, šolajoči se v Zagrebu, oz. kajkavskohrvaški duhovniki, ki so službovali v Prekmurju. Pavel tega leksema v svojih razpravah ne omenja (1909; 1916), iz naslednjega primera pa je razvidno, da se je v vaseh v okolici Murske Sobote pojavljal leksem šola: »Muraszombat vidéken: /…/ šòla, f šòlo odìt; z šòlä ostanot« (Pavel 1909: 77). Tudi iz naslova zgodbe, ki jo je Pavel vključil v razpravo iz leta 1916 in so mu jo pripovedovali Cankovčani (Vashidegkút 'Cankova'), je razvidno, da so v Cankovi poznali leksem šola: š čàrnä šòlä dák (Pavel 1916: 278). 11 Za natančno etimološko razlago obeh prevzetih leksemov se zahvaljujem anonimnemu recenzentu. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september262 Razlike na glasovni ravni Na glasovni ravni se različice prekmurskega narečja razlikujejo v mlajših inovacijah. Pri Horvatu sem bila pozorna zlasti na odraz izglasnega -ł v deležnikih moškega spola ednine, ki se je na območju goričke in ravénske različice razvil v -o, na Dólinskem pa v -u (Zorko 2009: 272).12 V črenšovskih pridigah je namesto oz. (iz -ał oz. -eł v nenaglašenem zlogu, kar se v dólinskih govorih izgovarja kot [a] oz. [e]) nekajkrat zapisano ravénsko-goričko , kar pripisujem Horvatovi naslonitvi na starejše prekmurske tekste:13 preléjo : preléjao (1 : 11), szmilüvo sze je : szmilüvao sze je (3 : 18), zapovedo je : zapovedao je (1 : 52), prekrizso : prekrizsao (1 : 2), vtiso : vtisao (1 : 1), priso : priseo (31 : 112), odiso : odiseo (1 : 5), mogo : mogeo (2 : ± 420). Zanimivo je, da je pridigar v 2. in 3. obdobju, ko je bival in služboval v Martjancih, v naštetih glagolih rabil izključno odraza in , ki se približujeta dólinskemu izgovoru. Najdemo pa ponovno v martjanskih pridigah živo narečno končnico -o (< ̀ -ał) v deležnikih gucso (NPr181, 6), namalo 'naslikal' (NP241, 1), premago (NP250, 1), opomino (NP261, 4), szpitavo (NP231, 2), zabavo (NP395, 1), približavo (NP408, 1), dolizmalo (NP413, 7), vöpovedo (NP468, 3), kjer v črenšovskih pridigah ni izpričana (prim. opominao, namalao, vöpovedao, gucsao). Da je glas /o/, odražen z grafemom , ravénsko-gorički, potrjuje že Pavel (1909: 18–19), takole pa Ramovš leta 1924: V o-dialektih: v okolici Murske Sobote in pri »Markih« (vasi Belatinci [sic!], Bratonci, Črenšovci v Prekmurju) tudi v nenaglašeni poziciji še -a: dla, záspa, pòzva, dočim imamo drugod v Prekmurju -a le pod akcentom (gnà, znà, zvà, klà), v nenaglašenem zlogu pa že -o: nȃspo, nàgno, pòzvo, zòro, dlo, gldo, stàro /…/. (Ramovš 1924: 14) Na ravni soglasnikov v Horvatovih pridigah prepoznavam naslednje posebnosti ravénskih prekmurskih govorov, ki so razlikovalne do dólinskih tudi v sodobnem času: (1) Sekundarni medglasni -j- () za »hiat, ki je nastal po izgubi intervokaličnega -h-« (Ramovš 1924: 236), npr. v primeru nehati > *neati, in ga začne Horvat pisno uresničevati šele v Martjancih: njati 'pustiti' (NP208, 2), vönjati 'izpustiti' (NP231, 4), sze njajo (NP300, 3), vönjali (NP370, 2), Njajte ga 'pustite' (NP335, 3), Vö njam (NP382, 1), ne njaj vö (NP516, 2), Njajte me (NP518, 2). Govorna oblika ńào < nihào je za cankovski govor, ki ga tako kot martjanskega umeščamo v ravénsko različico prekmurskega narečja, evidentirana že pri Pavlu (1909: 116). V črenšovskih pridigah najdemo le nereducirane oblike vönihali, niham, nihajmo, vönihajo itd. Te so hkrati izročilo starejših prekmurskih besedil14 kot tudi živega govora. Medglasni -h- je na- mreč v črenšovskem govoru in govorih treh Bistric še danes prisoten v besedah, kot 12 O pojavu ọ > u v govorih »Markov in Dolincev« je pisal že Ramovš (1924: 21). Tudi Avgust Pavel (1916: 11) trdi, da od Prekmurcev le Marki in Dólinci ohranjajo dvoglasnika  in : »Leggazdagabb kettős mássalhangzókban a markok és dolencok nyelve, mely a mult részesülőben az  és  () diftongusokat hangsúlyon kívül is megtűri, pl. lád, gld, dl, ns, žl, vg stb. a másutt kizárólagos ládo, gldo, dlo, nso, žlo, vgo alakok helyett.« Pavel je u < o pri Markih in Dolincih opažal tudi v nenaglašenih položajih drugih besed, npr.: Marku szkácse, zdaj mu isli, tan ju vídim, zlátim perun, zsveglicze zsvegláju, dajte mi ju, v skrinyu zaklepati (Pavel 1909: 31). 13 V oklepajih najprej navajam število primerov z in za dvopičjem število primerov z oz. . 14 Pri Števanu Küzmiču je v enem primeru najti tudi -j- < -ø- < -h-: ki ſzi je laſztivno macsijo vzeo (SSKP). 263Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata so streha, müha, sneha, nahati 'pustiti', mačiha, kar dela te govore posebne, tj. bolj arhaične, v primerjavi z govori sosednjih krajev (npr. Odranci, Beltinci, Turnišče), kjer medglasnega -h- ne poznajo oz. je nadomeščen z j. (2) Kot sestavina glagolskih kalkov se v martjanskih pridigah 2-krat pojavi smerni prostorski prislov doj (dò < *doł) za 'dol' (Ramovš 1924: 50): dojnoszi (NP333, 2), dojszkapati (NP249, 4). Ta v sodobnih dólinskih govorih ni izpričan – namesto njega se v rabi uresničuje le narečno nezaznamovana glasovna različica dol, ki prevladuje tudi v Horvatovih pridigah. Piscu je verjetno predstavljala nadnarečno, zatorej »bolj- šo« izbiro za uresničitev privzdignjenosti pridižnega sloga. Pavel sicer trdi, da l-ja v prislovu dol ni slišal nikjer, vendar je dvomljivo, da je to preveril v vseh krajih, sploh pri Markih: »hasonló okból maradt meg a külömben más irányban fejlődött l ezekben is: dolvtrgajo, doldjáti, dolpokleknovsi stb., melyek így seholsem hallhatók a rendes dò helyett« (Pavel 1916: 26). (3) Pri Horvatu sta po enkrat izpričana samostalnika vucsenickje in patriarcke – prvi v črenšovski pridigi (DPa4, 3), drugi v martjanski (NP222, 2). Iz primerov je razvidna sprememba -ck(j)e < *-cje, pri čemer se je nezveneči velarni zapornik k po ugotovitvah Pavlovega mentorja Oszkárja Asbótha razvil iz j, vmesna glasovna stopnja pa je bila t' (Asbóth 1910: 202): j > t' > k' > k. Gre za osamljena primera, za katera sklepam, da nista odraz živega govora, temveč zgledovanja po prekmurski knjižni normi.15 Odraz zvočnika j danes velja za neke vrste razmejevalec različic prekmurskega narečja, saj »se v dolinskem in delu vzhodnega ravenskega podnarečja izgovarja kot j, sicer kot dj, g, k ali dž« (Koletnik 2008: 14); to tudi potrjuje vpliv starejših tiskov na prisotnost teh oblik pri Horvatu, ki jih v govoru Črenšovcev gotovo ni mogel slišati. Podobno glede prisotnosti množinskih oblik tipa vucké v jeziku »Kleklovcev« trdi Jože Ftičar: »Ljudski jezik, kot rečeno, te premene na Dólinskem ne pozna, in če so jo Kleklovi pisci vseeno privzeli, so jo po lastni nedoslednosti pobrali z goričkega konca, kot so tudi nekatere druge. Klekl sam je privzel nemalo goričkih oblik (z bivanja tam, Sv. Sebeščan), pa tudi ravénskih (Tišina), ki so se mu globlje vtisnile v govorico in se jih ni znebil niti po daljšem bivanju na Dólinskem (Črenšovci).« (Ftičar 1995: 152) 3.2 Razlika na oblikoslovni ravni Nedoločni zaimek za 'kdo' je pri Horvatu povečini što (< *čьto), 3-krat pa se pojavi tudi zaimenska oblika štoj: csi bi stoj szebé mogeo sztvoriti (DPa170, 2); da bi stoj tam szkriti bio (DPa171, 5); csi stoj zna (NPr182, 2). Gre za narečno omejen jezikovni pojav, ki za dólinske govore ni značilen. Od starejših prekmurskih piscev je zaimek štoj dosledneje pisal le Imre Agustič, medtem ko se pri Miklošu Küzmiču (1796) pojavi zgolj enkrat: Jeli ſze je ſtoj povrno taki po Kriſztuſſovoj ſzmrti (SSKP). To pa ne pomeni, da ni bil prisoten v živem govoru, temveč da so se pisci odločili za pisanje nadnarečnega zaimka što in sledenje ustaljeni knjižni normi. 15 Prim. vuczké, tiváriske, ſziromáczke, proroczke, vucseniczke (Küzmič 1771, 1754); vucseniczke (Košič 1845); Pátriárke (Bakoš 1789). Vir: SSKP. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september264 3.3 Razlike na ravni naglasa V rodilniku in tožilniku ednine naglasne oblike osebnega zaimka za 1. in 2. osebo se pri Horvatu pojavljata dve inačici: mené in méne ter tebé in tébe. Razlikovalno naglaševanje je opazil že Pavel (1909: 10): mnä : män. V sodobnih dólinskih pre- kmurskih govorih sta razširjeni varianti z naglašenim drugim zlogom (mené, tebé), medtem ko naglašenost zaimkov na prvem zlogu (méne, tébe) za ta prostor ni značilna. Greenberg (1993: 469) denimo navaja za govor naselja Mala Polana, ki ima podoben glasoslovni sistem in akcentuacijo, kot ju imajo govori Črenšovcev in treh Bistric, v rodilniku osebnega zaimka jaz naglašenost drugega e: z män'ie 'iz mene'. Tabela 2 prikazuje, v kolikšni meri je Horvat v posameznem obdobju pisal naglas na prvem oz. drugem zlogu. Razvidno je, da v 1. in 2. obdobju prednjači oblika mené, naglašena na zadnjem zlogu, v 3. obdobju pa oblika méne, značilnejša za gornji del Prekmurja, torej tudi za Martjance. Razlog, da je Horvat naglas na prvem e zapisoval že v 1. obdobju, so verjetno starejši prekmurski katekizmi in evangelistarji, s pomočjo katerih je usvajal prekmurščino, saj so tudi njegovi predhodniki – večinoma so izhajali iz severnega dela Prekmurja –, sodeč po zadetkih v SSKP, umeščali ostrivec na prvi e, čeprav nedosledno. Pri zaimku tebe je prav tako opaziti, da je pisec v 1. obdobju pogosteje naglašal drugi zlog, kar sovpada z mestom naglasa v sodobnem govoru Črenšovcev in tudi drugod na Dólinskem. Naglaševanje prvega zloga je redkejše, a še vedno pogosto pojavljajoče se; razlog za to je verjetno, kot pri dvojnici méne : mené, vplivanje starih prekmurskih tiskov. V 2. in 3. obdobju zapisovanja pridig je prevladal zaimek z dolgim ostrim e na prvem zlogu, tébe, ki v sodobnih dólinskih govorih ni prisoten; predpostavljam, da tudi v času Horvatovega življenja ni bil. Sporadično so opazne nedoslednosti v naglaševa- nju zaimkov, saj je Horvat tudi znotraj ene povedi označil naglas na različnem mestu, npr.: Csamurni vrazjé do na tébe trli sztiszkavajócsi tebé, od vszi krajov scséjo tebé szküsnyave okolik vzéti (DPa38, 3). Razmeroma pogosta raba zaimkov mene in tebe z neoznačenim naglasom v 3. obdobju (v primerjavi s 1. in 2. obdobjem) pa je znak vplivanja tiskov iz osrednjeslovenskega prostora in avtorjevega sprejemanja enotne slovenske knjižne norme. Tabela 2: Raba ostrivca pri osebnih zaimkih mene in tebe (Red in Ted). mené méne mene tebé tébe tebe 1. obdobje 250+ 67 2 113 84 1 2. obdobje 84 41 2 29 51 0 3. obdobje 31 35 10 34 56 21 Opozoriti velja še na končniški naglas pri glagolih v sedanjiku. V splošnem glagoli v panonski narečni skupini izkazujejo v sedanjiški spregatvi ohranjenost končniškega 265Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata naglasa (Zorko 1998: 222),16 kar je pri Horvatu odraženo z ostrivcem, ki ponazarja dolžino samoglasnika, npr. 1. os. ed. nesém, berém, poderém, pijém, zovém; 2. os. ed. prineszés, paszés, pletés, se ne spečéš, poderéš, zovéš; 3. os. ed. zraszté, prinesé, odnesé, odiberé 'izbere', se pasé, se pleté, cveté; 3. os. dv. rastéta, obrnéta; 1. os. mn. pijémo, vöplijémo; 2. os. mn. paszéte, pletéte, zovéte, pometéte; 3. os. mn. neséjo, poberéjo, paséjo, tečéjo, vderéjo. Razlike pa se pojavljajo pri glagolih na -či (1. os. ed. -em), ki umeščenost naglasa na končnico izkazujejo le v severnih prekmurskih govorih, ne pa tudi v južnih. Horvat se je pri tem oprijel starega prekmurskega knjižnega izročila17 in je, čeprav v črenšovskem govoru tovrstnih oksitonov po vsej verjetnosti ni slišal, umeščal naglas na zadnji zlog, npr. oblecsé, dolszlecsé, vlecsé, vkrajvlicsé, vöszecsé. 4 Sklep Primerjava dólinskega in ravénskega besedja ter glasovnih značilnosti na enem in drugem jezikovnem območju prikazuje Jožefa Horvata kot človeka z izjemnim poslu- hom za jezik. V Črenšovcih, ki ležijo na Dólinskem, je deloval 7 let, v Martjancih, ki spadajo pod ravénski del Prekmurja, pa 20 let. Kot gradiščanski Hrvat se je uprl volji madžarskih oblasti in poskušal slediti normativnosti starejših prekmurskih piscev, to pa je nadgradil z vključevanjem sinhronih jezikovnih prvin, značilnih za kraja, v katerih je bival in opravljal duhovniško službo. Zanesel se je na svoj jezikovni čut, saj je v težnji po visokem, privzdignjenem slogu svojih pridig in hkrati jasnem izražanju ter večji približanosti občinstvu izbral blagi sinkretizem dveh jezikovnih oblik: starejše knjižnoprekmurske norme in tedanjega prekmurskega narečnega govorjenega stanja. Jezikovno-stilna raven njegovih pridig je dognana, vendar se bliža jeziku okolja. Analiza Horvatove pisne prekmurščine je pokazala, da se prekmursko besedje in glasovje v sto letih ni močno spremenilo in da so nianse med različicami prekmur- skega narečja povečini ostale enake. Še vedno obstajajo »izrazite ločnice, ki govorca hitro 'umestijo' v eno od podnarečnih skupin« (Josipovič 2012: 94). Horvat je npr. v Črenšovcih za pomen 'jutri' pogosteje pisal leksem zütra, v Martjancih pa vütro, kar je živo še danes. Podobno je bilo ugotovljeno za naslednje lekseme oz. glasovne in oblikovne različice: pozütri (Čr.): po jütri (Mar.); zajtra (Čr.) : vgojdno (Mar.); dečko, dičak (Čr.) : pojeb (Mar.); napravo (Čr.) : narédo (Mar.); škola (Čr.) : šola (Mar.); odnet (Čr.) : odnet, od téc (Mar.); dol (Čr.) : dol, doj (Mar.); što (Čr.) : što, štoj (Mar.); nahati 'pustiti' (Čr.) : njati (Mar.). Posamezne nedoslednosti (npr. vnašanje besed in glasov, značilnih za ravénski prostor, v črenšovske pridige) pripisujem avtorjevemu zgledovanju po starejših prekmurskih tiskih in njegovi jezikovni odprtosti. 16 »Ohranitev dolgega tematskega samoglasnika -e v sedanjiku kaže na zveze z zahodnoslovanskimi jeziki, posebno s slovaščino.« (Zorko 2003: 74) 17 Prim. Š. Küzmič (1754): ktebi ſze vlecsé ino pridrü'zi; Š. Küzmič (1771): do nágoga jo ſzlicséjo; od- pré ga i doli ſze ſzlicsé; vlicsé po tiſztoj; vlicsé po na dobrouto Bo'zo; Ivani ſze gláva vſzicsé; drejvo ſze vö vſzicsé; M. Küzmič (1780): ſze düsa z-dühovnoga 'sitka ſzlecsé; M. Küzmič (1783): v-ſtero te vlecsé tvojih grejhov 'smécsava; Barla (1823): vcsáſzi je vö ſzlecsé; Na ſzprhlivoſzt vlecsé tak to lêpo têlo; Moja ſzlaboſzt me vlecsé; Košič (1848): v-nyihovo halo sze szám tüdi oblecsé; Kardoš (1848): Naj z-szébe szlecsémo; Kâ me szmrt Sz-prilike vöneszlecsé; z-szilov vlecsé; Kardoš (1870): Ki nevszecsé v-málo drêvo szekere; Agustič (1876): hranênye dönok malo haszka vlecsé. Vir: SSKP. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september266 Pričujoča razprava je pomembna za področje zgodovinske dialektologije pre- kmurščine, saj lahko prispeva k novemu, še natančnejšemu razmejevanju različic prekmurskega narečja in njim pripadajočih krajevnih govorov predvsem v preteklosti in posledično tudi v sedanjosti. Vir Pridige Jožefa Horvata. Trenutno v domačem arhivu avtorice članka. Literatura Oszkár asbóth, 1910: A vashidegkúti szlovén nyelvjárás hangtana (Lautlehre der vashidegkúter slovenischen Mundart von August Pável). Rocznik slawistyczny, Revue slavistique. Kraków. 177–203. France bezLaj, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga. France bezLaj, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika Š–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga. Đuro Blažeka, Istvan Nyomárkay, Erika rácz, 2009: Mura menti horvát tájszotár = Rječnik pomurskih Hrvata. Budapest: Tinta Könyvkiadó. Jože Ftičar, 1995: Jezik v Kleklovih delih. Kleklov simpozij v Rimu. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. 147–60. Gradišćanskohrvatski rječnik. Na spletu. Marc L. GreenberG, 1993: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4. 465–87. Marc L. GreenberG, 2002: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika. Maribor: Aristej. Mojca horVat, 2008: Narečna podoba Prekmurja. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. (Zora, 55). 235–56. Mojca horVat, 2010: Izoglose v prekmurskem narečju – regionalna geolingvistika. Slavia Centralis III/1. 87–108. Nina horVat, 2020: Predstavitev prekmurskih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja. Slavia Centralis XIII/2. 50–63. Nina horVat, 2021: Pomen Jožefa Horvata za Prekmurje. Stopinje 2022. Ur. Lojze Kozar ml. 99–102. Ivan Jerič, 2001: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju. Murska Sobota: Stopinje. Marko JeseNšek, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fa- kulteta Univerze v Mariboru. (Zora, 90). Marko JeseNšek, 2018: Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor: Univerzitetna založba Univerze (Zora, 129). 267Nina Zver: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata Marko JeseNšek, 2020: Prekmurski knjižni jezik in narečje. »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in interdisciplinarnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ur. Peter Štih, Kornelija Ajlec, Attila Kovács. Ljubljana: SAZU. 524–64. Damir Josipovič, 2012: Prekmurje in prekmurščina. Anali PAZU 2/2. 92–102. Mihaela koletNik, 2008: Narečna podoba Prekmurja. Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave (Zora, 60). 9–16. Ranko matasović, Dubravka ivšić maJić, Tijmen proNk, 2021: Etimološki rječnik hrvatskoga jezika. 2. svezak: O–Ž. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Francek mukič, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Sombotel: Zveza Slovencev na Madžarskem. Vilko Novak, 1989: Prekmurske rokopisne pesmarice od 16. do sredine 18. stoletja. V: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja, 9). 109–19. Martina orožeN, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Avgust PaVeL (Pável Ágost), 1909: A vashidegkuti szlovén nyelvjárás hangtana. Na spletu. Avgust PaVeL (Pável Ágost), 1916: A legújabb vend irodalom nyelve. Nyelvtudomány, 1, 102. Na spletu. Avgust PaVeL, 2013: Prekmurska slovenska slovnica = Vend nyelvtan. Prev. Marija Bajzek Lukač, ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slo- vanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru (Zora, 100). Fran ramoVš, 1924: Konzonantizem (Historična gramatika slovenskega jezika II). Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Fran ramoVš, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. SES = Slovenski etimološki slovar. Na spletu. SLA = Slovenski lingvistični atlas 1. Na spletu. Jože smej, 1975: Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga. Inavguralna disertacija (delni natis). Maribor: Škofijski ordinariat v Mariboru. Vera smoLe, 2019: Osnovni pojmi kot jih definira sodobno slovensko narečjeslovje. Študijsko gradivo za predmet Socialne zvrsti slovenskega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. SSKP = Slovar stare knjižne prekmurščine. Na spletu. Hildegard striedter-temPs, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrssowitz. Zinka Zorko, 1998: Morfološke značilnosti vzhodnokoroških, štajerskih in panonskih narečij v primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom. Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo. (Zora, 6). 209–24. Zinka Zorko, 2003: Besedje v porabskem andovskem govoru. V: Družbenogeografska in narodnostna problematika slovenske manjšine v Porabju na Madžarskem. Ur. Lučka Lorber. Maribor: Znanstveni inštitut za regionalni razvoj pri Univerzi v Mariboru. 35–43. Zinka Zorko, 2009: Oblikoslovje in leksika v cankovskem govoru. Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Maribor: Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 64). Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september268 summary The article discusses the distinctive linguistic elements of two variants of the Prekmurje dialect—the Dólinsko variant and the Ravénsko variant (the terms sub-dialect of Dólinsko and sub-dialect of Ravénsko are more common in the literature) in the sermons of Jožef Horvat, a Burgenland Croat born on 31 August 1880 in Velika Narda. A native speaker of Burgenland Croatian (and Hungarian), he was appointed chaplain in Črenšovci in 1905 to contribute to the Hungarianization of Prekmurje Slovenes by conducting services in the Hungarian language. Under the influence of Jožef Klekl, Sr. and other members of Ivanocy’s inner and wider circle he resisted and wrote sermons in the literary language of Prekmurje, combined with the spoken dialect. Moreover, he showed a great ability to adapt to the environment and get closer to the language of his audience, as he began to use lexemes and phonetics typical of Ravénsko vari- ant. The analysis of sermons showed that in Črenšovci he wrote the lexeme zütra 'tomorrow' more often, and in Martjanci vütro. A similar finding was made for the following lexemes or phonetic and formal variants: pozütri (Čr.) : po jütri (Mar.); zajtra (Čr.) : vgojdno (Mar.); dečko, dičak (Čr.) : pojeb (Mar.); napravo (Čr.) : narédo (Mar.); odnet (Čr.) : odnet, od téc (Mar.); dol (Čr.) : dol, doj (Mar.); nihati ʻpustitiʼ (Čr.) : njati (Mar.). The presented linguistic elements are also considered distinctive of the modern Prekmurje dialect, from which we can conclude that vocabulary and phonemes have not changed much in a hundred years. The discussion is im- portant for the field of historical dialectology, as it can contribute to a new, even more precise delimitation of variants of the Prekmurje dialect and the local languages belonging to them, especially in the past and, consequently, also in the present.