Političen list za slovenski narod
Po poŠti prejeman veijd: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. <Y administraciji prejeman veljii: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt d*ta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat ; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TredniStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,6. uri popoludne.
■; ^ ' -
l^tev. 1&T...	V Ljubljani, v sredo 12. maja 1886.	Letnilc XIV.
Državni zbor.
Z Dunaja, 11. maja. Drobtinice.
V današnji seji storil je poljski poslanec Ko-pycinski obljubo. Kopycinski je.-pigfesor bogoslovja v Tarnovu in je bil že pri splolffih volitvah za poslanca izbran proti volji poljskega volilnega odbora, ki je vsled tega pritiskal na škofa in Ko-pycinskega na ta način prisilil, da se je odpovedal poslanstvu. Pri dopolnilni volitvi pa je bil Kopy-cinski od svojih kmečkih volilcev vnovič izvoljen in bode obdržal poslanstvo, dasi bi ga bili poljski plemiči zopet radi odpravili in so precej po volitvi po časnikih pisarili, da se mora Kopyciuski poslanstvu zopet odpovedati, ako hoče biti mož-beseda.
Po razdelitvi došlih peticij privolila je zbornica koroškemu poslancu baronu Pinotu vnovič štiritedenski odpust, ki ga potrebuje za vtrditev slabega zdravja.
Potem so se vršile dopolnilne volitve v razne odseke, med drugim pomnožitev carinskega odseka za 12 udov. Ta odsek imel bo namreč zarad nove pogodbe z ogersko državo jako veliko opraviti, zato se je pomnožil na 36 udov. Pri izbiranju kandidatov se je bilo treba ozirati na poslance, ki v drugih odsekih nimajo toliko opraviti, da bi se ne mogli vdeleževati pogostega zborovanja. Izmed slovenskih poslancev bil je v carinski odsek izbran poslanec Šuklje.
Po dovšenih volitvah bil je v tretjem branji sprejet zaken o novih poštnih in telegrafnih poslopjih v Krakovem, Lvovu, Černovicah, Trstu, Bolcanu, Tridentu in Roveredu.
Pogodba z Ogersko.
Na dnevnem redu današnje seje bili so tudi predlogi, ki zadevajo novo pogodbo z Ogersko, namreč carinska in trgovska pogodba, podalšanje privilegija narodne banke, porazumljenje z ogersko državo zarad 80 milijonov goldinarjev, ki jih cesarstvo dolžuje narodni banki, in zarad davka na sladkor.
Hohenvvartov klub je priporočal, da naj bi se vsak predlog izročil posebnemu odseku, ker bi šlo
pretresanje veliko hitreje izpod rok. Tudi v poljskem in češkem klubu bilo jib je veliko enakega mišljenja, toda večina poljskega, češkega in Liechteu-steinovega kluba je sklenila vse pogodbo z Madjari zadevajoče predloge izročiti enemu samemu odseku 45 udov, izvzemši carinske tarife, ki jih bo pretresal v ta namen pomnoženi carinski odsek. Več odsekov bi bilo tudi zarad tega bolje, ker so nekteri poslanci glede odborovih sej jako lahkomišljeni in se jih zanikeruo vdeležujejo. Zlasti pa se to godi pri odsekih, ki imajo veliko udov, ker se marsikdo zanaša in tolaži s tem, da med tolikimi udi njega ne bodo pogrešali. Nasledek je, da odseki ali niso sklepčni, ali pa pridejo desničarji v nevarnost, pri glasovanji ostati v manjšini. To se je ravno te dni pokazalo pri obrtnem in šolskem odseku. V obrtnem odseku, kjer je 18 naših in 6 levičarskih poslancev, bili smo te dni že tako na malem, da je bilo pri nekterih glasovanjih samo 7 glasov proti 5. Načelnik je toraj po pravici zažugal, da bode vse za-nikerne poslance iztrebil in namesto njih zaukazal nove volitve. V šolskem odseku pa, kjer bi bil poslanec Klun rad poročal o peticijah zarad slovenskih ljudskih šol na Koroškem, se včeraj ni bilo sošlo toliko udov, da bi bil odsek sklepčeD. Seja je morala toraj izostati in so se le razdelile nektere na novo došle peticije. Pri novem odboru, ki bo štel 45 udov, bode tudi marsikterokrat žugala ta nevarnost, in morda bodo oni, ki so priporočali tako velik odsek, pozneje sprevideli, da bi bilo vendar le bolje voliti za pogodbine predloge več, pa manjših odsekov, kakor je želel Hohenwartov klub. V velikem odseku imel bo poljski klub 9, češki 9, Hohenvvartov 5, Liechtensteinov 4 ude, trije udje se bodo prepustili manjšim strankam, namreč južnim Tirolcem eden, Coroninijevcem eden in mo-ravskim velikim posestnikom eden. V Hohenwar-tovem klubu so se dogovorili, da izbero Slovenci dva zastopnika, Dalmatinci enega, Tirolci enega in Bukovinci enega. Ker Hohenvvart ni hotel prevzeti odborništva, zastopala bodeta slovenske dežele v po-godbinem odseku Poklukar in Tonkli. Prej omenjeni predlogi so se po nasvetu dr. Riegerja že danes izročili temu posebnemu odseku, vršila se bode toraj volitev tega odseka že v prihodnji seji,
ki bode najbrže ? četrtek, 13. t. m. Pri prvem branji sta o carinski in trgovinski pogodbi govorila Pattai in Fiegl, vendar pa izvolitvi odsekovi ni nihče ugovarjal.
Drugi dnevni red.
Ko je bilo dovršeno prvo branje vladnih predlogov, pričela se je posebna obravnava o zakonu glede veljave in nasledkov povračil, ki jih razsodijo vojaške oblasti po administrativnem potu. Ugovarjal je tudi danes tej postavi poslanec Kopp in priporočal, zakon še enkrat vrniti odseku v pretres, pa odgovarjala sta mu dvorni svčtnik Steinbach in poročevalec Madejski. Pri glasovanji bil je predlog Koppov zavržen in zakon sprejet.
Živahna utegne biti razprava o odpisovanji davka pri škodi, ki jo delajo kmetu vremenske nezgode. K besedi sta se oglasila pri tej priliki tudi poslanca Pfeifer in Poklukar, ki prideta na vrsto v posebni razpravi. Vpisali so se namreč za postavo: Chamiec, Hevera, Nadherny, Poklukar, Dobelhoff, Vošnjak, Tiirk; zoper pa: Zallinger in Pollak. Pri posebni razpravi vpisan je Dr. Poklukar pri § 1., Pfeifer pa pri § 5.
Za to točko je na današnjem dnevnem redu še več peticij čeških za polajšave pri davkih zarad raznih nezgod, zadnji predmet pa je zavarovanje delavcev proti nezgodam. Vendar pa ta reč danes gotovo ne pride na vrsto, in je dvomljivo, ali bode celo dovršena obravnava o odpisovanji zemljiščnega davka.
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. maja. Notranje dežele.
Nedavno smo pisali, da je pred kratkim časom več katolikov iz Nemškega obiskalo sv. Očeta v Rimu. Danes nam je zabilježiti veselo novico, da je bil o letošnjih velikonočnih praznikih tudi eden slovenskih državnih poslancev v Rimu pri sv. Očetu, Bil je namreč tam ravno poslanec glavnega mesta, Ljubljane, grof Hohenivart, sam. Grof Hohenvvart je šel namreč k svojemu zetu, grofu Maksimilijanu Seilernu, ki je v Rimu za legacijskega so-
LISTEK.
Levograška povest.
Spisal Vaeslav Benes-Trebizsky.
(Dalje.)
Risati odlično družbo, ktero je sicer nekoliko vznemirilo častnikovo poročilo o švedskih konjikih, prikazavših se prav v Pražkem obližji, bilo bi prazno besedičenje. Ločila se tako ni niti za las od brezštevilnih druzih, ki so se v istih časih v Pražkih palačah prepogosto shajali. Tisti po večini tuji obrazi, tisti tuj govor, tisti okus . . . Človeka še zdaj pretresa mraz, ko se spomni onih dob, in nehote se dviga desnica k čelu, da zapodi to misel iz glave. — Samo da je bilo danes vse mirneje, vse bolj zaspano, celo ta godba, ki je vendar drugikrat s svojimi vrtečimi se glasovi razgrela tudi staro, leno kri. Pogovori so bili tudi bolj važni, lahni dovtipi so le šepetaje poletovali od ust do ust, toda vedno v primerni daljavi od resnega kanclerja, ki je bil
obkoljen s prvimi kavalirji, v resnici pak je poslušal razlaganje nekega učenjaka, ki je tako natanko poznal vse kraljestva nad zemljo in pod zemljo, kakor bi bil soigralec pri na Češkem jako udomačeni igri »Jiričkovo vidčni.*)
Čelo kanclerjevo se je za trenutek zjasnilo in okrog ustnic prikazal se je lahek nasmeh zadovolj-nosti.
Učenjak je potem še zmerom gorečje govoril, trdil je celo, da zrni izmeriti prostor v peklu, v vican in celo v nebesih. In pozval je potem gospodo, kteri dan in kje ga imajo obiskati. — „Na seženj natanko, do zadnjega palca!"
Gospod kancler je važno zmajal z glavo. Zdaj se sicer ni nasmejal; ali ta učenost se mu je vendar zdela sumljiva, veliko bolj sumljiva, kakor da se vrti zemlja z mesecem vred okoli solnca.
Kavalirji so nad vedo, ki to vse dokaže, ki prodere tudi v najskrivnejše zakotja, strmeli, in nobeden ni imel več veselja, da bi se spustil v ples.
*) „JiHčkovo videni" jo stara češka opereta.
»Drugače pa za tako predavanje danes ni najpri-pravnejši čas! — Obrnimo govorico drugam", spregovoril je naglo Slavata.
Potem so govorili gospodu kanclerju na ljubo „de politicis". Ali po vsem je bilo znati, da je cesarski ljubljenec bolj izveden v bogoslovji in metafiziki, kakor pa v javnem življenji.
Slučajno je pogledalo njegovo oko nekaj dalje na mladega Haranta in gubasto čelo se je zjasnilo. Iu obrnivši se od kroga, ki ga je neprestano obdajal, spregovoril je bolj za-se: »Teči je morala njih kri! — Toda kaj je življenje nekterih ljudi proti smrti tisočerih duš? — Salvasti animam tuam!" (Rešil svojo dušo, vest.)
»Etiam aliorum animas salvare voluimus; sed non potuimus, quia noluerunt, domine illustrissime!" odgovoril je mož v črnem oblačilu, začuvši kancler-jeve besede in dvignil roko, da bi pogladil temno španjsko brado, ki se je lesketala, kakor bi bila namazana z najfinejšim črnilom.
„Eheu! — Eheu! — Domine reverendissime!"
Kancler Slavata je nehote sklenil roki.
vetnika pri avstrijskem poslaništvu, na počitnice. Vrli grof je priložnost porabil in se je sv. Očetu poklonil, kar je ljubezujivega starčeka na stolu svetega Petra jako veselilo, grofa Hohenwarta pa prepričalo, kako da sv. Oče avstrijsko politiko zvesto spremlja po vseh njenih potih. Ob tej priložnosti je grof Hohenvvart tudi zvedel, da je goriški prošt Valussi imenovan v Trident za škofa, in so papež milovali grofa, da zgubi iz svojega kluba tako vrlega poslanca, kakor je bil ravno prošt Valussi. Pa ne more drugače biti. Upajmo, da dobi vrlega enakomislega naslednika.
Kaj je dalo avstrijski nacijonalni banki pravice, kakoršnih pod solncem nobena druga več nima iu jih menda tudi imela ne bo? Prav uič druzega, kakor veliki denarni polom, kterega je Avstrija v prvi polovici tega stoletja doživela. Prav pošteno ji je pa do silnega privilegija tudi pripomogla zgubljena vojska leta 1859. Tedaj še v naši državi nismo skoraj nobenega kredita na ptujem imeli, morali smo si ga toraj sami domil napraviti s tem, da se je banki dala pravica, denarja izdati, kolikor se ga ji ravno poljubi. Kar ga bo naredila do 200 milijonov, sme ga napraviti brez davka; kar ga bo pa čez, no, od tistega bo pa nekaj malega plačati morala. Tako je bilo nekdaj. Dandanes je že skoraj ravno narobe — prav postalo. Naš kredit se je na zunaj zdatno zboljšai. Avstrijski papirji, razun bankovcev, imajo v iuostranstvu veljavo, kakor pri nas, in tudi bankovci bi jo imeli, če bi bili ravno bolj založeni, kakor so. Tako pa, ker celi svet vč, da imajo naši bankovci le nekako 60°/0 vrednosti, t. j., ako bi nastal polom v našem državnem gospodarstvu, izplačevali bi se le po 60 krajcarjev, se jih pa ljudje zunaj naše države branijo. Ker se pa vedno bolj ravnotežju v naših financah bližamo, se smemo pač nadjati, da bomo o svojem času pač do njega dospeli, in tedaj se bodo tudi nacijonalni banki odtegnile predpravice, ki jih ima sedaj. Bankovce bo sicer še lahko izdajala, toda založiti jih bode morala vse za polno vrednost z gotovino v kovanem denarji. Takrat bo pa zginila tudi ažija iz naše države, ktera se je že skoraj prirastla pri nas, in naši bankovci bodo v gotovih slučajih še več vredni (za trgovca posebno), kakor pa kovano zlato.
Take države, kakor je naša, vam pod milim Bogom nič več ni! Povsod imajo nekaj stalnega, na kar se lahko opirajo, le pri nas se tujcem zdi in zdeti mora, da nam prave podlage manjka. Zakaj to? Zato, ker se vsakih deset let z Madjari v razgovor spuščamo, kakor bi Avstrija le od njihove milosti životarila. Da ima ravna naša država tako žalostno podlago, gre zasluga tistim možem, ki so jo izumili in to sta bila, ako se ne motimo, Giskra in Herbst, pomagal jima je pa prav pošteno protestant Beust. Razcepili so monarhijo v dve polovici, toda ne popolnoma, temveč le polovičarsko. Nekaj so pridržali skupnega, nekaj ne. Armada in zunanja politika ostali ste skupni, pa nekoliko tudi denarstvo, vse drugo šlo je na dvoje. Marsikdo se bode radoveden vprašal, kaj je bilo temu vzrok? Prav nič druzega, nego ošabnost po eni in zagrizenost po drugi strani. Madjarom jelo je avstrijsko vrhovno gospodarstvo neznosno postajati in skušali so se ga otresti, avstrijski Nemci na liberalizem verovajoči so jih pa pri tem podpirali. Da, prav za ceno liberalizma so jim dovolili odcep. Liberalizem je bil, ki je tedaj leta 1867 v Avstriji svoj cvet razvil. Konservatizem ga je sicer skušal prerasti, toda liberalci obrnili so se do Madjarov, kterim so polovičarsko samostojnost obljubili, če jih tolikanj podpro, da jim liberalizma ne bo slana vzela. Madjari so to obljubili in mir besedi je bil takoj. Le vsakih deset let sklenili so ponoviti državno pogodbo, na ktero se polovičarski dualizem opira in tega se še dandanes drže. Ravno letos pride zopet ponovitev tiste državne pogodbe na vrsto, ktera nam bo zopet
„Ad huc tamen circumdant retes tuas, ut ca-piant, qui insidiis diabolicis erupti sunt. — Ad huc et viribus infernalibus, domine illustrissime!"
»Non nobis, — non nobis, Domine, sed no-mini tuo da gloriam!"
Ta mož v črnem oblačilu akoravno Španec, se je češko vendar naučil; toda z gospodom kanclerjem ni drugače govoril, kakor latinski.
Takrat so celo po cerkvah pridigali po Češkem latinsko in poslušalci so iz ponaše in izrazov na obličji pridigarjevem lahko uganili obseg gorečega govora, dasi niso niti besede razumeli.
Mladi Harant tudi v ti visoki družbi ni mogel priti k besedi. — Korak njegov je bil nekako preveč omahljiv, kakor bi hodil po razoranem polji o največji suši. In presekani, mnogokrat samo jedno-zložni odgovori so pričali, da je res utrujen in da potrebuje počitka.
Grof Millesimo je bil tudi nekam čmeren, razdražen in žena njegova zasledovala je z bistrim očesom vsako najmanjo premembo na obrazu Ha-rantovem. Zdel se ji je, kakor bi prišel ob um.
»Bodite brez skrbi, milostljiva grofinja; dva pohoda naša zadostujeta popolnoma. Naši leki so
za deset let gospodarstvo utrdila. Tužna Avstrija, da mora od obroka do obroka si le svoje podloge iskati ter pogodbe sklepati le spet za nekoliko let. Avstrija je v resnici država na odpoved, pripravil jo je pa do tega peklenski liberalizem in pomanjkanje vsakega domoljubnega patrijotizma.
V	ogerskem državnem zboru se je začela 10. t. m. podrobna debata o domobranu. — V gospodski zbornici so sprejeli postavo za grajenje vojašnice za mestno redarstvo.
V nanje države.
Konsistorij bodo imeli sv. ode v Himu meseca junija in sicer javnega 7., tajnega pa 10. junija. Imenovali bodo 6 kardinalov iu ti so: Teo-doldi, hišnik pri sv. očetu, potem nadškofje v Rheims-u, Rens-u, Sens-u, Baltimori in Quebek-u, toraj dva v Ameriki. Prekonizacija nuncijev v Madridu, Parizu in na Duuaju za kardinale je odred-jena za konzistorij v septembru. Pravijo, da bodo sv. oče govorili o vravnavanji miru v Nemčiji.
Dve, skoraj bi rekli, največji velesili v Evropi, segli ste si v roko, da hočete od slej na dalje obe le za mir skrbeti. Prva od teh dveh, katoliška cerkev, ustanovljena je že za ohranenje miru; ona se le primorana bojuje, če prav nerada. Druga je pa od konca do kraja bojevita država, ki se je od boja zredila in velika postala. Prusija, oziroma Nemčija, bi še dandanes ne bila to, kar je, če bi se ne bila ustanovila na padlih človeških truplih in če bi se ne bila zlepila s človeško krvijo, v kteri sta se železo in jeklo namakala. V svoji ošabnosti ravno iz Francoskega se povrnivša Nemčija 1. 1871 po pridobljenih zmagah sama sebi ni več verjela, da je še kdo na svetu, ki bi ji bil kos. Šla je toraj in čez malo časa napovedala boj, srdit boj katoliški cerkvi, boj, ki je trajal celih trinajst let. Mislila je, da, če je Francoze vgnala v kozji rog, se ji bo tudi posrečilo, katoliško cerkev vgnati. Kakor smo že rekli, trinajst let borila sta se Rim in Berolin, siloviti velikan Bismark in ponižen David Leo XIII. Konečno se je pa vendar le železnemu možu jeklo in železo skrhalo in prišel je sam ter prosil za mir. Mož, ki ima še sedaj po celi Evropi prvo besedo, prišel je k sv. očetu in mu je ponudil roko za mir in spravo. Da v Rimu take ponudbe niso odbili, razume se pač samo po sebi. Znamenito je pri vsem tem le to, da je ošabnež Bismark spoznal, da cerkvi božji ni kos in ji ne bo! Res še ni vse, kakor bi imelo biti, a ker je na eni strani dobra volja, se na drugi tudi ve prijenjati.
»Pol. Corr." javlja iz Belega grada o iz-palih volitvah naslednje: 61 je izbranih napredne stranke, 44 radikalcev, 10 liberalcev, na petih krajih volitev ni izvršena, v enem kraju je volitev razglašena nepostavno; tem nasproti pa javlja „Wr. Allg. Ztg.", da je opozicija dobila veliko večino in da bode ministerstvo odstopilo. — Počakajmo, kdo resnico govori, se bode že zvedlo.
V	včeranjem listu smo na kratko omenjali, da se katoliki na Laškem ne bodo vdeleževali volitev za v parlament. Sv. oče so jim tako nasvetovali. Zakaj to? Zato, ker so prepričani, da laški parlament toliko časa ne more imeti poštenega značaja, dokler se večno mesto Rim ne povrne svojemu pravemu posestniku, namestniku božjemu. Zato se mora pa poprej mir skleniti med državo in cerkvijo, kar bode pa le tedaj mogoče, ako se državna oblast umakne cerkveni in se preseli v kako drugo mesto. V resnici nezapopadljivo je, kaj je ravno v Rim laško vlado vleklo, kjer še kraljeve palače ne bi imela, naj bi ne bila papeža zato oropala; saj ima vendar Benetke, Milan, Turin, Napolj in druga sloveča mesta na razpolaganje. Za državo, kakor je ravno Laška, od treh strani od morja obdana, bi vendar marsiktero mesto za rezidenco bilo bolj pripravno, kakor Rim. Rim naj se zopet papežu povrne, čegar last je že čez tisoč let, in kterega papež tudi
najboljši! — Človeške duše so preveč vredne, da bi za-nje ne imeli skrbi!"
Grofinja Millesimo se je za to ponudbo hvaležno priklonila. Storil pa je to tisti, kterega smo pred trenutkom videli govoriti s kanclerjem Sla-vatom.
Gostje razšli so se prav pozno po polunoči; grof Millesimo še sitneji in čmerneji, kakor je prišel, je mogel z gospodom kanclerjem govoriti samo nekoliko običajnih dvorljivih besedi, kaj zaupnega ni bilo nikakor mogoče, ker je bil obletovan od celih rojev lizunov, sitnejših kakor muhe ob soparnih dnevih. Hotel mu je pa povedati, da misli dati svojo hčer mlademu Harantu in zraven poprašati, kaj mislijo na dvoru o tej zaroki. Gospod kancler že jutri odide iz Prage in v Prago pride, sam Bog ve kedaj. Sicer bode tudi mogoče pisati; toda drugače se govori in drugače piše.
Vzgledni ženin je tudi uazaj grede molčal, tako, kakor bi res pustil glavo pod streho čarodej-nega dvorca, o kterem je nekaj njegov sluga omenil mladi grofici. In besed, ktere je danes za odhodnjo govoril, niso niti razumeli. Bil je ves spremenjen. Najbolj vroče besede mlade plemeuitašinje ga niso
odstopiti ne more, kakor to zamorejo drugi vladarji, in od Italije bode odvzeto prekletstvo božje, ktero jo sedaj očividno tare in vničuje.
V spodnji zbornici v Londonu zahteval je včeraj Gladstone drugo branje irskega vprašanja, ter rekel, da takoj ne zahteva razprave. Za pet dni naj se preloži in potem začne. Govoril je dve uri in pobijal ugovore proti irski »billi". Ta „bill" je pred vsem potrebna, in nima v sebi takih nevarnost, kakor sedanje stanje Irske. Tudi Parnell ne išče druzega, nego avtonomijo za Irsko. Gladstone kaže na dobre vspehe avtonomije v Kanadi. Tamošnji prebivalci so bili veliki nemirneži, dokler niso dobili svoje vlade. Bolj obširno je razložil svoje bojazni, ako ostanejo irski članovi še dalje v angleškem parlamentu. On hoče prijenjati, karkoli je mogoče, in pri posvetovanji o skupnih zadevah poklicati irske zastopnike, naj se za tak slučaj iz angleškega in irskega parlamenta volijo zaupni možje.
Kortesi (državni zbor) so se začeli 11. t. m. v Madridu. Sagasta je prebral prestolni govor. V njem se navajajo postave v prid delavskega stanu, nadalje reforme o socijalizmu in gospodarstvu, razširjenje zasebnih političnih pravic, preosnova vojske in mornarstva, varnost v proračunu. Kraljica se nadeja, da bodo vse stranke prizadevale se za ohranjenje miru.
Ker smo včeraj zopet nekaj o Egiptu poročali, naj danes še nekaj dostavimo. Egipt je bil svoje dni, in tega ni še tako davno, prava molzna krava Evropejcem, ki so tjekaj hodili po kupčiji, ali pa, ki so se ondi stalno naselili in kako obrt pričeli. Vsak je obogatel. Le škoda, da so to molzno kravo dobili poslednjič sebični Angleži popolno v svojo oblast, in ktero so si tudi kar osvojili. Od tedaj začenja se tudi vsa revščina, ki je nad to nekdaj tako bogato deželo prišla. Sicer pa tudi dandanes ni še tako hudo, kakor je svoje dni dobro bilo. Poprej namreč se je vse preveč v jasnih barvah slikalo, danes pa nasproti se nam predstavlja vse preveč v sajasto-črnih. Ako bi na blagostanje dežele sklepali le iz carine, bi lahko rekli, da se je Egiptu že na bolje obrnilo; kajti leta 1882. dobili so carine 795.835 funtov šterlingov, lansko leto pa 918.802 funtov; so toraj za 112.965 funtov na boljem, ali za okroglih 15%, kar je izvestno veliko. Iz tega se di sklepati, da si je trgovina zopet kvišku pomagala, in res se je pomnožilo uvaževanje, kakor tudi izvaževanje blaga v deželi Faraonov. Oe bi sedaj kako pametno politiko vpeljali, bi zopet lahko kmalu do blagostanja prišli.
Izvirni dopisi.
Iz Postojne, 11. maja. (f Dr. Rudolf Glo-bočnik.) V petek, 7. maja, zaspal je v Gospodu dr. Rudolf Globočnik, sin vrlega sovetnika c. kr. deželne vlade v Ljubljani. Pokojni je bil čistega značaja, najboljšega duha, veren katoličan in vnet domoljub, da mu je na daleč iskati enakega. Bolehal je dolgo, že pet let semkaj je vedno tožil, da se mu je zaredil neki črv v pljučah, ki mu spodjeda mlado življenje. Iskal je zdravja v Gleicheu-bergu, Gorici in razven Avstrije v južni Italiji, Franciji itd., a ni bilo zdravila niti podnebja, da bi mu bilo zamoglo vrniti preljubo zdravje.
L. 1883 postal ja doktor prava; od istega časa služboval je v Trstu pri c. kr. finančni prokuraturi do pretečenega poletja — dokler je zamogel. Da bi se odpočil, prišel je k svojemu očetu v Postojno in v jeseni preselil se je ž njim v Ljubljano. Moči
mogle ogreti. Zdelo se je, da niti ne posluša, ker na njena vprašanja odgovarjal je komaj na tretje ali Četrto. Povabilo pak, da bi blagovolil iti k počitku na grofov dom, odbil je naravnost, tako, da je razžalil celo starega gospoda.
»Probuja se v' njem stara kri! — Niso ga toraj še predelali!" izustil je grof stopaje po hodnikih, obloženimi s težkimi šarenicami, proti svojim sobanam.
»Jak mu hočem, o$e, to kri predelati jaz! — Naredila bom, da se mi bo okoli prstov ovijal! — Posrečilo se mi to ni samo enkrat!"
»Vem, da si čarodejka! — Toda', ali bi ne bilo bolje, Teresitto, da bi pretrgali že zavoljo današnjega dne ž njim vse dosedanje razmere? — Da bi nazadnje vendar-le ne trpeli čast naša in naše dobro ime!"
»Ste pozabili, oče moj, da se mora ime našega rodu svetiti kakor solnee? Ste pozabili, oče, kako bode naš grb povišan med prve v celi državi?"
Hči De čakajoč odgovora je poljubila očeta na čelu in odletela, kakor bi jo nesle peruti, v svojo spalnico.	(Dalje prih.)
so vedno bolj pojemale; mislil si je, da mu bode Gorica milejša, nego Ljubljana in preselil se je s svojo gospico sestro tjekaj, ali žalibog tudi tu napredovala je bolezen — jetika, dokler mu ni pokončala nadepolnega življenja.
V Postojni počiva njegova mati, zato si je želel, da ga pokopljejo zraven nje; želja se mu je izpolnila. V ponedeljek pripeljali so mrliča z zme-ščanim vlakom na Postojnski kolodvor, od koder so ga istega dne ob 4. uri popoludne prenesli v slovesnem, lepem sprevodu na tukajšnje pokopališče. Pokopal ga je prečast. g. dekan Hofstetter z azistenco sedmih duhovnikov, med drugimi prečast. g. Nakus, duhovni sovetnik iz Planine pri Vipavi, ter preč. gospoda nadžupnika dr. Sterbenc in Saj o vi c.
Pogreba vdeležil se je visokorodni gosp. baron Winkler, potem pokojnega prežalostnioče, brat dr. Vladimir, sestra Emilija, vitez Schvvarz, grofLanthieri, c. kr. deželni živinozdravnik g. Wagner, kmetijske podružnice predsednik gosp. Zevnik, gospodje uradniki Postojnski, nadžupan g. Vičič z odborniki, Čitalnica domača z zastavo, učiteljstvo, dosta županov okraja Postojnskega, zlasti Vipavskih; požarne brambe: Vipavska, Postojnska in Otoška, ter nad 2000 žalujočega občinstva, med ktero je razdelil blagi gospod vladni sovetnik nad 400 sveč. Vencev našteli smo 16, ktere poklonili so mu oče, brat, sestra, sorodniki, prijatelji, sošolci, ki so pokazali z drugimi, kako drag bil jim je pokojni Rudolf.
Bog mu daj večni mir, kterega si je zaslužil s svojim lepim, krščanskim, angeljskim življenjem.
S Št. Vida nad Ljubljano, 11. maja. Včerajšnji dan je bil pri nas nenavadno živahen, a žal, da je bil povod tej živahnosti tako žalosten. Obrazi tudi niso bili veseli, marveč z vsacega je gledala tužnost. Bilo je namreč materi zemlji izročiti truplo moža, kakoršnih nima vsaka vas, tudi naša ne, namreč truplo prerano, še le v 32. letu njegove starosti po neprizanesljivi smrti pograbljenega gosp. Valentina Zakotnika. Nepričakovana novica o njegovi smrti pretresla je vsacega, kdor ga je poznal, in komaj so Št. Vidski zvonovi odpeli mu prvo mrtvaško, že so hrumeli njegovi mnogoštevilni znanci in prijatelji skazovat mu zadnjo čast, bodi si z venci in trakovi, bodi si s solzami, pokropovanjem in gorečo molitvijo. Kmalu se je nabralo najkrasnejših vencev lepo število, med temi enajst s krasnimi trakovi in napisi. Ker jih je mož vreden bil, bodijo tu našteti.
Prvega mu je dala vdova, s ktero sta bila poročena še le tri mesece; druzega dva brata, izmed kterih je prfP župnik v Istri, drugi občinski svetovalec in načelnik krajnega šolskega sveta v Šiški; tretjega č. g. župnik, poznajoč zasluge ranjcega za oudotno farno cerkev in njeno lansko osemstoletnico; četrtega katoliško društvo rokodelskih pomočnikov kot predsedniku varuhov društvenega premoženja; dalje čitalnica svojemu tajniku, rodovina Belčeva sorodniku, veteransko društvo Ljubljansko svojemu udu, razen tega društvo pevcev in razni drugi znanci. Iz tega že je razvidno, kako neumorno in vsestransko delaven je bil ranjki.
Ko se je bližala ura pogreba, videl si prihajati in voziti se ljudi raznih stanov od bliže in dalje proti Št. Vidu, ki je bil tudi do malega ves na nogah; kaj bi ne bil? Saj je hotel vsak skazati zadnjo čast Šentviščanu, ki je bil eden prvih mož, če ne res prav prvi!
Pogreb je bil sijajen, kakoršnega Št. Vid že dolgo ni videl. Sešlo se je deset gg. duhovnikov z raznih krajev, med njimi tudi č. g. o. Kalist Medič, gvardijan Ljubljanskega frančiškanskega samostana, veteransko društvo Ljubljansko je prišlo v paradi v precejšnjem številu z zastavo in s svojim načelnikom g. Mihaličem, razen tega pa še veliko gospode iz Ljubljane in okolice. Ko so ob 10. uri zjutraj zapeli zvonovi, vzdignil se je lepi in dolgi sprevod z gg. duhovniki, društvi in njihovimi zastavami, kterih je bilo troje, z nosilci vencev in trakov ter dolgo vrsto pogrebcev z raznih krajev. Šel je po cesti navzgor do križa ob razpotji proti Vižmarjem, potem se obrnil nazaj proti cerkvi, kjer je bilo potem mrtvaško opravilo. Pred hišo so mu bili vrli Št. Vidski pevci odpeli poslovnico kaj ginljivo. Po končanem cerkvenem opravilu podalo se je vse k črni jami, ktera je hotela imeti to prezgodnjo žrtev. Oddonele so molitve, utihnil tako strašni hrup lopat, oddonela je tudi zadnja pesem pevcev svojemu iskrenemu in požrtvovalnemu udu, odpeli so žalostni zvo-
novi in--naš Tine je bil v mirni postelji v
hladni zemlji. Naj mu bo lahka!
Kaj pa je bil naš Tine, da tako žalujemo po njem? Kdor lega še ne v^, izve naj tu v kratkih besedah:
Gosp. Valentin Zakotnik je bil eden tiste redke vrste mladenčev, ki se ni vdal liberalnim valovom bedanjega časa, ker čeravno zelo izobražen, ostal je zvest in vnet veri in narodu, v tem obziru se sme priporočati marsikomu v izgled. Kedar je šlo za versko in narodno čast, bil je na nogah podnevi in ponoči, žrtvoval je trud in denar, vstrašil se ničesar. S tem si je pridobil spoštovanje od vseh strani, kakoršnega si težko kdo pridobi s tako mladimi leti. Kaj je storil za lansko cerkveno osemstoletnico, kaj pa za narodna društva v Št. Vidu! Kjer je bilo treba kake požrtvovalnosti, on je bil prvi in to morda celo na škodo svojemu zdravju.
Zdaj žaluje za njim Št. Vid, posebno pa plaka nevtolažljiva rodbina, soproga, dva brata in nevtolaž-ljiva sestra. Kaj bi ne! Saj tacega soproga, brata in svaka nima vsaka družina in ko bi mu ne bila neizprosljiva smrt s svojo koso prekosila niti življenja, kaj bi bil še postal! Vendar — Bog je vkre-nil in človeku ne gre godrnjati nad njegovimi vkrepi.
Sprejmi toraj, dragi prijatelj, te vrstice kot moje zadnje poslovilo; prvo poslovilo so bile moje solze ob tvojem mrtvaškem odru in kapale so tudi na črno zemljo, s ktero so te odeli. Naj ti bo lahka!
Iz Doba, meseca maja. (Sadite vrbe! — Nesreči.) Poprejšnji naš potovalni učitelj priporočal je večkrat, da bi po Kranjskem začeli saditi vrbe za pleterijo. To res ni slaba misel. Vrba raste po močvirjih in nerodovitnih krajih; ni je treba oskrbovati, — le mladike se porežejo in prodajo. Ali ni to dobiček skoraj brez truda? — In če se sploh splača saditi vrbe, splačalo bi se posebno za naš kraj. Saj je znano, da v Beričevem se malone vsa vas živi s pletarijo. Delajo jerbase, košarnice itd. Za šibice jim gre zdaj trdo. Daleč morajo po nje hoditi na tujo zemljo, in gospodarji so nevoljni. Ko bi pa nerodoviten svet ob Savi vsakdo po svojem obsadil z vrbovjem, ne bi jim bilo treba sitnosti in zamude z iskanjem. Tudi bi se ta obrt potem lahko bolj povzdignila. Naj bi se šel ta ali oni kam učit umetnejše pletarije, bi potem vašane lahko doma učil, in Beričanje bi se kmalo prepričali, da bi bila njihova vas lahko trdneja, kakor je zdaj. Kakor je zaslovelo v Domžalah slamnikarstvo, tako bi v Beričevem pletarstvo, ko bi umen podjetnik skrbel za prodajo in za spečevanje robe. — Naš gosp. župnik Jarec posadil je letos nad 5000 vrbovih sadik. On bo imel od vrb poleg šibic še ta dobiček, da mu bodo služile za plot. Rojaki, posnemajte gospoda!
Naj naznanim starišem v svarilo še dve nesreči; ki ste se v teku enega tedna pripetili. Včeiaj pokopali so tu otroka, ki se je v hosti pri ognji sežgal, nekaj dni poprej pa druzega, ki je prišel pri grajskem malnu pod kolesa in našel smrt v hladnem valovji ondukajšnjega potoka Malenšice. Morda ob priliki še kaj poročam, če je drago. *)
S Krke, 9. maja. (»Krški raki".) Ker smo ravno v tistem času, kterega so se nekdanji Krški rakarji najbolj veselili, Vam hočem o tem nekoliko vrstic zapisati. Najbolj so nekdaj častilci rakov čislali tiste mesece, ki nimajo črke „r" v besedi, in ti so: maj, junij, julij in avgust. Kaj ponosni so bili takrat tudi Malo- in Veliko-Lešani, ker v ome-nih vaseh je bilo največ rakarjev. Ce si vprašal ravno prišlega iz Ljubljane: „No, kako ste kaj ba-rantali z raki?" si dobil odgovor: »Dobro, dobro! Bog daj dosti rakov, potem bomo Lešani že tiči!" Kako pa je zdaj? Marsikak rakar, ki je prej dobro in zadovoljno živel, mora sedaj kruha stradati; toraj res velika škoda in nesreča, da so vsi raki počepali. Več let je že od tega, in še sedaj ni čuti, da bi kdo kterega vjel. Tudi po stranskih potocih ni nobenega; le v Potoškem potoku se jih še precej veliko nahaja. Iz tega potoka so že nekteri dobili mnogo rakov, ter jih spustili v druge potoke in v Krko, a kmalo ni bilo za njimi ne duha ne sluha. Koliko časa bode še trajala ta kuga, kdo ve? Bral sem že v časnikih, da ne morejo najti vzroka te uime, jaz povem enega, in menim, da bode mi marsikdo pritrdil za menoj. Večkrat smo videli krške rakarje, ki so po stranskih potih ribe lovili; a kako? metali so v vodo omotico, ktera je ribe omamila, da niso mogle plavati, in tako so jih lahko lovili, a potem
*) Lopo prosimo.	Vred.
pa rakom v hrano dajali. Mar-Ii ni mogoče, da so se tako raki ostrupili, ter je prišla kuga čez nje?
Naj mi bode dovoljeno, še nekaj opomniti; namreč, da Krški rakarji so veliko rakov nalovili po stranskih vodah, a potem za Krške rake prodali. Začela se je bila pa tudi huda vojska zavoljo tega v takoimenovanim Višnjiskem (Višnjegorskem) potoku. V tem potoku je bilo prosto vsakemu, rake loviti, že od nekdaj, a pred nekaj leti naletel je bil neki mož na velike sitnosti. Nekdo ga je bil za-tožil gosposki, da rake krade v Višnjiskem potoku tistemu, ki ga ima v zakupu. Kje in kdaj da se je dal ta potok v zakup, ni vedel živ človek v okolici, zarad tega mož tudi ni mogel odškodnine tirjati. Rakar pa je bil s zaporom sodnijsko kaznovan. A vprašanje nastane: če za zakon ni nikdo vedel, če odškodnine ni mogel tirjati, kako je mogel rakar zaprt biti? če je pa dozdevni zakupnik mogel svoj zakup dokazati, zakaj bi ne bil mogel tirjati odškodnine? Kdo ve, kako se iz tega precepa pride?
Pa še nekaj. Od okrajnega glavarstva v Litiji se nam je oklicalo 11. aprila, 2. in 9. maja, da ima vsak posestnik pravico, ako mu kdo po njegovih delih koze pase, kozo vzeti in zarubiti, ako pa tega ne more storiti, da ima tudi pravico kozo vstreliti. Kaj hvalevredna postava je to za kmete; kolike škode so napravljale koze po naših gozdih, in še več kozji pastirji, ni se jim smilil najlepši hrastič, kteri je kozam odrasel, da bi ga ne posekali in tako popolnoma pokončali po gozdih — a še skoro bolj potrebne postave pogrešamo. Golobe, klunjače in sploh zverinjadi pokončujejo lovci; druge male ptiče love otroci v zanjke in tudi jih preganjajo ptice vjede. Edino vrane so proste vsih nezgod, njih nikdo ne pokončuje in jih tudi ne sme. Ravno vsled tega, ker jih nikdo ne sme pokoučavati, se jih je zaredilo toliko, da je groza! Ubogi kmet zdihuje pred njimi o setvi in o žetvi. In če jih o setvi vedno ne straši in ne podi iz njive, mu vse pokončajo; ako pa še obvaruje setev, mu koruzne stroke vse razkosajo in pokončajo. A ne zgodi se nič zoper to nadlogo; naj bi se kmetom dovolilo, da smejo te škodljivke pokončevati, kolikor jih morejo. Gotovo bi se revežu marsikteri vagon koruze prihranil.
Domače novice.
(Preč. gosp. Andrej Drobnič), Šmarijski dekan, kteri je vsled hudega vdarca, ki ga je nesrečno zadel, skozi šest tednov v tukajšnjem stolnem »farovžu" prebival, je toliko okreval, da se je mogel danes povrniti domu v Šmarje. Želimo mu iz srca, da bi ga sveži deželni zrak skoraj toliko okrepčal, da bi zamogel tudi svoje dela pričeti in zvrševati. — Pri tej priliki imamo opomniti, da se malokedaj prigodi, da bi kako župnijo ob enem tolika nesreča zadela, kakoršna je ravnokar bila Šmarijsko. Gosp. dekan, ki se je od doma še ves vesel podal, boril se je s smrtjo skoraj večinoma v času šestih tednov oddaljen od doma. Med tem ponesrečil se je bil tudi edini tamošnji duhovnik g. kaplan in (do tretjega gre rado) g. učitelj iskal si je zdravja v tukajšnji bolnišnici, a danes, ko je tudi g. kaplan že tolikanj ozdravel, da je priti zamogel v Ljubljano, vračajo se vsi trije zopet na svoj dom. Bog jih spremljaj ter jim dodeli zopet ljubo zdravje.
(V Elizabetišči) je bil včeraj popoludne občni zbor; natančni popis objavimo jutri.
(Pobiranje doneskov za zgradbo „Narodnega Doma" v Ljubljani.) Po nekoliko daljšem presledku se nam nudi zopet prijetna prilika spregovoriti o večjem številu razprodanih knjižic in napraviti nekaj opazek, ki bi ne utegnile biti brez vsake premembe. V najnovejšem času smo dobili šest razprodanih krajcarskih knjižic, tako, da je njih število narastlo sedaj na 73, od teh so tri iz Ljubljane (št. 437, 79 in 360; poverjeniki gg.: G. M., E. Ž. in dr. V. G.); jedna iz Kamnika (št. 121; poverjenik g. J. L.); dve pa zopet iz Vrhnike (št. 394 in 395 pod poverjenikom g. J. G., ki jih je spečal že 8). Večje pozornost zaslužita zadnje dve knjižici; jedno njiju so kupili Vrhniški učitelji, drugo pa častita Vrhniška duhovščina. Slava njim! Tako je Vrhnika, ki stori za „Narodni Dom" primeroma več kot Ljubljana sama, za »Narodni Dom" pri vseh stanovih prva. Da bi jo drugi kraji hoteli le nekoliko marljivejše posnemati! Gospoda, potreba »Narod,-
nega Doma" se čuti od dne do dne močneje. »Ljubljanska čitalnica" bo morala prostore, v kterih je bivala nad dvajset let, prav v kratkem zapustiti. »Glasbena Matica", zavod, ki dobiva vedno širšo podlago, ki se marljivo trudi svoje namene po moči dosezati, ki šteje od dne do dne več ukaželjnih in marljivih gojencev, je s stanovanjem v vedni zadregi. Kar veljd o imenovanih dveh društvih, veljd več ali manj tudi o druzih narodnih društvih, ktera si, raztresena po vseh koncih Ljubljanskega mesta, le za silo jedno druzemu pomagajo, ktera bi pa koncentrirana izvrstno vspevala. — Neke jako originalne ideje nam je še omenjati, na ktero nas je opozoril prijatelj našega podjetja. Pravi, da bi kazalo prodajati slamice od viržink in v tem posnemati druga društva. Sam si upa nabrati vsako leto 1000—2000 komadov. Stvar bi ne bila tako napačna, če se pomisli, da je postala »viržinka" med Slovenstvom tako tipična, kakor »kratka", in da že močno izpodriva običajno »pipo". Le na Kranjskem že se izkadi vsako leto po več sto tisoč viržink. •— Ce dostavimo, da smo dobili tudi več doneskov, nabranih na desetkrajcarske knjižice, in se prav toplo zahva-lujemo vsem vstrajnim nabiralcem — poverjenikom in darovalcem, ter izrekamo gotovo nadejo, da bodo našli obilo posneraalcev, smo, menimo, svoji prijetni dolžnosti zadostili.
(Prve češnje) prišle so danes na Ljubljanski trg. Dobivajo se po tri za krajcar.
(Razpisana je) notarska služba v Trebnem na Dolenjskem. Prošnje c. kr. notarski kamori v Ljubljano v teku štirih tednov.
(Tretja učiteljska služba) v Srednji vasi na Kočevskem razpisana je do 6. junija. Nese 400 gld. Sola je trirazredna. — Ob enem razpisuje se tretja učiteljska služba na trirazrednici v Dobrem polji. Prošnje za vsako do 6. junija c. kr. okr. šolskemu svetu v Kočevji.
(Poročil se je) v ponedeljek gosp. Janko G radi šek, posestnik in trgovec v Zalogu pod Ljubljano, z gospico Marijo Knafličevo iz Smartna pri Litiji.
(Slana) je tudi po Štajarskem skoraj tretjino vina vničila.
(Darila za lepo govejo živino) delila so se minuli ponedeljek v Postojni, kamor so živinorejci prignali 7 bikov, 39 krav in 31 junic. Kakor se nam sporoča, je bila prignana živina vrlo lepa in večinoma muricodolskega plemena. — Darila so prejeli sledeči gospodarji, a) za lepe bike: Peter Kraigher iz Hraš, Janez Korče iz Hoteder-šice, Anton Kovšca iz Planine in Anton Prane ti č iz Dolenje vasi. b) Za lepe junice: Anton Gnjezda iz Unca, Jožefa Zadnik iz Koč, Janez Kobal iz Slapa in Janez Posega iz Stare vasi. c) Za lepe krave: Anton Jeršan iz Unca, Tomaž Tolazzi iz Logatca, Alojzij Lavrenčič iz Postojne in J o si p Brus iz Logatca.
(V Kolpo je padel) letos spomladi M. Spudič iz Reštovcev in bi bil utonil, ko bi ne bil vrli B. Culik iz Radovič takoj ponj skočil in ga rešil. C. k. deželna vlada priznala mu je zarad tega 26. gold. 25 kr. postavne nagrade.
Telegrami.
Dunaj, 12. maja. Umrl je član gosposke zbornice baron Fluck Leidenkron.
Atene, 12. maja. Havas piše: Nova mi-nisterska lista ni še stalno določena. Prej ko ne se bo novi kabinet danes sostavil, če ne pride kaj izvanrednega vmes. Novi mi-mistri bodo prisegli, potem pa takoj razoroževanje pričeli.
Atene, 11. maja. Glede ministerske krize se čuje, da je razven Rikakisa tudi Šoti r o p u 1 o s pripravljen prevzeti nov kabinet. Kralj se bo danes odločil. Kamora se snide še le v desetih dneh.
London, 12. maja. Dolenja zbornica je odklonila s 117 proti 62 glasom od vlade pobijani predlog, naj bi se smrtna kazen odpravila.
Umrli so:
8.	maja. Marija Gičtaler, dekla, 20 let, vročinska bolezen. — Frane Erpie, delavčev sin, 3 mes., Eeelampsie. — Matevž Rahune, gostač, 46 let, jetika. — Mihajl Jakop, gostač, 60 let, pljučnica.
V bolnišnici:
9.	maja. Kristijan Križnar, krojač, 23 let, Peritonitis. — Gregor Križnik, delavec, 39 let, jetika.
T tt j c I.
10. maja.
Pri Maliču: Rudolf Buchler in Jožef Meller, trgovca, iz Trsta. — Kari Uranitseh, tovarnar, s soprogo, iz Gradca.
—	Dr. Henrik Posener, odvetnik, iz Gradca. — Jožef Merk, o. k. okrajni glavar, iz Kranja.
Pri Slonu: Anton Hopp, zasebnik, z Dunaja. — Morie Karpeles, potovalec, iz Prage. — C. Stecher, zasebnik, iz Trsta.
—	Mat. Gračič, enoletni prostovolec, iz Raguze. — Ignacij Rack, e. k. davkarski nradnik, s soprogo, iz Celovca. — Ausseo, c. k. poštar, iz Krškega.
Pri Juinem kolodvoru: B. Kornauth, predstojnik usmiljenih bratov, iz Linca. — Adolf Goriup, zasebnik, iz Gorice. — Dr. M. Godec, zasebnik, z družino, iz Toplic.
Vremensko sporočilo.
S a	Čas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 nr v mm
opazovanja		zrakomera v mm	toplomera po Celziju			
11.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvee.	731-23 730-53 730-61	+ 150 +19-0 + 120	si. zap. sr. zap. sr. zap.	jasno del. jasno del. jasno	000
Deloma jasno in veter. Srednja temperatura 15-3° C., za 2-2° nad normalom.
]>iinajska borza.
(Telegratično poročilo.) 12. maja
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	85	gl. 20 kr.
Sreberna „ 5% » 100 » (s 16% davka)	85	„ 35 „
4% avstr. zlata renta, davka prosta .	114	„ 90 „
Papirna renta, davka prosta . .	101	„70 r
Akcije avstr.-ogerske banke . .	876	„ — „
Kreditne akcije......281	„80 „
London.......126	„ 60
Srebro.......—	„ —
Francoski napoleond......10	„ 031/* „
Ces. cekini.......5	„ 94 „
Nemške marke..........61	„ 95
Žitna eena.
Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 25 kr., — domača 6 gl. 76 kr. — Rž 6 gl. 10 kr. — Ječmen 4 gl. 95 kr. — Ajda 5 gl. 61 kr. — Proso 6 gl. 27 kr. — Turšica 5 gld. 61 kr. — Oves 3 gl. 63 kr.
Poštne zveze. Odhod iz LJubljane.
V	Novorriesto vsak dan ob 6 zjutraj, sprejema blago in popotnike. Prostora je za pet ljudi.
V	Lukovco preko Domžal vsak dan ob 7 zjutraj.
V	Kočevje preko Velikih Lašič vsak dan ob >/s7 zjutraj.
V	Kamnik vsak dan ob l,'«J> popoludne poleti, ob 3 pozimi.
V	Polhov Gradec in na Dobrovo vsak ponedeljek, sredo, petek in soboto ob '/,5 popoludne poleti, ob 2 pozimi.
Na Ig ob '/>5 popoludne poleti, ob 3 pozimi.
Prihod v I^ubljano.
Iz Novega mesta vsak dan ob 2 popoludne. Iz Lukovce vsak dan ob 5. uri 25 min. popoludne. Iz Kočevja vsak dan ob 6. uri 20 min. popoludne. Iz Iga vsak dan ob 8. uri 30 min. zjutraj. Iz Kamnika vsak dan ob 9. uri 5 min. dopoludne. Iz Polh. Cradca in Dobrove vsak ponedeljek, sredo petek in soboto ob 9. uri 15 min. dopoludne.
r
Naznanilo in priporočilo.
Udano podpisani dovoljujem si prečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu naznanjati, da se moja
knjigoveznica
od 10. maja t. I. nadalje nahaja na sv. Petra cesti Stev. 6, nasproti gostilne pri „Avstrijskem cesarju".
Priporočam se vsem, da me v novem stanovanji podpirati blagovolijo, kakor so me do sedaj. Skerbel bodem naročnikom vselej naglo in dobro postreči. Priporočam se prečastiti duhovščini za prevezovanje »Missale Boinanum", »Brevirjev" in vseh druzih liturgienih knjig; učiteljem in čitalnicam za vezanje šolskih in knjižničnih knjig; uradnijam in žu-panijam za vezanje uradnih knjig. Vnanjim naročnikom pripravljen sem pri večjih pošiljatvah povrniti vožno ali druge stroške ; Ljubljanskim naročnikom pa, kterim čas ne dopušča zarad oddaljenosti tu sem priti, pridem ali pošljem sam po delo, naj mi le po dopisnici ali kakor si bodi, naznanijo dan in uro, kdaj da pošljem, ali pridem po delo Vedno bodem pripravljen, vsako, tudi najmanje delo prevzeti in ga ročno izvršiti. Konečno se priporočam tudi še za galanterijska in kartona zna dela z zagotovilom nizke cene in ličnega dela.
Z odličnim spoštovanjem
Fran Dežman,
n
il
Št. 8191
(3)
Razglas.
C. k. m. d. okr. sodn. v Ljubljani naznani: K zapuščini 20. aprila 1886 umrlega župnika Lovrenca Mazika iz Černuč spadajoči ftindus instruk-tus: hišno, sobno, kuhinjsko orodje in gospodarske reči, vsa živina, obleka, perilo, knjige i. t. d. se bode
13. maja 1886
ob 9. uri v farovžu na Oernučah pri očitni dražbi tudi pod cenilom proti takojšnem plačilu prodajalo. C. kr. m. d. okr. sodn. v LJubljani, dne 8. maja 1886.
Krasne podobice in iM lističi
ktere ima v zalogi
Katoliška Bukvama v Ljubljani.
100 kom. 1.— 1,—
-.80
-.80 1,— 2.50 3.60 4.50 7.50 8,— 10.—
25.—
3,-3,—
1.— 1.50 3,-1.50
3,— 1.50 1.50
4,— 1.50 1.50 1.50
Spomini prve svete spovedi:
1.	Svitli (bronzirani)..........
2.	Črni ................
Spomini svete birme:
1.	Svitli (bronzirani)...........
2.	Na debelem papirji z lepim oljnatim tiskom (brez teksta)...............
Spomini prvega sv. obhajila:
1.	Svitli (bronzirani)...........
2.	Črni................
3.	Pobarvani..............
4.	Na navadnem papirji lepo pobarvani ....
5.	Na čipkastem papirji z lepim barvenim tiskom .
6.	Na debelem papirji z lepim oljnatim tiskom . .
7.	Ravno tiste na so lepšem papirji......
8.	Veča oblika za okvir..........
9.	Lep ksilografični barvotisk: »Kristus s presveto hostijo" po načrtu baroninje Oer, v veliki obliki za okvir..............
Molitve, ktere naj se z mašnikom vred opravljajo
po vsaki tihi sv. maši .........
Kratke molitve in zdihljeji........
Zaveza Marijino ljubezni ali velika bratovščina
prečast. Device Marije.........
Sv. Ciril iu Metod............
Bratovščina naše ljube Oosp<5.......
Jezus! usmili se mene..........
Bratovščina sv. Dizma..........
Bratovščina presv. Srca Jezusovega.....
Bratovščina sv. brezmadežnega Srca Marijinega Glej to Srce, ktero je ljudi tolikanj ljubilo! . Nadbratovščina Matere Božje Marije Tolažnlce Bratovščina Božjega Srca Jezusovega ....
Apostolstvo molitve...........
Listek bratovščine živega rožuega venca 1 roža = 15 listov 60 kr.
Razun tega imamo jako lepo, na kartonu v barvah tiskano podobo Jezusovega Srca, z rinčico, da sc lahko na steno obesi. Okoli Srca je napis: »Stoj! Srce Jezusovo je z menoj t — Pridi k nam tvoje kraljestvo!" Spodaj: »Blagoslovil bom hiše, v kterih je podoba mojega sv. Srca izpostavljena in če-šena." Ta podoba je posebno ugodna za spominska darila in ji je cena (100 kom. za 1 gld.) jako nizka.	(4)
Za darila mladini
o raznih prilikah, pa tudi odraščenim, posebno priporočamo naslednje spise, kterim je spisovatelj č. g. Ant. Kržič in so zdaj naša lastnina:
Izgledi bogoljubnih otrok
iz vseh časov krščanstva.
I.	del, drugi natis 1882 str. VI, 151,
II.	„ » „ 1885 » V, 160. in. „ prvi „ 1883 „ IV, 172.
Vsaki zvezek stane mehko vezan 30 kr., kart. 40 kr. krasno v platnu vezan 60 kr., vsi trije deli skupaj krasno v platnu vezani veljajo le 1 gld. 50 kr.
V	posebnih sešitkih se tudi dobi:
Sv. Marije Magdalene Paciške mladostna leta.
Cena 5 kr.
(i3) Katoliška Bukvama.
V	»Katoliški Bukvami" v Ljubljani
(15)	se dobiva
Okrožnica
Njih Svetosti papeža Leona XIII.
o
krščanski uravnavi držav.
Obsega 32 strani v osmerki in veljii 6 kr., kdor jih naroči več skupaj jih dobi še ceneje.
Poslano.
Gospodu pl. Trnkticzjrju!
Lekarju zraven rotovža v Ljubljani.
Naznanjam Vam sprejem 5 steklenic cveta za konje ali konjskega fluida.*) Ker se je ta od Vas narejen cvet za konje pri zunanjih boleznih pri mojih konjih tako izvrstno obnesel, zasluži da se po časopisih javno razglasi.
Srčen pozdrav! (5)	Anton IlraSovic,
posestnik.
Vrhnika pri Starem trgu poleg Rakeka, 3. jan. 1886.
Za notranje bolezni pri konjih, goveji vživini, prašičih in ovcah, priporoča se pa izkušeni Živinski prali (1 zavoj 50 kr., 5 zavojev 2 gl.) Muogo-tere ozdravila pri rabi tega živinskega prahu, kakor njegove dobrodelne lastnosti pri različnih boleznih, pripravile so živinske zdravnike in živinorejce do tega, da ta prah za prvo in najvažnejšo zdravilo rabijo ter se priporoča, da ga vsak gospodar pri notranjih živinskih boleznih takoj rabi, sploh da se ta prah zmeraj pri hiši nahaja. Izvrstno se rabi ta živinoredilni prah, ako živina neče jesti, pri krvni molži, kakor tudi za izboljšanje mleka.
Prodaja in razpošilja ga z vsakdanjo pošto lekarna Trnk6czy, zraven rotovža v Ljubljani.
*) Konjski fluid 1 steklenica 1 gl. — 5 steklenic samo 4 gl.