U 11)24 (i 9 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK / ACTA ARCHAEOLOGICA XXIII 1972 LJUBLJANA , ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIII, 1972 ARHEOLOŠKI VESTNIK — ACTA ARCHAEOLOGICA Glasilo Inštituta za arheologijo Uredil Jaro Šašel Odgovorni urednik akademik France Stele Redakcija: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo Poštni predal 323 YU 61001 Ljubljana SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIII LJUBLJANA SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 9. OKTOBRA 1972 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 28. NOVEMBRA 1972 Tiskano s subvencijo Raziskovalne skupnosti SR Slovenije VSEBIN - CONTENTS Šašel, Jaroslav: Zahvala in želja Note of the Editor PRVI SLOVENSKI NUMIZMATIČNI SIMPOZIJ FIRST NUMISMATIC SYMPOSIUM IN SLOVENIA Petru, Peter: Prvi slovenski numizmatični 13 Introductory simpozij Küthmann, Harald: Ob signa recepta 15 Ob signa recepta (povzetek) Lallemand, Jacqueline: Les premières émissions de Valérien et de Gallien à Vimi-nacium et à Rome [PL: p. 481] 17 Prve emisije Valerij ana in Gali-jena v Viminaciju in Rimu Kondič, Vladimir: The possibilities of identifying coins from the Imperial mint at Viminacium on the basis of new finds 23 Mogućnosti identifikovanja proizvoda carske kovnice u Viminaciju na osnovu novih nalaza Carson, R. A. G.: Coinage and history in Pannonia in the third century A. D. [PL: p. 482] 27 Novčarstvo in zgodovina Panonije v tretjem stoletju Jeločnik, Aleksander: Kronologija emisij folisov prve tetrarhije v kovnici Siscia 35 Chronologie des émissions de folles émis par l’atelier de Siscia durant la première Tétrarchie Jungwirth, Helmut: Der Münzschatzfund von Erla [T.: S. 483] 41 Novčni zakop iz vasi Erla na Niž-jeavstrijskem Gorini, Giovanni: Tesoretto del III secolo al Museo Bottacin di Padova [T. 1—2: pp! 484—485] 45 Denarni zaklad 3. stoletja iz postojnskega območja v padovan-skem muzeju Bottacin Vasić, Miloje R.: Ostave 247 i 254 godine u Narodnom muzeju u Beogradu 57 Coin depots from the years 247 and 254, now in the National Museum in Belgrade Kraljević, Gojko: Skupni nalaz sestertiusa i denariusa kod Bugojna [T. 1—4: str. 480 do 489; tabela u prilogu] 67 Ein Münzdepot vom Bereich Bugojno in Bosnien Keramidčiev, Apostol: Považni otkritija na numizmatikata vo Makedonija vo posled-nite dve i pol decenii 69 Les découvertes les plus importantes de la numismatique en Macédoine au cours des dernières vingt-cinq années Gerasimov, Theodor: Der Münzumlauf in Bulgarien während Antike, Mittelalter und Neuzeit 74 Denarni obtok v Bolgariji v antičnem, srednjeveškem in novem obdobju ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKI SIMPOZIJ O KASNOANTICNIH IN KRŠČANSKIH SPOMENIKIH SEVERNEGA JADRANA CONVEGNO ITALO-JUGOSLAVO Dl STUDI SULLE ANTICHITÀ TARDOR OM ANE E CRISTIANE DELLA LTO ADRIATICO Sašel, Jaroslav: Urednikova uvodna opomba Fagiolo, Marcello: Theodericus — Christus —■ Sol. Nuove ipotesi sul mausoleo Mezzetti, R., Pirani, R.: Indagini chimico-petrografiche su calcari dellTstria e su frammenti dei monoliti del Mausoleo di Teodorico Farioli, Raffaella: Il problema delle origini della scultura paleocristiana di Ravenna Angiolini Martinelli, Patrizia: Il mosaico parietale ravennate ed il problema della sua origine [T. 1—6: pp. 490—495] Mansuelli, Giudo A.: Il problema dell’inserimento degli edifici cristiani nella urbanistica antica: l’esempio ravennate Bovini, Giuseppe: Il problema della datazione della »Basilica Probi« nel territoria classicano di Ravenna Gentili, Gino Vinicio: Origini e fasi costruttive del complesso ecclesiale della Cà Bianca presso Classe di Ravenna1 [Figg. 1—3 e 6 in annesso] Bermond Montanari, Giovanna: S. Maria di Palazzolo (Ravenna) Bermond Montanari, Giovanna: San Severo — Classe: Monasterium St. Rophili [Fig. 1 in annesso] Bertacchi, Luisa: Le basiliche suburbane di Aquileia Lavano, Sergio: Scultura paleocristiana e altomedioevale in Aquileia Mijovič, Pavle: Sur une composante orientale dans l’art de l’Adriatique septentrional [T. 1—24: pp. 496—519] Marušič, Branko: Monumenti istriani dell’architettura sacrale altomedioevale con le absidi inscritte Sonje, Ante: Krstionice građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike u Poreču Cagiano De Azevedo, Michelangelo: Una ipotesi su alcuni monumenti funerari a emiciclo del IV see. 81 Introduction 83 Theodericus — Christus — Sol. Magičnost številk in simbolika geometričnih likov 158 Kemične in petrografske preiskave istrskih apnencev in odkruškov kamnitih blokov iz Teodori-kovega mavzoleja 167 Problem izvora starokrščanske skulpture v Raveni 175 Stenski mozaik iz Ravene in vprašanje njegovega nastanka 182 Problem vkomponiranja starokrščanskih gradenj v antičnem urbanističnem tkivu : ravenski primer 189 Časovna uvrstitev cerkve »Basilica Probi« v pristaniškem območju Ravene 196 Izvor in gradbene faze cerkvenega kompleksa Cà Bianca pri Classe (Ravena) 212 S. Maria di Palazzolo (Ravena) 219 San Severo — Classe: Monasterium St. Rophili 224 Bazilike v oglejskih predmestjih 234 Starokrščanska in zgodnjesrednje-veška umetnost v Ogleju 257 Orientalne prvine v umetnosti ob severnem Jadranu 266 Ranosrednjevjekovni spomenici sakralne arhitekture s ucrtanim apsidama u Istri 289 Battisteri del complesso architet-1 tonico della basilica Eufrasiana di Parenzo 323 Hipoteza o nekaterih polkrožnih grobnih gradnjah iz 4. stoletja Petricioli, Ivo: I più antichi edifici cristiani a Zadar (Zara) [Figg. 1, 5 in annesso] 332 Najstarije kršćanske gradjevine u Zadru Petru, Peter: Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantič-nih utrdb v Sloveniji 343 Recenti ricerche archeologiche delle Claustra Alpium Iuliarum e delle fortificazioni tardo antiche in Slovenia Plesničar-Gec, Ljudmila: La città di Emona nel Tardoantico e suoi ruderi paleo-cristiani 367 Poznoantična in starokrščanska Emona Miki Curk, Iva: Nekaj misli o poznoantič-ni materialni kulturi v Sloveniji 376 Zum Studium der spätrömischen materiellen Kultur in Slowenien Sribar, Vinko: K dataciji zgodnjesrednje-veške cerkvene arhitekture na Slovenskem 384 Zur Datierung der frühmittelalterlichen Kirchenarchitektur in SlOiWenien Cevc, Emilijan: Typoliogische Kontinuität des altchristlichen Mausoleums in der romanischen Zeit und die Anfänge der Doppelkapelle auf Mali grad in Kamnik 397 Tipološka kontinuiteta starokrščanskega mavzoleja v romanskem obdobju in začetki dvojne kapele na Malem gradu v Kamniku VARIA Gabričević, Martin: Straßenbau in der Donja Klisura des Eisernen Tores im Licht der neu entdeckten Inschrift [T. 1—2: S. 520—521] 408 Problem izgradnje rimskog puta u Donjoj Klisuri u svetlosti novo-pronadjenog natpisa Winkler, Gerhard: Die römischen Meilensteine von Ivenca [T. 1—4: S. 522—525] 417 Rimski miljniki z I vence Kurent, Tine, Muhič, Lojze: Merska analiza rimskih posod 424 The Metrical Analysis of Roman Pottery Sašel, Jaroslav, Skaler, Stanko: Amfore iz manufakture Sepullijev pri Pata vi ju 427 Amphoren aus der Manufaktur der Sepullii bei Patavium \Kurent, Tine: Augustov tempelj v Pulju 433 Augustus’ Temple in Pola Kempinski, Aharon, Košak, Silvin: Klinopisni dokumenti v Sloveniji, I 437 Cuneiform documents in Slovenia, I IN MEMORIAM Šašel, Jaroslav: Milko Kos (1892—1972) Francetu Steletu, uredniku, v spomin in zahvalo (1886—1972) Josef Dobiâs (1888—1972) KNJIŽNA POROČILA Sto let hrvaškega muzejskega glasila: Viestnik Narodnoga zemaljskoga muzeja u Zagrebu 1, 1870 (J. Sašel) 447 Bibliografija radova nastavnika i suradnika, Filozofski fakultet u Zadru 1970 (J. Sašel) 449 441 Milko Kos (1892—1972) 443 France Stelè (1886—1972) 444 Josef Dobiâs (1888—1972) — BOOK REVIEWS M. Diószegi, Geschichtsforschung an der Universität zu Budapest 1945—1970 (J. Sašel) 449 O. Kleemann, E. Moser, F. B. Naber, H. Schnitzler, Zeitschriftenverzeichnis des Instituts für Vor-und Frühgeschichte der Rhei- nischen Friedrich-Wïlhelm-Uni-versität Bonn, 1971 (J. Šašel) 450 J. Liversidge, Britain in the Roman Empire, 1968 (M. Šašel) 450 Antike Gemmen in deutschen Sammlungen, Bd. 1, 1968 (I. Raj-terič-Sivec) 451 E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, 1971 (I. Raj-terič-Sivec) 452 Shqiperia arkeologjike, 1971 (I. Rajterič-Sivec) 454 Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Bd. 83, 1968 (A. Sasel) 455 BIBLIOGRAFIJA IN ZAMENJAVA Jesse, Staško: Bibliografski prispevki, 1971 469 Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Bd. 84, 1969 (A. Sasel) 456 N. S. Petrovič, Proporcijski odnosi u bazilikama ilirske prefekture, 1971 (T. Kurent) 457 J. Driehaus, Archäologische Radiographie, 1968 (N. Sedlar) 459 Slovensko v mladšej dobe ka-mennej, 1970 (F. Leben) 461 R. Peroni, L’età del bronzo nella penisola italiana, 1971 (F. Leben) 464 K. Bakay, Scythian Rattles in the Carpathian Basin and Their Eastern Connections, 1971 (I. Rajterič-Sivec) 466 — BIBLIOGRAPHY, EXCHANGES Zamenjava 477 Zahvala in želja Dne 16. marca 1972 je profesor Srečko Brodar, dotedanji načelnik sekcije za arheologijo, odložil funkcijo glavnega urednika Arheološkega vestnika. Za dolgoletno, ne ravno lahko in vselej prijetno delo, mislimo, da mu lahko v imenu vseh slovenskih arheologov izrečemo toplo zahvalo. Kolektiv Inštituta za arheologijo, ki je izdajatelj revije, je postavil uredništvo tako, kot je razvidno iz tega letnika ter takoj naprosil profesorja Franca Steleta, ki je rad prevzel nalogo odgovornega urednika. Do svoje smrti je naglo in požrtvovalno — skupaj z ostalima urednikoma — opravil recenzijo vsega v tem letniku natisnjenega gradiva. Razred za zgodovinske in družbene vede se je jeseni 1972 strinjal s predlogom članov Inštituta za arheologijo ter odobril na minimum zoženo uredništvo, ki bo poslovalo poslej. Morda je poskus, reducirati uredniški odbor na minimum, s čimer skušamo in upamo doseči elastičnost in ekspeditivnost v kar največji meri, tvegan. Naslednji letniki morajo pokazati, če se bo posrečil. Sam gledam optimistično, ne zato, ker se čutim v sedlu, marveč zato, ker so vsi člani v odboru profesorja Brodarja nesebično zagotovili svojo pomoč, posebej v začetku. Ali je to dovolj za nadaljnji razcvet našega arheološkega glasila, čigar uspeh bi moral biti pri srcu slehernemu slovenskemu arheologu? Mislim, da ne. Kvaliteta glasila je odvisna od kvalitete prispevkov vseh sodelavcev. J. Sašel PRVI SLOVENSKI NUMIZMATIČNI SIMPOZIJ FIRST NUMISMATIC SYMPOSIUM IN SLOVENIA PTUJ 22.-24. SEPTEMBER 1969 Petru, Peter: Prvi slovenski numizmatični simpozij 13 Introductory Küthmann, Harald: Ob signa recepta 15 Ob signa recepta (povzetek) Lallemand, Jacqueline: Les premières émissions de Valérien et de Gallien à Viminacium et à Rome [PL: p. 481] 17 Prve emisije Valeriana in Galije-» na v Viminaciju in Rimu Kondič, Vladimir: The possibilities of identifying coins from the Imperial mint at Viminacium on the basis of new finds 23 Mogućnosti identifikovanja proizvoda carske kovnice u Viminaciju na osnovu novih nalaza Carson, R. A. G.: Coinage and history in Pannonia in the third century A. D. [PL: p. 482] 27 Novčarstvo in zgodovina Panonije v tretjem stoletju Jeločnik, Aleksander: Kronologija emisij faliso v prve tetrarhije v kovnici Siscia 35 Chronologie des émissions de folles émis par l’atelier de Siscia durant la première Tétrarchie Jungwirth, Helmut: Der Münzschatzfund von Erla [T.: S. 483] 41 Novčni zakop iz vasi Erla na Niž-jeavstrijskem Gorini, Giovanni: Tesoretto del III secolo al Museo Bottacin di Padova [T. 1—2: pp. 484—485] 45 Denarni zaklad 3. stoletja iz po-» stojnskega območja v padovanskom muzeju Bottacin Vasić, Miloje R.: Ostave 247 i 254 godine u Narodnom muzeju u Beogradu 57 Coin depots from the years 247 and 254, now in the National Museum in Belgrade Kraljević, Gojko: Skupni nalaz sestertiusa i denariusa kod Bugojna [T. 1—4: str. 486—489; tabela u prilogu] 67 Ein Münzdepot vom Bereich Bugojno in Bosnien Keramidčiev, Apostol: Považni otkritija na numizmatikata vo Makedonija vo posted^ nite dve i pol decenije 69 Les découvertes les plus importantes de la numismatique en Macédoine au cours des dernières vingt-cinq années Gerasimov, Theodor: Der Münzumlauf in Bulgarien während Antike, Mittelalter und Neuzeit 74 Denarni obtok v Bolgariji v antičnem, srednjeveškem in novem obdobju PRVI SLOVENSKI NUMIZMATIČNI SIMPOZIJ Ptuj, 22.—24. septembra 1969 Simpozij o numizmatiki je imel svoj znanstveni pomen in hkrati mani-festativno obeležje, ker je bil prirejen v čast 1900-letnice prve omembe Poetovione v zgodovini. Njegova znanstvena cena je predvsem v dejstvu, da je orisal na podlagi novčnih najdb, predvsem depojskih zakopov, nekaj doslej neznanih zgodovinskih dogodkov v Podonavju. Nakazal je, dalje, dejavnost posameznih kovnic in njih pomen za vzhodno-alpski prostor, predvsem sisci-janske. Ker pa se izključno po dejavnosti in emisijah ene kovnice ne da utemeljeno dognati vrste vprašanj, je za poglobljeno vrednotenje potrebna tudi analiza sočasnih pojavov na širšem prostoru. Upoštevati je treba rimsko upravno delitev na Slovenskem. Ta prostor so sekale meje Norika in Panonije, pa tudi italske regije Venetia et Histria. Nadaljnji faktor za organizacijo takega znanstvenega razgovora pa leži v dejstvu, da delujeta v Sloveniji le dva numizmatika za rimsko dobo. Tako je ta izredno pomembna panoga nujno ostajala širšemu krogu nepoznana; rezultati njunih zgodovinskih dognanj često neupoštevani. Vse to je terjalo od organizatorja simpozija, Efrema Pegana, zahtevno pripravo, saj je bilo potrebno pritegniti predvsem tiste numizmatike, ki so lahko bistveno prispevali k odrejeni temi »Historični dogodki v Podonavju in na Balkanu v luči novčnih emisij in najdb v 3. in 4. stoletju«. Pritegniti je bilo potrebno tudi strokovnjake iz oddaljenih središč in jih vključiti v naša stremljenja. Spričo tako zastavljenega programa ter udeležbe dobrih strokovnjakov pa je bilo tudi nujno, da je patronažo prevzel dr. F. Hočevar, podpredsednik Izvršnega sveta in predsednik Komisije za znanost in kulturo pri IS SRS, častni sprejem pa je priredil predsednik občinske skupnosti Ptuj tov. F. Rebernjak. Za to priložnost je Pokrajinski muzej v Ptuju priredil tematsko razstavo »Ptuj v prvem stoletju«, Narodni muzej v Ljubljani pa občejugoslovansko razstavo »Novčništvo v rimski dobi v Jugoslaviji«. Zagotovilo akademika Srečka Brodarja, tedaj načelnika sekcije za arheologijo SAZU, da lahko objavimo gradivo simpozija v Arheološkem vestniku, glasilu sekcije za arheologijo, pomeni ponovno priznanje naši društveni dejavnosti, ki jo je v poslednjih letih tako razumevajoče podprla tudi Republiška izobraževalna skupnost. Potek simpozija. Dne 22. septembra 1969 je uvodoma seznanila goste Zorka Šubic z zgodovino Ptuja. Naslednji dan so referirali in diskutirali udeleženci po naslednjem vrstnem redu: E. Pegan,* R. A. C. Carson, VI. Kondič, * Ni poslal referata. G. Gorini, D. Rendič-Miočević,* H. Jungwirth, J. Lallemand, A. Jeločnik, H. Kiithmann, M. Vasic, G. Kraljević, A. Keramidčiev, T. Gerasimov. Dne 24. septembra so bili udeleženci povabljeni na ekskurzijo, ki jih je vodila prek Celja (ogled Pokrajinskega muzeja, vodila Vera Kolškova), in rimske nekropole v Šempetru (vodil Peter Petru), Trojan (ogled situacije rimske poštne postaje Atrans, vodila Mirina Zupančič) do Ljubljane (vodstvo Lj. Plesničar), kjer je bila slovesno zaključena s sprejemom pri ravnatelju Narodnega muzeja Joži Kastelicu in z otvoritvijo omenjene numizmatične razstave (vodil A. Jeločnik). Predsednik Slovenskega arheološkega društva dr. Peter Petru OB SIGNA RECEPTA HARALD KÜTHMANN Staatliche Münzsammlung, München Im Frühjahr 53 v. Chr. war der unter ungünstigen Vorzeichen begonnene Krieg gegen die Farther mit der Niederlage der Römer in der Nähe von Karrhae verloren worden. Ein Teil der unter Crassus’ Führung eingesetzten Truppen war mit ihrem Befehlshaber zusammen ums Leben gekommen, ein anderer Teil und die Feldzeichen an den Feind verloren worden. Nur mit Mühe, aber doch erfolgreich gelang es den Römern unter Führung des C. Cassius, des späteren Cäsarmörders, Syrien gegen die andrängenden Parther zu verteidigen. Den von seinem Großwesir errungenen Sieg zu feiern, hatte der Partherkönig Orodes II. indessen allen Anlaß, stärkte er doch seine bei der kürzlichen Thronbesteigung noch prekäre Stellung in erheblichem Maße. So ließ er das bedeutsame Ereignis in einem nachfolgend beschriebenen Drachmentyp feiern, der m. E. als ausgesprochene Siegesprägung anzusehen und in die zweite Hälfte des Jahres 53 v. Chr. zu datieren ist, s. BMC Taf. XIV 2 (Parthia). Die Stücke zeigen auf den Vorderseiten die gepanzerte Büste des Orodes mit Diadem und Halskette nach links, bekränzt von vom Rücken her fliegender Nike; die Rückseiten zeigen innerhalb des Legendenrahmens den nach rechts sitzenden Dynastiegründer mit Bogen. Bedeutsam und als verläßlicher Hinweis für die Ausdeutung dieses Typs als Siegesprägung ist die Wiedergabe der den König kränzenden Nike. Während für gewöhnlich indessen die Bekränzung eines Siegers durch die Verkörperung des Sieges von der Stirnseite her erfolgt, wird hier das Ereignis vom Hinterhaupte her vorgenommen, d. h. die Siegesgöttin fliegt auf den Auszuzeichnenden über dessen Rücken zu, um ihm den Siegeskranz aufzusetzen. Der Stachel, den die so gefeierte Niederlage beigebracht hatte, saß den Römern mehr als drei Jahrzehnte im Fleisch. Denn in den nachfolgenden Jahren drangen die Parther immer wieder nach Syrien ein, ja es gelang ihnen sogar, in die politischen Verhältnisse Palästinas einzugreifen. Mit den von M. Antonius Legaten, P. Ventidius Bassus, errungenen Erfolgen schwand die Bedrohung. Doch war es auch diesem nicht gelungen, die mit der Vernichtung des Heeres des Crassus verlorenen Feldzeichen zurückzugewinnen. Unter den Auspicien des Augustus und anläßlich der Anwesenheit des Kaisers in Syrien wurden diese im Jahre 20 v. Chr. an Tiberius von einem Nachfolger des Orodes auf dem Partherthron, Phraates IV., zurückgegeben. Die Rückgabe fand nebst anderen Ehrungen ihren Niederschlag in der kaiserlichen Münzung (RIC 46—48. 256. 302—307) und z. B. auch in Statuen wie der in Primaporta ausgegrabenen, die den Vorgang der Übergabe losgelöst vom historischen Geschehen zeigt, denn nicht Tiberius, sondern Roma-Bellona (kenntlich am Greifenhelm und Hund als Begleiter) empfängt hier den Legionsadler von der Personifikation des Partherreiches. Die Feldzeichen wurden, so zeigen es z. T. auch die Münzen, in einem kleinen Rund-tempelchen auf dem Capitol provisorisch untergebracht, bis im Jahre 2 v. Chr. der von Augustus bereits nach der Schlacht von Philippi gelobte neue Tempel des Mars Ultor auf dem Forum Augusti sie endgültig aufnahm. Daß auch dieses Geschehen seinen Niederschlag in der Münzung des Kaisers fand, läßt sich m. E. beweisen. Bekanntlich gibt es einzig von dem Münzmeistertriumvirat P. Lurius Agrippa, M. Salvius Otho sowie M. Maecilius Tullus nebst den üblichen Assen mit dem unbekränzten Kopfe des Augustus einen Typ, der auf der Vorderseite hinter dem lorbeerbekränzten Kopfe des Augustus die Gestalt der ein Füllhorn tragenden, den kaiserlichen Lorbeerkranz am Ende berührenden bzw. haltenden Victoria zeigt, s. RIC 188. 191. 194. Der ungewöhnliche Typ, wonach die Göttin des Sieges nicht auf den Kaiser zufliegt oder von diesem z. B. auf der Hand getragen wird, erinnert uns an die eingangs beschriebene Siegesprägung des Orodes. Hier nun schließt sich der Kreis, indem vom Empfänger der an die Farther einst verlorenen Feldzeichen der Siegestyp des seinerzeitigen Siegers kopiert und mithin dessen Sieg eingestellt bzw. die einst erlittene Niederlage vergessen gemacht werden. Zugleich ergibt sich damit eine Bestätigung des zeitlich richtigen Ansatzes dieser Gruppe von Münzmeistern durch K. Kraft, der die Jahre 3/2 v. Chr. als Fixpunkt vorschlug, s. Mainzer Zeitschrift 46-47 (1951-52) 28 ss. Ob signa recepta Drahmo BMC T. XIV 2 (Parthia) datira avtor v drugo polovico- leta 53 pred n. št. in jo — prvi — interpretira kot triumfalni kov partskega kralja Orodesa II po odločilni zmagi nad Krasovimi enotami pri mestu Karrhae, kjer je padel vojskovodja sam, izgubil zastave in bojne znake. Posledica je bila, da so Parti v naslednjih letih intenzivneje vpadali v Sirijo in posegali v Palestino. Akcije je zavrl legat M. Antonija P. Ventidius Bassus leta 40 pred n. št. Vrnitev zastav je Rim izsilil leta 20 — ko je bil Avgust sam v Siriji — vrnil jih je naslednik kralja Oroda, kralj Phraates IV. Ta dogodek je proslavila državna kovnica s kovi RIC 46—48. 256. 302—307 (tudi Avgustov kip iz Primaporte se nanaša na ta dogodek), dobljene zastave uničenih enot so bile deponirane na Kapitolu v okroglem templju, leta 2 pred n. št. pa prestavljene v tempelj Marsa Ultorja na Forum Augusti. Avtor dokazuje, da se je tudi ta prenos odrazil v kovih, namreč RIC 188. 191.194. LES PREMIÈRES ÉMISSIONS DE VALERIEN ET DE GALLIEN À VIMINACIUM ET À ROME JACQUELINE LALLEMAND Bibliothèque Royale de Belgique, Bruxelles Pl. 1 : p. 481 La chronologie des événements qui, au cours de Tannée 253, ont amené l’accession de Valérien I à l’Empire, reste peu précise. Cette incertitude résulte de la nature des sources et de leur répartition géographique. En effet, les documents datés que nous possédons sont essentiellement les papyrus et les monnaies d’Alexandrie puisque la chronologie des pièces datées de l’atelier provincial de Viminacium reste sujette à discussion, tandis que les événements qui influencent la succession impériale se déroulent en Mésie, en Rhétie et dans l’Italie du nord. Émilien, gouverneur de Mésie sous le règne de Trébonien Galle et Volusien, est proclamé empereur par ses troupes à la suite d’une victoire remportée sur les Goths et il se dirige vers l’Italie pour combattre les empereurs légitimes. Ceux-ci sont assassinés par leur armée qui se rallie à Émilien que le sénat de Rome reconnaît également. Cependant, Trébonien Galle et Volusien avaient, auparavant, chargé Valérien de ramener des troupes de Germanie pour prendre à revers l’usurpateur Émilien. Après la mort de Trébonien Galle et Volusien, Valérien est, à son tour, proclamé empereur par ses soldats et par ceux d’Émilien qui abandonnent ce dernier. Les papyrus égyptiens ne connaissent encore comme empereurs que Trébonien Galle et Volusien, les 16 et 22 août 253, mais la nouvelle de l’avènement d’Émilien a dû parvenir en Égypte peu de jours plus tard puisque ses monnaies alexandrines sont datées de l’an 2: ces pièces sont donc postérieures au 29 août 253, mais l’on savait à Alexandrie, à ce moment, que l’avènement d’Émilien était antérieur à cette date. Enfin, le 22 octobre 253, la légion III Augusta, dissoute par Gordien III mais reconstituée par Valérien, érige en Afrique une dédicace à la »victoire des augustes« Valérien et son fils Gallien proclamé Auguste par son père. La tradition littéraire attribue à Émilien un règne de trois mois et les historiens modernes admettent généralement que la mort de Trébonien Galle et de Volusien se situe au début de l’été 253. Nous ignorons toutefois si les trois mois représentent la durée effective du règne d’Émilien ou celle de sa reconnaissance par le Sénat de Rome. Pour Valérien, par contre, nous ne disposons que d'un seul repère chronologique: en octobre 253, il était certainement reconnu à Rome et s’était associé son fils comme Auguste. Cependant, il est peu vraisemblable que sa victoire sur Émilien précède immédiatement octobre 253: la légion III Augusta, reconstituée parce que certains de ses éléments avaient aidé Valérien en Rhétie, a dû trouver le temps, la paix reconquise, de rejoindre ses cantonnements africains.1 L’ATELIER DE VIMINACIUM Les premières monnaies impériales émises par Valérien portent, au droit, la légende IMPPLÏCVALËRIANOAVG qui n’a pas d’équivalent pour Gallien et qu’utilise, également l’atelier provincial de Viminacium. Pierre le Gentilhomme2 qui a parfaitement reconstitué cette émission et la suivante produite par le même atelier, d’après les données du trésor de Smederevo,3 propose de localiser leur centre de production en Italie du Nord, plutôt que dans les Balkans. Son argument principal repose sur le style des pièces: les monnaies provinciales de Viminacium sont d’une facture peu soignée, tandis que les premières pièces impériales de Valérien atteignent une haute qualité artistique. Mais il se peut fort bien que Valérien ait disposé de graveurs de talent appartenant à une moneta comitatensis qui aurait été établie à Viminacium au début du règne et y serait restée après que Rome ait commencé à frapper pour Valérien. Les monnaies de cet »atelier secondaire en Occident« se rencontrent assez fréquemment en Gaule et en Bretagne et circulent avec abondance dans les Balkans. Le trésor de Smederevo ne contient pas de pièces de Rome et P. Le Gentilhomme en conclut qu’il a été enfoui avant que Rome ait commencé son activité. Mais cet argument paraît démenti par le trésor de Lavannes (Marne, France),4 enfoui immédiatement après la fin de la première émission romaine et qui se compose pour un quart environ de pièces de l’atelier secondaire en Occident. La présence de pièces de cet atelier en nombre assez important dans les trésors enfouis en Gaule au début du règne de Valérien et de Gallien n’oblige pas non plus à rapprocher leur centre d’émission de la Gaule: à cette époque, les deux seuls ateliers en activité dans l’Empire étaient, à l’exception d’Antioche, l’atelier secondaire en Occident et Rome. Nous proposerons donc de reprendre pour cet atelier l’attribution ancienne (de Laffranchi, entre autres) à Viminacium.5 1 Pour la succession des événements en 253 et la date de la reconnaissance à Rome de Valérien I, voir, en dernier lieu: J. Lafaurie, La chronologie impériale de 249 à 285, dans Bull. Soc. ant. de France (1965) p. 139—154. 2 P. Le Gentilhomme, Revue num. (1946) p. 76—81. 3 Smederevo: J. Petrovič, Starinar 6 (1931) p. 32—77. 4 Lavannes: Ann. Soc. franc. num. 3 (1868) p. 389—394. Le signe X remplace, dans nos tableaux, le nombre de pièces lorsque cette publication groupe plusieurs pièces à la même légende de revers, soit, pour Valérien, Cohen,1 45, 48 et 50; pour Gallien, C1 671 et 676; pour Mariniane, C1 2, 4, 6 et 9. 5 En faveur de la localisation à Viminacium de cet atelier, voir les éléments statistiques réunis par J.-P. Callu, La politique monétaire des empereurs romains de 238 à 311 (Paris 1969) p. 203. Yalérien I: 1ère émission, 253 1 a. IMPPLICVALERI ANO AV G Smede- revo Lavan-. : nés ' '■ FIDES MILITVM deb à g., ten. étendard et' enseigne oblique 22 X (fig. 1) VICTORIA GERMANICA deb. à g., ten bouclier et palme, captif 10 • _ VIRTVS AVG deb. à g., ten. Victoire, lance et bouclier ' 35 1 (fig. 2) Les pièces à la légende VIRTVSAVGG de la première émission sont des hybrides avec revers de la deuxième émission (8/35 à Smederevo), de même que celles à la légende VIRTVSAVG et au même type de revers, mais avec légende du droit de la deuxième émission (3/140 à Smederevo). Yalérien, Gallien et Mariniane, diva: 2e émission, 253—254 1 b. IMP VALERI ANY SP AV G 2 a. IMPGALLIENVSPAVG 3 a. DIVAEMARINIANAE Smede- revo Lavan- nes lb FIDESMILITVM 145 X 1 b VIRTVSAVGG 140 26 (fig. 3) 2 a SALVSAVGG deb. à g., nourrissant serpent enroulé autour d’un autel et ten. sceptre 92 3 (fig- 4) 3a CONSECRATIO Mariniane sur paon à dr. 97 X (fig. 5) La deuxième émission est frappée en trois officines: 2 d’entr’elles sont réservées à Valérien I, tandis que Gallien et Mariniane se partagent la troisième. La première émission comporte 3 types, mais si la publication d’autres trésors venait confirmer les chiffres de Smederevo, une répartition en deux officines: Fides + Victoria = 32, Virtus = 35 deviendrait plus vraisemblable. L’ATELIER DE ROME Les monnaies émises à Rome associent immédiatement Valérien I et Gallien et l’atelier commence à émettre soit dès la fin de 253, soit au début de 254. Le trésor de Lavannes qui ne contient guère de pièces que de la première émission de Rome, en comprend 4 de Valérien à la date TRPIICOSII. Or, Valérien qui avait sans doute été consul suffectus avant de devenir empereur, revêt son deuxième consulat le 1er janvier 254. Valérien I, Gallien, Mariniane, diva: lère émission, fin 253(?)—254 1 a. IMPCPLICV ALERI AN V S AV G 2 a. IMÎPCPLICGALLIENVSAVG 3 a. DIVAEMARINIANAE Pièces datées: 1 a. PMTRPIICOSIIPP Jupiter deb. à g., ten. foudre et sceptre 2 a. PMTRPIICOSPP Virtus deb. à g., ten. bouclier et lance Lavan- nes 4 Dorch- ester 5 1 Nagy- berki 1 (fig. 6) (fig. 7) 1 a. IOVI CONSERVATORI deb. à g., ten. foudre et sceptre 23 12 9 1 a. SALVSAVGG deb. à g., nourrissant serpent enroulé autour d’un autel et ten. sceptre 27 21 10 1 a. VICTORIAAVGG deb. à g., ten. couronne et palme 38 62 64 2 a. CONCORDIA AVGG deux mains se serrant 11 7 2 (fig. 8) 2 a. PAX AVGG deb. à g., ten. rameau et sceptre 32 17 5 2 a. VIRTVS AVGG deb. à g., ten. bouclier et lance 44 33 (fig. 9) 3 a. CONSECRATIO 3 types (paon reg. à dr.; paon reg. à g.; paon marchant à dr.) X 6 — (fig. 10) L'atelier fonctionne en six officines, trois réservées à Valérien et trois à Gallien. Ce dernier partage certainement son officine au revers Concordia avec Mariniane, tandis que les pièces datées de Valérien I sont émises par l’officine au même type de revers et à la légende lovi conservatori, ce qui nous donne, pour Valérien, à Lavannes: 27, 27, 38. Comme l’éditeur du trésor de Lavannes ne précise pas le nombre de pièces de chaque revers pour Mariniane, nous devons utiliser les chiffres de Dorchester6 pour Gallien et nous obtenons 13 et 17 pour deux des trois officines. La troisième officine pose un problème différent. En effet, pour les deux premières officines de Valérien le nombre d’exemplaires décroît à Dorchester, enfoui avant la mort de Valérien II, et plus encore à Nagyberki7 qui été constitué, sinon enfoui, peu de temps après cet événement (258). Quant à la troisième officine, par contre, le nombre d’exemplaires atteint à Dorchester et à Nagyberki presque le double de ce qu’il était à Lavannes pour Valérien tandis que, pour Gallien, l’augmentation est beaucoup moins sensible. Il paraît donc certain que l’une des officines réservées chaque empereur a frappé au même type au cours des première et deuxième émissions de Rome. Valérien, Gallien, Salonine: 2e émission, 255 1 a. IMPCPLICVALERIANVSAVG 2 a. IMPCPLICGALLIENVSAVG 4 a. SALONINAAVG 6 Dorchester: H. Mattingly, Num. Chron. (1939) p. 21—61. 7 Nagyberki: ö. Gohl, Num. Kôzl. 12 (1913) p. 104—108. 5 pièces n’appartien- nent pas au trésor ou lui ont été ajoutées lors de son enfouissement: Gallien (C1 401, C1 58), Claude II (C1 50, 51), Con-stantinopolis (C1 15). 1 a. APOLINIPROPVG deb. à dr., tirant à Tare 1 a. FIDES MILITVM deb. à g., ten. deux enseignes X 1 a. VICTORIA AVGG 2 a. CONCORDIA EXERÇIT deb. à g., ten. patère et corne d’abondance 2 a. IOVI CONSERVA deb à g., ten. foudre et sceptre 2 a. VIRTVS AVGG 4 a. IVNO REGINA Lavan- Dorch- nes ester 1 24 (fig. 11) 26 voir lère émission — 23 1 21 voir 1ère émission — 33 Nous n'avons pas inclus les chiffres du trésor de Nagyberki qui contient une erreur manifeste à propos de Salonine, luno regina: 1 exemplaire alors que ce type qui dure pendant 2 émissions de Rome est l’un des plus communs du règne. Nous retrouvons six officines pour cette émission: trois frappent pour Valérien avec 24, 26 et, sans doute, 30 pièces environ à la troisième officine, trois pour Gallien avec 23 et 21 pièces pour les 2 premières officines. La 3e officine se partage sans doute entre Gallien (qui a moins de pièces au total: 44/62 à Dorchester, 33/64 à Nagyberki que Valérien) et Salonine. Le chiffre de 33 à Dorchester pour Salonine est d’ailleurs trop élevé puisqu’il couvre aussi la production de la 3e émission alors que les 2e et 3e émissions de Rome sont présentes à Dorchester en quantités à peu près égales. En conclusion, les problèmes que pose le classement par émissions des pièces du règne conjoint de Valérien et Gallien se résoudraient facilement par l’établissement de tableaux statistiques analogues à ceux-ci si nous pouvions connaître, en détail, davantage de trésors enfouis entre 253 et 258 et surtout, davantage de trésors provenant de la région danubienne. Prve emisije Valerijana in Galijena v Viminaciju in Rimu Negotovost kronologije dogodkov, ki so v 1. 253 privedli na prestol Valerijana I., izhaja iz narave virov in njih geografske porazdelitve. Za datacijo nam morejo služiti samo papiri in aleksandrinski novci, saj je kronologija viminacijskih kovov še negotova, dogodki, ki so vplivali na vladarsko nasledstvo pa so se odigravali v Meziji, Retiji in severni Italiji. Za vlade Trebonijana Gala in Voluzijana proglasi armada za cesarja guvernerja Mezije Emilijana. Temu se na pohodu v Italijo pridruži po likvidaciji obeh legitimnih cesarjev njih armada in Emilijana prizna tudi rimski senat. Po smrti Trebonijana Gala in Voluzijana okličejo čete v Germaniji za cesarja Valerijana. Emilijana vojska zapusti in se pridruži Valerijanu. Egiptovski papiri poznajo 16. in 22. avgusta 253 samo cesarja Trebonijana Gala in Voluzijana. Novica o nastopu Emilijana je morala dospeti v Egipt le nekaj dni kasneje, saj so njegovi aleksandrinski novci datirani z letom 2. Kovani so bili torej po 29. avgustu 253, v Aleksandriji pa so vedeli za njegov dvig že pred tem datumom. Legio III Augusta, ki jo je Gordijan III. razpustil, Valerijan pa vzpostavil, je 22. oktobra 253 postavila v Afriki posvetilo za zmago Augustov Valerijana in Galijena. Po pisanem izročilu je Emilijan vladal tri mesece, smrt Trebonijana Gala in Volu-zijana pa postavljajo moderni zgodovinarji na začetek poletja 253. Za Valerijana imamo tako eno samo kronološko odskočišče: oktobra 253 je bil zanesljivo priznan v Rimu. Ni pa verjetno, da bi nasledil Emilijana tik pred tem datumom.-Legio III Augusta, ki jo je Valerijan vzpostavit zaradi pomoči njenih bivših delov v Retiji, je potrebovala čas in mir za povratek v afriške postojanke. - Kovnica Viminacium. Prvi Valerijanovi imperialni novci kažejo legendo avera IMPPLICVALERIANOAVG, ki jo uporablja tudi provincijska kovnica Viminacium. Ustrezne legende za Galijena ne poznamo. Na osnovi odličnega stila, ki odlikuje novce te in naslednje emisije, je predlagal Pierre Le Gentilhomme njih nastanek v severni Italiji. Za viminacijske kove sta namreč značilna občutno šibkejši stil in izdelava. Zelo verjetno pa je, da je Valerijan imel na voljo nadarjene graverje, ki jih je vključevala moneta comitatensis, nastanjena v Viminaciju ob začetku njegove vlade. Novci te »pomožne zahodne kovnice« so pogosti v Galiji im Britaniji ter krožijo obilno na Balkanu. Iz sestava najdb Lavannes in Smederevo sklepamo na upravičenost stare dodelitve te kovnice v Viminacium. Prva emisija je bila kovana samo za Valerijana 1. 253, druga pa za Valerijana, Galijena in Marinijano v 1. 253— 254. Druga emisija je kovana v treh oficinah, od teh sta dve pridržani Valerijanu. Galijen in Marinijana pa si delita tretjo. Kovnica Rim prične emitirati konec 253 ali na začetku 254. Od vsega začetka srečujemo tu vzporedne kove Valerijana in Galijena. Prva emisija je bila kovana za oba vladarja in za Marinijano konec 253(?)—254. Kovnica obratuje v šestih oficinah, od katerih kujejo tri za Valerijana, tri pa za Galijena, ki deli z Marinijano oficino z reverom Concordia. Primerjava številčnih deležev v najdbah Lavannes, Dorchester in Nagyberki pokaže, da je ena izmed oficin, ki so dodeljene posameznim vladarjem, kovala isti tip v prvi in drugi emisiji. Druga emisija je bila kovana za Valerijana, Galijena in Salonina 1. 254. Obratuje še vedno šest oficin. Tri kujejo za Valerijana in tri za Galijena, ki deli tretjo oficino s Saloninom. Problemi razvrstitve novčnih emisij v času skupne vlade Valerijana in Galijena bi bili lahko rešljivi na osnovi statističnih razpredelnic, če bi nadrobno poznali več najdb, zakopanih med 1. 253 in 258, predvsem iz Podonavja. THE POSSIBILITIES OF IDENTIFYING COINS FROM THE IMPERIAL MINT AT VIMINACIUM, ON THE BASIS OF NEW FINDS* VLADIMIR KONDIČ Arheološki institut, Beograd One of the chief problems is the problem of the imperial mint at Vimina-cium and, to a certain extent of that in Mediolanum. The majority of solutions proposed seem to be rather superficial or even untenable. In spite of the frequent changes of opinion expressed by numismatists, on these mints and in spite of the limited factual basis for their existence, the problem was officially settled, so to say, in the book by Mattingly and Sutherland. Though an incontrovertible solution of the problem is impossible with the evidence available, a revision of it seems both feasible and necessary; the following facts may be taken as reliable starting-points. 1. It is practically beyond doubt that the Antoniniani of Pacatian were issued in Viminacium. 2. The mint of the colony of Viminacium began to work in 239. 3. The historical circumstances — barbarian attacks on the southern part of Danube, the presence of numerous soldiers stationed in the fortresses along the limes, frequent rebellions and usurpations on the part of the legionary officers — demanded prompt financial interventions which, in turn, made a mint near to the scene of action an indispensable factor. 4. A careful analysis of hoards from the northern Balkans may detect the types of coins found only here or found here in strikingly greater quantities than in other finds. First, we should note that the type VICTORIA AVGG (RIC 51) of Philip I has been identified by Eddy as originating from Viminacium and has been linked with the coinage of Pacatian. According to Eddy's convincing reconstruction, Pacatian began to issue silver in Viminacium with the reverse dies of Philip, found allready made in the mint. This supposition, preferable to that of Mattingly that the type in question should be treated as a hybrid one, involves a beginning of the mint's work earlier than Pacatian’s accession. The same is suggested by a comparison of the distribution of this type in the * Apparatus criticus, literature and Beogradski nalaz denara i antoninijana, discussion are given fully in the mono- Septimije Sever-Valerijan (Beograd: Mu-graph published meantime by the author: zej grada Beograda, 1969) p. 185 ff. Dorchester and Smederevo hoards: the latter reaches 92 °/o of the former. In the total of Philip’s coins from Smederevo, this type represents 4,60 °/o of the whole; similarly is the Singidunum hoard where the Figure is 4,58 ®/o. All these indications, enumerated by Eddy, as well as his calculation of the distribution of the material discussed in Balkan and other hoards, are supported by our find. With similar arguments, Eddy also attributes RIC 226, AETERNIT IMPER, of Philip II to Viminacium. This type, again, is remarkably represented in Smederevo and other Balkan hoards, much better than in hoards from the western provinces. The proportion offered by the Singidunum hoard foi RIC 226, AETERNIT IMPER, is still stronger: of the total of 118 Philip II coins in the hoard, this type numbers 17, or 14,49 °/o, while the figures of the Smederevo find are 319 : 22 = 6,89 °/o. Eddy’s attribution, based on the complete statistical evidence, seems to us quite justified, obviously preferable to ascribing the type to the Roman mint, which appears arbitrary. The Jablanica hoard provides interesting data on the coinage of Traianus Decius. It contains a specimen, otherwise unknown, with the inscriptions (Obv.) IMP TRAIANVS DECIVS AVG (Rev.) PM TR P III COS II PP (Securitas seated 1., holding sceptres, with head leaning against 1. hand). Because of the datable titles, this coin was used by M. Vasić as a starting-point for dating the issue bearing the shorter obverse legend IMP TRAIANVS DECIVS AVG, to the end of 250 or the beginning of 251, and that with the longer legend, IMP C M Q TRAIANVS DECIVS AVG, to 249. Though the series with the shorter obverse inscription is usually assigned to the Roman mint, M. Vasić allowed the possibility that it actually originates from a Balkan mint, probably the moneta comitatensis, which could have produced this unique coin. As he is of the opinion that this period was too early for the coining of silver-coins at Viminacium, he is reluctant to accept the possibility of assigning these coins to the above mentioned mint. However, there exist important indications that the mint of Viminacium was opened as early as in Philip’s reign and — if this is also true of Pacatian, which is practically certain — it is quite probable that the mint continued its production under Traianus Decius. The coin from Jablanica renders such a supposition very probable. The so-called Milan series of Traianus Decius, with the obverse legend IMPCAETRADEC/IVS/AVG, and the Consecratio series, though comparatively rare, are well represented in the Singidunum hoard. The same is also true of the Jablanica hoard (even 26 Consecratio specimens and 9 others, out of the total of 371) and that from Smederevo (123 coins, as compared to Decius’ total of 1389). Such a distribution would indicate a neighbouring mint, the more so as the theory regarding the Milan mint prior to the reign of Gallienus rests upon weak arguments. If the mint responsible is really to be sought in this area, then the only possibility — so far as we can see — is Viminacium. This city possessed a mint for' colonial money as early as 239, which means the presence of trained men — some members of the imperial mint’s personel must have been transferred from Rome, e. g. engravers — and the necessary apparatus. In spite of the difference in metal and size of the respective productions, the existence of the local mint in Viminacium must have given the city a considerable advantage over other possible candidates for the location of the imperial mint, an advantage clearly realized by Pacatian at least, whose Antoniniani undoubtedly originate from Viminacium. In all likelihood, the minting that had taken place in Viminacium under the rebel was to continue for a while, at least during the period of Decius. The coins of Trebonianus Gallus from our hoard provide some further indications for a neighbouring mint, speaking, it seems, against Mattingly’s assumption of the Milan mint functioning in these years, or against his identification of the Milan production. We shall begin with the specimens, otherwise unknown, which appear both in the Jablanica and Singidunum hoards: Obv. IMP CAE C VIB TREB GALLVS Rev. PAX AETERNA The type PAX AETERNA, among the issues of Trebonianus Gallus has so far only been found on RIC 71, with the same reverse representation, but with a different obverse legend, IMP CC VIB TREB GALLVS AVG (assigned to Milan in RIC). According to Mattingly-Sutherland, the obverse of RIC 71 would be Roman, the reverse characteristic of Mediolanum. However, our specimen demand a revision of such an attribution, and throw doubt upon the assumption of a Milan mint under Trebonianus Gallus. It could hardly be taken for a simple coincidence that, not far from Viminacium, two identical, otherwise unknown specimens were found. All this speaks in favour of a state mint in Viminacium. M. Vasić, also, surmised a local mint in this connection, but we think that the attribution should be more precise, in view of the arguments adduced above in favour of the Viminacian mint. The hoards from Jablanica and Singidunum list two more new specimens of Trebonianus Gallus, which suggest similar conclusions. The first is from Jablanica: (Obv.) IMP CC VIB TREB GALLVS, (Rev.) PAX AETERN. According to Mattingly-Sutherland, the obverse would be from Milan, the reverse unknown. That from Singidunum reads as follows: (Obv.) IMP CAE C VIB TREB GALLVS, (Rev.) PIETAS AVGG (Pietas standing, with head 1., both hands raised; altar). According to RIC, no Antoninianus with such a combination of the obverse and reverse is known. A similar representation, without altar, is found on the variety RIC 41. The reverse with Pietas and the altar, identical to ours, is described on specimens, usually derived from Milan, with a different obverse legend, IMP CC VIB TREB GALLVS AVG. These two specimens, as well as some others treated by Mattingly-Sutherland as combinations produced by Milan with aid of Roman reverses actually represent rare coins. Taking into consideration, especially their provenance, we think that the two unica described must have originated from Viminacium. The same is suggested as probable, though not certain, for other types which occur in greater quantities in Moesian hoards, in spite of their having been assigned to Mediolanum. In any case, a revision of the Milan hypothesis is required, and its early opening at least seems dubious. The last emperor whose coins — four Antoniniani —- are found in the Singidunum hoard is Valerian. R. Gobi, in the well-known part V/l of the “Aufbau der römischen Münzprägung in der Kaiserzeit”, presents a convincing identification and chronological arrangement for Valerian’s imperial issues from Viminacium. Completely accepting his results, we may note that they are corroborated by the evidence of the Singidunum hoard. Our No 1, with the reverse inscription VIRTVS AVG, has been defined by Gobi as a variant of the first Viminacian issue and dated in the months before Gallienus was appointed Augustus, i. e. before October 253. The specimens with VIRTVS AVGG would belong to the second Viminacian issue, being coined before the end of the year. It is true, they appear (two of them) in our hoard with the legend identical to those published by Gobi and others, but with a different representation. However, the same type occure on a coin from the first Viminacian issue and nowhere else during Valerian’s minting. The stylistic resemblance of the portraits and the reverses of these two variants, as well as the fact that the reverse type of Nos 2 and 3 has been registered only on the Viminacian coinage, clearly locate the mint of this variety, so far unknown. It must have been produced — in a rather small quantity, judging by its rarity — at the very beginning of the second issue, as it directly follows the reverse type of the first issue. The third type, with FIDES MILITVM has also been ascribed by Gobi to the second Viminacian issue, before the end of 253. The last months of 253 would consequently represent a terminus ad quem of the hoard’s burial. The interval between the outpout of Nos 1—4 and their arrival in the hands of the owner of the Singidunum hoard may have been short, in view of the negligible distance between Viminacium and Singidunum. Our discussion of the problem of the imperial mint in Viminacium gives no definitive results. However, though the grounds for the majority of our attributions may seem unsatisfactory or insufficient, they are supported by a broad set of indications, which should not be neglected. New finds will, doubtlessly, enrich our evidence, and provide a better base for further research. Mogućnosti identijikovanja proizvoda carske kovnice u Viminacijumu na osnovu novih nalaza Povzetek in delni prevod tega predavanja je avtor objavil medtem v monografiji: Beogradski nalaz denaro i antoninijana, Septimije Sever-Valerijan (Beograd: Muzej grada Beograda, 1969) na straneh 47 ss, kjer sta navedeni tudi literatura in diskusija. COINAGE AND HISTORY IN PANNONIA IN THE THIRD CENTURY A. D. R. A. G. CARSON The British Museum, London Pl. 1 : p. 482 In Roman imperial studies the second hall of the third century A. D. and especially the third quarter is notoriously poor in the matter of historical evidence. This is true of the empire at large and the position as far as the frontier provinces are concerned is even more desperate. In this respect the student of Roman Pannonia encounters much the same difficulties as are met by students of Roman Britain. There are no contemporary accounts and the evidence of inscriptions is meagre. It is for this period that numismatic evidence becomes of prime importance. The evidence of the coins is of two kinds, both of considerable value for the history of this chaotic period. There is, first of all, the internal evidence of the coins themselves — their portraiture, reverse types, dating formulae, and the marks indicating mints and the officina structure of the mints. There is, also, the archaeological evidence of the coins either as finds from excavated sites or in the form of hoards. The study of hoards —• their composition, their terminal date, their location and whether they are isolated hoards or part of a pattern — all these can provide valuable evidence for the history of such a frontier province. An outline sketch of the events in Pannonia in the later third century can be derived from the evidence of the coins themselves, particularly the activity of the mint of Siscia and from the archaeological evidence of the coins. We take as the beginning of our story the historically wellassured fact of the revolt of Pacatian (Pl. 1: 1). The historians record that he rebelled against Severianus, father-in-law of Philip I, who had appointed him governor of Moesia. If we did not know the date, the coins would determine it as 248-9; for a reverse of Pacatian is inscribed ROMAE AETER AN MILL ET PRIMO, and there is a gap in the local bronze coinage of Viminacium between Philip I and Trajan Decius.1 In that interval the mint of Viminacium was busy producing the antoniniani of Pacatian. Though his mint was in Moesia, Zosimus2 records that his area of support included Pannonia, and it was the Pannonian army which eventually in 249 proclaimed Decius who had been sent by Philip to subdue Pacatian. The proclamation, of Pacatian may have been due to some local success on his part against invading Carpi in 248, and the northern 1 RIC IV 3, 65-6. and 105, no. 6 2 Zosimus I 21, 2. frontier of Pannonia may also have been affected by these barbarian movements, and by the backwash of the Gothic invasions of 250 aimed more at the Moesian limes. It was in the campaign againts the Goths under Kniva that Trajan Decius fell in the battle near Abrittus in 251. There is more positive evidence that Pannonia suffered from barbarian inroads in the reign of Trebonianus Gallus. Legio II Adiutrix with its station at Aquincum saw some action at this time to judge from the fact that it is recorded with the epithet Galliana-Volusiana.3 Two hoards, also, from Brigetio and Bajot to the S. E. of Brigetio, have terminal dates of 252. When Aemilian, governor of Lower Moesia, was proclaimed emperor by his troops in 253, he was probably supported by the troops in Pannonia. For what it is worth, Zosimus4 calls him ncuonxò)v ■f/yovijti'oç xdttoyv- Two hoards, one from an unrecorded site in Serbia,5 and the other from Intercisa6 closing with a late coin of Volusian were, it has been suggested, concealed later in 253 after the defeat of Aemilian and the advent of Valerian’s troops. The continuing barbarian pressure on Dacia had drastic repercussions on the northern frontier provinces and at least three hoards from Szachs,7 Sza-lacksa8 and Dunapentele9 have terminal coins suggesting concealment in 258-60. In 260 the whole fabric of empire was shaken by the disaster of the defeat and capture of Valerian by the Sassanians. The apparent inability of the state to cope with the defence of the frontier provinces led to local secessionist uprisings. A separate Gallic empire was successfully established by Postumus, and in 260 also the governor of Pannonia, Ingenuus, was proclaimed by his troops. The revolt was swiftly suppressed by the defeat of Ingenuus at Mursa before he had the opportunity to issue any coins, but almost immediately another usurper, Regalian, governor of Upper Pannonia, was proclaimed by the still dissatisfied army. The area of his control is not well defined nor is the duration of his revolt. Certainly it was of sufficient length for coins to be struck for Regalian and for his wife Dryantilla (PI. 1: 2, 3).10 These coins are all overstruck on earlier denarii, mostly of the Severan period, presumably at his headquarters in Carnuntum where most of the recorded examples have been discovered.11 The crisis of empire and the military involvement on a number of frontiers had consequences for the imperial mint system. The expenses of military campaigns and the necessity of ensuring regular payment to the troops to retain their loyalty made necessary the creation of Roman mints in the provinces. In the East, Valerian’s campaign required the opening of a second mint to supplement the existing mint of Antioch. This second mint was probably located at Cyzicus.12 Similarly, Gallienus, for his campaigns against the German invaders across the Rhine, set up a mint at Cologne. In a logical extension of this policy a site for a mint to serve the needs of the northern 3 CIL III 3421. 4 Zosimus I 28, 1. 5 Num. Zeitschr. (1924) 90 ff. 6 Num. Zeitschr. (1955-56) 3 ff. 7 Num. Zeitschr. (1914) 147. e Ibidem (1951) 7 ff. 1 Ibidem (1953-54) 5 ff. 10 RIC V 2, 586-8. 11 Cf. R. Gobi, Der römische Münzschatzfund von Apetlon. Wiss. Arb. aus d. Burgenland 5 (1954) 6 ff. 12 R. A. G. Carson, The Hamä Hoard and the Eastern Mints of Valerian and Gallienus. Berytus 17 (1967-68) 123 ff. provinces was selected at Siscia which opened in 262 and continued through the third and fourth centuries to be one of the major Roman mints. It is to O. Voetter13 that we owe the first scientific segregation of the coinage of Gallienus and the identification of the products of the mint of Siscia. Professor Alföldi subsequently published a more lengthy study, establishing the derivation of the mint of Siscia from Rome, determining the date of inception as 262, and arranging the coinage in three successive groups.14 More recently, Professor Gobi, while accepting Alföldi's general sequence, has produced a more detailed arrangement of the various phases, particularly of the marked series in Alföldi’s third group.15 The first coinage includes a type which not only shows in the obverse portrait style the influence of the Rome mint but provides us with the identification of the mint with the clear reverse inscription SISCIA AVG and its personification of the city with the representation of the river Sava underneath. Another intriguing type in the early coinage shows a Jupiter described as Juppiter Cantabrorum (Pl. 1: 4). Alföldi16 ingeniously suggests that this is a reference to the impetus Cantabricus, the recently created force of cavalry which played such a successful rôle in Gallienus’ campaigns against usurpers. Pie dismisses an earlier suggestion of any connection with the deity Cantabria mentioned in an inscription from Topusko and now in the Zagreb Museum;17 but some local significance for this unique and intriguing piece would have its attractions. The later coinage which shows the obverse portrait developing into a recognisable Siscian style contains the evidence for the organisation of the mint in two officinae. The initial S is accompanied by the numerals I or II, or the ordinals P or S appear alone in the field or exergue of the coin (PI. 1: 5, 6). The variety of reverse types recorded for only some seven years of coinage by a two officinae mint strongly suggests a prolific and important coinage. Demonstration of this still awaits further research and study. This will be much facilitated when the hoards which already exist and which will undoubtedly continue to come to light are published with the sufficiency of accuracy which will make such a study possible. This is even more true of the coinages of Claudius II and Quintilius. The basic study and account of these was published by Mark as long ago as 1885. Alföldi included the coinage of Claudius and Quintilius in his series of studies on the mint of Siscia but without adding much of significance.18 Again, a study in depth is required here based on hoard statistics which will enable the true pattern of the substantive issues to appear and demonstrate, as it almost certainly will, the rôle of Siscia as a prolific and important mint. The principal new feature to note in these coinages is the expansion of the mint under Claudius to three and subsequently to four officinae. At Siscia as at Rome the coinage of Quintilius presents an obverse portrait scarcely distinguishable from that of his brother Claudius, and an identical series of reverse types (T. 1: 7, 8). 13 Num. Zeitschr. (1900) 117 ff.; (1901) 73 ff. u Num. Közl. (1928-29) 14 ff. 15 Num. Zeitschr. (1953) 23-7. 16 Num. Közl. (1928-29) 12-13. 17 CIL III 10832. 18 Num. Közl. (1953) 9-23. . With the reign of Aurelian we come to the most intractable coinage of the whole imperial series, and a coinage in which the mint of Siscia presents particular difficulties but may well provide the key to the solution of much of the problem. The problems raised by this coinage are such that, apart from Rohde's assemblage of material, none of the great scholars who have dealt so successfully with much, of the third century coinage has published anything — to my knowledge, at any rate — on Aurelian. This coinage, presents several major problems for solution. There is first of all the question of the reform of the coinage. The date when the reform was instituted and what precisely was involved in and was effected by the .reform still remain matters for conjecture.19 The second problem is the general shape of the coinage. There are three fairly well defined phases. An initial coinage reproduces closely the weight and fineness of the preceding antoninianus coinage of Claudius II and Quintilius. The portrait of Aurelian is scarcely to be distinguished from that of his predecessors, and at most mints an almost identical range of reverse types is also used (PI. 1: 9). A second phase introduces what we may call a “proto-reform” coinage, presenting a new range of reverses accompanied by a new portrait (PI. 1: 10), and in weight, fineness and fabric approximating to the coins of the last phase, the true reform coinage bearing the value mark XXI and ultimately a mint initial (PI. 1: 11). The general shape of the coinage is clear enough but the exact sequence of issues and their dating is bound up with the most difficult problem of all, the correct attribution to mints of coins either with no mark at all or with marks indicating only officina numbers. It is with this question that the coinage of Siscia is most heavily involved. The statistics of a large hoard of over 15.000 antoniniani of the later third century found at Gloucester in the west of England in 1959 are revealing. The coins of Aurelian amounted to over 2.000. When these were identified and. arranged according to RIC the startling fact emerged that the coinage of Siscia amounted to some 45 %> of the identifiable coins. Of western mints, 735 were of Siscia, 341 of Rome, 372 of Milan/Ticinum and 41 of Lugdunum. One can here ignore the low showing of Lugdunum which is due, of course, to the fact that this mint came into Aurelian’s control only a year before his death. The significant fact is the great preponderance of Siscia over the Italian mints of Rome and Milan/Ticinum which are usually well represented in British finds, and in this same find, of the coins of Tacitus for instance, the figures are Rome 487, Ticinum 385 and Siscia only 34 (Lugdunum has 2.772). A number of explanations suggest themselves. The Gloucester hoard may be unique in its composition, for it is the only British find to consist almost exclusively of coins of Aurelian onwards of the reform type. Analysis, however, of the few adequately recorded hoards of the period confirm the general picture. The hoard from Komin20 had 53 coins of Aurelian from Siscia against 22 from Rome and 29 from Milan/Ticinum; that from Thibouville21 had 38 coins 19 R. A. G. Carson, The reform of Aurelian in Revue Num. (1965) 225 ff. and The inflation of the third century and its monetary influence in the Near East in Proceed, of the Internat. Num. Convention (Jerusalem 1963) 231 ff. 20 Z. Barcsay-Amant, A. Komini Eremlelet, Diss. Pann. Ser. 2, 5 (1937) 7 ff. 21 P. Bastien and H. G. Pflaum. La trouvaille de monnaies romaines de Thibouville, Gallia 19 (19«1) 71 ff. of Siscia to 22 of Rome and 55 of Milan/Ticinum. The huge hoard from Venera,-2 though published with considerable detail, is so arranged that the comparison of mint figures is difficult, but here too the general impression is that, for Aurelian, Siscia predominates. The second line of thought is that the mint attributions of the standard works are at fault, and that some of the series attributed to Siscia really belong to other mints, most probably to Rome. Repeated examination of the debatable series using the criteria of numbers of officinae, development and variation of marks, reverse type vocabulary, and obverse portrait style has not been able to determine where the series attributed to Siscia can be logically broken and which parts excised and transferred. It appears, therefore, from the present stage of the investigation that in the coinage of Aurelian the mint of Siscia played a most important part, seemingly more important than Rome itself. It may be that the moneyers’ revolt at Rome, exaggerated though it may be by the Historia Augusta,22 23 did for a time at least curtail the activity of the metropolitan mint. This conclusion about the importance of Siscia under Aurelian can be only tentative and requires the substantiation which can be provided only by the availability of many more well recorded hoards. It will be necessary to have a strong body of material from the hoards of Pannonia in the mint area of Siscia and from other western provinces as well to determine if possible, the mint source of the debatable issues. This lengthy discussion is not merely an irrelevant numismatic digression. If, ultimately, the rôle of Siscia in the coinage of the period can be substantiated as of this degree of importance, it will be further evidence of stability and prosperity in Pannonia in the later third century. Mócsy in his most comprehensive article in RE24 comments that up to the time of Gallienus Pannonia was productive of revolts and usurpers, but that under the Illyrian emperors these vanish from the scene. The death of Claudius at Sirmium from the plague and later the assassination of Probus also at Sirmium were not signals for revolt. Such disturbances as are recorded are the consequences of barbarian invasion, as in 270 when Aurelian had to take the field against the Vandals, Suevi, and Sarmatians. The Komin hoard, terminating in 275 with coins of Tacitus, may reflect some similar more local incident, or it may be an instance susceptible to less dramatic explanation. Fortunately, after Aurelian, mint attributions are less difficult to determine, even though we have not yet reached the stage where mints are consistently identifiable by their initial letter or syllable. The reign of Tacitus and Florian was short but was productive of a vast coinage, particularly in the west where the wretched coinage of the Tetrici required to be replaced. On the evidence of the Gloucester hoard, output at Siscia was considerably reduced as compared with the Italian mints, but it may be only that with the Lugdunum mint once more in full swing the products of Siscia were not being channeled towards the western provinces. In any event Siscia continued to work in the six and sometimes seven officinae to which the mint had been expanded under Aurelian. There are only two simple marks on the antoniniani, 22 L. A. Milani, Il ripostiglio della 23 SHA, Aur. XXVI 38, 2 f. Venera. Reale Acc. dei Lincei 277, 3 ff. 24 RE, Suppl. IX (1962) s. v. Pan- nonia. either XXI or XXIP, repeating forms used by Aurelian and repeating also some of the reverse types of his coinage (Pl. 1: 12). The same mint organisation can be traced under Probus, and at Siscia, as elsewhere, frequent use is made of elaborate busts on the obverse. In this coinage, also, as in that of Gallienus, the city is again represented as a reverse type, here flanked by two river gods, the Sava and the Glinka (PI. 1: 13).25 Issues of gold, somewhat scarce in earlier reigns, become more plentiful, some marked by a clear mint signature (PI. 1: 14). In the coinage of Cams and his family the simple mint marks noted for Probus are eventually replaced by the readily identifiable---------(PI. 1: 15). SMSXXI A further rare and interesting series of antoniniani with an unusual obverse showing the confronted busts of Sol and Cams inscribed DEO ET DOMINO CARO AVG (PI. 1: 16) has been traditionally ascribed to Siscia'26 but the placing of this issue in view of the unusual reverse mark requires further investigation. The coinage continues to be silent about contemporary events, and in the Siscian coinage of Cams there is no mention of the emperor’s successful repulse of an invasion by the Sarmatians at the beginning of his reign. There is, however, a bronze medallion of Numerian showing on its reverse two emperors in triumphal quadriga with the inscription TRIVMFV QVADOR.27 It is not clear to what extent the revolt of Julian, the corrector Venetiae, was supported by the troops in Pannonia, but the mint of Siscia certainly passed under his control.28 His rare gold coinage (PI. 1: 17) does not bear the mint signature but the billon antoniniani include as part of the mint mark the initial S, as on the issue showing the figures of the two Pannoniae (PL 1: 18). It was not in this province itself but in nearby Moesia, close to Viminacium, that Carinus, though victorious in battle against Diocletian in 285 was murdered by one of his own officers. The advent of Diocletian which was shortly to produce a reconstruction of the empire and of the mint and coinage systems at Siscia as elsewhere seems an appropriate point to end this sketch of coinage and events in Pannonia in the late third century. This paper has propounded more problems than it has offered solutions, but it may serve to indicate the contribution which the coin evidence from Pannonia can make to the reconstruction of the events of the third century in this province. Novčarstvo in zgodovina Panonije v tretjem stoletju Pisano izročilo za zgodovino rimskega imperija v drugi polovici tretjega stoletja je zelo skromno. To velja za imperi.j kot celoto, še bolj pa za obmejne province, med njirmi tudi za Panonijo. Poročil sodobnikov nimamo, pričevanje napisov je pičlo, zato je za to razdobje numizmatična evidenca osnovne važnosti. Ta pa je dvojna. Najprej izpovedna moč novcev samih s portreti, tipi reverov, datumi in kovniškimi 25 RIC, V 2, Probus 764-6. 28 RIC V 2, 593-3; E. Pegan, Impe- 26 RIC V 2, Carus 99. rator Marcus Aurelius Julianus, Num. 21 Gnecchi, I medaglioni Romani II, vijesti 26 (1968) 45 ff. Tav. 123, 8. priznaki. Dalje arheološka vrednost novcev z najdišči, predvsem pa najdb, katerih sestav, datacija in lokacija morejo doprinesti dràgocene podatke. Oris dogodkov v Panoniji v kasnem 3. stol. pričenjamo s Pakacijanovkn uporom v Meziji za vlade Filipa I. Legenda nà Pakacijanovem novcu — an mill et primo, določa čas kot 248—249, v viminacijskem kovanju lokalnih bakrencev pa je med Filipom I. in Trajanom Decijem vrzèl, saj v tem času Viminacium kuje antoninijane za Pakacijana. Proklamacijo Pakacijana so verjetno povzročili vojaški uspehi nad Karpi leta 248, katerih vpadi so morda prizadeli severne meje Panonije. Za vdore barbarov v Panonijo za časa vlade Trebonijana Gala govorita med drugim tudi novčni najdbi Brigetio in Bajot, ki zaključujeta v 1. 252. Ko so guvernerja Spodnje Mezije Emilijana oklicale čete za cesarja 1. 253, ga je verjetno podprla tudi vojska v Panoniji. Dve najdbi, ena nelokalizirana iz Srbije, druga iz Intercise, sta bili zakopani verjetno 1. 253 po porazu Emilijana. Stalni pritisk barbarov na Dacijo je drastično odjeknil tudi v severnih mejnih provincah. Najdbe Szachs, Szalacksa in Dunapentele so bile zakopane v L 258—260. Poraz in zajetje Valeriana v Perziji sta pretresla imperij. Nesposobnost države za obrambo meja je vedla do uporov in odcepitev. Postumus je osnoval ločen galski imperij in 1. 260 so panonske čete oklicale guvernerja Ingenua za cesarja. Upor je bil hitro zatrt, a že je sledila uzurpacija Regalijana, ki se je obdržal na oblasti nekoliko dlje, saj je koval zase in za ženo Dryantilo verjetno v Carnuntu. Kriza imperija in vojaški konflikti na mejah so vplivali tudi na novčarstvo. Redno izplačevanje vojaštva je terjalo nove kovnice v provincah. Na vzhodu je Vale-rijan osnoval kovnico Kyzikus, enako Galijen v Kölnu. Za kritje potreb severnih provinc je bila 1. 202 osnovana Siseija. Portretni stil začetnih kovov izdaja vpliv rimske kovnice. Posebej zanimiva sta napisa reverov Siscia Aug in Juppiter Cantabrorum. Postopno se razvija za Siscijo svojski stil in kovanje je organizirano v dveh oficinah. Številni tipi reverov kažejo na obilno kovanje. Potrditev te domneve je pričakovati od solidnih objav obstoječih in bodočih najdb. Isto velja za kovanje Klavdija II., ki je razširil kovniški obrat v Sisciji najprej na tri, nato na štiri oficine. Kovanje Avrelijana postavlja številne nerešene probleme. Tako za datum kot vsebino njegove novene reforme razpolagamo zgolj z domnevami. Razlikovati moremo tri faze kovanja. Začetna kaže enake teže in čistino kot za časa Klavdija II. Avrelijanov portret je malodane isti kot pri predhodnikih in vse kovnice imajo isto vrsto tipov. Druga faza uvaja nove revere in nov portret. Po teži, izdelavi in čistini se približuje novcem poslednje faze, ki kažejo vrednostni znak XXI in končno že začetnico kovnice. Eksaktno zaporedje emisij in njih datacija predstavljata najtežavnejši problem, enako točna dodelitev kovnicam tako nesigniranih novcev kot onih z znaki za oficine. Važna je britanska najdba Gloucester, ki je prinesla med 15.000 antoninijani 2000 Avrelijanovih. Med njimi kar 735 (45 °/o) iz Siscije. V Rimu je bilo kovanih 341, v Milanu-Ticinu pa 372. Za tako nenavadno razmerje se vsiljuje več razlag. Ena med njimi je, da za časa Avrelijana igra Siseija dominantno vlogo. Druga možnost je, da nekaj doslej Sisciji dodeljenih novcev spada v druge kovnice, predvsem v Rim. Študij novcev samih pa govori proti tej možnosti (stil, priznaki, tipologija in oficine). Vse kaže, da je za časa Avrelijana Siseija igrala izjemno važno vlogo, vsekakor važnejšo od Rima samega. Zaključek o pomembnosti Siscije v tem času bodo seveda mogle utrditi le nove solidno objavljene najdbe, predvsem iz Panonije. Če bo tako mogoče potrditi izjemno vlogo Siscije v kovanju tega časa, bo to nadaljnji dokaz za stabilnost in prosperiteto Panonije v kasnem tretjem stoletju. Po Avrelijanu je dodeljevanje kovnicam manj težavno, čeprav še ni signiranja z začetnicami. Za vlade Tacita in Florijana je bila novčarska produktivnost obilna, zlasti na zahodu. Po pričevanju najdbe Gloucester je produkcija Siscije v primerjavi s kovnicami v Italiji upadla, možno pa je tudi, da spričo kovanja Lugduna v polnem obsegu, produkcija Siscije ni bila več usmerjena na zahod. Vsekakor kuje Siscija naprej v 6 ali 7 oficinah kot pod Avrelijanom. Isto organizacijo kovnice srečamo pod Probom. Emisije zlata so v primerjavi s predhodnimi razdobji obilnejše in nekatere že jasno signiraj o kovnico. V kovanju Kara in njegove družine zamenja pre- A proste priznake iz časa Proba (XXI, XXIP) jasno signiranje------. Kovanje o so- SMSXXI dobnih dogodkih še vedno molči, z izjemo Numerijanovega medaljona z napisom Triumfu Quador. Upor Julijana je zajel tudi Panonijo in Siscija je prišla pod njegovo oblast. Julijanovi redki zlatniki so nesignirani, antoninijani pa v priiznaku označujejo kovnico z začetnico S. Oris kovanja in dogajanj v Panoniji v kasnem tretjem stoletju zaključujemo z nastopom Dioklecijana, ki je kmalu reorganiziral imperij, kov-niški in novčni sistem, tako v Sisciji kot drugod. KRONOLOGIJA EMISIJ FOLISOV PRVE TETRARHIJE V KOVNICI SISCIJA ALEKSANDER JELOČNIK Narodni muzej, Ljubljana Pred dobrimi desetimi leti sem mogel na osnovi stilnega paralelizma na portretih reformnih srebrnikov Dioklecijanove tetrarhije iz kovnice Siscija ter na portretih sočasnih folisov ugotoviti, da folisi s signaturo S in S A, ki jih je Voetter uvrstil v Serdiko,1 ne spadajo tja, marveč v Siscijo in to kot prvi dve emisiji reformnih folisov.2 Teza, ki sta jo sočasno, toda nezavisno postavila tudi dr. Carson in dr. Kent,3 je, kot kaže, sedaj že splošno sprejeta.4 Čas je že in morda tudi primemo mesto, da prav na tem prvem slovenskem numizmatičnem simpoziju, ki osredotoča svojo pozornost na numizmatične probleme Podonavja v 3. in 4. stoletju, opozorimo na nekatere še odprte možnosti za jasnejši vpogled v delovanje kovnice Siscija v razdobju prve tetrarhije. V mislih imam predvsem zaporedje emisij reformnih bakrenih novcev z lahno primesjo srebra, tako imenovanih folisov. Prvi je posvetil kovanju bakrencev kovnice Siscija v razdobju tetrarhije posebno študijo Otto Voetter, in to 1. 1920 v dunajski Numismatische Zeitschrift.5 Njegov sistem zaporedja emisij folisov prve tetrarhije bi bil v kratkem naslednji. Siscija začne kovati reformne folise z reverom GENIO POPVLI ROMANI ter likom Genija, ki drži v desnici patero, v levici pa rog obilja. Prva emisija A kaže po Voettru priznak -----. Obratujejo tri oficine A — T, ki so označene *SIS desno v polju, legende averov pa so tu dolge, prav tako kot na folisih nasled- 1 O. Voetter, Die Kupferprägung der Diocletianischen Tetrarchie, Siscia, N um. Zeitschr. (1920) 102. Katalog der Sammlung Gerin (1921) 275, 282, 284 in 286. 2 A. Jeločnik, Prvi f olisi iz kovnice Siscia, Num. vestnik 1 (1958) 3 ss. 3 R. A. G. Carson, J. P. C. Kent, Constantinian hoards and other studies in the later roman bronze coinage, Num. Chron. (1956) 118. 4 P. Bastien, À propos des trésors de Montbouy, Revue num. (1959-60) 294. C. H. V. Sutherland, RIC VI (1967) 437, 443/44. J. P. Callu, La politique monétaire des empereurs romains de 238 à 311 (1969) 381. 5 O. Voetter. op. cit., Num. Z eitschr. (1920) 101 ss. A A njih dveh emisij, ki imata priznaka-----in —-----. Skupina prvih treh pri- SISC • SISC • znakov se sedaj po Voettru ponovi in sicer v enakem zaporedju, a tokrat s A A A kratkimi legendami averov: -----,-------,--------. V prvi emisiji Voettrove *SIS SISC «SISC* druge skupine se obratovanje kovnice za kratek čas izjemno razširi na štiri oficine A — A. - >■-, Po Voettru uvede Siscija neposredno zatem novo legendo revera MONETA AVGG ET CAESS NN s tipom Monete, ki drži v rokah tehtnico in rog obilja. V obratu so samo tri oficine kot poslej vseskozi do konca kovanja prve te- A trarhije, priznak pa je zopet — Isti priznak obdrži naslednja emisija, v ka- *SIS teri se legenda razširi v SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR. Legenda rever a ostane v naslednjih štirih emisijah nespremenjena, priznak pa sukcesivno variira tako, da se zvezda najprej pomakne v polje levo, nato pa se ji pridruži še druga zvezda levo v odrezu. Sledita po Voettru še dve emisiji folisov istega tipa, v katerih se kot različek pojavi polmesec in sicer najprej levo v A A odrezu, nato levo v polju: SIS SIS Na osnovi svojih bogatih izkušenj v študiju tetrarhovske numizmatike je Voetter prvi opozoril na značilnost, da v vseh kovnicah srečujemo na folisih najprej majhne in ozke glave portretov z visokim reliefom, ki se v teku nadaljnjih emisij postopno večajo, relief pa postaja ploskejši. Tako je tudi opazil, da so portretne glave na folisih z Moneto iz kovnice Siscija občutno večje od onih, ki v prvih emisijah kažejo legendo GENIO POPVLI ROMANI. Dalje pa je našel še dve emisiji folisov z legendo revera GENIO POPVLI ROMANI A A in s priznakoma---- in---------, katerih portretne glave so že tako velike, da SIS XXISIS ne dopuščajo uvrstitve v začetno skupino folisov tipa Genio. Obema omenjenima emisijama tipa Genio je Voetter zato odkazal relativno kronološko mesto za prvima dvema emisijama SACRA MONET... folisov, ki kažeta kot različek polmesec. Obe zadnji emisiji tipa Genio po Voettru prekinjata serijo emisij tipa Moneta tako, da za njima v razdobju prve tetrarhije preostaneta le še dve emisiji folisov z Moneto. Za obe zaključni emisiji je namreč značilno, da se oznaka oficine pomakne tu s polja v odrez za znak kovnice, levo v polju pri obeh ostane polmesec, desno v polju pa se javlja v predzadnji emisiji številka V, w V w VI v zadnji pa VI:-------,--------. Vzporedno se skrajša tudi legenda v SACR SISA ■ SISA MONET AVGG ET CAESS NN. Čeprav prikazanega Voettrovega sistema po našem mnenju v celoti ne bo mogoče uspešno braniti, je vendar v njem več delnih rešitev, ki jih bo moral upoštevati vsak bodoči poizkus dokončnejše rešitve problema. Definitivna je po našem mnenju Voettrova teza, da skupini začetnih emisij folisov tipa Genio, sledi skupina folisov MONETA... in SACRA MONET ... z raz-ličkom zvezda v priznaku. Notranje zaporedje emisij v tej drugi skupini je dokončno. Zanesljiva je dalje Voettrova ugotovitev, da obe emisiji folisov tipa A a Genio s priznakoma------in---------prekinjata vrsto emisij s tipom Monete, SIS XXISTS čeprav je po našem mnenju še odprto vprašanje, kje. Četrta definitivna Voettrova teza pa je, da obe emisiji folisov s številkama V in VI zaključujeta kovanje folisov prve tetrarhije v kovnici Siscija. Posipanji prizpak folisov prve tetrarhije, se namreč nespremenjen ponovi v začetni emisiji folisov druge tetrarhije. Prav tako skrajšana legenda SACR MONET AVGG ET CAESS 1STN. Prvi poizkus revizije prikazanega Voettrovega sistema je nedavno predložil dr. Sutherland v svojem velikem opusu »Roman Imperial Coinage, vol. VI, Diocletian to Maximinus«.® Novi sistem se na nekaterih mestih bistveno razlikuje od Voettrovega, zato velja nanje opozoriti. Najprej moremo z zadovoljstvom ugotoviti, da dr. Sutherland sprejema našo zgoraj omenjeno tezo o prvih emisijah folisov v kovnici Siscija in postavlja emisiji, ki signirata S in S A, na ustrezno prvo in drugo mesto. Dalje združuje obe skupini folisov GENIO POPVLI ROMANI, ki se po Voettru v enakem notranjem zaporedju ponovita, A A A v eno samo grupo, ki pa obdrži Voettrov vrstni red;---, -----in —■—r— *SIS SISC *SISC* Sekvenco folisov z Moneto prevzema po Voettru nespremenjeno, a s to važno razliko, da obe emisiji folisov GENIO POPVLI ROMANI s priznakoma A. SIS XXISIS -, ki po Voettru prekinjata serijo emisij folisov tipa Moneta, izloči iz tega mesta in ju priključi kot zadnji v sedaj nepretrgano serijo folisov GENIO POPVLI ROMANI. Pri postavitvi prikazanega sistema vodita avtorja dva postulata. Prvič analogija z ostalimi centralnimi kovnicami Rim, Ticinum in Akvileja, kjer kovanje folisov tipa GENIO POPVLI ROMANI nesporno teče neprekinjeno do približno leta 300, nakar sledi v vseh treh kovnicah strnjena vrsta emisij folisov tipa Moneta do konca prve tetrarhije. Drugič dr. Sutherland -'s tako raz- A poreditvijo doseže možnost približne datacije folisov s priznakom--------- XXISIS v leto 300 in jih enako kot sočasne folise iz kovnice Aleksandrija, ki v priznaku vsebujejo isti znak XXI, tolmači kot odsvit monetarnih regulacij v zvezi z maksimalnim ediktom.7 Naš predlog za revizijo relativne kronologije zadevnih folisov, sloni z ene strani na logičnih momentih naravnega razvoja in sukcesije priznakov, z druge strani pa na postulatu, da sta obe problematični emisiji folisov GENIO POPVLI ROMANI s priznakoma-------— in —------— zaradi stilno razvojnih svojstev por- SIS XXISIS tretov, ki se na njih javljajo, nesporno kasnejši od prvih emisij folisov tipa Moneta. Voetter je obe emisiji uvrstil pred zaključni emisiji folisov tipa Moneta, ki kažeta desno v polju znaka V oziroma VI. Z logičnega vidika pa se mi zdi verjetneje, da je treba iskati njih ustrezno mesto neposredno za emisijo SACRA » RIC VI, s. 437—439 in 443—447. 7 RIC VI, s. 437, 445. * A MONET. .. s priznakom-------. *SIS Znak z dvema zvezdama je bil za to razdobje že kar kompleksen, zato začne kovnica signirati na novo in sicer zgolj s tremi A začetnicami kot prej, a brez dodatnih različkov:-. Naslednja emisija dodaja SIS v odrezu še številko XXI, ki sama na sebi gotovo ni emisijski znak, emisijo pa tako dovolj diferencira od prejšnje. Dalje srečujemo na folisih te emisije levo v polju še dodatno črko L, C, G, I ali S, ki združene v smiselno celoto verjetno krijejo izrek, ki pa doslej še ni zadovoljivo pojasnjen.8 Prednost predlagane uvrstitve obeh problematičnih emisij folisov GENIO POPVLI ROMANI je po logični strani še v tem, da ne prekinja strnjenosti vrste folisov z Moneto, katerih integralen del priznaka je različek polmesec. Če se sedaj ozremo še na začetek kovanja folisov z reverom GENIO POPVLI ROMANI, vidimo, da prvi dve emisiji označujeta kovnico z eno samo črko. Sledi po našem mnenju označevanje s štirimi črkami in sicer najprej brez dodatnih različkov, nato z dvema pikama. Da gre emisijama s tema dvema priznakoma tretje in četrto mesto v sistemu, je z ene strani razvidno iz dejstva, da takega označevanja kovnice v okviru kovanja tetrarhije poslej ne srečujemo več, z dru- ge strani pa je tako odkazano peto mesto folisom Genio s priznakom ____A *SIS~’ ki nespremenjen naravno preide na prvi emisiji folisov tipa Moneta. Sistem zaporedja emisij folisov prve tetrarhije v kovnici Siscija, ki ga predlagamo, bi bil torej naslednji: s A A sise A • sise • A *sis A *SIS A *SIS * A SIS * A *SIS GENIO POPVLI ROMANI GENIO POPVLI ROMANI GENIO POPVLI ROMANI GENIO POPVLI ROMANI GENIO POPVLI ROMANI MONETA A VGG ET CAESS NN SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR 8 O. Voetter, Num. Zeit sehr. (1920) 1923) s. 9. C. H. V. Sutherland, RIC VI, 103. Katalog der Sammlung Gerin, s. 287. s. 445/46. A. Alföldi, Blätter für Münzfreunde (Jan. 10. A SIS GENIO POPVLI ROMANI 11. A GENIO POPVLI ROMANI XXISIS 12. A SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR SIS 13. A SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR wSIS 14. w A SIS SACRA MONET AVGG ET CAESS NOSTR 15. w V SISA SACR MONET AVGG ET CAESS NN 16. w VI SISA SACR MONET AVGG ET CAESS NN Serijo otvarjata emisiji, ki signirata kovnico z eno samo črko S in S A, A sledita priznaka SISC m SISC -, kot zadnja v nepretrgani seriji Genio pa emisija -----. Isti priznak preide na obe prvi emisiji folisov z Moneto, najprej ^ SIS z legendo MONETA.. ., nato SACRA MONET ... V naslednji emisiji se zvezda premakne levo v polje in v zaključni emisiji te skupine se ji pridruži še zvezda v odrezu. Sledita obe emisiji GENIO POPVLI ROMANI s priznakoma ---------- ^ A SIS ---------. Če naj se od tod dalje zopet nadaljuje serija folisov tipa Moneta, ni XXISIS logično jasno, zakaj naj bi se takoj pojavil v priznaku različek polmesec, saj bi preprosta signatura-----za časovno fiksacijo emisije povsem zadoščala. De- SIS jansko sem našel v dunajskem kabinetu dva še neobjavljena primerka Galeri-jevih folisov s tako signaturo, v Ljubljani pa je primerek Dioklecijana z enako signaturo. Nova emisija tako lepo povezuje obe emisiji tipa Genio s preostalimi emisijami folisov tipa Moneta, kjer srečamo kot različek polmesec najprej v odrezu, nato pa levo v polju. V zaključnih dveh emisijah folisov prve tetrarhije se pojavi desno v polju še številka V, oziroma VI, oznaka oficine pa se umakne v odrez in legenda se skrajša v SACR MONET AVGG ET CAESS NN. Polmesec levo v polju sicer ostane tudi tu, čeprav samo kot gola konvencija, ki h kronološki kontrolni fiksaciji obeh zadnjih emisij ne doprinaša ničesar. Zaključujem z željo, da je prezentirani osnutek revizije relativne kronologije folisov prve tetrarhije v kovnici Siscija dovolj razviden, vsaj po logični strani naravnega razvoja in redosledja priznakov. Nadaljnja utemeljitev predlaganega reda, tako po razvojno stilnih kriterijih, ki zahteva mnogo ilustrativnega materiala, kot dalje po vidikih, ki zahtevajo statistično obdelavo relevantnih detajlov velikega števila primerkov, bo podana kasneje. Chronologie des émissions de folles émis par l’atelier de Siscia durant la première Tétrarchie ■ Malgré leurs solutions partielles valables, les propositions modernes concernant la chronologie relative des émissions de folles à l'atelier de Siscia durant la première Tétrarchie, ne paraissent pas avoir résolu tous les problèmes inhérents à la série. C’est sous cet aspect qu’est traité d’abord le système de la série en question proposé par O. Voetter. Est étudiée ensuite la révision de ce système présentée tout récemment par Dr. Sutherland dans la fUC VI et donnée, en dernier lieu, l’esquisse d’une nouvelle revision de la chronologie relative des folles en question (voir ci-dessus pp. 38 et 39). Notre revision se fonde d’une part sur les aspects logiques de l’évolution et de la succession des marques monétaires; elle s’appuie, d’autre part, sur la supposition que les deux séries problématiques de folles du type Genio ayant comme marque mo- nétaire A et T soient ultérieures aux premières émissions du type Moneta. SIS ~ XXISIS Les séries problématiques, à notre avis, auraient suivi immédiatement l’émission * A , avec la marque monétaire ■ . tandis que la place suivante aurait été occupée * SIS par une émission de folles SACRA MONET... pas encore publiée et ayant comme marque monétaire • Il faut remarquer aussi que les deux émissions des folles Genio avec les mar- A A,, .. ,,,,,, A ques — et — , selon la revision proposée, precedent la marque .. — au sise • sise • olo lieu de la suivre. , La motivation supplémentaire du système présenté doit être réservée à une étude ultérieure. Elle sera poursuivie selon les critères stylistiques basés sur un matériel illustratif considérable; en outre, elle sera soutenue par une étude statistique des détails pertinents d’un grand nombre de spécimens. DER MÜNZSCHATZFUND VON ERLA HELMUT JUNGWIRTH Kunsthistorisches Museum Wien T. 1 : S.483 Am 24. Juni 1966 wurde in Erla, Bezirkshauptmannschaft Amstetten, Niederösterreich, ein römischer Schatzfund gehoben (Abb. 1). Die Fundstelle befindet sich in nächster Nähe des römischen Lauriacums (heute Enns-Lorch). Der Münzfund kam zur Bearbeitung an das Münzkabinett in Wien, wo sich die Zentralstelle des Bundesdenkmalamtes für Münzfunde befindet. Nach der Reinigung des Fundmaterials begann die Bestimmung der Münzen und die Auswertung des Fundes. Das Fundmaterial reicht von etwa 40 v. Chr. bis 138 Abb. 1. Erla, N. ö. Münzschatzfund Sl. 1. Erla, N. A. Zakladna najdba Tabelle — Tabela Fundzusammensetzung von Erla, N. ö. — Sestava najdbe iz Erle, N. A. n. Chr. Es besteht aus 103 Aurei, 666 Denaren und 5 Drachmen »Lycia in genere« (Tab.). Die Zusammensetzung des Fundes ist wie gewohnt: einige Stücke der ausgehenden Republik, dann das Loch, das von Augustus bis Claudius I. reicht, und schließlich die Reihe von Nero beginnend bis zu den Stücken unmittelbar vor der Vergrabungszeit. Auffallend groß ist der Anteil der Fürprägungen an dem Fundmaterial: er beträgt fast 8 °/o am gesamten Fund, über 13 °/o sogar bei den Goldmünzen. Beachtlich ist auch der Anteil an sehr gut erhaltenen Münzen sowie an verhältnismäßig seltenen Geprägen. Mit Ausnahme eines Aureus aus der Münzstätte Lugdunum und den fünf lykischen Drachmen sind sämtliche kaiserzeitlichen Stücke aus der Münzstätte Rom. Besondere Stücke des Fundes sind ein Aureus des Trajan mit Nerva und Trajan sen. mit der Rückseite DIVI NERVA ET TRAIANVS PAT (RIC 726), s. T. 1' 1, 2, ein Aureus des Hadrian mit der Rückseite DIVIS PARENTIBVS (RIC 232 B), s. T. 1: 3, 4, und ein Aureus des Hadriam für Plotina und Matidia (RIC 34), T. 1: 5, 6. Bis jetzt wurden in Österreich nur drei Funde bekannt, die Goldmünzen in größerer Zahl enthielten: 1799 der Fund vom Rennweg (heute im dritten Wiener Gemeindebezirk) mit fast 300 Aurei; 1955 der Fund von Villach (Kärnten) mit 165 vorwiegend Aurei; 1966 der Fund von Erla. Bezüglich der Vergrabungszeit bzw. Vergrabungsursache kann festgestellt werden: das Fundmaterial endet mit spätesten Geprägen des Hadrian aus dem Jahre 138. Der Schatz muß also nach diesem Zeitpunkt —■ früher oder später — vergraben worden sein. Zur Vergrabungsursache können nur Vermutungen aufgestellt werden: da es bis jetzt zu keinerlei Fundhäufung in dieser Epoche kam, scheinen innenpolitische oder außenpolitische Ereignisse von weittragender Bedeutung nicht der Vergrabungsgrund gewesen zu sein. Vielmehr dürften persönliche Gründe oder lokale Vorfälle den Anstoß zur Vergrabung gegeben haben. Die Zusammensetzung des Fundes und der Erhaltungszustand der zuletzt geprägten Münzen lassen es als möglich erscheinen, daß der einstige Besitzer des Schatzes ein Mann in gehobener Stellung im öffentlichen oder privaten Leben war; etwa ein höherer Offizier oder Verwaltungsbeamte, ein Bankier oder Kaufmann. Tatsache ist, daß ein guter Teil der Münzen Hadrians — nach der Erhaltung zu schließen — direkt aus Rom in den Besitz des Mannes am Donaulimes gekommen waren. Sei es nun, daß er sie selbst mitbrachte oder daß er sie durch einen Mittelsmann erhielt. Jedenfalls stammen diese Stücke nicht aus dem täglichen Geldverkehr. 1969 tauchten Stücke auf, die angeblich aus dem Erlaer Fund stammten, sich bei genauerer Untersuchung aber als Gußfälschungen erwiesen. Der Interpol in Wien und der Gendarmerie von Niederösterreich gelang es aber sehr schnell den Sachverhalt aufzuklären: ein Goldschmied in St. Valentin, einer Stadt nicht weit vom Fundort entfernt, hatte für Schmuckzwecke Nachgüsse nach Fundstücken aus dem Fund von Erla hergestellt. Der Bauer, dem der Fund gehörte, und der inzwischen fast alle Stücke verkauft hatte, überredete den Goldschmied, ihm solche Nachgüsse — zur Erinnerung an den Fund, wie er sagte — zu geben. Nach einigem Zögern kam der Juwelier dem Wunsch des Bauern nach und gab diesem einige Nachahmungen, allerdings mit dem Hinweis, daß diese Stücke nie aus der Hand gegeben werden dürften. Der Bauer aber gab schließlich die Gußstücke für beachtliche Beträge geborgten Geldes ins Depot. Schließlich wurde einem Münchner Münzhändler ein solches Stück vorgelegt. Der Händler erkannte die Münze als Fälschung und verständigte die Polizei. Der Fall wurde — wie schon oben erwähnt — in Österreich in kürzester Zeit aufgeklärt. Sämtliche Gußstücke, aber auch die Abformungen der Originale wurden sichergestellt, womit weitere Schädigungen verhindert werden konnten. . . .. , r Novčni zakop. iz vasi Erla na Nižjeavstrijskem. V bližini Lavriaka (vas Erla, Amstetten, Nižjeavstrijsko) je bil 196& odkrit zaklad — 103 aurei, 666 v Rimu kovanih denarijev, 5 likijskih drahem —, katerega najstarejši kov je' približno iz leta 40 pred h. št., najmlajši pa iz 138 n. št. Čeprav ni bil rešen v celoti, lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da je bil zakopan leta 138 ali le malo kasneje. Evidentnega zunanje ali notranje-političnega razloga za zakop hi, gre prejkone za kak osebni ali lokalno pogojeni povod. Sestava zaklada — podrobnosti glej na tabeli — približuje misel, da je bil lastnik oseba z višjim socialnim položajem (oficir, trgovec). Lepo ohranjeni novci namreč spričujejo, da je denar prišel malone direktno iz kovnice in da skoraj ni krožil. TESORETTO DEL III SECOLO AL. MUSEO BOTT ACIN DI PADOVA GIOVANNI GORINI Museo Civico, Padova T. 1-2: pp. 484-485 Nel 1938 fu presentato per l’acquisto al nostro Museo un complesso di 339 denari romani imperiali, costituenti un ripostiglio venuto alla luce in Istria nelle vicinanze di Postojna (Postumia), in seguito alle vicende belliche conseguenti alla prima guerra mondiale. Il luogo del rinvenimento si trova vicino a quello di un altro grosso ripostiglio di circa 7000/8000 monete purtroppo, a quanto mi consta, andato irrimediabilmente disperso, e si localizza lungo la via da Aquileia ad Emona.1 Il tesoro offerto dal commerciante Ziliotto di Trieste e acquistato dall’allora conservatore del Museo prof. Andrea Ferrari fu immesso nelle collezioni avendo cura però di indicare con uno speciale cartellino l’appartenenza delle monete ad un unico gruppo. Data l’importanza che questo ritrovamento riveste, a mio avviso, per la documentazione archeologica e numismatica della circolazione monetaria nel III secolo nella X regio Venetia et Histria e dei suoi rapporti con le aree confinanti delle pianure della Drava e del Danubio, non. mi sembra fuor di luogo darne qui notizia e precisare che il ripostiglio sarà pubblicato dettagliatamente nel prossimo volume del Boll, del Museo C. di Padova.2 Il gruppo dei denari recuperati e posseduti ora dal nostro museo, si presenta omogeneo e in splendide condizioni, infatti se si esclude il piccolo nucleo degli esemplari più antichi, tutti gli altri sono in un perfetto stato di conservazione e mostrano di aver circolato pochissimo o addirittura di non aver circolato affatto. Esso si compone esclusivamente di denari emessi dal 70 d. C. sotto il regno di Vespasiano (COS ITER TR. P., R. I. C. 10), al 238 sotto quello di Massimino il Trace. I 339 pezzi conservati si dividono per imperatore e per zecca nella maniera seguente: (vedi tavola 1). Con Massimino il Trace, l’ultimo imperatore presente nel teso retto, con 41 esemplari, ci fornisce anche la data del probabile interramento che può con una certa approssimazione, farsi risalire all’anno 238. Nella primavera di quell’anno le truppe di Massimino muovono verso l’Italia (Herod. 7. 8. 9; 8. 1. 2) e da Sirmio l’imperatore, vehementias saeviens quadrato agmine Emonam ■ 1 Comunicazione orale del prof. A. 2 G. Gorini, Tesoretto istriano del Ferrari, che sentitamente ringrazio. Ili secolo d. C., Bollettino del Museo Ci- • vico di Padova 60 (1971). Tavola — Tabela 1 Roma Laodicea Antiochia Totale Totale regno Vespasiano 4 4 4 Tito 2 2 2 Domiziano 4 4 , 4 Nerva 1 1 1 Traiano 8 8 8 Adriano 5 5 15 Antonino Pio — — 11 Faustina Madre 6 6 Marc’ Aurelio 6 6 7 Faustina Figlia 6 6 Commodo 7 7 7 Settimio Severo 65 3 68 127 Giulia Domna 12 4 16 Caracalla 24 3 27 Plautilla 1 1 Geta 14 1 15 Caracalla 29 29 29 Elagabalo 14 3 17 34 Giulia Soemia 1 1 Giulia Maesa 16 16 Alessandro Severo 34 6 40 59 Giulia Mamea 19 19 Massimino 41 41 41 Totale 339 11 9 339 339 venit (Hist. Aug. 21. 2), ma la popolazione locale all’avanzare delle truppe si ritira nelle città lasciando le campagne deserte, per cui Massimino necque quicquam commeatum repperit e l’esercito che post Alpes recreari se posse credebat protesta; tuttavia superate queste difficoltà e trovata Emonam vacuam et desertam .. . A.uileiam venit e proprio assediando questa città Massimino doveva essere ucciso forse il 24 giugno del 238.3 Nel nostro tesoretto non sono presenti monete posteriori a questa data, inoltre le emissioni del 238 riferentesi al periodo 1 gennaio —- 30 marzo furono »so exiguous that it scarcely made its 3 La cronologia dell’anno 238 e delle ultime emissioni di Massimino il Trace è discussa attentamente da R. A. G. Car-son, The coinage and chronology of A. D. 238, in Centennial Publication of the American Numismatic Society (New York 1958) pp. 181—199 e ripresa in: Coins of the Roman Empire, vol. VI, Severus Alexander to Balbinus and Pupienus (London 1962) pp. 89—97. In effetti nel nostro ripostiglio mancano le emissioni PM TRP III COS PP e PM TRP IIII COS PP, il che non deve sorprendere visto che Massimino perse il controllo della zecca di Roma nell'aprile del 238 con reiezione dei Gordiani. impact felt in hoards« cosi Carson.4 Quindi, se è vera questa ipotesi, che è per altro suffragata dalla perdita di controllo, da parte di Massimino, della zecca di Roma al momento della proclamazione dei due Gordiani, all’inizio dell’aprile del 238, le emissioni della PROVIDENTIA AVG., FIDES MILITVM, VICTORIA GERM., devono datarsi alla fine del 237, e furono certamente tesaurizzate subito, dato il loro perfetto stato di conservazione che non denota alcuna circolazione.5 Tuttavia è da credere più probabile un interramento alla fine del 238, come consequenza dei torbidi seguiti all’uccisione di Massimino, mentre lo splendido stato di conservazione delle monete ci offre alcuni elementi per i criteri di tesaurizzazione in un’età così turbinosa come il III secolo. Significativo al riguardo è la assoluta mancanza di antoniniani, nel nostro ripostiglio e in altri coevi, come a Trichiana (Belluno)6 42 denari da Domiziano a Elagabalo (221) e a Ellignies (Belgio)7 ove su 276 monete da Marc’Aurelio a Gordiano III (240), non abbiamo alcun antoniniano, mentre in altri ripostigli che terminano nello stesso periodo, il numero di antoniniani è molto basso e affatto trascurabile. Il tesoro di Stellata (Ferrara)8 per esempio, per quanto non completo, presenta appena 45 antoniniani su di un totale complessivo di 622 monete, da Vespasiano a Gordiano III, da notare inoltre, come apparirà chiaro più avanti, che di questi 45 antoniniani, ben 39 vanno assegnati a Gordiano III e si datano tutti dopo l’aprile del 238 e in pieno 240, quindi non interferiscono come cronologia con il nostro ripostiglio. Così a Kösching (Baviera),9 si ha un antoniniano su 240 pezzi; a Günzenhausen (Media Franconia, Baviera),10 tre antoniniani su 309 esemplari e così a Sopron (Ungheria)11 6 su di un totale di 250, ma anche in questi casi si tratta sempre di ripostigli che terminano con Gordiano III e le emissioni di antoniniani del 240 o degli anni successivi. Questa assenza di antoniniani o la loro modesta incidenza, così caratteristica e ripetuta in ripostigli interrati tra il 215 e il 240 potrebbe spiegarsi facilmente con l’ipotesi dell'Ulrich-Bansa circa il reale valore dell’antoniniano, pari a mezzo denario.12 Infatti la nuova moneta introdotta nel 215, per far fronte alla scivolante inflazione del denarius, subisce »una lunga eclisse«13 negli anni di Severo Alessandro, supplita però dall’emissione, molto significativa di quinari argentei, e nei tre di Massimino, per riapparire nel 238 con Balbino e Pupieno. Non sembra quindi difficile supporre che l’attento risparmiatore di Postojna, Ellignies etc. abbia trascurato questa nuova moneta di valore intrinseco ridotto, per i più sicuri denari. 4 R. A. G. Carson, The coinage and chronology, cit., p. 193. 5 Questa osservazione può essere utile anche come indice della velocità di diffusione di una specie monetale sul mercato, a meno che non si ammetta, cosa improbabile, una coniazione al seguito delle truppe dell’imperatore o forse a Sirmio. 6 G. Fogolari, in Annali 12—14 (1965 —67) pp. 210—216. 7 J. Lallemand, Le trésor d’Ellignies- Sainte-Anne: deniers de Mlarc’Aurèle à Gordien III, R. B. N. 114 (1968) pp. 138— 168. 8 L. Rizzoli, Tesoretto monetale rinvenuto a Stellata (Ferrara), R. I. N., 25 (1912) pp. 517—544. 9 AAW, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Deutschland (= FMRD), I, 1115. 10 FMRD, I, 5057, cfr. J. Lallemand, op. cit., p. 141, n. 7. 11 Fr. Kenner, Archiv für österr. Geschichtsquellen 33 (1865) pp. 95—101. 12 O. Ulrich-Bansa, Gli Antoniani colla marca della zecca di Mediolanum (260—268), R. I. N. 64 (1962) pp. 13—51. 13 O. Ulrich-Bansa, op. cit., p. 21. A questo proposito è anche molto interessante e significativa la struttura stessa del ripostiglio che mostra una maggioranza di denari del regno di Settimio Severo (127), seguito da quello di Severo Alessandro con 59, da Massìmìno con 41 e infine Elagabalo con 34 e Caracalla con 29. La predominanza di denari emessi nel periodo di circa un quarantennio da Settimio Severo a Massimino 193—238 circa, che si presentano tutti in splendido stato di conservazione, ci fa concludere che non si tratta, in questo caso, di un ripostiglio di circolazione, ma di tesaurizzazione, in cui si è fatta una scelta oculata delle monete da conservare con attenzione al peso e alla bontà della lega e forse solo in un secondo momento, sotto l’incalzare degli eventi bellici connessi forse col passaggio di truppe, sono stati deposti nel tesoretto i 41 denari di Massimino dei quali uno solo mostra i segni di una certa circolazione. In molti dei ripostigli recentemente venuti alla luce relativi a questo periodo si nota la preoccupazione del risparmiatore antico, che in tempi di incombente inflazione cerca di porre in salvo le monete che presentino un intrinseco maggiore in metallo nobile. Così avviene a Postojna, a Ellignies, a Tri-chiana, a Beachy Head sia nel ripostiglio del 19611J che in quello del 1964.14 15 Inoltre i denari anteriori alla svalutazione fatta da Settimio Severo nel 194/195,16 che come è noto ha abbassato il titolo dell’argento da 750 a 500 millesimi, sono poco numerosi a Postojna, ma occupano sempre un posto cospicuo nell’economia di tutto il tesoretto: 49 esemplari, il 14,15 °/o, più di quanto non si verifichi ad esempio ad Ellignies dove abbiamo appena 4 esemplari, pari all’ 1,81 °/o. Questo testimonia che all'epoca della formazione del peculio, erano ancora disponibili sul mercato della X Regio esemplari di denari non svalutati, ma con una circolazione molto rarefatta, destinati ben presto a sparire, infatti a Trichiana essi rappresentano nel 221 ancora il 54,76 °/o mentre a Stellata che territorialmente è vicino ,a Postojna, ma il cui interramento è posteriore di alcuni anni, circa 245, la percentuale di denari non svalutati è già scesa a 9,64 % su di un totale di 622 monete, ma è sempre superiore di 1,81 °/o di Ellignies che pure è del 240 ma topograficamente si situa nella Gallia del Nord. La predominanza poi del regno di Settimio Severo su quello di Severo Alessandro, se si escludono gli esemplari di Massimino, per le ragioni già 14 R. H. M. Dolley — M. A. O’Dono-van, The 1961 Beachy Head (Bullock Down) hoard of third-century coins of the Central and Gallic Empires, Num. Chron., 7 s., 2 (1962) pp. 163—188. ' 14 R. A. G. Carson, Beachy Head Treasure Trove of Roman Imperial Silver Coins, Num. Chron. 7 s., 8 (1968) pp. 67— 69. 16 Dopo la formulazione del Momm-sen-Blacas, Histoire de la monnaie romaine, III (1873) p. 29, vedi P. Le Gentilhomme, La Trouvaille de Nanterre, R. N. (1946) pp. 15—114, spt. pp. 21—29 e successivamente S. Bolin, State and currency in the Roman Empire to 300 A. D. (1958) pp. 212—214. fino ai lavori di J. Guey, L’aloi du denier romain de 177 à 211 après J. C., R. N. (1962) pp. 73—140; P. Le Gentilhomme, Variations du titre de l’an-toninianus au IIIe siècle, R. N. (1962) pp. 141—166; Cfr. anche J. Lallemand, op. cit., p. 142, nota 10; V. Picozzi, La monetazione romana imperiale (Roma 1966) pp. 13—15, tuttavia il problema non sembra esaurito, sarebbero forse necessarie nuove analisi del materiale, visto che sembra improbabile, per la legge di Gresham, che per un cinquantennio continuino a Circolare alla pari monete di titolo diverso. Per il significato di questa riduzione v.: L. Cracco Ruggini, Esperienze ecònomi-che e sociali nel mondo romano, in Nuove Questioni di storia antica (Milano 1968) pp. 769-70 e bibl. a p. 807. esposte, non è un fatto isolato, ma è la stessa che si nota oltre che a Ellignies e Stellata, come vedremo dettagliatamente, anche a Niederaschau (Baviera)17 con 253 denari di Settimio Severo, 209 di Elagabalo e 239 di Severo Alessandro, e a Csapòn (Ungheria)18 con 21 di Settimio Severo, 45 di Severo Alessandro e 41 ad Elagabalo. Un rapporto analogo si verifica poi nei già citati ripostigli di Günzenhausen con 143, 99 e 41 e a Kösching con 104, 83, 40 pezzi. Tavola — Tabela 2 Regni Postojna (Postumia) Ellignies N. es % N. es •/. Vespasiano 4 1,18 — — Tito 2 0,58 — — Domiziano 4 1,18 — - Nerva 1 0.29 — — Traiano 8 2,35 — — Adriano 5 1,45 — — Antonino Pio 11 3,24 — — Marc’ Aurelio 7 2,06 2 0,72 Commodo 7 2,06 1 0,36 Clodio Albino — — 1 0,36 Settimio Severo 127 37,65 104 37.68 Caracalla 29 8,55 18 6,52 Macrino — — 3 1,09 Elagabalo 34 10,01 64 23,19 Severo Alessandro 59 17,40 68 24,64 Massimino 41 12,09 13 4,71 Pupieno — — 1 0,36 Gordiano III — — 1 0,36 339 100,00 276 99,99 Tornando alla struttura e alla composizione del ripostiglio di Postojna, vediamone il rapporto con due ripostigli con cui si associa, quello di Ellignies e Stellata.19 Mentre del primo possediamo una esauriente pubblicazione dovuta alla competenza della Mad. le Lallemand, cui ci siamo attenuti nella stesura della presente nota; per il secondo non abbiamo un’informazione completa, essendo stato pubblicato dal Rizzoli, già conservatore del Museo Bottacin, nel lontano 1912, solo un terzo dell’insieme delle monete rinvenute. È tuttavia sperabile che almeno i rapporti percentuali siano rimasti inalterati, e questo è uno dei motivi per il quale ci siamo serviti di questo rinvenimento oltre che 17 FMRD, I, 1229. 19 J. Lallemand, op. cit. a nota 7 e L. 18 ö. Gohl, Num. Közl. (1914) p. 70. Rizzoli, op. cit. a nota 8. per la sua vicinanza topografica con il nostro. Bisogna inoltre notare che del complesso di 622 monete pubblicate, 45 sono antoniniani (2 Caracalla, 2 Elagabalo, 1 Iulia Maesa, 1 Balbino e ben 39 Gordiano III cioì post 238). Dal prospetto qui allegato (v. tav. 2) credo appaia chiaro il rapporto di struttura di Postojna con Ellignies; infatti con Settimio Severo abbiamo rispettivamente 127 esemplari e 104 con quasi la stessa percentuale 37,65 % e 37,68 °/o, così con Severo Alessandro, 59 e 68 denari, 17,40 °/o e 24,64 % e Caracalla 29 e 18, 8,55 “Zo e 6,52 °/o, mentre ovviamente la percentuale non concide per le monete di Massimino, essendo queste a Postojna le ultime del ripostiglio, mentre a Ellignies esso termina qualche anno più tardi con le emissioni di Gordiano III. Interessante è poi anche il confronto, sempre in percentuale, con il ripostiglio di Stellata ove per le monete di Settimio Severo, Severo Alessandro e Massimino, abbiamo rispettivamente il 39,22’%, l’ll,25 % e il 10,61 °/o. Circa poi la presenza di monete emesse in zecche orientali, queste assommano solo a 20 con una percentuale del 5,89 %, relativamente bassa, che però è normale20 in tesori rinvenuti nell’area danubiana della Pannonia, del Norico e della Retia e fornisce ora una valida testimonianza anche per l’Histria. Tra queste la predominanza (11 su 20) si data al regno di Settimio Severo e proviene dalla zecca localizzata in Laodicea e corrisponde in rapporto ad Ellignies 12/20 e a quelli di Éghezée 5/6,21 anche se questo ultimo ripostiglio è precedente di 10 anni al nostro. In conclusione dunque il ripostiglio di Postojna si inserisce giustamente nella serie degli elementi rilevati dalla Lallemand, e non deve far meraviglia la presenza di tale circolante di emissione orientale, data la frequenza di commerci con l’Oriente tramite il porto di Aquileia. Qui infatti è molto ben attestata, da una quantità di epigrafi la presenza di orientali, soprattutto siriani, commercianti in pietre preziose e tessuti.22 II fatto poi che, come ha giustamente rilevato la studiosa belga, in ripostigli come Gunzenhausen, Pfünz e Csapòn e altri si abbia appena il 4 o meno per cento di monete emesse in zecche orientali, e questo, in località più prossime all’oriente, rispetto ai ritrovamenti della Galia del Nord (tipo Ellignies), può a mio avviso trovare una spiegazione nel fatto che erano più facili i contatti piuttosto che con l’Oriente con Roma. A ciò credo contribuivano non poco le grande vie consolari, quali la Flaminia, Popilia, I’Annia e la Postumia che in breve tempo portavano da Roma ad Aquileia e da qui ad Emona e Sirmio.23 Mentre per la Gallia è ipotizzabile un rapporto più vivo via mare che avrebbe permesso un contatto diretto con l’Oriente. Tuttavia, a parte queste ipotesi che attendono ancora conferma, possiamo concludere che il ripostiglio di Postojna può testimoniare una relativa rarità di pezzi emessi da zecche orientali nelle regioni danubiane alla metà del III secolo. Vediamo ora di aggiungere alcune considerazioni finali circa il valore e il significato di questo ripostiglio soprattutto in relazione agli altri ritrovamenti monetali della regione relativamente al III e al IV secolo. Per quanto si sia 20 Cfr. J. Lallemand, op. cit., pp. 144—145, con bibliografia relativa. 21 M. Thirion, Eghezée: trésor de de- niers romains s’arrêtant à Sévère Alexandre, Ann. Soc. Archéol. Namur 53 (1956-66) pp. 1—10. 22 Fondamentale rimane G. Brusin, Orientali in Aquileia romana. Aquileia Nostra 24—25 (1953-54) coll. 55—70. 23 L. Bosio, Itinerari e strade della Venetia romana (Padova 1969) pass. definito Postojna come un ripostiglio di tesaurizzazione in una particolare situazione storica., tuttavia esso getta una qualche luce, fornendoci nuovi dati numismatico - archeologici su di un periodo molto importante per la storia della nostra regione. Infatti l’evidenza dei ripostigli monetali imperiali, per quanto è oggi a nostra conoscenza, mostra che per il periodo che va grosso modo da Augusto al 238, si hanno ritrovamenti, come Castagnaro,24 Trichiana,25 Cinto Caomaggiore,26 Este Cinto Eugano,27 Villa Boiani,28 Aitino,29 * che possono essere classificati come tesoretti di tesaurizzazione e non sembrano aver alcun rapporto con le vicende belliche della X Regio, per altro calma, se si escludono le lotte tra vitelliani e flaviani combattute nel 69 lungo l'asse della Via Postumia tra Cremona e Verona, e un secolo più tardi nel 168 l'assedio di Aquileia da parte dei Quadi e Marcomanni.39 Evidentemente si trattò di fatti isolati che non ebbero forse diretti riflessi sull’andamento dell’economia e in particolare del risparmio. Il ripostiglio di Postojna invece si pone a cavallo di questo e del periodo seguente, in quanto partecipa, come si è visto della tesaurizzazione e solo con gli ultimi anni, starei per dire gli ultimi mesi, diviene tesoro di circolazione e si accomuna ai più numerosi ritrovamenti che si collocano cronologicamente tra il 238 e i secoli seguenti. Essi riflettono quasi sempre il regime di terrore conseguente al passaggio di truppe o a vere e proprie battaglie che sono combattute allo sbocco delle grandi valli alpine verso la pianura padana. Vedi ad esempio il grande ripostiglio della Venèra,31 ricco di oltre 50.000 monete, in massima parte antoniniani, che si datano dal 242 (Gordiano III) al 288 (Diocleziano) e a ben vedere dovevano rappresentare le casse di un’armata militare. A questo clima possiamo ricondurre il più volte citato ripostigli di Stellata, scoperto lungo le rive del Po e un ripostiglio ancora inedito, conservato nel Museo Bottacin di prossima pubblicazione e di provenienza, a quanto sembra, istriana, che comprende 165 AE 2 e AE 3 di Costanzo II e si data tra il 340 il 360. A questi possiamo aggiungere la notizia di almeno altri due ripostigli, di cui si è perduta traccia, ma che sono facilmente riconoscibili nelle collezioni del Museo di Portogruaro e di altri due a Venezia (uno di denari da Settimio Severo ai Gordiani e un altro di antoniniani da Gordiano III in poi).32 Completano il quadro quelli già noti di Verona San Zeno,33 San Polo di Piave,34 Martellago,35 Dambel,36 e Trecenta.37 Interessante infine notare come topograficamente tutti questi ritrovamenti si localizzino lungo la fascia meridionale della X Regio, racchiusa dalla Via Postumia a Nord e dal Po e dal Mare Adriatico a Sud. Certamente la zona 24 L. Rizzoli, Castagnaro (Verona), Tesoretto monetale rinvenuto in predio del Sig. Luigi Fiocco a Menà, R. I. N. 27 (1914) pp. 349—364: Idem, N. Se. (1914) pp. 216—218. 25 G. Fogolari, Annali 1st. It. di Numismatica 12-14 (1965-67) pp. 210—216. 29 N. Se. (1905) p. 53. 24 R. I. N. 31 (1918) p. 150. 28 N. Se. (1891) pp. 279—281. 29 J. Marcello, La via Annia alle por- te di Aitino (Venezia 1956) pp. 83—84, tav. VII. 30 R. Cessi, Storia di Venezia, vol. I (1961) pp. 265 s., 274. 31 L. A. Milani, Il ripostiglio della Venèra, R. Acc. dei Lincei 277 (1879-80). 32 R. Reece, Roman Coinage in Northern Italy, Num. Ch. 7 s., 17 (1971). Venezia, Museo Nazionale Archeologico. 33 R.I.N. 11 (1888) p. 229. 34 R. I. N. 19 (1906) p. 11. 35 R.I.N. 31 (1918) p. 150. 36 R.I.N. 8 (1895) p. 140. 37 G. Gorini, Ripostiglio del V secolo da Trecenta (Rovigo), Padusa 5 (1969) n. 2, pp. 8—24. più viva e ricca economicamente, comprendente centri importante come Verona, Padova, Aitino, Concordia, Aquileia, ma anche la più devastata dalle guerre a cominciare proprio dal 238 e poi giù per tutti gli altri secoli fino alla fine dell’impero romano. Per un quadro d’insieme manca purtroppo un Corpus di tutti i ritrovamenti di tesoretti di questa regione, come una adeguata pubblicazione di tutto il materiale numismatico conservato nei musei locali. Con-findiamo tuttavia che ciò sarà fatto in un prossimo futuro, per addivenire ad una conoscenza sempre più completa e approfondita dei fenomeni monetali e della loro incidenza e correlazione ai fatti storici, economici e sociali. Denarni zaklad 3. stoletja iz postojnskega območja v padovanskem muzeju Bottacin Članek daje kratek in orientacijski pregled zaklada rimskih denarijev, ki je bil izkopan (prejkone 1938) v severni Istri blizu Postojne in kupljen za zbirko pado-vanskega muzeja; detajlno objavo glej v Bollettino del Museo civico di Padova 60, 1971. Najstarejši novec je Vespazijanov iz leta 70, najmlajši Maksima Tračana iz leta 238. Ker ohranjenost novcev kaže, da skoraj niso krožili in ker je Maksiminov pohod iz Emone na Akvilejo spomladi 238 dovolj močno silil k varnostnim zakopom, ni razloga, da ga ne bi stavili v to leto. Zanimivo, da antoninijanov v zakladu ni (zaradi njih nezanesljive vrednosti) in da prevladujejo denariji Septimija Severa. V primerjavi z drugimi delno sočasnimi zakopi proučuje avtor, kateri kovi in kovanci so krožili po 10. regiji, kakšna je bila torej struktura zakopanih prihrankov (podrobnosti v tekstu), in katerih kovnic kovi so krožili (sedaj vidimo, da so orientalske, ki so karakteristične za podonavske province, pogoste tudi na akvilejskem področju, kar spričo intenzivnih pomorskih zvez tega mesta z vzhodom ne preseneča). Tretji problem, ki se ga avtor dotakne, je značaj zakopov v 10. regiji. Jasno postane, da gre do Maksimina v glavnem za kopičenje, tezavriranje, torej iebor denarja po vrednosti in ohranjenosti, saj so bili novci takoj odtegnjeni obtoku. Istrska najdba stoji na prelomnici. Zaradi nepričakovanih nevarnih dogajanj prevladajo poslej varnostni zakopi. Ti so posebej pogosti ob vstopu v alpske doline v severni Italiji (npr. vojaška blagajna z nad 50.000 antoninijani, zakopana okrog 288 v kraju Vénéra; dalje, zakop iz kraja Stellata ob Padu v času Gordiana III. ter še en istrski zaklad iz muzeja Bottacin v Padovi, zakopan prejkone za Konstancija II. itd.), kjer so se tolikokrat bile odločilne bitke in koder so tolikokrat korakale za primat boreče se enote. Žal pa marsikaj še ni objavljeno, posebej ne korpus zakladnih najdb, ki ga avtor pripravlja. CATALOGO* VESPASIANO Rlc Roma IMP. CAESAR VESPASIANVS AVG. COS. ITER TR. POT. Pax seduta 10 1 IVDEA IMP. CAES. VES. AVG. CENS. 15 1 PONTIF. MAXIM. 65 1 IMP. CAES. cos. nn VESP. AVG. P. M. 42 1 T IT O Roma DIVVS AVGVSTVS VESPASIANVS SC Capricorno 63 1 T. CAESAR IMP. VESPASIANVS PONTIF. TR. P. COS. V 193 1 DOMIZIANO Roma CAESAR AVG. F. DOMITIANVS COS V Lupa 241 1 COS V Cavallo 241 1 IMP. CAES. DOMIT. AVG. GERM. P. M. TR. P. VIII IMP. XIX COS XIIII CENS. P. P. P. Minerva stante 140 1 IMP. XIX COS XIIII CENS. P. P. P. Minerva armata 138 1 N E R VA Rom a IMP. NERVA CAES. AVG. P. M. TR. P. COS. Ill P. P. FORTVNA AVGVST. 16 1 TRAIANO Roma IMP. CAES. NERVA TRAIAN. AVG. GERM. P. M. TR. P. COS III P. P. Pax 38 1 P. M. TR. P. COS IIII P. P. Victoria 60 1 IMP. TRAIANO AVG. GER. DAC. P. M. TR. P. COS V P. P. S. P. Q. R. OPTIMO PRINCIPI Roma 115 1 COS V P. P. S. P. Q. R. OPTI- * Nota al Catalogo: Le monete sono state schedate in base al R. I.C = The Roman Imperial Coinage. II. Vespasian to Hadrian. III. Antonius Pius to Commodus. IV, 1. Pertinax to Geta, di H. me es. MO PRINC. Felicitas 120 1 COS V P. P. S. P. Q. R. OPTIMO PRINC. Arabia 142 1 IMP. TRAIANO AVG. GERM. DAC. P. M. TR. P. COS V P. P. SPQR OPTIMO PRINCIPI Aequitas 169 1 SPQR OPTIMO PRINCIPI Trofeo 225 1 IMP. CAES. NER. TRAIAN. OP-TIM. AVG. GERM. DAC. PARTHICO P. M. TR. P. COS VI P. P. SPQR 334 1 ADRIANO Roma IMP. CAESAR TRAIAN. HADRI-ANVS AVG. P. M. TR. P. COS II — IVSTI- TIA (esergo) 42 1 HADRIANVS AVG. COS III P. P. FIDES PVBLICA 241 a 1 MONETA AVG. 256 1 PROVIDENTIA AVG. 261 1 VICTORIA AVG. 282 1 ANTONINO PIO — FAUSTINA FAVSTINA AVGVSTA IVNONI REGINAE 338 1 DIVA FAVSTINA AVGVSTA Cerere 356 1 AVGVSTA Cerere o Vesta 361 1 AVGVSTA Cerere 358 1 AVGVSTA Pietas 374 1 CONSECRATIO 382 a 1 ANTONINO PIO — MARC’AURELIO Roma AVRELIVS CAESAR AVG. PII F. COS II Honos 429 a 1 TR. P. VII COS II Genius 458 1 AVRELIVS CAES. ANTON. AVG. pn F. TR. P. XI COS II Virtus (?) 473 1 ANTONINO PIO — FAUSTINA FIGLIA FAVSTINA AVGVSTA AVGVSTI PII FIL. Spes 497 1 Mattingly e E. A. Sydenham (Londra 1926, 1930 e 1936); IV, 2. Macrinus to Pupe-nius, di H. Mattingly, E. A. Sydenham e C. H. V. Sutherland (Londra 1938). es. FAVSTINA »AVG. PII AVG. FIL. CONCORDIA RIC es. 502 a 1 M A R C ’ A TJ R E L I. O IMP. M. ANTONINVS AVG. ' V, PROV. DEOR. TR. P. XVII COS ni 70 1 ANTONINVS AVG. ARMENIA-CVS P. M. TR. P. XVni IMP. II COS III Mars 92- 1 M. ANTONINVS AVG. ARM. PARTH. MAX. TR. P. XX IMP. mi COS m Victoria 163 1 MARC’AURELIO — FAUSTINA FIGLIA FAVSTINA AVG VST A CERES 669 1 IVNO 688 1 IVNONI REGINAE so predmeti, ki jih pripisujemo času patriarha Maksencija. V prvo skupino prištevamo reliefe s pravokotno izdelanimi geometričnimi liki, v drugo sodijo ornamenti s pleterjem (sl. 11). Oglejski regiji pa skoro povsem manjkajo analogije s tako imenovano mezarab-sko umetnostjo in tradicijo karolinške faze. Ponovni poizkus umetnostnega izraza opazimo v otonskem obdobju, vendar je v primerjavi z obdobjem 8. in prve polovice 9. stoletja revnejši. Podobni razcvet opazimo v času patriarha Poppona (1019—1024), kar dokazujejo kapiteli iz patriarhalne bazilike. Vendar niso več kot zgolj periferni in avtonomni izraz v umetnosti oglejskega območja. SUR UNE COMPOSANTE ORIENTALE DANS L'ART DE L'ADRIATIQUE SEPTENTRIONAL PAVLE MIJOVIĆ Arheološki inštitut, Beograd T. 1—24: pp.496—519 Ce dont je tiens à parler dans la présente communication ne concerne pas la problématique déterminée d’un ou de plusieurs ouvrages qui pourraient être analysés par la méthode dite de typologie horizontale. On voit déjà d’après le titre même qu’il s’agit d’une composante dans l’art qui sous-entend un large diapason chronologique et un domaine d’expansion relativement étendu. Il ne s’agit donc pas, quoique je m’en serve, de la méthode dite de la chronologie verticale. En réalité, lorsqu’on parle de la composante orientale dans l’art de l’Adriatique septentrional, on songe aux théories et hypothèses déjà connues, effleurant ainsi en même temps les questions de provenance non résolues. Si chaque recherche nouvelle ne donne pas prétexte à étayer telle ou telle thèse, elle enrichit néanmoins nos connaissances par des faits qui peuvent devenir une qualité nouvelle à un moment donné. Sans prétendre à un tel rôle, j’ai voulu, en exposant les réflexions auxquelles j’ai été porté ces dix denières annés au cours de voyages d’étude dans les pays riverains de la Méditerranée, faire part de quelques unes de mes observations sur le phénomène en question. Tout d’abord qu’il me soit permis de faire ressortir un »dégrisement«, qui ne s’est opéré ni rapidement ni aisément. Instruits, puis accoutumés à taxer de »décadence« l’art de la période allant du Bas-Empire au préroman et d’évoquer en soupirant »l’âge d’or« qui l’avait précédé, nous nous faisions difficilement à l’idée de placer l’art dit »barbare« sur un pied d’égalité avec le »sublime« art classique. Or, en fait, nous avions omis de découvrir les nouveaux critères esthétiques d’un style qui bien que composite n’avait pas moins de valeur que les autres, les styles »purs«, tout comme — que l’on me passe ce parallèle — l’ordre composite n’est nullement moins beau que les ordres dorique ou ionique. Considéré sous ce jour nouveau, par exemple, l’art de Ravenne, en un siècle seulement — depuis que l’empereur Honorius a transféré sa capitale de Rome à Ravenne (en 402), depuis que cet art, sous le régence de Galla Placidia a essayé de perpétuer la tradition de l’antiquité romaine, depuis que sous Justinien il a connu sa transformation nouvelle en »art impérial« byzantin, depuis qu’avec l’arrivée des Ostrogoths et la transformation de Ravenne ea leur capitale il est devenu le pilier d'un art »barbare«1 jusqu'alors méprisé — l’art de Ravenne, disons-nous, et du cercle sur lequel il exerce son influence, devient le médium d’une nouvelle symbiose de l’Orient et de l’Occident. Un élément à titre d’illustration: reprenant des mosaïques de la basilique de Constantin et du mausolée de sainte Constance, à Rome, la couleur azur sur fond blanc (dans la partie de la mosaïque Amours vendangeurs), il prolonge cette monochromie sur fond blanc dans la mosaïque récemment découverte de la basilique Saint-Sévère à Classe, du VIe siècle, et termine également avec une mosaïque monochrome sur fond blanc à S. Giovanni Evangelista au XIIIe siècle.2 Cette tradition orientale, l’art de Ravenna et de l’Adriatique septentrional la diffusera comme une de ses caractéristiques essentielles. Du legs romain encore tire sa racine le mode de décoration de l’intérieur du mausolée de Galla Placidia, sur fond bleu sombre. Ou bien: lorsque aux flancs des grandes absides semi-circulaires des églises Galla Placidia, S. Giovanni Evangelista. Santa Agata Maggiore et Sainte-Croix a Ravenne, p. e. fut ajouté un compartiment quadrangulaire, prothesis et diaconicon — coutume orientale, cela put paraître alors, en comparaison de la basilique romaine, comme quelque chose de laid, contre nature, artificiellement greffé et hors du code de la symbolique des temples. Or, ses additions, empruntées a l’Orient, sont devenues des parties inséparables des sacristies en Occident. Ou bien ancore: pourrait-on concevoir l’apparition de la fenêtre bilobée romane, qui sera suivi des fenêtres bilo-bées gothique et Renaissance, sans les fenêtres bilobées du mausolée de Théo-doric (T. 1: 1)? Or, il est indubitable que cette nouveauté en architecture n’a pas été empruntée par Ravenne à l’Antiquité mais qu’elle a été apportée d’Orient par l’art barbare, concrètement, en l’occurrence, par l’art ostrogoth. Si nous ajoutons encore un exemple à ceux qui précèdent: l’apparition des consoles romanes, sur lesquelles s’appuient deux arches au lieu de reposer suides piliers, de façon que l’octogone se mue en une base quadratique au moyeu de 4 absidioles aux quatre faces des deux baptistères, des orthodoxes (vers l’an 450) et des ariens (début du VIe siècle) — il est facile de se convaincre que la symbiose de l’Orient et de l’Occident dans l’art de Ravenne et de presque tout l’Adriatique septentrional constitue son moment de création de plus grande valeur. Comme dans les exemples exposés, l’»art de Ravenne« s’ est presque dans tous les domaines enrichi de barbarismes de l’Orient, où l’architecture avait suivi son évolution propre, primordiale, hors des canons des styles gréco-romains. Dans cette architecture en marge des styles, il est possible de trouver maintes solutions plus souples pour les constructions, directement et empiriquement issues des besoins intimes de l’homme. Le second dégrisement se rapporte au chemin par lequel l’art a rayoné de l’Orient vers la région de Ravenne et de l’Adriatique du nord. Habitués également, dans notre romantique jeunesse, en nous fiant aveuglément à quelque donnée écrite conservée à croire que ce chemin venait directement de Palestine et de Constantinople, nous nous privions de la possibilité de faire plus de lumière sur nombre d’éléments d’autre provenance, »inopinément« et »artifi- 1 P. Ducati, L’Arte classica (Torino vennate, con particolare riferimento ai 1927) 760 ss. mosaici rinvenuti a Classe, XVIII Corso 2 R. O. Farioli, Ambientazione e ideebi di cultura sull’ arte Ravennate e Bizan-informatriçi del mosaico pavimentale ra-{j tina (Ravenna 1971) 419—473. ciellement« intercalés, toujours selon le préjugé en question. Aujourd’hui, après les observations de ces dernières années, nous pouvons constater avec satisfaction que la richesse des variétés dans ce secteur est due autant aux influences de l’Afrique du Nord et des Balkans qu’aux influences directes du Proche-Orient et que les premières ne sont ni moins puissantes ni moins importantes que les secondes. De l’hellénisme à nos jours les deux courants de l’art, l’officiel et le vulgaire, assument et transmettent à leur manière la mutation de la nature végétale en l’homme et l’animal, sans nul doute sous l’influence des »Idylles« bucoli-quest et pastorales de Théocrite et la poésie de Nicandre de Colophon. Ce goût sera particulièrement adopté à l’époque du Baroque. La jonction fantastique du monde végétal et du monde zoomorphe ne se limitera toutefois pas seulement à l’art représentatif. Elle pénétrera aussi dans l’art issu de la création populaire, tout comme en emprunte aussi parfois à celle-ci quelque détail du folklore, tels que les sujets nilotiques par exemple. On a fort peu remarqué jusqu’ici un autre courant encore: l’infiltration du »barbarisme« dans l’art officiel. Ce processus est persistant et de très longue durée, comme on peut facilement s’en convaincre en suivant l’entrelacs, par exemple, dont l’origine doit être recherchée dans l’art mésopotamien. Tel est le »Noeud gordien« à trois brins, qu’il soit sans extrémités, comme sur un anneau de l’âge de bronze de Pantalica, en Sicilie (T. 18: 1), ou qu’on en voie les extrémités comme sur une statue d’empereur romain au Musée de Bitolj, en Macédoine (T. 8), jusqu’à la croix de Santa Maria in Valle du IXe siècle. Le premier dénote une symbolique typiquement orientale, mais aussi une provenance artistique remontant à l’une des civilisations les plus anciennes, celle des Sumériens. Outre dans l’art de la mosaïque romaine et de la mosaïque paléochrétienne, où il fut à l’honneur lorsqu’il fut transformé sous le symbole des »pains croisés«, sacrificium Christianorum (T. 3), dans les miniatures médiévales et dans la sculpture en bas-relief préromane, il est apparu, inchangé, sur tout un groupe de chapiteaux dans le Lapidarium médiéval de Pula (T. 18: 2). Le noeud à extrémité libres fut egalement adopté par la symbolique christianisée. Prenant les exploits d’Alexandre comme matière didactique, les écrivains et les artistes chrétiens considèrent la sagacité dont l’empereur fit preuve en tranchant le Noeud gordien comme une qualité particulière: c’est la sagesse qui depuis Salomon est la caractéristique de l’iconographie impériale. Le noeud entre en vogue principalement sous l’influence de l’art barbare. Comme on le sait, les barbares furent de tous temps représentés avec une robe d’une seule pièce et toujours serrée à la taille. Dans l’art grec et dans l’art romain, il est vrai, l’himation et la stola étaient noués à la taille par une ceinture. Tout à fait contrairement à ce que l’on peut voir, par exemple, sur l’armure de la statue d’Auguste de Primaporta (maintenant au Musée du Vatican)3 — emblemata — cette copie d’une statue romaine arbore quelque chose qui est incompatible avec le cuirasse. Le chemin par lequel cet orientalisme a pénétré en Occident est révélé par un même motif sur le colosse dit de Barletta.4 La gigantesque statue en bronze de l’empereur Théodose le Grand II (379—395) ou Théodose 3 Au Braccio Nuovo du Musée Chiaramonti dans la niche ronde. 4 Chez l’église Santo Spirito. (408—450), coiffée d’un diadème et tenant un globe dans la main, ornait une place de Constantinople, d’où, faisant route pour Venise, elle fut embarquée sur un navire qui fut coulé près de Barletta. Bien que dans une attitude de guerrier, l’empereur est sans emblemata à la ceinture comme un trait de mode, l’art chrétien, dans une réplique tout à fait barbarisée de 1’»iconographie impériale«, le représente de la façon la plus typique sur une croix lombarde avec représentation de la Crucifixion, à Santa Maria in Valle (T. 9). Sur ce crucifix, le périzonium du Christ forme un noeud avec des éléments d’entrelacs. Nous retrouvons le même motif sur la sculpture mérovingienne del »élus« sur un sarcophage de la crypte nord de l’abbaye de Jouarre, du VIIe siècle5 * — ce qui, dans les deux cas, montre comment ce motif a eu son aboutissement logique. Le motif montrant une figure anthropomorphe sortant d’un tronc ou d’un bouquet de fleurs connaît une évolution semblable. Il apparaît sur la mosaïque du »mausolée« de Galla Placidia, dans l’idyllique atmosphère de la bienheureuse vie d’outre-tombe au Paradis, idylle empruntée par l’art chrétien à T art hellénistique, surtout d’après les images des tombeaux. Là, les quatre apôtres debout »naissent« littéralement de la vigneture, comme auparavant, dans l’art romain de la mosaïque, maints motifs du répertoire décoratif symbolique sortaient, comme une excroissance organique, de divers entrelacs de ramilles, de touffes de fleurs et de rameaux de vigne (T. 24: 1). De l’exemple de Ravenne tire certainement son origine l’Arbre de Jessé ou Généalogie du Christ, dont la representation la plus ancienne, du XIe siècle, avait été conservée à Bethléem. C’est sur le modèle de l’Arbre de Jessé qu'apparut dans la peinture serbe du XIVe siècle la Généalogie dynastique des Nemanjič (Vierge de Ljeviška, Gračanica [T. 24: 2], Dečani, Peć et Matejča). Ce motif sera repris par le Bas-Empire dans les Balkans, où fut trouvé le facteur ethnique autochtone illyrien. La manière dont il est adopté et modifie est le mieux illustrée par un exemple du VIe siècle sur la stèle d Aurélius Severus de Municipium S . .. (Pljevlja, au Monténégro). Le cartouche de cette stèle à riche ornamentation végétale d'une famille aborigène montre un double Noeud gordien formé par deux vignettes qui se rejoignent, motif fréquent des entrelacs en bas-relief du préroman. Dans l’angle inférieur gauche surgit des deux rameaux une tête d’homme casquée, de profil (T. 18: 3) — chose fort rare sur le territoire des Balkans. Naturellement, il n’est point difficile d’entrevoir ce que copia sur cette stèle le maître aborigène, tailleur de pierre qui pouvait avoir sous les yeux quelque anciene représentation en relief d’une plus nette symbolique de la transmutation hellénistique de la nature végétale en une figure humaine et inversement. L’explication de ce phénomène a été donnée par Webster d’après l’exemple du même ensemble de composition de la tête d’Aura (AYPA), qui s’élève d’ une touffe de fleurs et de rameaux de vigne sur le vase dit de Tarente au British Museum, du milieu du IVe siècle avant notre ère.3 Il a trouvé la clé de cette symbolique d’après l’inscription AYPA — »Zéphyr«. De tels sujets, selon lui, se basent sur les propos de Socrate au sujet de la »brise des régions saines«, qui plait à la santé et aux sens de la jeunesse. Les 5 On pense que la ceinture qui leur 0 B. L. Webster, Helenizam (trad, en ceint les reins distinque les élus. serbo-croate, Novi Sad 1970) 17, 20, 65, 199, 200, 202; Tab. sur la page 16. »Régions saines« —■ ce sont le Jardin des Hespérides ou Ile des heureux, où la brise peut apporter la santé ou ramener les morts à une vie d’éternelle félicité. Ce n’est pas par hasard que de pareils sujets — que ce soit sur une urne cinéraire, sur une stèle, sur la mosaïque d’un mausolée ou sur la fresque de la composition du Jugement dernier — sont toujours de caractère funéraire. Déterminer le chemin suivi par ce courant est beaucoup plus difficile. Mais, qu’il ne soit pas venu seulement directement de l’Orient dans l’Adriatique du nord, où l’art de l’entrelacs fut florissant, c’est ce que démontre aussi la nouvelle transformation qu’il subit sur ce même territoire. Un exemple en est la croix surgissant de l’entrelacs de vigne au lieu du globe ce qui n’est rien d’autre que le remplacement du symbole-anthropomorphe sur la stèle en question — par le symbole chrétien (celui du Christ en croix) — sur une stèle à bas-relief de Prevlaka, Boka Kotorska, du IXe siècle.7 Bien que ce chemin Orient-Balkans-Occident reste encore à démontrer par des recherches sur tout le matériel connu jusqu’ici, l’on peut d’ores et déjà dire avec certitude que cette composante — la transformation de l’art de l’entrelacs sur le territoire à facteur ethnique illyrien, puis plus tard illyrien et slave —• ne doit pas être négligée comme jusqu’ici. Comme ce détail, il en va de même de la draperie sur les reliefs, depuis la scène de Palmyre (T. 10) jusqu’aux stèles du Musée de Bitolj déjà cité, et particulièrement jusqu’aux stèles de l’Afrique du Nord, en Italie et en Dalma-tie,8 surtout lorsqu’il s’agit des primitifs tailleurs de pierre aborigènes. Cet art superficiel, linéaire, devient, comme on sait, le mode universel d’expression plastique par une symbolique oubliée ou une symbolique partiellement empruntée aux religions orientales préchrétiennes. Au temps des luttes iconoclastes l’ornementation géométrique et abstraite vit s’ouvrir une large voie de pénétration en Occident par l’art byzantin et l’art préroman. Au demeurant, toute la »draperie« dans cette évolution pourrait se réduire à deux variantes: a) celle qui imite l’art classique grec et romain en faisant ressortir les menus plis des vêtements, et b) celle qui n’accuse que les gros plis. La première devient »la plus barbare« dans l’art lombard de Cividale, comme par exemple sur les représentations en reliefs de l’autel du dux Ratchis à San Giovanni Evangelista, vers 740 (T. 11). On demeure confondus devant l’uniformité de ces lignes demi-pleines sur des exemplaires originaux — la statue paléocopte d’ une femme trouvée à Haulta, maintenant au Musée d’Addis-Abéba (T. 13), et les figures de quatre défunts sur une pierre tombale illyro-romaine trouvée à Zenica, actuellement au Musée national de Sarajevo (T. 14). Nous pouvons suivre la seconde également dans les reliefs de Palmyre, avec la représentation du méhariste (T. 22: 1) jusqu’à, par exemple, un chapiteau figuratif dans l’église Saint-Thomas à Pula, du XIe siècle. Dans un certain sens, le chemin allant de l’exemple initial à l’exemple terminal passe indubitablement aussi par l’Afrique, par exemple par les draperies linéaires des vêtements des figures de la mosaïque d’Achille à Tipasa.9 De même que dans les bas-reliefs, on voit 7 P. Mijović, Sur la trace des cultures antiques et médiévales du Monténégro (en serbo-croate, Titograd 1970) fig. O 8 Particulièrement sur le bas-relief à entrelacs de l’effige d’un souverain croate, dans le Baptistère de la cathédrale du Split. 9 J. Lassus, Réflexion sur la Technique de la Mosaïque (Les Conferences- s’exprime dans les plis linéaires des draperies de la mosaïque et des fresques une antithèse de la transparence, ce qui est la caractéristiqe en premier lieu de l’Antiquité et de l’art qui se greffe sur elle. Il suffit de comparer, par exemple, le vêtement d’Europe sur la mosaïque des Amours de Jupiter à Lecourbe, en Algérie (T. 23: 1), et sur la fresque de Dečani, du XIVe siècle (T. 23: 2) — l’un et l’autre en draperies souples et transparentes — pour s’apercevoir que la question de la transparence a toujours été aussi capitale pour les artistes que le modelé et l’interprétation du nu. Puisque nous en sommes à la représentation en relief en tant qu’expression du linéaire et de l’abstraction, il ne sera pas superflu de rappeler que les barbares ont joué un rôle particulier dans le conflit entre l’iconoclasme byzantin et l’abstraction géométrique et végétale orientale. En perdant une de ses dimensions — la plénitude —- la sculpture qui est devenue relief, a en fait, dématérialisé la nature qu’elle représentait; or, la dématérialisation de l’art est précisément l’intention du spiritualisme chrétien. La façon dont ce processus s’est opéré ne pourrait être nettement suivie sans l’intercession du barbarisme. Ce n’est qu’après avoir été barbarisé que l’art chrétien des VII-XIIe siècles put être dématérialisé à nouveau, c’est-à-dire rapproché de l’essence du spiritualisme chrétien (T. 20, 21). Nous pouvons suivre une de ses composantes en tant que provenance sur les chapiteaux du portail central du palais dit de Théodoric à Ravenne, peut- être de la fin du VIIe ou du début du VIIIe siècle (T. 19: 1). Là, la décoration dématérialisée se fond dans la forme dématérialisée des chapiteaux sous forme de cubes sur les faces desquels le chapiteau est »gravé«. Les chapiteaux dits cubiques du roman et les représentations de chapiteaux sur les reliefs du préroman ne sont rien d’autre que l’aboutissement logique de ce processus (T.19: 2). La dérivation du motif oriental du sole a ruota connaît elle aussi non évolution en cours de route par les Balkans ou l’Afrique du Nord. Le trait religieux remonte à l’ancienne Egypte encore, connu par exemple de la scène »Akhe-naton et sa famille se prosternant devant le disque solaire d’Aton«,* 10 et jusqu’ aux dernières traces du culte du Soleil. Même lorsque le »sole radiante« prend la forme du motif »fiori a petali«, c’est-à-dire lorsque, sous l’influence du processus sus-mentionnée, s’opèrent les mutations d’une nature en l’autre — on peut toujours retrover le cheminement originel et les arrêts chemin faisant d’un territoire à l’autre, comme par exemple sur les bas-reliefs de Thèbessa (antérieurs à l’an 508) (T. 19: 3) ou sur le stucage des arcades de la basilique d’ Euphrasius à Poreč11 ainci-que sur un relief lombard, fort barbarisé (T. 19: 4). Au demeurant, c’est par le caractère qu’obtiennent en Afrique du Nord les combinaisons de l’entrelacs et des motifs hérités des arts hellénistique et romain que le style dit »de Thèbessa« est connu. Le chemin nord-africain par lequel cette composante de l’art pénétre jusqu’à l’Adriatique septentrional peut-être pourrait être exploré aussi d’une manière qui n’a pas été usitée jusqu’ici. Par exemple: recherche de certaines visites du Musée Stephane Gsell, Alger 11 A. Šonje, Gli stucchi della Basili- 1957) fig. 17. ca Eufrasiana di Parenzo, Felix Raven- 10 A. Erman, Ägypten und ägypti- na, fase. 44 (giugno 1967) fig. 2, 5, 6. sches Leben im Altertum (Tübingen 1923) fig. 149. possibilités de pénétration de l’art wisigothique »barbare« à Ravenne par le sol africain également. L’exemple que je puis citer maitenant n’est peut-être pas le plus heureux — une effigie métallique en relief trouvée en Sicile (T. 14), mais avec toutes les traces de provenance orientale et, qui plus est, nord-africaine — mais il est à même par son style d’encourager les investigations dans ce sens. Comparé au point de vue style avec l’ornementation du tombeau de Théodoiric à Ravenne — il ne laisse aucun doute sur sa filiation et son sens magique. Et l’une et l’autre représentent les »yeux magiques«, sans égard au fait que l’une est anthropomorphe, et l’autre géométriquement stylisée. Ces »yeux«, lorsqu’ils pénètrent dans l’art mérovingien, comme par exemple sur la représentation du Christ entre deux anges sur le reliquaire de Saint Lindger, dans l’église Saint-Lindger à Essen-Werden, du VIIIe siècle (T. 15), ou dans l’art lombard, comme par exemple sur le Christ crucifié sur une croix à Santa Maria in Valle (T. 17), ne changent rient à la stylisation. D’autres exemples de la pénétration de l’orientalisme par l’Afrique du Nord sont plus certains. A Hippone-la-Royale, l’actuelle Anaba en Algérie, un panneau décoratif du proscenium est orné de vingt fleurons en forme d’octogone.12 L’espace compris entre eux est empli d’une bande combinée avec une grecque, symbole des cultes stellaires en Orient. Cette plinthe est datée du Ier siècle, mais un peu plus tard on trouve la même représentation sur un calcaire lacuneux à Duklja (Doclea) Monténégro (T. 6: 1). Duklja était, à 1’ époque des Vespasiens, un municipe et i’un des centres de la province de Dal-matie, si bien que sa liaison avec l’Afrique du Nord peut être conçue aussi sous une ligne directe. Un fragment de mosaïque dans la même manière dans le sacello di San Vitale du temps de Galla Placidia, c.-à-d. du deuxième quart du Ve siècle (T. 7: 1), indique combien longtemps ce motif demeure inchangé. Il ne changera pas non plus lorsqu’il sera repris par les Lombards — par exemple, sur un fragment de pluteus au Museo del Sannio de Bénévent, de la première moitié du IXe siècle (T. 7: 2). 11 a été question déjà de l’emprunt du fond blanc des mosaïques de Ravenne à San Severo d’un même mode d’ornementation à Santa Constanza, ce qui esit également une manière orientale. L’Afrique septentrionale, qui jusqu' ici a été traitée le plus souvent comme une province romaine ou byzantine, constitue une très importante étape sur la voie de l’Orient à l'Occident, ou bien, concrètement, vers l’art de Ravenne. Par rapport aux métropoles ou aux centres d’un grand cercle artistique, ces étapes n’avaient pas à nos yeux de prestige quant aux possibilités d’apporter quelque contribution à l’art. Mais l’exemple que je vais montrer maintenant — l’identité des motifs et de la technique d’exécution des mosaïques à Cherchell (T. 1: 2; 3; 6: 2; 20) en Algérie avec ceux de San Giovanni Evangelista de Ravenne (T. 5) déjà cités — nous persuade que même des mosaïstes ravennates aussi tardifs n’hésitaient pas à se rallier à des innovations d’Afrique. Ces exemples montrent bien qu’il importe, et comment! de prendre aussi en considération les chemins »barbares« par lesquels sont venus d’Orient dans la contrée en question, maints motifs, et avec eux la force vitale avec laquelle l’art de l’Adriatique septentrional a été régénéré. 12 E. Marec, Hippone-la-Royale (Alger 1950) fig. 41. Orientcdne prvine v umetnosti ob severnem Jadranu Avtor obravnava regionalno in časovno spreminjanje nekaterih umetnostnih motivov, ki so prišli iz Orienta v severnojadranski prostor. Ob tem se kritično dotakne doslej veljavne doktrine, da so bili ti elementi importirani samo po direktni poti iz Orienta. Po široki analizi metamorfoz, ki so jih ti motivi doživeli, je avtor prišel do prepričanja, da se je severnojadranska umetnost bogatila tudi po poti čez Balkan in čez severno Afriko. Najprej je po njegovem mnenju treba priti do prepričanja, da umetnostno snovanje v času od poznorimskega cesarstva do predromanike ni bilo barbarstvo, kot nekateri tožijo, temveč da to kompozitno umetnost lahko kot enakovredno postavimo ob stran vzvišeni in čisti klasiki. Ravenska umetnost je namreč potem, ko je cesar Honori j prenesel sedež iz Rima v Raveno, skušala nadaljevati antično rimsko tradicijo. In ko je pod Justinijanom postala bizantinska »cesarska umetnost«, ter po prihodu Ostrogotov bila steber vse dotlej zaničevane »barbarske umetnosti«, je tako navsezadnje postala trdna vez med Vzhodom in Zahodom, ker je odprto sprejemala enako zahodne kot bizantinske elemente. Naivno je misliti, da so ti vplivi prihajali naravnost iz Palestine ali iz Bizanca. Če bi tako mislili, bi si zaprli možnost racionalne razlage številnih tujih pojavov v tej umetnosti. Danes že celo lahko dokažemo, kaj vse se je teh elementov oprijelo na poti čez Balkan ali čez severno Afriko. Vse od helenizma pa do danes sta oba umetniška tokova, »uradni« in »ljudski« prevzemala in vsak po svoje asimilirala motiv preraščanja rastlinskih elementov v človeške ali živalske figure. Toda malokdo je opazil tudi prevzemanje barbarizmov v visoki umetnosti. Pleteničje in trakovno okrasje ima svoj izvor že v Mezopotamiji Motiv gordijskega vozla je bil živ od Sumeri j cev do bronaste dobe na Siciliji in tja do srednjega veka v Puli, prevzelo pa ga je tudi krščanstvo. Motiv izraščanja antropomorfnih figur iz drevesa ali kite zelenja je prišel v krščanstvo z rimskih nagrobnikov — na primer v mavzolej Galle Placidie in po istem zgledu tudi v rodovno drevo Jessetovo v srbski genealogiji Nemanjičev iz 14. stol. Prevzeli in preoblikovali so ga že prej Iliri, (najdišče: Plevlja, Črna gora). Po nekem podobnem motivu na vazi iz Taranta izrašča iz vinjete le glava z napisom AYPA (= Zephyr), kar naj bi morda pomenilo blagodejni vetrič in radosti onostranstva. V nadaljnjem razvoju nadomesti človeško glavo krogla ali križ. Podobno preobrazbo so doživljale gube pri obleki na reliefih, in to v Paimiri, v severni Afriki, na Balkanu, v Dalmaciji in v severni Italiji. To je postalo kamnoseška moda, izposojena pri orientalskih, delno celo pri predkrščanskih religijah. Takšna abstraktna ornamentika je še posebno zaživela v dobi ikonoklastičnih bojev v bizantinskem kulturnem krogu. V tem sta se izoblikovali dve veji — klasična, ki poudarja tudi tanjše gubice, druga pa vidi le velike. In prav prva je postala najbolj »barbarska« v langobardski umetnosti (Sv. Janez Evangelist, Čedad), in se prav osupljivo ujema s paleokoptsko (Haulta). Isto tehniko zasledimo še na nagrobniku v Zenici, pri kamelarju iz severne Afrike in v Puli (cerkev sv. Tomaža iz 11. stol.). Enakšen razvoj kot na reliefih so gube doživljale tudi na mozaikih (Evropa na mozaiku, ki predstavlja Jupitrove Ljubezni in na freskah v Dečanih). Medtem ko so klasične draperije z občutkom presojnosti namigovale na goloto, je ikonoklazem s pobijanjem polnosti in plastičnosti, dematerializiral naravo. In prav ta transcedentizem je ustrezal krščanskemu spiritualizmu. Tako je v tedanjem umetnostnem boju imel pomembno vlogo tudi »barbarizem«, ki je nehote poduhovljai krščansko umetnost od 7. do 12. stoletja. Orientalni motiv sonca na kolesih ali na vozu je doživljal enako usodo. Že v starem Egiptu je ta motiv nosil religiozni pečat. Preobrazba pa je šla od sonca z žarki do sonca s cvetnimi listi, torej je tudi sonce dobilo docela drugo naravo. Primeri: Tebesi — Evfrazijeva bazilika v Poreču — Sicilija — Teodorikov mavzolej. Motiv z »magičnimi očmi« v kleščnem frizu je geometrično stilizirani antropomorfni motiv »magičnih oči« s Sicilije. Prišel pa je prav tako iz Orienta preko severne Afrike. Listni motiv v obliki rozete (cveta) srečamo tako v severni Afriki kot v Duklji, in tudi v Raveni je bil še sprejemljiv. Bela podlaga mozaikov v Raveni je tudi nedvomni izposodek iz Orienta. Navedeni primeri dokazujejo, kako pomembno je, da pri iskanju izvora umetnostnozgodovinskih motivov upoštevamo tudi »barbarske« poti, po katerih so prihajali orientalski umetnostni motivi na Zahod, in kako pomemben je delež severne Afrike in Balkana v umetnostnem snovanju severnojadranske umetnosti. MONUMENTI ISTRIANI DELL'ARCHITETTURA SACRALE ALTOMEDIOEVALE CON LE ABSIDI INSCRITTE BRANKO MARUŠIČ Arheološki muzej Istre, Pula Sul territorio dell’Istria è stato rinvenuto, durante i lavori di ricerca finora effettuati, un numero rilevante di monumenti riguardanti l’architettura sacrale del periodo tardoantico ed altomedioevale. I risultati sullo studio dei monumenti menzionati sono stati resi noti tramite varie riviste professionali e monografie della regione ed anche fuori di essa in maniera più o meno esauriente e professionale.1 Parecchie cose, però, non sono state ancora publicate e si trovano allo stato di materiale, documentazioni, rendiconti ed analisi negli archivi e collezioni di varie istituzioni e di privati. Tale cosa è di impedimento nel lavoro di quelli esperti che già ora vorrebbero dare una visione sintetica della creazione architettonica sul territorio dellTstria, nel periodo di tempo menzionato, come pure di quelli che studiano il materiale rinvenuto durante le più recenti ricerche archeologiche o revisioni ed i quali esigono una risposta per molti problemi rimasti ancora ineoluti o sfiorati solamente, il che servirà per la conoscenza del passato istriano e non solo di quello, ma pure del passato del territorio geografico confinante. Tutto ciò che è stato menzionato nell’ultima proposizione si riferisce, quasi interamente, al gruppo- di monumenti che sono l’oggetto di questa relazione. Si tratta di chiese con l’abside (una, due o tre), che è inscritta nel blocco prismatico chiuso' del corpo ecclesiastico. In tal modo resta nascosta e non interpretata nel manto esterno la parte absidale dello spazio ecclesiastico interno. La stessa costruzione del tetto, che copre la navata, si protende fin sopra l’abside; il corpo ecclesiastico- comprende una massa prismatica unica, compatta, indivisibile e la parete postica della chiesa si protende come un panno piano chiuso. Il gruppo di costruzioni ecclesiastiche con le caratteristiche descritte rimase, nonostante il loro numero imponente, quasi inosservato nel mondo professionale e scientifico fino a poco tempo fa, quando furono effetuati degli scavi e vennero analizzati, nelle zone nord-esit, nord e nord-ovest dellTstria parecchi monumenti simili, per cui vennero intavolate nuovamente, nella letteratura professionale, questioni sull’origine e sulla datazione dei santuari triabsidali, 1 Cf. B. Marušič, Istrien im Früh- rušić, Das spätantike und byzantinische mittelalter (Pula 1969) 35—37 e B. Ma- Pula (Pula 1967) 64—66. Fig. 1. Istria, chiese altomedioevali. Carta topografica dei monumenti del Tipo A e B (v. note 3 e 4—11) Sl. 1. Istra, ranosrednjov jek ovne crkve. Karta spomenika grupe A i B (v. prim. 3 i 4—11) sulla genesi delle costruzioni sacrali con la parete postica piana e con le absidi inscritte e sul territorio in cui comparvero.2 Sul territorio della zona croata dell’Istria si constata, già all’inizio dei lavori di ricerca, il fatto che, il gruppo di costruzioni ecclesiastiche con l’abside inscritta è per l’arte medio-evale il più caratteristico come per il numero rappresentato, così pure per la durata. Ricerche topografiche più dettagliate hanno dato modo di poter classificare le costruzioni medioevali, cioè romaniche e gotiche di questo gruppo, nei tipi seguenti (fig. 1): Tipo I. Chiesa ad aula unica, con un apside quadrata nella pianta, abside che passa nel semicerchio della conca tramite le trompe.3 Tipo II. Chiesa ad aula unica, con un’abside semicircolare.4 2 Dapprima, degli archeologi ungheresi rinvennero nell’anno 1947. sul territorio di Pribinov Blatograd una basilica a tre navate con la parete postica piana e con tre absidi semicircolari allungate, inscritte. Il muro- longitudinale e la facciata si presentavano divisi esternamente ed internamente da lesene. La costruzione fu posta, dapprima, all’inizio del secolo IX. Revisioni poi effettuate mostrarono, però, con certezza, che si trattava di una costruzione dell’ XI secolo (Cfr. Vorromanische Kirchenbauten, 3. Lieferung [München 1971] 389). Nell’anno 1948 furono effettuate delle ricerche sulla basilica di S. Martino a Linz. La chiesa, originariamente a tre navate, fu trasformata nell’anno 799 in chiesa ad aula unica dalla pianta rettangolare con nicchie nelle parti interne dei muri longitudinali e con il santuario triabsidale (forse, invece delle absidi, si manifestarono tre nicchie dalla pianta rettangolare, come nella chiesa di S. Benedetto a Males nell’Alto Adige, chiesa costruita nel IX secolo). Cfr. Vorromanì-sche Kirchenbauten, 2. Lieferung (München 1968) 175—176 e 198—199. Quasi contemporaneamente (nell’anno 1948) fu rinvenuta a Oosterbeek, presso Arnhem (Olanda) una chiesa ad aula unica dalla pianta rettangolare allungata, con tre absidi semicircolari inscritte nella parte presbiteriale della costruzione (Cfr. Vorromanische Kirchenbauten, 2. Lieferung [1968] 246 ss). Nell’anno 1950 prendono il via lavori sullo studio di un monomento dell’architettura sacrale longobarda tra i piu interessanti: l’oratorio di S. Maria in »Valle« a Cividale. In effetti la costruzione, che Dyggve e la maggior parte degli altri esperti in materia pongono nel-1’ Vili secolo, è una riduzione del tipo centrale specifico con il santuario tri- absidale leggermente innalzato e del quale sono caratteristici gli archi absida-li, le volte a botte e la parete postica piana (Cfr. G. Marioni, C. Mutinelli, Guida storico-artistica di Cividale [Udine 1958] 132 ss.). Degli interventi si sono avuti, pure, sulla basilica di S. Maria a Muggia Vecchia (fig. 1, gruppo A: 8), basilica dalla pianta a parallelogramma irregolare, mentre le absidi sono inscritte (quella centrale è sormontata da una conca, le laterali de volte a botte). Cfr. G. Cuscito, Muggia, Guida storico-artistica (Trieste 1971) 64—76 e 85—86. In quanto ai problemi vedasi S. Steinmann-Brodtbeeck, Herkunft und Verbreitung des Dreiapsidenchores, Zeitschrift für schweizerische Archäologie und Kunstgeschichte 1/2 (1939) e Dreiländertagung für Frühmittelalterforschung (Linz 1950). 3 A questo tipo appartengono (i numeri sotto elencati si riferiscono ai numeri riportati sulla fig. 1); 1. Baie, chiesa di S. Elia; 2. Bičići, chiesa di S. Martino; 3. Galižana, chiesa di S. Maria; 4. Morožini, chiesa di S. Maria (fig. 2: 1); 5. Rezanci, chiesa di S. Germano; 6. Sansar; 7. Ivan Korentski, chiesa di S. Giovanni e 8. Završje, chiesa di S. Primo e S. Feliciano. 4 Ad esso appartengono: 9. Bačva, chiesa di S. Giacomo; 10. Bazgalji, chiesa di S. Maria Maddalena; 11. Boljun, chiesa di S. Cosma e S. Damiano; 12. Dobrova, chiesa di S. Nicolò; ia ib Fig. 2. Morožini, chiesa di S. Maria; pianta e sezione trasversale (1 a. b). Soline presso Rovinj ; pianta, sezione trasversale e sezione longitudinale (2 a, b, c) SI. 2. Morožini, crkva Sv. Marije; tlocrt i poprečni presjek (1 a, b). Soline kcd Rovinja, crkva Sv. Fume; tlocrt, poprečni i uzdužni presjek (2 a, b, c) Tipo III. Chiesa ad aula unica con l’abside quadrata nella pianta, che è sormontata da una volta a botte.5 Tipo IV. Chiesa ad aula unica con due absidi quadrate nella pianta, absidi che passano nel semicerchio della conca tramite le trompe.6 Tipo V. Chiesa ad aula unica con due absidi semicircolari.7 Tipo VI. Chiesa ad aula unica con transetto e tre absidi dalla pianta quadrata, che attraverso le trompe passano nel semicerchio della conca; l’abside centrale risulta sporgente dalla parete postica piana.8 Tipo VII. Chiesa ad aula unica con tre absidi dalla pianta quadrata, sormontata da volte a botte.9 Tipo Vili. Chiesa ad aula unica con tre absidi semicircolari.10 Tipo IX. Basilica a tre navate con tre absidi semicircolari.11 Il numero imponente di monumenti medioevali con l’abside inscritta e la loro varietà tipologica indicano molto chiaramente alla derivazione preromanica dell’intero gruppo. Del resto, erano già noti alla letteratura professionale, il santuario triabsidale sull’area della costruzione preeufrasiana a Poreč12 e la basilica a tre navate di Guran13 (sui quali monumenti avremo modo di parlare ancora in seguito), la basilica eufrasiana (metà del secolo VI)14 e la chiesa di S. Laura, presso Loborika (VII, Vili see.),15 nelle quali le absidi laterali sono semicircolari ed inscritte. 13. Dragué, chiesa cimiteriale di S. Eliseo; 14. Dvograd, chiesa cimiteriale di S. Maria; 15. Gologorica, chiesa di S. Maria; 16. Hum, chiesa di S. Geronimo (fig. 3: 2); 17. Istarske Toplice, chiesa di S. Stefano; 18. Kočur, chiesa cimiteriale di S. Croce; 19. Koromačno, chiesa di S. Giovanni; 20. Kranjci, chiesa di S. Floro; 21. Lukšići, chiesa di S. Ciriaco; 22. Marčenigla, chiesa di S. Pietro; 23. Markovci; 24. Majeri, chiesa di S. Martino; 25. Oprtalj, chiesa di S. Elena; 26. Poreč, chiesa di S. Michele; 27. Punterà, chiesa della S. Trinità; 28. Radovani, chiesa di S. Giorgio; 29. Rakotole, chiesa di S. Nicolò; 30. Roč, chiesa di S. Rocco; 31. Sorbar, chiesa di S. Pietro; 32. Chiesa di S. Giorgio presso Novigrad; 33. Ščulci, chiesa di S. Maria Maddalena. 5 Ad esso appartengono: 34. Trviž, chiesa di S. Pietro e 35. Zanigrad. 6 Vi appartiene: 36. Baie, chiesa della Madonna Piccola (fig. 3: 1). 7 Vi appartiene: 37. Jesenovik, chiesa di Quirino (fig. 3: 3). 8 Vi appartiene: 38. Soline presso Rovinj, chiesa di S. Eufemia (fig. 2: 2). 9 Vi appartiene: 39. Mutvoran, pieve di S. Maria. 10 Ad esso appartengono: 40. Svetvinčenat, chiesa di S. Vincenzio e 41. Završje, chiesa di S. Giorgio (fig. 3: 4). 11 Ad esso appartengono: 42. Dvograd, basilica di S. Sofia (fig. 10) e 43. Vrsar, basilica di S. Maria (l'abside centrale risulta sporgente dalla parete postica piana). 12 B. Molajoli, La basilica Eufrasiana di Parenzo (Padova 1943) 24, fig. 26. 13 M. Mirabella Roberti, Notiziario archaeologico, Atti e mem. d. Soc. istr. di arch, e štor. pat. 47 (1935) 292 e ibidem 50 (1938) 239—240. 14 B. Molajoli, o.c. 15 M. Mirabella Roberti, Notiziario archaeologico, Atti e mem. d. Soc. istr. di arch, e stor. pat. 53 (1949) 270. Fig. 3. Bale, chiesa della Madonna Piccola; pianta (1). Hum, chiesa di S. Geronimo; pianta (2). Jesenovik, chiesa di S. Quirino; pianta (3). Za-vršje, chiesa di S. Giorgio; pianta (4) SI. 3. Bale, Mala Gospa; tlocrt (1). Hum, crkva Sv. Jeronima; tlocrt (2). Jesenovik, crkva Sv. Kvirina; tlocrt; (3). Završje, crkva Sv. Jurja; tlocrt (4) Per poter avere delle solide basi cronologiche, sono stati effettuati degli interventi archeologici e rilevamenti architettonici ed i risultati avuti durante queste ricerche saranno appunto l’oggetto principale di questa relazione. La basilica di Guran, presso Vodnjan (fig. 1, gruppo A: 1) è stata oggetto di studi già nel 1936. Essa ha attirato l’attenzione, non solo per il numero di bassorilievi di arredo liturgico (fig. 4), rinvenuti negli scavi effetuati da M. R. Mirabella, ma pure per la possibilità di rinnovare quasi interamente l’aspetto della sua parte absidale. Costruita ai margini del villaggio tardoantico essa ha mantenuto la pianta rettangolare, i muri lisci e le verticali basse, in breve la forma esteriore degli edifici paleocristiani del V secolo (fig. 5). Una più antica impronta, vi dimostra l’interno della basilica. I pavimenti di mattonelle e di ciottoli a forma di opus spicatum e le lastre rettangolari regolarmente scalpellate danno l’impressione come se fossero trasferite dagli edifici romani, mentre il sistema dei muri con le arcate rette dai pilastri dà l’impressione come se fosse presso da qualche antico portico o cisterna. Il piccolo capitello della bifora (fig. 4: 2), trovato durante le ricerche nel 1958, assomiglia completamente al capitello della chiesa settentrionale di Nesazio.16 Un vero tardo antico! Eppure, la parte orientale di ogni navata termina con l’abside rettangolare, mentre un pluteo adornato a croce greca con la rosetta stilizzata al nesso dei lati (fig. 4: 1), appartiene, e ciò lo dimostra la sua cornice decomposta come i denti della sega, alla seconda metà del secolo VI. La basilica di S. Fosca, presso Peroj (fig. 1, gruppo A: 2), ci permette, con la sua perfetta conservazione di ricostruire la forma della parte absidale della basilica di Guran. Anche qui nel perimetro trapezoidale della chiesa sono inscritte tre absidi dalla pianta rettangolare che con le costruzioni delle trompe angolari passano in conca (fig. 6:1 a). Le navate centrali e laterali erano, all’inizio (cioè nella prima fase edilizia), molto più basse (fig. 6: lb); il loro rialzamento è dovuto a lavori effettuati in seguito, nella seconda metà del XII secolo (navata centrale) e XVI, XVII secolo (navate laterali), il che è dimostrato dalle mensole e dalle incavature, chiuse più tardi, come unici resti funzionali della costruzione del tetto. Le colonne basse e massiccie ed i pilastri dalla sezione rettangolare, scolpiti in un pezzo, terminavano con delle impostature basse sulle quali poggiavano gli archi che sostenevano i muri laterali della navata centrale, (fig. 7: 1). Le superfici visibili delle impostature sono decorate con una serie di intagli laterali obbliqui, che ripetono il motivo decorativo dello striglie. Tutte le caratteristiche della prima fase edilizia, finora descritte, collocano questa chiesa agli inizi del periodo della decadenza culturale che colpì 1’ Istria nel VII secolo. A questa chiesa appartengono ancora due lastre calcaree (dell’altare ?) la cui cornice è uguale a quella del pluteo di Guran, poi dei pezzi di transenne absidali con le aperture triangolari e parte della colonnina della bifora.17 16 A. Puschi, Nesazio, Atti e mem. d. Soc. istr. di arch, e s tor. pat. 30 (1914) 6 e fig. 2. 17 B. Marušič, Dva spomenika rano-sredn j o vjekovne arhitekture u Guranu kod Vodnjana (Deux monuments de l’architecture sacrée du haut moyen-âge à Guran près de Vodnjan), Starohrvatska prosvjeta 3. ser. 8—9. (1963) 121—-150. Fig. 4. Guran presso Vodnjan, basilica (1—7) Sl. 4. Guran kod Vodnjana, bazilika (1—7) Fig. 5. Guran presso Vodnjan, basilica; pianta Sl. 5. Tlocrt bazilike u Guranu kod Vođnjana id Fig. 6. Peroj, basilica di S. Fosca; pianta e sezioni trasversaii delle tre fasi edilizie (1 a—1 d). Peroj, chiesa di S. Stefano; pianta e sezione trasversale (2 a, b) SI. 6. Bazilika Sv. Foške kod Peroja; tlocrt i poprečni presjeci triju faza izgradnje (1 a—1 d). Peroj, crkva Sv. Stjepana; tlocrt i poprečni presjek (2 a, b) Fig. 7. Peroj, basilica di S. Fosca; l’interno (1). Poreč, santuario triabsidale (chiesa di S. Andrea?); pianta (2) SI. 7. Unutrašnjost bazilike Sv. Foške kod Peroja (1). Poreč, troapsidalno svetište (crkva Sv. Andrije?); tlocrt (2) Contemporaneamente ai lavori nella basilica a tre navate di Guran sono stati effettuati degli interventi archeologici pure sull’area della chiesa cimiteriale di S. Simone (fig. 1, gruppo A: 3), che era fino allora sconosciuta nella letteratura professionale e la quale appartiene al tipo di chiesa ad aula unica. Nel perimetro trapezoidale del suo corpo liscio sono inscritte tre absidi, di grandezza quasi uguale, a forma di parallelogramma. Gli angoli leggermente concavi permettono il passaggio nella conca sostituendo così le trompe angolari (fig. 8). Nel mezzo di ogni abside sono sistemate finestre semicircolari che si restringono leggermente verso l’estemo. Ad esse appartengono i frammenti delle transenne con trafori e sulla cornice di questi appaiono, come motivi ornamentali cerchi concentrici dalla sezione arrotondata (fig. 9: 2—4). Il pilastro del »saeptum« è ornato di croce latina con larghi bracci che sono separati dall’altra superfice col solco a forma della lettera V (fig. 9: 1). Tra i pilastri si trovavano plutei di legno. Sul podio murato dalla forma rettangolare, che era sistemato nel centro del »saeptum« si ergeva il leggìo per l’Epistola (come nella chiesa cimiteriale di S. Giovanni di Nimfeo e nella basilica di S. Maria a Brioni).* 18 La chiesa cimiteriale non era stata innalzata contemporaneamente alla basilica con tre navate, ma è di lei poco più recente. Fanno presupporre ciò la qualità più scadente deH’intonaco connettivo, la struttura più irregolare dei muri, il marciapiede di lastre irregolari e la deviazione dell’abside centrale e meridionale e dell’entrata centrale dall’asse longitudinale. La forma delle finestre absidali, le decorazioni sulle transenne e sul pilastro del »saeptum« sono gli elementi che danno la possibilità di determinare con più precisione la cronologia ed essi indicano alla seconda metà del VII secolo, come all’epoca più probabile in cui fu costruita la chiesa cimiteriale di Guran.19 Forme piu perfette e mature dello stesso tipo presenta la seconda fase edilizia della chiesa di S. Sofia a Dvograd (fig. 1, gruppo A: 9), chiesa venuta alla luce durante le ricerche archeologiche nell’anno 1964. Le superfici esterne del perimetro leggermente trapezoidale sono ornate da lesene. Le absidiole, profonde ed inscritte, sono arrotondate nella parte interna e le finestre absidali collocate ad una nelle laterali ed a due nell’abside centrale maggiore, sono più strette e le loro transenne più semplici (fig. 10). Il paragone fatto con la chiesa di S. Simone a Guran, ci permette la seguente conclusione: la seconda fase edilizia della chiesa di S. Sofia è da collocarsi dopo la fine del secolo VII. D’altra parte il reperto della pergola (fig. 11: 2), ornata dai motivia d intreccio, ci ha permesso invece, di fissare ai primi decenni del IX secolo »terminus pos quem non«. Durante i lavori, però, sono venuti alla luce dei frammenti di ancora una pergola (fig. 11: le 12) di calcaree bianco e molto tenero. Le figure umane ed animali sul pluteo sono trattate piatte, liscie: l’improporzio-nalità del corpo della sirena e le sue mani magre paiono dei disegni infantili, i motivi geometrici sui capitelli come se vi fossero intagliati, mentre i motivi della fase antecedente alla scultura d’intreccio non hanno cancellato ancora quelli vegetali. Tutto ciò fa pensare ad un ultimo riflesso di tradizioni tardoantiche 18 A. Gnirs, Baudenkmale aus der Zeit der oströmischen Herrschaft auf der Insel Brioni grande, Jahrb. f. Altkde. 5 (1911) 86. 18 B. Marušič, o. c. 4 0 y z ..... » i i t T \ t Fig. 8. Guran presso Vodnjan, chiesa di S. Simone; pianta SI. 8. Tlocrt crkve Sv. Simuna u Guranu kot Vodnjana Fig. 9. Guran presso Vodnjan, chiesa di S. Simone (1—4). Poreč, santuario triabsidale (5) SI. 9. Guran kod Vodnjana, crkva Sv. Simuna (1—4). Poreč, troapsidalno svetište (5) D V OGRAD , SV. SOFIJA CHIESA PALEOCRISTIANA -STAROKRŠĆANSKA CRKVA CHIESA PREROMANICA-PREDROMANIČKA CRKVA BATTISTERI - KRSTIONICA CAMPANILE - ZVONIK BASILICA ROMANICA - ROMANIČKA BAZILIKA SACRESTIA GOTICA - GOTIČKA SAKRISTIJA ed al secolo VII come epoca in cui fu costruita la pergola, per la quale si può supporre che appartenga più verosimilmente alla prima che alla seconda fase edilizia della chiesa di S. Sofia. I resti dei dipinti murali che appartengono alla fascia centrale delle absidiole e sulle quali si osservano figure di Santi (fig. 13), parlano in favore dell’ipotesi formulata. Cioè, l’analisi tecnica20 ha appurato che sono sorte contemporaneamente alla costruzione della chiesa, mentre indicano al carattere carolingio ed a certi punti di contatto con dipinti murali carolingi dell’Alto Adige (Males, Noturno) e dell’Europa continentale (Treviri, chiesa di San Massimiano) i retroscena bianchi, la calda scala di colori (ocra, terra rossa, nero), il profilo volto a tre quarti della testa ed una certa struttura grafica nello stile di questi dipinti.21 Il santuario triabsidale, sul territorio delle costruzioni preeufrasiane a Parenzo (fig. 1, gruppo A: 6) può essere collocato pure nei primi secoli dell’alto medioevo.22 Le tre absidiole addossate al muro di fondo risultano- sovrapposte all’antico mosaico del supposto consignatorium preefrasiano (fig. 7: 2), come adattamento d’età posteriore; in un periodo successivo fu anche collocato un sarcofago a ridosso della parete postica, interrompendo la terza absidiola. L’iscrizione ed i motivi decorativi (la croce con le ancore, le rosette; fig. 9: 5) collocano il sarcofago nella metà del secolo Vili. Alla basilica di Guran ed a quella di S. Fosca, presso Peroj, si ricollegano tipologicamente due chiese ad aula unica. La prima è rappresentata dalla chiesa di S. Stefano a Peroj (che fu chiesa cimiteriale; fig. 1, gruppo A: 4) già da lungo profanata, ma nonostante ciò, ancora ben conservata. Le superfici esterne liscie dei muri longitudinali e della parete postica offrono una serena visione del tardo antico, la facciata è adornata da quattro lesene, delle quali due terminano con dei frammenti dì cornicioni romani, mentre le sporgenze mensoliformi delle testate e l’entrata laterale molto alta e stretta con l’arco di scarico sul muro settentrionale (fig. 6: 2a, b e fig. 14) richiamano ai monumenti dell’architettura bizantina di Ravenna. La parte absidale della chiesa di S. Stefano è simile a quella della basilica di S. Fosca, fatta eccezione per le aperture alle finestre che si restringono ad imbuto; gli imbuti sono divisi tra loro e posti di fronte. Ciò dimostra che intercorre un certo periodo di tempo nel-l’inalzamento delle due chiese. Le finestre rimanenti, di cui due sul muro settentrionale e tre su quello meridionale sono di forma semicircolare allungata abbastanza strette ed egualmente larghe dalla parte esterna e da quella interna de muri. Nella località di Rožar, presso Vižinađa, A. Šonje ha effetuato delle ricerche sui resti della chiesa di S. Maria (fig. 1, gruppo A: 7), chiesa con tre absidi dalla pianta rettangolare. I frammenti dell’arredo liturgico con la decorazione ad intreccio collocano la costruzione nel IX secolo.23 20 E. Pohl, Tehnički opis zidnih slikarija u apsidama crkve Sv. Sofije u Dvograđu u Istri (L’analisi tecnica degli affreschi di S. Sofia a Dvograd). Allo stato di manoscritto. 21 Cf. Karl der Grosse, Werk und Wirkung (Aachen 1965) 418 e 473—483. B. Fučić, Istarske freske (Gli affreschi istria- ni). (Zagreb 1963). 22 B. Molajoli, o. c. 23 A. Šonje, Novi nalazi starokršćanske i ranosrednjovjekovne arhitekture u Poreštini (Neue Funde altchristlicher und frühmittelalterlicher Architektur im Bereich von Poreč), Histria arch. 1/2 (1972) 68—71 e 80—81. Fig. 11. Dvograd, basilica di S. Sofia; parte della pergola, secolo VII (1). Dvograd, basilica di S. Sofia; pergola, primi decenni del secolo IX (2) SI. 11. Bazilika Sv. Sofije u Dvogradu, dio pergole iz VII st. (1). Bazilika Sv. Sofije u Dvogradu, pergola iz početka IX st. (2) '*•'4 Fig. 12. Dvograd, basilica di S. Sofia; plutei della pergola, secolo VII SI. 12. Bazilika Sv. Sofije u Dvogradu, pregradne ploče pergole iz VII st. Fig. 13. Dvograd, basilica di S. Sofia; dipinto murale facente parte all’absidiola settentrionale, fase edilizia preromanica SI. 13. Zidne slike u sjevernoj apsidioli predromaničke faze izgradnje bazilike Sv. Sofije u Dvogradu In base si risultati conseguiti nel campo delle ricerche e finora presentati, si possono trarre le seguenti conclusioni: 1. Le chiese con l’abside inscritta sono il gruppo prediletto dell’architettura ecclesiastica in Istria, il che è testimoniato dal numero dei monumenti e dei tipi e dalla tenace persistenza nella loro costruzione durante quasi un milennio. 2. Le ricerche, finora effetuate, hanno dimostrato che gli inizi di questo gruppo vanno ricercati nella metà del VI secolo, cioè poco dopo l'epoca in cui ebbe inizio la costruzione di edifici di stessa concezione, sul territorio del 285 Fig. 14. Peroj, chiesa di S. Stefano; muro settentrionale SI. 14. Sjeverni zid crkve Sv. Stjepana u Peroju Medio Oriente24 e molto prima che essi apparissero sul territorio dell’Italia nord-orientale, Roma, Rezia,25 del danubiano e sul territorio del lago di Balaton, dove queste costruzioni si trovano più o meno come una manifestazione isolata. 3. Sono in particolar modo interessanti i risultati conseguiti negli scavi sull’area della chiesa di S. Sofia a Dvograd, poiché indicano che l’origine del gruppo va ricercata, innanzi tutto, nella tradizione tardoantica. È stato dimostrato che la fase prima, originari, della sua costruzione è rappresentata dalla chiesa ad aula unica con l’abside interna quasi libera (fig. 10). Tale inserimento dell’abside nel perimetro quadrato del corpo architettonico è una manifestazione che si può osservare in Istria e nelle citta lagunari già nelle chiese paleo-cristiane. Attorno alla parte fondamentale dello spazio ecclesiastico, all’altare, si avvolge, nel V secolo, il muro absidale a forma di paravento.26 Questo muro sta nello spazio e tra di esse» ed il muro perimetrale della parete postica il passaggio è Ubero. Però, già nel V secolo, l’abside viene respinta, come a Dvograd, verso1 la parete postica ed inscritta in essa con la sua curvatura.27 Mentre è stata dimostrata, quasi con certezza, l’origine tardoantica del gruppo, è difficile dire in quale misura i motivi del Medio Oriente abbiano arricchito la tradizione locale tardoantica. Resta comunque il fatto che si può contare di trovarviceli e si potrebbe supporre, come ipotesi di lavoro, che il gruppo di chiese con l’abside inscritta sia sorto come una sintesi della tradizione, fecondata. da influenze che sono penetrate nellTstria via mare. 4. Gli edifici sacri a tre navate o ad aula unica con le tre absidi inscritte, non si possono esaminare separatamente dagli altri edifici triabsidali istriani del periodo altomedioevale, perchè sia gli uni che gli altri additano ai modelli siriani, dove le tre absidi appaiono già nella metà del V secolo (Kalat Seman, 476/490) e da dove si diffondono nel secolo VI alla Palestina all’Egitto, all’Asia minore, alla Grecia, e più ancora alla penisola balcanica.28 L’importanza scientifica e specifica dei monumenti architettonici istriani di questo genere, dalla basilica Eufrasiana di Poreč (verso il 550) in poi, sta nel fatto che essi hanno rappresentato una pedana di balzo per la diffusione di questo tipo nell’architettura carolingia della fascia alpina e nell’architettura ottomana del-VEuropa occidentale. 24 S. Steinmann-Brodtbeeck, o. c. J. Lassus, Sanctuaires chrétiens de syrie (Paris 1947). M. Salmi, Miscellanea preromanica, Centro italiano di studi sull’alto Medioevo, Atti del 1° Congresso internazionale di studi longobardi (Spoleto 1952). J. W. Croowfort, Early Churches in Palestina (Oxford 1941.) Th. Wiegand, Sinai (Berlin—Leipzig 1920). 25 G. B. Giovenale, La basilica di S. Maria in Cosmedin (Roma 1927). Die Schweiz im Frührnittelalter, Repertori- um der Ur- und Frühgeschichte der Schweiz (Basel 1959). Vorromanische Kirchenbauten 3. Lieferung (München 1971) 417 ss (Register). 23 Cf. G. Brusin, P. L. Zovatto, Monumenti paleocristiani di Aquileia e di Grado (Udine 1957) 424 e 448 (Grado, La basilica di Santa Maria) e A. Puschi, o. c. (Nesazio, basilica settentrionale). 27 Cf. G. Brusin, P. L. Zovatto, o. c. 503 ss (Grado, La basilica di Piazza Vittoria) e I. Ostojič, Povija (Split 1968) 18 ss. 28 Karl der Grosse, o. c., 390 e 422. Ranosrednjevjekovni spomenici sakralne arhitekture s ucrtanim apsidama u Istri Predmet izlaganja su crkve s apsidom (jedna, dvije ili tri), koja je ucrtana u zatvoreni prizmatički blok crkvenog tijela. Na taj način ostaje apsidalni dio unutarnjeg crkvenog prostora sakriven i neinterpretiran u vanjskom plastu. Ista krovna konstrukcija, koja pokriva lađu proteže se i nad apsidom, crkveno tijelo sadržava jedinstvenu, kompaktnu, neraščlanjenu prizmatičnu masu, a začelni zid proteže se kao ravno zatvoreno platno. Grupa istarskih crkvenih građevina s opisanim karakteristikama ostala je usprkos značajnom broju spomenika u naučnoj i stručnoj javnosti gotovo nezapažena sve do nedavna, kada je bilo iskopano i analizirano na područjima sjeveroistočno, sjeverno i sjeverozapadno od Istre više srodnih zdanja, pa su u vezi s time u stručnoj literaturi ponovo načeta mnoga zanimljiva pitanja o izvoru i vremenu troapsidalnih svetišta, o genezi sakralnih građevina ravnog začelja s ucrtanim apsidama i o područjima njihovog pojavljivanja.2 Na tlu hrvatskog dijela Istre uočena je već na početku istraživačkih radova činjenica, da je grupa crkvenih građevina s ucrtanim apsidom najkarakterističnija za srednjovjekovnu crkvenu umjetnost, kako po broju zastupnika tako i po trajanju. Detaljnija topografska istraživanja, omogućila su podjelu srednjovjekovnih, tj. romaničkih i gotičkih crkvica ove grupe u devet tipova (sl. 1, 2, S).3“-9 Impozantan broj sređnjevjekovnih spomenika i njihova tipološka raznolikost, ukazivali su više nego očito na predromaničko porijeklo čitave grupe građevina. Radi dobivanja čvrstih kronoloških oslonaca, izvršeni su na tlu hrvatske Istre arheološki zahvati i arhitektonska snimanja na slijedećim spomenicima ranosređnjovje-kovne sakralne arhitekture: Guran — trobrodna bazilika (sl. 1, grupa A: 1, si. 4, 5), bazilika Sv. Foške kod Peroja (sl. 1, grupa A: 2, si. 6, 7),17 Guran — dvoranska crkva Sv. Simuna (si. 1, grupa A: 3, si. 8, 9),19 Dvograd — druga faza izgradnje bazilike Sv. Sofije (sl. 1, grupa A: 9, si. 10, 11, 12, 13),20.21 troapsidalno svetište na području pred-eufrazijevih građevina u Poreču (sl. 1, grupa A: 6, si. 7: 2 i 9: 5),22 Peroj -— dvoranska crkva Sv. Stjepana (sl. 1, grupa A: 4, si. 6: 2 a, b i si. 14) i Rožar kod Vižinade, dvoranska crkva Sv. Marije (sl. 1, grupa A: 7).23 Na temelju postignutih rezultata može se zaključiti slijedeće: 1. Crkve s ucrtanom apsidom su najomiljenija grupa crkvene arhitekture u Istri, o čemu svjedoci tipologija te žilava perzistencija njihovog podizanja kroz gotovo 1000 godina. 2. Dosadašnja istraživanja su pokazala da se počeci grupe datiraju u polovinu 6. st., tj. neposredno nakon izgradnje objekata iste tlocrtne koncepcije na području Bliskog Istoka, i mnogo prije nego na područjima sjeveroistočne Italije, Rima, Grau-bündena, Podunavlja i Blatnog jezera gdje se iste konstrukcije javljaju manje više samo kao izolirana pojava. 3. Naročito su značajni rezultati iskopavanja na području crkve Sv. Sofije u Dvogradu, koji ukazuju da porijeklo grupe treba tražiti prvenstveno u starokršćanskoj tradiciji. Naime, najstariju fazu njezine izgradnje predstavlja dvoranska crkva sa slobodnom unutrašnjom apsidom. Takvo uklapljanje apside u četvrtasti perime-tar arhitektonskog tijela je pojava, koja se može uočiti u Istri i u lagunamim gradovima već na starokršćanskim crkvama. Oko bitnog liturgijskog dijela crkvenog prostora, oko oltara, savija se na početku, u 5. st. apsidalni zid u obliku paravana.26 Taj zid stoji u prostoru, a između njega i začelnog perimetralnog zida, slobodan je prolaz. U 6. st. međutim, apsida je potisnuta, kao u Dvogradu, prema začelnom zidu, na koga se naslanja sa svojom krivinom. Teško je reči u kolikoj su mjeri obogatili kasnoantičku lokalnu tradiciju motivi s Bliskog Istoka, no, svakako se može računati i s njima, pa bi se moglo u vidu radne hipoteze pretpostaviti da je grupa s ucrtanim apsidama nastala kao sinteza tradicije, oplođene vanjskim utjecajima koji su doprli do Istre morskim putem. KRSTIONICE GRAĐEVNOG ANSAMBLA EUFRAZIJEVE BAZILIKE U POREČU ANTE ŠONJE Muzej Poreštine, Poreč Starodrevan Poreč sačuvao je urbani plan antičkog grada sa zanimljivim ostacima antičke arhitekture. Eufrazijeva bazilika je ponos Poreča. Ona je jedna od rijetkih kasnoantičkih spomenika koji su sačuvali cijeli ansambal svoje stare arhitekture. Odlikuje se bogastvom raznolikih ukrasa od mramora, mozaika i štukature. Ona je vrlo značajna i radi arheoloških nalaza koji su na njenom području nađeni iz prethistorije i kasne antike. U vrlo složenoj arheološkoj problematici njenog područja naročito pažnju zaslužuju nalazi koji su otkriveni poslije drugog svjetskog rata. Općenito se tumači da je na području građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike postojala samo jedna krstionica koja se sačuvala do danas. No, sa spomenutim arheološkim nalazima poslije drugoga svijetskoga rata utvrđeni su razni podaci, prema kojima možemo uvjerljivo tumačiti da je postojeća krstionica postojala prije sredine 6. st. kada je biskup Eufrazije temeljito dao restaurirati stariju baziliku. Isto tako prema arheološkim nalazima možemo uvjerljivo tumačiti da su na položaju tzv. prvobitnih sakralnih konstrukcija u Maurovom oratoriju sa sjeverne strane bazilike sačuvani ostaci raznih bazena za vodu koji potječu od tri različita sloja krstionica. Prvobitne krstionice. Danas možemo uverljivo tvrditi da je na području Mau-rovog oratorija sa sjeverne strane bazilike sigurno postojala antička profana arhitektura. Na spomenutom su području s arheološkim istraživanjima poslije drugog svjetskog rata otkriveni ostaci zidova koji potječu od tri sloja antičke arhitekture.1 Od prvog su se sloja sačuvali samo neznatni ostaci zidića po kojima se ništa ne može zaključiti o zgradi, kojoj je taj zidić pripadao. Od drugog su sloja arhitekture nađeni ostaci od nekoliko zidića, koji potječu najvjerovatnije od termi. One su, sudeći prema nalazu površinske žbuke s kvalitetnim fresko slikarijama, bile podignute u prvoj polovini 1. st. n. e.2 Najviše se sačuvalo od trećeg sloja. Od njega, sudeći prema sačuvanim ostacima zidića i podnih mozaika, možemo rekonstruirati tlocrt jednog 1 A. Sonje, Arheološka istraživanja na području Eufrazijeve Bazilike u Poreču, Jadran, zbornik 7 (1966—69) 296— 298. 2 A. Šonje, Contributo alla soluzione della problematica del complesso della basilica Eufrasiana di Parenzo, Felix Ravenna 46 (giugno 1968) 36. N Tl. 1. Poreč. Ostaci zidova trećeg sloja antičke arhitekture u Maurovom oratoriju sa sjeverne strane Eufrazijeve bazilike: Pianta 1. Parenzo. Resti dei muri del terzo strato dell’archittetura romana sull'ambito dell’oratorio di martire Mauro nella parte settentrionale della basilica Eufrasiana: dijela kuće koja se nalazila na području na kojemu je podignut građevni ansambal prve bazilike.3 Jedna se dvorana spomenute kuće protezala od sjevera prema jugu sa širokim hodnikom koji je vodio u istočne prostore zgrade (Tl. 1, A). Ta je dvorana skupa sa hodnikom bila formirana u obliku slova T. S južne strane spomenutog hodnika sačuvali su se ostaci zidova i podnog mozaika od još jedne dvorane iste zgrade (Tl. 1, B). Ostaci polukružnog zidića na zapadnom zidu velike dvorane potječu naj-vjerovjatnije od zidne niše s istočne strane atrija kojega je prothyrum bio na zapadnoj strani apside Eufrazijevske bazilike (Tl. 1, G).4 Od stručnjaka, koji su proučavali genezu sakralne arhitekture na području građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike, općenito je prihvaćeno mišljenje da pod od mozaika u spomenutoj velikoj dvorani potječe od profane antičke arhitekture. U to danas nema svrhe sumi jati. Arheološkim istraživanjima poslije drugoga svjetskog rata je dokazano da spomenuti mozaik sa pripadajućim ostacima zidova potječe od antičke arhitekture, tj. od antičke kuće.5 Dekorativni tepih ovog mozaika, koji je položen prema širokom hodniku, harmonijski je ukomponiran u prostoru prostorije, u kojoj se nalazi kao i prema spomenutom hodniku, koji je vodio u istočne prostore kuće. Taj tepih, koji je kasnije dospio u istočni prostor srednje dvorane prve bazilike iz druge polovine 4. st., nije postavljen u harmoniji na uzdužnoj osi prema ukrasnim tepisima koji se nalaze u srednjem i zapadnom polju spomenute dvorane prve bazilike. Dvije simbolične ribe naknadno su umetnute u spomenuto dekorativno polje mozaika antičke dvorane. S umetanjem tih riba (sačuvala se samo jedna) uništene 3 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 1, str. 268. österr. Arch,. Inst. 19—20, Bb. (1919) 4 A. Gnirs, Zur Frage der christli- 165—181. chen Kultanlagen aus der ersten Hälfte 5 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 1, str. 267. des vierten Jahrhundert, Jahresh. d. A — triclinium, B — dvorana sa sačuvanim podnim mozaikom, C — hodnik koji je iz A dvorane vodio u istočne prostore antičke kuće, D — atrij, E — položaj prostorije na sjevernozapadnom uglu antičke kuće do ulice, F — prothyrum, G — ostaci zidova i prostora s hipokaustom antičke kuće; X — ostaci poligonalnog zidića najvjerojatnije kupatila drugog sloja antičke arhitekture, y ■—• prostor u atriju pred nišom antičke kuće; I — Srednja dvorana prve bazilike, II — Južna dvorana prve bazilike (martyrium), III —■ sjeverna dvorana prve bazilike (catechumeneum); a — područje sjevernog dijela dvorane antičke kuće na kojem su bile izgrađene krstionice, b — proširen prostor s istočne strane drugog sloja krstionice A — triclinio, B — aula con il pavimento musivo, C — coridoio che immeteva dall’aula »A« negli ambienti orientali della casa romana di abitazione, D — ambito dell’atrio, E posizione degli ambienti di abitazione nell’angolo nord occidentale della casa romana presso strada, F ■—■ prothirum, G — resti dei muri e dei vani* con l’ipocausto della casa romana; X — resti del muro poligonale più credibile dal balneo del secondo strato dell’ar-chittetura romana, y — spazio nell’atrio davanti la nicchia; I — Aula media della prima basilica (ecclesia); II — aula meridionale della prima basilica (martyrium), III — aula settentrionale della prima basilica (catechumeneum); a — ambito della parte settentrionale della aula della casa romana dove erano edificati i battisteri!, b — spazio ampliato della parte orientale del secondo strato del battistero Sl. 1. Poreč. Ostaci bazena krstionice prvobitne crkve (domus ecclesiae) Fig. 1. Parenzo. Resti della piscina del battistero della chiesa primitiva domus ecclesiae) su polovine ukrasnih motiva (svastika i gordijski čvor) spomenutoga ukrasnog polja mozaika, koji najvjerojatnije prikazuje simbolični labirint, s kojim su Rimljani često ukrašavali podne mozaike svojih blagovaona. Antička se kuća, sudeći prema stratigrafskim podacima, genezi kasnije sakralne arhitekture, koja je nastala na njenom području i stilu sačuvanih mozaika, datira u prvu polovinu 3. st.6 Od podnog mozaika velike dvorane antičke kuće sačuvao se samo srednji njegov dio, i to onaj koji se nalazi na istočnom dijelu poda srednje dvorane (ecclesia) prve bazilike.7 Od njegovog južnog dijela sačuvali su se samo neznatni ostaci u istočnom dijelu prostora južne dvorane (martyrium) prve bazilike. Od sjevernog dijela tog mozaika, na položaju gdje se nalazio istočni dio sjeverne 0 A. Šonje, Predeufrazijevske bazili- 7 B. Molajoli, La basilica Eufrasiana ke u Poreču (Le costruzioni preufrasiane di Parenzo (Padova 1943) 11—12, si. 4. di Parenzo), Zbornik Poreštine 1 (1971) 270, bilj. 17. prostorije (catechumeneum) iste bazilike, ništa se nije sačuvalo, Tu je mozaik uništen gradnjom tri sloja zidića, podom od nabijene žbuke i mozaikom. Ostaci spomenutih zidića, poda od nabijene žbuke i mozaika pretstavljaju uvjerljivu dokumentaciju o bazenima krstionica prvobitnih sakralnih konstrukcija na području opisane antičke kuće u Maurovom oratoriju sa sjeverne strane Eufrazijeve bazilike. U prvom najdonjem sloju sačuvao se sjeverni dio malog bazena (sl. 1). Gornji su dijelovi tog bazena uništeni gradnjom drugog sloja, tj. poda koji je izrađen od nabijene žbuke. Preko spomenutog poda sačuvali su se ostaci trećeg sloja koji potječe od povećeg bazena za vodu (si. 2). Sva tri sloja po sredini u smjeru od istoka prema zapadu uništeni su gradnjom sjevernoga perimetralnog zida sjeverne kultne dvorane predeufrazijevske bazilike (prva polovina 5. st.). Od spomenutoga najdonjeg bazena sa južne strane navedenog zida sjeverne kultne dvorane ništa se nije sačuvalo. Drugi sloj, tj. pod od nabijene žbuke otkriven je u vrijeme istraživanja poslije drugoga svjetskog rata i to sa sjeverne strane spomenutog zida sjeverne kultne dvorane ponad sjevernog dijela istočnog zida antičke kuće i u prigrađenoj prostoriji do sjeveroistočnog ugla velike dvorane iste antičke kuće (TI. 2, d). God. 1969. i 1970. u vrijeme zaštitnih radova na podnom mozaiku istočnog dijela ca-techumeneum-a prve bazilike do jugozapadnog ugla iste dvorane antičke kuće nađeni su ostaci zidića kanala i pod od nabijene hidrauličke žbuke sa sjeverne kultne dvorane (TI.,2, e i e 1; si. 3), koji potječu od bazena za vodu. Istom sloju pripadaju ostaci dva bazena, od kojih je jedan nađen god. 1969. u neposrednoj blizini SI. 2. Poreč. Ostaci bazena krstionice prve bazilike Fig. 2. Parenzo. Resti della piscina del battistero della prima basilica Tl. 2. Poreč. Plan nalaza na području Maurovog oratorija sa sjeverne strane Eufrazijeve bazilike: Pianta 2. Parenzo. Pianta dei trovamenti sull’ambito dell’oratorio di martire Mauro nella parte settentrionale della basilica Eufrasiana: sjeverozapadnog ugla velike dvorane antičke kuće (TI. 2, e 2; si. 4), a drugi god. 1970. 6,50m zapadno od spomenutog ugla antičke dvorane (T. 2, e 3; si. 5). Bazen se nalazi izpod poda s krupnim kockicama od opeke sjeverne dvorane (catechu-meneum) prve bazilike. Na sjevernom zidiću bazena građen je sjeverni perimetralni zid iste dvorane. Od najgornjeg bazena koji pripada trećem sloju krstionice, sačuvali su se ostaci zidića, kanal sa sjeverne strane (si. 2) i dio njegovoga podnog mozaika (si. 6). Južni dio mozaika ovog bazena nađen je u vrijeme istraživanja, koja su se na području Maurovog oratorija izvađala između dva prošla svjetska rata. No, u vrijeme kada su nađeni bez povezanog pregleda s neistraženim cijelim područjem tada nije bilo moguće utvrditi da potječu od bazena krstionice. Drugi sloj, od kojega su se sačuvali ostaci od tri bazena za vodu, nastao je poslije gradnje antičke kuće (prva polovina 3. st.). On je, kako smo spomenuli, I — ostaci najstarijeg sloja antičke arhitekture (2. st. n. e.), II —• ostaci antičkog bedema utvrđenog grada (opidum, 1. st. pr. n. e.), III a i III b — ostaci drugog sloja antičke arhitekture (terme, 1. st. n. e.?), IV, IV a, IV b i IV c — ostaci trećeg sloja antičke arhitekture (stambena kuća prva polovina 3. st.) ; 1 i 1 b —• zidovi građevnog ansambla prve bazilike; A —- srednja dvorana prve bazilike (ecclesia), B — južna dvorana prve bazilike (martyrium), C — sjeverna dvorana prve bazilike (catechumeneum): a — ulazna dvorana, C —■ catechumeneum, b — bazen krstionice, c — prostor krstionice sa zapadne strane bazena, y —• ostaci mozaika u prostoru krstionice sa zapadne strane piscine, x —• ostaci ukrasnog moizaika u prostoru catechumeneuma, z — ostaci mozaika u bazenu za krštenje krstionice prve bazilike; 1 a i 1 e — zidovi dograđene prostorije do krstionice javne crkve, d — prostor đograđene prostorije s istočne strane krstionice javne crkve, e i e 1 — ostaci bazena za krštenje krstionice javne crkve, e 2 i e 3 — ostaci bazena za čuvanje vode krstionice javne crkve; 1 d —• ostaci ugrađenog zida na prolazu iz antičke dvorane u hodnik antičke kuće, lb — zid koji je dijelio prostor catechumeneuma cd krstionice, 1 c — zidić koji je dijelio ulaznu prostoriju od prostora catechumeneuma; 2 — ostaci zidova sjeverne kultne dvorane predeufrazijevske bazilike, 2 a — ostaci zidova cisterne predeufrazijevske bazilike I —• resti del più antico strato dell’archittetura remana (1 sec. d. C.), II — resti delle mura dell’opidum (I sec. a. C.), III a e III b — resti del secondo strato della archittetura romana (terme, I sec. d. C.), IV, IV a, IV b e IV b e IV c — resti del terzo ■strato della archittetura romana (casa d’abitazione, prima parte del III sec. d. C.); le lb — muri del complesso edilizio della prima basilica; A —■ aula media onale della prima basilica (ecclesia); B — alila meridionale della prima basilica (martyrium); C — aula settentrionale della prima basilica (catechumeneum); a — aula d’entrata, C —• catechumeneum, b — piscina del battistero, c — spazio del bettistero della parte occidente della piscina, y — resti del pavimento musivo nell’ambito del battistero della parte occidentale della piscina, x — resti del piccollo tappeto musivo nel catecumenio, z — resti del pavimento musivo della vasca battesimale del battistero della prima basilica; la e 1 b —■ vano situato dalla parte orientale accanto a battistero della chiesa publica, d — vano situato accanto a battistero primitivo, e ed e 1 — resti della vasca batesimale del battistero della chiesa pubblica, e 2 ed e 3 — resti della vaschetta per acqua del battistero della chiesa pubblica; 1 d — resti del muro sul punto del passagio dell’aula a negli ambienti orientali della casa romana d’abitazione, 1 b — muro che divida lo spazio del catecumenio del battistero, le — muro che divideva l’aula d’entrata dello spazio del catecumenio; 2 —-resti dei muri dell’aula settentrionale di culto della basilica preeufrasiana; 2 a — resti dei muri della cisterna della basilica preeufrasiana SI. 3. Poreč. Ostaci jugoza-zapadnog ugla bazena za krštenje krstionice javne crkve Fig. Fig. 3. Porenzo. Resti della angolo sud-occidenta-de della piscina battesimale del battistero della chiesa pubblica nađen ponad zida te kuće. Prema tome drugi kao i treći sloj ponad njega ne pripadaju antičkoj arhitekturi. Oba su spomenuta sloja (drugi i treći) nastala u vezi preuređenja profane arhitekture u sakralnu, tj. kao dijelovi sakralne arhitekture, koja je postojala na području Maurovog oratorija. Unutrašnja je strana sačuvanog zidića malog bazena prvog najdonjeg sloja obložena hidrauličkom žbukom od pjeska, vapna i mljevene opeke, a ostatak je njenog poda izrađen od krupnih kockica od opeke. Na isti način su građeni i bazeni drugog sloja, samo što je njihova hidraulička žbuka slabije kvalitete i pod im nije rađen s krupnim kockicama od opeke, nego s hidrauličkom žbukom i tegulama. U vrijeme spomenutih istraživanja poslije drugoga svjetskog rata nije se našao nikakav trag, po kojemu bi se moglo zaključiti dai je sačuvani ostatak malog bazena prvog najdonjeg sloja pripadao antičkoj arhitekturi. Spomenuti su bazeni zidani na isti način kao i oni u antičkim i kasnoantičkim gospodarskim zgradama. No, na spomenutom području sa sjeverne strane bazilike nije postojala gospodarska zgrada za preradu maslina ili grožđa. Ukrasi na podnom mozaiku antičke dvorane uverljiva su dokumentacija da je ta prostorija pripadala obiteljskoj kući. U toj kući bi se bazen za vodu mogao nalaziti samo u kupaonici (balneum). Jedan izolirani mali bazen, SI. 4. Poreč. Ostaci bazena za čuvanje vođe za krstionicu javne crkve Fig. 4. Porenzo. Resti della vaschetta per acqua del battistero della chiesa pubblica koji je smješten u sjevernoistočnom uglu prostrane dvorane, sigurno ne potječe od kupatila obiteljske kuće. Prema tome možemo uvjerljivo zaključiti da je mali bazen prvog najdonjeg sloja građen u istu svrhu kao i oba sloja ponad njega u vezi sakralnih prostorija, koje su nastale na području antičke zgrade. Arheološkim istraživanjem dokazano je da najgornji sloj s ostacima velikog bazena potječe od krstionice, koja je postojala u istočnom dijelu prostora sjeverne dvorane prve bazilike. Donja dva sloja kao i onaj najgornji mogu potjecati samo od sakralnih prostorija, koje se spominju na ulomku sarkofaga mučenika Maura.8 Haec primitiva u sadržaju spomenutog natpisa odnosi se na prvobitni sakralni prostor, (domus ecclesiae), eius oratibus reparata est ecclesia na preuređenje prvobitnog sakralnog prostora u javnu crkvu, a duplicatus est locus na gradnju prve bazilike, koja se nalazi na istom području s dvostruko većim prostorom od restaurirane crkve." 8 Hoc cubile sanctum confesoris Mavri j nibeum contenet corpus ! hae: primitiva eius oratibus j reparata est ecclesìa |hic condigne translatus est \ ubi episcopus et confessor est factus \ ideo in honore duplicatus est locus. (A. De- grassi, Inscriptiones Italie, vol. X, fase. IX [1934] br. 64). " A. Sonje, Kompleks prve bazilike na području Eufrazijane u Poreču, Bu-letin JAZU 10, br. 1-2 (1962) 22—23. Isti, Il complesso della prima basilica SI. 5. Poreč. Ostaci drugog bazena za čuvanje vode krstionice javne crkve Fig. 5. Porenzo. Resti del secondo strato del battistero della chiesa pubblica Sadržaj natpisa na ulomku sarkofaga mučenika Maura podudara se s arheološkim nalazima, koji su nađeni na području Maurovog oratorija. Prema tome možemo uvjerljivo zaključiti da ostatak zidića s hidrauličkom žbukom i podom s krupnim kockicama od opeke (sl. 1), koji se nalaze u prvom najdonjem sloju, potječu od bazena krstionice prvobitnoga sakralnog prostora, tj. u pravom smislu od domus ecclesiae, koji je u doba progonstva u drugoj polovini 3. st. bio uređen u prostorijama antičke zgrade, od koje su se sačuvali ostaci zidova i podnih mozaika sa sjeverne strane Eufrazijevske bazilike.10 Drugi sloj, tlak od nabijene žbuke s ostacima bazena, potječe od prostora krstionice javne crkve za koju je iza 313. bio preuređen domus ecclesiae.11 Treći gornji sloj potječe od krstionice, koja je bila smještena ponad opisanih slojeva starijih krstionica, a s istočne strane sjeverne prostorije (catechumeneum) prve bazilike.12 Krstionica domus ecclesiae bila je smještena u sjevernom dijelu prostora velike dvorane antičke zgrade (TI. 1, a i TI. 3). Ona je prema običaju religioznih obreda krštenja, koji su se u njoj obavljali, od prostora velike dvorane bila odvojena zidom. Od tog su se zida sačuvali ostaci na položaju istočnog dijela zida, koji je dijelio srednju od sjeverne prostorije prve bazilike. Ulaz u krstionicu mogao je biti iz neke prostorije do atrija ili s istočne strane antičke zgrade. Bazen za krštenje, od kojega se sačuvao samo sjeverni dio (si. 1), bio je smješten među zidovima u istočnom dijelu prostora krstionice (TI. 3, p). Sudeći prema sačuvanim ostacima i njegovom položaju među zidovima bazen možemo dosta uvjerljivo rekonstruirati. On je bio otpri- nella zona della basilica Eufrasiana a Pa- renzo, Atti d VI0 Congresso lnternaz. di Arch, cristiana (Roma 1962) 800—806. Isti, sp. dj. u bilj. 2, str. 34—44, Isti, sp. dj. u bilj. 1, str. 269—274. A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 224 do 225 i 271. 11 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 224 do 227 i 272—273. 12 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 228 i 273. like širok 1,26 m, dug 1,30 m i dubok oko 80 cm. U podu je bio ukopan 50 cm do visine, koja je dodanas sačuvana. Krstionica je skupa sa bazenom za krštenje bila duga 8,20 m i široka 3 m. Mali prostor krstionice prvobitne crkve (domus ecclesiae) iz doba progonstva nije zadovoljavao potrebama prve javne crkve, one za koju je prvobitna bila preuređena iza 313. Radi toga je staru krstionicu trebalo proširiti. Prema sačuvanim arheološkim nalazima možemo uvjerljivo tvrditi da je prvobitna krstionica bila prema istoku proširena s jednom malom prostorijom (Tl. 1, b; TI. 2, d; Ti. 4, d). Od prostora krstionice javne crkve, osim spomenutih ostataka zidova njenog proširenog dijela prostora, sačuvao se i pod od nabijene žbuke. Taj pod se protezao od spomenutoga proširenog prostora preko antičkog zida na područje preko bazena za krštenje i poda prvobitne krstionice. Radi toga možemo uvjerljivo zaključiti da se krstionica javne crkve nalazila zapadno od prostorije sa podom od nabijene žbuke na području na kojemu se nalaze ostaci (TI. 4, e i e 1; si. 3) bazena za krštenje. Taj bazen je bio širok sa zidićem oko 2,64 m od sjevera prema jugu i dug oko 1,85 m. Sačuvao se visok 23 cm (vjerojatno je bio dubok oko 80 cm). Sudeći prema sačuvanim ostacima zidića bazen je u podu bio ukopan najmanje 30 cm, a najviše oko 50 cm. Prema tome možemo pretpostaviti da je pod krstionice bio na nivou poda od nabijene žbuke u prostoriji istog sloja, koja je prigrađena s njene istočne strane. Ulaz u spomenutu Si. 6. Poreč. Ostaci sjevernog dijela mozaika od bazena za krštenje krstionice prve bazilike Fig. 6. Porenzo. Resti della parte settentrionale del fondo in mosaico della vasca battesimale del battistero della prima basilica Tl. 3. Poreč. Tlocrt krstionice domus ecclesiae: K — krstionica, A — antička dvorana; a—zid koji je dijelio krstionicu od prostora antičke kuće, p — bazen za krštenje Pianta 3. Parenzo. Pianta del battistero di domus ecclesiae: K — battistero, A — aula romana ; a — muro che divideva il battistero dello spazio della casa romana d’abitazione, p — vasca batesimale istočnu prostoriju postojao je s njene južne strane (Tl. 4, f).13 Južni zid spomenute proširene prostorije protezao se prema zapadu kroz istočni zid dvorane antičke kuće u smjeru položaja zida, koji je kasnije dijelio sjevernu od srednje dvorane prve bazilike. Prema tome uvjerljiva je naša pretpostavka da je spomenuti zid, koji je sigurno pripadao sloju arhitekture prve bazilike, izgrađen u vrijeme preuređenja sjevernog dijela prostora dvorane antičke kuće za krstionicu domus ecclesiae i prema istoku proširen 13 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 226 i 273. Ti. 4. Poreč. Tlocrt krstionice javne crkve: II — gradski bedem, IV — ostaci zidova antičke kuće; A — prostor velike dvorane antičke kuće, K — prostor krstionice javne crkve; a —> zid koji je dijelio krstionicu od prostora dvorane antičke kuće, 1 a i 1 e — zidovi dograđene prostorije do krstionice javne crkve, d — prostor dograđene prostorije krstionice javne crkve, f — ulaz u proširenu prostoriju javne crkve, e i el — ostaci bazena za krštenje krstionice javne crkve, e 2 i e 3 ostaci bazena za čuvanje vode, g — ostaci zidova kanalizacije Pianta 4. Parenzo. Pianta del battistero della chiesa pubblica: II — le mura romane, IV — resti dei muri della casa romana d’abitazione; A — vano dell’aula grande della casa romana, K — vano del battistero della chiesa pubblica ; a —- muro che divideva il battistero del vano dell’aula dell’aula della casa romana, la e le — muri dello spazio ampliato della chiesa pubblica, f — entrata nello spazio ampliato della chiesa pubblica, e ed e 1 — resti della vasca ba-tesimale del battistero della chiesa pubblica, e 2 ed e 3 — resti della vasca per custodire l’acqua, g — resti dei muri della canalisazione IV tv o lm 5 Tl. 5. Poreč. Tlocrt krstionice prve bazilike: IV e i IV d — zidovi antičke kuće; A — prostor krstionice, B —• prošireni prostor krstionice, P — bazen za krštenje, C — prostor catechumeneuma; x— ukrasno polje na podu catechumeneuma; V —< zid proširenog prostora krstionice javne crkve; 1 e i 1 b — ostaci zida prve bazilike, 1 d —• ostaci zida koji je dijelio prostor catechumeneuma od krstionice. Pianta 5. Parenzo. Pianta del battistero della prima basilica: IV e e IV d ■—- muri della casa romana; A — vano del battistero, B —• parte prolungata del battistero, P — vasca battesimale, C — vano del catecumenio; x — tapeto musivo sul pavimento del catecumenio ; V —■ muro del vano prolungato del battistero della chiesa pubblica; 1 e e 1 b — resti del muro della prima basilica, 1 d — resti del muro che divideva il vano del catecumenio dal battistero u vrijeme preuređenja domus ecclesiae u javnu crkvu. Krstionica javne crkve, osim bazena za krštenje imala je još dva mala bazena za čuvanje vode, koja je služila za mjenjanje i dopunjevanje vode u piscini. Ostaci tih bazena, kako smo spomenuli, sačuvali su se jedan u neposrednoj blizini, a drugi 6,50 m zapadnije od zapadnog zida velike dvorane antičke kuće. Prema navedenim podacima restauracija domus ecclesiae u javnu crkvu mogla je biti mnogo opširnija nego što danas možemo predočiti. Ostaci krstionice prve bazilike mnogo su se bolje sačuvali od opisana sloja starijih krstionica, koje su postojale na istom položaju (TI. 5; si. 7). Prema pregled- SI. 7. Poreč. Restaurirani podni mozaik za krštenje i prostora sa njegove zapadne strane krstionice prve bazilike Fig. 7. Parenzo. Pavimento musivo restaurato della piscina e dello spazio nella parte a ovest della vasca del battistero della pisibasilica preeufrasiana nosti njenih ostataka uverijiva su nam tumačenja i o postojanju spomenutih starijih krstionica. Treći najgornji sloj krstionice prve bazilike nalazio se u sklopu arhitekture građevnog ansambla prve bazilike, koja je građena u drugoj polovini 4. st.14 Njen položaj je s istočne strane sjeverne dvorane prve bazilike. U nju se ulazilo iz catechumeneuma, koji je sa zapadne strane prema bazilici imao malu ulaznu prostoriju (TI. 2, a). Sjeverna se strana krstionice nije protezala do sjevernoga peri-metralnog zida prve bazilike, već samo do sjevernog zida velike dvorane antičke kuće (TI. 4, e). Bazen za krštenje je bio u istočnom dijelu njena prostora, konstruiran sa zidićem, koji je debeo 20 cm. S južne njene strane do zida, koji je dijelio sjevernu od srednje prostorije prve bazilike imao je kanal za oticanje vode. S tim 14 A. Sonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 234 i 281; vidi navedenu literaturu o bilješki 9 ove radnje. zidićem i kanalom lomljen je pod od nabijene žbuke krstionice prve javne crkve. Bazen za krštenje je bio pačetvorinaste osnove, koji je bez zidića bio dug oko 2,20 m, toliko je otprilike bio i širok (oko 2 m). Krstionica je bila široka 3 m. Njen prostor pred piscinom je dug 3,20 m, a cijeli prostor sa piscinom 6,50 m, za 1,80 m je bio kraći od prostora prvobitne krstionice. Dno piscine, koja je izrađena s mozaikom, za 19 cm je povišeno od podnog mozaika zapadnog dijela krstionice. Tu je mozaik ukrašen s kombinacijom osmorokuta povezanih na uglovima sa manjim kvadratima. U osmorokutima su kvadratične rozete, gordijski čvorovi i svastike (si. 7). Mozaik je na dnu bazena za krštenje ukrašen s tri niza simboličnih motiva: prvi najširši je cantharos sa pupoljcima na kraju vitica i ostacima gordijskih čvorova; u drugom užem je vrč s viticama; u trećem vrlo uskom su jednostavne rozete. Opisani motivi uokvireni su geometrijskim motivima, oko kojih obilazi valovita vitica (si. 7). Taj je mozaik, kako smo spomenuli, po sredini uništen sa sjevernim zidom sjeverne kultne dvorane predeufrazijevske bazilike. Njegovi dijelovi s južne strane spomenutog zida kultne dvorane bili su otkriveni za vrijeme istraživanja koja su se izvađala između TI. 6. Poreč. Tlocrt građevnog ansambla predeufrazijevske bazilike: A —■ bazilika, B —■ sjeverna kultna dvorana (martyrium), C — narteks, D — prostor između narteksa i .krstionice, E — krstionica, F —- ostaci zidova sa zapadne strane cisterne i sjeverne kultne dvorane; a — koma klupa za svećenike u bazilici, b — ostaci nepoznatog zida, c — niša sa sudom i rešetkom za pranje ruku i nogu kod ulaza u baziliku, d — cisterna, p — mala prolazna dvorana iz bazilike u hodnik koji je povezivao prostorije sa sjeverne strane bazilike, r —■ prostorija s istočne strane impluvija, s — prostorija za ritualna pranja svećenstvu prije religioznih funkcija, t i u istočni prostor između bazilike i sjeverne kultne dvorane, v — ulaz iz bazilike u prostor između nje i sjeverne kultne dvorane; e, f, g, i — otvoreni prolazi kultne dvorane, 1 — korna klupa za svećenike u kultnoj dvorani, k —• ulaz u sjevernu kultnu dvoranu; X, y, ß, w, y> — ulazi u prostore sa zapadne strane kultne dvorane i cisterne; z — ulaz u narteks, Y — ostaci zida sa sjeverne strane oktogona, g — ostaci zida sa lezenom šesnajstorokutnog ophoda krstionice, n — gradski bedem Pianta 6. Parenzo. Pianta del complesso edilizio della basilica preeufrasiana: A — basilica, B aula settentrionale del culto (martyrium), C — nartece, D — vano tra nartece e basilica, E — battistero, F — resti dei muri della parte occidentale della cisterna e dell’aula settentrionale del culto; a — subsellium, b — resti del muro sconoscito, c —1 nichia col lavabo e con la grata per lavare le mani e le piedi presso l’entrata nella basilica, d — cisterna, p — piccolo vano sul passaggio della basilica nel coriidoio quale conduceva negli ambienti settentrionali del complesso edilizio della basilica preeufrasiana, r — vano della parte orientale del impluvio, s —- vano per abluzioni rituali del clero prima le funzioni religiose, t ed u —■ vani orientali tra la basilica e l'aula settentrionale del culto, v —• entrata della basilica negli ambienti settentrionali; e, f, g, ed i — passaggi aperti, dell’aula settentrionale del culto, 1 — subsellium nell’aula settentrionale del culto, k — entrata nell'aula settentrionale del culto; X, y, fi, w, ip — entrata nei vani della parte occidentale dell’aula settentrionale del culto e della cisterna; z —• entrata nel nartece, Y — resti del muro della parte settentrionale del ottagono, g — resti del muro con la lesena del deambulacro a sedici lati del battistero, n — le mura cittadina Si. 8. Poreč. Kanal s istočne strane impluvija pređeufrazijevske bazilike Fig. 8. Parenzo. Canale ad est delïmpluvio della basilica preeufrasiana dva svjetska rata.15 16 Dijelovi istog mozaika sa sjeverne strane spomenutog zida kultne dvorane otkriveni su poslije drugoga svjetskog rata.10 Ukras mozaika u bazenu za krštenje vrlo je jednostavan bez naglašenih kolorističkih efekata. On je većim dijelom rađen s kockicama koje su slagane prema krivinama i oblicima prikazanih motiva (opus vermiculatum). Pod sa zapadne strane bazena ukrašen je i rađen kao mozaici u srednjoj i južnoj dvorani prve bazilike, samo što su njegove kockice nešto veće od onih na podnom mozaiku spomenutih dvorana. Vjerojatno je prostoru krstionice prve bazilike pripadala prostorija sa njene istočne strane, ona s kojom je bila proširena prvobitna krstionica. Krstionica pređeufrazijevske bazilike. Građevni ansambal pređeufrazijevske bazilike sigurno nije bio bez krstionice. Ona je uz rezidenciju i katedralu porečkog biskupa bila neophodno potrebna u prvoj polovini 5. st. U to vrijeme kršćanstvo su u Poreču masovno primali širi slojevi društva. Molajoli pretpostavlja da je krstionica pređeufrazijevske bazilike bila u prostoriji koja se nalazila na području Mau-rovog oratorija između bazilike i sjeverne kultne dvorane, gdje se nalazi rešetka za oticanje vode (TI. 6, s).17 S istraživanjem god. 1969. i 1970. u vezi konzervatorskih 15 B. Molajoli, sp. dj. u bilj. 7, str. 17 B. Molajoli, sp. dj. u bilj. 7, str. 11 i 12, si. 4. 30. 16 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 1, str. 259 i 260, SI. 9. Poreč. Ostaci zapadne strane zida južnog trijema atrija Eufrazijeve bazilike Fig. 9. Parenzo. Resti della parte occidentale del muro del portico meridionale dell’atrio della basilica Eufra-siana radova na podnim mozaicima prostorija u Maurovom oratoriju s istočne strane cisterne utvrđeno je da je rešetka impluvija u otvorenom prostoru do cisterne kanalom povezana sa rešetkom u spomenutoj prostoriji (si. 8). Voda je tim kanalom oti-cala svakako prema rešetki u prostoriji i otuda najvjerojatnije prema sjeveru u more ili se gubila u propusnom terenu sa vruljama borčate vode. Kanalom, koji je vodio iz rešetke impluvija, sigurno je oticala voda iz okolnih krovova. U taj kanal je mogla dospjeti i nečista tekućina. Da je spomenuta prostorija sa rešetkom bila krstionica, njen kanal za oticanje vode ne bi bio povezan sa javnom kanalizacijom. Stari kršćani su veliku brigu posvećivali pažnji da se voda iz bazena za krštenje ne bi mješala s nekom sporednom ili javnom kanalizacijom. Spomenuta mala prostorija sa rešetkom za oticanje vode po svom položaju ne bi mogla biti krstionica jedne reprezentativne bazilike. Ona se nalazila uklopljena među prolazima, s kojima je bila povezana s prostorom sjeverne kultne dvorane i predeufrazijevskom bazilikom. To je najvjerojatnije bila prostorija za obavljanje ritualnih pranja svećenstvu prije religioznih funkcija.18 U njoj nije nađen nikakav trag bazena za krštenje. Po- 18 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 252 i 300. SI. 10. Poreč. Ostaci poligonalnog zida sa lezenom od ugla šesnajstorokutnog ophoda krstionice predeufrazijevske bazilike Fig. 10. Parenzo. Resti del muro poligonale con la lesena dell’angolo dell’ambulacro a sedici lati della basilica preeufrasiana ložaj krstionice predeufrazijevske bazilike treba tražiti na drugom, nesumljivo istaknutijem položaju, nego što je onaj gdje se nalazi prostorija sa rešetkom za oticanje vode. Krstionica sa zapadne strane atrija po svom položaju mogla je postojati kao dio građevnog ansambla predeufrazijevske i Eufrazijeve bazilike (TI. 6, E). Ona se nalazi sa zapadne strane longitudinalne osi obiju bazilika — predeufrazijevska je pregrađena ze Eufrazijanu. Forlati, tumačeći odnos krstionice prema zapadnom trijemu atrija, smatra da je krstionica građena prije atrija građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike, tj. da je pripadala građevnom ansamblu predeufrazijevske bazilike.19 Sigurno je da zidovi krstionice nisu konstruktivno vezani sa zidovima atrija, koji pripada građevnom ansamblu Eufrazijane. To se jasno zapaža na zapadnom kraju zida sjevernog trijema atrija. Tu se na sjevernoj strani oktogona krstionice sačuvao ostatak fresko slikarije. Ta freska nije pripadala crkvi Gospe od poroda.20 Ona je nastala prije sredine 6. st. kada je podignuta Eufrazijeva bazilika. Zid atrija je do freske prizidan. Spomenuta je freska nastala nešto kasnije od iluzionističke freske od koje su se sačuvali ostaci na južnoj strani oktogona krstionice.21 Tokom arheo- 19 F. Forlati, Monumenti bisantini della Venezia Giulia, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 47 (1953) 41 20 A. Sonje, Prilog problematici ka- sno-antičke freske u Poreču, Živa antika 10 (1960) 230. 21 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 20, str. 223—236. loških istraživanja, koje je vodio Prelog god. 1958. s južne strane krstionice,22 utvrđeno je da zapadni kraj zida južnih arkada atrija nije konstruktivno vezan s oktogonom krstionice (si. 9). Pravokutne udubine, koje se nalaze na sjevernom i južnom zidu oktogona, nisu zidne niše. To su zazidani prolazi kroz koje se, kako kaže Verzone, ulazilo u oktogon krstionice.23 S vanjske strane južnog ulaza sačuvali su se in situ dovratnici, koji su rađeni od domaćeg mekog vapnenca i ukrašeni s kasnoantičkom profilacij om. Isti su takvi dovratnici i na prolazu na sjevernom zidu oktogona. Danas se oni nalaze na sjeverozapadnoj strani oktogona, gdje su postavljeni kada su u srednjem vijeku bila postavljena nova vrata. Nalazi, koji su oko krstionice otkrili Deperis24 i Frey,25 nisu ostaci supstruk-cija. To su ostaci zidova prostorija krstionice, koji više ne postoje. Ostatak zida šestnajstorokutnog ophoda krstionice, kojega je otkrio Frey, ponovo je bio nađen god. 195 8.26 Tada je utvrđeno da je spomenuti ostatak zida s vanjske strane imao lezenu (si. 10) i da njegov položaj odgovara jednom uglu šesnajstorokutnog ophoda, koji se nalazio oko oktogona (TI. 6, g).27 Donji dio zida oktogona deblji je od gornjeg. Radi toga je spomenuti donji dio zida prema vani istaknut na prolazu u gornji tanji njegov dio. Tu vanjsku istaknu-tost zida ne možemo drukčije protumačiti, ako ne kao naslon da se na njega može položiti krovna konstrukcija šesnajstorokutnog ophoda. Gore navedena vrata na sjevernoj i južnoj strani oktogona ne bi bilo potrebno graditi za danas postojeći nivo poda kao i sačuvane ostatke bazena za krštenje iz sredine 6. st. Podvratnici tih vrata niži su od poda oko spomenute piscine. Kroz vrata, kojima su pripadali navedeni podvratnici, ulazilo se u oktogon kada je njegov pod bio na nivou, koji je stratigrafski odgovarao nivou poda i piscine krstionice predeufrazijevske bazilike. Klesarski obrađena litica, koja je vidljiva ispod sloja piscine krstionice Eufrazijevske bazilike, dokazuje da je u oktogonu postojao stariji pod koji odgovara nivou pod vratnika spomenutih vrata na sjevernoj i južnoj strani zida oktogona. Ispod dna sačuvane piscine krstionice Eufrazijeve bazilike nalazi se 15 cm debeo sloj nabacane zemlje. Radi toga možemo uvjerljivo tvrditi da litica nije trebalo snizivati i klesarski obrađivati da bi se moglo izraditi udobij eno dno bazena za krštenje krstionice Eufrazijeve bazilike. Nadvratnik ulaznih vrata u oktogon iz atrija lomljen je da bi se u njihov otvor moglo umetnuti do vratnike, koji su od istog materijala i na isti način profilirani kao i dovratnici, koji su sredinom 6. st. bili ugrađeni u otvore vrata zapadne fasade predeufrazijevske bazilike.28 Na ostacima starog nadvratnika, koji je rađen od domaćeg kristaličnog vapnenca, sačuvali su se ostaci plošno stiliziranih križeva (si. 11). 22 A. Šonje, Il battistero della basilica Eufrasiana di Parenzo — problema di datazione, Actes du Xll° Congrès Internat. des Études Byzant. 3 (Beograd 1964) 372—378. 23 P. Verzone, L’architettura religiosa dell’ Alto Medio Evo nell’Italia settentrionale (Milano 1942) 52, bilj. 3. 24 P. Deperis, Parenzo Cristiana, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 14 (1898) 416—417. 25 D. Frey, Neue Forschungen und Grabungen in Parenzo, Mitt. d. Zentral-Komm. NF 13 (1887) 118 i 179. 26 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 22, str. 374, bilj. 9. 27 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 2, str. 47. 28 A. Amoroso, SS. Giuliano e Demetrio Martiri, Atti e mem. d. Soc. istr. arch„ e štor. pat. 14 (1898) 115. F. Babudri, Le antiche chiese di Parenzo, ibidem 27 (1912) 190. SI. 11. Poreč. Rekonstrukcija ulaznih vrata u oktogon krstionice pređ-eufrazijevske bazilike Fig. 11. Parenzo. Ricostruzione dell’entrata nell’ottagono del battistero della basilica preeufrasiana Rustična obrada i plošnost spomenutih križeva potvrđuje Prelogovo tumačenje da zgrada krstionice pokazuje vrlo jednostavne oblike, koji pripadaju više 5. nego 6. st.29 Krstionica se predeufrazijevske bazilike nalazila sa zapadne strane zatvorenog dvorišta. Ona je bila složena od oktogona i šesnajstorokutnog ophoda, s najvećim diametrom od 8,90 m. Oktogon, širok 3,85 m, bio je povišen ponad krova ophoda. Njegovi su se prozori nalazili na tom povišenom dijelu. U oktogon se ulazilo neposredno iz dvorišta, vjerojatno kroz ulazni pretprostor. U donjem dijelu unutrašnje strane zida uzidane su polukružne niše na četiri strane oktogona. Šesnajstorokutni ophod je imao lezene na uglovima (TI. 6). Nesumljivo je taj ophod bio razpodjeljen na više prostorija. Iz dvije prostorije se ulazilo u oktogon kroz vrata, koja su postojala na sjevernoj i južnoj strani. Sačuvani ostatak zida sa sjeverne strane oktogona jedini je poznati ostatak poprečnog zida, koji je dijelio prostor šesnajstorokutnog ophoda na više prostorija. Sačuvani ostaci fresko slikarije na sjevernoj i južnoj strani oktogona uvjerljiva su dokumentacija da je prostor ophoda bio oslikan fresko slikarijama.30 Ako je ophod bio oslikan, tada su i zidovi oktogona bili ukrašeni freskama. Krstionica je prema potrebama religioznih obreda trebala imati komunikativnu vezu s prostorom bazilike. Ta povezanost se mogla odvijati kroz nadkriven prostor jedne od bočnih strana zatvorenog dvorišta do narteksa bazilike. Radi toga možemo predpostaviti da je zatvoreno dvorište između narteksa bazilike i krstionice moglo biti uređeno poput atrija s natkrivenim trijemovima sa sjeverne i južne strane zatvorenog dvorišta. Ali, o trijemovima, izuzevši narteks pred pročeljem bazilike, ne 29 M. Prelog, Poreč, grad i spomenici 30 A. Sonje, sp. dj. u bilj. 20, str. (Beograd 1957) 119. 223—236. SI. 12. Poreč. Zapadna strana atrija s oktogonom krstionice Fig. 12. Parenzo. Parte occidentale dell’atrio con l’ottagono dal battistero razpolažemo nikakvim podacima, osim indicija da je trijem mogao postojati sa sjeverne strane dvorišta. Na zapadnom kraju sjevernog perimetralnog zida sačuvao se ostatak luka, koji upućuje da se je taj zid nastavljao prema zapadu na položaju sjevernog perimetralnog zida zatvorenog dvorišta. Moguće bi se arheološkim istraživanjem današnjeg atrija našli pouzdani podaci o sjevernom trijemu zatvorenog dvorišta predeufrazijevske bazilike kao i o njenom narteksu, koji nam nije dovoljno poznat prema Deperisovom opisu izvedenih istraživanja.31 Krstionica Eufrazijeve bazilike. U vrijeme, kada je biskup Eufrazije sredinom 6. st. izvađao restauraciju predeufrazijevske bazilike, tada je njena krstionica bila uklopljena u novo sagrađen atrij (si. 12). S gradnjom zapadnog dijela atrija bio je uklonjen istočni dio šesnajstorokutnog ophoda. Tom je prilikom bio povišen pod u oktogonu na nivo koji je odgovarao visini podnog mozaika u Eufrazijevoj bazilici i pločnika atrija. U otvor su istočnih vrata oktogona bili umetnuti mramorni dovrat-nici, koji su kasnije prenešeni na ulaz u kapelu sv. Križa, a danas se nalaze na vratima sjeverozapadne strane atrija.32 S umetanjem tih dovratnika, koji su od istog 31 D. Deperis, sp. dj. u bilj. 24, str. 32 A. Amoroso, sp. dj. u bilj. 28, str. 415. 115. F. Babudri, sp. dj. u bilj. 28, str. 190. A. Šonje, sp. dj. u bilj. 22, str. 376. materiala i na isti način profilirani kao i đovratnici na ulazima pročelja Eufrazijeve bazilike, lomljen je stariji nad vratnik ulaznih vrata na istočnom zidu oktogona. U sredini oktogona postavljen je novi bazen za krštenje. Od bazena se sačuvala gotovo čitava podloga s ostacima oplate od mramornih ploča, debele od 2 do 2,50 cm. Podloga je sastavljena od hidraulične na vlagu otporne žbuke, koja je izrađena od pijeska, vapna i sitno tučene opeke. Mramorna je oplata bila većinom od svijetlo sivkastog mramora kao stupovi i pluteji Eufrazijeve bazilike. Bazen je u osnovi šesto-rokutan. No, ako uzmemo u obzir tri stranice prema ulaznim vratima gdje se nalaze stepenice, tada je njegov opseg u horizontalnom presjeku po sredini bio osmoroku-tan. Dubok je 70 cm i širok u najvećem dijametru 1,60 m. Dvije su stepenice išle oko cijelog bazena, osim s istočne strane, gdje su bile tri stepenice. Te su silazne stepenice bile široke oko 18 cm i visoke oko 23 cm. Ostale su stepenice široke 20 cm i visoke 35 cm. U zapadnom dijelu bazena na južnoj i sjevernoj njegovoj strani ponad gornje stepenice sačuvali su se ostaci ploča od kamena. Te ploče debele oko 15 cm od zapadne strane bazena su udaljene 35 cm. Neprihvatljivo bi bilo tumačenje da su to ostaci jedne monolitne ploče, koja je dijelila bazen na dva dijela. Jer u slučaju, da je spomenuta ploča prostor bazena dijelila na dva dijela, tada bi tragovi te ploče trebali biti izraženi na ostacima donje stepenice i dna bazena. Radi toga možemo uvjerljivo tvrditi da spomenuti ostaci kamenih ploča ne potječu od pregrade, koja je bazen dijelila na dva dijela. To su ostaci kamenih ploča, koje su samo dijelomično bile izbočene na sjevernoj i južnoj strani prema unutrašnjosti i to samo u njegovom gornjem dijelu ponad donje stepenice. Danas je teško protumačiti funkciju tih ploča. Najvjerovatnije su one služile da se na njih mogu rukom pridržati osobe, koje su u bazen silazile da prime sakramenat krštenja. Bazen je bio ograđen s 8 stupica na uglovima ograde koja je bila složena od 7 pluteja. Ulaz je sa silaznim stepenicama dug 70 cm. On je bio ograđen s dva prema zapadu koso položena pluteja — s istočne je strane bio širok 1,40 m, a sa zapadne 90 cm. Najvjerovatnije su se od njegove ograde sačuvala četiri stupica i dva pluteja, koji se čuvaju u zapadnom dijelu južnog trijema atrija.33 Stupici su nosili nebnicu (baldahin), od koje nije ništa poznato, osim vješt o jednoj golubici koja se nalazila u njenom zenitu.34 Vjerojatno je u oktogonu predeufrazijevske bazilike bila ugrađena mala apsida poput onih, koje su se sačuvale kod oktogonalnih krstionica 5. i 6. st. na gornjem Jadranu (Grado i Akvileja). Položaj apside možemo očekivati na sjeveroistočnoj strani oktogona sa sjeverne strane ulaznih vrata. Tu se nalazi restaurirana niša na zidu oktogona predeufrazijevske bazilike. Na istom su položaju bila vrata, kroz koja se ulazilo u crkvicu Gospe od poroda, koja je u atriju sagrađena krajem 14. st.35 Na spomenutom sjeveroistočnom zidu oktogona sačuvali su se ostaci polukružnog luka, kojega kamenje s vanjske strane izbija iz zida. Gornji dio oktogona bio je povišen da se uskladi prema visini krova novosagrađenog atrija i pročelja Eufrazijevske bazilike. Na tom njegovom povišenom dijelu 33 Ti su stupici nađeni kod crkve Gospe od Anđela na Trgu slobode u Poreču (A. Amoroso, Basilica Eufrasiana, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 24 [1908] 177—178). 34 A. Amoroso, sp. dj. u bilj. 33, str. 177. 35 F. Babudri, La basilica Eufrasiana di Parenzo, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 28 (1912) 191—192. izgrađeni su novi prozori sa polukružnim lukom i tranzenama.36 Dimenzije su tih prozora bile nešto manje od današnjih prozora.37 Stara vrata na sjevernoj i južnoj strani oktogona, radi povišenja nivoa poda restaurirane krstionice nisu više mogla služiti kao prolazi. Na njihovom su položaju izgrađene kvadratične niše, koje su pored postojećih polukružnih davale slikoviti izgled prostoru oktogona. Prema činjenici, što su bila zatvorena spomenuta vrata, uvjerljivo možemo zaključiti da zapadni dio šesnajstorokutnog opsega poslije restauracije krstionice sredinom 6. st. nije služio u svrhu, za koju je bk» građen. No, njegov je zapadni dio mogao biti sačuvan i poslije spomenutih restauracija u cilju da se istakne estetski ugođaj odnosa krstionice prema zapadnoj strani atrija. Krstionica je u ranom srednjem vijeku bila uzdržavana. Vjerojatno su u tom razdoblju izvršene neke pregradnje na njenoj zapadnoj strani. U vrijeme kada je podignut romanički zvonik, zapadni je dio šesnajstorokutnog ophoda bio uklonjen. Tada je na zapadnom zidu oktogona bio' otvoren prolaz, kroz koji se ulazilo u zvonik. Polukružni luk i menzole na prelazu od zida u luk tipični su za romaničku arhitekturu u Istri.38 Na sjeverozapadnom zidu oktogona otvorena su nova vrata da bi se iz područja sa sjeverne strane zvonika moglo ulaziti u oktogon krstionice. Na taj su prolaz prenešeni dovratnici vrata, koja su postojala na sjevernoj strani oktogona, gdje se danas nalazi pravokutna niša.39 Ostaci bazena za krštenje porečke domus ecclesiae iz druge polovine 3. st. jedini su materijalni dokaz krstionice, koja je postojala u doba progonstva prije 313. na području zapadnog rimskog carstva. Premda se bazen porečke krstionice sačuvao samo u ostacima, ipak se on prema arheološkoj dokumentaciji 36 A. Šonje, Problematika zaštite krstionice Eufrazijeve bazilike u Poreču, Zbornik Poreštine 1 (1971) 355. 37 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 36, str 360. 38 Iste menzole nalaze se na otvorima vrata na južnom zidu starokršćanske crkve sv. Marije benediktinske opatije sv. Mihovila na Limu. Vrata spomenute crkvice na Limu izgrađena su sredinom 11. st. da bi se iz starije crkvice moglo ulaziti u romaničku crkvu sv. Mihovila. 39 Krstionica je tokom stoljeća propadala. Zbog toga je najkasnije krajem 14. st. bila napuštena. Krajem tog stoljeća je sagrađena spomenuta crkvica Gospe od poroda, koja nije bila harmonijski uklopljena u arhitekturu atrija. Zapadni ulaz u spomenutu crkvu bio je probijen kroz zid krstionice. Porečka bazilika i njena krstionica nisu bili u povoljnim prilikama u 15. st., zatim sve do 17. st. u vrijeme kada su kuge često harale u Poreču (C. de. Franceschi, La ca-tedrale di Parenzo e suoi restauri nei secoli XVII e XVIII, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 45 [1933] 365). U 17. st. je biskup, napustivši Poreč, ukrašavao kapelu svoga dvorca u Vrsaru s mramorom zapuštene bazilike (A. Amoroso, Basilica Eufrasiana — spogliature e reminiscenze, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 24 [1908] 177—178). U drugoj polovini 17. st. krstionica je bila djelomično porušena kao i zapadni dio atrija (C. de Franceschi, sp. dj. 365). 10. augusta 1710. gradsko vijeće donijelo je odluku, koja nije bila izvršena, da se krstionica sruši (A. Amoroso, sp. dj. 25 [1909] 175). Krstionica nije popravljana tokom 17. st. (C. de Franceschi, sp. dj., 366). Ona se nije popravljala niti 1764. god. kada je biskup Negri popravio krovište bazilike, niti god. 1844. do 1846. kada je biskup Peteani na bazilici izva-đao opsežne restauratorske radove (A. Amoroso, sp. dj., 175), a niti 1866. kada je restauriran atrij (A. Amoroso, sp. dj. 177). Ona je u ruševnom stanju bila sve do 1881, kada je prvi put restaurirana (A. Amoroso, sp. dj., 178). Tada su gornji djelo vi njenih zidova bili prezidani i u njih ugrađeni novi kvadra-tični prozori (si. 11). God. 1935. bila je drugi put restaurirana. Tada su kvadra-tični prozori iz prve restauracije bili za-mjenjeni s polukružnim. može usporediti sa piscinom nešto starije krstionice domus ecclesiae u Dura-Europos na Eufratu u Mezopotamiji (232—256).40 Porečka je krstionica skupa sa bazenom na isti način smještena i građena kao spomenuta krstionica u Dura-Europos. Njihov je jednostavan i pravougaoni bazen smješten na užoj strai prostorije pačetvorinastog tlocrta. Obje su smještene u sklopu sakralnih prostorija, s kojima su pravile cjelinu ambijenta domus ecclesiae. Porečka je nastala pregrađivanjem sjevernog dijela prostora dvorane antičke kuće. Prema opisu i sačuvanim ostacima porečke krstionice uvjerljivo možemo zaključiti, koliko je danas poznato, da je konstrukcija i smještaj krstionica kućnih crkava u doba progonstva na zapadnom djelu rimskog carstva na isti način bio razvijen kao i na istočnom njegovom dijelu. U biskupskim su se centrima na području rimskog carstva u 3. st. gradile jednostavne pravougaone krstionice sa slično konstruiranim bazenima za krštenje. Te su krstionice bile, koliko nam je poznato, dio cjeline prostorija domus ecclesiae. To je do danas jedini poznat primarni oblik i smještaj krstionica, koje su građene u sklopu kućnih crkava u doba progonstva. Krstionica prve javne crkve, za koju je bila iza 313. preuređena domus ecclesiae, nalazila se na položaju prvobitne krstionice. Njen bazen za krštenje preuređene krstionice nije bio u istočnom dijelu prostorije kao onaj stariji, nego u zapadnom dijelu njenog prostora, a oponašao je pravougaoni oblik bazena za krštenje starije krstionice domus ecclesiae. Starija je krstionica prema istoku bila proširena s jednom malom prostorijom. Sa zapadne strane piscine bila su izrađena dva mala bazena, u kojima se čuvala kao rezerva posvećena voda za mjenjanje i dopunjavanje vode u piscini krstionice. Ostaci preuređene krstionice vrlo su zanimljivi kao dokumentacija o genezi krstionica u lokalnim sredinama. Njena piscina neposredno iza oslobođenja kršćanstva imitira na istom području piscinu krstionice iz doba progonstva. Treći sloj krstionice na položaju Maurovog oratorija sastavni je dio arhitekture građevnog ansambla prve bazilike, koja je podignuta u osmom deceniju 4. st.41 Njeni se ostaci nalaze ponad spomenuta dva sloja od kojih donji potječe od domus ecclesiae i drugi gornji od prve javne crkve. No, ona je nastala samostalno, premda su za njenu gradnju korišteni zidovi starijih krstionica. Smještena je s istočne strane catechumeneum-a. Zid, koji je dijelio krstionicu od catechumeneum-a, nalazi se nešto istočnije od zapadnog zida velike dvorane antičke kuće, koji je sa zapadne strane zatvarao prostor starijih krstionica. Položaj krstionice prve porečke bazilike, koje je cijeli opseg konačno utvrđen za vrijeme istraživanja poslije drugoga svjetskog rata, ne nalazi se s južne strane srednje dvorane (ecclesiae) prve bazilike kako je Gnirs bio pretpostavio analogno prema sačuvanom tlocrtu Teodorove bazilike (prva polovina 4. st. — neposredno iza 313) u Akvileji.42 Premda je krstionica prve porečke bazilike građena poslije spomenute Teodorove bazilike, ipak ona nije morala biti građena pod neposrednim utjecajem iz Akvileje. Jednostavna pačetvorinasta piscina krstionice prve porečke bazilike imitira konstrukciju i oblik na istom mjestu bazene za krštenje starijih krstionica. Isto tako i njen prostor oponaša oblik * 46 40 F. van der Meer, Ch. Mohrmann, 41 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 1, str. 270. Bildatlas der frühchristlichen Welt (1959) 42 A. Gnirs, sp. dj. u bilj. 4, str. 165 46 i 129. do 181. ambijenta starijih krstionica koje su kao i krstionice prve bazilike bile sastavni dio prostora jedne građevne cjeline. Jednostavan pravougaoni prostor općenito su, osim izuzetka (lateranska krstionica u Rimu bila je okrugla), imale krstionice koje su građena tokom 4. st. (od 313. do devetog decenija istog stoljeća) u kršćanskom svijetu na istočnom i zapadnom dijelu Rimskog carstva. Pored toga što se položaj, konstrukcija i oblik prostora krstionice prve bazilike u Poreču podudara s načinom gradnje krstionica koji je prevladavao u kršćanskom svijetu tokom 4. st., ona je građena kao nastavak istog načina njenom položaju postojećih starijih krstionica kakav se bio formirao kod krstionice domus ecclesiae iz doba progonstva prije 313. Krstionica građevnog ansambla predeufrazijevske bazilike, koja je građena u trećem deceniju 5. st.,43 po svom položaju sa zapadne strane atrija, a u produženju uzdužne osi srednje lađe bazilike, po konstrukciji i oblikovanju prostora nema ništa zajedničkog sa krstionicama, koje su postojale na području starijih sakralnih objekata u Maurovom oratoriju sa sjeverne strane Eufrazi-jane. Njena se gradnja prema navedenim karakteristikama položaja, konstrukcije i oblikovanja prostora ne može direktno povezivati s sačuvanim starokršćanskim krstionicama kao ni s onim koje su poznate prema arheološkim nalazima. Grabar ističe vrijednost položaja i konstrukcije porečke krstionice. On navodi da je ona jedina do danas sačuvana od starokršćanskih krstionica, koje su bile smještene sa zapadne strane atrija, a u produženju uzdužne osi srednje lađe bazilike.44 Njegovo je mišljenje djelomično prihvatljivo. Porečka se krstionica zaista danas nalazi sa zapadne strane atrija. No, ona je građena prije atrija i to sa zapadne strane narteksa — vjerojatno sa zapadne strane zatvorenog dvorišta predeufrazijevske bazilike. Ona je kasnije ugrađena na zapadnoj strani atrija, koji je građen sredinom 6. stoljeća u vrijeme, kada je biskup Eufrazije temeljito restaurirao predeufrazijevsku baziliku. Radi navedenih razloga gradnju porečke krstionice ne možemo povezati direktno sa starokršćanskim krstionicama, koje su se sa zapadne strane atrija gradile u sjevernoj Italiji (Como, Brescia i Novara). Njen se postanak ne može povezati niti sa krstionicom, koja se nalazila sa zapadne strane atrija bazilike u Akvileji. Građevni ansambal akvilejske katedrale s atrijem i krstionicom podignut je na području s južne strane Teodorove bazilike iza provala Huna, koji su Akvileju razorili god. 452. Položaj je porečke krstionice sličan sa pozicijom porušene krstionice katedrale u Puli i katedrale arijanaca (S. Spirito) u Raveni. Ona u Puli bila je smještena nešto asimetrično prema uzdužnoj osi bazilike, a ravenska odstupa od te harmonijske pozicije, smještena južno od uzdužne osi bazilike. No obje su spomenute krstionice građene poslije porečke — pulska krajem 5. st.,45 a ravenska za vrijeme Teodorikove vladavine (493— 526).46 Građevni ansambal predeufrazijevske bazilike građen je iza kako je Teodozije kršćanstvo proglasio državnom vjerom. U to vrijeme crkvena općina 43 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 260 i 309. 44 A. Grabar, Basilique et baptistère groupés de part et d’autre de l’atrium, Vjesnik za arh. i hist, dalmat. 56—59 (1954-57) 225—230. 45 M. Mirabella Roberti, Il duomo di Pola (Pula 1943) 15. B. Marušič, Kasnoantička Pula (Pula 1967) prilog 2. 40 M. G. Breschi, La cattedrale ed il battistero degli ariani a Ravenna (Ravenna 1965) 10. s organiziranom hierarhijom u Poreču je vršila važnu ulogu u privatnom i javnom životu grada. Pozicija starijih sakralnih objekata na području Maurovog oratorija nalazila se u sporednom dijelu urbanog plana antičkog Poreča. Pozicija nove krstionice, gradnjom građevnog kompleksa predeufrazijevske bazilike dobila je istaknuto mjesto u urbanom organizmu kasnoantičkog grada. Nova je bazilika podignuta na području gradske četvrti sjeverno od sporednog karđa. Njen narteks se nalazio na položaju do spomenutog karda, a krstionica na gradskoj četvrti sa zapadne strane narteksa. Pozicija kao i raspored izgrađenih prostora ansambla predeufrazijevske bazilike usko su vezani sa postojećim urbanim planom antičkog grada, koji je u doba kasne antike još bio dobro sačuvan. Krstionica se nije mogla graditi sa sjeverne strane bazilike. Tamo je bila sagrađena cisterna, sporedne prostorije, a postojala je izgrađena kultna dvorana, u kojoj su se čuvale relikvije mučenika Maura.47 Za njeno lociranje s južne strane bazilike nisu postojali povoljni uvjeti. Ako na spomenutom području nije postojala antička arhitektura, tada bi to područje u reguliranom organizmu grada bilo dragocjeno za gradnju stambenih zgrada.48 Prema tome možemo uvjerljivo tvrditi da krstionica nije slučajno građena sa zapadne strane bazilike u produženju uzdužne osi njene srednje lađe. Za formiranje skladne harmonije njene pozicije nema analognih primjera istovremenih ili nešto ranijih starokršćanskih bazilika. Njoj direktne utjecaje ne treba tražiti u udaljenim krajevima i istaknutim centrima antičke arhitekture. Ona je mogla nastati spontano u lokalnoj sredini u doba kasne antike u Poreču, gdje se još vrlo živo gajio sklad harmonije rasporeda prostora antičke arhitekture. Pod utjecajem te arhitekture formirano je novo osebujno i izvorno' ostvarenje zanimljivog riješenja. U Poreču su u 5. st. bile sačuvane privatne i javne zgrade antičke arhitekture. Pozicija je krstionice predeufrazijevske bazilike vršila utjecaj u regionalnoj kasnoantičkoj arhitekturi u Istri. Kao porečka bile su locirane krstionice katedrale u Puli i Sv. Petra na rtu Zorna u Zelenoj laguni uz morsku obalu sa južne strane Poreča.49 Konstrukcija zidova i oblikovanje prostora krstionice predeufrazijevske bazilike u Poreču nema potpuno adekvatnog presedana među starokršćanskim krstionicama iz prve polovine 5. st. Krstionice iza 313, koje su građene izolirano od arhitekture bazilike, nastaju pod utjecajem antičke rotunde. Lateranska krstionica, koja se smatra jednom od prvih, bila je konstruirana jednostavno s kružnim tlocrtom. U formiranju prostora kršćanske krstionice i njene piscine značajnu je ulogu izvršila prostorija za kupanje u hladnoj vodi (cella frigidaria) sa kupkom (baptisterium) antičkih kupatila. Polukružne niše na zidu oktogona porečke krstionice podsjećaju na niše, koje su se sačuvale na zidu jedne prostorije sa bazenom za kupanje u hladnoj vodi u Pompeju. Spomenute se plitke niše porečke krstionice ne mogu usporediti sa dubokim nišama u brojnim starokršćanskim krstionicama iz 5. i 6. st. Niše u porečkoj krstionici više su 41 A. Šonje, sp. dj. u bilj. 6, str. 243 do 252 i 291—300. 48 Područje s južne strane Eufrazi-jeve bazilike nije istraženo. Kada je u 5. mj. 1971. za 40 cm bilo sniženo tlo u podrumu zapadnog dijela Kanonike, nađen je antički zid, koji se protezao od juga prema sjeveru ispod perimetralnih zido- va romaničke zgrade. Nesumljivo je na gradskoj čevrti s južne strane bazilike postojala antička i kasnoantička arhitektura. 49 A. Amoroso, Villa romana in S. Pietro in Sorna, Atti e mem. d. Soc. istr. arch, e štor. pat. 24 (1908) 340—346. simboličnog karaktera nego za praktičnu upotrebu. Radi male udubine one gotovo za ništa nisu mogle poslužiti, osim za stalke na kojima su mogle biti položene četiri knjige evanđelja. Starokršćanske su krstionice po svom postanju i prema liturgijskom obredu imale simbolično značenje. Kršćani su smatrali da se primanjem sakramenta krštenja ulazilo u novi život poput Kristovega uskrsnića od mrtvih u nebesku slavu. Sv. Ambrozije je u toj simbolici dao definitivan izraz gradnjom oktogo-nalne krstionice kod biskupske bazilike (Ecclesia Maior) u Milanu — osam njenih strana simbolizira osmi dan Kristusovog uskrsnuća. Vjerojatno je ta simbolika bila naglašena s osam niša poligonalne krstionice Djevičine bazilike u Efezu (sredina 4. st.).50 No, ona je u obliku oktogona prvi put formirana kod krstionice spomenute katedrale sv. Ambrozija, podignuta u zadnjoj četvrtini 4. st. (375—386).51 Oktogonalni je oblik porečke krstionice mogao nastati pod utjecajem one sv. Amrozija u Milanu koja je izvršila veliki utjecaj na gradnju krstionica u 5. i 6. st. po mediteranskim zemljama. No, oktogon porečke krstionice nije imao kupole, koju je imala milanska krstionica kao i sve one, koje su građene pod njenim utjecajem. Porečka je krstionica oko oktogona imala šesnajstoro-kutni ophod, koji po vanjskem izgledu bio je sličan krstionici u Albengi (podignuta u 5. st. pod utjecajem krstionice sv. Ambrozija u Milanu). Njen je osmorokutni tambur sa kupolom istaknut ponad desetorokutnog plašta sa nišama.52 No, prostor je ophoda porečke krstionice potpuno odjeljen zidom od srednjeg oktogonalnog prostora sa bazenom za krštenje. Kod krstionice u Albengi niše su sastavni dio centralnog prostora sa piscinom. Ophod je porečke krstionice vrlo srodan sličnim konstrukcijama kod kasnoantičkih rotunda, kao što je Santa Constanza. Nju je Konstantina planirala kao krstionicu, no poslije njene smrti (umrla je 354) poslužila je kao mauzolej. Santo Stefano rotondo u Rimu podignut je pod papom Simplicijem (468—483) najvjerojatnije za krstionicu po uzoru na konstrukciju Sv. Groba u Jeruzalemu. Ophod porečke krstionice je srodan onom kod Sant’Angelo u Perugi, no naj-srodniji mu je ophod krstionice Arijanaca u Raveni.53 Ugaone su niše unutrašnjeg oktogona spomenute ravenske krstionice izbočene u ophodu, koji je kao i kod porečke krstionice odvojen od centralnog dijela prostora sa bazenom za krštenje. Ako oktogonalne krstionice potječu od osmorokutnih tlocrta antičkih mauzoleja (Dioklecijanov u Splitu, onaj iz Magonze i mauzolej sv. Jurja kot S. Vittore u Milanu), kako navodi Mario Mirabella Roberti,54 porečka bi-krstionica u tom slučaju bila nastala pod utjecajem spomenutog mauzoleja u Splitu. Njen tlocrt (oktogon s ophodom) vrlo je srodan tlocrtu Dioklecijanovog mau- 50 A. Khatchatrian, Les baptistères paléochrétiens (Paris 1962). 51 A. De’Capitani d’Arzago, La »Chi- esa Maggiore« di Milano — S. Tecla (Milano 1952) 85—86 i 121—122. G. Bovini, La »Basilica Maior« di Milano ed il suo battistero, VIIII Corso di cultura sull’arte ravennate e bizantina (Ravenna 1961) 88—95. M. Mirabella Roberti, Il battistero di Sant’Ambrogio di Milano, Recherches augustiniennes (Paris 1966) 3—10. 52 V. Sciarretta, Il Battistero di Alben ga (Ravenna 1966) fig. 1 i 8. 53 M. G. Breschi, La cattedrale ed il battistero degli ariani a Ravenna (Ravenna 1965). 54 M. Mirabella Roberti, La Cattedrale antica di Milano e il suo Battistero, Arte lombarda 8, 1° semestre (1963) 94. zoleja. No, porečkoj krstionici direktnu vezu s antičkom arhitekturom nema svrhe tražiti. Ona je građena s karakteristikama kasnoantičke arhitekture v okviru regionalnih mogućnosti. Jednostavnost njenih zidova oktogona bez kupole i ophoda sa ugaonim lezenama i krovnom strehom bez svoda ista je kao i kod bazilike, koje je građevnom ansamblu pripadala. Ona je izraziti primjer istarske sakralne arhitekture, koja je u 5. st. ostvarila zanimljive građevine s osebujnim karakteristikama regionalnog stila. Stara je krstionica predeufrazijevske bazilike sredinom 6. st. bila uklopljena u atrij građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike. Sa gradnjom atrija uklonjen je istočni dio njenog šesnajstorokutnog ophoda. Tom prilikom, vjerojatno u vezi uvođenja novog ceremonijala u obredu krštenja, na sjeveroistočnoj strani oktogona izgrađena je nova duboka polukružna niša. Prema tome sačuvani ostaci krstionice, osim piscine, pripadaju građevnom ansamblu predeufrazijevske bazilike. Prema navedenom razlaganju porečka krstionica je vrlo zanimljiva među starokršćanskim krstionicama, koje su se sačuvale na gornjem Jadranu u Gradu i Raveni. Porečka je uz onu koja se nalazi u Povij i na otoku Braču,55 poslije rušenja krstionice prošlog rata u Zadru,56 jedina od starokrščanskih krstionica, koje su se sačuvale u Istri i Dalmaciji.57 Battisteri del complesso architettonico della basilica Eufrasiana di Parenzo L’Eufrasiana è l’orgoglio di Parenzo. Dopo l’incendio della chiesa di S. Paolo a Roma nel 1823 soltanto essa conserva completo fino ai giorni nostri il complesso archittetonico di una chiesa paleocristiana. La basilica vanta una notevole richezza di ornamenti di marmo, di mosaici e di stucchi. Per l’archeologia paleocristiana sono molto caratteristici i ritrovamenti fatti nell’ambito della basilica prima della prima guerra mondiale. È opinione comune che sul territorio della basilica Eufrasiana sia stato costruito per primo soltanto il battistero tutt’ora esistente e facente parte del complesso archittetonico della basilica stessa, la quale fu fatta erigere verso la metà del 6 see. dal vescovo Eufrasio: Nel corso delle mondiale sono stati rinvenuti diversi resti del suddetto battistero alla prima metà archittetonico della basilica preeufrasiana. 65 65 I. Ostojič, Starokršćanska bazilika s krstionicom i rimskim spomenicima u Povlji na Braču, Prilozi povj. umjet, u Dalmaciji 12 (1960) 5—24. Isti, Nastavak istraživanja starokršćanske bazilike i krstionice u Povljima, Prilozi povj. umjet, u Dalmaciji 13 (1961) 2—44. Isti, Basilica paleocristiana con battistero a Povija (Dalmazia), Riv. di arch, cristiana 39 (1963) 139—149. D. Domančić, Brački zbornik (Srednji vijek) 4 (1960) 122—135. ricerche condotte dopo la seconda guerra che ci permettono di dare la costruzione del 5 secolo come parte del complesso 56 I. Nikolajevič, Ranohrišćanske krstionice u Jugoslaviji, Zbornik rad. Vizantin. instituta 9 (1966) 239—240. 57 Izvještaj o nalazu ostataka krstionice na području Maurovog oratorija sa sjeverne strane Eufrazijeve bazilike objavljen je u slijedećoj radnji: A. Šonje, Novi arheološki nalazi na području Maurovog oratorija građevnog ansambla Eufrazijane u Poreču, Jadranski zbornik 8 (1970) 335—352. Dagli stessi ritrovamenti possiamo pure concludere che sull’ambito delle così dette costruzioni primitive nel oratorio di martire Mauro esistevano 3 battisteri. Battisteri primitivi. Sull’ambito dell’oratorio da martire Mauro nella parte settentrionale della basilica sono sati rinvenuti resti di muri di tre strati di archit* tetura profana romana. Il terzo strato (quello superiore) si è conservato in maggior misura. Dai resti di muri e di pavimenti musivi di questo terzo strato possiamo ricostruire la pianta di parte dell’edificio; esso mette in rilievo una grande sala che comunicava tramite un corridoio con le stanze poste ed est e una sala più piccola situata a sud del corridoio. L’atrio di' questa casa era a ovest della sala più grande e li furono rinvenuti resti di una nicchia in muratura. L’entrata della casa si trovava a ovest dell’atrio (pianta 1, F). Prevale l’opinione fondata da prove archeologiche che il mosaico nella sala maggiore, quella in cui c’è un campo decorativo rappresentante il pesce simbolico, rizalga all’archittetura romana. Giudicando dalla stratigrafia e della decorazione del mosaico la costruzione si data alla prima metà del 3 see. La sala maggiore di questa casa, quella in cui verso la fine del 4 see. si trovava la parte orientale della prima basilica, esisteva con certezza già nella seconda metà del 3 secolo. Nella stessa sala il vescovo di Parenzo — martire Mauro fu soferto martirio. Questa sala ospitò senza dubbio la prima comunità paleocristiana nel periodo della persecuzione. Nella parte a settentrione della stessa sono stati portati alla luce resti di tre strati di battisteri. Primo strato. Del primo strato si sono conservati resti della vaschetta (fig. 1). AH’interno la vaschetta è rivestita di malta idraulica ed il fondo è in grossi cubi di terracotta. La parte superiore della vasca è stata distrutta mentre veniva posto il pavimento del battistero del secondo strato. La parte della vaschetta rivolta verso sud è stata distrutta quando fu costruito il muro settentrionale della basilica preeufrasiana. Secondo strato. Sopra al primo strato già descritto è stato rinvenuto il pavimento in malta battuta del secondo strato. A est di questo pavimento si sono conservati resti di una parete di uno piccolo spazio (pianta 2, d), e nella parte occidentale dello spazio del pavimento in malta battuta i resti della vaschetta per l’acqua (pianta 2, e ed e 1; fig 3). I muri e il fondo di questa vaschetta all’interno sono rivestiti di malta idraulica. La parte superiore della vasca venne distrutta con la costruzione in grosse tessere di terracotta del pavimento della sala settentrionale (catechumeneum) della prima basilica. A questo secondo strato del battistero appartenevano i resti da due piccole vasche delle quali i resti furono trovati a occidente della suddetta piscina del battisero di questo secondo strato (pianta 2, e 2 ed e 3; fig. 4 e 5). Terzo strato'. Del 3° strato si sono scoperti i resti del muretto della vasca alta all’incirca 30 cm con la canalizzazione e parte settentrionale del fondo in mosaico (fig. 2 e 6). Oltre a ciò di questo strato si sono conservati anche resti di pavimento musivo del battistero nella parte a ovest della vasca. Questo strato è stato distrutto alla metà da est a ovest con la posizione del muro settentrionale di una aula di culto facente parte del complesso archittetonico della basilica preeufrasiana (fig. 7). I ritrovamenti archeologici dei tre strati sopraelencati coincidono il contenuto della iscrizione del sarcofago del martire Mauro che viene datato alla seconda metà del 4 see. Tenendo conto di ciò possiamo concludere con sicurezza che il resto della vasca del primo strato faceva parte del fonte battesimale del battistero chè era incluso nell’ambiente sacro primitivo (haec primitiva). Questo ambiente representava assieme al battistero la domus ecclesiae che era stata ricavata dai locali di un edificio antico nel periodo della persecuzione (seconda metà del 3 see.). Il secondo strato; il pavimento di malta battuta con resti detlla piscina e due piccole vaschette ad occidente d’essa risalgano a una chiesa publica (eius oratibus reparata est ecclesia) che fu ricavata dopo il 313. da parte dei locali della domus ecclesiae. Il terzo strato contiene di un battistero situato sopra agli altri due strati e facente parte del complesso della prima basilica. Per questa prima basilica con tre aule era nella seconda parte del 4 see. doppiata la zona (duplicatus est locus) dell’aula sacra primitiva (domus ecclesiae e chiesa pubblica; pianta 1, I, pianta 2 e 3). Allora anche le reliquie del martire Mauro furono riportate dal stato soferto il martirio (ubi episcopus et confessor est factus). Il battistero primitivo era situato nella parte settentrionale di una grande sala dell’edificip antico ed era diviso da resto della sala da una parte. Il battistero è lungo 8,20 m e largo 3 m. Il fonte battesimale era situato tra i muri nell’angolo a nord — est dell’ambiente; ed era lungo circa 1,30 m, largo 1,26 m e profondo circa 80 cm (pianta 3). Il piccolo locale del battistero primitivo non soddisfava la crescente necessità della prima chiesa pubblica e perciò fu allargato. E nella sua parte occidentale era colocata la piscina che era lunga 2,71 m e larga 1,85 m. Nello spazio della parte occidentale della piscina erano due piccole vaschette che servivano per cambiare l’acqua nel fonte battesimale (pianta 4). Il terzo strato del battistero fa parte del complesso architettonico della prima basilica. È situato a levante della sala settentrionale della prima basilica e vi si entrava dal catechumeneum (pianta 5). Il fonte battesimale si trovava nella parte del battistero verso est, era leggermente rialzato ed aveva un canale per il deflusso dell’acqua. Aveva forma di parallelogramma lungo 2,26 m a largo cca 2 m. Il battistero era largo 3 m. Il locale davanti alla vasca aveva 3,20 m di lungezza e con la vasca compresa 6,50 m ed era di 1,80 m più corto del battistero primitive. Non c’e ragione di dubitare che i resti della vasca del terzo strato abbiano fatto parte del battistero della prima basilica. Dai resti della parte e del pavimento in mosaico si può vedere chiaramente come il battistero formasse parte integrante dell’architettura della sala settentrionale della prima basilica. Altretanto chiaro è che i resti delle vascha del primo e del secondo strato fecero parte di battisteri. Sull’ambito che si estendeva a nord della basilica non c’erano costruzioni profane romane o tardo-romane quali servivano per custodire liquido e parciò possiamo escludere la possibilità che le vasche trovate fossero servite a immagazzinare liquidi di una casa. Un’altra piccola vaschetta isolata della quale sono stati ritrovati resti certamente non risale a un bagno (balneum; pianta 2, e 3). Infati non possiamo aspettarci un bagno nella grande sala di una casa romana a nord della basilica. Nel costruire la vasca per l’acqua del battistero della chiesa pubblica furono distrutti i muri della casa romana e la sua parte superiore venne demolita per la posizione del pavimento della sala settentrionale (catechumeneum) della prima basilica. Se primo e terzo strato dei fonti battesimali fanno la parte dei battisteri, alora non c’è ragione di dubitare che il secondo strato della vasca non abbiano fatto la parte del battistero. Da ciò risulta convincente la nostra esposizione chè tutti e tre le vasche derivano da battisteri di costruzioni sacre chè ' secondo la già ricordata iscrizione sul frammento del sarcofago del martire Mauro ci poniamo attendere sul’ambito dell’oratorio di Mauro. Il battistero della basilica preeufrasiana. Il complesso architettonico della basilica preeufrasiana aveva senz’altro un battistero. Questo non era situato tra la sala sacra settentrionale e la basilica (pianta 6, S). In questo luogo era situato il locale riservato al lavasco dei sacerdoti prima delle funzioni religiose. A questo compito risponde anche la posizione del locale. La canalizzazione di questa stanza è collegata con l’impluvio che oltre .all’acqua piovana raccoglieva anche qualunque altro liquido sporco (fig. 8). Infatti gli antichi cristiani facevano defluire l’acqua dei battisteri separatamente dalla canalizzazione pubblica. Il battistero posto a occidente dell’atrio sul prolungamento dell’asse longitudinale della basilica sarebbe potuto esistere come parte del complesso dalla basilica preeufrasiana (pianta 6, E). Farlati ritiene che sia appartenuto' al complesso della basilica preeufrasiana. È certo che i muri deU’ottagono del battistero non formano un tutt’uno con i muri dell’atrio della basilica Eufrasiana (verso la metà del 6 see., fig. 9). Il ritrovamento di un muro sul lato settentrionale deU’ottagono conferma l’opinione di Frey sull’esistenza attorno all’ottagono di un altro muro dì sedici lati (fig. 10). Da questo ambulacro si entrava nell’ottagono attraverso due porte poste l’una a nord e l’altra a sud dove oggi si trovano le nicchie quadrate. Dalla parte esterna della nicchia posta a sud si sono conservati in situ gli stipiti originali. Il livelo della soglia delle due porte corrisponde all’aljtezza del pavimento che si trova sotto al livello attorno al fonte battesimale che fu costruito' nel vecchio' battistero durante l’erezione della basilica Eufrasiana. Sull’ architrave dell’entrata orientale dell’ottagono si sono conservati i resti di due croci stilizzate in bassorilievo come gli ornamenti in rilievo della metà del 5 sec. (fig. 11). L’architrave di cui abbiamo parlato è fatta in modo da inserirsi sui due stipiti di marmo che oggi si trovano sull’entrata di nord-ovest dell’atrio. Da quanto si è detto possiamo concludere che l’odierno ottagono risale a un battistero più antico. Il battistero era stato rialzato sopra il tetto del muro di circonferenza di sedici lati che fu diviso in più locali per tener fronte all’aumentato numero dei battezzi nella prima metà del 5 see., quando* gran parte della popolazione di Parenzo si fece cristiana. Il battistero della basilica Eufrasiana. Verso la metà del 6 see. il vecchio battistero fu incluso nel nuovo fabricato dell’atrio del complesso della basilica Eufrasiana (fig. 12). In questa circostanza fu distruta la parte orientale del muro di ambulacro a sedici lati. L’ottagono fu rialzato in modo da ugualiarlo all’altezza del tetto dell’atrio della facciata dell’Eufrasiana; ai lati della parte orientale furono posti i già nominati stipiti che sono dallo stesso marmo e sono lavorati allo stesso modo come gli stipiti delle entrate della basilica Eufrasiana. Al centro dell’ottagono fu sistemato un nuovo fonte battesimale rivestito in marmo con colonine portanti un baldacchino con allo zenit un colombo. I resti del fonte battesimale del domus ecclesiae di Parenzo della seconda metà del 3 secolo sono gli unici resti materiali che provano resistenza di un battistero nel periodo della persecuzione prima del 313 nell'impero romano d’occidente. Pur essendosi conservato soltanto in resti si può mettere a confronto per valore archeologico ed anche per somiglianze di forma e di costruzione con il fonte battesimale del battistero del domus ecclesiae a Dura - Europos sull’Eufrate in Mesopotamia che è di poco anteriore (232—256). Il battistero di Parenzo è costruito e posto allo stesso modo di quello di Dura-Europos. Seguendo l’esempio di questi battisteri, da quanto sapiamo, nei centri episcopali sul territorio dell’impero romano venivano costruiti nel terzo secolo semplici battisteri con fonti rettangolari. Questa era la forma e la sistemazione primaria dei battisteri che venivano costruiti in seno al domus ecclesiae. Il battistero della basilica preeufrasiana (3 decenio del 5 see.) dal punto di vista della costruzione non ha niente in comune con quei battisteri più antichi che esistevano sul lato settentrionale della basilica. Esso segue le correnti di sviluppo dell’architettura paleocristiana e non si può collegare direttamente con i battisteri paleocristiani della seconda metà del 4 see. e della prima metà del 5 see. II battistero di Parenzo non è stato costruito a ovest dell’atrio, bensì a ovest di un cortile chiuso. Perciò non possiamo collegare direttamente la locazione di questo battistero con i battisteri che venivano collocati a ovest nell’atrio in Italia settentrionale (Aquileia, Como, Brescia e Novara). Il battistero di Parenzo può essere stato costruito a ovest della basilica, ma sul prolungamento del suo asse longitudinale come una costruzione indipendente senza intenzione di raggiungere una armonia di disposizione degli elementi del complesso della basilica come, del resto, usava l’architettura romana che ha lasciato a Parenzo soluzioni rappresentative. La forma ottagonale del battistero di Parenzo può essere stata scelta sotto l’influsso del battistero che è stato fatto costruire da S. Ambrogio presso la cattedrale episcopale (ecclesiae maior) di Milano che ha avviato un forte influsso sulla costruzione dei battisteri ottagonali durante il 5 e il 6 see. nei paesi mediterranei. L’ottagono del battistero' di Parenzo è sprovisto di cupola (quello di Milano ce l’aveva) e non ha neanche profonde nicchie come era d’uso nei battisteri ottagonali; ma è formato da un semplice muro senza arcate. Questo muro è molto simile alle costruzioni tardo romane delle rotonde. La pianta del battistero' ricorda molto da vicino la pianta del mausoleo del palazzo di Diocleziano a Spalato. Ad ogni modo il porre in diretto contato il battistero di Parenzo con l’arte romana non ha nessun significato. Il battistero è costruito secondo le carateristiche dell’architettura tarda romana nella cerchia alle possibilità regionali. La semplicità dei suoi muri e del tetto corisponde alla semplicità della basilica del cui complesso architettonico faceva parte. Il battistero di Parenzo è un esempio dell’architettura paleocristiana istriana che nel 5 see. ha lasciato interesenti costruzioni con particolari carateristiche di stile regionale. UNA IPOTESI SU ALCUNI MONUMENTI FUNERARI A EMICICLO DEL IV SEC. MICHELANGELO CAGIANO DE AZEVEDO Università Cattolica del Sacro Cuore, Milano Desidero riprendere un discorso avviato durante le belle Disputationes Salonitanae tenutesi a Spalato nel 1970, tanto più che molti studiosi di questo Congresso erano presenti a quelle riunioni. Nel commentare la ricca relazione dell’amico Duval, proposi di esaminare certi monumenti, funerari e non, inserendoli in una tipologia non tanto archi-tettonica quanto storica, vale a dire determinata da precise intenzioni dei committenti più che da uno sviluppo architettonico quasi biologico con forme evolventisi dal semplice al complesso. La brevità del tempo e il dover parlare senza il sussidio di una documentazione da tenere dinnanzi agli occhi fecero sì che il discorso fosse appena appena un accenno al problema. Oggi torno sull’argomento non per affermarne la perentoria validità delle conclusioni, bensì per proporle alla attenzione degli studiosi quale elemento di un discorso che, probabilmente, sarà lungo, ma perciò stesso ricco di ragionamenti e stimolante per nuove indagini. Partiamoci da un complesso edilizio unitario anche se articolato e dai limiti cronologici ben definiti, cioè dal complesso salonitanto di Manastirine nella sua fase del IV secolo.1 Si tratta di un’area cimiteriale, sviluppatasi su di una villa rustica precedente nel tempo, composta in un primo momento de tre esedre semicircolari aprentesi una, quella orientale, su di un ambiente »di culto« (fig. 1, I), e due, quelle occidentali, su di un ambiente ritenuto coperto, anche se per questo non vi sia assoluta certezza (fig. 1, ambiente dinnanzi a II e III), mentre coperti erano due ambienti rettangolari, fig. 1, K e K’) fiancheggianti un’area centrale scoperta. Nell’arco di decenni che da poco dopo il 313 va a poco prima del 360 questo primitivo complesso viene modificato con l’annullamento delle due esedre II e III, almeno in parte, l’ampliamento dell’area sub divo e l’aggiunta di una serie di »cappelle« (fig. 2, IV—X) che si dispongono intorno all’area sub divo, all’ »aula di culto« ovvero dinnanzi alle quali viene allestita una nuova area 1 R. Egger, Der altchristliche Fried- cristiani di Salona (Milano 1963) p. 137 hoj Manastirine, Forschungen in Salo- (lavoro di semplice compilazione), na II (Wien 1926). E. Ceci, 1 monumenti Q LindKaui M kfulDul und Erweiterungen- Fig. 1. Manastirine (Salonae), complesso cristiano cultuale del IV secolo (da E. Egger, Forschungen in Salona II, 1926) Sl. 1. Manastirine (Salonae), krščanski kultni kompleks iz 4. st. (po R. Egger, Forschungen in Salona II, 1926) cimiteriale detta area macerie cincta, costruita a nordest dell’esedra orientale.2 Noto come il raccordo fra il mausoleo V e quest’area sia ipotetico, cioè come non vi siano prove della esistenza di due muri rettilinei che congiungano l’abside V all’area e come non chiara sia la vicenda edilizia della parte anteriore di IV. 2 Non entro nella questione della cronologia relativa delle varie strutture funerarie non avendo essa, alcuna influenza sulle ulteriori discussioni, anche se sia molto importante il fatto che gli edifici IV—VI siti intorno all’area precedano nel tempo i mausolei VII e Vili e che l’ambiente sito dinnanzi a II e III sparisca quando si costruiscono IX e X. Non prendo in considerazione i mausolei XI e XII così come non prendo- in considerazione altri edifici o siti fuori del complesso o distrutti per dar luogo al complesso, come p. es. le tombe E e F. 325 Sl. 2. Manastiirine (Salonae), druga faza krščanskega kultnega kompleksa iz sredine 4. st. (po R. Egger, Forschungen in Salona II, 1926) g Cagiano de Azevedo: Una ipotesi su alcuni monumenti funerari Da tutto ciò appar chiaro che le strutture essenziali erano date dalle aree sub divo e macerie cincta su cui si aprivano edicole funerarie formate da absidi semicircolari e che solo due cappelle, la VII e la Vili, aggiunte in un secondo momento e raccordate all’area sub divo tagliando dei varchi nel muro settentrionale di K, avevano un vano quadrangolare anteposto all’abside. In altre parole, se per abside si intende una terminazione semicircolare concludente un vano quadrangolare, il termine può essere usato solo per gli edifici VII e Vili. Tutte le altre c. d. absidi non possono essere definite se non con il termine di »emiciclo«, termine che è solo una pura e semplice descrizione mo-noverbica di una struttura edilizia, dato che »conca« è parola che presuppone l’appartennenza a una struttura complessa e lo stesso vale per »cella«. La singolarità, o per meglio dire la caratteristica del cimitero di Manasti-rine è di presentare tutta una serie di tombe costituita da emicicli voltati o coperti da tetti, affacciati, quasi spalancati o su una aula cultuale o su aree interne sub divo, cioè su delle sorta di cortili. L’esempio a Salona non è unico, anche se gli altri edifici similari rinvenuti a Salona stessa o nelle sue vicinanze siano isolati e non sistemati in un complesso.8 Grabar ritiene che, nell’alveo dell’emiciclo, un ciborio coprisse la tomba quando si trattasse di quella di un martire.3 4 Questa osservazione è di estrema importanza e sorprende vedere come un così raffinato e penetrante studioso, dopo aver messo su carta un dato così rilevante non ne abbia tratto certe conseguenze, preferendo invece porre questi emicicli come capostitpiti di uno> sviluppo tipologico che dal martyrium-abside va al martyrium-basilica.5 Proprio a Salona e proprio a Manastirine la costruzione della basilica, dopo la distruzione dell’area avvenuta per l’invasione barbarica del 395, non coincide che molto parzialmente con gli edifici precedenti e non ne sviluppa in alcun modo la tematica. Grabar cita altri esempli di emicicli funerari,6 ma il problema non è tanto quello di stabilire un repertorio quanto di intendere il tipo di edificio. Grabar ne rileva la presenza tipologica anche nel mondo pagano, in luoghi molto lontani da Salona e in tempi ben anteriori al IV secolo d. C. Ritengo, invece, che una indagine sull’uso di simili strutture proprio limitatamente a questo secolo, cioè al IV, possa fornire qualche elemento di chiarificazione. Se riusciremo a inserire la struttura nella cultura del suo tempo, storicizzandola, ne potremo forse intendere la ragione d’essere e la sua funzione. L’uso di mausolei monumentali tra il III e il IV secolo non ha bisogno di illustrazione nè di commento, basterà solo ricordare come gli imperatori, ancora in vita, provvedevano ad erigerne per sè stessi nell’ambito dei propri palazzi. Gli esempli più tipici sono quelli di Galerio a Salonicco e di Diocleziano a Spalato. La disposizione interna prevede una nicchia maggiore delle altre o più sontuosamente decorata, per la sistemazione del sarcofago che accoglierà le imperiali spoglie. Tipo corrente e prassi costante, che vede la preminenza di un elemento architettonico in un ambiente chiuso e con vano unico ad asse centrale. 3 E. Dyggye, Salona Christiana, in 4 A. Grabar, Martyrium (Paris Atti 111 Congr. Int. Arch. Crist., Ravenna 1946) I, p. 98 ss. 1932 (Roma 1934) p. 293 ss. 5 Grabar, o. c., p. 98. 6 o. c., 1. c. Fig. 3. Gerusalemme, basilica S. Sepolcro (da V. Corbo, Riv. Bibl. Francese. 19, 1969) SI. 3. Jeruzalem, bazilika sv. Groba (po V. Čorbo, Riv. Bibl. Francese. 19, 1969) Ma cosa avviene nel terzo e nel quarto decennio del IV secolo? Costantino, per impulso di s. Elena, costruisce la Anastasis a Gerusalemme, il grandioso complesso architettonico che avrà il suo fulcro sul Santo Sepolcro. Gli scavi recenti hanno eliminato molte ipotesi e chiarito il reale aspetto dell’edificio costantiniano della Anastasi propriamente detta,7 edificio il quale risulta di un grande emiciclo con tre absidi relativamente piccole, includente un colonnato circolare abbracciante il S. Sepolcro (fig. 3). Una facciata piana separava queste strutture dal cortile triporticato e dalla Basilica.8 Il partito architettonico di un emiciclo includente un ciborio — anche se l’uno e l’altro veramente colossali — è un partito architettonico chiuso, a sè stante e definito anche se inserito in un complesso articolato più vasto. 7 V. Corbo, Gli edifici della San- ta Anastasis a Gerusalemme, in Riv. Bibl. Francese. 12 (1961-62) p. 221 ss. Id., La basilica del S. Sepolcro a Gerusalemme, ibid, 19 (1969) p. 65 ss. Ch. Couas-non, Analyse des éléments du IVe siècle conservés dans la basilique du S. Sépulcre à Jérusalem, in Akten des VII. Int. Kongr. f. Christ. Arch., Trier 1965 (1969) p. 447 ss. Id., La restauration du Saint-Sépulcre, in Bible et Terre Sainte 140 (avril 1972) p. 8 ss. Id. Le Golgotha, ibid. 149 (mars 1973) p. 10 ss. 8 Per questo cortile recentissimi scavi, di cui si ha per ora notizia solo dalla stampa quotidiana, hanno fornito precisazioni importanti. Anzi proprio nell’ambito di questa complessità e di questa articolazione esso esplicita la sua compatta unitarietà. Tale unitarietà non è stata enucleata dalla critica e la cosa non sorprende quando si rilevi come l’analisi sia stata impostata sempre sulle tradizionali »tipologie«. Se si vuole ricavare una unità strutturale in tutti gli edifici della Anastasi riuniti, fatalmente, partendosi da Egeria e dalle sue descrizioni — solo volte alle liturgie e non specificatamente agli edifici — si giunge a vedere nell’emiciclo una sorta di caput ecclesiae le cui membra sono l’atrio e la successiva basilica ridotta quasi a navata rispetto all’emiciclo stesso e a istituire un confronto, o una serie nella quale l’Anastasi è in testa seguita dalla basilica della Natività a Betlemme e dalla basilica di s. Pietro a Roma." Si giunge perfino a ipotizzare resistenza di un »progetto tipo« che funzioni ovunque.16 Per eliminare questi equivoci basti richiamare il disposto del Cod. Theod. XV, 1, 31 del 394 con il quale Teodosio, Arcadio e Onorio si rivolgono al p. p. Rufino dicendogli: »Si quis indices perfecto operi suum potius nomen quam nostrae perennitatis scribserint, maiestatis teneantur obnoxii«, disposto ripreso da Giustiniano nel suo Codice Vili, 11, 10. Da tali dispozioni appare evidente come i magistrati provinciali disponessero di piena libertà dal potere centrale in materia di edilizia, salve le forme, ossia l’apposizione del nome dell’imperatore nelle iscrizioni dedicatorie e commemorative. Del resto sappiamo bene che Costantino, proprio per l’Anastasi, lasciò mano libera al vescovo Macario, limitandosi a fornire con generosità i mezzi finanziari e a chiedere che l’edificio fosse degno della sua magnificenza.11 Dunque nessun intervento suo diretto e nessuna pianta tipo imposti o proposti alle autorità locali. Vuol dire allora che una libera opzione è alla radice della commissione o della progettazione e che è proprio questa libertà che dovremo cercare di intendere nella sua azione di scelta. Lasciamo da parte la basilica della Natività a Betlemme, la quale non può confrontarsi in modo alcuno con la Anastasi, nè per forma esteriore, nè per idee di committenza, nè per intuito di progettazione, almeno fino alla fase teodosiana, teniamoci piuttosto alla basilica di s. Pietro12 ove quanto restava della Memoria venne enucleato dal terreno, incapsulato in una preziosa guaina di marmi, inserito al centro di un emiciclo, in linea con le sue estremità e coperto da un ciborium. L’ ampio transetto costituisce come una pausa archi-tettonica prima dell’aula destinata ai fedeli, i quali si riuniscono qui non per una celebrazione eucaristica — manca in questa fase l’altare — ma per la venerazione verso la tomba del martire. E’indiscutibile che a s. Pietro vi siano un transetto e un’aula strettamente e struttivamente legati con la abside, ma non si può negare che manca in età costantiniana l’essenziale per identificarvi 9 P. Testini, L’Anastasis alla luce delle recenti indagini. Note sulla sua posizione nell’ambito della architettura sacra costantiniana, in Or. Antiq. 3 (1964) p. 263 ss. 10 Testini, Anastasis, cit., p. 289. 11 Eus. vita Const., 3, 30 (PG 20, 1085). Enchiridion locorum sanctorum collegit P. D. Baldi (Jerusalem 1955, 2 ed) p. 623. 12 Mi riferisco qui sia ai risultati degli scavi sia alla elaborazione dei dati ottenuti: cfr. B. M. Apolon Ghetti, A. Ferrua, E. Josi, E. Kirschbaum, Esplorazioni sotto la confessione di S. Pietro in Vaticano negli anni 1940—1949. J. Toynbee, J. B. Ward Perkins, The Shrine of St Peter (London 1956). una chiesa: appunto l’altare. Deichmann,13 rilevata questa assenza, puntualizza la singolare posizione della tomba al centro dell’abside. E’ da notare come questa ultima struttura, quella absidale, corrisponda a quanto identificato a Salona e cioè a un emiciclo che avvolge la tomba, coperta da un ciborio, che sporge dall’emiciclo mentre la tomba vi è inclusa.14 Nella trasformazione in chiesa del mausoleo imperiale di Salonicco, Teodosio fa decorare con mosaici la cupola. La loro tematica è talmente nota che non va nemmeno ricordata.15 L’elemento principale delle architetture figurate che inquadrano le edicole, o meglio i ciboria ovvero delle facciate in avancorpo, sono monumentali nicchie, enormi emicili, dalla volta conchigliata, affiancati, sostenuti e inquadrati da elementi strutturali ad avancorpo, con partizioni orizzontali in due piani. La critica ha sovente definito »fantastiche« queste architetture, nelle quali la descrizione cromatica ha liberato l’artista dalle preoccupazioni realistiche della statica, e le ha riferite a tipologie teatrali di scenae frontes. Questa rassomiglianza è del tutto superficiale e apparente perchè le scenae frontes non sono che una facciata, più o meno mossa, ma sempre distesa in superficie, mentre le architetture dei mosaici tessalonicensi descrivono edifici che si sviluppano in profondità con elementi o aggettanti O' approfon-dentisi nello spazio che inalveano e incastonano altre strutture: queste ultime sono alternativamente ciboria e avancorpi. Essi non sono in alcun modo prospetti o facciate ma sono edifici completi e conclusi, legati a due tematiche, quella cristologica e quella martiriologica, Tuna conseguenza e complemento dell’altra. Gli edifici a semicupola, o semicalotta, con due ordini di colonne disposte su due piani, inglobano' edicole quando la allegoria è cristologica, avancorpi quando glorificano un martire. In questa meditata differenza è la chiave per intendere la struttura basta che si ponga a raffronto la costruzione del mosaico con l’Anastasi quale oggi la archeologia ha documentato. I martiri testimoniano la Resurrezione, questa è descritta con il monumento che ne custodisce il luogo. Esso è trascritto poeticamente, con arricchimenti, con particolari di fantasia: non importa, la sostanza è intatta negli elementi principali, edicola, emiciclo, semicalotta. Siamo oramai ben lontani dalla cultura classica in senso stretto, con le sue categorie tipologiche che sviluppano nelle arti figurative il logico ragionamento della filosofia greca. La varietà delle esperienze ellenistiche in Asia Minore e nel Mediterraneo centro-occidentale ne hanno infanto il rigore e la imitazione è un concetto che ha già subito una profonda evoluzione, la quale si continuerà nei secoli seguenti,16 ma fin d’ora 13 F. W. Deichmann, A. v. Tschi-ra, Das Mausoleum der Kaiserin Helena und die Basilika der heiligen Marcellinus und Petrus an der via Labicana vor Rom, in JI 72 (1957) p. 44 ss. Id. Märtyrerbasilika Martyrion und Altargrab, in RM 77 (1970) p. 145. 14 F. Tolotti, Il cimitero di Pris- cilla (Città del Vaticano 1970) 313 rileva come questo schema compaia in tutto il mondo mediterraneo e lo mette sullo stesso piano delle strutture edilizie con vano quadrangolare dinnanzi all’abside. 15 H. Torp, Mosaikkene i St Georg-Rotunden i Thessaloniki (Oslo 1963). 16 R. Krautheimer, Introduction to an ’Iconography of Mediaeval Architecture, in Jour. Warb. Inst. 5. (1942) p. 1 ss. basta ricordare, basta suggerire con un accenno che solleciti la memoria.17 Non vi è bisogno, allora, di »copiare« fedelmente l’apetto di un edificio, basta accennare ai suoi elementi costitutivi caratteristici: la memoria, o meglio la fantasia farà il resto. Se al dato semantico', l’aspetto, si aggiunge un dato ideale, come per la Resurrezione di Cristo la, testimonianza dei martiri o la fede nella vita eterna dei fedeli, un edificio che abbia alcune caratteristiche strutturali potrà ricordare e ricorderà un prototipo che sia in relazione stretta con quella idea. L’Anastasi voluta da Costantino rappresentava la Resurrezione, ecco quindi che i mosaici di Salonicco ne ripetono l’aspetto, gli elementi caratteristici per ricordare la presenza di Cristo e la fede de martiri; ecco quindi che per glorificare il primo Papa nel luogo della sua tomba si pone questa tomba in una struttura che ricorda 1’Anastasi; ecco quindi che, per esempio a Salona, martiri e fedeli sono sepolti in tombe le quali nella loro struttura ricordano l’Anastasi, anche se con una forma estremamente più semplificata, più modesta se non addirittura povera. La tradizionale tipologia nella accezione classica è scomparsa; al suo posto è entratata una tipologia che è memoria, è rielaborazione, è fantasia. Non sarà più la indagine filologico-archeologica a farla riconoscere bensì quella archeologico-storica. Hipoteza o nekaterih polkrožnih grobnih gradnjah iz 4. stoletja Avtorja zanima salonitanski pokopališčni kompleks Manastirine v obliki, kakršno je dobil nekako med leti 313 in 360, ko je njegova značilnost cela vrsta polkrožnih grobnih kapelic, ki se odpirajo ali na kultno vežo ali na nekaka notranja dvorišča sub divo. Grob v takem polkrožnem prostoru, kjer je bil pokopan mučenec, je pokrival ciborium. Avtor zavrača mnenje, da gre le za stopnjo v arhitektonskem razvoju, ki vodi od apsidalnega martirija do bazilikalnega. Problem zanj ni v tem, da se zberejo tipološke analogije ne glede na religijo, kraj in čas, ampak meni, da je treba strukturo opredeliti v kulturi njenega časa, torej v 4. st., jo historično osvetliti in tako razložiti njen smisel in funkcijo. Ključ razlage išče avtor v grandioznem arhitektonskem kompleksu Anastasis v Jeruzalemu, ki ga je dal na pobudo sv. Helene zgraditi Konstantin. Stavbo je tvoril velikanski polkrožni prostor s tremi relativno majhnimi apsidami. Ta prostor je obdajal okroglo kolonado, ki je oklepala sveti grob. Fasada je ločila te strukture od dvorišča s tremi portiki in od bazilike. Če primerjamo baziliko sv. Petra, vidimo, da je memorija oziroma, kar je od nje ostalo, bila vključena v sredino polkrožne stavbe in da jo pokriva ciborium. Obširen transeptum predstavlja nekako arhitektonsko prekinitev pred avlo, v kateri so se zbirali verniki ne k evharističnemu obredu, ker oltarja v tej konstantinski 17 Si potrebbe qui richiamare il pen- elabora i dati acquisiti attraverso i sensi, siero plotiniano che rende l’intelletto res- ma il discorso si allargherebbe troppo, ponsabile di ogni percezione in quanto fazi ni bilo, ampak da bi častili mučenikov grob. V tem primeru in v primeru Ma-nastirine ne gre za to, da se zvesto kopira videz kake stavbe. Dovolj je nakazati njene karakteristične gradbene elemente, ki spomnijo vernike na prototip in na idejo, ki jo ta predstavlja. Konstantinova Anastasis je predstavljala Vstajenje in v počastitev prvega papeža spominja stavba nad njegovim grobom na Anastasis. Prav tako so v Salonah mučenci in verniki pokopani v grobovih, ki s svojo strukturo spominjajo na Anastasis, pa čeprav v zelo poenostavljeni, skromni, naravnost revni obliki. I PIU ANTICHI EDIFICI CRISTIANI A ZADAR (ZARA) IVO PETRICIOLI Filozofski fakultet, Zadar Figg. 1 e 5 in annesso La città di Zadar (Zara) è conosciuta per i sui monumenti architettonici preromanici di varie forme costruiti fra la fine dell’ottavo e la metà del’ l’undecimo secolo: la famosa rotonda di San Donato, la chiesa a due navate San Pietro Vecchio, la cosiddetta Sant’Orsola ecc. Su un attività edilizia cristiana anteriore al secolo ottavo non esistevano fino ai recenti tempi né di dati precisi né di resti d’architettura conservati. Nel suo lavoro »Altchristliche Kultbauten Istriens und Dalmatiens« il Gerber vide intuitivamente per primo una fondazione paleocristiana nelle chiese medioevali a tre navate.1 Dopo le recenti indagini possiamo parlare oggi di tre monumenti sicuramente databili ai primi secoli dell’Alto Medioevo e perciò ho deciso di descriverli in questa sede, sebbene Zara non si possa considerare in senso geografico come una città dell’Alto Adriatico. Codesti tre monumenti sono: l’antica cattedrale, la chiesa dal Seicento chiamata Sant’Andrea e la chiesa di San Tommaso. La Cattedrale Dopo il Gerber è sitato Ć. Ivekovié a occuparsi più a lungo della cattedrale e specialmente del suo battistero di forma asagonale,2 il quale, secondo il suo parere, fu edificato nel sesto secolo e congiunto alla cattedrale antica, precedente l’odierna di stile romanico. (Si ritiene che l’abside cattedrale tuttora esistente sia paleocristiana.) La tesi Gerber — Ivekovié è corroborata da molti dati. Nel 1794 fu ritrovato nell’odierna sacristia un pavimento musivo adornato da due cervi che bevono da un calice,3 il che rappresenta un motivo paleocristiano conosciuto a Ravenna4 e a Salona5. Nell’immediato dopoguerra il soprintendente ai monumenti di Zara G. Oštrić scoprì una dilatazione nel muro sudovest della cat- 1 W. Gerber, Altchristliche Kulthauten Istriens und Dalmatiens (Dresden 1912). 2 Č. Ivekovié, Krstionica kod stolne crkve sv. S tosi j e u Zadru i vrijeme gradjenja njezina i crkve sv. Donata, Rad JAZU 258 (1937) 1—14. 3 C. F. Bianchi, Zara cristiana I (Žara 1877) 120—121. 4 I mosaici parietali nel mausoleo di Galla Placidia. 5 E. Dyggve, History of Salonitan Cristianity (Oslo 1951) fig. II, 30. Fig. 2. Zadar (Zara), Cattedrale. Ricostruzione grafica di un pluteo Si. 2. Zadar, Katedrala. Grafička rekonstrukcija pluteja tedrale. Questa dilatazione corrisponderebbe al posto della facciata della chiesa primitiva. Qualche anno fa abbiamo richiamato l’atenzione degli studiosi su vari frammenti di plutei di marmo provenienti dalla cattedrale che portavano uno stesso motivo di uccelli e agnelli affrontati attorno a una »crux gemmata«. La fattura del rilievo è ben primitiva e rustica.8 Dopo i recenti lavori archeologici sul foro romano di Zara condotti dal Suié la cattedrale riappare in una nuova luce. L’orientazione, cioè la posizione dell’asse longitudinale della chiesa è indubbiamente parallela all’asse del foro. La cattedrale si trova a nord —• est del foro, fra il foro stesso ed il cardo maximus della città romana. La sua navata sud è di uguale larghezza come la strada romana che passava dietro le taberne del foro ed il suo muro perimetrale di sud — ovest è costruito sui resti del muro postico delle taberne. Sotto le fonda- 6 6 I. Petricioli, Fragmenti skulpture od VI do Vili stoljeća iz Zadra, Diadora 1 (1960) 180—184. menta della piccola abside meridionale romanica abbiamo trovato dei resti del pavimento musivo che si trova su un livello molto più elevato del lastricato della via antica romana. Una ricognizione archeologica fondamentale è necessaria e speriamo di farla quanto prima. Purtroppo l’interessantissimo battistero è stato distrutto dalle bombe nell’ultima guerra. La chiesa di S. Andrea Durante i lavori di ripristino (1961—1962) della piccola chiesa di Santo Andrea incendiata nell’ultima guerra e collegata con la chiesa di San Pietro Vecchio, si constatò che anche essa rappresenta un edificio paleocristiano. La chiesa di San Pietro Vecchio era rittenuta come un curioso edificio preromanico a due navate. Si credeva, e questa opinione fu espressa da vari scrittori, che l’abside dell’antestante chiesa di Sant’Andrea fosse costruita al posto della facciata di San Pietro Vecchio. Le indagini fatte durante i suddetti lavori dimostrarono invece il contrario. La chiesa di S. Andrea è anteriore alla costruzione dell’edificio preromanico a due navate, il quale ha due fasi di costruzione. (Per essere più preciso devo dire che solamente l’abside ed il muro sud — ovest di S. Andrea sono originali. La facciata ed il muro nord — est sono stati riedificati nel Seicento.) La stratigrafia edilizia di Zara è oggi abbastanza bene conosciuta, quanto quella romana, tanto quella medioevale. Analizzando le fondamenta dell’abside di S. Andrea abbiamo constatato che si trovano quasi sul livello romano. Inoltre il modo di costruire dell’arco dell’abside è evidentemente anteriore all’età preromanica. S’impone dunque la conclusione che anche qui si tratti di un edificio paleocristiano, di un oratorio o chiesa a una navata.7 8 La chiesa di san Tommaso Il monumento che, dopo i recenti lavori archeologici, si dimostra il più interessante è la chiesa di san Tommaso apostolo, denominata dal principio del Quattrocento »San Silvestro« e più tardi anche »Santa Croce«. Chiusa nell’epoca napoleonica la chiesa fu nel 1822 demolita per fa posto ad un edificio scolastico. Una breve storia di questa chiesa si trova nell’opera »Zara cristiana« del canonico zaratino Bianchi del 1877, dove si citano documenti dal 10 secolo in poi e menzionano due restauri della chiesa, uno nel 1340 e l’altro nel 1768.9 Nell’Archivo Storico di Zara si sono conservati dei disegni della chiesa elaborati dall’architetto Hatzinger nel 1820 in vista del suo rifacimento. La chiesa vi è rappresentata come un edificio basilicale i tre navate con un presbiterio di forma ottangolare e con un edificio a pianterreno appogiafo alla facciata dove aveva la sua sede la confraternita di San Silvestro. Le colonne portano capitelli romanici cubici.9 7 I. Petricioli, S. Vučenović, Crkve 9 I. Petricioli, Jedan nepoznati arhi- sv. Andrija i sv. Petar Stari u Zadru, tektonski spomenik u Zadru, Radovi Fil. Diadora 5 (1970) 177—202. fak. u Zadru 4 (1962) 59—70. 8 Bianchi, o. c. 428—430. < 335 Fig. 3. Zadar (Zara). Pianta delle chiese contigue di S. Andrea e S. Pietro Vecchio: 1. Muri del 6 see., 2. Prima fase preromanica della chiesa di S. Pietro Vecchio, 3. Seconda fase preromanica della chiesa di S. Pietro Vecchio SI. 3. Zadar. Tlocrt povezanih crkava sv. Andrije i sv. Petra Starog: 1. Zidovi 6. St., 2. Prva preromanička faza crkve sv. Petra, 3. Druga preromanička faza crkve sv. Petra Fig. 4. Zadar (Zara). Abside della chiesa di S. Andrea Sl. 4. Zadar. Apsida crkve sv. Andrije Durante l’ultima guerra furono distrutte tutte le case attorno all’edificio scolastico. Esso invece rimase risparmiato. Sul suo muro nord — ovest vennero alla luce i resti della facciata della chiesa, il portale principale di forma gotica che appartenerebbe al restauro del 1340 e una più piccola porta della navata nord — est. Codesta porta dimostra una forma caratteristica per le costruzioni della tarda antichità. Nel portale gotico è murato come spoglio un frammento con urna croce in rilievo di caratteristiche paleocristiane. Durante i lavori di costruzione d’uno stabile nella vicinanze immediate della facciata della chiesa si trovarono due colonnine con capitelli databili alla stessa epoca della croce in rilievo. Nella stessa occasione a sud — est di codesto stabile si scoprì un sarcofago di tipo tardo romano senza decorazioni in rilievo. I suddetti elementi ci indussero alla conclusione che la chiesa fosse originalmente una basilica dei primi secoli cristiani. Un occasione favorevole per ulteriori indagini si presentò inaspettatamente nel 1969 quando l’Azienda comunale dell’edilizia degli alloggi decise di adattare l’edificio scolastico per i propri uffici. Un breve scavo fatto a scopi di sondaggio- rivelò le basi delle colonne e parte del presbiterio ottangolare e una accurata indagine sul muro sud — ovest rivelò tre bifore murate. (Durante la costruzione dell’edificio scolastico una parte di codesto muro non fu demolita ma solamente rivestita di mattoni.) La Soprintendenza ai monumenti chiese che l’edificio scolastico fosse demolito il che fu eseguito nella primavera del 1970. Nei muri si trovarono come spogli i capitelli cubici delle colonne, vari pezzi di colonnine uguali alle due trovate anteriormente ed una quantità di frammenti di un ciborio databile alla prima metà dell’ 11 secolo. Due rilievi di pietra trovati rappresentano la Madonna col Bambino e Cristo benedicente di stile bizantino fine 12 secolo. Si trovarono infine molti frammenti di decorazione posteriore, specialmente un gran numero d’ iscrizioni sepolcrali dal Quattrocento al Seicento interessantissime, ma non in questa sede. Il livello sul quale si trovò il pavimento originale della chiesa è quasi al livello romano. Un pavimento d’un edificio profano romano trovato nell’abside della chiesa è appena circa 30 cm più basso- del pavimento della chiesa. Purtroppo non si è trovata nessuna traccia di mosaici. La pianta della chiessa è adesso abbastanza leggibile. Delle sette oolonne della fila settentrionale abbiamo trovato sei basi. Una è romanica, invece le altre sono spogli di edifici romani classici. Nella fila meridionale si è trovata solamente una base. L’abside è semicircolare, più largia che la navata centrale. Sopra di essa è stato costruito nel 1768 il presbiterio ottangolare del quale si sono travati i resti. In uno dei suoi angoli della parte settentrionale trovai immurato un grande frammento d’un pluteo ad ornamentazione geometrica in rilievo con piccole croci di carattere plastico uguale a quello che figura su una crocetta che si trova sul capitello d’una colonnina. A sinistra e a destra dell’abside originalmente si aprivano due porte murate nel seguito. Sul muro sud — ovest solamente una bifora immurata già nel Medioevo si è conservata intera. Levando la parte del muro che chiudeva la bifora, trovai una colonnina originale di uguale carattere e uguali dimensioni delle colonnine trovate frammentarie durante i lavori menzionati. Nella bifora si sono conservati anche frammenti d’intonaco che dimostra lo spessore delle transenne o delle cornici co co co Fig. 6. Zadar (Zara). Muro meridionale della chiesa di S. Tommaso con tre bifore SI. 6. Zadar. Južni zid crkve sv. Tome s biforama Fig. 7. Zadar (Zara), chiesa di S. Tommaso. Due colonnine di bifore SI. 7. Zadar. Stupici s bifore crkve sv. Tome di legno che originalmente si trovavano nelle bifore. All’est delle bifore trovai i resti d’una porta aperta posteriormente. Per concludere, la chiesa primitiva era una basilica a tre navate con un abside semicircolare di forma non consueta, più larga della navata centrale, senza pastofori, oon porticine nei muri ai lati dell’abside, con bifore sui muri laterali, senza dubbio con un nartece dinanzi alla facciata (sul posto di quell’edificio a pianterreno disegnato dal Hatzinger). La tecnica muraria non dimostra grande abilità — vi sono stati impiegati molti spogli di edifici classici romani. Il lavoro a scalpèllo dimostra due stili diversi. Una colonnina di bifora Fig. 8. Zadar (Zara), chiesa di S. Tommaso. Croce paleocristiana SI. 8. Zadar. Fragment s križem uzidan u portal gotičkog stila crkve sv. Tome ed il pluteo sono di un’abilità e stile più elevati, invece le altre colonnine sono fatte da una mano meno abile e sono di un carattere più provinciale. Nella prima metà dell’ 11 secolo fu costruito il ciborio il quale, secondo il Bianchi, rimase sull’altare maggiore fino al 1768. Nell’epoca romanica probabilmente verso la metà del secolo-12, la chiesa fu ricostruita e le colonne ricevettero capitelli cubici. Già allora si murarono le bifore. Nel 1340 fu costruito il nuovo portale principale. Nel 1768 insieme al ciborio fu abbattuta l’abside e sul suo posto fu costruito il presbiterio ottangolare. Infine ci si impone il problema di classificare questo monumento nella tipologia delle chiese altomedioevali e di proporne la datazione. Pur avendo cercato degli elementi comparativi non sono riuscito a trovarli fra i monumenti paleo-cristiani né ravennati né altoadriatici. In linea di massima il nostro monumento con l’abside, di forma semicircolare e sporgente, si collega alle altre chiese paleocristiane della Dalmazia. L’unico elemento che la divide dalle altre è la inconsueta larghezza dell’abside in confronto alla navata centrale. Il particolare più eccezionale invece sono le bifore sui muri laterali, bifore che finora non sono state riscontrate sui monumenti nostrani di tale epoca. Solamente il Dyggve le disegna ipoteticamente sui muri superiori della navata centrale della basilica cemeteriale di Marusinac presso Salona.10 Negli ultimi tempi fu registrate. una trifora nell’abside della basilica di Povija sull’isola di Brač (Brazza).11 Le bifore sui muri laterali si trovano solamente, per quanto mi consta finora, sulla chiesa di San Demetrio a Salonico (della fine del 5 secolo). Le porte nei muri in fondo delle navate laterali presso l’abside figura nella chiesa di San Giovanni Studion a Costantinopoli pure del 5 secolo. Direi che gli influssi stilistici sul nostro monumento provengono dal mondo greco cristiano e che lo si può considerare una costruzione della fine del 5 secolo. Publi-candolo in questa sede spero di attirare su esso l’interesse degli studiosi e di affrettare così con la loro collaborazione, la soluzione dei problemi di una sua più precisa datazione e determinazione stilistica. Najstarije kršćanske graćevine u Zadru Zadar je poznat po svojim preromaničkim arhitektonskim spomenicima koji se datiraju od kraja 8 do 11 st. To su crkva sv. Donata, dvobrodna crkva sv. Petra Starog, šesterolisna Stomorica (u starijoj literaturi sv. Uršula) i druge. O arhitektonskoj djelatnosti starijoj od 8 st. nije bilo donedavna ni točnijih podataka ni sačuvanih ostataka. Tek se naslućivao u današnjoj katedrali neki starokršćanski sloj, a Gerber je proširio takve slutnje i na druge trobrodne crkve u Zadru sagrađene mnogo kasnije No nakon arheoloških radova u zadnjih nekoliko godina možemo sa sigurnošću datirati u najranija stoljeća srednjeg vijeka, najverojatnije u kraj 5 ili početak 6 tri objekta. To su katedrala, crkva sv. Andrije i crkva sv. Tome. Katedrala U sakristiji katedrale već je godine 1794. bio pronađen podni mozaik s prikazom dvaju jelena kûja piju iz kaleža, ali se tome u novijoj literaturi nije davalo naročite važnosti. Jedino je Ć. Iveković temeljitije proučio šesterokutni baptisterij katedrale i datirao ga u 6 st. smatrajući da je bio povezan sa starom katedralom koja prethodi današnjoj, romaničkog stila. Prvih godina nakon oslobođenja zadarski konzervator G. Oštrić ustanovio je na jugozapadnom zidu katedrale jednu dilataciju koja bi odgovarala položaju fasade stare katedrale. Pred nekoliko godina proučili smo neke fragmente mramornih starokršćanskih pluteja koji su se pronašli u katedrali i uspjeli rekonstruirati veći dio reljefnog motiva. Sada, dodajući novo pronadjen fragment, možemo ga u cjelosti rekonstruirati. Kompozicija predstavlja »crux gemata« s dvije ptice, dva jagnjeta 10 E. Dyggve, o. c., fig. IV, 24, 25. 11 I. Ostojić, Povija, povijesni prikaz (Split 1968) 26. i dvije palme simetrično postavljene na vertikalnu os križa. Nova arheološka istraživanja kojima je rukovodio prof. Suić ustanovila su da je katedrala paralelna s antičkim forumom, da se njen jugozapadni bočni zid diže nad stražnjim zidom taberna, a odgovarajuća bočna lađa nad jednom antičkom ulioom zahvaćajući čitavu njezinu širinu. U južnoj romaničkoj apsidi katedrale pronašli smo mozaički pod koji se proteže ispod njenih temelja, a nalazi se na znatnoj visini u odnosu na pločnik antičke ulice. Crkva sv. Andrije Za vrijeme konzervatorskih radova god. 1961.—1962. u maloj crkvici koja se od 17 st. naziva imenom sv. Andrije, ustanovilo se da i ona predstavlja jedan starokršćanski spomenik. Do tada se smatralo da je to novija građevina (datirala se od 15 do 17 st.!) čija je apsida sagrađena na mjestu fasade dvobrodne preromaničke crkve sv. Petra Starog. Tada smo ustanovili da je situacija obratna. Apsida i jugozapadni bočni zid crkve sv. Andrije i po svojim temeljima u odnosu na građevnu stratigrafiju Zadra i po načinu konstruiranja luka apside spadaju u 5 ili početak 6 st., a crkva sv. Petra Starog koja ima dvije građevne faze, obe preromaničke, sagrađena je kasnije u produžetku crkve sv. Andrije, kao neki njen dodatak. Crkva sv. Tome Najinteresantniji je svakako spomenik trobrodna crkva sv. Tome, koja je bila u funkciji do 1807. god. mijenjajući titulara (sv. Silvestar, sv. Križ). God. 1822. bila je dobrim dijelom porušena da se nad njom sagradi školska zgrada. Nakon bombardiranja u II svjetskom ratu otkrivena je njena fasada s gotičkim glavnim portalom i sporednim koji po stilskim i konstruktivnim osobinama spada u kasnu antiku. Sondažna istraživanja god. 1969. donijela su na vidjelo baze stupova i dio apside te zazidane bifore na jugozapadnom bočnom zidu. Kad je školska zgrada uklonjena da se na njenom mjestu sagradi nova poslovna, mogao se u cjelini sagledati njen oblik. To je bila trobrodna bazilika s tri ulaza, sa sedam stupova sa svake strane glavne lađe, s polukružnom apsidom i s dvama vratima na kraju bočnih lađa, te s biforama na bočnim zidovima. Od originalnih plastičnih ukrasa treba spomenuti plutej bogato ukrašen geometrijskim motivima i križevima, razdjeljne stupice na biforama s kapitelima koji imaju različite motive (križ, palmu, pticu) i fragment s križem uzidan kao spolij u gotički portal. Ta bazilika nema karakteristike ravenatske arhitekture. Više je vezana uz oblike raznih crkvenih građevina rimske Dalmacije, a po vratima na završetku sporednih lađa i po biforama na bočnim zidovima ukazuje na veze s Carigradom (sv. Jovan Studion) i Solunom (sv. Dimitrije). NOVEJŠE ARHEOLOŠKE RAZISKAVE CLAUSTRA ALPIUM lULIARUM IN KASNOANTIČNIH UTRDB V SLOVENIJI PETER PETRU Narodni muzej, Ljubljana Dosedanja predavanja prvega srečanja jugoslovansko-italijanskih proučevalcev kasne antike in zgodnjega srednjega veka na področju zgornjega Jadrana, so osvetlila mnoge spomenike cesarskega blišča in visoke duhovne kulture poznorimskega sveta, tako v Raveni, Konkordiji, Ogleju, Gradežu, Trstu in Poreču. Vzporedno s temi velikega občudovanja vrednih spomenikov, ostajajo Claustra Alpium luliarum v senci. Vendar dokazujejo prav te zidane zapore od kvarnerskega zaliva do Koroške človeško stisko kasnorimske družbe. Claustra Alpium luliarum spričujejo namreč drugačen položaj takratne družbe, kot pa visokovredni dosežki arhitekture in likovne umetnosti. Zapore nam nazorno govore o bitju in nehanju in o mogočnih prizadevanjih ohraniti rimski svet, ureditev in kulturo. Medtem ko varujejo hadrijansko obzidje,1 germansko-retijski limes,2 trdnjave in kašteli v Djerdapu3 ali obzidja in utrdbe v Karpatih4 le obrobne po- 1 Referat prebran v Poreču na srečanju jugoslovansko-italijanskih arheologov. E. Birley, Research on Hadrians Wall (Durham 1961). E. Birley, Roman Britain and the Roman Army (Kendal 1953). J. Collingwood Bruce (By Sir Ian Richmond), Handbook to the Roman Wall (Newcastle upon Tyne 1966). V. E. Nash - Williams (by M. G. Jarrett), The Roman Frontier in Wales (Cardiff 1969). A. S. Robertson, The Antonine Wall (Glasgow 1968). 2 H. Schönberger, The Roman Frontier in Germany, Journal of Rom. Stud. 59 (1969) 144. W. Schleiermacher, Der rö- mische Limes in Deutschland (Der Limesführer, Berlin 1961). J. Garbsch, Der spätrömische Donau —• Iller — Rhein — Limes (Aalen 1970). H. v. Petrikovits, Fortification in the North - Western Roman Empire, Journal of Rom. Stud. 61 (1971) 178 ss. 3 Stare kulture u Djerdapu (Beograd 1969). 4 V zborniku za C. Daicoviciu, Dacica (Cluj 1972). Isti, Micia, o. c. 176. Isti, Fossatum — sat, o. c. 586. St. Ferenczi, Observatti cu privire la sistemul si ca-racterul asa — zisulni »Limes Dacicus«, Acta musei Napocensis 5 (1968) 75. Isti, Die Erforschung des römischen Limes auf den Höhen des Mesesgebirges, Daria 11 (1967) 143. Isti, Über die Verteidigung der Nordgrenze der Provinz Dazien (Satu Mare 1969). Isti, Citeva precizari in legatura cu notinuea de Limes Dacicus, Apulum 9 (1971) 599. E. Condurachi, Neue Probleme und Ergebnisse der Limesforschung in Scythia minor, Studien zu den Militär grenzen Roms, Beihefte der Bonner Jahrbücher 19 (1967) 162. Gl. še S. Soproni, Limes Sarmatiae, A. Mora F. Muzeum Evkönyve 2 (1969) 117. krajine imperija, pa ščitijo Claustra Alpium luliarum matično deželo te svetovne države.5 Rimske zapore v Sloveniji so imele torej neko posebno in glede na možnosti zelo nehvaležno nalogo: zadržati vdor množično preseljujočih se ljudstev v Italijo. Claustra Alpium luliarum so tudi eden izmed redkih antičnih spomenikov Slovenije, čigar shematična risba se je ohranila v Notitia dignitatum omnium tam civilium quam militarium in partibus occidentis. To upodobitev Julijskih alp s strmimi pobočji nazorno dopolnjuje podatek v jeruzalemskem itinerarju,6 kjer je za imenom Castra — Ajdovščina — dostavljen stavek: inde surgunt Alpes Iuliae. S to ugotovitvijo je podana tudi obrambno-strateška opredelitev pokrajine. S temi naravnimi ovirami je bil postavljen tudi temelj in osnova za obrambo Italije na njenih vzhodnih dostopih. Spričo tega se nam zdi razumljiva odločitev načrtovalca, da je postavil te zapore na grebene in na najvišjih točkah prelazov. Risba pa nam daje tudi pravilni napotek za samo raziskovanje zapor. Prvo, na kar nas poleg tega opozarja, je, da sta ob cesti proti Ogleju kar dva zaporna sistema; drugič je iz upodobitve razvidno, da so claustra obzidje okrepljeno s stolpi. V resnici je zapora zasnovana kot povprečno 1—1,10 m debel zid. To so potrdila tudi izkopavanja na Rijeki, v Jelenju, Prezidu, Rakitni, Verdu, Zaplani in ob kastelih na Martinj vrhu ter Lanišču pri Rogatcu. Tu smo namreč opravili načrtna izkopavanja, da bi razjasnili topografsko-gradbene podrobnosti in osvetlili izgled ter prilagajanje zapore danim terenskim pogojem. Kot rečeno, je bilo zaporno obzidje debelo ok. 1,10 m. Na notranji strani je bilo dodatno okrepljeno s ponavljajočimi se kontrafomimi zidovi. Ti kontraforji so 3,60 do 4,80 m oddaljeni, s čimer so tudi enako veliki stolpi, ki so razvrščeni na razdaljah 110—150 korakov, vključeni v tak razpored opornih zidov. Ker so ti kontraforji tudi v vogalih stolpov ob obzidju, je zelo verjetna razlaga, da so služili kot podstavek lesenemu dostopu in kot oder, na katerem so stali vojaki. Na izpostavljenih položajih so zgradili ob manjših še večje opazovalne stolpe. Ključna mesta — tako Nauportus, ad pirum, Castra — pa so izgradili v utrdbe. Dokaz in potrditev nekdanjega izgleda samih zapor smo dobili na več mestih, najbolje na že naštetih. Raziskovanje največjega odseka je opravila M. Urleb na Cesarskem vrhu pri Vrhniki. Tu je pri odcepu ceste na Strmico izkopala obzidje med stolpom 44 in 45 po Miillnerju.7 Odkrivanje obzidja so pričeli pri železniški progi Ljubljana—Postojna, kjer se je pokazalo, da je sam zid širok 1,05 m in na notranji strani okrepljen s ponavljajočimi se kontraforji (sl. 1). Enake rezultate je dala sonda na istem obzidju pri zaselku Zaplana. Tu je zid ohranjen do višine 1,2 m, njegova povprečna debelina pa je tudi tu 1,05 m. Kontraforji so tu 3,48 m vsaksebi in so 0,92 m široki ter lm dolgi. Na tem odseku je tudi stolp 52 vgrajen med dva kontraforja. Stolp meri 5 X X 5 m. Grajen je kot sama zapora iz lepo oblikovanih lomljencev dolomitizira-nega apnenca ter vezan z apneno malto. Obzidje je temeljilo bodisi na živi skali ali na sivo-rumeni ilovici. Le pri južnem zidu stolpa 52 je za vezivo upo- 5 Claustra Alpium luliarum I, Fon- 7 A. Müllner, Der römische Limes in tes (Katalogi in monografije 5, 1971). den italischen Grenzgebirgen, Argo 8 6 560, 2 — ed. Cuntz (1900) 200 in 9 (1901) 11. Sl. 1. Vrhniška zapora (Zaplana — Cesarski vrh), tloris o-bzidja in stolpa Fig. 1. Le chiuse di Vrhnika [Nauportus] (Zaplana — Cesarski vrh): pianta delle mura e della torre rabljena ilovka. Notranjost stolpa je bila izpolnjena z ruševinami; dno je bilo ravno in sestavljeno iz raščenih skal in sphane ilovice. Na tleh so tudi dobili poleg neizrazitih kosov lončenine še bronast novec Valentinijana I. ali Valensa verjetno kovan 1. 373. Od stolpa 51 smo prekopali samo zahodno polovico, ker je uničena strati-grafija v notranjosti dokazovala, da je bil stolp že preiskan. Do skoraj istih rezultatov je prišel 1970 D. Vuga, ki je raziskal obzidje nad Vrhniko na desnem pobočju nad Dolinsko potjo med Miillnerjevima stolpoma 33 in 34.8 V dveh sondah, ki jih je izkopal, je ugotovil, da je zid zgrajen na sterilni plasti ilovice, ki prekriva živo skalo. Tudi tu je bil teren sprva izravnan, na to prelita prva plast malte in šele v to položena prva vrsta kamenja temeljev. Tudi apneno vezivo je bilo slabo, podobno kot v Zaplani. Drugače so kamni lepo zloženi tako, da je na zunanji strani vrsta večjih lomljencev, vmesni prostor pa je bil zapolnjen z manjšimi kamni. Razloček proti istemu obzidju na Zaplani pa ugotavlja Vuga v sami obliki zidu. Tu ne srečujemo kontraforjev, marveč je ob zidu enotno in neprekinjeno podnožje široko 0,40 m. Tako je tu obzidje v temelju debelo 1,55 m in se stanjša v zgornjem delu na 1,05 m. Še neka posebnost je bila ugotovljena na odseku zapore v Dolinski poti: imela je tudi na prednji strani za 9 cm razširjen temelj. Iz omembe v Varstvu spomenikov9 povzemamo tudi opis zapore pri Rakitni. Prof. J. Klemenc piše, da so odkopali predel obzidja Vrh Prezida (ljudsko 8 M. Urleb, Strmica nad Vrhniko, ska pot pri Vrhniki, Varstvo spomenikov Varstvo spomenikov 9 (1962-64) 189 in 15 (1972) 148. Arh. pregled (1962) 223. D. Vuga, Dolin- 9 J. Klemenc, Rakitna, Varstvo spo- menikov 9 (1962-64) 152. ime) v dolžini 17,50 m. Zid je tu širok do 1,20 m in na zahodni strani okrepljen s tremi, približno 4,60 m oddaljenimi kontraforji debelimi 1—1,10 m in dolgimi do 2,50 m. Nad samo strmino so odkrili stolp vel. 4 X 4 m. Zidovje je grajeno iz različno velikega lomi j enea ter vezano s slabo malto iz apnenčastega peska in celo le z apnom pomešanim z zemljo. Na območju Jelenja pri Rijeki so dokazale sonde, da je obzidje tudi tu podobno zaporam ob cesti iz Emone v Tergeste in Akvilejo. Po opisu R. Ma-tejčič10 je sam zid širok 0,9 — 1,0 m ter je okrepljen na vsakih 3 m s kontra-f or jem vel. 1 X Im, Stolpi so na tem delu zapore — kot običajno — z notranje strani obzidja in imajo vhod s strani. Tako na zunanji kot na notranji steni stolpa so dobili močno plast zglajenega ometa. V notranjosti so dobili črepe lončenine, opek in žrmlje. V dolini Pred prisikom na predelu zapore pri Izviru Rečine je R. Matejčič izkopala 30 m dolgo sondo v neposredni bližini trase, ki jo je 1938 raziskoval M. Mirabella-Roberti. Tu je obzidje debelo 2,20 m in grajeno enostavno tako, da je kamenje v temeljih položeno na ilovico. Na podlagi raziskav meni R. Matejčič, da je to obzidje grajeno drugače in na osnovi njenih terenskih zapažanj meni, da bi ta zid mogel biti del taborskega obzidja. Za izgled obzidja so zelo pomembne ugotovitve nad reškim pristaniščem. Pri Sv. Katarini je na 2,5 m visokem obzidju vidno, kako se stopničasto zoži v prsobran. Tu je to bilo verjetno možno, ker je debelina podnožja zidu 1,56 do 1,68 m in je ta odsek zapore po tem soroden onemu v Dolinski poti nad Vrhniko. V Rotai vasi (Rattendorf) v Ziljski dolini so dobili 1,5 km dolgo in 1,20 m debelo zaporno zidovje, ki je po teh merah debelejše od običajnih. Tolikšno debelino je imel le še zid v dolini Kobiljnega Curka pod Dednikom pri Robu.11 Sicer smo od obzidja dobili le krajše odseke ob izkopavanjih večjih oglednih in varovalnih stolpov na Gradišču pri Martinj vrhu, Lanišču in na Hrušici. Povsod je zid 1,0—1,10 m širok. Kar velja omeniti, je, da v teh sektorjih nismo dobili kontraforjev; to kaže na neke posebnosti v gradbeni in fortifika-cijski zasnovi. Očitno je namreč igrala tu vlogo tudi moč rimskega strelnega orožja (sl. 2). Sodeč po izračunih na trdnjavah v Angliji, je bil smrtni zadetek sulice oz. kopja okoli 25 m (berma in dno prvega obrambnega jarka, kakor ga vidi in obvlada vojak s 7—8 m visokega obzidja oz. sredina med dvema stolpoma), medtem ko je lokostrelec povečal branjeni prostor na 100 m pred obzidjem s tem, da je najbolj branil s smrtnimi zadetki območje 60 m; s katapulti in drugimi podobnimi napravami pa so uspešno branili prostor 240 do 350 m pred obzidjem. Dejansko so to na Lanišču potrdili, saj je stolp oddaljen od rimske ceste 30—35 m. Zato verjetno v tem uspešno branjenem prostoru ni bil potreben mostovž — naslonjen na kontraforje, — ki bi omogočal nasprotniku — v kolikor bi ga zavzel — celo zelo lahek dostop v ključne objekte obrambe. Menim, da nam to razmišljanje nakazuje tudi drug sklep: večji stolpi so samostojne utrdbene točke, ki niso povezane preko mostovža z zapornim obzid- 10 R. Matejčič, Sedam godina rada u 11 Claustra Alpium Iuliarum I, Fon- istraživanju Liburniskog Limesa, Osječ- tes (Katalogi in monografije 5, 1971) 90 in ki zbornik 12 (1969) 24. 68. jem. Nasprotno pa so manjši stolpi (4 X 4 m) gotovo že po svojem namenu sestavina obrambe na samih zaporah in zato povezane z mostovžem. Tako je tudi razložljivo, da imajo ti manjši stolpi vrata s strani (lokaliteta Rebar na Grobniškem polju), ker je skoznje vodila branilce pot na obzidje. Istočasno dokazuje risba v delu Notitia dignitatum, da so stolpi segali čez obzidje ter so bili torej grajeni v nadstropja. Sodeč po najdbah M. Urlebove na Strmici je gotovo, da je služilo pritličje moštvu v stolpu za kuhinjo in ogrevanje, saj so dobili tu kurišča in našli posodje. Prostor nad tem — zvezan prek vrat z mostovžem —- je moral spričo tega rabiti kot bivalna soba oz. spalnica, ker so le tako mogli branilci brez težav zasesti svoje prostore na obzidju. Iz te sobe je vodilo stopnišče odnosno lestev še na vrh stolpa, kjer je 1. KATAPULT (75-750qr.) 100-27001 3. LOK - PUŠČICA ( 50 qr. ) 80-100m 4. SULICE-KOPJA 25m . jioom js<^ j I |io| Sl. 2. Dcrr.et posameznih vrst antičnega orožja Fig. 2. Gitata delle singole armi dell’ Evo Antico stal stražar ali opazovalec. Obstoj tega nadstropja, ki je imel opazovalno režo verjetno tik pod streho, vsiljuje že dejstvo, da bi v nižje ležečih predelih — dolinah in tokavah — s stolpa drugače ne imeli razgleda. Dejansko se je ta domneva potrdila tudi na Cesarskem vrhu in Zaplani, kjer je bilo ognjišče na raščeni zemlji in je moral biti tako prizemni prostor brez vrat in se je vanj moralo stopati po stopnicah. Pri predpostavljeni višini 2,5 m kletnega Sl. 3. Obrambni stolp v območju limesa, upodobljen na Trajanovem stebru Fig. 3. Torre difensiva della zona del limes prostora, in 4,5 m visokem obzidju tudi naslednje nadstropje ni moglo služiti za opazovanje in stražo. To vlogo je moglo celovito opravljati le nadstropje nad obzidjem. Spričo tega utemeljeno predpostavljamo vsaj trietažne stolpe na zapori. Po risbi zapor12 pa vidimo na nedokončanem stolpu v prvem obzidju levo, da so stolpi imeli štiri etaže. To bi se ujemalo tudi z znanimi upodobitvami na Trajanovem (sl. 3) in Mark Avrelovem stebru v Rimu ter s popularno rekonstrukcijo stolpa iz Odenwalda.13 Pri Miillnerj evem stolpu 44 na vrhniški zapori bi ob taki razporeditvi in tlorisu posameznih prostorov (4 X 4,5 m) mogli predpostavljati, da je v času. ko je bila zapora branjena, bivala v stolpu ena desetina. Ker je vseh stolpov na prek 10 km dolgi zapori nad Vrhniko 52,14 bi v običajnih razmerah znašala moč stalne posadke 500 mož (cohors quingenaria). 12 Ibidem 5, slika po izvodu shranjenem v Bodleian Library (Ms. Canon, mise. 378). 13 Germnia Romanal (1924) T. XI: 3. 14 A. Müllner, Der römische Li- mes in den italischen Grenzgebirgen, Argo 8 (1900) 200 ss in 220 ss in 9 (1901) 11 ss in 29 ss; ta Miillnerjev članek je izšel v prevodu tudi v Archeog. Triestino 24 (1902) 151 ss. 50m AJDOVŠČINA Sl. 4. Ajdovščina. Tloris rimsike trdnjave Fig. 4. Ajdovščina. Pianta della fortezza romana HUBELJ Osrčje obrambnih naprav na vzhodni meji matične dežele zahodnega dela imperija je bilo v Ajdovščini (sl. 4). Tu so verjetno prezimovale tudi čete, tu je imel tudi v času vojaških napetosti sam comes svoje središče, tu je prebival v času bitk tako cesar Maksimus kot kasneje Evgenij. Zato pričakuje slovenska arheologija od modernih raziskav v Ajdovščini še mnoga pomembna zgodovinska odkritja. Zato smo v letih 1965 in 1968 izvedli v Ajdovščini dvoje načrtnih izkopavanj. Prvo je bilo na območju nove kino dvorane, drugo na Titovem trgu ■—• v območju grajskega vrta.15 Že pri odstranjevanju ruševin stare kinodvorane so zadeli delavci na tri fragmente napisa z izredno lepimi črkami ... VIV ..., ... AM .., ... R ... in na dele arhitrava, ki se odlikujejo- z dognano tehniko klesanja. Od pripadajočega objekta smo odkrili na zahodnem robu kinodvorane masivni zid. Zahodno ob njem pa smo dobili še -kloako usmerjeno sever — jug, pokrito s tegulo s pečatom Q. Caecili Flaviani in v tej zlatnik Konstantina II. Glede na najdbe predvsem na masivni zid, kvaliteten arhitrav in 22 cm visoke črke ter na nezazidan prostor v antiki zahodno od stavbe, predpostavljamo, da smo odkrili svetišče. Za datacijo v konec 1. ali zač. 2. stol. (hadri-jansko obdobje) govore tako stilne analize, kot tudi pečat na opeki. Ali bi lahko dopolnili črke VIV v Flu]viu[s frigidus in tako povezovali v Tabuli Peutinge-riani sporočeno ime postojanke zahodno od postaje ad pirum (Hrušica) s posve-til-nim napisom svetišča, ostaja odprto vprašanje. Izkopavanja pred kinodvorano smo sočasno uporabili tudi za preverjanje smeri južnega obzidja, glede na načrt, ki ga je objavil W. Schmid v 15. Ber. RGK (1923-24) 186. Po njem je velikost kasnoantične trdnjave v Ajdovščini znašala 186 X 152 m. Obzidje je bilo po njegovih opazovanjih okrepljeno s 13 stolpi, od katerih je eden — s srednjeveškimi dozidavami — še danes visok prek 15 m. Sodeč po merah tega stolpa, čigar originalni antični del seže do višine 7 m, so imeli stolpi še v tej višini premer 8,8 m in 3,5 m debele stene, zaradi česar je votli notranji dostop imel le 2,7 m velik premer. Stolpi so večinoma počivali na kvadratni bazi, obloženi z izbranim kamenjem. Temelj samega zidu meri 3,84 m v širino, da bi se po- pravilu dvakrat stopničasto stanjšal. Zgra-dba. zidu je p-lastovita, na nekaterih mestih pa smo mogli v no-trajnosti zidu opazovati način gradnje v tehniki »ribje kosti«. Že Schmid meni, da je v zahodnem obzidju odkril manjša vrata široka 1,54 m ter pred obzidjem še 3,10 m širok in 0,5 m globok jarek. Čeprav bi predpostavi j ah glavni vhod v trdnjavo z južne strani, tega z dosedanjimi izkopavanji nismo mogli potrditi. Vedar pa so kontrolna izkopavanja v letu 1965 pokazala, da se resnični potek obzidja v mnogočem razlikuje od Schmidove predpostavke. Ugotovili smo namreč, da je južno obzidje dejansko več kot 15 m južneje od naznačene s-meri. K temu smo- ugotovili, da je smer obzidja ravna in ne kot je domneval Schmid zaobljena. To je razvidno tudi iz načrta na sl. 4, kjer smo ugotovljen potek obzidja označili s črno barvo, Schmidov domnevni potek obzidja pa črt- 15 P. Petru, Obnovljena antika v Aj- 131 ss. D. Svoljšak, Ajdovščina, Varstvo dovščina, Varstvo spomenikov 10 (1965) spomenikov 13-14 (1968-69) 155 in 185 ss. kano. Z na novo ugotovljenim stolpom premera 9,60 m in 40 m potekom obzidja (deb. 3,20 m) so spremenjene tudi mere trdnjave (215 X 154 m), kar pa bo potrebno še potrditi z izkopavanji in odkritjem sedaj neznanega poteka jugovzhodnega obzidja. Za datacijo obzidja zna biti zanimiv kos rimskega napisa, odkrit sekundarno v zidu stavbe s črkami NIUS, ki dodatno k že znanim podatkom, ki postavljajo izgradnjo v konstantinski čas, utemeljuje tako časovno opredelitev. Črke so zelo verjetno zadnji zlog cesarskega imena. Izkopavanje na vzhodni strani Titovega trga — nekdanjem graščinskem vrtu — so dala dragocene podatke o notranji zazidavi kaštela in o časovnem obdobju, kateremu ta pripada, ter tako posredno potrdila kasnoantično izgradnjo trdnjave. V sprva 24 X 20 m veliki sondi, ki jo je 1966 D. Svoljšak raztegnil vse do severnega trakta graščine, smo dobili glavni vhod v neko atrijsko stavbo. Od stebrov atrija so se ohranile kamnite delno krožno priklesane plinte in nekaj okroglih opek z žigom. Povsem možno pa je, da so bile opore lesene. Okoli atrija se grupirajo — delno neodkopani — prostori za vsakodnevno bivanje. Med njimi bi omenili kuhinjo, prostor atriariusa, stranišče oz. kopalnico in druge sobe. Glede na južni zaključni zid te stavbe, v katerem je troje vhodov, vidimo, da je bilo pročelje stavbe s te strani. Vzhodni vhod je bil v zadnji fazi omejen le na ozka vrata in dostop do sobe atriariusa, srednji prehod je bil širok in verjetni pristop na atrij oz. dvorišče; zahodni — enako širok — vhod pa. je bil zaprt z lesenimi vrati, ker je bila takoj za njimi kuhinja in ob njej domnevno še stranišče. Preko celotnega preiskanega področja — predvsem prek stavbnih predelov je bila na kulturni plasti močna plast žganine a v njej in pod njo, med drugimi najdbami, prek 500 novcev, izključno iz kasne antike. Ker se ti novci — Valentinijana, Valensa, Maksima, Teodozija itd. — zaključujejo z usodnim datumom bitke pri Ajdovščini, smemo domnevati, da je požar upepelil to stavbo in verjetno vso trdnjavo 5. septembra 394. Na ruševinah je v preiskanem območju bilo kasneje v dobi preseljevanja ljudstev oz. v langobardski fazi postavljeno manjše selišče, sestavljeno iz lesenih stavb grajenih iz prot j a in ometanih z ilovico, kot je to dokazovala množica odkritih kosov hišnega lepa. Časovno opredelitev teh poslopij v 5. stoletje omogočata dve stekleni jagodi z mrežastim vzorcem. Tako vidimo, da so potrdila izkopavanja v Ajdovščini zgodovinsko dogajanje, ko se je pod antičnim obzidjem Ajdovščine vršila za politično in kulturno zgodovino Balkana usodna bitka med Eugenijem in Teodozijem. Posledica Eugenijevega poraza je bila, da se je imperij dokončno razdelil v dve polovici: grecizirano vzhodno in romanizirano zahodno, kar se še danes izraža v kulturnem razvoju posameznih pokrajin Evrope. Povezano s tem je tudi vprašanje o dveh sporočenih imenih rimske postojanke v Ajdovščini. Antoninov itinerar 128, 7 in Tabula Peutingeriana imenujejo postojanko zahodno od postaje ad pirum kot mansio fluvio frigido, jeruzalemski intinerar 560, 2 pa omenja za omembo mutatio Castra še opredelitev inde surgunt Alpes Iuliae. S tem nam daje antični vir pravilno napotilo za lokacijo postojanke Castra na zahodnem vznožju Julijskih Alp. Tako prihaja za mutatio Castra v poštev samo današnja Ajdovščina. Nadaljnji tekst v jeruzalemskem itinerarju potrjuje naše izvajanje s tem, da postavlja postajo ad pirum na summa s alpes. Tako odpade O. Cuntzova18 duhovita interpretacija, da bi postavil postojanko Castra na Hrušico. Za nas je to vprašanje zanimivo tudi zategadelj, ker nam omenjena risba v Notitia dignitatum slikovito in nazorno, čeprav močno shematizirano, predstavlja poleg utrdb na vrhovih gora še trdnjavo v podnožju strmih sten. Prav zaradi te lege ne more biti dvoma, da je predstavljena trdnjava Castra. Drugo ime — mansio fluvio frigido — je iz zgodnje antike in vezano, kakor domnevamo,17 na ostanke v območju železniške postaje. Ta zgodnjeantična postojanka je torej zgrajena ob itinerarski cesti in to na njenem važnem vozlišču. Cesto, ki je dajala temu zaselku skozi tri stoletja ekonomske pogoje življenja, sta zgradila kot sledi iz Rufija Festa: sub Iulio et Octaviano Caesarïbus per Alpes lulias iter factum est. Tako je torej ta cesta, v katere obrambo so prvenstveno zgradili kasnoantične zapore, v območju Ajdovščine sprožila v začetku 4. stoletja postavitev trdnjave na naravno dosti bolj zavarovanem sotočju Lokavska in Hublja. V obrambo te zgodnjecesarske ceste so zgradili tudi trdnjavo na Hrušici, na najvišjem prelazu iz Panonije oz. Balkana v Italijo. Sama trdnjava nepravilne podolgovate oblike je velika 250 X 80 m in predeljena s prečnim 2,70 m debelim zidom v spodnjo in gornjo trdnjavo. Iz jugovzhodnega vogala držita dva kraka zapornega zidu, iz severovzhodnega pa eden. Z izkopavanji pod ruševinami cerkve sv. Jere nam je uspelo odkriti južni stolp ob vhodnih vratih in njemu nasprotni na severni strani, ki pa je bil žal uničen do slabo ohranjene sredice (opus incertum). Južni stolp je imel koničast tloris, kakor ga poznamo iz galijensko-avrelijanskih trdnjav ob Donavi.18 Dobili pa smo tudi ležišče tečaja vrat in v skalo vsekan rob — dolg najmanj 1,80 m — za ležišče vrat. Tako so dala izkopavanja tudi v tem pogledu nove podatke. Predvsem pa je presenetila avgustejsko-tiberijanska plast, v kateri smo dobili poleg grobe prostoročno izdelane keramike tudi fibulo na tečaj. Razumljivo, da so prevladovale plasti iz 4. stoletja, kakor so- to nakazovala že prejšnja izkopavanja. Vendar pa je v južnem predelu trdnjave stalo verjetno le leseno naselje, saj razen manjših kosov estriha in zidanih kurišč nismo dobili drugih sledov ter drobce z apneno malto grajenih temeljev. 65 m dolgo prečno obzidje trdnjave ima na vzhodu 3,30 m širok prehod varovan z dvema pravokotnima manjšima stolpoma; v sredini je polkrožni stolp, na zahodu pa je na spoju obeh trdnjavskih polovic očitno zelo velik okrogel stolp. V zgornji trdnjavi je na samem vrhu kvadraten masiven stolp. Pri izkopavanjih na terasah zgornje trdnjave nismo mogli ugotoviti večje poseljenosti. Le na dveh mestih smo dobili sledove ognjišča in ob severnem zidu tanjšo 18 Die römische Strasse Aquileâa-Emona, ihre Stationen und Befestigungen, Jahresh. d. Österr. Arch. Inst. 5 (1902) Beibl. 139. 17 P. Petru, Najnovija istraživanja klauzura Julijskih Alpa, Osječki zbornik 12 (1969) 5 ss, 18 T. Ivanov, Ausgrabungen im Kastell Iatrus, Studien zu den Militärgren-zen Roms (Köln 1967) 152. E. Condurachi, Neue Probleme und Ergebnisse der Limesforschung in Scythia minor, ibidem 162. V. Kondič in E. Čerškov, Hajdučka vodenica v: Stare kulture u Đerdapu (Beograd 1969) 125. Glej sorodne mnogo-stranične stolpe ob vhodnih vratih (iz obdobja Magna Maksima) v Cardiffu pri: M). G. Jarett, The Roman Frontier in Wales (Cardiff 1969) 21. kulturno plast. Tako so pokazala ta izkopavanja, da je bil poseljen le južni del trdnjave, medtem ko je gornji služil za pribežališče. Tako so izkopavanja na Hrušici potrdila velik pomen te trdnjave, zgrajene na najvišjem prelazu (867 m) prek Trnovskega gozda. V strateških zasnovah gre postojanki ad pirum vloga zadnjega branika dostopov v Italijo. Kot druga obrambna črta sta bila zasnovana ogledna in večja stražna stolpa pri Martinj vrhu in na Lanišču. Za stolp na Lanišču je gotovo, da stoji v sredini med vrhniško zaporo in zaporo s trdnjavo Hrušica. Prav dejstvo, da imata utrdbi na Lanišču in Gradišču nad vasjo Martinj vrh enaki nalogi opa-zovališč kaže, da moramo iskati naprej proti Vrhniki križišče, od katerega se odcepi na jug skozi prelaz Okra19 cesta na Tergeste (Trst) in prek sedla ad pirum v antičnih Alpes luliae cesta k mestu Aquileia (Oglej). Tako bi bilo tudi razloženo, zakaj se cesta med Emono in morjem imenuje via Gemina. Obe odkopani trdnjavi pa sta imeli nalogo, da tik za vrhniško zaporo ustvarita nov branik in pripeljeta sovražnika v središče branjenega prostora in ga z morebitnimi stranskimi napadi oslabita in prisilita k umiku. Žal je danes o takih strateških vidikih še težko govoriti, ko pa nam med drugim niso poznane stranske ceste in pota, ki omogočajo manever, ne točna lega ostalih postojank in utrd (npr. vprašanje o legi postaje Longaticum). Izkopavanje večjega stražnega stolpa na Lanišču je bila prva akcija v načrtnem arheološkem raziskovanju posameznih postojank zapornega sistema. Tukajšnja trdnjava je vgrajena v samo zaporo, ki prihaja s pobočij Srnjaka in se nadaljuje (ob rimski cesti) na severovzhodna pobočja Orlovega griča. Po podatkih Puschija20 naj bi bil vzhodni začetek zapore že pri ponoru reke Unica, nakar naj bi se prek Grčarevskega vrha vzpela na Srnjak. Tako bi znašala celotna dolžina jugovzhodnega kraka 7 km. Potek obzidja proti Orlovem griču ni zanesljivo ugotovljen, razen ob samem stolpu, kjer smo ga dobili 5,10 m od severnega vogala; več se ni dalo ugotoviti, ker je bila zapora uničena pri gradnji ti. »Stare ceste« v sredini 19. stoletja. Takrat je zapisal P. Hitzinger v Mitt. d. hist. Ver. f. Krain 9 (1858) 86: Tukajšnja zapora leži ob cesti (Stara cesta) proti Hrušici. Kaštel, ki stoji v ovinku, ima še danes prek 1 m visoke zidove obrasle z grmičevjem. Obodni zid je dobro ohranjen in ga vidimo v ruševinah še na treh stranicah. Ko so pri popravljanju ceste 1857/8 delno očistili te ostanke, so naleteli na obdelano kamenje, polkrožne opeke, žeblje, kopje in na druge železne predmete. Na še dobro ohranjenem ometu so se videle še črke. Podobna je bila situacija tudi ob našem prihodu na teren. Zid stolpa je bil v južnem vogalu presekan, tako da smo videli način zidave in ugotovili velikost objekta. Glede na Schmidovo opombo21 in po Hitzinger j evih podatkih smo menili da je objekt bil v preteklosti v precejšnji meri prekopan in da bo le malo nedotaknjenih plasti. Vendar so izkopavanja v letih 1961—1963 pokazala, da je ves jugovzhodni del intakten. Sledove poizkusnega jarka smo dobili 19 B. Saria, Okra v: RE XVII (1937) 1775. S. Petru, Nekaj antičnih zemljepisnih pojmov o naših krajih, Arh. vestnik 19 (1968) 381 ss. 20 Archeog. Triestino 24 (1902) 140. 21 W. Schmid, K. Pick, Frühgeschichtliche Befestigungsanlagen im Bereich der Isonzofront, Jahres, d. österr. Arch. Inst. 21-22 (1922-24) Beibl. 277 ss. K obnovi stolpa prim. P. Petru, Upravičenost rekonstrukcije arheoloških spomenikov, Varstvo spomenikov 9 (1962-64) 7 ss. Glej tudi R. L. Bellhouse, Roman sites on the Cumberland Coast, Cumberland and Westmoreland Arch. Society 69 (1969) 54. 23 Arheološki vestnik 353 vzdolž zahodne stranice, kjer se je ta Schmidov jarek naslanjal na prejšnji izkop, nastal pri izgradnji ceste. Odkopani stolp na Lanišču meri 19,60 X 19,70 m, kar odgovarja velikosti 60 X 60 rimskih čevljev. Povprečna debelina — mestoma preko 2 m visoko ohranjenih zidov — znaša 1,55 — 1,70 m (5 čevljev). Vhod v stolp je bil z zahodne strani, kakor bi to dokazovala skala z obdelano gornjo površino, tlak iz zložene opeke, ter verjetno delno v skalo vklesan dostop pred stolpom. Ob zloženi opeki smo pred stolpom dobili v tri kose prelomljeno apnenčasto svetlobno režo oz. okno. Enako režo — iz peščenca — smo odkrili tudi pred nasprotnim vzhodnim zidom. Njej je odgovarjalo na notranji strani zidano podnožje vel. 1 X 0,80 m, na katerem je verjetno stal stražar oz. opazovalec — spectator. S tega mesta se vidijo predeli zapor od Javornikov do gričev nad Godovičem, skoraj v celoti se vidi — tudi v podrobnostih vrhniška zapora, kastel-gradišče pri Martinj vrhu, in potek ceste od Logatca do Turških klancev. Iz tega sklepamo, da je imel stolp na Lanišču v osrednjem delu obrambe prehoda prek Alp pomembno vlogo. V notranjosti stolpa smo dobili v južni polovici estrih, ki se je zaključeval pri sekundarno uporabljenem kvadru iz apnenca. Očitno je rabil ta kvader kot prag za vhod v neko leseno barako oz. poslopje, ki pa je bilo opremljeno z ogrevanjem, če so pri Hitzingerju omenjene opeke del suspenzure (drugačna uporaba v vojaškem objektu je izključena) in če je razlika med višino praga in ugotovljenim estrihom tudi višina suspenzure. V severnem vogalu smo v notranjosti dobili debelo plast malte, ki je prekrivala manjšo kraško vrtačo. V njej so bili odtisi petih večjih brun, ki so verjetno rabili kot opora oziroma podnožje za lesene stopnice na obrambno ploščad. V notranjosti smo ugotovili, verjetno zaradi boljše ohranjenosti, da so zidovi ometani; dobili smo celo več odtisov zidarske lopatice, ki po merah povsem odgovarja oni, ki so jo prinesli odtod v Narodni muzej v prejšnjem stoletju. Na južnem in delno na vzhodnem obzidju smo odkrili v višini 1,70 m nad antičnimi tlemi luknje za opore zidarskih odrov, kasneje uporabljene za nek preprost napušč, pod katerim so lahko spravili konje. Sodeč po višini teh lukenj, po globini stopnišča, po višini vrat in rež ter potrebni višini obzidja nad temi odprtinami smo ugotovili, da je bilo obzidje v severnem vogalu visoko ok. 6 m. To višino bi potrjeval tudi teren, pred stolpom, čigar strmina bi bila drugače v »mrtvem oglu« in bi bil stolp težko branjen, ko bi nasprotnik prišel v ta prostor. V tej višini se je obzidje stanjšalo na debelino prsobrana, ki se je zaključeval s 37 X 27 X10 cm velikimi loricae. Stratigrafija v stolpu je bila enostavna. Kulturna plast pričenja ob temeljih in je 12 cm debela, nerazčlenjena ter pokrita z ruševinami. Večino najdb smo dobili v tej plasti: steklo z brušenim okrasom, keramiko kasnoantične oblike okrašeno z valovnico, železne žeblje ter novce. Od petih novcev vladarjev Kon-stancija II., Valentinijana II., Maksima in Teodozija so trije naj mlajši iz leta 388, ko sporoča Orosius (35,3), da je dal Maksimus svojemu poveljniku Andra-gatiju nalogo, za izgradnjo zapor: Aquileiae tunc Maximus victoriae suae spectator insederat. Andragathius huius comes summam belli administrabat; qui cum largissimis militum copiis ipsamque magnarum copiarum fortitudinem praecellente consilio omnes incredibiliter Alpium ac fluminum aditus commu-nisset, ineffabili indicio Dei... sponte eadem quae obstruxerat claustra deseruit. Sl. 5. Gradišče nad vasjo Martinj hrib pri Logatcu. Tloris kaštela Fig. 5. Pianta del castello sopra Martinj hrib presso Logatec Leta 1963-64 je izvedel načrtna izkopavanja kasnoantične utrdbe na Gradišču pri vasi Martinj hrib pri Logatcu kolega dr. F. Leben.22 Sam objekt ima mnogostranično obliko (sl. 5). Zgrajen je na strmem neravnem zemljišču. Temelji so postavljeni na živo skalo. Vzhodno in severno obzidje sta bili uničeni pri popravljanju ceste v »skalnih vratih«, kamor je spolzel tudi del severovzhodnega vogala. Vhod v trdnjavo je bil v južnem obzidju, ki je 35 m dolgo' in 1,30—1,40 m debelo. Zahodni zid je dolg 33,20 m in širok 1,40—1,60 m ter dvakrat skoraj nezaznavno menja smer. V notranjosti smo odkrili v severozahodnem vogalu manjši pravokotni prizidek velikost 6,30 X 5,00 m z 0,60 m debelimi temelji, ki so se očitno nadaljevali proti severu. Tako bi tu nastal neki manjši predprostor. Glavna soba pa je imela prag, režo za svetlobo in tubule na zidu. Plast pepela na tlaku bi prav tako dokazovala, da je bil prostor kurjen in trdnjava poseljena tudi preko zime. Posebno pomembne pa so na tej trdnjavi drobne najdbe. Med njimi izstopa najdba mošnje z 200 novci in še dodatno 50 raztresenih ali naključno najdenih novcev. Verjetno je najdba mošnje s centenionali in polcentenionali iz konca 4. stoletja tudi znanilec konca te trdnjave. Ostalih petdeset novcev je skoraj istega sestava, razen sesterca Antonina Pija, ki je krožil do 1. 260, in asa Sep-timija Severa iz zač. 3. stol., in folisa Konstantina I. iz let 319—320. V grobem nam torej tu odkrite novene najdbe dokazujejo, da je prva poselitev na tem mestu verjetno v drugi polovici 3. stoletja. Po premoru v času tetrarhije od ~ F. Leben, Gradišče pri Martinj hribu, Varstvo spomenikov 9 (1963-64) 192 ss. konca 3. do sredine 4. stoletja pa je pričela intenzivna poselitev v drugi polovici 4. stol. Množica novcev iz 80-tih let tega stoletja pa kaže, da je to trdnjavo prizadela katastrofa, ki predstavlja verjetno tudi konec uporabe te utrdbe. To podobo dopolnjujejo tudi ostale najdbe. Razen steklenega dna, oblikovanega s pihanjem v modelu, ki bi ga mogli pripisati 3. stoletju, so ostali predmeti iz konca 4. stoletja. Med njimi zaslužijo pozornost: križna fibula, pološče-na oljenka, pasna spona z jezičkom rombičnega preseka, bronasti okovi okrašeni s krožci, puščice in kopja z rombičnim listom. V ta časovni razpon lahko uvrstimo tudi 30 steklenih čaš z omfaličnim dnom, okrašene z modrimi kapljicami. Sodeč po izkopanem gradivu ter po ostalih podatkih vidimo1, da je v materialu z gradišča pri Martinj vrhu za kronologijo in tipologijo pomembno gradivo. Upoštevaje še preostale zapore in velike utrdbe: Emona, Nauportus, ad pirum, Castra in v zvezi z italsko zaporo gotovo tudi trdnjave Carnium, lahko pritrdimo Notitiji dignitatum,23 ki postavlja zapore — tractus Italiae circa Alpes — pod poveljstvo viri spectabilis comitis Italiae, ki je v julijsko-alpski sekciji poveljeval vojaškim enotam legiones Iuliae Alpinae I, II in III, torej stalni posadki, ki je s pratežem takrat štela verjetno nad 20.000 mož.24 Tako postane jasno, da so pri kasnoantični obrambi naših zahodnih prelazov morale igrati prav utrjene naselbine pomembno mesto. Bodisi, da so že same preprečevale nasprotniku nadaljnji prodor, ali pa je bila njihova poglavitna vloga v tem, da so dajale na obrambi italskih prelazov stacioniranim enotam prebivališče in predvsem prezimovališče. Z geografskega stališča je prostor med Oglejem in Ptujem ter Siskom predstavljal v vseh obdobjih s svojimi prelazi in naravnimi ovirami zaporo in zapreko. To potrjujejo tudi poteze prazgodovinskih in rimskih strategov. Spomnimo se samo s kako naglico so uporni Iliri in Dalmati zasedli vse prehode na Balkan z zahoda, kar potrjuje Veleius Paterculus 2.110.4: iunctam sibi Nauporti ac Tergestis confinio.25 Hkrati pa kaže izgradnja zapornega trikotnika legijskih trdnjav Emona, Poetovio in Siscia, da so tudi z rimske strani skušali kot prvo preprečiti vdore z vzhoda.26 V vsem nadaljnjem razvoju so te postojanke tvorile hrbtenico italske obrambe z vzhoda, ki se jim je kasneje pridružilo' še nekaj 23 Claustra Alpium Iulìarum I, Fontes (Katalogi in monografije 5, 1971) 35. 24 Žal na tej stopnji našega vedenja nismo v stanju razpravljati o odnosu tipa utrdb do rimskih vojaških formacij, kakor je to uspelo D. Breezeju in B. Dobsonu v sestavku Fort-Types on Hadrian’s Wall, Archaeologia Aeliana 47 (1969) 15; ali D. Hoffmannu v Delbrückovi Geschichte der Kriegskunst (1966) XIII, kjer obravnava prav kasnoantične vojaške formacije. Po H. von Petrikovitso-vih ugotovitvah in izračunih (Über die Herkunft der Annäherrungshindernisse an den römischen Militärgrenzen, Studien über die Militär grenzen Roms, ibidem 215) je prišlo na gornje germanskemu limesu 47 mož na branjenem kilometru limesa, na Hadrijanskem obzidju 83 in na Antoninskem obzidju 300 (gl. tudi H. Nesselhauf, Jahrb. RGZM 6 [1960 173). Pri tem pa se nam zdi, da je število mož na Antoninskem obzidju visoko zato, ker je to v ofenzivnih operacijah in namenu nastalo in vzdrževano obzidje. 25 J. Šašel, Über Umfang und Dauer der Militärzone Praetentura Italiae et alpium zur Zeit Mark Aurels, Acta of th,e Fifth Epigraphic Congress 1967 (1970) 317. Isti, The struggle between Magnentius and Constantius II for Italy and Illyricum, Živa antika 21 (1971) 205 in referat istega avtorja na kongresu proučevalcev limesa v Tel Avivu, Roman Frontier studies 1967 (1971) 171 ss. 26 B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20 (1939) 115. večjih trdnjav, tako legijsko taborišče v Ločici pri Celju in pentagonalni kaštel na Vrhniki. Važna sestavina kasnoantične obrambe pa so bila pribežališča zgrajena na izoliranih vzpetinah in samotnih ter zakotnih dolinah. Očitno je namreč, da so prav ti refugiji služili kot opazovalne in obveščevalne postojanke. Po nekih izračunih so potrebovali za svetlobno sporočilo oziroma dimni signal iz Ptuja v Oglej komaj 2 uri, seveda če so bila vsa pribežališča v tistem času obljudena. Zato je mogoče trditi, da je brez vključevanja in proučevanja vloge refugijev nerazumljiva tudi zasnova obrambe pozne antike na področju Slovenije. Raziskovanja v zadnjih letih so tudi tu prinesla bistvene novine in nam osvetlila mnoge historične podatke. Tako so v letih 1963-64 v celoti odkopali obzidje kasnoantične naselbine na Ritniku pri Šentjurju, ki je dolgo 221,70 in debela od 90—120 centimetrov.27 Obzidje je delno okrepljeno — podobno kot kraška zapora —• s kontraforji, med katerimi meri največji 4 m v dolžino in 1,10 metra v širino. Na jugovzhodu so dobili tudi stolp velikosti 5,30 in s 70 do 75 cm debelimi zidovi. V. Kolšek, ki je vodila ta izkopavanja, je ugotovila prav v stolpu, da je grajen v dveh fazah. Starejšo postavlja v II. stoletje, mlajšo v kasno antiko in čas preseljevanja narodov, kar bi dokazovalo grobišče, na katerem so dobili gradivo, t. i. langobardskega značaja in celo novec Klefa iz leta 574. Novejša izkopavanja A. Bolte, med ostalim tudi na novo odkrita zgodnje-krščanska cerkev na samem vrhu hriba, pa dokazujejo obstoj naselbine vse do slovanskega prodora.28 Enak historičen sklep potrjujejo tudi kontrolna raziskovanja na postojanki Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici. Tudi tu so obzidje in vse zgradbe naselbine uničili prodirajoči Slovani sodeč po dosedanjih najdbah s konca 6. stoletja. Prva izkopavanja na tem mestu je izvedel E. Riedl 1901—1905.29 Na vrhu izoliranega osamelca je dobil 140 m dolgo in 66 m široko naselbino varovano z do 1 m širokim obzidjem, okrepljenim s petimi stolpi. V notranjosti je v celoti izkopal tri poslopja. Vendar pa je pri tem prezrl pri zgornji stavbi na vzhodu apsido', prav tako pa. tudi pri zahodni stavbi, da je odkril svečeniško klop s škofovim sedežem. To so pokazala šele izkopavanja 1. 197030 in odkrila kontinuirano poselitev tega griča vse od konca 4. do konca 6. stoletja kot dokazuje na prehodu iz bazilike v konsignatorij izkopana spona z želvasfim trnom in uhan s košarico tipa Kastelic III B iz obdobja slovenske naselitve. V tem času pa je naselbina — spričo obeh cerkva in krstilnice —• verjetno pomemben člen v starokrščanski cerkveni organizaciji in s tem tudi v obrambni zasnovi kasne antike. Vendar pa je obrambna vloga Ajdovskega gradca nad Vranjem omejena. Sodeč po današnjem arheološkem znanju je bil lahko vojaško-obrambni namen te postojanke le v zapori ceste Celeia—Neviodunum, kolikor je ta vodila mimo 27 L. Bolta, Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju, Arh,, vestnik 21-22 (1970-71) 127. 28 V. Kolšek, Ritnik, Varstvo spomenikov 9 (1962-64) 161. 29 E. Riedl, O. Cuntz, Uranje in Steiermark, Römische Bauten und Grab-mäler, Jahrb. f. Altkde 3 (1909) 1 ss. 30 Rezultati teh izkopavanj bodo objavljeni v samostojni publikaciji Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici (Katalogi in monografije 11, 1974). Ajdovskega gradca. Obrambno enako važne vodne poti — ceste in plovbe po Savi pa je opravljala trdnjava v Velikih Malencah pri Brežicah. S svojim izrednim položajem na s.otočju Save in Krke in ob itinerarski cesti Siscia—Neviodu-num gre trdnjavi v Velikih Malencah ključno mesto med objekti tega časa na področju Slovenije. Izkopavanja na tej utrdbi je opravil v letih 1928—30 B. Saria.31 Utrdba velikosti 430 X 285 m je zgrajena na 25 m visokem platoju, čigar pobočja so na zahodu, severu in vzhodu strma. V južnem obzidju je dobil B. Saria mogočna vrata, utrjena z dvojnim stolpom. Podobno grajen prehod v vratih kaže, da je bil še en vhod z zahoda. Celotno obzidje je krepilo več ko 16 stolpov; popolnega števila ne bo možno ugotoviti, ker je obzidje na severozahodu v dolžini preko 200 m erodirano. Tudi tu je bilo dokazano, da je rimsko obzidje — zgrajeno na prazgodovinskem okopu — iz dveh gradbenih obdobij. Prvo postavlja B. Saria v drugo polovico 3. stoletja; druga gradbena faza pa je postavljena na začetek 5. stoletja in je zanjo značilna površna zidava in uporaba rimskih nagrobnikov prejšnjih stoletij. Glede konca utrdbe je sedaj dokazano,32 da smemo zaton te trdnjave povezovati z zaključkom kratkotrajne langobardske vladavine v Vzhodnih Alpah,33 kar izpričuje v enem izmed stolpov odkrita lončena posoda s pečatnim okrasom, ki ga lahko na podlagi tipologije in po analogijah uvrstimo v leta okoli 550 n. št. Tako so zelo verjetno tudi trdnjavo v Velikih Malencah uničili Slovani ob svojih osvajanjih. Pri obhodu najdišč v območju zapor smo ugotovili, da sodi v ta čas tudi utrdba na Gori pri Polhovem gradcu.34 Refugij leži na hribu severno od Polhovega gradca in neposredno zahodno od vrhniške klavzure. Ilrib-osamelec s 500 m relativne višine, na čigar vrhu so odkrili sledove utrdb, strmo pada v dolino ter še danes ni dostopen z nobenim vozilom, ker so pobočja strma in celo prepadna. Na temenu je v zatisnem prevalu manjša ravan, iz katere se proti vzhodu vzpenja kucelj, na katerem so še jasno vidni sledovi obzidja in kvadratnega (približno 4 X 4 m velikega) stolpa. Na zahodnem vrhu stoji cerkev sv. Lovrenca. Na grebenu, ki se vzpenja proti cerkvi, so vidni sledovi obzidja. Tu so našli zakladno najdbo kasnoantičnega gradiva (uteži, tehtnice, bronaste posode, fibulo itd.), ki po tipologiji spada v leta okoli 500 n. št. Tako je tudi ta objekt povezan neposredno v sklop trdnjav v sistemu jezu okoli vzhodne meje antične Italije. Depojska najdba z Gore pri Polhovem gradcu35 je bila očitno last nekega trgovca iz tega časa, ki jo je zakopal v obdobju neprilik. Če se ozremo na tedanjo politično situacijo, vidimo, da bi to ne mogla biti doba vladanja Teoderika, ker so bile tedaj politične prilike relativno mirne in utrjene. Šele po Teodorikovi smrti 535 je pričelo nemirno obdobje s prodorom Frankov 31 B. Saria, Die vorgeschichtlichen Ringwallsysteme in Slowenien, Südost- Forschungen 15 (1956) 41 ss. Isti, Der spätantike Limes im westlichen Jugosla-vien, Atti del V congresso internazionale degli studi bizantini, Studi bizantini e neoellenici 5 (1939) 308 ss. Isti, Prvo in Drugo poročilo o izkopavanjih na gradišču pri Vel. Malencih, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 10 (1929) 10 in 11 (1930) 5 ss. 32 S. Petru, Nekaj zgodnjesrednje-veških najdb iz Gorjancev, Arh. vestnik 18 (1967) 435. 33 R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20 (1939) 220 ss. 34 P. Petru, Zgodnjesrednjeveška naselbina na Polhograjski gori, Arh. vestnik 18 (1967) 435 ss. 35 N. Binder, Arch.-Epigraph. Mitt. 7 (1883) 227. v Benečijo in proti Alpam.86 V tem času je meglo biti zakopano tudi našteto gradivo. V sklop prednjega pasu zapore vključujemo tudi novo odkrito kasnoantično utrdbo na Križni gori pri Starem trgu. Tu je pri načrtnih raziskovanjih prazgodovinske naselbine našla M. Urleb36 37 na severni strani gradišča kasnoantično obzidje iz dveh 1 m širokih zidov. V notranjosti gradišča pa so dobili temelje antičnih stavb in kasnoantično gradivo (keramika, križna fibula itd.). Spričo tega, da se bodo ta izkopavanja nadaljevala, smemo upravičeno pričakovati nove najdbe, ki bodo podrobneje opredelile časovno nastanek in zaton te utrdbe. Tudi v zaledju klavzure moremo opozoriti in opisati dvoje na novo ugotovljenih kasnoantičnih postojank. Prva je Sv. Pavel nad Vrtovinom v sredini Vipavske doline in Sv. Pavel nad Planino. Na platoju zahodno od cerkve sv. Pavla nad Planino so našli pri postavljanju televizijskega pretvornika antično obzidje in masivno grajen stolp, podoben onemu na vrhu Listnika v kaštelu Hrušica. Ta utrdba je izredno pomembna v kasnoantičnih utrdbah od zapor proti zahodu, ker vizualno obvladuje prehod itinerarske ceste s Hrušice proti Ajdovščini in obhod okoli Nanosa v smeri Postojna. Tako je verjetno služila postojanka na Sv. Pavlu kot opazovalnica v zatišju postavljeni trdnjavi Castra v Ajdovščini Sv. Pavel nad Vrtovinom leži na nadmorski višini 550 m na samostojnem skalnem izrastku južnih obronkov pogorja Čaven. Zahvaljujoč svojemu dominantnemu položaju obvladuje srednjo Vipavsko dolino, s tem tudi itinerarsko cesto proti Ogleju. Istočasno zapira tudi stranske poti preko Trnovskega gozda v smeri proti Črnemu vrhu. Kasnoantično pribežališče na Sv. Pavlu38 je dolgo preko 750 m in široko največ 200 m. Zgrajeno je na skalnatem osamelcu čigar do 50 m visoke prepadne stene so utrjene z obzidjem, ki je še danes mestoma do 3 m visoko. V 1 m širokem obzidju in prsobranu so še ohranjene luknje za lesen mostovž branilcev; na severu pa so ohranjena v skalo vsekana vrata s kolesnicami, stopnicami in utorom za vrata. Sama trdnjava se deli na severni naselbinski del, na južni del s pašniki in grobiščem, ter na samostojen, vendar z obzidjem trdnjave spojen vodni stolp v južnem podnožju platoja. K vodnemu stolpu držijo v skalo vsekane stopnice, ki jih spremlja južno obzidje. Trdnjavo razpolavlja močan zid, močnejši od ostalih, povprečne debeline 2,20 do 2,50 m. Kot najbolj vidna sestavina tega kompleksa izstopa v sklop utrdbe vključeni vodni stolp širok 12, dolg 10, visok ll,10m in z 1,90 m debelim ostenjem grajenim iz skrilastih kamnov in lomljenca. Sam vodni stolp — piscina oz. castellum aquae (sl. 6) — ima pravokotno obliko velikosti 6,70 X 10 m in 1,90 m debelo obodno zidovje na vzhodu in zahodu, medtem ko je južni zid piscine debel 1,80 m in sta skozi njegovo obzidje speljana dva banjasta svoda, ki merita skupaj v razponu 5,50 m. Nad njima se pne še razbremenilni lok, širok prav tako 5,50 m in sega od enega na drugi ko- 36 B. Grafenauer, Ustoličevanje ko- 38 P. Petru, Najnovija istraživanja roških vojvod in država karantanskih klauzura Julijskih Alpa, Osječki zbornik Slovencev, Dela 1. raz. SAZU 1, (1952) 389. 12 (1969) 16 z načrtom sl. 16. 37 M. Urleb, Križna gora, Varstvo spomenikov 9 (1962-64) 146. 73 SI. 6. Sv. Pavel mad Vrtovinom. Tloris rimskega vodnega stolpa Fig. 6. Pianta del serbatoio d’acqua a torre romana di Sv. Pavel sopra Vrtovin nec obeh banjastih svodov. Njegova višina znaša 2,30 m nad vrhoma obeh svodov. Oba banjasta svoda — po naši presoji sedaj sicer v veliki meri podrta — segata še dalje proti jugu (v dolžino 5,30 m) in se je očitno pod njunim južnim delom iztekala odvečna voda, ki se je nabrala v studencu. Medtem ko ja temeljno zidovje opornika obeh svodov pri piscini debelo 1,10 m, je temeljno zidovje teh obokov pri južnem izrastku debelo le 0,70 m ter ima glede na lok banjastih svodov 0,10 m širok stopničast zamik tako, da znaša debelina samega svoda le 0,50 m. Svoda sta na jugu zaključena s stopničko deb. 0,90 m. Pravokotno na oba banjasta svoda potekata v njunem severnem podnožju še dva oboka, ki pa sta danes zasuta v tej meri, da ju ni možno podrobneje opisati. Dokazujeta pa, da je vodni stolp vsaj še 1,5 m globlji. Notranja širina same piscine znaša 3,80 X 6,10 m. Žal je sedaj zadelana s kamenjem in ruševinami tako, da ni možen opis dna in podnožja, še manj pa opis poteka stopnic, ki se s severa spuščajo v notranjost. Te stopnice so pri izteku v stolp deloma vsekane v živo skalo, deloma pa ob južnem robu utrjene z zidom. Medtem ko je njihov potek v samem stolpu usmerjen v črti vzhod-zahod, pa se ta smer stopnic zasuka v samem severovzhodnem vogalu in drži poslej 10 m v smeri severovzhod. Na koncu te črte se stopnice dvakrat ovijejo in preidejo v ravni del poti, ki je dolg 12 m. Na koncu ravnega odseka se nadaljnji potek steze izgubi v podrastih in kamnitih grobljah. V tem vogalu je tudi lepo viden spoj obrambnega obzidja z obodnim zidom piscine. Na tem spoju je opazna še gradbena posebnost, da obzidje na jugu stožčasto raste iz temeljev ter preide šele na verjetni višini 8 m v pravilen 1,10 m širok zid. Ostali kontraforji pri piscini imajo pravilno pravokotno obliko in jih zasledimo le na spoju piscine z izrastkom proti jugu. Z gledišč spomeniškega varstva izstopa kot prvenstvena naloga te službe v Sloveniji potreba zaščite in ureditve vodnega stolpa, ker tvori v našem patri-moniju prvorazreden spomenik, kot to dokazuje že ta opis narejen za bežne terenske topografije. Po arhitektonskih posebnostih se vidi, da je značilno poznoantično delo in s tem za dobrega pol tisočletja starejše od vseh romanskih arhitektur Slovenije. Tako vidimo, da je glede na našo spomeniško dediščino edinstvena in naj starejša stoječa profana, arhitektura našega prostora. Pri izkopavanjih 1966 smo ugotovili, da je kasnoantično obzidje postavljeno na plasteh zgodnjecesarskega naselja.39 To dokazuje izrazita plast domače keramike prvega stoletja, okrašena z metličastim ornamentom in nekaj črepov zgodnjih oblik amfor. Nad to plastjo se razprostira plast malte in drobirja, na katerega se useda sloj iz kasne antike. Tu smo tudi v manjši kovačnici dobili bronasti auriskalp s krožčastim okrasom, ki tipološko spada v konec 5. stoletja;40 južno ob prečnem obzidju pa smo dobili skeletni grob s pridato puščico v obliki lastovičjega repa, verjetno iz 8. oz. 9. stoletja.41 Glede na to, da se kontinuiteta te postojanke razteza od kasne antike do zgodnjega srednjega veka, smo načeli s temi izkopavanji tudi vprašanje naselit- 39 D. Svoljšak, Zgodnjeantična na-sebina na Sv. Pavlu nad Vrtovinom, Arh. vestnik 19 (1968) 422 ss. 40 G. Fingerlin, J. Garbsch, J. Wer- ner, Die Ausgrabungen im langobardi- schen Kastell Ibligo-Invillino (Friaul), Germania 46 (1968) 73 ss. 41 Posebno objavo pripravlja D. Svoljšak. ve Slovencev v te kraje, kar omogočajo tudi pod Sv. Pavlom ležeče staroslovanske nekropole Morlek, Gojače in Batuje.42 Neposreden dokaz za obstoj imamo še v Teoderikovem razglasu, ki velja universis Gothis vel his, qui portibus vel elusuris praesunt. Kakor lahko iz tega podatka sklepamo, so bile takrat zapore še v funkciji in verjetno poglavitna sestavina gotske obrambe na vzhodu. Nesporno so bile kmalu po Teoderikovi smrti v bizantinski posesti. Justinijan je podaril namreč Langobardom za čas od 547/8 do 568 no/Uç Ncoqihóv in ò/jinó/irnva ènì Ilavvoviaç.43 Med te trdnjave prištevamo vrsto utrjenih naselbin na poetovijsko-celejanskem območju, torej pas neposredno pred zaporo. S tem je posredno dokazana takratna mejna in s tem tudi obrambna naloga zapor. Ker je iz vojaško-strateških razlogov moral biti varovan tudi pas dostopov in opazovalnic pred samo črto obzidja, je go-, tovo segala vojaška in s tem upravna oblast Bizanca vsaj do Trojan in višnje-gorskih klancev. Toda tudi potem, ko je Alboin popeljal Langobarde v Italijo, so morale igrati zapore še nadalje branik njihove države, vsaj do izgradnje langobardskega limesa od Invilina, preko Krmina, Solkana (Seliganum) do izliva Soče oz. Timava. Konec zapor predstavlja naselitev Slovanov v te kraje. Po slovanski naselitvi pokrajine vse do zahodno od Soče so zgubili zaporni zidovi svoj smisel. Recenti ricerche archeologiche delle Claustra Alpium Iuliarum e delle fortificazioni tardo antiche in Slovenia I temi fin’qui svolti al Primo convegno italo-jugoslavo di studi del tardo Antico e del primo Medio Evo nella regione dell’alto Adriatico hanno illustrato i molti monumenti irradianti lo splendore imperiale e l’alto livello spirituale raggiunto dal mondo tardo romano sia a Ravenna che a Concordia, Aquileia, Grado, Trieste o Pa-renzo. Però, accanto a questi preziosi monumenti a cui va data grande ammirazione, rimangono all’ombra le Claustra Alpium Iuliarum testimoni, assieme ai resti delle rovine murarie estendentisi dal Golfo del Quarnero fino alla Carinzia, della profonda crisi umana che travagliava la società tardo romana, giacché rispecchiano il rovescio dello stato di cose rappresentato dai prestigiosi successi dell’architettura e delle arti figurative; le chiuse ci parlano esplicitamente dell’esistenza e dell’estinzione nonché delle enormi premure spese per conservare il mondo romano, la sua cultura e le sue istituzioni. jll disegno schematico delle Claustra Alpium Iuliarum rimane conservato nelle Notitia Dignitatum e quast’immagine delle Alpi Giulie dai versanti ripidi è chiaramente integrata dalla scritta neH’Itinerario gerosolimitano in cui al nome di Castra (Ajdovščina — Aidussina) segue: inde sur geni Alpes luliae. Questa constatazione fissa 42 J. Kastelic, Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici, Zgod. časopis 6-7 (1952-53) 87 ss. 43 K tej in naslednjim navedbam primerjaj še naknadno objavljene študije: J. Šašel, Alpes Iuliana, Arh. vestnik 21-22 (1970-71) 33, posebej str. 37 ss. D. Svoljšak, Posočje v Zgodnjem srednjem veku, Arh. vestnik 21-22 (1970-71) 153. B. Grafenauer, Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete, Arh. vestnik 21-22 (1970-71) 17. la posizione strategico-difensiva della regione con gli ostacoli naturali che qui vi sorgono e che funsero da base alla difesa degli accessi all’Italia e inoltre rende comprensibile a scelta fatta dagli strateghi della difesa nell’erigere le chiuse sui crinali e sui passi. Secondo le giuste indicazioni del disegno sono state condotte le ricerche sulle Claustra e per primo fu evidente che lungo la strada verso Aquileia erano stati eretti ben due sistemi di chiuse. Per la verità, le chiuse sono state predisposte come muraglia spessa da metri 1 a 1,10, dimensione comprovata dagli scavi eseguiti a Rijeka (Fiume), Jelenje, Prezid, Rakitna, Verd, Zaplana, e nelle vicinanze del castelli di Martinj Vrh e Lanišče presso Logatec (Longaticum). La muraglia era rinforazata sul versante interno da susseguentisi contrafforti a distanza variabile da m. 3,60 a 4,80 o da torri equidimensionali distanziate tra loro fra i 110 e i 150 passi con la stessa funzione delle mura di sostegno. Sul Cesarski vrh presso Vrhnika la sola muraglia raggiunge lo spessore di m. 1,05, mentre risultati analoghi sono stati ottenuti sondando la stessa muraglia nei pressi di Zaplana, dove questa viene conservata fino all’altezza di 1,20 m. e con lo spessore analogo di m. 10,5, e i contrafforti distanti tra loro m. 3,48, lungi un metro e spessi 92 cm. Presso Vrhnika la muraglia raggiunge alle fondamenta lo spessore di m. 1,55, mentre va a ridursi nella parte superiore a m. 1,05. A Rakitna hanno sterrato parte della muraglia di Vrh Prezida nella lunghezza complessiva di m. 17,50 e scopertone lo spessore di m. 1,20, nonché sul versante occidentale, tre contrafforti spessi da un metro a 1,10 e lunghi fino a m. 2,50. Nella zona di Jelenje presso Rijeka (Fiume) la muraglia varia lo spessore da m. 0,9 a 1,0 ed è contraffortata a distanza di 3 m. con muri che misurano m. 1 X 1 ; consuetudi-nalmente, anche in questa parte della chiuse le torri sono erette sul versante interno e con l’ingresso aperto da un lato. Nella valle Pred Prisikom, presso la sorgente della Rečina (Eneo) la muraglia arriva alle grossezza di metri 2,20. A Sveta Katarina di Rijeka (Fiume) sui due metri e mezzo della muraglia è visibile l’assotigliamento che per gradini passa a formare in cima il parapetto, cosa resa possibile dallo' spessore che ha ai piedi e che varia da m. 1,56 a 1,68. A Rattendorf nel Gailtal in Carinzia hanno trovato le mura delle chiuse grosse un metro e venti. Inoltre furono scoperti tratti più brevi della muraglia durante gli scavi delle maggiori torri di guardia e di difesa presso Gradišče di Martinj vrh, a Lanišče e a Hrušica (Crusizza di Piro) dove lo spessore si mantiene costante tra Ime 1,10. Il cuore del sistema difensivo sulla frontiera orientale dell’Italia era situato ad Ajdovščina (Aidussina) dove risiedeva nei momenti di tensioni militari niente meno che il comes e soggiornarono al tempo delle battaglie sia l’imperatore Massimo che più tardi l’Eugenio. E qui, negli anni 1965 e 1968, furono eseguiti scavi archeologici programmati dei quali il primo ebbe luogo nella zona della nuova sala cinematografica e l’altro sulla piazza Titov trg nella zona dell’orto castellano. Già durante la rimozione delle macerie della vecchia sala cinematografica parvennero alla luce tre frammenti di una scritta con delle bellissime lettere ... VIV ....... AM.......R ... e un pezzo di architrave tutto di pregiata fattura lapicidica. Della costruzione, a cui appartenevano gli accenati resti, fu scoperto un muro massiccio sulla fiancata occidentale del cinematografo e ponente di questo fu trovata una cloaca, posta in direzione nord-sud, coperta di tegola con il sigillo Q. Caecili Flaviani e dentro ad essa una moneta aurea di Costantino II. Gli scavi condotti sotto il cinematografo sono stato sfruttati anche per riesaminare la direzione della mura meridionali e in tal’occasione fu accertato che queste sorgono ben 15 metri più a sud dalla posizione indicata in precedenza e al contempo fu constatato che le mura si presentano diritte e non oblique come supponeva a suo tempo Schmid. Con la nuova scoperta di una torre dal diametro di m. 9,60 e di 40 m. di muro (spessore m. 3,20) risultano modificate anche le dimensioni della fortezza (215 X 154 m). Gli scavi nell’orto castellano hanno offerto preziosissimi dati sulla costruzione all’interno del castello e dell’ epoca a cui appartiene: fu trovato l’ingresso principale in una costruzione atriale, dalle colonne atriali sono stati conservati dei plinti in parte scalfiti a cerchio e alcuni mattoni tondi con sigillo. Intorno all’ atrio si raggruppano, in parte non sterrati, dei vani di soggiorno tra cui da accenare la cucina, lo spazio atriale, il cesso ossia bagno e altre camere. Su tutta la zona sottoposta a ricerche, in particolare sulle aree edificate, si stendeva sullo strato di vita uno spesso strato di bruciato in cui e sotto al quale, tra gli altri reperti, pervennero alla luce oltre 500 monete appartenenti esclusivamente al tardo Antico e precisamente a Valentiniano, Valense, Massimo, Teodosio ecc„ vanno a concludersi con la fatale data della battaglia presso il Frigido (ossia Ajdovščina — Aidussina), suggerendo la supposizione che siano state le fiamme a incenerire la costruzione scoperta e probabilmente anche tutta la fortezza il 5 di settembre del 394. A difesa della strada aquileiese venne eretto un fortilizzo a Hrušica, (Crusizza di Piro), in cima al passo più alto che dalla Pannonia ossia dai Balcani portava in Italia. Grazie al comune impegno nel particolare progetto di ricerche condotto dall’Università di Monaco di Baviera (Institut für Vor- und Frühgeschichte) e dal Museo Nazionale della Slovenia (Narodni Muzej) di Ljubljana fu resa possibile su più vasta scala la ricerca di quel presidio negli anni 1971 e 72. Con gli scavi sotto le macerie della chiesa di Santa Jedrt fu scoperta la torre meridionale (a suo tempo di forma conica) a ridosso delle porte d’accesso a cui di fronte fu trovata la torre settentrionale; e fu scoperto, inoltre, l’incardinamento della porta e nella pitra scolpito il cantonale lungo m. 1,80 dove questa batteva. Particolare sorpresa riservò lo strato augu-steo-tiberiano in cui fu trovato accanto alla ceramica grezza modellata a mano libera anche una fibula a perno; naturalmente prevalgono gli strati del IV see. come risultava già da scavi precedenti. Nella parte meridionale della fortezza stava probabilmente un villaggio costruito in legno giacché tranne piccoli pezzi di lastrico e dei focolai a muratura, non furono trovate tracce di fondamenta costruite con malta. Nella fortezza superiore furono trovati solo in due posti tracce di focolai o a ridosso del muro settentrionale uno strato di vita piuttosto esile. Gli scavi di una maggiore torre di guardia a Lanišče, inserita nelle stesse chiuse, furono i primi intrapresi col programma archeologico di ricerca dei singoli presidi del sistema difensivo. Questa torre misura metri 19,60 X 19,70 corrisponedenti alla misura romana di 60 X 60 piedi. Lo spessore medio delle mura conservate a tratti fino a 2 metri di altezza va dai 1,55 ai 1,70 m.; l’accesso alla torre era posto a ponente; davanti alla stessa fu trovata una feritoia scavata nella pietra calacare e un’altra uguale, in pietra granulata, giaceva davanti al muro orientale e in corrispondenza di quest’ultima, dalla parte interna della torre, stava un piedestallo in muratura dalla grandezza di 1 X 0,80 m. su cui probabilmente montava la guardia lo spectator. Dentro alla torre, nella metà meridionale, fu trovato il lastrico terminante in bozza di pietra calcare non funzione secondaria. Nell’angolo settentrionale interno una spesso strato di malta ricopriva una minore dolina carsica in cui si sono conservate le impronte di cinque travi maggiori probabilmente piedritti della scala che dava al cammino di ronda. Sul muro meridionale e in parte su quello orientale, all’altezza di m. 1,70 da terra (al livello dell’epoca di costruzione), furono trovati dei buchi per la impalcatura edile. Semplice la stratigrafia dove lo strato di vita inizia alle fonda-menta e ha uno spessore di 12 cm. in cui giacevano vetri ornati a smeriglio, ceramiche dalle forme del tardo Antico ondulate, chiodi di ferro e monete. Delle cinque monete di Costantino II, Valentiniano II, Massimo e Teodosio le tre più recenti hanno inciso l’anno 388 in cui Orosio (35,3) comunica l’ordine dato al comandante Massimo Andragatio di erigere le chiuse. A Martinj Hrib presso Logatec venne scoperto un castello di forma poligonale forse proprio pentagonale. L’ingresso al forte era costruito nel muro meridionale il quale misurava 35 m. di lunghezza e da 1,30 a 1,40 m. di grossezza e per due volte quasi impercetibilmente variava direzione. AlTintemo nell’angolo nord-occidentale si trovava una costruzione minore di 6,30 X 5,00 m. con i muri di spessore di 60 cm. Qui particolare importanza assumono i ritrovati minuti tra cui emerge un sacchetto contenente 200 monete ed ulteriori 50 monete sparse od occasionalmente reperite. Con ogni probabilità il sacchetto', contenente centenionali e mezzicentenionali, che si fa datare alla fine del IV see. è messaggero della fine della fortezza. Le altre 50 monete sono quasi della stessa spece tranne il sesterzo di Antonino Pio in circolazione fino al 260, l’asse di Settimio Severo dell’inizio del III see. e il folis di Costantino I dell’anno di conio 319/320. Quest’immagine viene completata da altre scoperte: tranne un fondo di vetro soffiato nel modello ascrivibile al III see., tutti gli altri oggetti rinvenuti sono caratteristici messaggeri della fine del IV see.: fibula crociforme, lucerna piatta, fibia cinturale con traversino a sezione rombica, maglie di bronzo ornate con cerchietti, frecce e lancie dalle punte rombiche. Tenendo conto anche delle altre chiuse e grandi fortificazioni legate alle chiuse italiche quali Emona, Nauportus, Ad Pirum, Castra e di certo anche le fortezze del Carnium, possiamo confermare le Notitia Dignitatum che pongono le chiuse tractus Italie circa Alpes al comando del viri spectabilis comitis Italiae il quale nella regione alpino giuliana comandava le unità dell’esercito Legiones Iuliae Alpiae I, II et III, vale a dire i presidi permanenti che assieme ai reparti logistici a quell’epoca probabilmente superavano i 20.000 uomini. Parte importante del sistema difensivo del tardo Antico formavano i rifugi per i profughi inalzati su colline isolate e fuori mano. Così a Rifnik presso Šentjur hanno sterrato del tutto le mura di un abitato del tardo Antico lunghe m. 221,70 e grosse da 90 a 120 cm. La cinta è rinforzata da contrafforti come le chiuse carsiche, tra cui il più grande raggiunge i 4 m. di lunghezza e i 1,10 larghezza. A sud-ovest scopersero inoltre una torre grande 5,30 m. e con 75 cm. di spessore dei muri. Le necropoli con materiale di carattere longobardico e perfino le monete di Clefo dell’anno 574 fanno parte dell’epoca della migrazione dei popoli. Scavi più recenti condotti da A. Bolta, nonché altre cose di recente scoperta tra cui la chiesa paleocristiana in cima al monte, stanno a dimostrare resistenza di un abitato che durò fino all’invasione slava. Alla stessa conclusione storica portano le ricerche di Ajdovski Gradec presso Vranje di Sevnica: in cima a un colle isolato si trova un abitato dalla lunghezza di m. 140 e largo 66 difeso da una cinta muraria dallo spessore di un metro rinforzata con cinque torri che all’ interno aveva due chiese, un battistero, e ne fu trovato un baco per il clero e la cattedra vescovile. La fortezza di Velike Malence presso Brežice ha 430 m. X 283 ed è rinforzata con più di 16 torri. Ed anche qui fu provato che le mura di cinta romane innalzate su di un terrapieno preistorico appartengono a due epoche costruttive diverse: La prima viene posta da B. Saria nella seconda metà del III see. mentre la seconda fa parte degli inizi del V see. Allo stesso periodo appartiene il forte di Gora presso Polhov gradeč, dove venne scoperto un deposito di materiali del tardo Antico (pesi, stadere, vasellame di bronzo) che tipologicamente appartiene intorno all’anno 500 dell’era volg. Il rifugio del tardo Antico a San Paolo nell Valle di Vipacco ha una lunghezza di 750 m. e la larghezza al massimo di 200. E’ costruito su un colle roccioso solitario dalle pareti a strapiombo alte fino a 50 metri, completate da mura di cinta che tut-t’oggi arivano a tratti all’altezza di 3 metri. Nelle mura spese fino ad un metro e nel parapetto sono ancor oggi conservate le buche che reggevano la travatura del cammino di ronda, mentre a settentrione si trovano, scoplite nella roccia e ancora conservate, le imposte della porta e la rotaia di scorrimento con i cantonali e la soglia di battimento. La fortezza è divisa nella parte abitativa settentrionale, in quella meridionale tenuta a pascolo e con un cimitero, nonché nella separata, seppure con le mura di cinta collegata, torre serbatoio d’acqua situata nella parte meridionale del poggio. La fortezza è divisa per metà da un muro forte e speso in media da 2,20 a 2,50 m. Durante gli scavi condotti nel 1966 venne scoperto che le mura tardo-antiche poggiavano sugli strati di un villaggio del primo periodo imperiale. Sopra questo strato si estende uno di malta e di ghiaia su cui poggia quello tardoantico, il quale conservava in una fucina modesta una testiera equina (auriskalp) ornata di cerchietto tipologicamente appartenente alla fine del V see. A sud, presso il muro traversale, venne alla luce una tomba a scheletro con annessa freccia a forma di coda di rondine probabilmente appartenente al Vili o IX see. Visto che questo abitato ha una continuità che va dal tardo Antico ai primo Medio Evo fu avviato con questi scavi lo studio della questione dell’insediamento degli Sloveni in queste località, cosa ancor facilitata dall’esistenza di necropoli paleoslave di Morlek, Gojače e Batuje tutte ubicate nella piana sottostante a San Paolo. La diretta dimostrazione dell’esistenza delle chiuse troviamo nel proclama di Teodorico dedicato a universis Gothis vel his, qui portibus vel elusuris praesunt, e da questo dato possiamo dedurre che le chiuse a quell’epoca erano ancora efficienti e servivano quale principale difesa gotica a oriente. Poco dopo la morte di Teodorico passano allo stesso modo in possesso di Bisanzio, come Giustiniano aveva donato ai Longobardi per il periodo di tempo dal 547/8 fino al 568 i nôhç~mN(ogixôv e gli o/voc'j-t-tara énl IlavvovCaç. Tra queste forteze annoveriamo tutta una serie di fortilizzi della regione poetoviano-celeiana, vale a dire, la fascia in prosimità delle chiuse. Ciò prova indirettamente la funzione delimitatrice e inoltre difensiva delle chiuse stesse. Per ragioni strategico militari doveva essere difesa anche la fascia antistante le chiuse, composta da accessi e dalle vedette davanti alla muraglia, perciò è quasi certo che l’autorità militare nonché quella amministrativa estendevano la giurisdizione di Bisanzio almeno fino a Trojane (Atrans) e ai pendi di Višnja Gora. Ma anche dopo la discesa di Alboino e dei suoi Longobardi in Italia le chiuse dovevano svolgere il ruolo di baluardo dello Stato almeno fino all’erezione del limes longobardico che da Invillino attraverso Cormons e Sollcan (Siliganum) scendeva fino alle foci dell’ Isonzo ossia del Timavo. Dopo l’insediamento sloveno fin oltre l’Isonzo la muraglia delle chiuse perdette ogni senso. LA CITTÀ DI EMONA NEL T ARDO ANTICO E SUOI RUDERI PALEOCRISTIANI LJUDMILA PLESNIČAR-GEC Mestni muzej, Ljubljana Grazie alla posizione geografica Todierno territorio sloveno assunse nel Tardoantico particolare importanza: il declino dell’ Impero romano porta alla ristrutturazione dele frontiere italiche incrementando con ciò il valore economico e strategico delle regioni limitrofe. Ed Emona, ubicata agli estremi margini italici, testimone degli avvenimenti movimentati del Tardoantico e delle migrazioni di eserciti, di certo ne subisce l’influenza assumendo in seguito un ruolo importante nella lotta fra Teodosio e Massimo, quando quest’ultimo proclamato imperatore dalle legioni britanniche, mosse in marcia attraverso la Gallia e l’Italia, superò Aquileia, puntò verso la Pannonia e passando per Emona la strinse d’assedio proseguendo da qui per Siscia dove si scontrò con la cavalleria di Teodosio che lo sconfisse e mise in fuga le sue milizie.1 Lo scontro decisivo avvenne nel 388 nei pressi di Poetovio e segnò le sorti di Massimo che cercò scampo ad Aquileia,2 mentre Teodosio si levò al suo inseguimento scendendo la vecchia strada militare Celeia—Atrans—Emona. Risulta da fonti storiche che gli abitanti emoniensi tributarono a Teodosio al suo arrivo, accoglienze di massimo fasto,3 ma dalle stesse fonti non è deducibile se Massimo, durante la marcia di avanzamento o nel ripiegamento prese possesso della città: con ogni probabilità Emona, come Poetovio, scampò il pericolo senza subire distruzioni. A quell’epoca le robuste mura emoniensi si presentavano solide e ben munite, può ben darsi che proprio in quel periodo vennero turate le porte secondarie. Durante gli scavi che si svolsero nel 1961-62 sulle fortificazioni emoniensi settentrionali pervennero alla luce due porte secondarie turate a muratura nel Tardoantico ripetendo il noto aspetto delle conservate mura a mezzogiorno sterrate a suo tempo da W. Schmid.4 Si può dare per scontato che Massimo, cingendo d’assedio Emona, durante la sua avanzata alla volta di Siscia e il successivo ripiegamento su Aquileia (dopo la battaglia di Poetovio vinta da 1 J. Klemenc Ptujski grad v kasni 3 Pacatus, 37. antiki, Dela 1. raz. SAZU 4 (1950) 62. Lati- 4 W. Schmid, Emona, Jahrb. f. Altk- ni Pacati panegyr. Theodosio dictus, 34. de 7 (1913) 67. 2 O. Seeck, Geschichte des Unter- gangs der antiken Welt 5 (1913) 215. Teodosio), non ne risparmiò i dintorni nè l’abitato dislocato oltre le mura. La scoperta delle rovine di due edifici ubicati fuori dall’area urbana e nei pressi della strada aquileiese,5 6 cui reperti trovati tra le macerie possono essere collocati nel 4° see. assieme alle monete di Teodosio coniate tra il 375 e il 383 ivi giacenti, stanno ad argomentare la supposizione che il sinistro che colpì i due edifici, a seguito della coincidenza degli avvenimenti, può venir posto in connessione con l’epoca burrascosa della guerra civile fra Teodosio e Massimo divampata tra il 383 e il 388.8 Le scoperte archeologiche che si susseguono negli ultimi anni riescono a piano a piano e con certezza a dar corpo alle conoscenze storiche fin qui pervenute sugli avvenimenti tumultuosi del periodo irrequieto degli inizii del 53 e forse anche del 6° see. completando al contempo l’aspetto urbanistico della città di Emona. Dalla pianta cittadina emerse così un gruppo di edifici pubblici che nel Tardoantico dovevano essere destinati nella vita quotidiana a funzioni di centro urbano. I lavori di scavo dell’ultimo quinquennio hanno portato nel punto più alto dell’ area cittadina, che coincide con l’incrocio di Cardo e Decumanus Maximus, alla scoperta del centro amministrativo emoniense con la basilica e il mercato e dalla successiva analisi risultò che nei see. 2° e 3° la basilica stava addossata agli edifici del mercato posti sul fianco orientale del Foro e che, la stessa basilica, in seguito ristrutturata, era ancora in uso nei secoli 4° e 5° assistendo certamente all’ingresso vittorioso di Teodosio nella città e forse anche all’incursione delle tribù unne. Dopo la catastrofica devastazione che investi Emona e il suo centro amministrativo, sulle macerie sgomberate e spianate, sorse un nuovo edificio circolare dalle mura spesse 1,50 m e dal diametro di 15 m, costruito con materiali reperiti in loco sulle rovine dove da cava di pietra fungevano i relitti del Foro, ma si attende ancora conoscerne la funzione e allo scopo serviranno forse anche i due capitelli di pilastro del Tardoantico trovati accanto al muro della rotonda, sfruttati ancora nell’opera muraria di un edificio del 19° secolo, che però già d’ora stanno a dimostrare che l’area del Foro venne riedificata nel 6° secolo colmandoci la lacuna che sembrava profilarsi a cavallo tra il Tardoantico e il Medioevo.7 I reperti degli scavi delle insule XXX e XXIX a ridosso delle mura perimetrali a settentrione dell’insula XV nell’angolo sud-orientale dell’Emona romana provano con certezza che vi fù vita dopo la distruzione della città,8 ma dai focolari a nuovo eretti e dalle ricostruzioni delle case risulta che la riedificazione dell’abitato fu molto modesta. Sui resti delle macerie di Emona sorse Ljubljana medioevale: lo provano le scoperte di numerose costruzioni emoniensi che fungevano da struttura portante agli edifici eretti in seguito. Questi interventi murari medioevali ostacolano 5 R. Ložar, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 14 (1933) 37. 6 Lj. Plesničar-Gec, Zaščitno izkopavanje rimske stavbe ob Tržaški cesti v Ljubljani, Arh. vestnik 17 (1966) 435-463. 7 I più prossimi affini capitelli di pilastro sono: il capitello di via Medo- lino a Pola (B. Marušič, Kasnoantička i bizantinska Pula [Pola tardoantica e bizantina] [Pula 1957] T. 13: 2) ; il capitello di Virunum (R. Noll, Frühes Christentum in Österreich [1954] Abb. 22). 8 Lj. Plesničar-Gec, Jakopičev vrt (1968). 24 Arheološki vestnik 369 fortemente il lavoro di una precisa documentazione sullo stato della fase edile finale dei fabbricati romani che all’epoca quando subirono l’intervento emergevano dalla superfice, tanto più perchè non furono reperiti in loco nè accessori nè oggetti minuti di ausilio a una possibile datazione dei resti ricostruiti. Mentre il materiale accessorio che accompagna la catastrofica distruzione di Emona risulta copioso e giace nello spesso strato di bruciato e sotto questo: numerose le fibule bulbose originarie del periodo a cavallo tra i see. 4° e °5, lucerne e scodelle vetrate, rimboccate verso l’esterno, basse scodelle cilindriche a cotto rosso-grigio,9 cocci di bicchieri vitrei verde chiari dalla bocca svasata e ampolle dal ventre sferico e a fondo concavo.10 A provare resistenza di vita nel Tardo-antico in Emona sta indubbiamente l’esemplare d’orecchino d’argento guarnito da un cubo argenteo massiccio, rinvenuto durante gli scavi operati sull’insula XV e giacente sotto un cumulo di terriccio spesso una sessantina di centimetri a cui non è stata però applicata la prova stratigrafica.11 Una visione definitiva dell’aspetto di Emona nel Tardoantico scaturirà appena dopo l’elaborazione sistematica dei materiali minuti e lo studio analitico dei reperti architettonici dello stesso periodo nonché dei materiali epigrafici dell’edificio paleocristiano venuto alla luce di recente e a cui, non ultima, contribuirà l’elaborazione di studio dei numerosi rinvenimenti numismatici pervenuti a noi dall’ultima fase edile (demolizioni-costruzioni) emoniense. Baluardo della Praetentura Italiae et Alpium Emona svolse il suo grande ruolo ai confini dellTmpero già nel 2° see. e grazie alla relativamente breve distanza chei la separava da Aquileia ne subì la forte influenza economica e culturale già dal 1° see. (rispecchiabile dalla cultura materiale) con conseguenza diretta dell’espansione del cristianesimo da queste parti ancor prima che la nuova religione raggiungesse le regioni confinarie dellTmpero a settentrione. La prova dell’esistenza della comunità cristiana emoniense (di certo molto più vecchia delle prime prove scoperte) la forniscono gli scritti di San Gerolamo (dal 350 al 419 ca)12 e le sue lettere, di cui una dedicata al monastero femminile di Emona e un’altra al monaco Antonio. Nel 381, il vescovo emoniense Massimo,13 prese parte al Concilio di Aquileia; e ancora, al Sinodo gradese svolto tra il 571 e il 577 l’allora vescovo emoniense Patrizio14 appose la propria firma sul protocollo conclusivo. Prima delle invasioni slave doveva spegnersi la vita di Emona giacché la popolazione fuggi tra il 587 e il 590 guidata dal proprio vescovo Giovanni, cercando scampo nella cittadina istriana di Cittanova come lo sta in seguito a dimostrare Paolo Diacono.15 Da numerose fonti storiche, 9 Tipo di ceramica presente in tutte le fasi del Tardoantico e a Emona in uso dal 3° see. 10 S. Petru, Antično steklo iz dolenjskih grobov, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1966) 176. I più prossimi affini di ampolle ha scavato nello strato Tardoantico I. Mikl-Curk a Breg vicino Poetovio. Arh. vestnik 15-16 (1964-65) T. 1: 8 e 3: 15. 11 L. Bolta, Nécropole du bas-empi- re à Rifnik près de Šentjur, Inventaria arch. 12 (1969) Y 115, 1. B. Marušič, Arh. vestnik 6 (1955) T. 3:9. 12 Sv. Hijeronima Izbrana pisma 1, ed. F. Lukman (1941) 272. J. Sašel, Emona, RE Suppl. XI (1968) 568. 13 J. Sašel, op. c. 568 (S. Ambrosii opera, Migne PL XVI col. 934. 59 et 939, 76). 14 J. Sašel, op. c. 576 (MGH LL3 II. 588). F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 1 (1902) št. 85. 15 J. Klemenc, Zgodovina Emone, Zgodovina Ljubljane 1 (1955) 356. J. Rus, Joannes zadnji škof panonski a prvi istrske Emone, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20 (1939) 152 ss. ŠOLA MAJDE VRHOVNIK" LJUBLJANA, GREGORČIČEVA UL. ULTIMA FASE EDILIZIA, FINE DEL IV. E INIZIO DEL V. SEC. ZADNJA GRADBENA FAZA, N KONEC IV. ALI ZAČETEK V. ST. 0) di cui abbiamo menzionato solo alcune, è evidente l’intensa vita cristiana degli abitanti di Emona. Ma dagli scavi archeologici che W. Schmid condusse alla vigilia della Grande guerra, quando riuscì a riportare alla luce quasi tutta la parte meridionale della città romana comprese le mura perimetrali, tranne alcuni oggetti rinvenuti databili alla prima metà del 4° see., nulla stava a dimostrare resistenza di fabbricati dediti al culto cristiano; alcune lucerne con il monogramma di Cristo W. Schmid trovò nell’insula XII, il grande candelabro bronzeo anch’ esso munito di cristogramma (oggetti ora conservati a Vienna) non erano la prova valida per sostenere la tesi dell’esistenza di una cappella in casa privata,16 fungente da luogo di raccolta dei fedeli, formulata a suo tempo dal prof. J. Klemenc.17 Gli scavi operati nel 1961-62 nell’angolo nord-ovest della città i quali portarono alla luce nell’insula XXX un vasto vano con l’ipocausto e dove venne trovata ancora una lucerna paleocristiana portavano alle stesse dubbie constatazioni.18 Un volto del tutto nuovo e di per se completo dell’architettura paleocristiana emoniense si rivelò all’ ultimazione degli scavi condotti nel 1969-70. Dalla pianta cittadina balzarono fuori dei resti di edifici pubblici dislocati a nord-ovest del Foro in prossimità delle mura perimetrali a ponente a cui doveva essere stato affidato un ruolo promimente nella vita civica del Tardoantico. I resti delle fondamenta di uno degli edifici originariamente a uso privato appartengono al tempo della prima fabbricazione dell’area cittadina al 1° see.; mentre la prima maggiore trasformazione della pianta originaria avviene agli inizi del 4° see. e l’edifico ristrutturato in bagno termale addiviene pubblico, rimandando a noi i resti di due vasche e dell’ipocausto; ma la grande e funzionale trasformazione la subisce nella seconda metà del 4° oppure agli inizi del 5° see. quando il fabbricato viene adibito a luogo di radunanza di fedeli, tanto che sul lato delle vasche viene costruita un’abitazione la quale poteva essere stata usata per sede diocesana, e accanto al cortile centrale, conservando la pianta primitiva, sorge un battistero quadrangolare (di metri 10 X 10 per lato) con vasca ottagonale al centro e il pavimento musivo che porta i nomi dei donatori e infine, addossato al lato meridionale del battistero, si erge un portico (di metri 16 X X 3,5) con conservato mosaico policromo e didascalia. Il pavimento musivo del battistero recca in prevalenza nomi di donatori, cittadini emoniensi, come Ursus, Archelaus et Honorata, Marcellina et Theodora; mentre la didascalia musiva del portico parla del fondatore arhidiacono Antioco battesterium et porticus cum gloria et laetitia perfectum est. La parte alloggiativa del complesso edilizio che si presume dedicata a sede diocesana e ubicata a nord-ovest del battistero era pavimentata a mosaico policromo e dotata di ipocausto, ma opere murarie posteriori hanno arreccato distruzioni al pavimento tanto che sul posto non è rimasta conservata che solo una superfice di circa 3 mq di mosaico policromo a ornamento floreale. 16 R. Noll, Zwei unscheinbare Kleinfunde aus Emona, Arh. vestnik 19 (1968) 79-88, sl. 6. Ai già noti reperti paleocri- stiani emoniensi, R. Noli aggiunge una piastrina di bronzo, finora ignorata, probabilmente risalente al 4° see., che era fissata con due chiodini a un oggetto smarrito e su cui si trova la scritta Pardus vivas in Deo. 17 J. Klemenc, Krščanstvo v Emoni, Nova pot 14 (1962) 349-360. 18 J. Klemenc, op. c. 359. A nord del battistero doveva trovarsi in precedenza un grande vano a pavimento musivo policromo con non rilevabili dimensioni a causa delle distruzioni e multilazioni patite in seguito alla costruzione sovrastante dello stesso battistero a cui in seguito prestava ancora funzione quel tanto che rimaneva sfru-tabile del mosaico. La parte sud del portico è rimasta inesplorata causa i limiti imposti da ragioni edilizie in questo luogo e solo con il beneplacito del proprietario dell’area furono resi possibili sondaggi minori da cui risultò che a certa profondità esistono e un’ipocausto e parti di pavimento musivo i quali per composizione ornamentale e stratigraficamente vanno collegati a quello del battistero e portico. Secondo affermazioni fatte dal proprietario del fondo, nel 1909 durante lavori di costruzione di un’edificio residenziale, distante solo 8 metri dal portico, venne alla luce un pavimento musivo che dovrebbe essere stato conservato al Museo Nazionale di Ljubljana, dove effettivamente esiste un mosaico pavimentale da quella data, ma sprovvisto dell’indicazione dell’area di ritrovamento emoniense. I lavori di ricerca archeologica programmati per il futuro dovranno dare una risposta definitiva, affermativa o negativa che sia, sull’esistenza di una basilica paleocristiana nel luogo trattato. Per ora abbiamo provato di connettere la datazione del complesso edilizio paleocristiano (battistero, portico e abitazione) con gli oggetti rinvenuti, appartenenti all’ultimo periodo dell’esistenza dei fabbricati ossia al tempo della catastrofe demolitrice, e con il numeroso materiale numismatico scoperto dentro il battistero. L’analisi comparativa e stilistica con oggetti e pavimenti similari, sia quelli esistenti nella regione alto-adriatica o quelli dell’area transalpina, dovrebbe servire ad arricchire i fatti fondanti esclusivamente sullo studio dei resti materiali. In questo luogo noi ci limiteremo però solo all’analisi della datazione degli oggetti trattati. Come già detto sopra, nello spesso strato di bruciato che accompagna la catastrofica distruzione di Emona compreso il fabbricato di cui si parla, furono trovati in gran copia oggetti appartenenti al periodo transitorio dal 4° al 5° see.,19 mentre a completarne il quadro si aggiungono i numerosi reperti numismatici. Nello stesso battistero, nel cumulo di macerie trovate sotto il pavimento musivo, venne scoperto un deposito di 74 monete sparse composte da centenionali e mezzicentenionali battuti alla fine del 4° see. L’ultima data di conio letta su una monettina risulta l’anno 393, da cui il prof. E. Pegan (che ebbe cura di studiare questo denaro) presume che il deposito doveva essere stato interrato poco dopo tale data. Da ciò si può supporre che i lavori di costruzione del battistero probabilmente causarono danni al deposito e che per l’eventuale scopritore di allora le monete non destavano piu interesse dato che il loro corso cessò nel 410 e in tal caso il battistero e il portico furono eretti posteriormente a quell’anno; ma può anche darsi il caso che si tratti di denaro smarrito e sparso durante i lavori di spianamento della superfice di macerie per la preparazione del sottofondo al pavimento musivo, cosa questa che sposterebbe la data del complesso edilizio paleocristiano anterioremente all’anno 410. 19 Tipo di ceramica presente in tutte le fasi del Tardoantico a Emona. Poznoantična in starokrščanska Emona Razgibano obdobje pozne antike, razni vojaški premiki so brez dvoma vplivali tudi na Emono, ki je bila s svojo lego na robu Italije priča vsem dogajanjem tistega časa. Dve razrušeni stavbi izven mesta ob cesti za Akvilejo z najdbami, ki ju datirajo v konec 4. stol., in z novci Teodozija, kovani med leti 375—383, ki so bili v ruševinah, so opora za domnevo, da je bila razrušitev obeh stavb v zvezi z državljansko vojno med Teodozijem in Maksimom od leta 383 do 388. Arheološka odkritja zadnjih let počasi, vendar zanesljivo dopolnjujejo dosedaj poznano urbanistično shemo poznoantičnega mesta. Na najvišji točki mestnega področja, na sečišču osrednjega karda in dekumana, smo v zadnjih petih letih odkopali emonski upravni center s sodno baziliko in tržnimi prostori. Rezultati teh izkopavanj so pokazali, da je bila1 v 2. ali 3. stoletju na tržne zgradbe, ki so se razprostirale ob vzhodnem robu foruma, prislonjena bazilika, ki je — predelana — opravljala svojo funkcijo še v obdobju 4. in 5. stoletja ter dočakala zmagoslavni prihod Teodozija in morda še vpad hunskih plemen. Po katastrofalni razrušitvi Emone in magistratnega centra je zrasla na splani-ranih in ponovno porabljenih ruševinah nova stavba okroglega tlorisa, s premerom 15 m (debelina zidov 1,50 m). Dva poznoantična kapitela pilastrov, najdena ob sami rotundi, bosta morda pripomogla k razrešitvi namembnosti poznoantične okrogle stavbe na nekdanjem forumskem prostoru. Prav gotovo sta oba dokaz, da je bil v 6. stoletju ta prostor obnovljen. Kot trdnjava v sklopu pretenture Italiae et Alpium je Emona že v 2. stoletju igrala vlogo mejnika Italije. Razmeroma majhna oddaljenost od Akvileje je bila tudi vzrok, da je bila že takrat pod njenim močnim ekonomskim in kulturnim vplivom, kar se močno odraža v materialni kulturi. Njen vpliv je imel za posledico tudi to, da se je krščanstvo v Emoni razširilo mnogo 'prej kakor v pokrajinah ob severni državni meji. Obstoj cerkvene občine, ki pa je bila gotovo starejša, dokazuje korespondenca sv. Hijeronima iz druge polovice 4. stoletja. Izkopavanja W. Schmida med prvo svetovno vojno, ko je skoraj v celoti odkopal južni del mesta z obzidjem, niso — razen nekaterih predmetov, ki izpričujejo krščanstvo v Emoni v obdobju prve polovice 4. stoletja — dokazala obstoj cerkvene arhitekture. Nekaj oljenk s Kristusovim monogramom, ki jih je Schmid našel v insuli XII, ter bronast svečnik, prav tako s kristogramom — predmeti so danes na Dunaju — še ne dokazujejo obstoj dvoranske cerkve v privatni stavbi, kjer naj bi bilo zbirališče vernikov, kakor je skušal dokazati prof. J. Klemenc. Podobne elemente je ugotavljal pri izkopavanjih v letih 1961—62 ob severovzhodnem vogalu mesta, v insuli XXX, kjer je v velikem prostoru s hipokavstom bila najdena starokrščanska oljenka. Povsem novo in dopolnjeno podobo starokrščanske arhitekture v Emoni so dala izkopavanja v letih 1969—70. V tlorisu mesta se je pokazala skupina zgradb, ki so imele v pozni antiki centralno mesto. Severovzhodno od foruma, ob zahodnem emonskem obzidju, smo odkrili ostanke starokrščanske arhitekture. Ostanki temeljev prve gradbene faze segajo v obdobje prve pozidave mestnega območja, v 1. stol. Velika gradbena in funkcionalna sprememba stavbe pa je nastopila konec 4. ali v začetku 5. stoletja. Objekt je dobil sakralni značaj. Na predelih, kjer so bili v 4. stoletju kopališčni prostori, je nastal verjetno škofijski sedež cerkvene občine. Ob centralnem dvorišču, ki je ohranilo zasnovo iz 1. stoletja pa je zrastel nov objekt, četverokotni baptisterij, površine 10 m X 10 m z oktogonalno piscino in z napisi donatorjev v mozaičnem tlaku. Južno je na krstilnico prislonjen portik (16 m X 3,5 m) z ohranjenim večbarvnim mozaikom in gradbenim napisom v njem, ki se glasi: arhidiacono Antioco battesterium et porticus cum gloria et laetitia perfectum est. Stanovanjski del verjetno škofijskega sedeža severovzhodno od krstilnice je bil ogrevan s centralno kurjavo in tlakovan z večbarvnimi mozaiki. Ob rušenju stavbe so bili mozaiki uničeni. Zaradi omejene površine, ki smo jo smeli preiskati, je ostal predel južno od portika neraziskan. Z dovoljenjem lastnika te parcele smo izvršili le manjša sondiranja in našli kompleks centralne kurjave in kose mozaičnih tal, ki se tako po ornamentu kot tudi stratigrafsko vežejo na mozaik baptisterija in portika. Datacijo starokrščanskega kompleksa s krstilnico, portikom in stanovanjskim predelom sem skušala navezati na materialne ostanke, ki so ostali po razrušitvi objekta in pa s številnim numizmatičnim gradivom, ki je bil najden v sami krstilnici. V debelem sloju žganine, ki spremlja razrušitev Emone in tudi tega objekta, so bogato zastopani predmeti iz prehoda 4. v 5. stoletje. Dopolnjeno sliko pa daje analiza numizmatičnega gradiva. V sami krstilnici, in sicer v ruševinski plasti pod mozaikom je bila najdena raztresena skupina 74 novcev, centenionalov in polcente-nionalov iz konca 4. stoletja. Najmlajši novec tega depoja je bil kovan leta 393. Ob gradnji krstilnice je bila novèna skupina verjetno deloma uničena in morda za najditelja nezanimiva, saj je bil ta denar v obtoku le do leta 410. V tem primeru je bila krstilnica s portikom zgrajena po tem letu. Če pa je bila skupina 74 novcev zgubljena in stresena ob planiranju ruševin za podlogo mozaičnih tal, lahko rečemo, da je bil ta krščanski kompeks zgrajen pred letom 410. NEKAJ MISLI O POZNOANTIČNI MATERIALNI KULTURI V SLOVENIJI IVA MIKL CURK Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana Danes slovenski teritorij je imel v antiki zaradi svoje lege izjemen zgodovinski pomen, in to v času, ko je ob prelomu letoštetij rimska oblast napredovala v Vzhodne Alpe in panonski prostor, ter potem spet, ko je v pozni antiki začel imperij razpadati in so znova utrjevali meje matične Italije ter so pridobile mejne pokrajine strateško in gospodarsko vrednost.1 Literarnim virom o zgodovinski vlogi naših krajev v času po Dioklecijanu, po začetku 4. stoletja, pa moremo postaviti ob stran tudi vrsto arheoloških virov, ki dogajanje osvetljujejo. Vrsta je sicer še polna vrzeli in še znani arheološki viri niso do kraja izvrednoteni. Na srečo pa se znanim še neprestano pridružujejo novi, tako da bo moglo biti naše poznavanje arheologije pozne antike v nekaj letih znatno boljše, kot je sedaj. Arheološke vire z današnjega prostora Slovenije bomo tu na kratko preleteli z vidika, kaj nam morejo povedati o materialni kulturi pozne antike na teh tleh. Teritorij sedanje Slovenije je po Dioklecijanu upravno sodil v okvir tehle provinc : Noricum Mediterraneum, Pannonia Savia in Prima ter Venetia et Histria,2 Zavedati se moramo, da je upravna razdelitev večkrat pomenila tudi za posamezne upravne enote do začetka srednjega veka različno usodo in to dejstvo se je gotovo kazalo tudi v materialni kulturi posameznih delov dežele. Naše dosedanje poznavanje te pa po posameznih teritorialnih enotah Slovenije ni enako. Ta uvodna ugotovitev nas mora spremljati skozi vse izvajanje, da ne bi preveč in napak posploševali, ko imamo pred očmi le majhnost slovenskega teritorija. Ce hočemo graditi skico o materialni kulturi pozne antike pri nas so nam na voljo predvsem tele arheološke najdbe in rezultati dosedanjega raziskovanja. Iz dela Istre in Slovenskega Primorja poznamo z novih raziskovanj le malo materialne kulture,3 starejša raziskovanja so pa mnogokrat posvečala ostalinam 1 R. Rostovzeff, Frumentum, RE VII (1912) 150. 2 J. Hoffiller, B. Saria, Antike In- schriften aus Jugoslavien (Zagreb 1938) str. 1, 54, 68. Th. Mommsen, CIL III, str. 489. 3 Tako je dalo npr. sondiranje na Čenturju pri Kopru le drobce amfor. Za podatek se zahvaljujem M. Zupančič. Starejše objave pa drobne najdbe le sumarno omenjajo, npr. A. Moser, Jahrb. d. Zentral-Komm. 1 (1903) 115. materialne kulture premalo pozornosti. Na širši Primorski pa danes že lahko s pridom uporabljamo nekaj rezultatov sodobnih izkopavanj.4 Še bolje bo v nekaj letih, ko bo gradivo objavljeno. Z Gorenjskega moremo uporabljati predvsem rezultate starejših izkopavanj, v novejšem času jim stopajo ob stran proučevanja enkratno zanimivih najdišč iz časa preseljevanja narodov in zgodnjega srednjega veka, da omogočajo posredno marsikak sklep o poznorimski materialni kulturi.5 * Nekateri stari podatki, predvsem pa obsežna nova izkopavanja, ki so še v teku in v obdelavi, nam že danes kaj plastično prikazujejo materialno kulturo poznorimske Emone in njenega teritorija. Podobna je situacija z Nevio-dunom in Celejo.8 * Na obeh teritorijih teh mest poznamo tudi poznoantične postojanke in najdbe enkratne vrednosti in pomena, kjer (zlasti na območju Celeje) so v teku tudi sodobna raziskovanja (Ritnik, Vranje pri Sevnici, Brinje-va gora, Celje).7 Stara in nova raziskovanja v Ptuju8 in na njegovem ozemlju ter v Prekmurju“ nam omogočajo sklepe o teritoriju severovzhodne Slovenije. V omenjenih najdiščih s poznoantičnim stratigrafskim horizontom so našli predmete vsakdanje rabe, ki bomo zdaj o njih govorili po vrstah. Iz poznoantičnih ruševin na naših tleh je razmeroma precej orožja, tako raznih puščičnih osti, s tulom in trnom za nasaditev, pa tudi s tordiranim vratom, suličnih osti, več nožev, ki imajo včasih klekast hrbet in meč.10 Pri dataciji tega gradiva nam pomagajo le v nekaterih najdiščih najdiščne okoliščine, z novci datirane plasti,11 včasih pa le tipološke posebnosti.12 Poudariti pa moramo takoj, da se ti predmeti, najdeni v Sloveniji, od gradiva iz drugih delov imperija kaj malo razlikujejo, saj je tudi poznorimsko orožje centralizirane vojske veli- 4 J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave 1. raz. SAZU 4/1 (1956) 41 ss. M. Urleb, Arh. vestnik 19 (1968) 473 ss. J. Kastelic, Zgod. časopis 6-7 (1952-53) 95 ss. Naj zanimivejše tovrstne najdbe s Sv. Pavla nad Vrtovinom, iz Ajdovščine in z Martinj hriba v Logatcu so še v obdelavi Ja možnost študija ajdovskega gradi se zahvaljujem D. Svoljšku. 5 Tako J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela 1. raz. SAZU 13 (1960) 38 ss. ° Gradivo z novejših izkopavanj je v obdelavi. Hranijo ga v Mestnem muzeju in Narodnem muzeju v Ljubljani ter v Pokrajinskem muzeju v Celju. 7 A. Bolta, Inventaria arch. Jugoslavija 12 (1969). Isti, Arh. vestnik 21-22 (1970-71) 127 ss. V. Kolšek, Celjski zbornik (1965) 283 ss, 290. S. Pahič, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 215 ss. Gradivo z Brinjeve gore in Vranja pri Sevnici je v obdelavi. Za možnost študije se zahvaljujem S. Pahiču in dr. P. Petruju. 8 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela 1. raz. SAZU 4 (1950) 46-54. I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 2 (1966) 46 ss. S. Pahič, Časopis za zgod. in narod. NV 1 (1965) 10 ss. Isti, Svet med Muro in Dravo (Maribor 1968) 202 ss. 9 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 5 (1970) 6 ss. 10 Puščice, sulice: J. Kastelic, glej opombo 4. A. Valič, Arh. vestnik 19 (1968) 485 ss, 489; noži: P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) T. 1; neobjavljeno gradivo v Pokrajinskih muzejih Maribora in Ptuja; meč: Varstvo spomenikov 7 (1961) 335. 11 Zlasti bo dragoceno po dokončni obdelavi gradivo z utrdb na limesu, tako z Lanišča pri Kalcah ali z Martinj hriba. V Osluševcih pa je bil meč najden znotraj rimskega grobišča v skeletnem grobu. 12 A. Valič, o. c. 485 ss. J. Werner, Bayer. Vorgeschichtsbl. 31 (1966) 138; nekoliko more za tipološke sklepe koristiti mlajše gradivo, npr. J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (Ljubljana 1952) 226, pa tudi starejše gradivo se oblikovno kaj malo razlikuje npr. P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969), 12, 23 in Vesnik vojnog muzeja 5 (1958) 263 ss. kega državnega telesa organizirano v delavnicah orožja,13 pa tudi tehnologija izdelave je narekovala enotnost in trdoživost oblik. Beseda o nožih nas popelje k drugi veliki skupini predmetov vsakdanje rabe, k orodju. Med najdbami s slovenskega teritorija je le nekaj takih, ki moremo zanje po najdiščnih okoliščinah trditi, da so iz pozne antike, tipoloških značilnosti, ki bi pa predmete datirale ali jih celo teritorialno omejevale pa skoraj da ni.14 Tudi za orodje torej slej ko prej velja ugotovitev, kako je tehnologija poenotila izdelke. Pestrejše, po kraju in času nastanka bolj različno oblikovani so drugi ohranjeni predmeti iz keramike in stekla, kosti in barvastih kovin. V naših najdiščih srečamo kot datirano poznoantično lončenino nekaj pozne sredozemske sigillate,15 16 pozne provincialne posnetke sigillate in druge boljše keramike,18 * globoke konično valjaste čaše in sklede panonskega kroga,17 rdeče vrče, bolj specifične fakture in profilov,18 razna oljenke (tkim. afriške ali starokrščanske, druge reliefne oljenke, ki postajajo visoke, oljenke z žigom poznih izvedb),18 del glazirane keramike,20 velike čaše (tudi gubanke)21 ter sivo, črno 13 J. Klemenc, o. c. 80. J. Hoffiller, Vjesnik Hrv. arh. druš. 11 (1911) 154 ss. Not. dign. (ed. Seeck) 32. 14 Ugotavljamo, da se npr. mladože-leznodobno orodje iz depoja v Modreju ob Soči (Varstvo spomenikov 12 [1967] 85 ss) oblikovno kaj malo razlikuje od predmetov, ki jih tu prikazujemo. Prim. tudi mnenje A. Salamon, Arch. Hung. NS 38 (Intercisa II [1957]) 370 ss. 15 I. Mikl-Curk, Terra sigillata iz Poetovija, Dissertationes 10 (1970) 49 ss. Ista, Arh. vestnik 20 (1969) 135. 16 Ista, o. c. 49. 17 Med to vrsto posod štejemo lonček iz Brezja (S. Pahič, Razprave 1. raz. SAZU 6 [1969] 260), lonček iz Ptuja (PM Ptuj, inv. štev. 3511), fragment žigosane skodele (I. Miki, Arh. vestnik 11-12 [1961-62] 153 ss, T. 3: 7. Ista, Dissertationes 10 [1970] 50, še brez datacije). Datacija tovrstne keramike, katere oblike naj bi bile barbarskega izvora, glej pri A. Salamon, Folia arch. 20 (1969) 59 ss. 18 I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15-16 (1964-65) 270. P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) T. 1; neobjavljeno gradivo z emonskega foruma v Mestnem muzeju v Ljubljani. Za možnost obdelave tega gradiva se zahvaljujem Lj. Plesničar. Rdeči enoročajni vrči s široko ustno odprtino so zlasti v sredozemskem prostoru živeli tako rekoč brez prekinitve v srednji vek. V atenski Agori.srečamo npr. še v 7. stoletju take povsem antične oblike in fakture (H. S. Robinson, Pottery of Roman Period-chronology, The Athe- nian Agora 5 [Princeton - New Jersey 1959] 122), srečamo jih pa tudi v srednji Evropi zelo pozno (npr. A. Koch, Bayer. Vorgeschichtsbl. 34 [1969] 183). 19 Splošno o poznih oljenkah: H. Menzel, Antike Lampen im RGZM Mainz (Mainz 1954) 90. O. Borneer, Corinth 4/II, Teracotta Lamps (Cambridge-Massachusetts 1939) 119. T. Szentleleky, Ancient Lamps (Budapest 1969) 123. D. Ivanyi, Römische Lampen aus Pannonien, Diss. Pann. Ser 2,2 (1935) 12. Pri nas jih poznamo zlasti iz Celja (I. Mikl-Curk, Razprave 1. raz. SAZU 6 [1969] 189) ter delno neobjavljene iz Ljubljane in Ptuja (O. Fischbach, Römische Lampen von Poetovio, Mitt. d. Hist. Ver. f. Steiermark 44 [1896] 5 ss). Med gradivom na sliki opozarjamo predvsem na zelo zanimivi oljenki (T. 1: 1,6) s Hajdine. Prva sodi k bolj razširjenemu tipu starokrščanskih ali severnoafriških oljenk, druga pa med olj en-ke-žabe, najbrž egiptovskega porekla. Oljenki sodita v konec 4. in začetek 5. stoletja. 29 I. Mikl-Curk, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 187 ss. 21 Tovrstno keramiko najdemo skoraj po vseh slovenskih poznoantičnih najdiščih. V pozni antiki se čaše izrazito povečajo. To zapažajo raziskovalci po vsej Panoniji. Za podatke o tem se zahvaljujem E. Bonis. Tudi v nekropoli iz 5. stol. v Krefeldu-Gellep so čaše izrazito velike (R. Pirling, Bonner Jahrb. 159 [1959] 217 ss). ali rjavkasto keramiko s površino uglajeno v pasovih.22 V plasteh, kjer so našli ali poznoantične novce ali tudi od drugod po analogijah datirane poznorimske predmete, pa je bilo odkopane tudi mnogo domače keramike, (si vor j ave, sive ali črne, iz gline mešane s peskom, različno, vendar najpogosteje trdno pečene),23 jajčastih loncev, skled, krožnikov in vrčev. Tipološke posebnosti te keramike so raziskovalci želeli že mnogokrat fiksirati, a pravega rezultata danes še ne vidimo. Če primerjamo gradivo iz res poznorimskih plasti na naših najdiščih (žal pa je ravno v teh, praviloma vrhnjih plasteh skoraj vedno tudi veliko poznejših primesi, med katerimi je dosti domače keramike, od antične le malo različne)24 s starejšo, pa tudi iz posameznih najdišč med seboj ugotavljamo, da je še vedno dovolj veljavna ugotovitev, da poteze glavnička ne tečejo po steni do dna,25 da je primešani pesek ostrejši in drobnejši,26 da so ustja ostreje profilirana navzven in imajo tudi večkrat rahel žlebek za oporo pokrova ter da so v vzhodni Sloveniji tudi večkrat zgoraj ravno odrezana,27 metličasti okras posode pa so dosti pogosteje kot prej vodoravne poteze po trupu. Včasih so tudi jajčasti lonci iz poznih najdišč izjemno slabo narejeni, ali pa se na njih opaža poglobljeno dno, sled primitivnejšega lončarskega vretena.28 Vsekakor pa mora danes kljub tem zapažanjem o spremembi domače keramike v pozni antiki obveljati trditev, da je imelo vsako izdelovalno središče druge značilnosti in torej domače keramike po samih tipoloških značilnostih, zlasti kadar gre za osamljene kose, ne moremo brez pomislekov datirati. Z našega teritorija poznamo precej poznorimskega, zvečine zelenega stekla, kozarcev, steklenic in redkejših skledic, mogoče delno iz panonskih delavnic,29 stekla, ki je rabilo kot pri starokrščanskem obredju tudi v vsakdanjem živi j e- 22 O tovrstni keramiki pri nas I. Mikl-Curk. Časopis za zgod. in narod. NV 2(1966) 49 ss. Splošno K. Sz. Poczy, Intercisa II, Arch. Hung. NS 36 (1957) 77 ss. Tudi s slovenskega teritorija poznamo danes že toliko primerkov posod z uglajenimi prameni, da moremo tudi na našem materialu opazovati tipološke in kronološke razlike. Vrčki iz ptujske nekropole so dokaj vitki in jih analogije stavijo v konec 4. ali začetek 5. stol., nižje in širše posode iz ruševin pri starokrščanskem baptisteriju v Emoni pa bodo bržkone po svojih oblikovnih značilnostih bliže sredini 5. stol. Za razvoj oblik primerjaj K. Sz. Poczy, o. c. 79 s. R. Pirling, o. c. 229 ss. 23 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 1 (1965) 75 ss. Pomembno bo pa dopolnila in korigirala naše znanje obdelava gradiva iz Emone, Cele j e, štajerskega podeželja itd. 24 R. Ložar, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20 (1939) 180 ss. J. Hoššo, Uni- versitatis Comeniana Musaica 10 (1970) 23 ss. 25 A. Schörgendorfer, Römische Keramik der östlichen Alpenländer (Wien 1942) 112. 26 A. Schörgendorfer, o. c. 114. 27 Take profile zapažamo v precej velikem številu v vsej severovzhodni Sloveniji. 28 Tako dno ima lonček npr. iz Brezij (S. Pahič, Razprave 1. raz. SAZU 6 [1969] 260). Našli so ga tudi v najmlajši plasti 1. 1971. na Hajdini skupaj z izrazito rimskimi pa tudi staroslovanskimi predmeti. Zanimivo pa je, da srečamo taka dna tudi v velikem številu med gradivom rimske vasi na vzhodnem obrobju Pohorja na prostoru današnje Ci-gonce skupaj z gradivom nekako iz 3. stol. (Gradivo še obdeluje S. Pahič.) 29 Srečamo ga skoraj v vseh slovenskih poznoantičnih najdiščih. Tudi sicer je zelo razširjeno po imperiju, npr. H. S. Robinson, o. c. 103. O panonski veji delavnic pa E. B. Thomas, Espelmayr-feld, Forsch, in Lauriacum 8 (1962) 103 ss. L. Barkoczy, Acta antiq. hung. 18 (1965) 242 ss. L. Barkoczy, A. Salamon, Arch. Ert. 95 (1968) 29 ss. nju.s0 K tem moramo našteti še kozarce na nogi, prav tako poznega tipa, zelo razširjenega po imperiju.81 Omeniti pa moramo tudi posamezne najdbe luksuznega sredozemskega, bolj ali manj bogoslužju prihranjenega stekla.82 Predmete, dele noše poznamo predvsem iz grobišč, ki so tudi na naših tleh kar dobro datirana.88 Malone enaki predmeti se v velikih množinah pojavljajo po vsem prostranstvu srednjega Podonavja in jih mnogokrat najdiščne okoliščine precizno datirajo, da moremo nekatere datirati na nekaj desetletij točno. Pri tej skupini predmetov imamo pasne spone (predvsem tiste s štirikotnim okovom za pas ali usločenim lokom),30 31 32 33 34 igle in lasnice, toaletni pribor, glavnike in ogrlice, nize steklenih jagod, vse gradivo, ki ga tipološke posebnosti nekaj manj precizno datirajo,35 36 fibule-spone ali omega fibule,30 prave fibule37 * (med temi so zlasti značilne križne ali samostrelne fibule s čebulastimi gumbi, izdelek bržkone večjih sredozemskih industrij, ki se pri nas pojavljajo v veliki količini v vitkejših oblikah ugašajočega 4. stoletja ter le sporadično v čokati obliki zgodnjega 5. stoletja; ne moremo pa tudi ne mimo panonskih kolenčastih fibul, ki so živele še v preseljevanju narodov), prstane in uhane,88 ter razne zapestnice, pločevinaste in iz žice, okrašene s steklenimi biseri, zlasti pa take, ki imajo konce v obliki stiliziranih kačjih glav.39 Pri naštevanju najznačilnejšega poznorimskega gradiva iz naših krajev smo večkrat pokazali, da so posamezni tipi v malone identični podobi razširjeni na zelo širokem teritoriju. To dejstvo je omogočilo že drugim avtorjem ugotovitev, kako je bila poznoantična materialna kultura neke vrste koiné velikih teritorialnih enot dolgo živega državnega telesa.40 30 E. B. Thomas, o. c. 106. 31 Neobjavljeno gradivo, npr. v muzejih v Ptuju in Ljubljani. V sredozemskem prostoru srečamo tovrstno steklo še zelo pozno, v 7. stol. (npr. H. S. Robinson, o. c. 114 ss). 32 I. Miki, Arh. vestnik 13-14 (1969-63) 491 ss. 33 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 2 (1966) 59. V. Stare, Arh. vestnik 3 (1952) 138 ss. S. Pahič, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 217 ss z izčrpno obravnavo analogij v opombah. 34 I. Mikl-Curk, ibid. V. Stare, ibid. 35 Vsaj po nekaj predmetov iz te skupine je v vseh poznorimskih najdiščih pri nas. Za datacijo prim. I. Mikl-Curk, opomba 34. 36 Pogosto npr. med gradivom iz Ptuja in Ajdovščine, v PM Ptuj in GM Nova Gorica. Za datacijo prim. I. Mikl-Curk, opomba 34. 37 Večja skupina križnih fibul iz Ptuja, I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 2 (1966) 57. Pri nas srečamo le bolj posamične primere, ki so toliko čokati, da bi mogli soditi v 5. stol., tako v Kranjskem Raku ali v novejšem času fibula, najdena pri ruševinah baptisteri-ja v Emoni. O tipoloških značilnostih glej G. Behrens, Mainz. Zeitschr. 14 (1919) 13. E. Patek, Die Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen in Pannonien, Diss. Pann. Ser. 2, 19 (1942) 147. Tudi G. Gomolka, Klio 48 (1967) 322. O kolenčastih fibulah pa E. Patek, o. c. 130 ss. Tako fibulo so našli v grobu iz časa preseljevanja narodov na Rifniku (L. Bolta, Arh. vestnik 21-22 [1970-71] 133). Vsekakor pa je treba upoštevati problematiko najdb antičnih predmetov v mlajših grobovih (npr. S. Pahič, Razprave I. raz. SAZU 6 [1969] 279, opomba 29). 38 P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 26, T. 1. S. Petru, Dolenjski zbornik 1 (1961) 223. S. Pahič, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 250 ss. 39 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. NV 2 (1966) 59. S. Pahič, ibid, z zbranim objavljenim primerjalnim gradivom. 40 P. Petru, Razprave 1. raz. SAZU 6 (1969) 211. R. Noll, Wiss. Arb. aus Burgenland 35 (1966) 149 ss. Misliti pa moramo tudi na obstoj nekaj teritorialnih posebnosti. Na našem teritoriju moremo med drugim opozoriti na verjetno še v pozni antiki jasno spoznavno bolj italsko obarvanost materialne kulture z južnoslovanskega teritorija41 ali na mnogokrat obravnavana ptujska reliefna pasna okova, po motiviki identična poznoantičnim reliefnim okrasom, po izdelavi pa čisto svojska.42 Sem sodi tudi že omenjena razlika domače keramike med posameznimi mestnimi teritoriji. Če pogledamo najdišča in gradivo, ki ga uporabljamo pri oblikovanju našega sestavka, pa ugotovimo, da je večino najdb treba datirati največ do srede 5. stoletja, torej do hunskega vdora. Zanimivo je, da včasih v vrhnjih ruševin-skih plasteh, kjer srečujemo omenjeno gradivo iz 4. in zgodnjega 5. stoletja skupaj z vrsto recentnih najdb, srečamo zlasti v večjih naselbinskih aglomeracijah najdbe, ki jih je treba datirati v preseljevanje narodov ali celo daleč v čas po slovenski naselitvi.43 V tem moramo videti po eni strani sled ponovne poselitve starega prostora in krčevine z daljšo ali krajšo časovno cezuro,44 vsaj včasih bi pa najbrž morali misliti na kontinuirano življenje v nekem pogledu brez prekinitve. Na to misel nas navaja tole. Že večkrat so opozorili na velike lokalne tipološke sorodnosti med določeno vrsto predmetov pozno-rimske materialne kulture s staroslovanskimi.45 Že pred časom so najdiščne okoliščine najdišča na klasičnih panonskih tleh dale raziskovalcu sklepati o tem, da je osamljena naselbina starega romanskega življa tudi v Panoniji z delom svojih navad in zlasti obrtnih dejavnosti preživela selitev narodov.46 V osamljenih najdiščih srečamo poznorimske predmete, predmete, ki kažejo v čas preseljevanja in staroslovanske predmete v taki logični povezavi, da moramo razmišljati o neki določeni vrsti kontinuitete, vsaj v izročilu.47 K temu moramo dodati še to, da ravno predmetov, ki se z modulacijami ponovijo v staroslovanski kulturi (npr. zapestnice, domača keramika), ne moremo po tipoloških značilnostih čisto točno datirati in ker so večkrat proizvod malih lokalnih delavnic za osnovne potrebe vsakdanjega življenja (hrana in obleka), kar brž lahko mislimo, da so le malo spremenjeni rabili in delali daljši čas, tudi do dvesto let.48 Za potrditev take hipoteze pa seve potrebujemo še mnogo raziskav in najdb precizne datacije. Naše razmišljanje o poznorimski materialni kulturi na slovenskih tleh pa zaključimo z mislijo, da moramo, pa čeprav se bo na koncu izražena domneva o kontinuiranem življenju v nekaterih prostorih slovenske zemlje izkazala za zmotno, dobro poznati materialno kulturo pozne antike, če hočemo študirati 41 I. Mikl-Curk, Arch. Iugoslavica 9 (1968) 49 ss. 42 Ista, Časopis za zgod. in narod. NV 2 (1966) 58. M. Abramić, Poetovio (Ptuj 1925) 54. 43 Varstvo spomenikov 8 (1963) 285 in 292. I. Miki, Arh. vestnik 9-10 (1958-59) 174. 44 Ista, Časopis za zgod. in narod. NV 5 (1969) 8 ss. 45 Npr. Z. Vinski, Materijali 1 (1964) 101 ss. 46 A. Alföldy, Der Untergang der Römerherrschaft in Pannonien II (Berlin-Leipzig 1926) 30, 33. A. Salamon, Acta arch. hung. 21 (1969) 288. 47 Bržčas bo treba v bodoče posvetiti še večkrat pozornost zlasti grobiščem, kjer se nekako v logični soseščini pojavljajo poznoantični in zgodnjesrednjeve-ški grobovi. 48 Danes moremo verjetno storiti le to, da datiramo plasti, kjer najdemo le naštete, tipološko slabo opredeljive predmete, dovolj široko v čas med pozno antiko in zgodnji srednji vek. materialno kulturo in posredno s tem zgodovinska dogajanja v zgodnjem srednjem veku. Saj nekatere podrobnosti že danes govore za to, da so korenine civilizacije slovanskega srednjega veka tudi na danes slovenskih tleh segle nazaj do antike pred hunskim vdorom. Zu m Studium der spätrömischen materiellen Kultur in Slowenien Wegen seiner Lage am leichtesten Übergang aus Mitteleuropa in den Mittelmeerraum nahm das heute slowenische Territorium in der Spätantike eine geschichtliche Ausnahmestellung ein. Das Bild, das wir von diesem historisch wichtigen Zeitabschnitt und Raum haben, wird wesentlich ergänzt durch archäologische Quellen. Die Abhandlung zählt diese zuerst auf, und zwar vor allem die Resultate der neueren Forschungen, dann aber zieht sie daraus einige Schlüsse über die materielle Kultur der Spätantike im Territorium des heutigen Sloweniens. So versucht sie aus dem Blickpunkt der Datierung und der typologischen sowie kulturellen Determinierung die Bewertung einiger der charakteristischsten Gattungen der materiellen Kultur anzudeuten, die bereits bisher auf slowenischem Boden gefunden worden sind, wie z. B. Waffen, Werkzeuge, Keramik, Glas und Schmuckgegenstände. Am Ende werden einige Gedanken angeführt, die sich beim Studium der Überreste aufdrängen, vor allem der Gedanke, daß einige Gattungen dieser materiellen Kultur (z. B. ein Teil der einheimischen Keramik, Schmuck) sowie die Technologie insbesondere der Gegenstände für den häufigsten täglichen Gebrauch (in Verbindung mit Kleidung und Nahrung) auch die Zeit der Völkerwanderung gerade auf slowenischem Boden verleben und hier in die altslawische materielle Kultur des frühen Mittelalters übergehen mußten. Allerdings kann die vorliegende Abhandlung die gesamte Problematik der spätantiken materiellen Kultur nicht erschöpfend behandeln. Sie kann nur auf ihren Umfang und darauf hinweisen, in welchen Richtungen die weiteren Forschungen erfolgen sollen Nekaj poznorimskih predmetov iz Ptuja in Ljubljane. Najdišče Ptuj, shranjeno v PM Ptuj: 1. inv. št. 538; 2. inv. št. 428; 3. inv. št. 3363; 4. inv. št. 3513 (najdišče Zg. Breg); 6. inv. št. 425. 5, 7—11: najdišče Ljubljana (šola M. Vrhovnik, Gregorčičeva ul.), shranjeno v MlM Ljubljana Einige spätrömische Funde aus Ptuj und Ljubljana. Fundort Ptuj, aufbewahrt in PM Ptuj: 1. Inv. Nr. 538; 2. Inv. Nr. 428; 3. Inv. Nr. 3363; 4. Inv. Nr. 3513 (Fundort Zg. Breg); 6. Inv. Nr. 425. 5, 7—11: Fundort Ljubljana (Die Schule M. Vrhovnik, Gregorčič Gasse), aufbewahrt in MM Ljubljana K DATACIJI ZGODNJESREDNJEVEŠKE CERKVENE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM VINKO ŠRIBAR Narodni muzej, Ljubljana Na kottlaškem kulturnem prostoru je dokajšnje število cerkvenih stavb, ki jih tipološko delimo v dve večji skupini: a) s polkrožno apsido b) s pravokotnim prezbiterijem. Prve so v glavnem na upravnem območju oglejskega patriarhata, druge pa severno od Drave, na upravnem prostoru solnograške škofije.1 Z Dravo je obe območji dokončno razmejil 1. 811 Karel Veliki.2 Ob omenjenih so še številni drugi cerkveni objekti, ki niso arheološko dokumentirani in samo domnevamo njihov obstoj.3 Najštevilnejše so cerkve 1 Tako podobo razširjenosti cerkvene arhitekture na prostoru kottlaškega kulturnega kroga za čas od 8. do 11. stol. dobimo s kartiranjem cerkva, ki jih je za ta čas in na tem prostoru ugotovila P. Korošec v svojem neobjavljenem delu Srednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Ljubljana 1967) 244 do 273. To je splošna podoba, pri kateri poznamo tudi številne izjeme: Sv. Gore na Bizeljskem (Arh. vestnik 20 [1969] 218), Otok pri Dobravi (Varstvo spomenikov 13-14 [1968-69] 197) in najbrž še druge in to na prostoru, na katerem M. Zadnikar ugotavlja romansko arhitekturo s pravokotnim prezbiterijem. (M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem [1972]). Cerkve s pravokotnim prezbiterijem na karantanskem prostoru je povezovati z misijonsko akcijo irskih duhovnikov, kar je obdelal že J. Cibulka (Vel-komoravsky kostet v Modré u Velehradu a zacâtky krestanstvé na Moravé [Praha 1958] 299). V Istri ugotavljamo vzporednost obeh tipov zgodnjesrednjeveške cerkvene arhitekture, ki sta tukaj zasidrana v starejši krščanski tradiciji (A. Šonje, Novi nalazi starokrščanske i rano- V tem času na Koroškem. Doslej odkri- srednjevekovne arhitekture u Poreštini, Histria arch. 1/2 [1970] 55. B. Marušič, Istra u ranom srednjem veku [Pula 1960] 26 ss). Na Koroškem, kljub bogati starokrščanski tradiciji in številnim zgodnje-krščanskim cerkvam, ne moremo govoriti o povezanosti med temi in pa cerkveno arhitekturo, ki se pojavi v obdobju köt-tlaške kulture (R. Noll, Frühes Christentum in Österreich [Wien 1954] 95. G. Pic-cotini, Frühes Christentum in Kärnten [Klagenfurt 1971], K. Ginhart, Die St. Peters Kirche in Karnburg, Deutsche Kunst und Denkmapflege 36 [1937) 85—88. E. Lehmann, Saalraum und Basilika im frühen Mittelalter, Kunstchronik 11 [1958] 291 itd.). Kasnejši razvoj romanske arhitekture na! našem prostoru je po vsej verjetnosti pogojen s stanjem v obdobju kottlaške kulture. 2 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 416. 3 Ne izključujemo namreč možnosti, da so stale cerkve ob številnih že odkritih kottlaškodobnih grobiščih, da so cerkve nekaterih zavetnikov in skoraj vse prafame cerkve na starejših, verjetno srednjeveških osnovah. tih in dokumentiranih cerkva iz tega časa v ostalih slov. pokrajinah je malo, domnevamo pa, da jih bo več dobiti ob prafarah in ob kottlaških grobiščih. Tipološka zasnova cerkvenih temeljev predstavlja le grob časovni o-kvir. Oba omenjena tipa lahko sodita v čas od 8. do 11. stol. Graditev cerkve je povezano s širjenjem in konsolidacijo krščanstva. Za nekatere cerkve na Koroškem je znan čas dograditve,4 datacijo drugih pa nam pojasnjuje kamenita cerkvena oprema.5 * Čeprav je le-ta lahko prišla v cerkev kasneje, bo v glavnem držala domneva, da je bila vgrajena v času, ko so objekt postavili. Tako dobimo neko sliko o nastajanju cerkva na Koroškem, ki se velikokrat ujema s podobo, ki so jo ustvarili zgodovinarjih Trajanje posameznih cerkva je arheološko manj zanimivo. V Sloveniji nimamo, vsaj zasedaj ne, historičnih in arheoloških virov, ki bi natančneje določili čas nastanka naših zgodnjesrednjeveških cerkva. Datirali bomo lahko samo tiste cerkve, ob katerih so bila grobišča s pridevki. Malo pa je možnosti da bi določili čas nastanka teh cerkva, ker je nejasen odnos med cerkvijo in grobiščem. S študijo pridevkov naj-starejših grobov bomo ugotovili le kdaj so najprej verjetno zgradili cerkev. Pri časovnem opredeljevanju cerkva in grobišč nam pomaga drobno arheološko gradivo, to so pridevki iz grobov. Zanimajo nas tudi možnosti natančnejših časovnih opredelitev arhitekture po; tem metodološkem postopku. Pri proučevanju drobnega kottlaškega gradiva ugotavljamo, da so časovne meje vedno zelo okvirne. Strokovnjaki, ki obravnavajo ta problem največkrat omenjajo 9. ali 10. stol. ali celo čas od 8. do 11. stol.7 Kronološka metodologija, ki sta jo razvili prazgodovinska in rimska arheologija, že dolgo ne priznava tako širokih časovnih okvirov. Posebne uspehe je dosegla na tem področju rimskodobna arheologija, ki v nekaterih primerih določa časovne termine skoraj popolnoma natančno. Točnost desetletja ali pol stoletja je tudi v zgodnejših obdobjih skoraj običajna. Dosedanje časovno opredeljevanje drobnih predmetov kottlaške kulture je torej še nepopolno. Korak naprej v tej smeri je naredila P. Korošec v svoji še neobjavljeni disertaciji. Za nekatere predmete je skušala določiti časovno mejo ali fiksirati čas njihovega pojavljanja. Ta svoja dognanja je prikazala na treh časovnih preglednicah. Za nas sta zanimivi le dve: kronološka preglednica broš in nekaterih zgodnjih oblik uhanov, ter preglednica zaponk in luni-častih uhanov.8 Točnost časovnega opredeljevanja je tu v mejah od pol do enega sto- 4 Kot primer citiram K. Ginhart, Deutsche Kunst und Denkmalpflege 36 (1937) 85 ss. Znano je, da je škof Modest kmalu po 1. 760 posvetil na Koroškem tri cerkve: pri Gospe j sveti, sv. Peter v Lesu in pa »ad Undrimas« (Ingering blizu Judenburga ob zgornji Muri); glej tudi podatek B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 400. 5 Pregled kamenite cerkvene opreme, ki je okrašena s pletenino, je naredil za Koroško K. Ginhart, Der fünfundzwanzigste karolingische Flechtwerkstein in Kärnten, Carinthia 1 147 (1957) 211—226 z navedbo starejše literature. Za prostor Slovenije F. Stelè, Razprave 2. raz. AZU (1943) 347—363, o odlomku s pleteninasto ornamentiko iz Slivnice pri Mariboru. E. Cevc, Arh. vestnik 1 (1950) 136, kjer av- tor obravnava dva predromanska frag- menta s pletenino iz Batuj ; prim. tudi njegovo delo Srednjeveška plastika na Slovenskem (1963) 21 ss, kjer obravnava predromanski relief s cerkve sv. Jurija na Svetih gorah na Bizeljskem idr. 6 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 393 ss. 7 Tak značaj opredeljevanja ima vsa arheološka literatura, ki se ukvarja s kottlaško kulturo od časa med obema vojnama do danes. Vse to delo je povzel Z. Vinski pod geslom Köttlacher Kultur v J. Filip, Handbuch der Archäologie 1 (1966) 632-633. 8 P. Korošec, Srednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Ljubljana 1967, rk.) priloga: kronološka lestvica okroglih fibul v Panoniji in kronološka lestvica uhanov, broš, fibul in ob-senčnih obročkov. 25 Arheološki vestnik 385 letja. Vendar pa se nanj še ne moremo naslanjati, ker ni izdelan metodološko — dokazni postopek za tako postavljanje časovnih meja. V slovenski arheologiji je iz prazgodovine in iz rimskega obdobja mnogo primerov za detajlnejšo časovno delitev.9 Da bi prišli do take razdelitve tudi za zgodnji srednji vek, bi bilo nujno izdelati horizontalno in vertikalno stratigrafijo, kar je ob obsežnem gradivu iz grobišč mogoče že danes. Sistematsko izkopana grobišča dovoljujejo podrobno kartiranje in zasledovanje rasti grobišča. Slediti bi moralo vzporejanje med grobišči, to je oblikovanje skupne stratigrafske sheme. Za ta postopek so ustrezna predvsem gorenjska in štajerska grobišča. Tako' bi prišli do relativnih časovnih odnosov med najdbami posameznih grobišč in med grobišči samimi. Toda na ta način bi dobili le dva absolutna datuma in sicer čas začetka in konca kottlaške kulture — 2. polovica 8. stol. do prve polovice 11. stol. Gornja meja verjetno sovpada s prihodom Frankov, spodnja pa z začetkom fevdalizma na naših tleh. Zgodnji fevdalizem je z naprednejšo tehniko in spremenjenimi življenjskimi pogoji najbrž odločilno vplival na hiter zaton kottlaške kulture. Z začetkom druge polovice 11. stol. je dokaj natančno determiniran čas konca kottlaške kulture. Najlaže pridemo do obeh časovnih meja na Bledu s tamkajšnjimi zgodnjesrednjeveškimi grobišči ter z zgodovinsko določenim nastankom fevda in blejskega gradu.10 Pri kottlaški kulturi lahko nakažemo nekaj absolutnih datumov ob upoštevanju, da se skoraj na vseh kottlaških grobiščih v Sloveniji pojavlja tudi belobrdsko gradivo. Pri nekaterih elementih te kulture obstajajo namreč tudi trdnejša izhodišča za absolutno datacijo.11 Z ugotavljanjem vzporednosti grobišč iz obeh kulturnih skupin bi prišli do želenega izsledka. Enaka možnost je tudi na belobrdskih grobiščih s kottlaškim gradivom. S proučevanjem tega problema bomo lahko začeli tedaj, ko bodo hrvaški in madžarski kolegi obdelali gradivo iz belobrdskih sistematsko izkopanih grobišč. Naslednja, še neuporabljena možnost za datacijo so grobišča, ki so nastala v glavnem istočasno kot cerkve, okoli katerih se razprostirajo. To možnost pa lahko uporabimo le če vemo kdaj so nastale cerkve. Za nekatere cerkve na Koroškem ta podatek imamo, toda grobišča okoli njih so izkopana le delno in ne vemo, kakšno zvezo imajo s cerkvijo.12 Grobišča sama so lahko mlajša od cerkve, najdbe iz grobov pa starejše. Analiza, ki smo jo pravkar omenili je pokazala, da po klasični arheološki metodi še ne moremo določiti starosti naših cerkva in da so nujna zelo obsežna terensko raziskovalna in študijska preddela. Pojasnili smo, kaj bi bilo treba narediti, da bi lahko začeli z obdelavo teme v naslovu. Poglejmo kakšna je situacija pri nekaterih naših primerih, ki se nam zdijo ključni za kronološko opredelitev zgodnjega srednjega veka. Naša največja in doslej najbogatejša kottlaška nekropola je vsekakor okoli današnje 9 Mimo številnih poskusov v tej smeri citiram S. Gabrovec, Zur Hallstattzeit in Slowenien, Germania 44 (1S66) 15. Lj. Plesničar, Kronološka determinacija keramike tankih sten s severnega grobišča Emone, Materijali s simpoziuma o rimski keramiki v Jugoslaviji (Zenica 1971) 115—120. V. Šribar, K absolutni kronologiji zgodnje Emone, Arh. vestnik 19 (1968) 445 ss. 10 A. Valič, Staroslovansko grobišče na Blejskem gradu, Situla 7 (1964) 45 s citati o prej izkopanih grobiščih, ter F. Gornik, Bled v fevdalni dobi (Bled 1967) 29. 11 Z. Vinski, pod geslom Bijelo Brdo-Kultur v J. Filip, Handbuch der Archäologie 1 (1966) 122 (o dataciji bijelo-brd-ske kulture, povzete po Z. Vana, Slovenska arch. 2 [1954] 51 ss). 12 Nekaj takih najdišč povzemam po P. Korošec, Srednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Ljubljana 1967, rk.) 257, 259, 260. župne cerkve v Kranju. V akcijah od 1. 1953 do 1971 so odkopali približno 1000 grobov. Z nadaljevanjem izkopavanj bo odkrita največja sistematsko raziskana kottlaška nekropola, ki je zelo bogata in lahko zasledujemo njen razvoj od poznega 8. stol. skozi srednji vek, vse do jožefinske reforme. Rast nekropole nam pokaže kartiranje posameznih najdb, kar hkrati nekoliko pojasnjuje tudi relativno kronologijo. Vendar nam podoba nekropole ne bo popolnoma jasna, ker je gradnja današnje cerkve uničila več grobov. Možnosti za raziskovanje notranjosti kranjske župne cerkve so majhne. Pri kopanju za centralno kurjavo so ugotovili, da je v cerkvi določen prostor brez grobov. To potrjuje tezo, da je grobišče zraslo okoli cerkve. V sondah in izkopih na tem prostoru ni bilo ostankov arhitekture, vendar nam to še ne dokazuje, da te ne bi bilo.13 Kljub temu bo kranjska nekropola pojasnila, vsaj posredno, kronologijo kultne arhitekture. Znanstveni dosežki raziskav samega grobišča v Kranju verjetno ne bodo večji kot na ostalih kottlaških grobiščih, ki niso okoli cerkva. Sem sodijo skoraj vsa kottlaška grobišča razen Blejskega otoka, Batuj, Svetih gora itd., kjer je zveza med cerkvijo in grobišči jasnejša. Trije omenjeni objekti so v treh regijah, ki so si najbolj oddaljene in predstavljajo tipološke inačice predromanske arhitekture. Vipavska dolina, kjer so Batuje, je široko odprta proti Italiji in Istri, katerih vplivi bi se morali opaziti na drobnem arheološkem gradivu in na arhitekturi. Bled-Otok je, čeprav pod Karavankami in blizu Koroške (močni vplivi Salzburga in Porenja), na področju oglejskega patriarhata. Na oblikovanje cerkvene arhitekture so tu vplivali uradni cerkveni odnosi in bi morala nastajati po> zahtevah patriarhata. Ostale kulturne manfestacije domačinov pa kažejo močno povezanost s Koroško.14 Svete gore na Bizeljskem so na nasprotnem delu Slovenije in v bližini Zagreba.15 To območje je šele v času kranjskih fevdalcev postalo del Kranjske.16 V za nas zanimivem obdobju od 9. do 11. stol. se je v kulturnem življenju čutila bližina Hrvatov in Madžarov. Drobne najdbe zgodnjesrednjeveških grobov kažejo očitno povezanost z belobrdskim, zgodnjepanonskim in srednjepo-savskim prostorom. Ta definicija P. Korošec je glede na gradivo in analogijo prepričljiva,17 P. Korošec tudi ugotavlja, da je cerkev sv. Jurija s pravokotnim tlorisom nastala v karolinškem obdobju. Podobno je s cerkvijo sv. Martina.18 Relief s cerkve sv. Jurija bi bil lahko tudi starejši, kar je možno tudi za cerkvi sami. Povezava obstoječih cerkvenih objektov na Svetih gorah in zgodnjesrednjeveških grobišč še ni jasna, čeprav so grobovi okoli cerkva.19 Tudi medsebojno datiranje še ni jasno. 13 Podatke sem dobil od kolega A. Valiča, kustosa za arheologijo pri Gorenjskem muzeju v Kranju in vodje izkopavanja nekropole okoli župne cerkve v Kranju. 14 Lamicasti uhani in tudi ostali predmeti ter tudi značilnosti pokopavanj a v obdobju kottlaške kulture so na prostoru današnje Koroške in Kranjske v svojih osnovnih potezah skoraj popolnoma enake. 15 Citat o dosedanjih izsledkih raz- iskovanj na Svetih gorah je pod opombo 1. Svete gore so oddaljene od Zagreba okoli 60 km. Od tega je okoli 25 km po dolini Sotle do njenega izliva v Savo v bližini Dobove. Možna je povezava tudi po dolini Krapine prek Kumrovca. Obe povezavi sta lahki, ker vodita po dolinah. 16 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 140, 141, 159, 235. 17 P. Korošec, Arh. vestnik 20 (1969) 218. 18 L. c. 19 L. c. Med zgodnjesrednjeveškimi spomeniki arhitekture in grobišč nismo omenjali Otoka pri Dobravi — freisinškega trga Gutenwerth, ker je visoko in pozno srednjeveški. Ker poleg tega doslej še nismo ugotovili zgodnjesrednjeve-škega grobišča, nakazana metoda ne pomaga do absolutne kronologije. Vendar se nam zdi, da Gutenwerth ne smerno prezreti, ker jev istem historičnem am-bientu kot Svete gore. Podobnost je tudi v cerkvi s pravokotnim prezbiterijem, čeprav kronologija obeh lokacij še ni popolnoma jasna. Otok pri Dobravi pa vsekakor dopolnjuje kulturno podobo področja med Posavsko krajino in Posavsko Hrvaško. Verjetno Otok pri Dobravi predstavlja, čeprav brez grobišča, odločilen kronološki prispevek pri datiranju zgornje časovne meje zgodnje-srednjeveške arhtekture s pravokotnim prezbiterijem. Na Otoku smo 1. 1969 odkrili stavbo z ladjo velikosti 9,5 X 6,8 m, povezano s pravokotnim prezbiterijem, katerega zunanja mera je 5X5m in notranja 4,4 X 3,3 metra.2^ Zdi se, da rast tako zarisanega objekta ni organska, ker se simetrali ladje in prezbiterija na ujemata, temveč tvorita top kot s temenom v ladji, ki je lm oddaljen od slopa. Tudi ladja ni popolnoma simetrična; severovzhodni vogal je širši od južnega. Oba elementa sta lahko posledica ločenega nastajanja in kasnejšega povezovanja v en objekt ali pa posledica slabe tehnike dela. Slednjo možnost moramo resno upoštevati, ker poznamo veliko objektov z nepravilnim tlorisom, ki so posledica slabe tehnike dela. Ugotovili smo še, da je v pravokotni prezbiterij vzidana polkrožna apsida, ki je bila kasneje porušena istočasno v vzhodnim zaključkom prezbiterija. Ta ugotovitev nam kaže možnost, da je po vgraditvi polkrožne apside še vedno stala tudi vzhodna stena pravokotnega prezbiterija. K tej drugi fazi, objektu s polkrožno apsido, sodita tudi slopa oz. slavoločni obok. V obeh vzhodnih vogalih ladje sta podstavka za menzi stranskih oltarjev, za katera nismo mogli ugotoviti časa postavitve. V vogalih med menzama obeh stranskih oltarjev ter med severno in južno steno ladje sta dva okrogla podstavka ladje s premeroma po 1 m in sta vkopana v ilovnato osnovo globje od 1 m. Oba sta starejša od cerkve in sta bila pod hodno površino. Navedeno stanje nam narekuje naslednjo rekonstrukcijo. Okrogla temelja, morda stebra, skupaj z obema daljšima zidovoma ladje, se nam vsiljujeta kot naj starejša in morda istočasna člena neke ahitekture. Vsekakor drži dejstvo, da sta oba okrogla temelja starejša od drugih ostankov arhitekture. Zatem sledi stavba s pravokotnim prezbiterijem orientirana v smeri V-Z. Naslednja faza je tloris, ki ga zaključuje pol~ krožna apsida. Po pravilih romanske gradnje bi to zaporedje moralo biti obratno. V prid prvega zaporedja govori arheološko stanje in dejstvo, da bi imela polkrožna apsida izrisana v celoti, podkvičasto obliko in ne bi bila več romanska. Vendar še nek tehnični podatek, neodvisen od tipologije, potrjuje prvo tezo. Pri odkrivanju prostora vzhodno od pravokotnega prezbiterija smo namreč ugotovili, da leži ves prezbiterij na močvirnati osnovi in da so morali kasneje ob obeh zunanjih vogalih dograditi kontrafore. Da so le-ti imeli funkcijo podpiranja, pojasnjuje kontrafor ob JV vogalu, ki leži na mehkejši osnovi kot SV vogal. JV je podprt s kar mogočnim kontraforom, ki meri 2 X 1,5 m in sega v globino 1,30 m. Nasprotni kontrafor pa je ozek in plitev. To dokazuje, da se je pravokotni prezbiterij pogrezal oz. pokal in rušil in da je zaradi tega prišlo do oblikovanja novega prezbiterija. Zato postavljamo kot delovno hipotezo, dokler študijska obravnava tega problema še ni zaključena, prvotno zaporedje. 20 20 V. Šribar, Varstvo spomenikov 13-14 (1968-69) 34 ss. Polkrožna apsida drugega prezbiterija je izrazito romanska. S tem je določen tudi čas omenjene korekture. Romansko cerkev so po vsej verjetnosti gradili v začetku 12. stol., ko je na Otoku že freisinški Gutenwerth.21 Ta datum je seveda samo približna časovna meja graditve druge cerkve, saj na preureditev ni vplival samo nov čas in sprememba stila, temveč predvsem tehnični razlogi. Zelo zanimivo je dejstvo, da je pravokotni prezbiterij, verjetno predromanski, obstajal do romanike. S tem smo postavili tudi gornjo časovno» mejo te arhitekture. Ta meja je še dokaj nejasna, ni pa skoraj nobenega dvoma, da jo bodo raziskovanja na Otoku bel j determinirala. Pomislek, da bi šlo za dve romanski obliki prezbiterija, odpade, poleg drugih razlogov tudi zaradi izredno kratkega obstoja objekta s polkrožno apsido. Pri datiranju objekta s pravokotnim prezbiterijem, ob hipotezi, da je starejši, lahko pridemo do točnejšega kronološkega podatka o njegovi spodnji časovni meji. Izkopavanje je pokazalo, da je pod prezbiterijem zasuta strojarska jama, v kateri je poleg kosov usnja in žlindre tudi keramika z značilnostmi različne tehnologije dela. Oblika in dekoracija je še zgodnjesrednjeveška, vendar že lahko opazimo elemente bolj dovršenega lončarskega vretena, kar je značilno za prehodno dobo iz zgodnjega v visoki srednji vek. Z ozirom na obsežno strojarsko in železarsko dejavnost bomo lahko ta čas opredelili s proučevanjem historičnih virov. Obravnava objekta s pravokotnim prezbiterijem na Otoku pri Dobravi nam je pokazala, da se je tak tloris že večkrat pojavil in je naš primer verjetno najpoznejša novogradnja. Čeprav nam ni znana nobena letnica v zvezi s cerkveno stavbo na Otoku, kljub temu prispeva k tipološki preglednici naše zgodnjesrednjeveške arhitekture in k problematiki, ki smo jo načeli pri Svetih gorah na Bizeljskem. Enkratni prispevek je dalo tudi sistematsko arheološko izkopavanje na Blejskem otoku.22 Obsega prostor znotraj cerkve in na baročni ploščadi severno in vzhodno od cerkve ter 20 m južno od cerkve. S tem smo izkopali kompleks, ki ga je obsegala površina romanske otoške cerkve. Raziskovanja lahko strnemo v naslednje ugotovitve: Marijino cerkev lahko razčlenimo v štiri stavbne faze. Današnja baročna izhaja »iz gotske, kateri so predelali triosminski prezbiterij v pravokotnega, povečali oziroma dodali zakristijo ter lopo, kasneje pa še obe stranski kapeli. Gotska stavba je nastala z oženjem troladijske romanske bazilike, ki je vezana na dvoladijsko baziliko, iz katere je nastala z dodajanjem južne ladje. Zadnje štiri stavbne faze smo razdelili v dve osnovni fazi: dvoladij-ska-troladijska, gotsko-baročna. Dvoladijska je v tem zaporedju najstarejša in osnova za naslednje stavbe. Toda prostor, usmeritev in širina dvoladijske stavbe je bila pogojena s starejšo enoladijsko kapelico s polkrožno apsido, ki po svoji velikosti pokriva le slabo polovico južne ladje pri dvoladijski stavbi. Razmerje dolžin med obema zadnjima je 1 :2. Tudi ta stavba je, sicer zidana, vezana v celoto na starejšo stavbo, ki je imela zidano podkvičasto apsido in leseno konstrukcijo ladje. Ker nas ne zanima celoten potek stavbne zgodovine, (morali bi namreč obravnavati še neko stavbo, ki je stala na tem prostoru v 21 I. Pirkovič, K topologiji freisin-ških posesti na Dolenjskem, Kronika 9 (1961) 176. F. Gestrin, Razstava »Zgodnji srednji vek Slovenije«, Ljubljana 1971, 29 (ciklostirani vodnik po razstavi, ki jo je pod gornjim naslovom postavil Narodni muzej v Ljubljani v svojem razstavišču »Arkade« v času od 1. do» 30. IV. 1971). 22 V. Šribar, Otok (rk. oris zgodovine, Ljubljana 1971) s citati o starejši literaturi. krajšem časovnem presledku med obema manjšima stavbama in veliko leseno konstrukcijo, ki je stala tu pred stavbo s podkvičasto apsido), bomo obravnavali samo zadnje tri stavbe: veliko dvoladijsko, malo zidano kapelico s polkrožno apsido in kapelo z leseno konstrukcijo ladje in zidano podkvičasto apsido. Če omenimo še, da je bilo v času obeh kapelic na Otoku grobišče s 124 grobovi, je jasno, da iz te situacije izhaja problematika in morebitne rešitve, ki nas zanimajo. Dano zaporedje stavb poskušamo tudi časovno opredeliti. Viri nam dokazujejo, da je bila troladijska romanska bazilika dokončno oblikovana 1. 1185.23 Zato bi si upali postaviti dvoladijsko cerkev v pozno 11. ali v začetek 12. stol., ko brixenSki škofje dobijo v fevd blejsko posest.24 Časovni razpon za nastanek te stavbe je največ 50 let z ozirom na okvirne meje, ki smo jih postavili. Vse do dograditve dvoladijske stavbe je funkcionirala mala zidana kapelica s polkrožno apsido. Gornja časovna meja obstoja kapelice je torej 2. pol. 11. ali začetek 12. stol. Ostaja nepojasnjen čas nastanka in nehanja kapele z leseno ladjo. To je bilo verjetno v 9. ali 10 stol. Tudi datum nastanka prve kapele ni popolnoma jasen, vendar ga lahko postavimo v konec 8. ali zač. 9. stol. Vprašanje časa postavitve prve in druge kapele, bo verjetno rešljivo s podrobno analizo grobišča in pridevkov v grobovih. Kottlaškodobno grobišče na Blejskem otoku kaže zelo- razgibano in neenotno podobo. Grobišče delimo na pet večjih pokopaliških skupin. Prva skupina grobov je severno od baročne cerkve. Šteje približno 60 grobov in pokriva ves prostor na SZ delu baročne ploščadi ter sega v bližino severnega zidu male zidane kapele s polkrožno apsido. Grobovi so razporejeni v šestih nepnavilnih vrstah v smeri V-Z. Grobne jame so vkopane v živo skalo. V tej skupini je bilo več pridevkov. Druga je na prostoru današnje lope. Grobovi so skoraj v eni vrsti, nekateri s tremi kasnejšimi pokopi. Grobovi te skupine so skoraj lm nižje od grobov v prvi skupini in jih samo zaradi tega ločimo v posebno skupino. Po usmerjenosti in prostoru pa bi jih lahko opredelili v prvo skupino. Grobovi te skupine segajo proti V le do zahodnega zidu troladijske romanske bazilike, ki se delno ujema z zahodnim zidom male kapele. Število najdb v tej skupini je bilo manjše in tudi pridevki so bili skromnejši. Lokacija in odnos do zidane kapele opredeljuje te grobove v čas druge kapele. Tretja skupina grobov je v naravni kotanji SV in V od prvih dveh kapel. Grobovi so razporejeni od baročne ograje severno od velike zakristije do SV dela baročnega prezbiterija. Ohranjenih je približno 10 grobov. Raziskali smo jih lahko le pet. Odnos te skupine do prvih dveh ni mogoče ugotoviti. Povezovanje z ostalimi grobnimi skupinami nam omogočajo le najdbe. V četrto skupino sodijo grobovi znotraj cerkve v JV vogalu ladje, v mali zakristiji ter v vogalu med južno steno ladje in vzhodno steno stranske kapele. Vse grobne jame so vkopane v živo skalo. So brez najdb, vendar z jasno povezavo' s prvima kapelama. V to skupino smo šteli tudi grob št. 72, ki je bil tesno ob južnem delu loka prve kapele, katerega prerašča apsida druge kapele. Odnos te grobne jame do drugih je popolnoma jasen. Jama je bila, izkopana v času prve kapele. Zdi se nam, da sodijo vsi grobovi četrte skupine v ta čas. Tudi v tej skupini je bilo približno deset grobov, vendar smo lahko obdelali le osem skeletov. Najdbe so bile samo v starejšem zasipnem gradivu v grobni jami št. 72. V peti skupini so ostali grobovi znotraj ladje in prezbiterija. Trije od teh so poznosrednjeveški. 23 L. Santifaller, Urkunden der brixener Hoch-Archive (Innsbruck 1929) 54. Zelo pomembna je grobna jama št. 67, ki je bila tesno ob južni steni obeh prvih kapel. Glede na pokop1 št. 72 bi se upali trditi, da sodi tudi jama 67 v čas prve kapele. Iz analize posameznih grobnih skupin se vidi, da niso istočasne, oz., da so nastajale sukcesivno in da vseh grobnih skupin ne moremo povezovati z arhitekturo. Kar se tiče odnosa do arhitekture ugotavljamo, da grobovi iz skupine štiri zanesljivo sodijo v čas prve kapele, skupina dve pa že v čas druge kapele. Grobovi skupine ena so teoretično obstajali še v času druge kapele, lahko pa so začeli nastajati tudi že v času prve kapele. Po pridevkih sodeč sodi skupina ena v časovni razpon obeh kapel. Toda pri tej skupini ni treba izključiti možnosti, da je nastajala že v času pred prvo kapelo. Tej možnosti v prid govori grupiranje grobov, ki se ni oziralo na stavbo in se zdi, da šele skupina dve predstavlja. povezovanje grobišča ob SZ in Z koncu od cerkve s prostorom, kjer je stala druga kapela. Ni treba izključiti tudi možnosti, da je obstoj grobov v skupini ena pogojil nastanek in lokacijo prve kapele na Otoku. Tej tezi nasprotuje deloma le dejstvo, da zadnji grobovi v skupini ena sežejo le do S zidu prve in druge kapele. Brez nadaljnjega pa je zanesljivo, da so grobovi iz skupine ena nastali že v času po' prvi in da trajajo tudi ves čas druge kapele in šele tedai, ko zmanjka tu prostora, začne nastajati skupina dve. Odnos 3. skupine grobov do obeh prvih kapel ne moremo določiti. Vse dosedanje izvajanje o grobnih skupinah na Otoku lahko strnemo v ugotovitev, da so grupe 1, 2, 4, 5 vezane neposredno ali posredno na obe prvi kapeli, da so grobovi iz skupin ena in dve iz časa druge cerkve, večji del grobov iz skupine ena, štiri in morda tudi pet iz časa prve kapele in da grobovi skupine tri niso povezani z obema kapelama, oziroma, da so tudi tukaj pokopavali v času ene od kapel, najbrž druge, kar sklepamo iz dejstva, da se širjenje te skupine konča približno 3 m od SV loka apside, ker na vmesnem praznem prostoru, ki je bil izredno strm, ni bilo mogoče pokopavati. Z dosedanjo obravnavo posameznih grobnih skupin smo ugotovili, da skupine ena, štiri in verjetno pet nastajajo istočasno oz. že v času prve kapele, da je skupina dve mlajša, ker je očitno, da je nastala ob Z steni šele druge kapele in da so grobovi iz skupine tri po pridevkih sodeč tudi najbrž iz mlajše faze. Najbolj bogati z najdbami so grobovi iz prve skupine in glede na slednje bi lahko ugotovili relativni časovni odnos grobnih skupin med seboj. Predno začnemo s časovnim opredeljevanjem, ki nam ga dajejo najdbe, si moramo postaviti vprašanje, zakaj pokopavanje po skupinah in ne strnjeno grobišče okoli cerkve. To nas ne zanima samo kot pojav, temveč kot problem, ki je deloma povezan z našimi kronološkimi vprašanji. Eden od razlogov za to je neugoden teren, ki zaradi velikih višinskih razlik onemogoča kontinuirano pokopavanje, še posebno med skupinami ena in dve ter ena in tri. Ugotoviti moramo, da bi bili možni kontinuirani pokopi med skupinama dve in štiri, ter da bi si pokopi v skupini tri in štiri lahko bili bližji. Z ozirom na istočasnost skupine ena in štiri se jasno vsiljuje dejstvo, da je pokopavanje v skupinah hoteno in da do povezovanja grobnih skupin med seboj ni prišlo, ker na Otoku niso več pokopavali zaradi nastanka novega obveznega pokopališča okoli prafame cerkve. Kronološki razpon najdb iz grobov na Otoku predstavlja istočasno tudi razpon obeh kapel. Ta teza velja tudi v slučaju, če so nekateri grobovi v skupini ena nastali v času pred prvo kapelo, kar je teoretično možno, vendar časovna razlika med prvimi pokopi in časom nastanka cerkve ne more biti prevelika. Časovno razliko v nastanku bi moral pokazati odnos med starejšimi grobovi v skupini ena in v skupini štiri, ki nastanejo ob prvi kapeli Z dosedanjo analizo smo dokaj jasno ugotovili odnos grobnih skupin med seboj in njihov odnos do obeh stavb, torej je vprašanje le kronologija drobnih najdb, da bi s tem postal jasen tudi čas nastanka prve in druge kapele. Kot smo že uvodoma ugotovili, je kronološko vprašanje drobnega gradiva zelo težko reševati samo po kriterijih ene nekropole. Do trajnejših rešitev na tem področju je možno priti le s kompleksnim proučevanjem vsega gradiva, ki povezuje ves kottlaškodobni kulturni prostor. V to vrsto najdb vsekakor sodijo luničasti uhani in broše. Analiza teh predmetov, horizontalna in vertikalna stratigrafija na njihovi osnovi ter absolutni kronološki podatki, ki sledijo iz njihove analize, so lahko edina osnova za absolutno kronološko opredelitev posameznih grobišč. Ker so taki predmeti osnovna oblika na vseh grobiščih, bomo s tem dobili tudi kronologijo vseh grobišč in tudi grobišča na Blejskem otoku. Iz odnosa, ki sledi iz posameznih skupin do obeh kapel pa bo izhajal tudi odgovor na vprašanja njihove kronologije. Ta vprašanja bodo kmalu pojasnjena, ker je že gotov katalog grobnih celot z uhani in brošami iz vsega kottlaškega prostora. V teku je tudi njihova študijska obravnava. Rešena kronološka vprašanja za drobni arheološki material in arhitekturo z Blejskega otoka nam bodo dala ključ za razumevanje istih problemov na ostalih grobiščih in morebitnih cerkvah tega časa na Gorenjskem in deloma tudi drugod. Ta razmišljanje pri Svetih gorah, na Otoku pri Dobravi in Blejskem otoku bomo zaključili s prikazom situacije v Batujah v Vipavski dolini. Na cerkvico sv. Jurija je opozoril E. Cevc v svoji študiji o predromanski pletenini z Batuj.25 To sta »Možinova« in »Lipovževa« plošča, ki izvirata najbrž iz konca 10. ali 11. stol. Okoli cerkvice sv. Jurija, kateri je E. Cevc pripisal obe plošči, predvideva izročilo tudi grobišče. Izkopavanja na tem prostoru, ki sta jih vodila Narodni muzej iz Ljubljane in Goriški muzej iz Nove Gorice, so začela 1. 1967. Po dosedanjih izsledkih lahko trdimo, da gre za lokalno varianto kottlaške kulture, v kateri opažamo na grobnih predmetih tudi vpliv Istre in Furlanije.26 Sodeč po situaciji iz izkopavanj v 1. 1969 in 1970 gre za pokop okoli nekega objekta, za katerega domnevamo, da je cerkev sv. Jurija. Ker grobišče še ni izkopano in najdbe še niso ovrednotene, ne moremo govoriti o bližnjem odnosu med cerkvijo in grobiščem. Poročila dosedanjih izkopavanj nam v najdbah kažejo širok časovni razpon, ki sega od pojava kovanega luni-častega uhana in preprostih oblik obsenčnih obročkov pa do okrogle broše z vloženim barvnim emajlom, na kateri je upodobljen »agnus dei«. Teoretično je to časovni razpon od konca 8. do prve polovice 11. stol. Če bi nastanek grobišča v Batujah povezovali z nastankom cerkve, oslanjaje se na oba zgoraj omenjena dekorativna elementa kamnite opreme, sta cerkev in grobišče poznega datuma in bi bile zgodnejše oblike zelo zapoznele. To je malo verjetno in sta le dve možnosti: da so omenjeni kamniti elementi prišli pozneje v cerkev ali pa da je del grobišča starejši. 24 F. Gornik, Bled v fevdalni dobi 26 D. Svoljšak, Goriška srečanja 12 (Bled 1967) 136. (1968) 20—25. 24 E. Cevc, Arh. vestnik 1 (1950) 136. To je tudi bolj verjetno, ker je po dosedanji podobi grobišča njegov večji del Z od stavbe na grobišču, zato tudi domnevamo, da je ta del starejši. Ne oziraje se na trenutno stanje in možnosti vrednotenja je grobišče v Batujah edino razen grobišča na Blejskem otoku, ki je bilo izkopano sistematsko. Tudi datacija batujske cerkve s proučevanjem grobnih najdb, bo možna šele tedaj, ko bomo imeli v celoti ovrednoteno kottlaško materialna kulturo (broše in uhane, o katerih smo govorili že pri Bledu). V Batujah nam koristita še omenjeni dekorativni plošči. Ob njihovi podrobni analizi, ki še ni končana, bomo za cerkev sv. Jurija, če sta obe plošči iz te cerkve, dobili dva kronološka podatka, in sicer čas postavljanja arhitektonskih elementov s pletenino in datacijo grobišč z najdbami. To zanesljivo potrjuje čas, v katerem je cerkev že stala. Po zaključenem izkopavanju grobov in arhitekture v Batujah, ko bomo lahko v celoti ocenili to najdbo, bodo rezultati izhodišče za oblikovanje predstav o lokalnih razmerah v Vipavski dolini in na Krasu v zgodnjem srednjem veku. SKLEPNA BESEDA Kronologija cerkva in kottlaškodobnih grobišč v Sloveniji sodi med ključne, še nerešene probleme zgodnjega srednjega veka. Glede na vlogo zgodnjesrednjeveške arheologije za razumevanje kulturne in oblikovalne moči naroda se moramo nemudoma lotiti reševanja omenjenih problemov. V metodologiji raziskovanja bomo naredili še en korak naprej in ugotovili podrobnosti o procesu oblikovanja zavesti o pripadnosti k posebni etnični skupini. Dobili bomo odgovor, kako in zakaj formiramo v okviru karolinške države svojo; kulturno skupino in v kakšnem odnosu je bila ta do ostalih slovanskih in neslovanskih sosedov v karolinški državi. V svojih izvajanjih nismo rešili problemov, ampak samo nakazali njihovo rešitev. Iz tega bi lahko naredili znanstveno raziskovalni in študijski program: 1. objava izkopanega in doslej neobjavljenega gradiva, 2. nadaljevanje izkopavanj na kottlaških grobiščih s cerkvijo ali brez nje, 3. monografska obdelava uhanov in broš po grobnih celotah, 4. kartiranje posameznih najdb na grobiščih ter povezovanje grobišč med seboj (vertikalna in horizontalna stratigrafija), 5. povezovanje z avstrijskimi, hrvaškimi, italijanskimi in madžarskimi arheologi, ki se ukvarjajo z zgodnjim srednjim vekom, da bi pospešili skupno proučevanje kottlaškega kulturnega kroga. Analiza, ki smo jo pripravili, je prispevek h karti razširjenosti posameznih stavbnih tipov, ki so vplivali tudi na oblikovanje in razširjenost posameznih oblik romanske arhitekture. Kolikor bodo ta razglabljanja prispevala vsaj k delnemu uresničevanju omenjenega delovnega programa, je s tem ta sestavek že dosegel svoj namen. Zur Datierung der frühmittelalterlichen Kirchenarchitektur in Slowenien Im Köttlacher Kulturraum kennen wir aus der Zeit vom 9. bis zum 11. Jh. eine größere Anzahl von Kirchenbauten, die wir in zwei typologische Gruppen einteilen: a) mit halbrunder Apsis, b) mit rechteckigem Presbyterium. Die ersten befinden sich hauptsächlich im Raum des Patriarchate von Aquileia, die zweiten aber nördlich der Drava (Drau), im Verwaltungsbereich des Salzburger Bistums.1 Die Anlage der Fundamente beider Kirchentypen wird in die Zeit vom Beginn des 9. oder vom Ende des 8. Jh. bis zur ersten Hälfte des 11. Jh. gesetzt. In dieser Abhandlung interessiert uns die Möglichkeit der absoluten Datierung nur einiger Objekte, da wir dadurch ein ungefähres Bild der Verbreitung des Christentums in Slowenien im frühen Mittelalter erhalten würden. Für einige Kirchen in Kärnten ist die Zeit ihrer Errichtung bzw. ihrer Einweihung bekannt, bei anderen finden sich steinerne, mit Flechtornamentik verzierte Kirchenglieder, für welche wir über einen schon ausgearbeiteten Zeitrahmen verfügen.5 Innerhalb der Grenzen der Sozialistischen Republik Slowenien verhält es sich aber anders. Einstweilen gibt es noch keine historischen oder arhäologischen Quellen, mit deren Hilfe unsere frühmittelalterlichen Kirchen datiert werden könnten. Glücklicherweise befinden sich um einige von ihnen Köttlacher Gräberfelder mit reichen Beigaben, die aus derselben Zeit stammen. Dennoch sind wir bisher noch nicht zu engeren Zeitgrenzen gelangt. Deshalb haben wir beim Zentrum für frühmittelalterliche und altslawische Studien am Narodni muzej (Nationalmuseum) mit dem Sammeln von Grabeinheiten aus dem Köttlacher Raum begonnen, die als Beigaben Halbmond-Ohrringe oder runde Fibeln enthielten. Diese Übersicht soll für die einzelnen Regionen eine horizontale und vertikale Stratigraphie ermöglichen sowie die Grundlage für die Beurteilung der Beziehungen zwischen den einzelnen Gebieten schaffen, und die Basis für eine absolute Datierung unserer Kirchen und Gräberfelder bieten. Aus diesem Blickfeld haben wir drei Kirchenobjekte betrachtet; das Gräberfeld mit Kirche um die heutige Pfarrkirche in Kranj, das Gräberfeld samt Kirche in Batuje im Vipavatal14 sowie das Gräberfeld mit den zwei Kirchen in den Svete gore in Bizeljsko.17 Diese drei Objekte befinden sich in drei unterschiedlichen, voneinander ziemlich entfernten Regionen. Zusammen mit der Kirche und dem Gräberfeld in Kranj haben wir auch das Gräberfeld mit Kirche auf der Bled-Insel behandelt, mit dem Komplex der Svete gore aber noch die Kirche mit dem rechteckigen Presbyterium auf Otok bei Dobrava. Wir sind zu folgenden Schlüssen gelangt: Unsere größte und bisher reichste Köttlacher Nekropole erstreckt sich um die Pfarrkirche in Kranj. In den Aktionen von 1953 bis 1971 sind ungefähr 1000 Gräber ausgehoben worden. Die Entwicklung der Nekropole kann vom späten 8. Jh. durch das ganze Mittelalter hindurch bis zur Josephinischen Reform verfolgt werden. Das Wachsen der Nekropole wird noch besonders durch die Kartierung der Einzelfunde gezeigt. Allerdings sind bei der Erbauung der Kirsche einige Gräber zerstört worden; die Möglichkeiten zu Forschungen im Inneren sind gering, die Forschungen anläßlich der Arbeiten für die Anlage einer Zentralheizung haben erwiesen, daß ein bestimmter Raum keine Gräber enthält. Dadurch wird die Ansicht bestätigt, daß das Gräberfeld um die Kirche herum entstanden ist. Das Vipava tal, wo sich Batuje befindet, ist weit gegen Italien und Istrien geöffnet; dort sind am Material Einflüsse beider Regionen zu erwarten. Die Svete Gore in Bizeljsko erheben sich im entgegengesetzten Teil Sloweniens und in der Nähe von Zagreb, erst im Mittelalter ist das Gebiet ein Teil von Krain geworden. Im Zeitraum vom 9. bis zum 11. Jh. machte sich im kulturellen Leben die Nähe der Kroaten und der Ungarn fühlbar. Die Kleinfunde der frühmittelalterlichen Gräber zeigen eine sichtbare Verbundenheit mit dem Raum von Belo Brdo und dem mittleren Posavje (Savegebiet). P. Korošec stellt fest, daß die Kirche des Hl. Jurij (Georg) mit ihrem rechteckigen Grundriß in der Karolingerzeit entstanden ist. Ähnlich verhält es sich mit der Kirche des Hl. Martin. Der Zusammenhang der bestehenden Kirchenobjekte auf den Svete Gore mit den frühmittelalterlichen Gräberfeldern ist noch nicht erhellt, obwohl die Gräberfelder um die Kirche liegen. Otok bei Dobrava (der Freisinger Marktflecken Gutenwerth) ist im selben historischen Ambiente wie die Svete Gore. Eine Ähnlichkeit besteht auch in der Kirche mit rechteckigem Presbyterium, wenn auch die Chronologie beider Lokationen nicht ganz klar ist. Die halbrunde Apsis des zweiten Presbyteriums ist ausgeprägt romanisch, aus dem Beginn des 12. Jahrhunderts. Sehr interessant ist die Tatsache, daß das rechteckige Presbyterium bis zur Romanik bestand. Die Ausgrabung hat erwiesen, daß unter dem Presbyterium eine zugeschüttete Gerbergrube ist, in der außer Lederstücken und Schlacke auch Keramik gefunden worden ist. Form und Dekoration der Keramik sind noch frühmittelalterlich, die Verwendung eines schon mehr vervollkommneten Typs der Töpferscheibe weist aber auch auf die Übergangszeit aus dem frühen ins hohe Mittelalter hin. Die Bled-Insel. Die Marienkirche können wir in vier Bauphasen aufgliedern. Die heutige barocke ist aus der gotischen hervorgegangen, deren Drei-Achtel-Presby-terium in ein rechteckiges umgewandelt worden ist. Die Sakristei sowie die Vorkirche wurden vergrößert bzw. hinzugefügt, später auch noch beide Seitenkapellen. Der gotische Bau entstand durch Verengung der dreischiffigen romanischen Basilika, die an die zweischiffige Basilika gebunden ist, aus der sie durch Hinzufügung des Südschiffes entstanden ist. Raum, Orientierung und Breite des zweischiffigen Baues waren durch die ältere kleine einschiffige Kapelle mit halbrunder Apsis bedingt, deren Größe nur die kleinere Hälfte des Südschiffes des zweischiffigen Baues ausfüllt. Auch dieses Gebäude, zwar gemauert, ist in Gänze an den älteren Bau gebunden, der eine gemauerte hufeisenförmige Apsis und eine Holzkonstruktion des Schiffes aufwies. Zur Zeit dieser kleinen Kapellen war auf der Insel ein Gräberfeld mit 124 Gräbern. Die Quellen belegen, daß die dreischiffige romanische Basilika ihre endgültige Form im Jahr 1185 erhielt, folglich ist es erlaubt, die zweischiffige Kirche ins späte 11. oder an den Beginn des 12. Jh. zu setzen. Hin bis zur Errichtung des zweischiffigen Gebäudes funktionierte die kleine gemauerte Kapelle mit halbrunder Apsis. Die obere Zeitgrenze dieser Kapelle ist also die zweite Hälfte des 11. oder der Beginn des 12. Jahrhunderts. Ungeklärt bleibt die Zeit der Entstehung und des Endes der Kapelle mit dem Holzschiff. Das war wahrscheinlich im 9. oder 10. Jahrhundert. Die Frage der Errichtung der ersten und der zweiten Kapelle wird wahrscheinlich durch die eingehende Analyse der Gräberfelder und der Beigaben gelöst werden können, die aus der Köttlacher-Zeit stammen, die Gräber aber sind in fünf Gruppen angeordnet. Aus der Analyse der einzelnen Gruppen ist ersichtlich, daß sie sich sukzessiv reihten und daß man nicht alle mit der Architektur in Zusammenhang bringen kann. In unserer Erörterung haben wir die Probleme nicht gelöst, sondern ihre Lösung nur angedeutet. Daraus könnte man ein wissenschaftliches Forschungs- und Studienprogramm zusammenstellen : 1. Veröffentlichung des ausgegrabenen und bisher nicht publizierten Materials 2. Fortsetzung der Ausgrabungen auf den Köttlacher Gräberfeldern mit oder ohne Kirche 3. monographische Bearbeitung der Ohrringe und Fibeln nach den Grabeinheiten 4. Kartierung der Einzelfunde in den Gräberfeldern und Verbindung der Gräberfelder miteinander (vertikale und horizontale Stratigraphie) 5. Anknüpfung von Verbindungen mit österreichischen, kroatischen, italienischen und ungarischen Archäologen, die sich mit dem frühen Mittelalter befassen, um so die gemeinsame Erforschung des Köttlacher Kulturkreises zu fördern. TYPOLOGISCHE KONTINUITÄT DES ALTCHRISTLICHEN MAUSOLEUMS IN DER ROMANISCHEN ZEIT UND DIE ANFÄNGE DER DOPPELKAPELLE AUF MALI GRAD IN KAMNIK EMILIJAN CEVC Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana In diesem kurzen Referat beabsichtige ich nicht, einen erschöpfenden Überblick aller auf dem jugoslawischen Gebiet vorhandenen Denkmäler der spätantiken und früh- bzw. hochmittelalterlichen Sepulchralarchitekturen des Typus Pécs darzubieten, sondern nur an Hand dieses frühchristlichen Denkmals einen präliminaren Bericht über seine typologische Kontinuität zu geben, die bei uns wenigstens bis zum Ende des 11. Jahrhunderts dauerte und auch bei der ersten Bauphase einer bedeutenden romanischen Architektur in Slowenien mitgewirkt hat — bei der Doppelkapelle des Schlosses Mali grad in Kamnik. Das frühchristliche Heroon-Mausoleum in Pécs — Quinque ecclesiae (Ungarn), ein Denkmal, das wahrscheinlich noch aus dem 4. Jahrhundert stammt, hat Ejnar Dyggve überzeugend rekonstruieren versucht (Abb. I).1 Es handelt sich um einen Bau, der aus einer unteren, tonnengewölbten Grabkrypta mit einem Vorraum besteht, und aus einem als Kultraum dienenden und ehemals wohl ebenfalls mit einer Tonne überwölbten, an der Nordseite halbkreisförmig gerundeten Oberbau, der außen noch mit Lisenen bereichert ist. Der Kultsaal war am Anfang durch die Tür in dem Hauptgiebel zugänglich, in die Krypta führte jedoch eine Falltür im Boden des Kultsaales; ihr heutiger Zugang (aus dem Vorraum) ist bereits späteren Datums. Die ziemlich niedrige Krypta — der Gewölbescheitel reicht bloß ca. 0,70 m über das heutige Bodenniveau — ist durch eine kleine Maueröffnung (Fenestella) mit einem halbrunden Hinterraum, in dem sich einst wohl die Reliquien befanden, verbunden; vor der Fenestella ist eine gemauerte Bank zur Darbringung der Opfergaben angebracht. Bemerkenswerter ist aber, daß der Kultsaal durch einen vertikalen Schacht hinter der Altarmensa mit dem segmentförmigen Reliquienraum hinter der Fenestella der Krypta verbunden war, womit eine symbolische kultische Verbindung mit den Reliquien in der Krypta erreicht wurde. Wegen 1 E. Dyggve, Das Mausoleum in Pécs (Ein christliches Heroon aus Pannonia Inferior) Pannoni a (Pécs 1935) 62 ss. Abb. 1. Mausoleum von Pécs (nach E. Dyggve) Sl. 1. Pécs, mavzolej (po E. Dyggveju) des kleinen Raumes war diese Krypta wohl keine Begräbniskammer, sondern nur ein Reliquienaufbewahrungsraum. Diese Rekonstruktion der ehemaligen Form des Mausoleums zu Pécs stützt sich auf die ältere Mausoleumsform, wie wir sie auch in Dalmatien kennen, vor allem im Mausoleum des hl. Anastasius in Marusinac bei Salona (aus dem 4. Jahrhundert), wo beide Räume zwar größer sind, doch sind alle entscheidenden Elemente samt der Fenestella und dem Verbindungsschacht auch dort vorhanden, so daß Dyggve wohl mit Recht betonen konnte: »Ein in seiner Disposition vollkommeneres Analogon als das Mausoleum in Marusinac läßt sich (dem Heroon von Pécs) kaum denken« (Abb. 2).2 Für die weiteren Beispiele, die uns in dieser Beziehung vor allem interessieren, ist es kaum notwendig hinzufügen, daß das Mausoleum von Pécs nach außen halbkreisförmig geschlossen ist und daß damit der obere Raum einen apsidalen Abschluß erhalten hat. In dieser Abrundung und in dem Motiv der Lisenen ist anderseits auch die Ähnlichkeit mit der Friedhofskirche von Theur-nia in Kärnten ersichtlich, doch sind diese Elemente für den Grundtypus des Mausoleums nicht von entscheidender Bedeutung, wie uns ein weiteres Beispiel, diesmal aus Bosnien, belehren soll. 2 Ibidem 70. Siehe auch: E. Dyggve, Marusinac, Forschungen in Salona III R. Egger, Die altchristliche Friedhof (Wien 1935) 80 ss., 107 ss. Çfwxut Abb. 2. Rekonstruktion des Mausoleums L in Marusinac (nach E. Dyggve) Sl. 2. Rekonstrukcija mavzoleja L v Marusincu (po E. Dyggveju) Schon E. Dyggve erwähnte in einer Fußnote,3 daß ihm der damalige Kustos des Museums zu Sarajevo, Dimitrij Sergejevski, mitteilte, daß er auf eine Grabkammer gestoßen sei, die durch eine Öffnung mit dem schmalen, segment-förmigen Hinterraum, ähnlich jenen von Pécs, mit der Krypta verbunden ist. Dyggve selbst hat dieses Denkmal nicht gesehen und hat auch den Namen des Fundortes nicht angegeben. Aller Wahrscheinlichkeit nach handelt es sich um die Reste des spätantiken Mausoleums zu Turbe in Lašvatal, 9 km westlich von 3 E. Dyggve, Das Mausoleum..., o. c. 70, Fußnote 18. Abb. 3. Kapelle von Ratac (nach E. Dyggve) SI. 3. Ratac, kapela (po E. Dyggveju) Travnik. Diesen Fund publizierte Sergejevski erst 1951* und wies dabei wieder auf die Mausoleen E und L in Marusinac hin. Jedenfalls sind die Reste in Turbe zu spärlich, um eine genauere Rekonstruktion zu erlauben, doch handelt es sich auch hier um eine untere Grabkammer, über der ein größeres Cubiculum superior gebaut wurde. Der Eingang in die Grabkammer befindet sich an der Nordwestseite und war wieder mit einer Falltür versehen. Beide viereckigen Räume waren mit Tonnengewölben überdeckt. Merkwürdigerweise erwähnt Sergejevski keinen Verbindungsschacht zwischen den Räumen, obwohl er die Mausoleen E und L in Marusinac als typologisch eng verwandt zum Vergleich hinzugezogen hat. Das Mausoleum von Turbe datiert Sergejevski in das 5. oder 6. Jahrhundert. In Turbe selbst sollen bis zum Jahr 1923 noch drei tonnengewölbte Grabkammern vorhanden gewesen sein und 3 km weiter, am Fluß Karaulska Lašva, soll eine weitere gefunden worden sein (aus dem 4. oder 5. Jahrhundert), doch weder die noch andere aus der Umgebung von Travnik haben ein Cubiculum superior. Es wäre zu betonen, daß das Mausoleum von Turbe keine Apsis aufweist, womit es sich im Grundplan sowohl vom Typus aus Pécs wie von den Beispielen in Marusinac unterscheidet; wenigstens die Lise-nen sind jedoch auch hier zu sehen, obwohl sie sich nur auf eine Außenwand beschränken. Daß die typologische Tradition solcher altchristlicher bzw. spätantiker Mausoleen auch in das hohe Mittelalter weiter dauerte, beweisen sowohl einige süddalmatinische Monumente wie auch die älteste Anlage der späteren Doppelkapelle in Kamnik (Slowenien). Von den dalmatinischen soll wenigstens die Kapelle des hl. Dimitrios in der Klosterruine bei Ratac erwähnt werden (Abb. 3); auch für diese hat schon E. Dyggve4 5 die große Ähnlichkeit mit dem Märtyrermausoleum in Marusinac hervorgehoben und darüber hinaus den typclogischen Ausgangspunkt im Mausoleum von Pécs geahnt. Doch gehört die Kapelle bei 4 D. Sergejevski, Kasno-an tički mau- 5 E. Dyggve, Das Mausoleum..., o. zolej u Turbetu, Glasnik Zem. muz. 6 c. 70. Forschungen in Salona III (1935) (1951) 135 ss. 128, Fußnote 32. Ratac schon dem 11. Jahrhundert an.6 Zwar haben sich die Proportionen zugunsten der longitudinalen Verlängerung etwas geändert und die obere Kammer ist zweijochig geworden, mit einer betonten Raumteilung, doch in der kleinen Apsis des oberen Raumes ist noch immer die vertikale schachtartige Verbindung mit der Krypta funktionell vorhanden. Abb. 4. Kapelle auf der Insel Mlrkan bei Cavtat (nach E. Dyggve) Sl. 4. Otok Mrkan pri Cavtatu, kapela (po E. Dyggveju) In einer anderen Klosterruine, auf der Insel Mrkan bei Cavtat, besteht eine ganz analoge Kapellenanlage (Abb. 4). Auch diese gehört wahrscheinlich schon dem 11. Jahrhundert an, ist aber älter als die Klostergebäuden ringsherum, so daß es möglich wäre, »gleich wie in Ratac, mit einem isolierten Bau zu rechnen, der älter und sogar der mitwirkende Beweggrund für die betreffende Klostergründung selbst war.«7 Bevor wir uns der Kapelle von Mali grad in Kamnik zuwenden, sollen noch die Maße der bis jetzt erwähnten Mausoleen angegeben werden: Die Krypta des Mausoleums zu Pécs mißt 2,70 X 3,15 m. — Das Mausoleum in Turbe mißt im oberen Raum in die Länge 4,45 und in die Breite 2,35 m, das Cubiculum inferius jedoch nur 1,93 X 1,25 m mit ca. 1,70 m Höhe. Die Wände sind ca. 0,65 m dick. — In Ratac finden wir eine Länge von 5,25 m und die Breite von 3,68 m. G Dj. Bošković wäre sogar geneigt, diese Kapelle erst in die zweite Hälfte des 12. Jh. oder in das 13. Jh. zu datieren, betont jedoch ihre typologische Verbindung mit den altchristlichen Mauso- leen. Dj. Bošković, V. Korać, Ratac, Starinar 7-8 (19585 48. 7 E. Dyggve, Das Mausoleum ..., o. c. 71. Forschungen in Salona III (1935) 128, Fußnote 32. 26 Arheološki vestnik 401 In der Ruine von Mali grad (Kleinfeste) in Kamnik (Slowenien) steht eine romanische »zweigeschossige« Doppelkapelle, an der wir, von unter angefangen, zuerst auf die kleine, ungefähr quadratische Krypta stoßen; darüber erhebt sich eine — heute dem hl. Eligius, vor dem 15. Jahrhundert wohl der hl. Margareta geweihte — Kapelle mit viereckigem Chorraum und longitudinalem Schiff; darüber ragt noch ein weiteres Geschoß empor —■ eine (heute der Mater Dolorosa geweihte) Kapelle mit halbrunder Apsis.8 Noch bis vor kurzem haben wir diese Kapellenanlage für einen einheitlichen Bau aus dem Anfang des 13. Jahrhunderts gehalten. Die sorgsam durchgeführten Restaurierungsarbeiten haben jedoch in den letzten Jahren erwiesen, daß wir es hier schon zur Zeit der Romanik mit wenigstens drei großen Bauveränderungen und Überbauungen zu tun haben. Ich möchte mich hier nicht mit allen diesen recht komplizierten Bauphasen ausführlicher auseinandersetzen, da die Veränderungen aus dem 12. und 13. Jahrhunderts für die Ausführungen, die uns momentan interessieren, nicht von Wichtigkeit sind. Es sei nur erwähnt, daß dem ursprünglichen Baukern, der zur Zeit unsere Aufmerksamkeit in Anspruch nimmt, das heißt der ersten Kapelle (des hl. Eligius bzw. der hl. Margareta), im 12. Jahrhundert ein longitudinales Schiff angebaut wurde. Weil bei dieser Gelegenheit auch ein Chorturm über dem Chor erbaut wurde, mußten darum auch die Chorwände nach innen verstärkt und verdickt werden, um die neue Baulast tragen zu können. Im ersten Viertel des 13. Jahrhunderts hat man die drei Seiten des Chorturms abgerissen und an deren Stelle eine dem Zeitgeist entsprechendere halbrunde Apsis, und über dem Schiff der unteren Kapelle das neue Schiff der Muttergotteskapelle erbaut. Damit ist die typische Form der Doppelkapelle entstanden, die in der Spätgotik und zur Zeit des Barocks noch einige Veränderungen erlebte (das neue Gewölbe der oberen Kapelle u. ä.). Der älteste Kern dieses Baues ist in dem Grundriß des heutigen Chors der Eligiuskapelle sehr gut zu spüren; er erweist sich als ein etwas unregelmäßiger quadratischer Bau, dessen Westecken von den Wänden des später angefügten Schiffes bedeckt sind. Doch bei genauerer Betrachtung des Grundrisses und des Baues enthüllt sich bald eine ursprüngliche mausoleumsartige Anlage mit einer ungefähr quadratischen Krypta und mit einem etwas größeren oberen Kultraum (Abb. 5). Die Maße sind denen von spätantiken Mausoleen — außer in der Höhe — recht verwandt. Die Krypta mißt noch heute 2,78 m in der Länge und ist 2,60 m breit (in Pécs 2,70 X 3,15 m), die Maße der oberen Kapelle sind ehemals ca. 4,85 X 4,50 m gewesen (in Pécs 4,45 X 2,35 m). Da die Kapelle auf dem lebendigen Fels erbaut ist, haben die Ausgrabungen weder in der Krypta noch in dem Schiff der Eligiuskapelle irgendwelche besondere Ergebnisse gebracht. Die Krypta ist in einer Felssenkung erbaut worden, so daß sich ihre Westwand schon an den Fels anlehnt. Und weil das Innere der Krypta mit sehr interessanten illusionistischen Fresken aus dem Ende des 17. Jahrhunderts bemalt ist und unter dieser Freskoschicht keine ältere zu spüren ist, haben wir nicht den Mut gehabt, am halbkreisförmigen Tonnengewölbe etwaige Sondierungen durchzuführen; es hat jedoch den An- 8 F. Stelè, Politični okraj Kamnik Schreibung der Kapelle vor der Restau-(1928) 70 ss. (Die topographische Be- rierung.) Abb. 5. Versuch der Rekonstruktion der ersten Kapellenanlage auf Mali grad in Kamnik Sl. 5. Mali grad v Kamniku, poskus rekonstrukcije prve kapele schein, daß das Gewölbe noch ursprünglichen Datums sein könnte. Darum können wir auch nicht herausfinden, wo seinerzeit der Zugang in die Krypta gewesen ist; es ist nicht ausgeschlossen, daß der Zugang in der nördlichen Wand schon von Anfang an vorhanden war, doch können wir nur raten, ob schräge Stiegen hinunter führten oder ob ein Zugang mittels einer Leiter direkt durch die Falltür in der Nordwestecke des Kultraumes vorhanden war. Die Stiegen in der Nordwand, die heute in die Krypta führen, können sowohl primär sein oder auch erst aus der zweiten Bauphase stammen. In der Ostwand der Krypta befindet sich heute ein ziemlich großes Fenster, das früher wohl als eine Wandapsis, in die eine Altarmensa eingeschoben war, fungierte; heute ist eine neue Mensaplatte angebracht. Ob die Mensa schon von Anfang an existierte, ist noch eine ungelöste Frage; es ist immerhin möglich, daß diese erst mit den Umbauten der oberen Kapelle in Zusammenhang steht. Auch können wir heute nicht mehr erfahren, ob in dieser Scheinapsis (Wandapsis) schon am Anfang ein Fenster vorhanden war, was allerdings möglich wäre. Der obere Raum, der wohl schon seit Beginn als eine kleine Kapelle diente, war länger und breiter als die Krypta und wahrscheinlich auch mit einem Tonnengewölbe versehen (obwohl auch eine flache Holzdecke nicht ganz ausgeschlossen ist). In der Ostwand war ein Fenster, dessen Größe heute nicht mehr rekonstruierbar ist. Die wichtigste Frage wäre jedoch, ob auch hier ein Kommunikationsschacht hinter dem Altar den Kultraum mit der Krypta verbunden hat. Darauf werden vielleicht die noch bevorstehenden Sondierungen im Scheitel der Wandapsis in der Krypta eine Antwort geben, wenn nicht, wie zu befürchten ist, die späteren Bau Veränderungen hier zu stark eingegriffen haben. Im Prinzip haben wir es auch in dieser ersten Kapellenanlage auf Mali grad mit einer Tradition des Mausoleumstypus zu tun — wahrscheinlich aus dem Ende des 11. Jahrhunderts. Zum mindesten die Reste des ehemaligen Portals mit seiner romanischen plastichen Dekoration sprechen für solche Datierung. Das Tympanon mit der Darstellung des Kreuzes zwischen zwei adorierenden Engeln und zwei Türpfosten mit den Reliefen des Löwes und des Drachen ergeben die Illustration des 50. Psalms. Diese Reste, die früher im Portal der ersten Kapelle (an Stelle des heutigen Triumphbogens der Eligiuskapelle) figuriert haben, sind heute in das jüngere, spätromanische Hauptportal an der Fassade aus dem 12. Jahrhunderts einkomponiert. Es bleibt uns noch zu beantworten, ob die romanische Zeit hier nur eine spätantike Tradition der Mausoleumsform wieder aufgenommen hat —■ wie z. B. im süddalmatinischen Ratac ■— oder ob sie sich sogar an entwaige noch vorhandene ältere Bauereste angelehnt hat. Jedenfalls sind in Kamnik und in der Stadtumgebung noch mehrere römische Reste und Denkmäler zutage gekommen.9 Und noch im 17. Jahrhundert war hier eine Überlieferung lebendig, von der der krainische Chronist J. W. Valvasor bereichtet10 ■—- daß nämlich diese »dreyfache Capelle so ehemals nach etlicher Meinung ein Götzen-Tempel gewesen; worinnen ein grosser Abgott gestanden, der viel gewahrsagt, und dem zu opffern von weitem die Leute herzu gereist«. Es ist nicht ausgeschlossen, daß sich in dieser Überlieferung die Erinnerung an eine alte, heidnische oder christliche antike Kultstätte an diesem Orte erhalten hat. Auch das Patrozinium der hl. Margareta könnte für die Christianisierung eines ehemaligen heidnischen Kultortes sprechen In der Krypta von Mali grad sind wohl nur Reliquien und keine Sarkophage aufbewahrt worden. In allen vier Ecken sind vier steinerne Konsolen erhalten, die vielleicht früher die Reliquiarien getragen haben. Bei diesem Motiv muß ich auf die Kapelle des Arcivescovado in Ravenna hinweisen, die zwischen 494 und 520 geweiht wurde und dreistöckig ist, obwohl sie heute nur in dem oberen Raum eine Apsisnische zeigt; aber man hat doch wohl das Recht, auch den darunterliegenden Raum als Kapelle auszusprechen, da in den beiden Räumen in den Kreuzecken Nischen zur Aufbewahrung von Reliquien waren.11 Und mit Recht betont Prof. Bandmann, daß »alle Grundrißtypen der Doppelkapellen führen auf die spätantiken Mausoleen und altchristlichen Martyrien zurück. Die Doppelgeschossigkeit ist bei diesen Bauwerken durch den unteren Gruftraum vorbeitet, der, einem Märtyrer gewidmet, meist auch einen eigenen Altar besaß.«12 Ein Altar war schließlich auch in der Krypta von Mab grad — fragbch ist es nur, ob er aus der ersten oder aus der zweiten Bauphase stammt. Fügen wir für die Kapelle von Mali grad noch hinzu, daß • E. Cevc, Poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline, Kamniški zbornik 6 (1960) 35 ss., bes. 39 ss. 10 J. W. Valvasor, Die Ehre des Her- zogtums Krain XI (1689) 543. 11 G. Bandmann, Dopelkapelle, Kirche, Reallexikon zur deutschen Kunstgeschichte IV (1958) 203, Abb. 8. is Ibidem 209. sie keine Spuren von Lisenen aufweist und daß im oberen Raum auch die halbrunde Apsis fehlt, während die in der Krypta nur eine Scheinapsis ersetzte. Mit diesem Grundriß entfernt sich Mali grad zwar von der klassischen Form des Typus Pécs, nähert sich jedoch jenen mit viereckigem Grundriß, von denen wir einem z. B. in Bosnien (in Turbe) begegnet sind. Tipološka kontinuiteta starokrščanskega mavzoleja v romanskem obdobju in začetki dvojne kapele na Malem gradu v Kamniku Referat zajema nekatere nagrobne stavbne spomenike na jugoslovanskih tleh, pripadajočih tipu mavzoleja, kakršen je tisti iz 4. stoletja v Pécsi na Ogrskem, čigar ostanke je prepričljivo rekonstruiral E. Dyggve. Sestavljen je iz kripte in kultnega prostora nad njo; zadnji je bil nekoč po vsej verjetnosti banjasto obokan, odprtina v tleh pa je držala iz njega v predprostor kripte. Na nasprotni zaključni steni je imela •— prav tako banjasto obokana — kripta manjšo odprtino, fenestello, in za njo polkrožen prostor, namenjen za relikvije; zaradi majhnih dimenzij kripta gotovo ni rabila za pravi pokop. Značilno je, da je v prostor za relikvije segal iz kultnega prostora za oltarjem navpičen jašek in ustvarjal duhovno simbolično povezavo. Pred fenestello je bila klop za odlaganje darov. Dyggve je primerjal grobnico (heroon) v Pésci z mavzolejema E in L v Maru-sincu pri Saloni v Dalmaciji (prav tako iz 4. stoletja), pri katerih nastopajo enake stavbne sestavine vse do navpičnega jaška, ki povezuje kultni prostor s kripto. Hkrati pa je Dyggve opomnil še na nekatere jugoslovanske spomenike, med prvimi na neko grobnico v Bosni, ki naj bi prav tako' imela povezujoči jašek med spodnjim in zgornjim prostorom. Verjetno gre za mavzolej v Turbetu (dolina Lašve blizu Travnika), čigar skope ostanke je opisal D. Sergejevski; ti kažejo spet na sorodno ureditev kot jo najdemo pri mavzolejih iz Marusinca, čudno pa je, da Sergejevski ne omenja navpičnega jaška. Tudi tu je bil vhod v kripto skozi odprtino v tleh zgornjega prostora in tudi oboki ne manjkajo. Čas nastanka utegne biti 5. ali 6. stoletje. Drugim mavzolejem v okolici Turbeta in Travnika (iz 4. in 5. stoletja) manjka zgornji prostor in zato ne pripadajo »tipu Pécs«. Da se je tradicija takih nagrobnih kapel ohranjala tudi v srednji vek, pričujejo še nekateri analogni spomeniki. Ob kapeli sv. Dimitrija v razvalinah samostana pri Ratcu v Dalmaciji je Dyggve spet opomnil na prototipe v Marusincu in Pésci, dasi pripada ta spomenik že 11. stoletju (po Dj. Boškoviču pa celo 12. ali 13. stoletju). Ohranjen je tudi navpični jašek med malo zgornjo apsido in kripto. Podobna je kapela v razvalinah samostana na otoku Mrkan pri Cavtatu, ki datira najbrž prav tako v 11. stoletje ter je starejša od samostana. Na Malem gradu v Kamniku stoji nadstropna romanska kapela, ki jo (od spodaj navzgor) sestavljajo majhna kripta, nad to nekdaj sv. Marjeti, danes sv. Eligiju posvečena spodnja kapela in nad to zgornja kapela, ki je zdaj posvečena Žalostni Materi božji. Stavba, ki je nekoč veljala za enotno delo zgodnjega 13. stoletja, se je izkazala kot zapleten sestav večkratnih prezidav in dozidav. Kratko naj omenim, da so ob najstarejšem stavbnem jedru, ki nas tu predvsem zajema, prizidali v 12. stoletju večjo ladjo kot Marjetino kapelo, nad njenim korom (prej zgornjim kultnim prostorom »mavzoleja«) pa so dvignili korni stolp in zaradi njegove teže stene starega jedra odebelili navznoter. V prvi četrtini 13. stol. so tri stene stolpnega poviška podrli, namesto teh pozidali polkrožno' apsido in tej dodali ladjo, ki se dviga nad ladjoi Marjetine (Eligijeve) kapele. Gotika in barok sta prispevala zgornjima kapelama nove oboke in še nekaj manjših sprememb. Naj starejše jedro stavbe se torej skriva v današnjem koru spodnje kapele in kripte pod njim. Gre za približno kvadratno stavbo, iz katere moremo ob skrbnej-šem pregledu izluščiti tip, ki ustreza zgoraj opisanim mavzolejem; s tistim v Pécsi celo po merah precej soglaša. Spomenik je sezidan ob živi skali, s katere je bil nekoč vhod v kultni prostor, kripta pa se je nanjo oprla le z zahodno steno'. Vse kaže, da je banjasti obok kripte še prvoten, iz 11. stoletja, a njegovo raziskavo ovirajo interesantne iluzionistične treske iz poznega 17. stol. Zato tudi ne moremo natančno dognati, kje je bil prvotni vhod v kripto, dasi vse kaže, da ga smemo iskati za lokom v njeni severni steni, skozi katerega tudi danes pripeljejo poševne (a najbrž že drugotne) stopnice. Prav tako ne vemo, kakšna je bila oblika okna v vzhodni steni, kazno pa je, da je nadomeščala njegova niša apsido ali vsaj prostor za fenestello; v to apsido je bila (morda šele ob predelavi v 12. stoletju) potisnjena manjša oltarna menza. V vseh štirih kotih kripte so. vzidane kamnitne konzole, najbrž nekdanji podstavki za relikvije. — Zgornji prostor je bil bržčas v začetku tudi banjasto obokan, v vzhodni steni pa je imel večje okno; po dimenzijah je bil večji od kripte. Najpomembnejše bi bilo dognati, če je bil za oltarjem tudi navpični jašek v kripto, kar se zdi vsekakor verjetno, a njegove sledi je zabrisala poznejša predelava. Očitno je, da gre tudi na Malem gradu za nadaljevanje tradicije tipa starokrščanskega mavzoleja, dasi je najbrž rabil kot manjša grajska kapela (vsaj v 11. stoletju). Tako datacijo potrjujejo tudi ostanki plastičnega okrasja nekdanjega portala, katerih večji del je zdaj sekundarno vkomponiran v romanski portal iz 12. stol. na novi fasadi. Zadnje vabljivo vprašanje bi bilo, če je prva malograjska kapela samo povzela zakasneli starokrščanski motiv ali pa se je naslonila kar na ostanke neke starejše (morda še v pozno- antiko segajoče) stavbe? Rimskih sledov tudi v Kamniku ne manjka, Valvasor pa pozna izročilo o nekem poganskem templju na mestu sedanje kapele. Tudi patrocini j sv. Marjete bi utegnil pričati za starejšo kultno tradicijo. Motivno pa bi ob malograjski kapeli lahko pokazali tudi na sorodnost z nadškofijsko kapelo v Raveni (prim. konzole v naši kripti in niše za relikvije v Raveni!). Sicer pa izhaja motiv dvojne kapele že sam po sebi z vso verjetnostjo iz vzorov poznoantič-nih mavzolejev, kot je poudaril G. Bandmann. Situacija brez izrazite apside pa na Malem gradu spominja tudi na mavzolej v Turbetu. VARIA STRASSENBAU IN DER DONJA KLISURA DES EISERNEN TORES IM LICHT DER NEUENTDECKTEN INSCHRIFT MARTIN GABRIČEVIĆ Beograd T. 1-2: S. 520—521 Ende Juni 1969 wurde ich von der Konservatorenequipe des Nationalmuseums in Beograd, die sich mit der Abdruckabnahme der Traianstafel befaßte, aufmerksam gemacht, daß man in unmittelbarer Nähe, stromaufwärts, auf eine in die Felswand eingemeißelte römische Inschrift gestoßen sei (Abb. 1, T. 1: l).1 Zur angeführten Stelle, Moara Pipir (Biberova Vodenica) genannt, gelangten wir auf dem Wasserweg, der wegen der Terrainkonfiguration dort der einzig mögliche ist. An dieser Stelle befindet sich eine bereits aus früherer Zeit bekannte in die Felsenwand eingemeißelte aedicula (T. 1: 2), eine Quelle und eine Höhle, deren Wände in einem Umfang von ca. 5 X 5 X 5 m bearbeitet waren.2 Gerade bei dieser Höhle hört die in die Felswand eingehauene Straße auf und setzt sich erst nach 15 m in Richtung der Traianstafel fort (Abb. 1). Die Straßenunterbrechung ist durch eine ausgebauchte vertikale Felswand verursacht, wodurch links und rechts zwei seichte ’Buchten’ gebildet werden. Die 15 m lange fehlende Sektion der Straße wurde auf Konsolen gelegt, für welche einige Eintiefungen in der vertikalen Felswand noch sichtbar sind (T. 1: 1,2). Ungefähr in der Mitte dieses Straßensektors, ca. 2 m über seinem Niveau befindet sich eine sechszeilige, in den nackten Felsen eingemeißelte Inschrift (T. 2: 1). 1 Den Kollegen aus der Konservatorenabteilung des Nationalmuseums in Beograd spreche ich meinen herzlichsten Dank aus. 2 M. Bartoš, A. Deroko, R. Marie, Rimski spomenici u Djerdapu i pitanje njihove zaštite (Beograd 1957). Charakter und Zeit der Errichtung der aedicula sind bisher noch nicht erklärt. Die lokale Bevölkerung war der Meinung, es handle sich um eine christliche Kapelle. Wir sind der Ansicht, daß sie in engem Zusammenhang mit der Inschrift steht, was aus den weiteren Ausführungen zu ersehen sein wird. Vgl. ILJug 62. Die Höhle diente wahrscheinlich als Beobachtungsposten, wofür die behauenen Felswände und die zahlreichen, in der Höhle gefundenen Fragmente römischer Keramik sprechen. Abb. 1. Situationsskizze. 1: Tabula Traiana (ILJug 63), 2: Inschrift der lapidarii, 3: Aedicula, 4: Höhle. Gut sichtbar sind Überreste des in die vertikale Wand eingehauenen römischen Weges und unterhalb dessen die Eintiefungen für Konsolen SI. 1. Rimski put kod Tabule Trajane, skica. 1: Tabula Traiana (ILJug 63), 2: natpis, kojeg su uklesali lapidarii, 3: aedicula, 4: pećina, vjerovatno osmatračnica Die Inschrift ist in die geglättete Wandfläche ohne Profilierung ausgeführt. Die rechte Seite des Inschriftfeldes ist in einer Breite von 10—15 cm durch die Erosionstätigkeit des Wassers gänzlich zerstört. Teilweise beschädigt sind auch der obere Teil und einzelne Teile des Inschriftfeldes, wo die Buchstaben völlig verwischt sind {T. 2: 1,2).* Es ist nicht zu verwundern, daß zahlreiche frühere Forscher die Inschrift nicht bemerkt haben, sie war nämlich durch Gebüsch verdeckt, die Fläche selbst aber mit Flechtenkolonien überwachsen. Eine zusätzliche Schwierigkeit stellte die vertikale, unzugängliche Felswand dar sowie der Umstand, daß der Zutritt ausschließlich von der Donauseite möglich ist. Die Lektion der Inschrift: 1. Zeile. Trotz der Beschädigung der linken oberen Seite kann man mit Leichtigkeit HERCVLI SACRVM lesen. 2. Zeile. LAPIDARI QVI. Vom folgenden Buchstaben sind der vertikale und Spuren des oberen und mittleren Horizontalstrichs sichtbar. Es kann sich 3 Der erhaltene Teil der Inschrif ist 60 X 32 cm groß. Die Inschrift ist in sechs Zeilen ausgeführt. Die Größe der Buchstaben: 1. Z. = 3,5; 2. Z. = 3,9; 3. Z. = 4,6; 4. Z. = 4,6; 5. Z. = 4,2; 6. Z. = 2,6 cm. Wir heben hervor, daß die Abdruckabnahme wegen der Unzugänglichkeit der Stelle mit erheblichen Schwierigkeiten verbunden war, so daß der Abdruck bei der Loslösung an ein paar Stellen zerbrach und nachträglich zusammengesetzt wurde, was auch auf dem Photo ersichtlich ist. Nach der Errichtung des Stauwerkes ist die Inschrift unter Wasser der Sicht entzogen. nur um E oder F handeln. Dann fehlen (ein oder) zwei Buchstaben. Darauf folgt ganz deutliches ER und der Überrest eines Schrägstrichs vom V oder eventuell X. Es folgt ein beschädigter Raum, der 3—4 Buchstaben enthalten konnte. 3. Zeile. Deutliches AT. Man hat den Eindruck, als ob diese zwei Buchstaben durch einen flachen vertikalen Strich verbunden wären, doch kann man wegen der Wassereinwirkung kaum sagen, ob es sich tatsächlich um eine Ligatur handelt. Es folgt deutlich ANCONES, dann F, danach anscheinend ein Trennungszeichen, weiter der Buchstabe C; es fehlen ca. 5. Buchstaben. 4. Zeile. Deutlich ist zu lesen DOS, worauf das Sigel für Zenturio folgt, darauf LEGIONIS und Spuren dreier vertikaler Striche sowie ein beschädigter Raum, der 4 Buchstaben enthalten konnte. 5. Zeile. T LEGIONIS VII C und Raum für ca. 4 Buchstaben. 6. Zeile. Zu entziffern ist VO und nach einem Zwischenraum, der die Ergänzung von 3—4 Buchstaben erlaubt, die Buchstaben SO. Nach dem vollkommen lesbaren Herculi sacrum in der ersten Zeile (Abb. 2) und lapidariji) qui in der zweiten folgt das Schlüsselwort, das die Arbeit der Steinmetzen kennzeichnet, doch leider beschädigt ist, so daß seine Ergänzung mehrere Möglichkeiten zuläßt. Die naheliegende Lösung ist lapidariji) qui f[ec]eru[nt] oder e[rv]eru[nt] oder /[ix]eru[nt]. Allein bei allen diesen Lösungen bleibt das AT oder A'FI in Abb. 2. Zeichnerische Widergabe der Buchstabenreste Sl. 2. Prepis natpisa, crtež der dritten Zeile unverständlich.4 * In derselben Zeile haben wir nach ancones ein F, zweifellos das Sigel des Pränomens, was das Trennungszeichen auf bestimmte Weise bestätigt. C höchstwahrscheinlich von C[l(audius)], worauf der erste Teil des Kognomens fehlt, das in der vierten Zeile auf DOS endet. Von allen bekannten römischen Kognomina kommt lediglich Sacerdoss in Betracht. Nach dem Sigel des Zenturios in derselben Zeile folgt ungekürzt ausgeschrieben, legionis III, wobei nur die IIII Flavia, die Legion Obermoesiens in Betracht kommt. Für das die fünfte Zeile eröffnende T ist anzunehmen, daß es sich an ein I der vorhergenden Zeile bindet, was [i]t(em) ergäbe, erklärlich besonders mit Rücksicht, auf die deutliche Fortsetzung legionis VII C[l(audiae) P(iae) F(idelis)]. Das Ende der sechsten Zeile kann man bei aufmerksamen Betrachten durch vo[tum] so[l«it] ergänzen. Demzufolge schlagen wir folgende Lesart der Inschrift vor: Herculi sacrum \ lapidariji) qvi f[ec]eru[nt] | AT oder All ancones F- Claudius ?) Sacer]\dos (centurio) legionis III [Z Flavjiae) i]|t(em) legionis VII C[l(au-diae) Pjiae) Fjidelis)] | vo[tum] so[lvit]. Die Widmung dem Herkules seitens der Steinmetzen war allgemein üblich, da er ihr Beschützer war, wovon zahlreiche Widmungen dem Herkules, z. B. im Brohltal und in anderen Teilen des römischen Imperiums zeugen.6 Die lapidarii, die in unserer Inschrift ausdrücklich erwähnt werden, bestätigen das Bestehen spezialisierter Arbeitseinheiten innerhalb des römischen Heeres. Die diesbezüglich seltene Inschriften erwähnen Steinmetze entweder als individuelle Handwerker und als Kollegien, oder sie werden, inso- 4 Falls sich an AT die Buchstaben der vorhergehenden Zeile binden, dann kann es sich nicht um eine Verbalform mit Bezug auf lapidarii handeln. Insofern wir An zulaßen, würde es um ein Plusquamperfekt gehen, was in Inschriften sehr selten vorkommt. Für An kann noch eine Möglichkeit angenommen wer- den, daß es sich nämlich um die Bedeutung der aedicula handle, die wahrscheinlich von denselben Steinmetzen zu Ehren des Herkules errichtet wurde. Wegen der sehr profilierten Pilaster an den Fassadenenden (offensichtlich wollte man Säulen darstellen), kann die aedicula als in antis angesprochen werden. In diesem Fall hat der Steinmetz, vielleicht nachträglich, durch die Ligatur versucht an-tam et einzufügen, und in diesem Fall muß vorausgesetzt werden, daß auf dem vertikalen Strich des T noch zwei horizontale Striche waren. Wegen dieser ungewöhnlichen Ligatur sind wir uns der Schwäche dieser Hypothese bewußt, an- dererseits ist es aber gut möglich, daß die Inschrift eine Erklärung der aedicula enthält. Schließlich wäre auch möglich qui f[ue]ru[nt]\ at ancones facienjdos legionis III[I Flav(iae)]\ et legionis VII C[l(audiae) p(iae) f(idelis)]| vo[tum] so[l-verunt]. Dieser Ansicht ist mein Kollege J. Sašel. Falls man so liest, muß man annehmen, daß at anstatt ad gebraucht wurde, was zumindest unerwartet klingt, da beide Präpositionen verschiedene Bedeutungen haben und außerdem das Unternehmen durch das Auslassen eines Vorgesetzten Zenturio, dessen Sigel uns sicher erscheint, um Vieles unplausibler wird. Vom historischen Standpunkt ändert die zweite Lesung nachfolgende Ausführungen jedoch kaum. 5 Das Kognomen Sacerdos ist auf vielen Inschriften bestätigt. Außer einigen Konsuln (Dessau, ILS 2184, 2188, 2411) gibt es auch einen gewissen Aelius Sacerdos cornicularius leg. I Minerviae (ILS 1093). 6 Vgl. H. Lehner, Die Antiken Steindenkmäler des Provinzialmuseums in Bonn (1918) Nr. 113—140, aus Dalmatien aber im Steinbruch auf der Insel Brač, CIL III 10107. fern es sich um Heeresangehörige handelt, die in Steinbrüchen eingesetzt waren, überhaupt nicht erwähnt.7 Durch das Bestehen spezialisierter Heereseinheiten, d. h. qualifizierter beim Bau der Straße längs der Donau verwendeten Arbeitskräfte, wird unser Wissen sowohl über den Aufbau des römischen Heeres als auch über den Umfang der Organisationsvorbereitungen vor der Eroberung Dakiens um etwas erweitert. Der erwähnte Zenturio war als Aufseher zugeteilt und für den Ausbau dieser Teilstrecke der Straße verantwortlich, wofür Paralellen auch in anderen epigraphischen Denkmälern vorhanden sind.8 Die Erwähnung der Steinmetzen und des technischen Terminus ancones sowie der Umstand, daß dieser Straßenteil auf Konsolen gelegt wurde, weist unzweideutig auf die Einheitlichkeit bzw. Gleichzeitigkeit aller notierten Elemente. Damit wir auf Grund dieser Tatsache noch andere Schlüsse ziehen können, muß in erster Linie die Datierung der Inschrift erarbeitet werden. Durch die Erwähnung der IV Flavia wird sie nach dem J. 86 zu setzen sein.9 Die Tätigkeit des Domitian bei der Erneuerung und dem Ausbau der Donaustraße ist uns aus einer anderen Inschrift bekannt, woraus ersichtlich ist, daß er das iter Scrofularum, d. h. ad Scrofulas beim Eingang in die Gornja Klisura zwischen Novae und Taliata erneuert hat.19 Dies bedeutet, daß vorwiegend die Zeit nach Domitian in Betracht kommt. Am naheliegendsten ist, die Inschrift in den Rahmen der Vorbereitungen Traians für die Unterwerfung Dakiens zu stellen. Die Traianszeit wird auch durch die unmittelbare Nähe der Traianstafel nahegelegt sowie durch die Erwähnung des technischen Terminus ancones auf beiden Inschriften, der, es sei nebenbei erwähnt, in dieser Verwendung, nur in den Texten dieser zwei Denkmäler dokumentiert ist. Obwohl es sich einerseits um eine monumentale kaiserliche Inschrift, anderseits um eine bescheidene Widmung von Steinmetzen handelt, weist die paläographische Analyse der Buchstaben eine Ähnlichkeit der Graphie auf, besonders die Buchstaben D, O, N, M, A — so daß auch dieser Umstand zugunsten der Gleichzeitigkeit beider Inschriften spricht. S. Abb. in der Festschrift G. Novak, Adriatica (1970) S. 524. Es ist vorauszusetzen, daß die Steinmetzen ihre Inschrift sogleich nach der Vollendung der Konsolen anfertigten, ohne auf die Vollendung der ganzen Straße zu warten, wie das der Fall mit der kaiserlichen Inschrift ist, folglich kann unsere Inschrift in die Jahre 99/100 u. Z. datiert werden. Wenn man die Gleichzeitigkeit der in die Felswand gehauenen Straße und der Errichtung der Konsolen sowie die Datierung der Inschrift als Tatsache annimmt, dann wird auch die These von E. Swoboda in Frage gestellt, daß nämlich diese Straße höchstwahrscheinlich schon Tiberius erbauen ließ, wogegen Traian die bereits bestehende Straße nur erweitert habe. 7 Über qualifizierte Arbeitskräfte innerhalb der Heereseinheiten vgl. Erich Sander, ’Der praefectus fabrum und die Legionsfabrik’, Bonner Jahrb. 162 (1962) 133 ff. Sander hat alle entsprechenden Inschriften gesammelt; nur in einer einzigen Inschrift ist die Rede von lapidarii quadrarii (CIL VI 3548 — AE 1953, 63). 8 So wurde ein Zenturio der XV Legion Apollinaris von Traian aus Pannonien in die Steinbrüche in Wadi Fati-re abkommandiert (CIL III 25). 9 Für IV Flavia vgl. RE Vili A S 2172 (B. Saria). 10 Ana und Jaro Šašel, Inscriptiones latinae quae in Iugoslavia inter annos MCMXL et MCMLX repertae et editae sunt (Ljubljana 1963) Nr. 55, 58. Der verdienstvolle Forscher des römischen Limes hat den Großteil seines bekannten Werkes über den obermoesischen Limes11 dem Problem des Straßenbaues in der Donja Klisura gewidmet und in Zusammenhang damit die Lesung der beiden letzten Worte der Inschrift auf der Traianstafel viam rejecit vorgeschlagen, im Gegensatz zu Mommsens und Benndorfs Vorschlag viam fecit.12 Swo'boda hat seine These auf der Bedeutung der Straße in ökonomischer Hinsicht13 14 (damit in Verbindung ist er der Meinung, daß die Gefährlichkeit der Stromschnellen als ein Hindernis für die Schiffahrt in der Wissenschaft bisher’ überschätzt worden sei), ferner auf den technischen Merkmalen des Baues begründet,15 als argumentum ex silentio erachtet er aber die Tatsache, daß dieses Bauunternehmen weder auf der Traianssäule noch in historischen Quellen erwähnt wird.16 Schließlich meint er, daß die Inschrift selbst dies ausdrücklich bestätige und man das letzte Wort refecit lesen müße, wofür er als Beweis sowohl formale Gründe anführt (die 4. und die 6. Zeile müßten gleich breit gewesen sein)17 als auch die Übersetzung von anconibus sublatis, die besagt, daß Traian »die Balken und Streben beseitigt hat, die in ihren bisherigen Ausmaße überflüssig geworden waren, sobald die Trasse durch das Aussprengen die vorgesehene Breite erhalten hatte«.18 Diese Ansicht Swobodas hat die Wissenschaft in weitem Umfang übernommen und sie wird als endgültig angesehen.19 Die These über die Sicherheit der Schiffahrt auf der Donau, wie auch daß die Gefährdung durch die Stromschnellen in der Wissenschaft überschätzt 11 E. Swoboda, Forschungen am obermoesischen Limes (Wien und Leipzig 1939). 12 CIL III 8267 (= 1699) = ILS 5863. O. Benndorf, Epigraphische Nachlese zum CIL, Sitzungsber. Akad. Wien 77 (1874) 417 ff. 13 E. Swoboda, o. c. 92 ff. 14 E. Swoboda, o. c. 91 ff. 15 E. Swoboda, o. c. 80 ff. 16 E. Swoboda, o. c. 88; ungenau, s. L. Rossi, The Antiquaries Journal 48 (1968) 41 ff. 17 E. Swoboda, o. c. 85 ff. 18 E. Swoboda, o. c. 86. 19 So hält sich U. Istinsky, Zur Interpretation der Tabula Traiana, Jahrb. d. österr. Arch. Inst. 35 (1943) Beiblatt 33—38, an Swobodas Argumente und konsequent damit vertritt er die Leseart des letzten Wortes auf der Traiantafel als refecit. Er hebt auch neue Argumente epigraphischen Charakters hervor, indem er Beispiele aus der Traianzeit anführt, in denen im Falle des Baues einer neuen Straße stets ausdrücklich nova sc. via betont wird. Wir vertreten jedoch die Meinung, daß man, wenn solche Beispiele auch nicht ignoriert werden können, noch nicht von einer Regel sprechen kann. Andererseits spricht schon der bloße Ausdruck montibus excisis anconi- bus sublatis zugunsten der Größe des Unternehmens und eines neu begonnenen Baues, so daß der Ausdruck »nova« wirklich überflüssig wäre. Daß es nicht um eine rhetorische Übertreibung geht (was jedenfals der Fall wäre, wenn Traian die bereits bestehende Straße nur erneuert hätte) bezeugen das Ausmaß der Vorbereitungen und die damit verbundenen Arbeiten (Donaubrücke, Stromregulierung). A. Móscy, Gesellschaft und Romanisation in der Römischen Provinz Moesia Superior (Budapest 1970) 17—18, übernimmt auch Swobodas Ansicht über den Bau der Straße durch Tiberius. A. und J. Sasel, o. c., Nr 63 übernehmen Swobodas Leseart der Traianstafel mit refecit, und damit auch, daß die Straße früher erbaut wurde. In letzter Zeit hat Dj. Bo-šković die These hervorgehoben, daß Traian die Straße in der Donja Klisura gebaut habe und behauptet, daß dieser Straßenteil gebaut worden sei in einem Zug und in einer Technik die sich von jener in der Gornja Klisura gänzlich unterscheide. Leider hat Bošković diese Ansicht nur geäußert, ohne sie zu stützen. Vgl. Dj. Bošković: Nekoliko reči o Trajanovoj tabli u Djerdapu, Adriatica praehistorica et antiqua (Zagreb 1971) 523 ff. worden sei, wird am besten durch die neu entdeckte Traiansinschrift aus Ka-rataš dementiert, worin es ausdrücklich heißt ob periculum cataractarum derivato flumine tutam Danuvi navigationem fecit.20 Auf die Bedeutung des Wasserweges im Rahmen der Vorbereitungen für die Eroberung Dakiens und somit notwendigerweise auch der Straße am Donauufer entlang haben schon frühere Forscher hingeweisen, dokumentiert ist sie aber auch durch Szenen auf der Traianssäule.21 Die Tatsache, daß weder auf der Traianssäule noch in historischen Quellen eine Erwähnung des Straßenbaues zu finden sei, kann nicht als Argument zugunsten der These betrachtet werden, daß Traian die Straße nicht gebaut habe. Im Gegensatz dazu hat H. Daicoviciu, die auf die Daker sich beziehenden Szenen auf der Traianssäule analysierend (vor allem die Bauten, Mauern u. ä.), unserer Meinung nach überzeugend bewiesen, daß sie von den Steinmetzen nicht gesehen wurden, sondern sich dieselben eines schriftlichen Textes höchstwahrscheinlich der verlorengegangenen Commentarii des Traian bedient haben. Dieser Schluß von H. Daicoviciu kann auch auf den Straßenbau ausgedehnt werden, welcher gewiß in den Commentarii erwähnt war, sicher nicht detailliert beschrieben, wenn wir uns den lapidaren Stil des einzigen erhalten gebliebenen Satzes ins Gedächtnis rufen.22 Demzufolge können sich einige Szenen auf der Säule, die den Wegbau, die Abtragung von Anhöhen, das Ausreissen von Bäumen u. ä. darstellen, wirklich auch auf den Bau der Straße längs der Donau beziehen. Im Kontext von Swo-bodas Argumenten ist jedenfalls am wichtigsten eine Revision der Inschrift auf der Traianstafel und seine Übersetzung der Ausdrücke anconibus sublatis, die er, wie wir gesehen haben, mit »nachdem er die Balken und Streben beseitigt hat« widergibt.23 Außer der wichtigen Tatsache, daß in unserem Teil der Straße Traian die Balken und Streben nicht beseitigen, sondern nur aufstellen konnte, leitet Swoboda, um seine Behauptung zu beweisen, sublatis vom Verb tollere ab, obwohl es sich offensichtlich um das Partizip Perf. des Verbs subferro handelt, was einen völlig anderen der Deutung Swobodas gerade entgegengesetzten Sinn ergibt, nämlich daß Traian die Streben nicht beseitigen, sondern sie aufstellen ließ.24 Zugunsten der Behauptung, daß erst Traian die Straße in der Donja Klisura angelegt hat, spricht jedenfalls auch das Historia t der römischen Eroberung Dakiens. Vor Traian wurde die Politik Roms bezüglich Dakiens eher durch die Aktivität der Daker diktiert, als daß sie aus einer gut geplanten und vorbereiteten römischen militärisch-politischen Konzeption hervorgegangen wäre. Dafür sind besonders charakteristisch die Kriegszüge Domitians, die Niederlage des Cornelius Fuscus, der Friedensschluß mit Decebal — in Wirklichkeit ein dringender Kompromiss — und die Unsicherheit an anderen Grenzen, was eine weitausschauende und durchschlagende Politik tatsächlich kaum zuließ. Die Bedingungen dafür reiften erst zur Zeit Traians. Für die definitive Unterwer- 20 Vgl. detailliert P. Petrovič in Starinar 21 (1970) 31 ff. und in Arch. Iugoslavica 9 (1971) 83 ff. 21 Vgl. C. Patsch, Der Kampf um den Donauraum unter Domitian und Traian (Wien und Leipzig 1937) 59 ff. 22 inde Berzobim, deinde Aizizim pervenimus, Priscian, GL II 205,6. Vgl H. Daicoviciu, Osservazioni intorno alla Colonna Traiana, Dacia 3 (1959) 311 ff. 23 Vgl. Anmerkung 18. 24 Benndorf hat dies genau übersetzt »auf oder mit erhobenen Kragbalken«, s. Benndorf, o. c. 417 ff. fung Dakiens mußten große Heereskonzentrationen und mußte eine Reihe materieller Vorbereitungen durchgeführt werden, zu denen jedenfalls auch der Ausbau der Straße in der Donja Klisura gehörte. Abschließend sind wir der Ansicht, daß das Bestehen dieser Teilstrecke, die ausschließlich über Konsolen führte und mit jener in die Felswand eingehauenen gleichzeitig war, daß die Erwähnung der IV Flavia, der Steinmetzen, des technischen Ausdrucks ancones, ferner epigraphische und historische Gründe — überzeugend dafür sprechen, daß Traian der Erbauer der Straße in der Donja Klisura war. Deshalb ist auch die Inschrift auf der Traianstafel so zu lesen, wie dies bereits Mommsen und Benndorf in CIL getan haben, d. 1. montibus excisis anconibus sublatis viam fecit. Problem izgradnje rimskog puta u Donjoj Klisuri u svetlosti novopronadjenog natpisa Krajem juna 1969 god. upozoren sam od konzervatorske ekipe Narodnog muzeja u Beogradu, koja je radila na uzimanju otiska Trajanove table, da su u neposrednoj blizini uzvodno naišli na rimski natpis uklesan u stenu (sl. 1, T. 1: l).1 Do pomenutog mesta koje se zove Moara Pipir (Biberova Vodenica), udaljenog od Trajanove table uzvodno cca 100 m. vazdušne linije, prišli smo vodenim putem koji je jedino moguć obzirom na konfiguraciju terena. Na ovom mestu nalazi se od ranije poznata aedicula (T. 1: 2), izvor vode i jedna pećina koja je imala pritesane zidove veličine cca 5 X 5 X m.2 Kod same pećine prekida se ,put uklesan u stenu i nakon 15 m. ponovo se nastavlja nizvodno prema Trajanovoj tabli (sl. 1). Prekinuti deo puta je vertikalna izbočena stena koja pravi na ovom mestu dva plitka zaliva. Ovaj deo puta ležao je isključivo na konsolama od kojih su i danas vidljiva uđubljenja u steni (T. 1: 1,2). Po sredini puta na konsolama, cca 2 m. iznad njegovog nivoja nalazi se natpis od šest redaka uklesan u živu stenu (T. 2: 1). Natpis je izveden na uglačanoj površini stene bez profilacije. Desna strana nat-pisnog polja u širini 10—15 cm. potpuno je oštećena erozionim dejstvom vode koja se tu slivala. Delimično je oštećen i gornji deo i pojedini delovi natpisnog polja na kojima su slova potpuno izlizana (T. 2: 1,2).® Niije nimalo čudno što* brojni raniji istraživači niso primetili natpis obzirom da je bio sakriven žbunjem, a sama površina prekrivena kolonijama lišaja. Posebnu teškoću predstavljala je vertikalna nepristupačna stena i činjenica da je prilaz moguć jedino od strane Dunava. Lekcija natpisa: Herculi sacrum | lapidariji) qui f[ec]eru[nt]\ AT vel Ali ancones F- C[l(audius ?)] [Sacer]|đos (centurio) legionis III[I Flavjiae) i]|t(em) legionis VII C[l(audiae) P(iae) F(idelis)]I vo[tum] solvit]* Posveta Herkulu od strane kamenorezaca sasvim je uobičajena obzirom da je Herkul bio njihov zaštitnik. Logično je pretpostaviti da su kamenoresci postavili natpis odmah po završetku konsola, ne čekajući završetak celog puta, kao što je to slučaj sa carskim natpisom; onda možemo datirati naš natpis u 99/100 g. n. e. Ako se prihvati nesumnjiva činjenica o istovremenosti puta zasečenog u stenu i postavljanja konsola, kao i datiranje natpisa, onda dolazi u pitanje i uporna teza E. Swobode o izgradnji puta najverovatnije od strane Tiberija, a da je Trajan postojeći put samo proširio. Zaslužni istraživač rimskog limesa E. Swoboda, najveći deo svoje poznate radnje 0 gornjomezijskom limesu,11 posvetio je problemu gradnje puta u Donjoj Klisuri i s tim u vezi, reviziji čitanja poslednje reči natpisa Trajanove table u viam refecit, nasuprot čitanju Mommsena i Benndorfa viam fecit.12 Swoboda je svoju tezu o izgradnji puta pre Trajana, najverovatnije za Tiberija (Trajan je samo proširio i učvrstio put), zasnivao na prevashodno ekonomskom karakteru puta13 (s tim u vezi smatra da je opasnost brzaca kao zapreke za plovidbu dosada u nauci bila prečenjivana),14 tehničkim karakteristikama gradnje,15 a kao ’argumentum ex silentio’ uzima činjenica da na Trajanovom stupu i u historijskim izvorima nema pomena o ovom graditeljskom poduhvatu.16 Na kraju, pozivajući se na gornje razloge smatra da i sam natpis na Trajanovoj tabli to izričito potvrdjuje i da poslednju reč treba čitati refecit, uzimajući pri tome kao dokaz i formalne razloge (4 1 6 red natpisa treba da završavaju u istoj visini),17 kao i prevod anconibus sublatis koji znači da je Trajan »die Balken und Streben beseitigt hat, die in ihren bisherigen Ausmaßen überflüssig geworden waren, sobald die Trasse durch das Aussprengen die vorgesehene Breite erhalten hatte.«18 Ovo Swobodino mišljenje široko je prihvaćeno u nauci i uglavnom se smatra kao konačno.19 Tezu o sigurnosti plovidbe Dunavom, kao i da je opasnost od brzaca bila u nauci precenjivana, najbolje i definitivno demantira novopronadjeni Trajanov natpis u kojem se izričito kaže »ob periculum cataractarum derivato flumine tutam Danuvi navigationem fecit«.20 U kontekstu Swobodinih argumenata svakako je najvažnija revizija natpisa Trajanove table i prevod Swobode izraza anconibus sublatis koji, kako smo videli, Swoboda prevadja sa »pošto je uklonio grede«.23 Osim važne činjenice, da na našem delu puta Trajan nije mogao ukloniti, nego samo postaviti grede, Swoboda, da bi dokazao svoju tvrdnju, izvodi sublatis od glagola tollere, iako je očigledno da se radi 0' participu perf. glagola subferro što onda ima sasvim drugo značenje, upravo suprotno Swobodinom tumačenju, t. j. da Trajan nije uklanjao grede, nego ih naprotiv postavlja o.24 Smatramo da postojanje dela puta koji je išao isključivo preko konsola i time bio istovremen sa onim usečenkm u stenu, pominjanje IV Flavije, kamenorezaca, tehničkog izraza ancones, epigrafski i historijski razlozi ubedljivo govore o tome da je Trajan graditelj puta u Donjoj Klisuri. Prema tome i natpis na Trajanovoj tabli treba čitati onako kako su to već Mommsen i Benndorf učinili u CIL t. j. montibus excisis anconibus sublatis viam fecit. DIE RÖMISCHEN MEILENSTEINE VON IVENCA GERHARD WINKLER Linz/Donau T. 1-4: S. 522—525 Im Jahre 1725 wurden hei Straßenarbeiten in der Nähe der Ortschaft Ivenca (Neuniz) neun römische Meilensteine gefunden, die Kaiser Karl VI., der im Herbst des Jahres 1728 gemeinsam mit dem Präfekten der Hofbibliothek Pius Nikolaus Garelli eine Reise nach Triest unternahm, »den 3. November 1728 .. ., da er die Huldigung in Steyer angenommen, nacher Wien geführt« hatte.1 Die nach Wien gebrachten Römersteine, von denen nur fünf lesbare Inschriften trugen, während die vier übrigen entweder überhaupt unbeschriftet oder bereits so verwittert waren, daß ihre Beschriftung nicht mehr lesbar war, wurden in der Hofbibliothek aufgestellt, wo sich schon die von Giuseppe Ariosti im Jahre 1723 aus Dakien nach Wien übergeführten Inschriftsteine befanden. Auf derselben Reise hat der Kaiser »in Dero Landes-Fürstl. Burg und Stadt Cilly ein- und andere von weißem Marmor eingemauerte Monumenta in hohen Augen-Schein genommen« und »über selbe ein Allergnädigstes Belieben bezeuget«.2 So wurden acht weitere Inschriften aus Celeia (Celje)3 ebenfalls nach Wien übergeführt. Diese acht Inschriftsteine wurden zusammen mit den dakischen im Treppenhaus der Hofbibliothek eingemauert, die fünf beschrifteten Meilensteine erhielten ihren Platz zusammen mit einem irrtümlich 1 Vgl. Th. Mommsen, CIL III p. 480. » CIL III 5197, 5201, 5202, 5211, 5212, 2 Wienerisches Diarium vom 10. No- 5215, 5225, 5262. vember 1728. Literaturverzeichnis für abgekürzt zitierte Angaben I. Anders, Die lateinischen Inschriften im Lapidarium des Wiener Kunsthistorischen Museums (ungedr. Diss. Wien 1950). H. Deringer, Die römischen Meilensteine der Provinz Noricum in: Beiträge zur älteren europäischen Kulturgeschichte (Festschrift R. Egger) Bd 2 (Klagenfurt 1953) 286 ff. = Carinthia I 143 (1953) 736 ff. R. Noll, Griechische und lateinische Inschriften der Wiener Antikensammlung (Wien 1962). E. v. Sacken, F. Kenner, Die Sammlungen des k. k. Münz- und Antiken-Cahinettes (Wien 1866). E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark, Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark. Arbeiten zur Quellenkunde 25 (Graz 1969). 27 Arheološki vestnik 417 für einen solchen gehaltenen säulenförmigen Postament mit einer am 25. Juli 201 von den Verehrern des Juppiter von Zalatna (Peterde) in Dakien4 gestifteten Weihinschrift für Septimius Severus und seine Söhne vor den beiden Kaminen und in den Fensternischen der sogenannten »Anticamera« des Prunksaales Fischers von Erlach. Sie steckten in künstlichen Sockeln, die die Mitte zwischen Kristallformen und künstlichen Felsen halten wollten.5 Von diesem Standort gelangten die fünf Meilensteine und das säulenförmige Postament um das Jahr 1800 in die dem damaligen »k. k. Münz- und Antikenkabinett« inkorporierte Antikensammlung des späteren kunsthistorischen Museums, wo sie sich noch heute befinden.6 Von den vier unbeschrifteten oder unleserlichen Meilensteinen fehlen alle Nachrichten, sie lassen sich in Wien weder in der Hofbibliothek noch in der Antikensammlung nachweisen.7 1. Meilenstein des Trajan (Inv. III 110) — Taf. 1 Höhe 1,41 m, Durchmesser 0,48 m, Buchstabenhöhe 5,5 cm, letzte Zeile 6 cm. CIL III 5732 = E. v. Sacken, F. Kenner, S. 100, Nr. 1=1. Anders, S. 150, Nr. 136 = H. Deringer, S. 288 f. und 738 1, Nr. 3 = R. Noll, S. 92, Nr. 293. Imp(erator) Nerva Traia\nus Caes(ar) Aug(ustus) Ger(manicus) | pont(ifex) max(imus) trib(unicia) pot(estate) \ p(ater) p(atriae) co{n)s(ul) IIII |5 (a Celeia m.p.) VI. Die Inschrift weist genau dieselbe Zeilenaufteilung und dieselben Abkürzungen auf wie der Text des Meilensteines CIL III 5738 + pp. 1049. 1847 = H. Deringer S. 288 f. und S. 738 f. Nr. 2 = E. Weber S. 415 Nr. 370, der in einer Entfernung von VIII m. p. von Celeia aufgestellt war und vor seiner Überführung ins Lapidarium von Schloß Eggenberg bei Graz (Nr. 97) in der Kirche von Vitanje (Weitenstein) als Weihwassergefäß (?) diente (CIL: pro vase oleario). Durch die Angabe cos. IIII wird der Meilenstein von Ivenca ins Jahr 101/102 datiert, während die Inschrift des Steines von Vitanje cos. II angibt, was ins Jahr 98/99 führen würde.8 Es wäre daher zu überprüfen, ob nicht auch dort eine Lesung cos. II[IT] hergestellt werden kann, was der sonst vollkommen identische Text geradezu verlangt.9 4 CIL III 1602. 5 Vgl. die Abbildungen bei S. Kleiner, Dilucida repraesentatio... Teil 1 (Wien 1737) Taf. IV und die Zeichnung für den unveröffentlichten Teil 2; abgedruckt bei W. Buchowiecki, Der Barockbau der ehemaligen Hofbibliothek in Wien, ein Werk J. B. Fischers von Erlach (Wien 1957) Abb. 13 und 73. 0 Inv. III 110. 111. 112. 117. 118. 120. — Durch das gütige Entgegenkommen des Direktors der Antikensammlung Univ. Prof. Dr. Rudolf Noll war es mir möglich, die Steine zu vermessen, die Lesungen zu revidieren und ein Photo der umstrittenen Stelle des Steines CIL III 5736 anfertigen zu lassen. 7 Die Angaben CIL III p. 480, über- nommen von H. Deringer, 296 und 746, Nr. 81—84 beruhen offenbar auf einem Irrtum. 8 Vgl. A. Degrassi, I Fasti consolari dell’impero Romano dal 30 avanti Cristo al 613 dopo Cristo (Roma 1952) 276. 9 Da der Stein oben und unten glatt abgeschnitten und innen ausgehöhlt ist, lassen sich die ursprünglichen Maße nicht mehr angeben; die heutigen Maße betragen: Höhe 0,51m; Durchmesser etwa 0,50 m, Büchstabenhöhe 7,5—5 cm (nach E. Weber). Eine Überprüfung des Steines durch Autopsie zu Ostern 1973 hat die Richtigkeit dieser Vermutung gezeigt. Es ist tatsächlich co(n)s(ul) II[II] zu lesen; die Fußpunkte der letzten beiden senkrechten Hasten der Zahl sind deutlich zu erkennen. Ein weiterer, ebenfalls ins Jahr 101/102 zu datierender Meilenstein des Kaisers Trajan, der 1952 im Flußbett der Hudinja beim Dorfe Škofja vas, etwa 5 km von Celeia entfernt, nahezu in situ gefunden worden war und der sich heute im Lapidarium von Celje befindet, weist die entfernungsangabe (a Celeia m. p.) III auf; vgl. A. Bolta, Rimska miljnika iz Škofje vasi pri Celju, Arh. vestnik 6 (1955) 316 ff. Die Ausbesserungsarbeiten an der Straße hängen vielleicht mit der Verstärkung des Grenzschutzes und der Teilung der Nachbarprovinz Pannonia zusammen.10 2. Meilenstein des Hadrian (Inv. Ill 111) — Taf. 1 Höhe 2,06 m, Durchmesser 0,54 m, Buchstabenhöhe 6—4,5 cm, letzte Zeile 10 cm. CIL III 5733 = E. v. Sacken, F. Kenner, S. 100, Nr. 2=1. Anders, S. 150 f., Nr. 137 = H. Deringer, S. 288 f. und 738 f., Nr. 5 = R. Noll, S. 92, Nr. 294. Imp{erator) Caesar divi \ Traiani Parthici f(ilius) | divi Nervae nepos |: Tra-ianus Hadrianus |5 Aug(ustus) pontifex max(imus) trib{unicia) \ pot(estate) XVI co(n)s(ul) III p(ater) p(atriae) proco(n)s(ul) | (a Celeia m. p.) VI. Ligaturen: Z. 2 HI, Z. 5 TI und IB, Z. 6 CO in proco[n]s[ul]. Die Angabe der 16. tribunizischen Gewalt Hadrians führt ins Jahr 132. Ein weiterer Meilenstein Hadrians CIL III 5744 = H. Deringer S. 288 f. und S. 738 f. Nr. 4 = E. Weber, S. 417 f. Nr. 374 diente früher in der Kirche von Starše (früher St. Johann im Draufeld) als Opferstock und befindet sich heute ebenfalls im Lapidarium von Schloß Eggenberg (Nr. 90). Sein an den Zeilenanfängen stark Schliffener Text läßt sich nach der obigen Inschrift ergänzen und zeigt eine nur unwesentlich veränderte Zeilenaufteilung.11 Aus seiner untergeordneten Verwendung als Opferstock kann geschlossen werden, daß er nicht weit von seinem einstigen Aufstellungsort gefunden wurde.12 Ein dritter Meilenstein des Kaisers Hadrian war 1961 im Flußbett der Hudinja beim Dorfe Škofja vas entdeckt worden. Er befindet sich heute im Lapidarium von Celje und weist ebenfalls die Entfernungsangabe (a Celeia m. p.) III auf; vgl. V. Kolšek, Varstvo spomenikov 8 (1962) 254, Nr. 1. 3. Meilenstein des Antoninus Pius (Inv. III 112) — Taf. 2 Höhe 2,00 m, Durchmesser 0,52 m, Buchstabenhöhe 6—5 cm abnehmend, letzte Zeile 10 cm. CIL III 5734 = E. v. Sacken, F. Kenner, S. 101, Nr. 3 = 1. Anders, S. 151, Nr. 138 = H. Deringer, S. 288 f. und 738 f., Nr. 6 = R. Noll, S. 92, Nr. 295. Imp(erator) Caesar T(itus) Aelius \ Hadrianus Antonius \ Aug(ustus) Pius p(ater) p(atriae) pontifex \ maximus trib(uniciae) potesatis (sic !) |5 imp{erator) 11 co{n)s(ul) III I (a Celeia m. p.) VI. potes(t)atis in Z. 4 ist ein Fehler des Steinmetzen. 10 Vgl. H. Deringer, 298 und 748. 11 Die Meilensäule steht auf einem quadratischen Sockel, Höhe 1,57 m, Durchmesser 0,53 m, Buchstabenhöhe 7— 4,7 abnehmend. Der Stein ist oben ausgehöhlt und mit einem eisernen Deckel mit Verschluß versehen (nach E. Weber). 12 H. Deringer, 299 und 749. Die Angabe imp. II cos. Ill datiert die Inschrift in die Jahre 142—144.13 Eine textlich und in der Zeilenaufteilung vollkommen gleiche Inschrift CIL III 5743 = H. Deringer, S. 288 f. und 738 f. Nr. 7 = E. Weber, S. 417 Nr. 373 wurde im Jahre 1805 unterhalb des Križevec (Kreuzberg) bei Stranice in einer Entfernung (a Celeia m. p.) XII gefunden und gleichfalls ins Lapidarium von Scloß Eggenberg (Nr. 92) gebracht.14 Im Flußbett der Hudinja bei Škofja vas hatte sich auch ein Meilenstein des Kaisers Antoninus Pius gefunden, der sich heute ebenfalls im Lapidarium von Celje befindet. Der bis auf die Verschreibung po(n)tifex vollkommen identische Text zeigt die Entfernungsangabe (a Celeia m. p.) III: vgl. V. Kolšek, a. O. 254, Nr. 2. Die angeführten Meilensteine sind die einzigen, die aus der Regierung der Kaiser Trajan, Hadrian und Antoninus Pius im Bereiche der Provinz Noricum gefunden wurden. Sie wurden alle in verhältnismäßig kurzen Intervallen (in den Jahren 102, 132, 142/44) am gleichen Straßenstück Celeia — Virunum aufgestellt und es erscheint kaum glaublich, daß die Straße jedesmal erneuert bzw. ausgebessert wurde. Eher wahrscheinlich ist die Annahme, daß die Einwohner Celeias dem jeweiligen Herrscher ihre Ergebenheit und Verehrung unter Beweis stellen wollten.15 Auf eine echte Erneuerung des norischen Straßensystems bezieht sich 4. Meilenstein des Septimius Severus (Inv. III 117) — Taf. 2, 3 Höhe 1,90 m, Durchmesser 0,52 m, Buchstabenhöhe 4 cm, letzte Zeile 6,5 cm. CIL III 5735 = E. v. Sacken, F. Kenner, S. 103 f., Nr. 8 = 1. Anders, S. 151 ff., Nr. 139 = H. Deringer, S. 290 f. und 750 f., Nr. 27 = R. Noll, S. 93, Nr. 296. Imp(erator) Caes(ar) L(ucius) Sept(imius) Severus Pius Pert(inax) Aug(ustus) I Arab(icus) Adiab(enicus) Part{hicus) maxlimus) pont(ifex) max(imus) trib(unicia) | pot(estate) Vili imp(erator) XII p(ater) p{atriae) co(n)s{ul) pro-co(n)s(ul) et imp(erator) \ Caes(ar) Mar(cus) Aur(elius) Antoninus Pius Fel{ix) Aug(ustus) I5 PartQiicus) max{imus) Brit(annicus) max(imus) Germ(anicus) pontfifex) I max(imus) trib(unicia) pot(estate) XVII imp{erator) II co(n)s(ul) max(imus) IIII p(ater) p(atriae) | proco(n)s(ul) miliaria vetustate | conlabsa restitui iusserunt \ (a Celeia m. p.) VI. Die Inschrift ist schlecht lesbar und mannigfach ligiert: Z. 3 ET, Z. 4 NT und NI, Z. 5 NT, Z. 8 NT. Der Text der Inschrift zeigt das bekannte Doppelformular der Titulaturen des Septimius Severus und des Caracalla:16 Die Angaben für Septimius Severus führen durch trib. pot. VIII und imp. XII ins Jahr 200/201, in dem der Statthalter M. Iuventius Surus Proculus eine größere Zahl von Meilensteinen auf allen Straßen Noricums gesetzt hatte,17 während die Titulatur Caracallas durch 13 H. Deringer, 299 und 749; A. De-grassi, a. a. O. 277. 14 Der Meilenstein bietet folgende Maße: Höhe 1,545 m, Durchmesser 0,52 m, Buchstabenhöhe 7—5,5 cm, letzte Zeile 12 cm. 15 H. Deringer, 299 und 749, Anm. 12. 16 Vgl. H.-U. Instinsky, Septimius Severus und der Ausbau des raetischen Straßennetzes, Klio 31 (1938) 39 f. H. Deringer, 303 und 763. 17 Vgl. meinen demnächst in den Mitt. d. Ges. f. Salzb. Landeskunde 113 (1973) erscheinenden Aufsatz »Der nori- trib. pot. XVI, imp. Ill (ab Okt. 213), cos. IIII (213) und den ebenfalls seit Oktober 213 geführten Ehrennamen Germanicus maximus in die letzten Monate des Jahres 213 führt.* 18 Ein ähnliches Formular zeigen die Meilensteine CIL III 5704 = 11830 aus Krumpendorf am Wörthersee mit der Entfemungsangabe a Vir(uno) [m(ilia) p(assuum)] X, wo der Schlußsatz miliaria .. . iusserunt durch das sinnlose vetustate fecit ersetzt ist, und CIL III 5722 vom Radstätter Tauern mit der Entfemungsangabe a T(eurnia) m(ilia) [p(assuum)] LIIII, wo der Schlußsatz überhaupt fehlt; die Angabe trib. pot. IX führt dort ins Jahr 201/202. Alle drei genannten Meilensteine verwenden die seltene Abkürzung Mar(cus) und nennen Caracalla Pius Felix Augustus, während er auf den anderen Meilensteinen des Jahres 213,19 auf denen er nur allein. genannt wird, als Pius Invictus Augustus erscheint.20 Als Erklärung für das Auftreten des Doppelformulars ergibt sich am ehesten die Annahme einer Erneuerung älterer Steine der Jahre 200/201 durch Caracalla im Jahre 214, wobei die auf den ersteren verwendete Titulatur des Septimius Severus und die Schlußformel, allerdings ohne Nennung des Statthalternamens, übernommen wurde.21 5. Meilenstein des Macrinus (Inv. III 120) — Taf. 3 Höhe 1,78 m, Durchmesser, 0,43 m, Buchstabenhöhe 4,5—3 cm abnehmend. CIL m 5736 = E. v. Sacken, F. Kenner, S. 105, Nr. 11 = I. Anders, S. 153 ff., Nr. 140 = H. Deringer, S. 292 f. und 742 1, Nr. 34 = R. Noll, S. 93, Nr. 297. Imp(erator) Caes(ar) M(arcus) | Opellius Severus | Macrinus Pius Fellix Aug(ustus) ponti\5fex max(imus) triblunicia) pot(estate) | 11 p(ater) p(atriae) co(n)s(ul) procon]sul et M(arcus) Opellius | Antoninus Diadulminianus nobilissimus I10 Caes(ar) pr(i)nceps iuventutis \ provide SC- LEX ■ IIII S : -|irtissimi Aug(usti) fecerunt | (a Celeia m. p.) VI. Ligaturen: Z. 2 ER, Z. 4 NT, Z. 7 ET, Z. 8 NT, Z. To AE, VE, NT und UT, Z. 12 NT und ER. — Das I in pr(i)nceps fehlt. Die Buchstabengruppe in Zeile 11 ist ungedeutet. Th. Mommsen vermerkte CIL zur Inschrift: Verba autem SC- EX ■ IIII S '■ -, quae per se explicari possunt s(enatus) c(onsulto) ex quattuor pondo et dodrante (4 3/4) vel si magis placet s(unt) centrum sexaginta quattuor pondo et dodrans, quali lapicidae errore hic ita intrusa sint, ut vocabulum PROVIDENTISSIMI media interrumpant, non assequor; vgl. auch I. Anders, S. 152 ff. und R. Noll, S. 93. — E. v. Sacken, F. Kenner schlagen S. 105 nicht ganz verständlich s{umtu) cfommuni) sexagies bis centenis millibus sestertiorum vor. — E. Polaschek, Audiantur et milliaria Romana territorii Jugoslaviensis! Vjesnik za arh. i hist, dalmat. 56-59/2 (1954-57) — Zbornik radova posvećenih M. Abramiću, Bd. 2, S. 94 ff. versuchte darin die Zahlenangabe 64 3/4 römische Meilen auf einer von Celeia nach S(olvam) c(oloniam) führenden Straßenverbindung zu entdecken. Seine Hypo- sche Statthalter Ml. Iuventius Surus Proculus und die von ihm gesetzten Meilensteine«. 18 A. Degrassi, a. a. O. 278. P. v. Roh- den, RE II Sp., 2447. A. Taramelli, Diz. epigr. II, 99. 19 CIL III 5726. 5745 und Vollmer, IBR 479 A. H. Deringer, 290 f. und 750 f., Nr. 24—26. 20 Vgl. H. Deringer, 305 und 755, Anm. 32. 21 H.-U. Instinsky, a. a. O. 41 f. H. Deringer, 305 und 765. these scheitert nicht nur am Status der autonomen Stadt Solva, die municipium und nie colonia war. Tatsächlich scheint der Sinn der umstrittenen Stelle heute nicht mehr feststellbar zu sein. Der Steinmetz hat die betreffenden Buchstaben getreu von der Vorlage ohne jedes Verständnis übernommen, wobei er sich bemühte, das Schriftbild nachzuahmen. Vor allem der vor X stehende Buchstabe, unklar ob E oder L, macht dies durch seine geschwungenere Linienführung deutlich. Ganz schwach sind dahinter und vom folgenden X teilweise überdeckt die Reste eines E zu sehen (s. Taf. 4). Am ehesten dürfte es sich bei der Textstelle um eine Gewichts- und Preisangabe handeln, die zum Text der Inschrift und zum Meilenstein selbst in keiner Beziehung steht. Der Meilenstein gehört zu einer Gruppe von acht ähnlichen, die sich aus der kurzlebigen Herrschaft des Macrinus und seines Sohnes und Mitregenten Diadumenianus in Noricum erhalten haben.22 In diese Gruppe fällt auch der im Jahre 1868 in der Ruine Lindeck bei Frankolovo (Sternberg) gefundene und jetzt im Joanneum in Graz befindliche Meilenstein CIL III 5737 + p. 1049 = 11841 = H. Deringer S. 292 f. und S. 742 f., Nr. 37 = E. Weber, S. 415 Nr. 369. Das sehr schlecht erhaltene Bruchstück23 war mit einem Fragment eines Meilensteines des Elagabal verquickt worden.24 Durch die Meilensteine des Macrinus wird von einer regen Tätigkeit auf den norischen Straßen in der ersten Hälfte des Jahres 21825 berichtet. Da aber erst kurz vorher unter Septimius Severus und Caracalla umfassende Ausbesserungen am Straßennetz vorgenommen worden waren, dürfte ein uns leider namentlich nicht bekannter Statthalter von Noricum das wirksame Mittel neuer Meilensteine benützt haben, um den von ihm verehrten Kaiser propagandistisch zu unterstützen.26 Der Text der Meilensteine, der von den providentissimi Augusti spricht, ohne wie sonst um diese Zeit üblich den Inhalt der Bautätigkeit anzugeben, spricht dafür, daß für den Straßenbau nicht allzuviel geschehen ist. Alle fünf besprochenen Meilensteine stammen vom gleichen Platz, sie bezeichneten die 6. Meile auf der von Celeia zur Provinzialhauptstadt Virunum nordwärts führenden Straße.27 Der für Noricum durchaus nicht einzigartige Fall von mehreren die gleiche Entfernung angebenden Meilensteinen (vgl. die an der Straße über den Radstädter Tauern und die bei Škofja vas in Flußbett der Hudinja gefundenen Steine) kann nur durch das Bestreben der autonomen Städte, die ja als Zählpunkte der Straßenzüge in Erscheinung traten, dem jeweiligen Herrscher ihre 22 Vgl. G. Winkler, Kaiser Macrinus und Noricum, Unsere Heimat 41 (1970) 153 ff. 23 Höhe 0,67 m, Durchmesser 0,37 m, Buchstabenhöhe etwa 5 cm. 24 Vgl. J. Sasel, Elagabalov miljnik v Celejanskem municipalnem področju, Živa antika 6 (1956) 267 ff. Vgl. auch A. Bolta, Nekaj pripomb k miljniku CIL III 5737, Arh. vestnik 6 (1955) 320 f. 25 Durch die Angabe trib. pot. II ergibt sich eine Datierung in die ersten Monate des Jahres 218 noch vor der im Mai erfolgten Erhebung des Diadumeni- anus zum Mitaugustus; vgl. H. v. Petri-kovits, RE XVIII Sp., 542 f. und H. Deringer, 292 und 274. 26 O. Cuntz, Römische Inschriften von Deutsch-Feistritz im Murtal, Jahrb. d. Zentralkomm. 4 (1906) Sp. 92 ff. E. Weber, 84 und G. Winkler, a. a. O. 156. Eine Übersicht über die Meilensteine und Weihealtäre zu Ehren des Macrinus im Donauraum s. bei J. Sasel, a. a. O. 273, Abb. 4. 27 S. die Karte bei J. Sašel a. a. O. 271, Abb. 3. Vgl. auch K. Schneider, RE Suppl. VI Sp., 413. Ergebenheit und Verehrung uz bezeugen, erklärt werden. Mit tatsächlichen Straßenarbeiten haben die meisten dieser Inschriftsteine, die mehr der Loyalitätsbezeugung oder Propaganda dienten, nichts zu tun. Ungeklärt ist die Frage, ob die Steine nebeneinander aufgestellt oder ob die älteren Steine in den Straßengraben gestürzt wurden. Rimski miljniki z Ivence Leta 1725 je bilo ob cestno-reparacijskih delih pri vasi Ivenca (Vojnik) na enem samem mestu najdenih 9 rimskih miljnikov iz marmorja, ki so jih na ukaz cesarja Karla VI. leta 1728 prepeljali na Dunaj (skupaj z 8 drugimi spomeniki iz Celeje). Postavili so jih najprej v poslopju Hofbibliothek, okrog 1800 pa prestavili v Antikensammlung (inkorporirano tedaj v k. k. Münz- und Antikenkabinett) poznejšega Kunsthistorisches Museum. Ohranjenih je zgolj 5 z napisi opremljenih miljnikov — vsi postavljeni na VI. milji, kar odgovarja najdišču — medtem ko so oni brez napisov izginili brez sledu. Sledi detajlni opis z literaturo ter kronološkimi in organizacijskimi pripombami v zvezi z njimi. 1. CIL III 5732, miljnik vladarja Trajana, postavljen v letu 101/102, prejkone v zvezi s tedanjo teritorialno administrativno reorganizacijo in ojačitvijo mejne službe. 2. CIL III 5733, miljnik vladarja Hadrijana iz leta 132. 3. CIL III 5734, miljnik vladarja Antonina Pia, postavljen v letih 142-144. Za naštete tri je avtor mnenja, da ne odražajo toliko cestno-reparacijskih del kot izražajo vdanost in zadovoljstvo prebivalstva. 4. CIL III 5735, miljnik Septimija Severa ter sina in naslednika M. Avrelija Antonina, imenovanega Karakala. Nenavadno pri tem miljniku je dejstvo, da stavi ja-jo datirani elementi iz titulature prvega vladarja tekst v leto 200/201, njegovega sina pa v 213/214; diskrepanco razlaga avtor s poznejšo obnovo očetovih miljnikov. 5. CIL III 5736, miljnik vladarja Makrina in mladoletnega sina Diadumeniana, postavljen leta 218, daje največ interpretacijskih preglavic, zato ker je kamnosek besedico providentissimi (vrstica 11-12) razstavil in vklesal v nastali razmak črke s.c.lex.iiii s:, (glej risbo), ki se kljub številnim poskusom ne dajo zadovoljivo razvozi j ati. MERSKA ANALIZA RIMSKIH POSOD TINE KURENT, LOJZE MUHIČ Univerza, Ljubljana Izmerili smo okrog 150 rimskih posod, iz ljubljanskega in iz drugih muzejev, najprej z metrom (kvantitativna analiza), nato pa še s standardnimi rimskimi merami. Pri tem smo ugotovili, da so višine in premeri rimskih lončarskih izdelkov, terre sigilate, steklenih in kovinskih posod itd., izrazljivi z enostavnimi mnogokratniki enot rimske antropometrike, ki so jih uporabljali za module. Emona, avgustejsko naselje pod današnjo Ljubljano, je sama izdelovala posodo, uvažala iz drugih italijanskih središč luksuzno posodje in iz okoliških domačinskih naselij preprostejšo lončevino. V slednji nismo zasledili kake merske doslednosti. Toda izdelki italskega izvora so dosledno mersko standardizirani. Mere rimskih posod, kot so višine, širine, značilni premeri, mere ročajev in podobno, so vedno celi mnogokratniki standardnih rimskih mer. Odstopanja so zelo majhna in zanemarljiva, če upoštevamo proizvodnjo z žganjem ali pihanjem (pri steklu), ki običajno vpliva na mere. Enote rimskih standardnih mer, ki so bile uporabljene kot moduli, so proporcionalne s kompozicijo: velika amfora se da meriti z relativno velikimi čevlji, majhne skodelice pa z mnogo manjšimi moduli. Posledica tega je, da so mnogokratniki modula mala cela števila, kar je v skladu z osnovnim zakonom modularne kompozicije. The Metrical Analysis of Roman Pottery About 150 Roman vessels, stored in Ljubljana and in other museums in Slovenia, were measured, first with metre (quantitative analysis) and then with standard Roman sizes. Heights and diameters of Roman earthen ware, terra sigillata, glass and metal vessels, etc., are expressible with units of Roman anthropometries, used as modules, multiplied with simple integers. Hence the height to width ratio can be determined (qualitative or proportional analysis). Emona, an Augustean settlement under modern Ljubljana, had a locally produced pottery, import from other Italian production centers for luxury goods, and the import of cheaper ware from the not yet romanized neighbouring settlements as well. In the earthen ware of the latter no metrical regularity can be traced. But the siciucus SEMIUNCIA DIGITUS PALMUS TRIENS SEMIS SEPTUNX SICILICUS DIGITUS SESCUNCIA CUBITUS Merska kompozicija rimskih posod, prikazana na oblikovalni mreži v ritmu rimskega čevlja, razdeljenega na manjše rimske merske enote Metrical composition of Koman vessels on the planning grid in the rhythm of pes, subdivided by smaller Roman units of sizes products of Italian origin (Emona was then a part of Italia) displays a consistent metrical standardization. Dimensions of Roman pottery, i. e. heights, widths, characteristic diameters, sizes of handles, etc., are expressible with the whole multiples of one of the Roman standard units of sizes. The divergences appear to be surprisingly small and, taking into account the production tollerances by baking and blowing, negligible. Units of Roman standard sizes, used as modules, are proportionate to the composition: a large amphora is measured by a large unit (with pes, or Roman foot in our illustration); a little cup has a smaller module. Consequently, modular multiples are usually small integers, which is in agreement with the basic law of modular composition. Bibliografija — Bibliography F. Hultsch, Griechische und römische Metrologìe (Berlin 1862). M. Detoni, T. Kurent, The Modular Reconstrution of Emona (Situla 1 [ser. in 4°] 1963). T. Kurent, The Basic Law of Modular Composition (The Modular Quarterly, London 1963). T. Kurent, The Modular Composition of Roman Water-wheels (Archaeometry 10, Oxford 1967). T. Kurent, La legge fondamentale della composizione modulare (Edizione Quaderni di studio, Politechnico di Torino, 1968). T. Kurent, The Modular Analogy of the Roman Palaces in Split and Fishbourne (Archaeometry 12, Oxford 1970). T. Kurent, The Modular Eurythmia of Aediculae in Šempeter (Catalogi et mono-graphiae 4, 1970). T. Kurent, The Modular Composition of Diocletian Palace in Split (Živa antika 20, 1970). T. Kurent, The Roman Modular Way (Official Architecture and Planning, London, December 1971). AMFORE IZ MANUFAKTURE SEPULLIJEV PRI PATA VIJU J. ŠAŠEL Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana STANKO ŠKALER Posavski muzej, Brežice Na terasi nad izlivom Krke v Savo je vas Čatež, katere naziv arheologu ne pove mnogo predvsem zato, ker tam ni bilo načrtnih raziskovalnih izkopavanj in ker so doslej sporočene najdbe od tam sporadično pridobljene in obskurno objavljene. Če si jih pa skupaj podrobno ogledamo, vendar dajejo neko poselitveno konturo. Na terasi nad izlivom Krke je halštatsko gradišče Velike Malence z gomilno nekropolo. Najbližja latenska nekropola je bila ugotovljena nasproti na severnem bregu Save, na prostoru sejmišča v Brežicah.1 Pri delih za moderno cesto (1958) tik nad Čatežem so našli fragmente miljnika iz obdobja vladarja Antonina Pia (138—161; gl. P. Petru, Arh. vestnik 11-12 [1960-61] 27). Poleg miljnika je bilo ugotovljeno rimsko cestišče. Podrobnosti o cestnem izhodišču in cilju je težko fiksirati, ker je cestno omrežje v tem strateško delikatnem prostoru, kjer veriga Gorjancev pada v Savo — onstran katere so proti izlivu Sotle v deževnih periodah močno preplavljena področja — zelo nejasno in bo terjalo še mnogo študija. Iz Čateža samega poročajo o rimskih gradbenih ostankih (I. Bezlaj, Ljubljanski zvon 8 [1888] 564 ter S. Rutar, Letopis MS 1889,61 in Izvestja Muz. druš. za Kranjsko 9 [1899] 118), ohranjena je ara beneficiarija consularis (gl. P. Petru n. n. m.), ugotovili so rimsko nekropolo (J. Pečnik, Izvestja Muz. druš. za Kranjsko 14 [1904] 193), kjer naj bi našli tudi sarkofag, baje z napisom (nezabeležen, pogrešan, 3. stoletje; gl. P. Hitzinger, Mitt. d. Hist. Ver. j. Krain 9 [1854] 28). Vzhodno 1 km od naselja so toplice, za katere je težko meniti, da bi bile rimsikodobnemu človeku nepoznane (A. v. Premerstein, S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain [1899] 30), posebej ob dejstvu, da so mu bile poznane več ah. manj vse ostale po Slovenskem in 1 Prim. T. Bregant, Arh. vestnik 5 (1954) 378. C. Deschmann, Führer durch das Krainische Landes-Museum in Laibach (1888) 97 in drugi pišejo o skupini halštatskih gomil na savskem bregu pod izlivom Krke. Kolikor ne mislijo na one pri Velikih Malencah, se motijo, kajti kope, ki so bile na prostoru, kjer je danes motel Čatež ob avtocesti, so bile razkopane, prazne in so se izkazale za prirodne tvorbe. Isto velja za »tamkajšnje« latenske grobove (npr. I. Bezlaj, Ljubljanski zvon 8 [1888] 564). Hrvaškem. Iz Čateža izvira tudi žrtvenik — najden trdo pri izlivu Krke — ki ga je Neptunu posvetil trgovec Medus, zaposlen pri firmi Gaja Trotedija (C1L III 14354,22, sedaj v NMLj); približuje tisto misel, ki jo vsiljuje že terenska situacija sama, da je bila v Čatežu kombinirana brodarska in poštna postaja. Oboje je na dlani, oboje logično. Potrebna so le še raziskovanja, ki bodo pokazala utrip življenja in moč pulsa. Jugovzhodno 1 km od vasi so kamnolomi, ki so jih bili izkoriščali v rimski dobi (A. Mullner, Mitt. d. Zentral. Komm. 4 [1878] XC ter Emona [1879] 280). Iz tega naselja je Posavski muzej letos po slučaju pridobil odlomek rdečkasto žgane amfore — vrat in del ročaja (v. = 29 cm) s pečatom tvrdke na zgornjem robu (originalna višina teh amfor je navadno 90—110 cm). Najdišče je kakih 200 m vzhodno od novega mostu čez Savo na samem bregu. V pravokotnem pečatu (1,5 X 7 cm) so plastične 1 cm visoke črke Sepullium. Dejstvo, da gre za amforo, torej v nekem smislu in moderno rečeno eksportno embalažo za vina in olja, konservirane ribe in ribje začimbe, včasih vloženo sadje, se dobro sklada z logično domnevo, ki jo je izrazil že Peter Petru (n. n. m.), da je bil Čatež brodarska postaja. Saj se je roba razvažala predvsem po vodnih poteh, sicer bi postala nepreplačljiva. Ohranjeni odlomek komajda dopušča časovno opredelitev posode; gre za amforo hruškaste oblike, ki ji je najbližja forma H. Dressei, CIL XV, tab. II 6; približuje mnenje, da gre za izdelek 1. ali 2. stoletja n. e. Nekaj zgovornejši je žig lastnika tega obrtniškega kompleksa. Ime je podano ali v starem genetivu plurala —- označuje torej družinsko delavnico oziroma skupno lastništvo več oseb iste familije Sepullijev — ali pa v pridevni- Abb. 1. Fragment gestempelter Amphore; Fundort Čatež ob Savi Sl. 1. Odlomek žigosane amfore iz Čateža ob Savi Karta 1. Čatež ob Savi in okolje, situacijska skica. Najdišča so oštevilčena: 1 rimsko cestišče in miljnik Antonina Pia. 2 »halštatske« gomile pri motelu Čatež (glej op. 1). 3 ara beneficiarija consularis. 4 Neptunova ara, CIL III 14354,22. 5 najdišče amfore Karte 1. Čatež ob Savi, Situationsskizze: 1 römischer Strassenkörper und Meilenstein des Antoninus Pius. 2 »hallstättische« Tumuli beim Motel Čatež, s. Anm. 1. 3 Votivstein des beneficiarius consularis. 4 CIL III 14354,22. 5 Fundort des Amphorenfragmentes škem nominativu, in je treba dopolnjevati npr. (praedium) Sepullium. Ime je redko, jezikovno nosi etruščanski pečat (W. Schulze, Zur Geschichte lateinischer Eigennamen [1904] 154 in dr.) in ga imamo spričanega predvsem na nagrobnikih v Pataviju (Padovi), kjer nastopa koncentrirano,2 dalje v mestu Ateste,3 v Rimu,4 v Pompejih5 in v Mali Aziji v Kyziku.6 Časovni razpon obsega, kolikor lahko sodimo po ohranjenih dokumentih predvsem obdobje od Cezarja (Rim, Pompeji) — tedaj so nekateri nosilci na socialni lestvici že relativno visoko — do prve polovice 2. stoletja n. e. Na drugi strani pa je ime sprieano na žigih izdelkov tiste obrtne produkcije, ki so jo posamezne veje te familije v teku časa imele za ekonomsko osnovo. Po ohranjenih dokumentih lahko te s trgovino - CIL V 2885 nagrobnik, C. Sepullius Onesimus, officinator (2. st.). 2948 nagrobnik, C. Sepullius C. f. Maturus (1. st.). 3036 nagrobnik, P. Sepullius P. I. Florens (1. ali 2. st.). 3037 nagrobnik, P. Sepullius P. f. Tacitus (tribu Fabia, 1. st.). 3 Not. Scavi 1900. 78. 4 Triumvir monetalis P. Sepullius Macer leta 44 pred n. e. CIL VI 19521, rustikalen nagrobnik, C. Sepulli C. 1. Ab-daes. 5 CIL IV 60,6 = A. Degrassi, ILL RP 763, iz leta 47 pred n. e., M. Sepullius [], eden od pompejanskih magistrov vici. ° CIL III 373, nagrobnik, C. Sepullius C. f. Vel. Rufus. Karta 2. Sepullii. Nosilci tega imena in najdišča žigosanih izdelkov iz njihovih manufaktur Karte 2. Sepullii. Verbreitungskarte der Namensträger und Fundorte deren gestempelter Manufaktur-Erzeugnisse na široko razpečane izdelke delimo na umetno-ofortne proizvode bronasto-sre-brne opreme (predvsem skrinjice in šatulje), na katerih nastopa dosledno žig Sepullius,5 * 7 ter na producente amfor z dvema tipoma žigov, prvim, P. Sepulli P. j.,8 in drugim, Sepullium.9 Brez analize materiala je zadnji skupini časovno nemogoče razločiti. M. H. Callender, Roman Amphorae (1965) str. 246 št. 1596 odločno zagovarja Sepullmm-skupino kot pozno republikansko iz obdobja 2. ali 1. stoletja pred n. e., ne da bi navedel za to drug razlog kot nekoliko arhaiziran način podajanja imena na žigu. Cim bolj pomikamo kronološko skalo nazaj, tem bolj historično zanimiva postaja. Da bi morali že v teku 2. stoletja pred n. e. računati z rimskim eksportom ali pa s prekupčevanjem robe do Gorjancev, bi historičnim podatkom ne nasprotovalo. Rimljani so iz Akvileje že v 2. stoletju pred n. e. trikrat organizirali kazenski pohod na Siscijo, leta 159 (gl. G. Zippel, 7 Emporiae v Španiji, CIL II 6249, 5. Cirta, CIL Vili 22654, 3. Rim, CIL XV 7223 (dva primerka). s Tolosa, CIL XII 5686, 819. Pata- vium, CIL V 8112, 76. Mediolanum, n. n. m. Vercellae, n. n. m. Eporedia, n. n. m. Forum (Alessandria), n. n. m. Villanova (pri Bbnoniji), CIL XI 6695,87. Morlongo (Este), Not. Scavi 1885,33. Lodi, Arch. Štor. Lodig. 1953, 21. Bononia, CIL XI 6695, 87 a. Dertona, Not. Scavi 1897, 373. Magdalensberg (Stalenski vrh na Koroškem), Carinthia I 153 (1963) 93, n. 9. 9 Bononia, CIL XI 6695,88, na ustju amfore, uokvirjen žig, izgleda, da povsem istega tipa kot čateški. Die römische Herrschaft in Illyrien his auf Augustus [1877] 133 ss), leta 119 in kmalu nato ponovno (Appian, Illyr. 10 [30]); dalje govori Strabo o dveh poteh, ki so jih v 2. in 1. stoletju pred n. e. porabljali iz Tergesta v Ilirik, prvo na Nauportus, drugo na Korkóras (Krko), gl. VII 314. Dokler pa ne dobimo odločnejšega elementa, ki bi Callender jevo opredelitev podprl, se na njegovo kronologijo ne smemo opreti. Teoretično verjetnejša ostaja misel, da se je tovrstna roba tovorila tod predvsem šele po ustanovitvi lokalnega administrativnega centra Nevioduna (Drnovo pri Krškem) nekaj po sredini 1. stoletja n. e., kar bi bilo tudi mnogo bolj v skladu z ostalimi kronološkimi ugotovitvami in arheološkimi vtisi in predvsem s provizornimi rezultati analiziranja amfor, ki jih je predložil P. Baldacci v sestavku ’Alcuni aspetti dei commerci nei territori cisalpini’, Atti (Centro studi e documentazione sull’Italia Romana) 1 (1967-68) 5 ss. Zanj so amfore tipa Dressei 6 v obtoku predvsem od sredine 1. stoletja pred n. e. do konca 1. stoletja n. e. (višek v julijskoklavdijski epohi), rezultat torej, ki se povsem sklada s položajem na Dolenjskem, kolikor pač o njem vemo. Amphoren aus der Manufaktur der Sepullii bei Patavium Die Ortschaft Čatež an der Save liegt dicht unterhalb der Korkóras (heute Krka) — Mündung. Durch topographische Inspektion und sporadische Funde ist auf der Terrasse über der Mündung ein hallstattzeitlicher Burgwall (Velike Malence) mit Gräberfeld bekundet; ein keltisches Gräberfeld nördlich der Save liegt gegenüber in Brežice. Dicht bei Čatež — an der römischen Strasse — wurden Fragmente eines Meilensteines des Antoninus Pius geborgen, östlich beim Dorfe (1 km) befindet sich ein römerzeitlicher Steimbruch. In der Uferortschaft Čatež selbst stiess man wiederholt auf römische Baureste und Nekropole. Durch eine vom Händler Medus C. Trotedi dem Neptun gewidmete Ara wird raisonabel auf die Schiffslände geschlossen. Eine weitere — vom beneficiarius consularis gestellte — deutet auf einen Posten des Strassenkontrolldienstes (Lit.-Hinweise s. im slowenischen Text). Heuer (1971) wurde dort der Oberteil (H. = 29 cm) einer rötlich gebrannten Weinamphore mit rechteckigem Stempel Sepullium gefunden (1,5 X 7 cm; aufbewahrt im Museum zu Brežice). Der seltene Stempel hat nur eine Parallele und zwar auf einem aus Bononia stammenden Stück (CIL XI 6695, 88, anscheinend verloren), welcher der antiquarischen Genetivform wegen — es müsste jedoch auch die naheliegende Ergänzung (praedium) Sepullium in Erwägung gezogen werden — von M. H. Callender, Roman Amphorae (1965) S. 246 No 1596 ins 2. oder 1. vorchristliche Jahrhundert gestellt wird. Callenders Zeitansatz wäre für das Fragment aus Čatež weder historisch (Strafexpeditionen der proconsularen Armee von Aquileia nach Siscia in den Jahren 159 ca, 119 und nochmals bald nachher, ferner, durch Strabo VII 314 bekundeter Überlandsweg Tergeste-Korkóras) noch stilistisch (Birnenform, vgl. H. Dressei, CIL XV Taf. II 6) nicht zur Gänze unmöglich, eine definitive Antwort hängt jedoch von der Analyse beider Formtypen ab. Sie wurde von P. Baldacci provisorisch durchgeführt (in Atti [Centro studi e documentazione sull’ Italia Romana] 1 [1967-68] 5 ff), seine Resultate bestättigen Callenders Annahme keinesfalls, sondern vielmehr die hier vorgelegten. Durch Analyse des Familiennamens kommt man zum Schluß, daß die gens in der behandelten Phase der paduanisehen Region entstammte (Anm. 2—6), daß sie in der Zeitspanne 1. vorchristliches bis 3. nachchristliches Jahrhundert dokumentiert und schon seit Anfang mit einigen Exponenten sozial relativ höher stehend bekundet war. Einige Zweige widmeten sich der Produktion kunstgewerblicher Arbeiten in Bronze und Silber (gestempelt Sepullius, Anm. 7) und andere unterhielten Ampho-renwerkstätten, worüber zwei Stempeltypen sprechen, P. Sepulli P. f. (worüber sich Callender nicht äussert) und Sepullius (Anm. 8 und 9). Vorläufig bleibt theoretisch wahrscheinlicher die Annahme, daß diese Ware erst nach Gründung Neviodunums in flavischer Zeit in Pannonien eindrang, was auch zu übrigen archäologischen und chronologischen Elementen besser passen würde und vor allem — wie schon gesagt — zu Baldacci’s Resultaten, wonach die Zeitspanne dieser Amphoren die zweite Hälfte des 1. vorchrist. Jahrhunderts und das Ende des 1. nachchrist. Jahrhunderts umfasst (Blütezeit in der julio-klaudischen Epoche). AUGUSTOV TEMPELJ V PULJU TINE KURENT Univerza, Ljubljana K študiji: Gino Pavan, Il rilievo del tempio D’Augusto di Pola (Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, Trieste, MCMLXXI; 28 strani + XVII tabel). Pred sedmimi leti sem s svojimi študenti iz tretjega letnika ljubljanske šole za arhitekturo premeril Augustov tempelj v Pulju. Pri našem delu sta nam s podatki pomagala muzeja v Pulju in Rovinju, pa še gasilci so nam posodili svojo dolgo lestev. Namen naših meritev je bil ugotoviti, kako je prišlo do današnjega stanja, da bi lahko izvedli modularno proporcijsko analizo templja. Če bi arhitekt Gino Pavan že prej objavil svoj Rilievo, bi nam bilo precej dela prihranjenega, ker bi lahko za delovno osnovo uporabili kar njegove lepe risbe. Njegovi načrti so v metrskem merilu; tloris in prečni rez sta opremljena tudi z detajlnimi kotami. Moram reči, da so te mere, ki jih lahko vzporejam z našimi izsledki, popolnoma zanesljive; tloris je določen tudi z diagonalami, ki kažejo odstopanja od teoretičnega pravokotnika. Vendar težišče Pavanovega dela ni na risbah ampak na razpravi: Proposta metodologica per lo studio dei disegni delle antichità di Andrea Palladio. Pri tem gre za tale poglavja: Študij načrtov antičnih spomenikov v Benečiji štirinajstega stoletja. Renesansa je zbudila zanimanje za stari Rim in vrsta arhitektov — danes sama slavna imena — je šla risat antično- arhitekturo. Tako je nastala tudi Palladijeva delineacija Augustovega templja v Pulju. Risbe, ki smo jih imeli za Palladijeve (iz zbirke R. I. B. A. v Londonu) danes pripisujejo Falconettu. Pavan našteva okoliščine glede risb in objavlja Primerjanje mer v načrtu, ki ga je objavil Palladio v svojih Quattro Libri, z merami risb, shranjenih v Vicenzi in v Londonu. To opravi v treh tabelah (posebej za tloris, posebej za naris, zase za detajle), katerih vsaka v treh paralelnih kolonah našteva posamezne mere, izražene v vičentinskih čevljih. Pri tem ugotovi, da je londonska grafika terenska skica, vičentinska pa je čista risba. Načrti v Quattro Libri so skoraj enaki risbam iz Vicenze. Vendar je v merah treh načrtov le nekaj razlik, ki jih razberemo bodisi iz različnih številk v kotah, bodisi iz različnih dolžin v risbi. Končno Pavan tabelarično prikazuje tudi razlike med merami načrtov, ki jih je objavil Palladio, z dejanskimi, današnjimi merami. V ta namen prevaja vičentinske mere v današnje. (Pavan navaja, da 1 piede vicentino meri 34,75 cm, medtem ko Giuseppe Lugli odmerja 1 piede vicentino 28 Arheološki vestnik 433 z 0,3552 m, Enciclopedia Italiana pa celo z 0,357 m.) Pri tem se izkažejo določene razlike med merami Palladija in današnjega stanja. Pavanovi izsledki so blizu našim. Da bi ugotovili, kako so prezidave vplivale na današnjo obliko templja, smo namreč tudi mi izvedli primerjavo med sedanjimi merami in merami, ki jih navajajo Palladio v vičentinskih čevljih, Gianrinaldo Carli v beneških čevljih (1 piede veneto = 34,728 cm), in še posebej Kandier, ki je določil mere stopnic v centimetrih. Pri tem je zanimivo, da je Palladio naštel 11 stopnic, Carli jih sploh ne omenja, Kandier pa je določil samo 7 stopnic, kot jih poznamo tudi danes. Sedem stopnic je narisal tudi Pa-van. Kako pa je bilo zares z rimskimi stopnicami, piše Vitruvij (L. III, C. IV, 4). S svojim Rilievom je Pavan lepo osvetlil stare Palladianske načrte in dokumentiral današnje stanje puljskega templja. S tem je svoje delo opravil, naše delo pa se je v tej fazi šele začelo: namesto da bi vičentinske in beneške mere prevajali v centimetre in jih tako primerjali z metrskimi odmerki, smo raje Palladijeve, Carlijeve, Kandier j eve in naše današnje mere prevedli v rimske. Kajti »Mesurent cent fois le Parthénon avec des differences des quelques millimètres, à quoi nous servira cette compilation des documents, si nous n’en savons pas déduire le principe générateur des proportions?« Toda s prevajanjem starih mer v današnje metrske mere izgubimo izred oči čista številčna razmerja, ki določajo proporcije: »Quand on a inauguré le système métrique (ce dont nous n’avons garde de nous plaindre), on n’a pas supposé un instant que lo’n rendrait indéciphrable tout le système harmonique de l'ancienne architecture. Or, pour relever et comprendre les monuments grées, s’est avec le pied grèc qu’il les faut mesurer.« (Viollet-le-Duc, Dictionnaire Raisonné, VIII, Symmétrie.) Augusto v tempelj v Pulju je zgradil rimski arhitekt z rimskimi merami, torej ga merimo z enotami standardne rimske antropometrike (kvantitativna analiza). Tedaj se nam mere, tako komplicirane in polne metrskih decimalk, prikažejo kot enostavni mnogokratniki rimskega čevlja, koraka ali palca. Skupni imenovalci teh mnogokratnikov so enote, ki jih imenujemo moduli. Razmerja med modularnimi mnogokratniki, ki se ponavljajo, imenujemo proporcije (kvalitativna analiza). Naš cilj je tudi bil razumeti kompozi- Modularna kompozicija proporci], ki določajo lego, velikost in členitev Augu-stovega in Dianinega templja v Pulju, označene z modularnim ritmom v rimskih čevljih (1 pes = 29,57 cm). Osna širina (24') in višina templjev od tal (nekdanjih) do vrha izginulega akro-terija (54') je obratna aproksimacija razmerju ]/5. To isto razmerje je tudi med zunanjo osno razdaljo obeh templjev (5 X 24') in višino templja (54'). Ker gre za ponovitev istega razmerja, lahko govorimo o proporciji. Višina templja med členitvijo pedestala (angleško ogee) in vrhom kapitela (32') in polovično osno širino templja (12') je razmerje ]/7, kar je tudi odnos med zunanjo osno razdaljo templjev (10 X 12') in višino med profilacijo pedestala in vrhom pedi-menta (44'). Razmerje med isto višino (44') in polovično osno širino templja (12') je enako razmerju med zunanjo osno razdaljo obeh templjev (10 XJL2') in višino stebra s kapitelom in podstavkom do prve členitve (32'), ki znaša )/14. Tak tip proporcijske analogije imenujemo po Hambridgeu dinamična simetrija. Prikazan je tudi tloris Augustovega templja in gotske Mestne hiše, v katerega je vzidana hrbtna fasada, ki jo danes imenujemo Dianin tempelj, s kotami v centimetrih. 2260 5M24'_______54' _ 54' ~ M2^' 120'________54| _ 54' ~ 24' 2,22 - 2,25 -» -WŠ = 2,23 10M12' 32' _ "44' Mi2' ~ 120'________32_' 44' 12' = 2,76 - 2,66 -> -WT = 2,64 10M12'______«' ^ 32' ~ M12* * 120' 44' _ 32' 12' 3,75 ~ 3,64 -9 ■WÎ4 = 3,74 ■193'--------810 — 1320 cijo modularnih proporcij Augustovega templja v Pulju. Za ilustracijo tega naj zadostuje ena sama risba, ki prikazuje proporcijsko povezanost hrbtne fasade Augustovega templja z ustrezno fasado Dianinega templja, ki jo še vidimo, vzidano v gotsko Mestno hišo. Ta risba nam razkriva, da razdalja med obema templjema ni slučajna in da je njuna členitev pogojena z vsemi drugimi merami. Obenem nam razkriva, za koliko so od Rimljanov naprej nasuli teren pred templjem, in kako visoko so segale figure akroterija. Seveda, Pavan je nameraval izmeriti svoj tempelj in njegov Rilievo je zgledno delo. Njegov cilj pač ni bil kvalitativna analiza tempeljske kompozicije. Zdi se, da študij kompozicijskih zakonitosti in historične modularne koordinacije v Italiji ni v navadi. Bibliografija Vitruvius, De Architectura (translated by F. Granger, Loeb Classical Library, London 1962). A. Palladio, I Quattro Libri di Architettura (Venezia MDCCLXIX). Conte G. Carli, Delle Antichità Italiche (Milano MDCCLXXXVII). Notizie degli Scavi di Antichità 20 (1923). Violet-le-Duc, Dictionaire Raisonné de l’Architecture (A. Morel, Paris, MDCCCLXVI). G. Lugli, La Technica Edilizia Romana (Giovanni Bardi, Roma MCMLVII). Enciclopedia Italiana 28 (Roma 1935). KLINOPISNI DOKUMENTI V SLOVENIJE I AHARON KEMPINSKI Univerza, Tel Aviv SILVIN KOŠAK Univerza, Ljubljana Semeniška biblioteka v Ljubljani hrani glinasto ploščico z reliefom leva, opremljenim z napisom v klinopisu in v starohebrejski pisavi. Ploščica je dolga 10 cm, visoka 6,8 cm, debela pa 0,7 cm. Muzej ima v zvezi s tem tudi pismo z dne 16. 12. 1897, ki ga je poslal Dr. Atele, direktor »Tiroler Glasmalerei« v Innsbrucku, prelatu prof. Jožefu Smrekarju, tedaj predsedniku Društva za krščansko umetnost v Ljubljani.1 V njem navaja, da je bila ploščica izžagana iz razvalin nekega templja v Ke-raku ob južni obali Mrtvega morja. V Evropo jo je prinesel neki Švicar, zaposlen pri sirijski železnici. Duplikat ploščice, podarjen prof. Albertu Kühnu, hrani samostanski muzej Einsiedeln v Švici. Relief je očiten ponaredek iz vala tako imenovanih »moabitskih« falsi-fikatov.2 Za ponaredbo govorijo v prvi vrsti arheološki kriteriji. Relief leva je posnet po asirskih bronastih utežeh v obliki leva iz 7. st. pr. n. št. Podobne uteži so bile razširjene tudi pri Perzijcih in v Palestini;3 zelo lep primerek hrani Britanski muzej z izkopavanj v Kalakhu.4 Da je imel ponarejevalec pred seboj utež, je razvidno z lonca, ki ga ima lev na hrbtu. Na reliefu je popolnoma odveč, medtem ko je pri uteži rabil kot ročaj. Podobno je tudi s podstavkom, na katerem lev leži. Predloga je imela bržčas na sebi asirski napis v klinopisu. Ponarejevalcu se ni zdelo vredno truda, da bi ga natančno prepisal, zato je uporabil samo nekaj kombinacij klinov, ki ničesar ne pomenijo. Med popotniki, ki so ob koncu 19. st. ljubiteljsko kupovali »pristne izkopanine«, ni bilo računati s poznavalci. Ker pa je ponarejevalec želel prodati relief kot »moabitico«, ki je bila ta čas v modi, je dodal še hebrejski napis. Pri tem seveda ni pomislil, da na celotnem področju Sirije in Palestine ni nobene klinopisno-hebrejske bilingve. V tretji vrsti napisa raz- 1 J. Smrekar, Poročilo, v: Drugo iz- - W. F. Albright, The Archaeology vestje »Društva za krščansko umetnost« of Palestine (I9601) 27. v Ljubljani (1898) 4. 3 CIS II 1, št. 108. 4 Ene. Biblica D, str. 874 d. »Klinopisna« glinasta ploščica, hranjena v Ljubljani »Cuneiform« tablet, Ljubljana ločno vidimo, kako prehaja klinopis v alfabet: črki s, b in še ena, ki je nečitljiva. Sam hebrejski napis se glasi: mnh mik »kraljevska mina«; ponarejevalec je pozabil, da je napis, ki je primeren za utež, povsem nefunkcionalen, če ga prepiše na relief. Poleg tega je tudi slovnično nepravilen, saj bi bil moral uporabiti status constructus (genetivno zvezo) mnt mik. Črke na hebrejskem napisu so dobro posnete z moabitske stele kralja Meše (ca. 850 pr. n. š.), ki so jo odkrili leta 1868, in ki je sprožila veliko zanimanja za »moabitico«. Prim. mik Mš’ v 1. vrsti stele, medtem ko najdemo črki n in h v vrstah 2 in 3—4.B Lahkoverni kupec je nasedel tudi podatku, da je ploščica izžagana iz templja v Keraku, kjer pa stojijo v resnici samo razvaline križarske trdnjave. Čeprav je relief semeniške biblioteke v Ljubljani le ponaredek, je vendarle metodološko zanimiv, saj lahko na takih predmetih najlaže preverjamo svoje kriterije za klasifikacijo arheoloških in filoloških objektov, obenem pa je prikupna priča miselnosti ob koncu 19. st, ko se je ob senzacionalnih arheoloških odkritjih nenadoma povečalo zanimanje javnosti za kulturo starega vzhoda. Cuneiform documents in Slovenia, I The theological library in Ljubljana owns a clay tablet depicting a lion in relief, with an inscription in cuneiform and ancient Hebrew (10 cm X 6,8 cm X 0,7 cm). It was brought to Ljubljana in the 19th century, supposedly taken from a »temple in Kerak on the southern shore of the Dead Sea«. Another copy of the same tablet is kept in the museum of the Einsiedeln monastery (Switzerland). The tablet belongs to the so-called »moabitica« forgeries and is copied from an Assyrian bronze weight. The most obvious proofs of forgery are the handle on the lion’s back and the base on which it stands, which have a function on a weight but are pointless on the relief. The cuneiform signs are very well copied from the »Mesha Stele«. The Hebrew inscription reads mnh mlk »Royal Mina« which would belong only on a weight. There are, besides, no known Near Eastern texts with bilingual cuneiform and Hebrew inscriptions. The place of origin is also incorrect as only the ruins of an old crusaders’ fortress are known in Kerak. 6 W. F. Albright, o. c., fig. 39. IN MEMORIAM MILKO KOS (1892—1972) V začetku dvainsedemdesete pomladi tega stoletja je preminil profesor Kos, ki je v Arheološkem vestniku s prispevki le malo sodeloval — pravzaprav samo ob kolokviju o zgodnjem srednjem veku v Vzhodnih Alpah, ki smo ga imeli leta 1969 v Kranju — vselej je bil preveč zaposlen in nemara smo premalo intenzivno vztrajali — pač pa je naše glasilo naklonjeno podpiral, pazljivo zasledoval njegov razvoj, se večkrat o njem na prijeten način kritično izražal in se veselil vsake nove številke. Kot predstojnik Inštituta za zgodovino je bil ves čas tudi glavni nadzornik revije kot seveda tudi arheološke sekcije. S sodelavci je bil v individualnem in toplem kontaktu, posebej če so se njihova raziskovanja bližala njegovi interesni sferi. V takih primerih smo ga često sami iskali, da bi slišali njegovo besedo, mnenje ali pa vsaj spodbudo. Kljub zaposlenosti, ki je bila pogosto takšna, da nas je bolelo, koliko časa žrtvuje za organizacijsko delo in za reševanje najrazličnejših, tudi naših problemov, časa, ki ga je pisec velikih del kot so Zgodovina Slovencev (1933, 1955) ali topografije srednjeveške Ljubljane (1955) jemal svojemu lastnemu delu, daleč važnejšemu ne le za strokovnjake, ampak tudi za Slovence kot narod. Mislim predvsem na historični topografski leksikon, ki ga na žalost ni mogel končati, ki pa ga je že v kartoteki nesebično in rad dajal vsem na razpolago in na vpogled, kadar so ga potrebovali. Povezava med arheologijo, med arheološkim raziskovalnim delom in njegovim je bila vselej tesna. Daleč pred nami se je zavedal, kakšne osnove mora dajati arheologija za studij o začetkih Slovanstva v vzhodnoalpskem prostoru. Pa ne le arheologija o starih Slovanih, posebej važna se mu je zdela tudi arheologija kasne antike, ki je pri nas še v povojih, in je zato ni mogel kaj prida vrednotiti na začetnih straneh svoje Zgodovine Slovencev. Ker se je zavedal te pomanjkljivosti, se je sam spuščal na to področje, za kar mu je veda hvaležna, mi pa bomo še dolgo posegali po teh študijah in po gradivu nakopičenem v njem. Za arheologijo so delno pionirske delno spodbudne njegove historično-topografske studije in toponomastični prispevki, kot so Clnreine mons (GV 4 [1928] 115—118), Stari trg (ib. 5-6 [1930] 160—173), Vlahi (GMS 20 [1939] 226—235), Gradišče in Gradec (ib. 22 [1941] 116—124), Vojvoda in knez (ib. 24 [1943] 77—83) ali O prevzemu antičnih krajevnih imen (Serta Kazaroviana 1 [1950] 241—248), dalje, Pustota (Slavistična revija 3 [1950] 397—404), Cesta (Abramićev zbornik 2 [1954—1957] 169—174). Arheolog-historik pa bo vedno cenil predvsem studije k tako imenovani staroslovenski dobi, kot so O bolgarskem knezu Alcioku (Šišićev zbornik [1929] 251—258), Postanek in razvoj Kranjske (GZM 10 [1929] 21—39), posebej, K postanku slovenske zapadne meje (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 5-6 [1930] 333—375), K poročilu Pavla Diakona o Slovencih (ČZN 26 [1931] 202—216), Slovenska naselitev na Koroškem (GV 8 [1932] 101—142; Koroški zbornik [1946] 43—75), ter vrsta studij in analiz v zvezi s krogom Pribine, kneza Koclja in slovanskih apostolov. Drug konkretni doprinos k slovenski kulturi, k razvoju zgodovinske vede in njenemu razcvetu na tem prostoru je njegovo organizacijsko delo. Aktivno in z ljubeznijo ter s čutom dolžnosti je podpiral razvoj institucij, ki jo omogočajo, ohranjajo, razvijajo. Zgodovinsko društvo, Narodni muzej, Univerza z biblioteko in Akademija so torišča, na katerih je deloval. Povsod je opravljal svojo dolžnost, povsod je bil na mestu, povsod je njegova avtoriteta, ko je zaslovel, varovala pridobitve minulih generacij strokovnjakov in jim dodajala nove. Isto velja za pokrajinske in mestne muzeje, ki jih ima Slovenija. Njegovo' sodelovanje s strokovnimi kolegi doma in drugod je dajalo rezultate, ki so bili potrebni, zreli in pomembni. Kje so časi, ko smo ga kot gimnazijci spoštljivo spremljali s pogledom, kadar je stopal proti Narodnemu muzeju. Spoznali smo ga, kot gimnazijec spoznava narodne spomenike: slej ali prej ga je malone vsakomur izmed nas nekdo — morda oče — pokazal in nam povedal, da smo pravkar srečali avtorja Zgodovine Slovencev, editorja ter komentatorja Konverzije Bagoariorum et Carantanorum (1936), Brižinskih spomenikov (skupaj s Franom Ramovšem, 1937), vrste urbarjev (od 1939 dalje). Zgrešiti ga ni bilo več mogoče, ker je — da tako rečem — nekako žlahtno izstopal izmed ljudi, ki smo jih srečavali. In tako je njegova podoba postala sestavni člen našega predstavnega sveta. V lestvici človeških in znanstvenih vrednot visoko postavljena podoba, ki je z leti ni bilo treba — kot toliko drugih — prestaviti niže. Tudi za to smo mu hvaležni. In najbrže predvsem zaradi tega smo se do zadnjih let razveselili vsakokrat, kadarkoli in kjerkoli smo ga srečali. Pogosto se je kljub stotim skrbem in težavam, ki jih je imel, tudi sam navzel našega veselja in, če je tako naneslo, pri merlotu (ki ga je s šegavim ljudskoetimološkim prijemom včasih povezal s svojim imenom), pozabil na znanost, opomnil to in ono iz starih dni, iz svoje mladosti, ali povedal kaj o svojem očetu, ali pa za šalo preskušal, če še kaj vemo o katà triton trohaion. Mnogo bomo še študirali njegova dela, mnogokrat bomo citirali posamezna mesta iz njih. Ali bomo pomislili nanj, kadar bomo s Karavank gledali proti Gosposvetam? Vedno, kadar sem se z njim razgovarjal, sem imel občutek, da me je imel rad. Po obrambi doktorata — bil je zadnji, ki ga je kritično preverjal — mi je govoril posebej prisrčno in na koncu dejal: ‘Znanost nikdar ne stoji. Ali napreduje ali nazaduje. Iz nje ni poti nazaj. — Srečno!’ Profesor Kos, srečno tudi Vam. J. Sašel FRANCETU STELETU UREDNIKU V SPOMIN IN ZAHVALO (1886—1972) Kakor se vedi starinoslovje in zgodovina umetnosti stikata in včasih prelivata, tako je bil z arheologijo povezan profesor Stelè. Kot edini konservator v Sloveniji je med obema vojnama ne le po srcu in osebnem prijateljstvu, ki ga je vezalo na arheologe, sodeloval z muzeji in zasledoval izkopavanja, marveč je to nagnjenje gojil tudi po svoji dolžnosti. Podobno je bil v stikih z arheologijo pozneje kot univerzitetni profesor, saj so začetki evropske umetnosti v grških in rimskih plasteh, in mladika bizantinske umetnosti, ki je še 1000 let direktno ohranjala antično tradicijo, je bila v fazi renesanse cepljena in presajena na zahodnoevropsko vejo. S temi problemi se je ukvarjal njegov duh in zato vedno ostajal blizu arheologiji in arheologom. Posebej blizu še po upokojitvi, ko se je kot tajnik razreda za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti in kot načelnik Sekcije za zgodovino umetnosti, ki je s Sekcijo za arheologijo skupaj člen Instituta za zgodovino Slovencev, še tesneje in še bliže povezal s tem svetom. Spoznaval ga je nadrobno kot urednik Arheološkega vestnika in kot nestor in mentor, ki so ga v zvezi s prispevki ali problemi z meja obeh ved arheologi redno obiskovali in konsultirali. Še posebej mu je bil pri srcu razcvet izkopavanj, ki so zajemala zgodnjesrednjeveško dobo, in veselil se je ogromne množine novega staroslovanskega gradiva, saj je to edino materialno pričevanje, ki ga imamo za vzhodnoalpske Slovane in iz njega teče prejkone prema črta v romaniko in gotiko. Gotovo pa se je najbolj približalo njegovim interesom arheološko izkopavanje rimske nekropole v Šempetru. Z ekipo je od začetka (1952) prijateljsko in tesno reševal probleme rekonstrukcije in lociranja, posebej pa ga je seveda zanimala interpretacija in umetnostno-zgodovinska valorizacija teh nadpovprečno važnih izkopanin. Zato se je tudi trudil, da bi katalog gradiva izšel pri SAZU, česar usoda ni hotela. Ko je profesor Brodar odložil aktivne funkcije in se umaknil v zasluženo zatišje (v začetku leta 1972), je profesor Stelè rad in z določeno podjetnostjo prevzel dolžnost glavnega urednika Arheološkega vestnika. Vsi smo se ga veselili in posebej cenili njegove bogate izkušnje in avtoriteto tudi na tem področju. Gradivo pričujočega letnika, ki smo mu ga predložili, je izredno hitro obdelal in se nato spet predal svojemu studiju. Počitnice se še niso iztekle, ko nas je prizadelo dejstvo, da je omahnila izkušena in trdna roka, za katero smo upali, da bo vrsto let vodila krmilo našega čolniča. J. Sašel JOSEF DOBIÄS (1888—1972) Pot skozi življenje je Josef Dobias, upokojeni profesor Karlove univerze za zgodovino starega veka, dopolnil 20. januarja 1972 v Pragi, in vsej razumnosti in logiki nakljub zadal s tem bol v duši vsem, ki so ga osebno poznali. Srečal sem se z njim šele v njegovi starosti. Težko pa bi si bilo predstavljati, da bi imel v svoji mladosti kaj dosti drugačne duševne lastnosti. Vseh 15 let, kar sva si dopisovala ali se ob redkih srečanjih razgovarjala, je bil blag, skromen, vselej voljan pomagati, gotovo tudi v življenju sočloveku, predvsem pa v strokovnem svetu. Prijateljev je imel mnogo, ker je vsakogar očarala njegova prijetna dobrota, predvsem pa, ker so cenili njegovo pronicljivo studioznost in ta je bila dobro znana tudi tistim, ki ga osebno nikdar niso srečali. V pogovoru z menoj, Jugoslovanom, je rad obujal spomine na bivanje v predvojni — še idilični — Dalmaciji, se ves razživel ob toplih besedah o našem morju in si želel peljati ženo in sodelavko Boženo še enkrat poslušat melodiozno valovanje morja in gledat galeba, ki leti v večnost plavih nebes. Josef Dobiaš se je rodil 26. septembra 1888 v mestecu Pelhrimov, ki ga je vse življenje otroško ljubil in do najmanjših podrobnosti poznal njegovo zgodovino, ki jo je tudi vse življenje pisal. Tu je končal gimnazijo. Filozofsko fakulteto je dovršil v Pragi, kjer je 1911. doktoriral, 1920. se je habilitiral in postal 1924. izredni, 1929. redni profesor zgodovine starega veka in tej vedi posvetil vse svoje življenje. Njegovo uspešno delo ga je privedlo v članstvo Češke akademije znanosti in umetnosti, v kateri je bil leta 1952 imenovan za akademika. Njegova dela — mejniki so sledeča. Syrsky prokonsulât M. Calpurnia Bibula v letech 51-50 pf. Kr. (Praha 1923). Dëjiny fîmské provincie syrské, I: Do oddëleni Judaie od Syrie (Praha 1924). Studie k Appianovš knize lllyrské (Praha 1929). Vseobecny dëjepis pro vissi tfidy škol stfednich (Praha 1932). Il limes Romano nelle terre della Repubblica Cecoslovaca ed i tentativi di portare le frontiere dell’ Impero sui monti Sudeti e Carpati (Istituto di studi romani, Quaderni dellTmpero, II 8, Roma 1938). Dëjepisectvi starovëké (Praha 1948). Dëjiny ceskoslovenského üzemi pred vystoupenim Slovanu (Praha 1964). Poleg vzgojnega dela se je torej — kot je tudi iz magistralnih del razvidno — nekaj časa posvečal studiju Bližnjega vzhoda (knjiga o sirski zgodovini ima še vedno svoje visoko mesto, žal je zaradi jezikovnih težav vse premalo poznana), in se pozneje orientiral na Balkan, ki se mu je posvečal do konca. Jasno, da je bil pri tem navezan močno tudi na jugoslovansko literaturo, na jugoslovanske kolege in na to deželo samo, katere gozdovi pokrivajo nekdanji Ilirik, tako usoden za zgodovino Rima, tako usodepoln za srednji vek Evrope. Njegove studije k Appijanovi knjigi o Ilirih ohranjajo vso ceno še nadalje, kot se prepriča lahko vsakdo, ki pogleda v naj novejše strokovno pisanje. Zadnja od naštetih knjig pa je stalna spremljevalka vsakogar, ki proučuje Bal- Optamus cuncti sit tibi terra levis kan, kajti njemu je v prvi vrsti posvečena, saj je umljivo, da ni mogoče pisati zgodovine češko-slovenskega prostora v starem veku brez poznavanja Ilirika v najširšem smislu besede. Važno se mi zdi evidentirati tudi vrsto njegovih analitičnih prispevkov, mimo katerih pogosto ne moremo, če se poglobljeno lotevamo problematike iz tega geografskega kroga, predvsem v zgodnji antiki, kot se je pietetno spomnil tudi Sir Ronald Syme v predgovoru k svoji zbirki studij, Danubian Papers (1971), nanašajočih se na Ilirik. Mimo drugih, ki si jih je potrebno poiskati v ustreznih bibliografijah, naj omenim tiste, ki so tudi za nas pomembni. Expeditio Germanica secunda et tertia, Mélanges Vâclav Novotny (1929) 13—36. Ke stykum zadunajskÿch Germânu s riši rimskou, Pekafùv sbornik I (1930) 6—20. K chronologii t. reč. vâlek Markomanskÿch, Mélanges J. V. Šimdk (1930) 21—38. Le monnayage de l’empereur Marc-Aurèle et les bas-reliefs historiques contemporains, Revue numismatique4 35 (1932) 127—172. The expedition of M. Vinicius, cos 19 B. C., Eunomia 1 (1939) 47—81. Noch einmal zum Elogium von Tusculum (ILS 8965), Eunomia, Ephemeridis Listy filologické supplementum I 1 (1957) 8-10. Novÿ napis ze Zany (Diana Veteranorum) a rimskÿ nâpis na skâle tren-cinské (CIL III 13439 = ILS 9122), Listy filologické 80 (1957) 179—196. La seconda spedizione germanica degli imperatori Marco e Commodo alla luce delle iscrizioni, Atti del terzo Congresso internazionale di epigrafia greca e latina (1959) 3—14. King Maroboduus as a politician, Klio 37 (1959) 155—166. Zwei missverstandene Quellen zur Geschichte der Donausweben, Historica 3 (1961) 35—55. Les problèmes chronologiques de la colonne de Marc Aurèle à Rome, Charisteria Francisco Novotny oblata (Brno 1962) 161—174. Rom und die Völker jenseits der mittleren Donau, Corolla memoriae Erich Swoboda dedicata (Graz-Köln 1966) 115—125. Dobias je torej z nami, nas spremlja in nam pomaga pri študiju, le v Pragi ni več milega prijatelja. Prišel je čas, da se moško poslovimo od njega in se veselimo, ker je za znanost, za domovino, za nas opravil toliko dela. J. Sašel - . . #?ä - ' vWiv - . V' : . :-:V ? . S’i- • . ■ . ;■< ÿâUï ck -ÿ;■ ■ ■ . ■ ■ ' ;■ : r ; ï-vi i-A. ■ . . ■ . - . ■ / : ■■ pt KNJIŽNA POROČILA - BOOK REVIEWS STO LET HRVAŠKEGA MUZEJSKEGA GLASILA Znanstveni svet je na vestnik Arheološkega muzeja v Zagrebu zelo navezan. Kljub slabim lastnostim, ki jih vsaka revija kaže, je opravljal svojo nalogo vzorno, lahko rečemo kar spočetka, ko se je imenoval: Viestnik Narodnoga zemaljskoga muzeja u Zagrebu ([1] 1870 ter 2, 1876) in takoj nato: Viestnik Hrvatskoga arkeologičkoga družtva (izhajal letno od 1, 1879 do 14, 1892); obe seriji je urejeval Šime Ljubič. Na prostoru, kjer živimo, je bila naloga tovrstnih revij zlasti v preteklosti težavna. Morale so biti široko odprte paralelnim vedam, morale so delovati poudarjeno prosvetno-vzgojno. Kulturno-historična zaostalost ljudstev na Balkanu je v primeri z Evropo velikanska, saj pomena spomenikov minulosti, historičnih dokumentov (da ostanem zgolj pri elementarnem) v teh področjih večkrat celo humanistično izobraženi ljudje še danes ne dojemajo. Profesor Josip Brunšmid (1854—1936), ki je prevzel vodstvo nove serije glasila: Viestnik Hrvatskoga arheološkoga društva (1, 1895 — 14, 1915/19, nato od 15, 1928 do 22/23, 1941/42 Viktor Hoffiller; od 2. letnika dalje v naslovu modifikacija: Vjesnik, ki poslej ostane), je to nalogo opravljal z zavestjo odgovornosti in odlično. Sam je bil eden najboljših arheologov, kar so jih južni Slovani imeli. Njegovi sestavki, ki jih strokovnjak še vedno s pridom uporablja, so vse premalo študijski vzor današnjemu študentu. Ne da bi se izneverila tradiciji svojega slovesa, je revija dočakala redek jubilej, saj je pravkar praznovala stoletnico ustanovitve. Upajmo le, da ji bo naklonjena usoda v bodoče zagotovila 'bolj redno izhajanje, ker je od osvoboditve do danes izšel šele 4. letnik (1, 1958 in 2, 1961 je uredil M. Gorenc, 3, 1968 in 4, 1970 pa D. Rendič-Miočevič). Stoletnice se redakcija spominja s kratkim uvodom, v katerem pogrešamo historiata in kratkega vrednotenja dosedanjih letnikov, in daje faksimile čelne platnice prvega — in, kot piše, edinega •—• letnika. Naj ob tej priliki opozorim, da hrani Biblioteka Narodnega muzeja v Ljubljani tudi drugi letnik (1876) te revije, ki ga redakcija očitno več ne notira. Jubilejni letnik sam je vsebinsko pester; snov prispevkov je zanimiva in vredna, da se naši arheologi z njo seznanijo. Ksenija Vinski-Gasparini (3—12) detajlno analitično obravnava železnodobni meč tipa Mörigen (Ha C 1) s konca 8. stoletja pred n. e., najdenega pri Draganiču (S od Karlovca), ter ugotavlja, da ga je po vsej priliki zaneslo tja z Dolenjske. Zanimivo bi bilo vedeti, kako so potekali ti premiki in prenosi in predvsem, kje so bila njih glavna pota. France S taré se obširno (13—30) ukvarja z »upodobitvijo rojstva« na pektoralu iz Ulake na Notranjskem, arheološka provenienca pa ni precizirana. Članek je skrbno sestavljen, bogato in lepo ilustriran, analize prodirajo predvsem v idejni in umetnooblikovalni svet, s prevelikim težiščem na formalnem in s premajhnim na historičnem kontekstu, ki za obravnavano dobo ni preskop. Gre za prehod iz poznega halštata v zgodnji laten, vendar avtor nikjer kratko in jasno tega ne izrazi, kar je značilno za umetnostnozgodovinski in obrtno-konstrukcijski prijem, ki mu je zapadel. Interpretacijsko ne prepriča; ne morem se strinjati niti z Japodi na Notranjskem niti z iliro-keltsko simbiozo v umetnostnem odrazu. Duje Rendić-Miočević obravnava štiri nove koščke lumbardske psefizme (31—44), ki jih je Frano Kršinić-Šove (119—120) našel 1967 v helenistični cisterni, v katere območju je od 1877 dalje bilo najdenih deset že prej znanih fragmentov omenjene psefizme (glej J. Brunšmid, Die Inschriften und Münzen der griechischen Städte Dalmatiens [Wien 1898] 6). Rendić-Miočević prinaša tudi bibliografski pregled in onomastikon v celotnem napisu omenjenih kolonistov. Tekst je iz prve polovice 3. stoletja pred n. š. in spada med vire, ki osvetljujejo v toliko detajlih in problemih sporno grško kolonizacijsko delo na Jadranu (prim. sedaj tudi L. Braccesi, Grecità Adriatica [Bologna, 1971] ter V. P. Jailenko, VDI 1971, št. 2, str. 9, delno s svojskimi pogledi). Vsekakor je pomembno, kar avtor prepričljivo ugotavlja, da se tekst nanaša na novo mesto, ki je tod nekje moralo biti ustanovljeno in ki je po vsej priliki imelo na polotoku Koludrt (na prostoru Gradina) kultni prostor, vezan na izvir žive vode. Zdenko Vinski (45—92) obravnava problem obstoja delavnic staro-hrvaškega nakita v Sisku. Študija spada med najpomembnejše za zgodnje-srednjeveško zgodovino Siska in za staroslovansko obdobje vseh teh predelov. Iz članka jasno izhaja, da se uvršča mesto med redka na Balkanu, katerih poselitvena kontinuiteta od antike do danes ni sporna; bilo je najsevernejši eksponent Mediterana v zgodnjem in visokem srednjem veku na zahodu Balkana. Tem mučneje občuti znanost, da ogromne količine arheološkega gradiva v zagrebškem muzeju niso objavljene in da v Sisku do danes ni bilo sistematičnih izkopavanj in raziskovanj. Ružica Drechsler-Bižić (93—110) obravnava z arheološkega vidika Cerovačko Donjo Spiljo (pri mestu Gračac v Liki), v kateri je poselitev spričana za obdobje starejše železne dobe (Ha B). Najdišče je v centru dokaj nesporno ugotovljenega japodskega teritorija, ki ga delno ponazarja tudi važna karta na str. 107. Dalje poroča (111—118) o zaščitnih izkopavanjih jame Golubi-njače pri Kosinju (Senj), v kateri so bila z vidika materialne kulture — s prekinitvami — zastopana obdobja od neolitika do slovanske naselitve. Branka Vikić-Belančić in Marcel Gorenc dajeta vestno in detajlno dokumentirano poročilo o rimskem kopališčnem kompleksu v Varaždinskih Toplicah (121—158), ki je obstajal, mnogokrat prezidan in dopolnjevan, nekaj stoletij (o tem, kdaj je doživelo zadnjo fazo, nikjer ne govorita). Pogrešamo predvsem epigrafskih tekstov, ki so prav za ta izkopavanja tako pomembni. Branka Vikić-Belančić (159—176) poroča o prvih sondažah v Vin-kovcih (1966). Upajmo, da se bodo sondiranja oziroma izkopavanja nadaljevala, ker so sama na sebi obetajoča in ker Cibalae za znanost z arheološko-topograf-skega vidika skoraj še nič ne predstavljajo. Vse, kar vemo o njih, posredujeta zgodovina in epigrafika (prim. J. Brunšmid, Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva NS 7 [1902] 117). Tako nam vestnik Arheološkega muzeja v Zagrebu oh stoletnici s krogom svojih sodelavcev in kvaliteto njihovih prispevkov zbuja upanje, da bo še dolgo ostal zvest svojemu poslanstvu; to je iskrena želja in voščilo slovenskih arheologov. J. ŠSašel Bibliografija radova nastavnika i suradnika, Filozofski fakultet u Zadru, Posebna izdanja, sv. 1, Zadar 1970, 8°, 157 str. Filozofska fakulteta v Zadru je izdala bibliografijo svojih nastavljencev, na katero opozarjam, ker lahko dobro služi za evidentiranje del naslednjih arheologov, .klasičnih filologov in historikov: Stjepan Antoljak, Branimir Ga-b r i č e v i č , Branimir Glaviči č, Miroslav Kravar, Petar L irs i č a r , Julijan Medini, Ivo Petricioli, Mate S u i č. Bibliografija je izšla kot 1. knjiga nove serije Posebna izdanja in nas pravzaprav presenetila. Marsikdo bi utegnil vprašati, ali je tako delo v tem okviru in za tako majhne ustanove potrebno. Da lahko na to vprašanje odgovorimo, moramo vedeti, kako in kje lahko sicer evidentiramo dela, npr. navedenih strokovnjakov. Predvsem v jugoslovanski mesečni bibliografiji, dalje, generalno in letno v arheološki reviji Starinar, evidenco za Dalmacijo pa skuša dajati Vi-jestnik za arheologiju i historiju dalmatinsku (navedeni se ukvarjajo pretežno z Dalmacijo). Evidentiranje po mesečnih bibliografijah je dokaj zamudno in razdrobljeno delo; tudi generalne letne bibliografije v Starinarju — ki, mimogrede povedano, izhajajo z dokajšnjo zamudo — dajejo le sprotno sliko za eno leto. Torej povsem enostavno evidentiranje pri nas ni zasnovano, zato moramo biti univerzi še hvaležni, da je izdala ta material, čeprav bi stvari še mnogo bolj koristilo, ko bi dodala tudi bibliografijo muzejskih strokovnjakov, ki so v isti hiši in ki najtesneje sodelujejo z arheološko-historičnimi skupinami fakultete (nič pa ne bi škodilo, če bi priključila še arhiv in spomeniški urad). Menim tudi, da bi tako delce bolj spadalo v kako strokovno glasilo kot v serijo. J. Sašel Maria Diószegi, Geschichtsforschung an der Universität zu Budapest 1945—1970 (Annales universitatis scientiarum Budapestinensis de Rolando Eöt-vös nominatae, sectio historica, tomus XII), 1971, 8fl, 203 str. Delo j e kombinirana in tematsko razporejena bio- in bibliografija univerzitetnih nastavljencev od leta 1945 do 1970 z dolgo vrsto za arheologa, klasičnega filologa in historika starega in srednjega veka tako važnih imen kot so Andrâs Alf oidi, Géza Alföldy, Jânos Banner, Istvän Bòna, Istvân B o r -z s â k, Gizalla E r d é 1 y i, Istvân Hahn, Jânos Harmatta, Margit Kanozsay, Andrâs Môcsy, Gyula Moravcsik, Zoltân Oroszlân, Arpâd Szabó, Imre Trencsényi-Waldapfel, Laszlo Y â r a d y (pri tem nisem sistematično naštel vseh, ki so za te študije pomembni!). Delo obsega 2018 bibliografskih enot. Posebej pa je dodan še pregled univerzitetnih doktoratov. V uvodu je podan pregled podobnih oziroma analognih bibliografij, ki so bile pred to izdelane, tudi za druga madžarska vseučilišča. Zelo zanimiv je kratek historiat univerze same, njene členitve in akademskih stopenj nastav-ljencev. Knjižica ima vsestranski pomen, ne nazadnje s tematsko grupacijo svetovne zgodovine, ki je zelo praktično in dokaj detajlno razčlenjena in predložena v luči dela nastavljencev te velike univerze, ustanovljene leta 1635. J. Sašel O. Kleemann, E. Mioser, F. B. Naber, H. Schnitzler: Zeitschrif-ten-V erzeichnis des Instituts für Vor-unđ Frühgeschichte der Rheinischen Friedrich-Wilhelm-Universität Bonn (= Bonner Hefte zur Vorgeschichte 1 [1971]), veliki 8°, 100 str., šapirografirano. Publikacija je orientacijski priročnik za revialni tisk s pretežno prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško tematiko, važna predvsem za Nemce, ki si z njeno pomočjo medbibliotečno lahko izposojajo tudi težje dostopna dela. Kot pregled služi tudi nam. Predvsem pa je ob tem delu zanimivo opazovati, kako resno jemlje organsko izpopolnjevanje strokovne biblioteke tujec ter uživa pri tem podporo političnih činiteljev. Kako daleč smo še mi od tega kulturnega nivoja na politični ravni! Posledica je, da smo na repu Evrope zaradi nekaj dinarjev, ki v knjižnico vloženi pomenijo — vsaj doslej in po našem pojmovanju (ki ga očividno ne delijo vsi) — vselej večanje narodnega bogastva in nujno potrebno ustvarjanje potencialne možnosti za bodoči razvoj v določenih strokah. Institut je bil ustanovljen 1938. Ob koncu vojne je revialni tisk v njegovi biblioteki štel 3500 zvezkov, 1971 jih je imel 15.000, kar je gotovo zelo mnogo, če pomislimo, da je ozko specializiran. Na- bave so koordinirane z veliko biblioteko Renskega deželnega muzeja. Vsega skupaj ima biblioteka 434 revij, od tega jih je — to je vzgledno! — 237 v kompletih, vsebovana so tudi nekatera jugoslovanska glasila (mednje je zašel tudi jeseniški Železar). Od tujih revij imajo največ francoskih, ki jih je 56, dalje 40 poljskih. Ostale države so zastopane z manjšim številom. J. Sašel Joan Liversidge, Britain in the Roman Empire, Routledge and Kegan Paul, London 1968, vel. 8», 526 str., 187 il. v tekstu in 60 na tablah. Britaniji v rimski dobi je bilo posvečenih toliko in s tako različnih vidikov napisanih del kot malokateri rimski provinci. Avtorica knjige, katere prikaz naj podam, nam v uvodu pojasni, zakaj se je odločila dodati še svojo knjigo tej obsežni literaturi, ki je sicer razvidna iz bibliografije na koncu, v kateri pa ni še upoštevano zadnje in sedaj najvažnejše in najizčrpnejše delo, ki je izšlo malo pred njeno knjigo kot 1. zvezek pred nekaj leti zasnovane serije ‘Rimske province’, namreč Frere, Britannia. Avtoričin namen je bil podati opis civilnega vsakdanjega življenja Britancev, kakor so ga živeli ob postopni romanizaciji, in to z vseh, predvsem še tistih vidikov, ki niso bili doslej dovolj upoštevani. Da bi bila slika življenja v rimski Britaniji čimbolj popolna, vsestranska in živa, se je avtorica odločila, da poleg napisov, pisanih virov in zlasti domačega arheološkega gradiva pritegne še komparativno gradivo iz drugih zahodnih rimskih provinc, predvsem pa iz same Italije, in tako še s paralelami osvetli mestno in podeželsko življenje v Britaniji. Dalje nas v uvodu prav na kratko seznani z obdobji od prve poselitve otoka v kameni dobi do tedaj, ko so otok naseljevala plemena s svojimi kralji, utrdbami, last- nim denarjem, skratka do časa, tik pred rimsko okupacijo. Prihod Rimljanov leta 43 n. š. zaključi uvodno poglavje. V naslednjem poglavju (z uvodnim jih knjiga obsega 16) nam J. L. pokaže reakcijo britanskih plemen in razmere, ki jih je ustvarila nova situacija; odpor, na katerega so Rimljani naleteli ob uvajanju svoje administracije in ustanavljanju prvih naselij. V treh poglavjih, ki sledijo, se bralec seznanja z razvojem mestnega življenja. V njih je opisan mestni obrambni sistem, javne stavbe, kopališča, privatna stanovanja, trgovine, skladišča itd., vse s podrobnim inventarjem. Posebno poglavje je posvečeno družinskemu življenju, drugo zopet obrtništvu in trgovanju, tudi poljedelstvo je podrobno obravnavano. S podeželskimi dvorci se avtorica ukvarja v dveh izčrpnih poglavjih. Spoznamo jih natančno od zunaj in znotraj in prav tako se seznanimo z življenjem v njih. Komplicirani sistem rimske administracije in dokaj visoka kulturna in civilizacijska stopnja sta zahtevala, kot izvemo v naslednjih poglavjih, določeno vzgojo in izobrazbo. Pravo je veljalo za najpomembnejši poklic, medicina pa je bila še precej tesno povezana z religijo. Posebno poglavje govori o možnosti zabave, ki so jo nudila prebivalcem gledališča, amfiteatri in razne igre. V poglavju ‘Promet in prometna sredstva’ začudeni preberemo', da je rimska vojna mornarica prevzela tip ladje (imenovan navis Liburna), ki naj bi ga bili uporabljali ‘Jugoslav pirates’, in med drugimi naj bi bili moštvo na rimskih ladjah tudi Slovani (sic). Zadnji dve poglavji govorita o veri in kultih, pogrebnih običajih ter predstavah o posmrtnem življenju. V knjigi je zbrano presenetljivo veliko število podatkov in je zato vsestransko poučna, zlasti za začetnika arheologa, ki se lahko tu seznani z mnogimi za študij provincialnega življenja v antiki zelo koristnimi podrobnostmi. Številne risbe, ki tekst sproti obilno ilustrirajo, skoraj vse predstavljajo britanski material in, čeprav večinoma niso posebno lepo izdelane, so vsekakor zelo zgovorne in koristne. Prav tako praktična je tudi kronološka tabela, na začetku knjige. Gotovo pa bi bil zaželen večji in boljši zemljevid rimske Britanije. Knjigo zaključuje poleg bibliografije dokaj obsežen indeks in vrsta dobro izbranih in kvalitetnih fotografij. M. Šašel Antike Gemmen in deutschen Sammlungen: Band I: Staatliche Münzsammlung München, Teil 1 : Griechische Gemmen von minoischer Zeit bis zum späten Hellenismus, pripravila Elfriede Brandt. Prestel Verlag, München 1968 (112 + 68). V uvodni besedi k celotnem delu je K. Bitte! orisal nastajanje zamisli o publiciranju antičnih gern iz vseh nemških zbirk. Na pobudo dr. Coenena so 1. 1964 sodelavci münchenske Staatliche Münzsammlung skupaj z Nemškim arheološkim inštitutom in s podporo sklada F. Thyssena sklenili izdati antične geme in steklene paste iz te zbirke. Kasneje so pridobili za sodelovanje še druge muzeje in tako bo v bližnji prihodnosti objavljen material iz zbirk v Berlinu, Hamburgu, Braunschweigu, Göttingenu, Hannovru in Kasslu. »Predgovore« k temu delu je napisalo več avtorjev. P. Grotemeyer je podal oris, kako je prišlo do izdaje te knjige. S posmrtnim volilom münchenskega arheologa P. Arndt a je münchenska zbirka antičnih gem dobila mednaroden pomen (vse geme objavljene v tem delu so iz Arndtove zapuščine). Nadalje se zahvaljuje vsem, ki so kakorkoli prispevali k temu delu. O zgodovini zbirke gem v Staatliche Münzsammlung je pisal H. Küthmann. Ta zbirka je zelo boga- ta obsega prek 1800 antičnih primerkov gem in prav toliko iz steklene paste ter čez 1600 gem in kamej iz poantičnega obdobja, med njimi precej iz karolinškega in staufovskega časa kakor tudi pomembna gomjeirtalska dela 16. stoletja. S takim bogastvom rezljanega žlahtnega kamenja si je pridobila ta zbirka internacionalno veljavo. Pred katalogom je še popis skrajšane literature, ki je zajeta v odstavku Archäologische Bibliographie. Katalog grških gem, ki ga je pripravila E. Brandt, zajema čas od minojske-ga obdobja do poznega helenizma (1. stol. pr. n. š.); razdeljen pa je na: mi-nojsko-mikenske geme, grško-geometrij-ske, grško-arhajske geme in steklene paste, grško-feničanske, grško-perzijske, klasično-grške ter geme in paste iz helenističnega časa. Vsega skupaj je opisanih 631 gem. Opis je podan takole: vrsta minerala, fizičen opis predmeta, po možnosti najdišče oz. način pridobitve, mere, datacije, opis motiva ali scene, ob koncu pa primerjalna literatura. Tabele — 68 jih je — so izdelane v jasni črno-beli fotografiji. Na koncu knjige je abecedni seznam najdišč ter stvarno kazalo. Zastavljeno delo je koristen in pomemben prispevek k vrsti že izdanih katalogov, predvsem švicarskih in angleških zbirk. Od Furtwänglerja dalje vlada za antične geme in kamej e tudi vse večje strokovno zanimanje, saj je rezljano žlahtno kamenje nekaj najlepšega in privlačnega, kar se nam je ohranilo od drobnega umetnostnega ustvarjanja antičnega časa. Umetnost rezljanja kamej in gem, ki je dosegla svoj višek v Grčiji v poznoarhajski dobi in helenizmu, v Rimu pa ob prehodu iz republike v cesarstvo, je preživela srednji vek in je v renesansi zopet inspirirala rezalce kamenja. I. Ra jterič-Sivec Erwin Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayem, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte, Band 14, Veröffentlichungen der Kommission zur archäologischen Erforschung des spätrömischen Raetien, Band 8, München 1971. Delo obsega 270 strani, 61 tabel v tekstu, 57 ob koncu knjige ter 2 zemljevida. Sestoji iz predgovora, uvoda, pregleda zgodovine raziskav provincialne arheologije na Bavarskem ter glavnega dela »grobišča«, seznam najdišč, kataloga in tabel. V rimskem času je južna Bavarska sodila deloma v provinco Raetio II. deloma pa v Norik. Delo zajema časovni oziroma historični okvir od padca limesa 259—60 do dogodkov 1. 401 oz. 406, ko je ob vdoru Gotov konec rimske vladavine na tem ozemlju. Ker je celotno kronologijo Bavarske nemogoče analizirati in utemeljiti na inventarju iz relativno majhnega števila grobnih celot (okoli 110), se je avtor naslanjal tudi na izsledke iz madžarskih nekropol tega časa. Namen njegove disertacije je na osnovi grobnih celot detajlneje kronološko opredeliti drobne najdbe 4. stoletja. V poglavju o proučevanju rimskih spomenikov na Bavarskem avtor našteva vse, ki so se ukvarjali z rimsko provincialno arheologijo ' od humanizma (Aventinus, Peutinger) pa do 1. 1958, ko je bila ustanovljena komisija za arheološka raziskovanja poznoantične Raetie. Najbolj je obširno poglavje o grobiščih (od str. 17—192), kjer ob nekropolah analizira vse grobne pridatke. Na južnem Bavarskem so poznoantična grobišča zgoščena v dolini Lecha, na južni terasi Donave, v okolici Münchna in v ozkem pasu med Ammerskim, Starmbergerskim in Chiemskim jezerom ter Salzachom. Keller v uvodnem delu k temu poglavju razlaga topografijo, navaja važnejše naselbine in utrjene postojanke v bližini grobišč, naravne in umetno narejene prometne zveze; k temu so priloženi zemlje- vidi. Do danes je poznanih okoli 80 poznoantičnih nekropol. Ko govori o vrsti in načinu pokopa, ugotavlja, da so poznani le skeletni pokopi. Grobna jama je enostavno Vkopana, ni nikakršne grobne arhitekture, le včasih so obložene s kamnitimi ploščami. Večkrat so lahko ugotovili, da gre za pokop v krsti. Loči dve vrsti grobišč: nekropole v vrstah in v skupine formirane grobove. Orientacija grobov je vzhod—zahod. Najbolj obsežen sestavek v poglavju o grobiščih, grobni pridatki, je razdelil Keller v tri skupine: na tipični inventar moških grobov, karakteristične najdbe v ženskih grobovih in na pridatke, atipične za spol. K moškim pridatkom sodijo čebulaste fibule, obročaste, omega fibule, fibule z gumbom na loku, pasne garniture (iz brona: pasne spone z ovalnimi okovi, pasne spone s štirioglatimi okovi, pasni jezički v obliki srca, amfore itd.; iz železa: ledvičaste pasne spone, polkrožne, obročaste spone itd.), orožje, noži, torbice ob pasu, ostroge, pokopi konja. V ženskih grobovih 4. st. so najbolj pogosti pridatki, ki sodijo k nakitu (»diademi«, lasnice, uhani, raznovrstne perle, zapestnice, prstani) ter toaletni pribor in predmeti za vsakdanjo rabo, (ogledala, lesene skrinjice, koščeni glavniki, prstani, igle ter uteži). V moških in ženskih grobovih pa so bili še predmeti iz keramike, stekla in lojevca, novci, pincete, razni obročki, podkovani čevlji, živalske kosti itd. Ko analizira pridevke iz moških grobov, se avtor najdlje pomudi ob fibulah s čebulasto glavico. Našteje tipo-loško-kronološke ugotovitve raznih strokovnjakov (Behrensa, Belaeva, Kovrigo-ve, Kuchenbucha, Aberga, Buchema). Keller na podlagi prejšnjih razdelitev in s pomočjo analognega materiala iz Madžarske razdeli čebulaste fibule v šest tipov, ki časovno segajo od leta 290 tja v prvo polovico 5. stol. Na tem ozemlju se pasne garniture pojavijo že v kon-stantinskem času. To so železne pasne spone in bronaste z živalsko glavo (morda germanski element). Specifično provincialno rimske oblike so pasne spone z ovalnimi in štirikotnimi okovi in pasni jezički v obliki srca ali amfore iz sredine in 2. pol. 4. stol. Orožje je v tem času redek pridatek, kaže pa na germanski izvor pokopanega. Ob obravnavi inventarja v ženskih grobovih je precej pozornosti posvetil nakitu in je posamezne zvrsti razdelil v več skupin, tako npr. lasnice, uhane, perle. Kronološko so najbolj oprijemljive zapestnice, le-te iz gagata sodijo v konec 3. in začetek 4. stoletja. Od sredine 4. stol. do 1. 400 so v modi zapestnice z zaključki v obliki živalskih glav, bronaste trakaste ter koščene. Med pridatke, ki so bili v obojnih grobovih, sodi keramika. V pričujočem delu je razdeljena na terrò sigillato, sigilatne imitacije, črno glazirano, terrò nigro, glazirano, rdeče slikano v pasovih, in navadno hišno lončenino. Po obliki pa prednjačijo vrči z enim ročajem, pogoste so tudi posode z dvema ročajema, kupe, skodelice, terine, pladnji itd. Keramiko so pridevali v grobove od 2. polovice 3. stol. skoraj do srede 4. stol. Največ keramike je domače izdelave. Posodje iz salovca je iz konca 3. stol. do sredine 4. stol. Med steklenimi izdelki prevladujejo svetlozelene steklenice, razne čaše, kroglaste posode, kelihi z dvema ročajema itd. Večina jih sodi v 2. pol. 3. in prvo polovico 4. stol. Visoke konične čaše so tipične za sredino in drugo polovico 4. stol., ovalne s poudarjenim robom se pa pojavijo v poznem 4. in začetku 5. stoletja. Del poglavja o grobiščih je sestavek, ki obravnava nekropole in pridatke kot vire za naselbine in raziskovanje socialne strukture prebivalstva. Sestavek je razdeljen v štiri skupine. 1. Najprej obravnava grobišča, ki sodijo k neutrjenim podeželskim naselbinam. Nekropola v Wesslingu naj bi bila vzorec za tovrstne raziskave (izkopavanja v letu 1957 in 1985), trajala pa je od konca 3. stol. do 60 let 4. stol. Nato prikaže še druga grobišča, ki sodijo k tipu Wessling ter nekropolo v Göggingenu. 2. Grobišča utrjenih naselbin v notranjosti Bavarske (Altenstadt, Valley itđ.). 3. Nekropole vojaških postojank na Iller ju in Donavi (Günzburg, Burgheim itd.). 4. Grobišča v Augsburgu — (glavno mesto province). Zadnji sestavek v tem poglavju, kjer na podlagi prej zbranega gradiva, Keller podaja prispevke k absolutni kronologiji, je tudi razdeljen v manjše dele, ki še enkrat obravnavajo kronološko vodilni material. V moških grobovih so to čebulaste fibule in pasne garniture, v ženskih pa različne vrste nakita. Ko govori o čebulastih fibulah in pasnih garniturah kot znaku dignitete, ugotavlja, da se verjetno kaže višji položaj nosilca le v dragocenosti materiala. Izvor in razprostranjenost provincialno rimskega materiala iz obravnavanih najdišč je predvsem omejena na bližnje province (ob levem bregu Rena, Raetia I., Noricum, podonavske province). Med obravnavanimi najdbami je opazen tudi inventar germanskega izvora, težko je pa reči ali je to vpliv domačega substrata ali pa trgovskih vezi z desnim bregom Rena. H germanski zapuščini 4. stoletja prišteva Keller fibule z gumbom na loku, trored-ne glavnike, spone v obliki živalske glave, železne pasne spone, del keramike. Po pasnih garniturah je določeval tudi grobove vojščakov. V predzadnjem sestavku v tem obširnem poglavju — grobišča — je avtor združil zgodovinske podatke in arheološke ostaline ter ugotovil na južnem Bavarskem tri naselitvena obdobja; prvo od padca limesa do utrditve oblasti za časa Proba in Dioklecijana (260—280) drugo od Dioklecijana do vpada Juthun-gov 357. leta in tretjo po invaziji Juthun- gov do konca rimske oblasti v Retiji okoli 1. 400. V zadnjem sestavku Keller obravnava problem kontinuitete v zgodnji srednji vek. Analizira vsa dosedanja mnenja (od H. Zeissa dalje) in kljub pičlim dokazom (protiargumenti so pomanjkanje historičnih virov, za čas po 1. 400, prenehanje obtoka novcev, izselitev dela prebivalstva), postavlja hipotezo, da so v začetku 5. stol. na tem ozemlju že naseljeni prvi Alamani. V naslednjem poglavju je podal pregled uporabljene literatirre, nato pa seznam grobišč na Bavarskem (z najnujnejšimi podatki in literaturo), pregled najdišč čebulastih fibul po Kellerjevi razporeditvi tipov (upoštevan evropski del rimskega imperija ter severna Afrika) in pregled najdišč zapestnic in tork-vesov z zankami. Izdelal je tudi katalog bavarskih poznoantičnih nekropol južno od Donave, z opisom grobov in literaturo, ob koncu knjige je 50 tabel poznoan-tičnega materiala. Delo je nedvomno zelo dobro strokovno napisano in tehnično skrbno izdelano. Zanimivo, da med obravnavanim pozno-rimskim inventarjem ni nobene indikacije, ki bi kazala vplive krščanstva. Sam material in avtorjeve ugotovitve pa bodo prav gotovo koristile pri vrednotenju našega gradiva iz tega obdobja. I. Rajterič-Sivec Shqiperia arkeologjike. Universiteti Shteteror i Tiranes, Instituti i Historise dhe i Gjuhesise Sektori i Arkeologjise, Tirane 1971 (11 strani teksta v albanskem, francoskem in angleškem jeziku, 139 barvnih fotografij). Albanska arheološka literatura nam je žal težko dostopna, čeprav bi nam bila glede na geografsko bližino in s tem komparativnim materialom zelo dobrodošla. Zato nas je tem bolj presenetila pričujoča knjiga — po tehnični plati enakovredna solidnim evropskim izdajam — ki podaja pregled arheoloških obdobij od neolitika do zgodnjega srednjega veka. Namen dela je predvsem na popularen način predstaviti svetu povojne dosežke albanske arheologije.* Pred drugo svetovno vojno so se z arheološkimi raziskovanji na albanskih tleh ukvarjali le tuji raziskovalci (Napesa, Ippen, Traeger, Ugollini itd.). Zdaj pa ima Albanija vrsto domačih raziskovalcev in strokovnjakov, ki skušajo popraviti zamujeno. Pregled arheoloških obdobij pričenjajo z mlajšo kameno dobo (pred vojno je bil odkrit tudi paleolitik). Iz tega časa sta najpomembnejši lokaliteti Maliq barje in Kamnik jugozahodno od Prespanske-ga jezera, naseljeni od kasnega neolitika do pozne bronaste dobe. Izkopavanja tu-mulov na Pazhok planini (srednja Albanija) so pokazala način gradnje teh posmrtnih bivališč v bronasti dobi, podobni tumuli z bogatim inventarjem železne dobe pa so raztreseni tako po severni (Kruma, Keneta) kot po južni Albaniji (Vodhina). Na osnovi rezultatov izkopavanj na tumulih Vaj za in Pazhok so albanski arheologi mnenja, da je že brona-stodobna kultura ilirska ter da se že v času začno Iliri formirati v plemena na tem delu Balkana. Zelo intenzivna raziskovanja posvečajo raziskovanju železne dobe — času razcveta ilirske kulture — kar je razumljivo saj je poreklo albanskega naroda ilirsko. Raziskujejo tako nekropole kot utrjena gradišča. Pomembna odkritja se nahajajo v dolini reke Mati, Vajzi in zgornjem Dropullu. Od 4. stoletja pr. n. št. dalje začno dobivati številne ilirske naselbine in gradišča poteze pravih urbanih centrov (Skodra, Lissos, Amantia, Phoinike itd.). V ekonomskem * Moti nekaj napak v podpisih k tablam, posebej pri tolmačenju grških epi-grafskih tekstov, pri definiciji grške keramike in pri opredeljevanju nekaterih predmetov tvarne kulture in umetnostnozgodovinskih stvaritev. in kulturnem življenju južne Ilirije so igrala najpomembnejšo vlogo velika obalna mesta Dyrrachion, Apollonia in Bbuth-roton, glavna mesta helenistične kulture na tem ozemlju. Vendar se čuti vpliv ilirske kulture iz zaledja in tako je južni predel, obogaten s helenistično kulturo, obdržal v času rimske okupacije svoj ilirski karakter, medtem, ko je slabše razviti sever podlegel osvajalcem. Albanski arheologi intenzivno proučujejo grško in rimsko kulturo v primorskih mestih, kajti le tako lahko dobe popolnejšo sliko simbioze helenistične in ilirske kulture. Podrobneje so opisani spomeniki velikih mest Apollonije in Dyrrachija; po vojni so intenzivno raziskovali urbanizacijo in nekropole Bouth-rota in Oricha. Ker je zgodnjesrednjeveška arheologija tesno povezana z začetki albanske nacionalne zgodovine, ji seveda posvečajo veliko pozornost. Materialna kultura 7.—10. stoletja t. i. Koman ali Ka-laja Dalmaces kulture, ki je bila pred vojno poznana iz nesistematično raziskanih in parcialno objavljenih nekropol Kalaja Dalmaces in Kruje, je sedaj dobila popolnejšo podobo z novimi sistematsko izkopanimi nekropolami Kruje, Bukel, Shurdhah, Lezha itd. ter naselbinskimi objekti na utrjenih gradiščih Varosh in Stellush ob reki Mati, Shurdhah in Limi. Ta kultura je nastajala iz več komponent — avtohtoni ilirski substrat (bizantinski kronisti ga imenujejo Albanci) je v novi politično ekonomski situaciji sprejemal in po svoje oblikoval tuje elemente tj. bizantinske in morda slovanske (prim. še J. Filip, Handbuch 1 [1966] 620). I. Rajterič-Sivec Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Band 83 (1968). Verlag Gehr. Mann, Berlin, velika 8°, 322 str., 140 tabel, 8 prilog, risbe med besedilom. Letnik je izredno pester, kar je pri tej ugledni reviji že običajno. Polovica prispevkov je posvečenih 60-letnici Rolanda Hampe, zato nosijo še posebej izbran umetnostnozgodovinski pečat. E, A. Z e v o u d a k i obravnava (1—84) atiško reliefno polihromo keramiko poznega 5. in 4. stoletja pred n. š. Delo je hkrati avtorjeva disertacija, ki pokaže na zanimivo tehnično in umetniško samostojno skupino v rdeče figuralni keramiki 5. stoletja. E. Schlörb-Viernei-sel (89—110) objavlja tri nove grobne reliefe z atenske Svete Poti (na vseh je upodobljena stoječa, v desno obrnjena mlada žena), vsi so iz 4. stoletja, eden z elegičnim epigramom, ki ga v širokem okviru obravnava K. V i e r n e i s e 1 (111—123). A. Mallwitz objavlja (124 do 146) redko najdbo1, ki nima enostavne interpretacije, namreč bogato ornamen-tiran ploščat akroterij (s 112 cm premera!) iz Olimpije, 5. stoletje pred n. š. E. Simon posveča članek (147—166) bogatim zatrepom Zeusovega templja v Olimpiji, razporeditvi skulptur, umetnostnozgodovinski obdelavi gradiva ter interpretaciji. Sp. Marinatos piše o sovjem boštvu iz Pyla (176—174), boštvu smrti, ki ga stavlja v širok mitološki okvir in ugotavlja med drugim, da je bilo totem Minyjcev z zahodnega Peloponeza, ki so imeli plemenski center v Orhome-nu. Njihovi zadnji potomci so bili Ne-lejci. Mimogrede: vodja oddelka iz Orho-mena v Troji je nosil ‘sovje’ ime, Aska-laphos; vsak grob (‘Tholosgrab’) v Pylosu vsebuje zlato sovo. In Atenina sova? Vsi jo po Ezopu interpretirajo za simbol modrosti, Marinatos pa opozarja, da prvi atenski novci s sovo niso bili kovani pred Pisistratom, Pisistratos sam pa je bil — Nelejevič. Chr. Leon objavlja (175 do 185) novo bronasto statueto kurosaizMe-senije (6. stoletje pred n. š.); E. Zwier-lein-Diehl pa poda novo interpretacijo (186—199) friza pikside iz Bostona (pesniško posvečenje Arhiloha?). M. Schmidt (200—212) interpretira mitološko sceno na lekitu iz 5. stoletja. Kljub prepovedi Atene je Kekropova hči pogledala iz zemlje porojenega Erihtonija, ko ji je Atena zaupala košaro, kjer je počival v obliki kače (ali čuvan od kač?). W. Hoepfner (213—234) daje detajlne kompozicij sko-euritmične pripombe k jonskim kapitelom uglednega arhitekta Hermogena in k Vitruviju. G. Beck el (235—241) piše o würzburskem dvojnem reliefu. Gre za votivni relief iz 4. stoletja z adoranti na eni in z boštvi na drugi strani. T. Lorenz (242—249) zanimivo analizira portret mladega Cezarja iz There. G. Kopeke (250—314) pa izkopavanja južnega temena Heraja na otoku Samu (8.—6. stoletje pred n. š.) v letih 1961—65. A. Winter zaključi letnik (315—322) z zanimivim keramično-studijskim poskusom. Posrečilo se mu je pokazati, kako so Grki dobili rdečo barvo na pozno arhajski keramiki. A. Šašel Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Band 84 (1969). Verlag Gebr. Mann, Berlin, str. 236, 98 tab., 3 priloge. W. Dey hie obravnava vprašanje mojstrov v arhajski plastiki Atike (1 do 64), v dobi, ki je seveda mnogo manj obdelana kot klasična, čeprav ni obremenjena s tolikimi kopijami in replikami, ki po svoje pričajo o slovesu in ugledu posameznih del in mojstrov. Najprej se dotakne mojstra ‘jezdeca Rampin’ in skuša definirati njegova dela ter obseg delavnice. Nato preide na njegova dva naslednika, od katerih je prvi En-doios, drugi Antenor. Endoios spada v zadnje tri decenije 6. st. in je že tudi literarno zabeležen. Je vodilni kipar Pi-sistratovega Ateninega templja, kot ugotavlja avtor, in njegovo delo je med drugim friz na Sifnijski zakladnici. Antenor je najbolj znan po svojem delu ‘Morilci tiranov’. Avtor obravnava njegova dela na Akropoli, v Delfih, na Eretriji in njegovo kronologijo, ca. 530—480. Zaključi z deli, ki jih je ustvaril kipar Phaidimos; na kraju doda pregled epigrafsko dokumentiranih arhajskih kiparjev v Atiki. G. Schmidt obravnava v studiji Kopf Rayet und Torso vom Piräischen Tor (65—-75) nov fragment arhajske plastike; podobno U. Knigge (76—86), ki analizira nov odlomek kurosa iz Pirejskih vrat. T. Karaghiorga obravnava žensko boštvo na kameli (87—102), najdeno v Tegeji na prostoru Agios Sostis, kjer so v prejšnjem stoletju izkopali na tisoče arhajskih im klasičnih glinastih idolov (verjetno gre za prasakralni prostor). Statueta, katere motiv je v grškem svetu redek, spada v območje leta 500 in spri-čuje, da je ideja prišla iz siro-feničan-skega sveta in imela svoj odmev v sklopu raznih mističnih kultov v Tegeji v bližini templja Afrodite Paphia, ki ga dokumentira Pausanias. F. Brommer objavlja svojo 5. studijo k partenonskim zatrepom (103—126), predvsem k vzhodnemu in zahodnemu, ki ju obdela predvsem s kompozicijskega in rekonstrukcijskega vidika. A. Delivorrias objavlja nove odlomke z dekorativnega friza na Pozejdo-novem templju na rtu Sunion (127— 142), in sicer odlomek bradatega Kentavra, torzo borca, odlomek žene, ki jo ugrabi Kentaver, odlomek ženskega reliefa v ipeplu itd., na kraju pa doda poskus rekonstrukcije Kentavromahije na tem frizu. S. Karu su se ukvarja s Hermesom z otoka Andros in njegovo spremljevalko (143—157), verjetno gre za nagrobni statui moža in žene iz 1. st. pred n. š. A. Linfert išče mojstra ‘Čepeče Afrodite’ (158—164) in ugotavlja, da izvira iz 1. st. pred n. š. iz rod-skega umetniškega kroga. W. H o e p f -n e r izraža nove misli k osnutku Ateni-nega templja v Ilionu (165—181), ki ga arhitektonsko-kompozicijsko analizira. H. Weber obdeluje Zevsov tempelj v frigi j skem mestu Aizanoi, ki ga interpretira kot panhelensko svetišče iz rimske dobe (182—201). H. P. Isler pa obravnava zgodnjebizantinsko cisterno v He-raju na otoku Samu (202—230) z ogromnim številom pestrih najdb v zasipini in ugotavlja, da je služila za shranjevanje vina. Tako nam novi zvezek Athenische Mitteilungen s svojo pestro vsebino prinaša vrsto zanimivosti. A. Šašel Nevenka Spremo Petrovič, Pro-porcijski odnosi u bazilikama ilirske prefekture (redaktor Đurđe Baškovič). Arheološki institut, knjiga 7 (Beograd 1971) 137 strani, 31 slik med tekstom, XL tabel izven teksta. Pred desetimi leti sem za Argo recen-ziral razpravo N. Petrovič Rapports et proportions dans les plans des basiliques du yème et du VIéme siècle de Ravenne et du littoral septentrionel de l’Adriatique. Ob tej priliki sem navedel avtoričino zelo resno ugotovitev: »La création de toute oeuvre d’art qui se distingue par la beauté de ses détails et de son ensamble est basée sur de nombreuses lois pour lesquelles il est impossible de supposer qu’elles ne sont qu’un produit de l’intuition de 1’auter«. N. Petrovič danes ponovno navajam, ker je tudi v svojem posthumnem izdanem delu zvesta tej ideji skušala razkriti kompozicijske zakonitosti v bazilikah nekdanje ilirske prefekture, predvsem na ozemlju današnje Srbije, Makedonije in Grčije. Modularna analiza arhitektonske kompozicije je pri nas na Slovenskem namreč še vedno premalo upoštevana. V Uvodu avtorica sama prikazuje me-todo in področje svojega dela: »Istražujući način koji je doveo do odredjenih odnosa i proporcija u osnovama ovih planova mogao je da se ustanovi i metod kojim je stari majstor prilazio projektu. Preko sistema kojim je utvrdjivao opite konture buduče gradjevine mogao je da se prati tok njegovih misli i rada. Fiksirajući prvu ideju u crtežu crtaćim priborom, lenjirom i šestarom, mogao je da izvede i opšti raspored osnovnih površina datog programom. Dalje razrada projekta čiji je cilj dimenzionisanje objekta vodi preko modularne mreže u koju je uključena merna jedinica. Na taj način smo u stvari inverznim putem, oslanjajući se na sačuvano izvedeno delo, pokušali da zamislimo njegov nesačuvani projekt i da resimo veličinu merne jedinice kojom ga je majstor realizovao.« V poglavju Pregled spomenika Petrovičeva prikazuje rezultate kvalitativne merske analize 30 triladijskih bazilik, 6 + 3 triladijskih bazilik s transeptom, ene triladijske bazilike s kupolo in štirih peteroladijskih bazilik. Paralelno s temi numeričnimi analizami bi bilo treba študirati tudi 40 tabel, ki prikazujejo načrte posameznih bazilik. Gre za tloris bazilike v merilu, opremljen z metrskimi kotami; za isti tloris na projektni modularni mreži, ki izraža velikost kompozicije v starih antropometričnih enotah; končno za tloris bazilike, opremljen z geometrično proporcijsko razčlembo. Vse Tabele so zbrane na koncu knjige, kar nekoliko otežuje paralelen študij teksta v Pregledu spomenikov. Vendar je to majhna tehnična pomanjkljivost, če se zavemo, da nam načrt, opremljen z merami, lahko mnogo pove, medtem ko je načrt brez mer, kot je to čudna navada v večini slovenskih umetnostno-zgodo-vinskih publikacij, komaj kaj več od dekoracije. Po izvedeni numerični analizi tlorisnih kompozicij posameznih bazilik avtorica v poglavju Proporcijski sistem določa skupne proporcijske značilnosti glavnih členov bazilike (naos, narteks, transept, apsida, atrium), kar jo vodi do razprav- ljanja o Položaju proporcijske sheme v projektu in do Idealnega načrta. Poglavje Modularni sistem je rezultat predhodnih analiz. Avtorica ugotavlja, da »u modularnim mrežama ovih spomenika razlikujemo tri veličine modula«: osnovni modul, ki ga čisto pravilno enači z eno od merskih enot tedanjega merskega sistema, ter projektni in konstruktivni modul, ki sta mnogokratnika osnovnega modula. V poglavju Mere i brojevi je razprava o merskih enotah iz časa naših bazilik. Petrovičeva je kritična in oprezna, preden se odloči za absolutno vrednost čevlja in komolca. Naša metrologija je bolj primitivna: če sploh merimo, merimo kvečjemu z metrom. Zasledil sem pa že meritve z dunajskim čevljem pri takih spomenikih, ki so nastali že davno, preden je dunajski čevelj dobil veljavo. Specifičnemu delu sledi poglavje Pri-mena geometrije i aritmetike z odstavki Kvadrat, Pravokotnik, Trikotnik, Geometrijsko formiranje osnove, Iracionalna in racionalna vrednost pravokotnika ter Primen a sodobnega matematičnega znanja. Gre za ponavljanje proporcijske teorije, ki je v svetovnih jezikih že precej publicirana, pri nas pa je še ni. Zaključek se da povzeti kar z avtoričinimi besedami: »Utvrdili smo... da konstruktivnim i prostornim rešenjima jedne bazilike odgovara jedan proporcijski sistem. Kako mu je i početna i završna figura četverougao to se sistem medjusobnih dimenzionalnih odnosa zasniva na razvijanju pravougaonika, počevši od kvadrata, pa sukcesivnim spuštanjem diagonale, preko racionalnih odnosa 1:1 i 2:1 i iracionalnih odnosa 1/2:1, l/3 :1 i 1/5:1 do konačno izabrane izdužene forme bazilikalnog plana.« Citat je najbrž popolnoma nerazumljiv za tistega, ki mi je sam zaupal, da ga strese, če vidi koren. Način naše vzgoje, ki med »tehniki« in »filozofi« ustvarja prepad nerazumevanja, gotovo ni dober. Napomene vsebujejo bibliografijo. Tulca j v svoji intelektualni vestnosti Petrovičeva navaja celo dela, ki še niso bila tiskana, a jih je kljub temu s pridom uporabila (npr. op. 169). Kakšna razlika s prakso v slovenski umetnostni zgodovini, ki zna zamolčati celo specifično domačo literaturo. Francoski povzetek dela je dovolj obsežen. Skrajšano je v glavnem poglavje Pregled spomenikov in teoretska poglavja, ki so v Evropi že dovolj splošno znana. Delo Proporcijski odnosi u bazilikama ilirske prefekture je avtorica branila kot doktorsko disertacijo leta 1965 pred komisijo beograjske fakultete za arhitekturo, ki so jo sestavljali Aleksandar De-roko, Đurđe Boškovič in Milan Zloković. Plodno ozračje beograjske arhitekturne šole mi je že dolgo znano; njen pogumni pristop k problemu kompozicije z merilom in računom, brez inhibicij idealističnih šol, je dal v delu pokojne Nevenke Spremo Petrovič dragocen prispevek. T. Kurent Jürgen Driehaus, Archäologische Radiographie. Archaeo-Physika Band 4, (1968). Rheinland-Verlag, Düsseldorf, 112 strani, 21 slik in diagramov ter 1 tabela v tekstu, table 1—32 v prilogi. Poskusi raziskave arheoloških predmetov in umetniških del z rentgenskimi žarki segajo še v pionirsko dobo rentgenske fotografije. Prvi posnetki so bili omejeni seveda samo na one objekte, ki jih je mogoče presvetliti z medicinsko rentgensko aparaturo (npr. slike, mumije), poznejši razvoj rentgenologije, posebno pa uporaba rentgenskih žarkov v industriji, pa so prinesli s seboj številne nove možnosti za dokumentiranje in študij arheološkega gradiva. O tem je do sedaj bilo razmeroma malo objavljenega, saj so tudi redke muzejske in druge sorodne institucije, ki se sistematično bavijo z radiološkimi raziskavami. Driehausova knjiga, ki temelji na njegovih izkušnjah v Rimsko-germanskem centralnem muzeju v Mainzu in Renskem pokrajinskem muzeju v Bonnu je prvo večje delo, ki je v celoti posvečeno principom in tehniki uporabe rentgenske aparature v arheologiji. Področje arheoloških raziskav s pomočjo rentgenskega žarčenja je izredno široko. Predvsem nam ta tehnika pomaga pri ugotavljanju notranje strukture in načina izdelave kovinskih predmetov, pa tudi pri ugotavljanju zunanjega videza predmeta, čigar površina je prekrita s korozijskimi plastmi, pri odkrivanju različnih načinov krašenja površine itd. Večkrat je rentgensko snemanje tudi edini način, kako sploh identificirati predmet, skrit v kepi rje, in ugotoviti njegove osnovne oblike, lego fragmentov, stopnjo ohranjenosti, in podobno. S tem je tudi poznejše restavriranje kratkotrajnejše in precizne j še. Čeprav je vsestranska koristnost rentgenske aparature že dolgo očitna, se arheološke ustanove ne odločajo za nakup, češ da je predraga in preveč komplicirana za arheologa. Driehaus skuša uvodoma ovreči te predsodke in podaja natančen obračun vseh stroškov v zvezi z nabavo aparata in ureditvijo radiološkega kabineta (1. 1968 približno 17.000 DM). Po njegovih računih se je aparatura v Rimsko-germanskem centralnem muzeju v Mlainzu amortizirala že v štirih letih spričo prihranka na času restavriranja. Meni tudi, da arheologu za delo z rentgenom ni potrebno posebno poglobljeno znanje fizike. Že z znanjem osnovnih pojmov, ki so v knjigi tudi podani, se s pridom lahko posveti tej panogi, če le obvlada tehniko snemanja. Težja je le pravilna interpretacija posnetka, ki pa jo je možno pridobiti s prakso. Večji del knjige je posvečen opisu sestavin rentgenske aparature in njenih funkcij, možnostim izboljšav in prilagajanja aparata radiografiranemu objektu. Navedene so tudi zaščitne mere proti žarčenju in podrobno opisana tehnika snemanja in razvijanja filmov. Izbor aparature je seveda odvisen od tega, kakšno je arheološko gradivo, ki ga nameravamo raziskovati. V splošnem uporabljamo pri kovinskih predmetih razmeroma trde rentgenske žarke, sposobne prebijati vsaj 60—80 mm debele plasti železne rje ali do 40 mm debelo plast brona (npr. ročaji mečev). Aparat Renskega pokrajinskega muzeja v Bonnu, s katerim je delal avtor, ima kapaciteto 260 kV in ga je z zadostno mero izkušenosti mogoče zadovoljivo uporabljati tudi za področja okrog 70—100 kV, tj. za snemanje tenkih kovinskih plasti, keramike, organskih snovi in podobnega. Za dosego kvalitetnih posnetkov je izredno važna še smotrna uporaba različnih svinčenih in drugih folij za povečevanje kontrasta, zaklopk in filtrov, ki absorbirajo mehkejše žarke in povečujejo ostrino ipri slikanju masivnih predmetov. V nekaterih primerih, kot je snemanje večjih kompleksnih najdb skupaj z zemljo, ali raziskava strukture damascira-nih mečev koristi tudi stereo snemanje, pod različnimi nakloni. Mnogostranska uporabnost rentgenskega posnetka se nam razkrije ob interpretacijah dvajsetih primerov, ki jih podaja avtor v drugem delu knjige. Nekaj posnetkov ilustrira način selektivne identifikacije različnih kovin (železa, brona, medenine, in srebra) na frankovski pasni sponi, s pomočjo spreminjanja trdote žarkov (90—150 kV). Izredno precizno odkriva rentgenski posnetek tudi obrise močno korodiranih žganih železnih predmetov in tako omogoča pravilno sestavljanje fragmentov (120 kV). Nadalje je pri uporabi mehkejših žarkov (40 kV) bilo možno doseči močno povečano čitljivost rimskega, obojestransko graviranega napisa v bronasti pločevini. 2al se tudi Driehaus ni lotil podobnega problema čitljivosti močno korodiranih novcev, ki še vedno čaka zadovoljive rešitve. Včasih se rentgenska fotografija izkaže kot edina pot za ugotavljanje prisotnosti nekega predmeta, ki ga z drugimi sredstvi zaradi popolnega razkroja ne moremo več zaznati. V ta namen se najdba, kjer slutimo prisotnost predmeta, podvrže snemanju skupaj 'z okolno zemljo in morebitnim mavčnim povojem (120— 240 kV). Pomembno vlogo ima radiografija tudi pri odkrivanju neoriginalnih delov predmeta, dodanih pri restavriranju. Avtor se je v teh primerih omejil na interpretacijo rentgenske slike, ki sicer nudi tehtno dokazno gradivo, vendar se v podobnih primerih, ki so posebno v starejših muzejih prav pogosti, zdi nujno, da se uporabijo tudi druge dokazne metode, optične, metalografske ali kemične, s katerimi večkrat lahko hitreje pridemo do sigurnejšega rezultata. Seveda daje veliko prednost radiografski metodi njena nedestruktivnost, ki omogoča tudi serijske raziskave brez poškodbe predmeta. Tako je mogoče z veliko natančnostjo ugotoviti tehnologijo dama-sciranih mečev s stereo tehniko, z ozirom na različno podvrženost koroziji plasti trdega in mehkega jekla. Doslej najbolj obdelano področje arheološke radiografije —• izdelava bronastih predmetov in ugotavljanje srebrnih in bronastih okraskov na železu, je v knjigi ilustrirano z vrsto značilnih primerov (125—206 kV). Zanimiv je tudi primer odkrivanja ponaredka emajlirane škofovske palice, navidezno vlite v enem kosu, v resnici pa sestavljene iz delov, pritrjenih z vijaki. Področje radiografije z opisanimi primeri seveda še zdaleč ni izčrpano, saj se s tem arheologu šele odpirajo možnosti za nov način reševanja najrazličnejših problemov. Dršehausova knjiga zato presega ozki okvir rentgenske fotografije in jo moramo predvsem vrednotiti kot dragoceno pobudo k tesnejšem sodelovanju arheologije z naravoslovnimi vedami in izkoriščanju njihovih raziskovalnih metod. N. Sedlar Slovensko v mladšej dobe kamennej. Izdala Slovenska akadémia vied — Archeologickÿ üstav, Bratislava 1970 (241 strani teksta, 41 risb med tekstom in priloženih 96 tabel slikovne dokumentacije). Nemški povzetek: Slowakei in der jüngeren Steinzeit (str. 243—284). Knjigi sta posebej dodana abecedni spisek najdišč in avtorski seznam vse dosedanje literature. Avtorji posvečajo knjigo univ. prof. Vojtechu Budinskemu-Kriički. Publikacija je kolektivno delo znanstvenih sodelavcev Arheološkega inštituta SAV v Nitri in predstavlja drugi zvezek edicije Pravek Slovenska. Kronološko in kulturno se navezuje na njen prvi zvezek: Slovensko v staršej a strednej dobe kamennej (Bratislava 1965), katere pisec je Juraj Barta. Pisci knjige: Anton Točik, Juraj P a v u k , Viera Nemejcovâ-Pa-V ü k o v â , Stanislav Šiška, Jan Lichardus in Josef Vladar so ovrednotili posamezna neolitska in eneo-litska kulturna obdobja, ločeno tudi po geografskih področjih Slovaške. Raziskovalna dejavnost odkrivanja najdišč in njen zgodovinski okvir je prispevek A. T o č i k a . Civilizacije mlajše kamene dobe se je obširno dotaknil J. P a v u k. Najprej je ovrednotil najstarejšo neolitsko poselitev jugozahodne Slovaške, začenši s kulturami starejše in mlajše linearno trakaste keramike (spiralna trakasta keramika). Kot njen naj mlajši kontinuiran horizont pa je opredelil keramiko tipa Želiezovce in jo po njenih tipoloških značilnostih razdelil v tri razvojne stopnje. V končnem poglavju pa razpravlja o kronoloških odnosih med kulturo linearne trakaste keramike in keramiko tipa Želiezovce, ki pada že v obdobje srednjega neolitika, a je istočasna tudi z bukohorsko (Biikk) in poti-ško kulturo. Tudi poglavje o neolitskih kulturah vzhodne Slovaške je sintetično delo J. P a v u k a. Začenja ga s klasifikacijo starejše slikane keramike, ki se najbolj kaže v stopnjah Michalovce, Domica 1/A in Domica I/B, a ima kronološke paralele s Starčevo II b-Körös-Sesklo horizonti. Skupaj s slikano keramiko tipa Michalovce se v jugovzhodni Slovaški javlja vzhodna veja linearne trakaste keramike z novim terminom: vzhodnokarpatska linearna keramika. J. Pavuk jo je razdelil v tri razvojne faze: v starejšo (Barca III), v srednjo (gemerski tip) in mlajšo (Ka-pušany, Barca I). V srednjem neolitiku se v jugovzhodni Slovaški, zlasti pa na njenem kraškem svetu javlja izrazita bukohorska kultura, ki ji je dalo ime pogorje Biikk v severovzhodni Maržarski. Zadnje čase se je z njenim poreklom in kronološko interpretacijo največ bavil J. Lichardus. Večja najdišča, zlasti jamska (Domica, Čertova diera, Ardovska jaskyna), omogočajo že stratigrafsko in kronološko delitev Biikk keramike v A, AB, B in C razvojno stopnjo, s tem da je B stopnja najizrazitejša (klasična) faza ornamen-tiranja posod. Nastanek Biikk keramike je hkraten z nehanjem gemerskega tipa linearno trakaste keramike, konča pa se prav na kraju srednjega neolitika, ko se njena najmlajša C stopnja enači v Karpatski kotlini že z predlengyelskim horizontom. V primerjavi z vinčansko kulturo pripada začetek Biikk kulture koncu Vince A2, predklasična stopnja horizontu Vinca Bi, klasična Vinci B2 in najmlajša Vinci B2-Ci. Na koncu tega poglavja so okarakterizirane še tuje srednjeneolitske kulturne skupine ki se iz Madžarske razprostirajo deloma še na vzhodnoslovaško ozemlje. Te so: skupini Szilmeg in Szakâlhât-Le-bö ter potiska kultura. Mlajši neolitik s tega ozemlja pa znači slikana keramika tipov Herpaly in Tiszapolgar-Czöszha-lom-Oborin I. Herpalyska keramika predstavlja tipično črno in rdeče (redkeje belo) slikanje na svetior j avi podlagi in ima naj bližje paralele v predstavi in načinu slikanja s keramiko Petresti kulture na Sedmograškem. Tiszapolgâr-Czöszhalom keramika se v vzhodni Slovaški kaže le na selišču in v grobovih iz Oborina. Znači jo belo in rdeče slikanje (po pečenju posode), ki ima bližje analogije z belo slikano lengyelsko keramiko v jugozahodni Slovaški in s slikano keramiko tipa Ariusd (proto-Cucuteni). Posebno poglavje je J. Pavuk posvetil neolitski lengyelski kulturi, ki se je razprostirala v jugozahodni Slovaški in sploh ob srednji Donavi. V popolnem okviru lengyelske kulture ima slovaško-moravska slikana keramika posebno mesto; zlasti pa je svojstvena in kratkotrajna lužianska grupa (najd. Lužianky), ki predstavlja najstarejšo (predlengyel-sko) fazo lengyelskega horizonta — Len-gyel I na Slovaškem. Če upoštevamo vse tipološke, slikovne in ornamentalne komponente ter ljudsko plastiko te najstarejše lengyelske keramike, dobimo zanjo vreden relativen kronološki kulturni okvir: Lengyel I —■ TripoljeA — Gumel-nita I •— Viinča C — Stichbandkeramik II, III in zaton potiske kulture. V sami slo-vaško-moravski slikani keramiki se kažejo tri razvojne stopnje (starejša, srednja in mlajša), zlasti v predstavi keramike in izbiri barv slikanega ornamenta. Prvi dve stopnji sta oblikovno in materialno jasno dokazani, zadnja pa je še dokaj neraziskana, je pa imela vlogo lengyelskega posrednika pri oblikovanju prvih eneolitskih kultur na tem področju. V drugem delu knjige je zajeto obdobje eneolitika kot začetka novih progresivnih sprememb. Posamezna poglavja glede na razprostranjenost in časovno pripadnost materialnih kultur so izmenično prispevali V. Nemejcovâ-Pavü-kova, S. Šiška in J. Vladar. Avtorji so na Slovaškem razdelili eneolitik v tri med seboj razlikujoča se obdobja: v starejši, srednji in mlajši eneolitik. V jugozahodni Slovaški je starejši eneolitik predstavljen z dvema mlajšima stopnjama neslikane keramike lengyelske kulture. Prvo stopnjo predstavljajo najdišča Brodzany-Nitra kulturne grupe, ki zlasti v keramični zapuščini izražajo nadaljnji razvoj starejše lengyelske kulture. Druga stopnja, obenem zadnja faza trajanja lengyelske kulture v jugozahodni Slovaški, je kulturna grupa tipa Lu-danice, a njene najdbe srečamo še v bližnjih predelih Avstrije in Transdanubije. Časovno mesto Ludanice grupe je z naj-novejšimi odkritji že moč uvrstiti v relativni kulturni okvir sosednjih področij. Proti severu ji v krogu kulture lijakastih čaš (Trichterbecherkultur) ustreza njena C stopnja, ki jo na Češkem in deloma na Moravskem predstavlja Baalberg grupa, v južni Moravski pa jo značijo najdbe Jevišovice C-2 horizonta. V vzhodni Slovaški se v starejšem eneolitiku razprostirajo grupe polgarske-ga kulturnega območja. Najstarejšo zvrst predstavlja Tiszapolgâr kultura. Za njeno genezo je dolgo veljalo dejstvo, da je med njo in poznoneolitsko kulturno grupo Tiszapolgar-Czoszhalom-Oborin bila. praznina, a so jo v novejšem času zapolnile keramične najdbe proto-Tiszapol-gar faze, ki predstavljajo sedaj kontinuiran vmesni člen med neolitsko in eneo-litsko poselitvijo vzhodne Slovaške. Tiszapolgâr kulturo lahko prav zaradi zadostnih stratigrafskih in tipoloških dokazov razdelimo v starejšo in mlajšo fazo trajanja. S to kulturo se tod prvič pojavi velik razmah kovinske industrije (baker, zlato). Kronološko se ozko veže z neslikano lengyelsko keramiko tipa Brodzany-Nitra v jugozahodni Slovaški, proti jugu pa je popolnoma sinhronizirana s Tiszapolgâr-Basatanya (I) kulturnim kompleksom na Madžarskem. K najmanj raziskanim obdobjem vzhod-noslovaškega eneolitika štejejo Bodrog-keresztür kulturo. Po stratigrafskih opažanjih in tipoloških analizah predvsem keramičnega inventarja jo uvrščajo v zadnji, najmlajši člen Polgar kompleksa, ki se tod dokumentira le še z redkimi značilnostmi matične kulture iz Potisja. Kot najmlajši izraz Bodrogkeresztur kulture na vzhodnem slovaškem ozemlju nastopa Lažnany grupa in zapolnjuje vrzel, ki je bila med nehanjem Bodrogkeresztur kulture in porajanjem baden-ske kulture; časovno ji ustreza deloma že Bolerâz grupa v jugozahodni Slovaški. Obdobje srednjega eneolitika karakterizira na Slovaškem vznik badenske kulture (kultura kanelirane keramike) in se njeno trajanje lahko razdeli v dve kronološko in kulturno med seboj odstopajoči grupi. Bolerâz grupa se iz slovaškega ozemlja širi še na Moravsko (Jevišovice C-l), v Šlezijo, obmejno Poljsko, Nižjo Avstrijo, Gradiščansko, Koroško, madžarsko Podonavje in v nekatere predele Jugoslavije. Časovno je treba Bolerâz grupo vriniti med Ludanice grupo in klasično badensko kulturo. Tako mesto je dokazano na nekaterih najdiščih tudi z njeno vertikalno in horizontalno stratigrafijo. V Karpatski kotlini je klasična faza badenske kulture organsko nadaljevanje boleraške grupe; hkrati pa je tudi njena razprostranjenost na sosednja ozemlja mnogo širša. Po današnjem stanju raziskovanja klasične faze kanelirane keramike jo smemo ločiti v starejšo in mlajšo razvojno fazo. Zaton badenske kulture na njenem klasičnem ozemlju je bil nagel. Določene genetične stičnice z njo se opazijo samo še v tistih mlajših eneo-liitskih grupah, ki so se porajale na obrobjih razprostranjenosti badenske kulture (npr. Kostolac, Cotofeni, Bošaca). Poznoeneolitski horizont karakterizira na Slovaškem več regionalnih kulturnih pojavov. Kulturna grupa BbSâca se razprostira iz Malih in Velikih Karpatov v južnoslovaško nižino. Brez dvoma se je razvila iz badenskih elementov. V ožjem krogu kaže več sorodnosti s kostolačko kot pa s Kosihy-Čaka grupo na Slovaškem; v širšem krogu pa se časovno vzporeja s slavonskim oziroma vučedolskim kulturnim kompleksom. Važen element pri oblikovanju Bosâca keramike je uporaba tehnike brazdastega vreza in vrvičastega ornamenta. Le z nekaj najdišči je kostolačka skupina v razvoju južnoslovaškega eneolitika tuj vložek. Kot najsevernejša veja je semkaj prodrla iz svojih centrov v Slavoniji in Sremu in je v vsem obsegu istočasna z Bošaca tipom. Po zatonu badenske kulture se je tudi v južnem delu jugozahodne Slovaške pojavila Kosihy-Čaka grupa, ki kot integralni del pripada obsežnemu pozno-eneolitskemu kompleksu Karpatske kotline. V njenem keramičnem inventarju dajejo le ornamentirane kupe z nizko nogo poudarek vučedolskih elementov. Za nekatere druge oblike pa najdemo analogije v kulturi zvončastih čaš srednjega Podonavja, v mlajših fazah vrvi-časte keramike in proto-unjetiške kulture na Moravskem. V zadnjem času so tudi v vzhodni Slovaški odkrili najdbe poznoeneolitskega obdobja. Glavno najdišče Zatin ima identične najdbe kot Nyirseg v vzhodni Madžarski in je zato umestno skupno poimenovanje kot Nyirseg-Zatin kulturna grupa. Značilno zanjo je, da se v keramičnem inventarju javljajo vučedoloidni motivi in tehnika omamen tiranja (globoki in brazdasti vrez, bela inkrustacija, vrvičasti odtisi), ki naj tod predstavljajo najsevernejše balkanske elemente. Čisto na izteku eneolitika se v severnem goratem predelu vzhodne Slovaške naseli ljudstvo s samosvojo duhovno kulturo, ko so mrtvece (sežgane in nesežgane) pokopavali v nizkih gomilah: kulturna grupa vzhodnoslovaških gomil (Hügelgräber). Čeprav poznamo grobno materialno kulturo, pa ne poznamo še nobenega selišča tega pastirskega ljudstva. Groba keramika (čaše, vrči), ki je včasih omamentirana z vrvičastimi odtisi, žigosanimi pikčastimi in cikcak linijami, kaže mnogokatere paralele s poznoneo-litskim karpatskim kulturnim kompleksom. Za naše slovensko ozemlje, sploh pa za področje severozahodne Jugoslavije so zanimivi prikazi o eneolitskem kulturnem kompleksu keramike ornamentirane z brazdastim vrezom (keramika zdobenâ brâzdenÿm vpichom —■ Furchenstichkeramik). Posebej se je v njeno genezo in problematiko poglabljal že A. Točik (Pamatky arch. 52 [1961] 321—344; Štud. zvesti 12 [1964] 5—22). Keramika z brazdastim vrezom je spremljajoči element kulture kanelirane keramike in sovpada v čas med lengyelsko in badensko kulturo oziroma pripada starejši stopnji tipa Bolerâz. Njeno relativno kronološko mesto se začenja torej v pozni stopnji len-gyelske kulture (tip Ludanice), živi skupaj z Retz-Gajary kulturno grupo, se sporadično javlja še v Bolerâz im Kosto-lac-Bošaca grupah, je pa ni v klasični fazi badenske kulture. Publikacija je nov pomemben prispevek k poznavanju neolitskih in eneolit-skih kultur tega dela Karpatske kotline. V primerjavi s starejšimi deli (V. Bu-dinsky-Kricka, Slovensko v mlad-šej dobe kamennej, Slovenske dejiny 1 [1947] 55—67;B. Novotny, Slovensko v mladšej dobe kamennej [1958]) so avtorji te knjige razširili in izpopolnili problematiko najstarejših poljedelskih kultur na tem ozemlju, vnesli najnovejše dosežke lastnih raziskovanj, kulturno in kronološko ovrednotili materialno zapuščino s sosednjimi in bolj oddaljenimi kulturnimi kompleksi tistega časa in s tem očitno obogatili poznavanje mlajše kamenih obdobij v srednji Evropi. F. Leben Renato Peroni : L’età del bronzo nella penisola italiana, I. L’antica età del bronzo. Accademia Toscana di Scienze e Lettere, Studi 19 (1971) 372 strani, 73 risb med tekstom in 11 slikovnih tabel; na koncu sta posebej dodana terminološko in tipološko kazalo ter seznam najdišč. Editore Leo S. Olschki, Firenze. Pisec nam je s to študijo zbral in predočil domala vsa najdišča in tipično materialno kulturo starejše bronaste dobe na Apeninskem polotoku. Dati sintetično sliko določenega prazgodovinskega obdobja v določeni geografski regiji je zahtevna stvar, zlasti na takih področjih, kjer se vsepovsod srečujejo kulturni elementi sosednjih pokrajin in kulturnih vplivov. Avtor R. Peroni je skušal prikazati kar najpopolnejšo sliko italijanskih zgodnjebronastodobnih kultur, začenši od severa proti jugu. Prav obdobje zgodnje bronaste dobe, ki je prazgodovinskemu času dalo progresivni pečat, preokrenilo materialne dobrine k čim večji uporabi kovinskih predmetov, menjalo način življenja, gospodarstva in duhovne kulture, je v evropski arheološki znanosti še danes najslabše raziskano področje. Dasi imajo tovrstne študije marsikatere pomanjkljivosti (npr. metodološki prijem tematike je okus avtorja samega, poznavanje gradiva, kronološki problemi časa in prostora, prvotnost kulturnih dobrin), je pričujoča študija dobrodošel prispevek srednjeevropski arheologiji, tembolj slovenski prazgodovini, ker prav s področja severne Italije dosega naše jugovzhodno alpsko ozemlje. Avtor je zgodnjo bronasto dobo Italije razdelil v sedem geografsko kulturnih področij in jih poimenoval po znanih, v terminologiji že ustaljenih najdiščih, ki so dala Apeninskemu polotoku vodilne dobrine materialne kulture. Najznačilnejši in najbolj razprostranjen je kompleks Polada kulture v severni Italiji. Njej je avtor posvetil tudi največ prostora (17—140), saj je najbolj raziskana in dokumentirana zgodnjebro-nastodobna kultura. Domala sto najdišč je raztegnjenih vzdolž Padske nižine (Piemont, Lombardija, Emilija, Benečija): najzahodnejše točke segajo v porečje zgornjega Pada do Grajiških Alp (Alpi Graie); na severu so osredotočene v porečje Ticina (Lago Maggiore, okolica Varese), v porečje Adde in območja Gardskega jezera in dalje v porečje Adiže vse do Dolomitov (Tridentinska Benečija); na jugu se vzpnejo v severna pobočja Toskanskih in Emilijanskih Apeninov; na vzhodu pa se končajo v Furlanski, nižini med Tilmentom in Sočo. Po tematiki je poglavje o Polada kulturi razdeljeno v tri dele. Prvi del obravnava arheološko dokumentacijo in problematiko. Začne se z abecednim redom najdišč, ločenih po njih karakteristikah (selišča, jamska bivališča, grobne najdbe, depoji, osamele in figuralne najdbe). Pri vsakem najdišču je citirana glavna literatura. Sledijo značilnosti najdišč in tipologija materialne kulture: ustroj in gradnja naselbin (kolišča, blokovne stavbe na močvirjih, zemljanke), tipični bronasti okraski in praktični predmeti (igle, zapestnice, ovratnice, predvsem pa tri-angularna bodala in sekire s polkrožno razširjenim rezilom [asce a margini rialzati — Randleistbeilen]). Dalje prikazuje avtor na kataloški način tipologijo posodja (skodele, vrči, čaše) in drugih keramičnih izdelkov (pokrovi, uteži, zajemalke, topilniki). Posebej predstavlja še tipične izdelke iz kosti, roževine in lesa ter končno značilno retuširano kamnitno industrijo (konice, puščice, rezila). V drugem obsežnejšem poglavju prvega dela daje avtor skupne definicije. S statistično metodo najvažnejših najdišč, njih materialne kulture in s pomočjo tipoloških in stratigrafskih asociacij mu uspe razčleniti trajanje Polada kulture v dve glavni obdobji: starejše je Polada 1, mlajše pa ima dve stopnji — Polada 2 A in 2 B. V kronološkem poglavju določi tudi' relativno in absolutno mesto obeh stopenj Polada kulture: pripadata namreč At in A2 stopnji starejše bronaste dobe na srednjeevropski lestvici (po Rei-necku) oziroma trajata med 18. in 17. stoletjem pred n. š. V zadnjih poglavjih tega dela obravnava avtor še posebne značilnosti upodabljanja v Polada kulturi, teritorialne rasanejiitve in razmerja z zunanjimi kulturnimi kompleksi (avstrijskimi področji onstran Alp, zahodnim švicarskim in jugovzhodnim francoskim ozemljem), posebej pa še z drugimi bronastodobnimi skupinami Apeninskega polotoka. Končno skuša avtor primerjati svojo razdelitev Polada kulture še s štiristopenjskim sistemom starejše bronaste dobe po tipu S. Junghans, E. Sanigmeister (Studien zu Anfängen der Metalurgie 1 [I960]; 2 [1968]): faza Junghans-Sangmeister 1 ustreza Poladi 1, faza 2 Poladi 2 A, faza 4 Poladi 2 B, faza 3 pa bi našla mesto med Polado 2 A in 2 B. Drugi del poglavja o Polada kulturi posveča avtor načinu življenja. Najprej je na vrsti podpoglavje o ekonomiki prebivalstva (poljedelsko gospodarstvo), o obrtništvu (metalurgija, obdelava lesa, tekstilstvo) in trgovini. Sledijo še podpoglavja o družbenem stanju (način oblačenja, oborožitev, pogrebni običaji, socialna struktura, politična ureditev), vmes pa še dejavnosti primarne produktivnosti (lov, ribolov, nabiralstvo), a na koncu okus in stil omamentiranja ter socialna in verska ideologija. V tretjem poglavju se avtor dotika zgodovinskega vrednotenja. Samo v enem stavku se jasno izrazi z definicijo, da je bil materialna osnova porajanju Polada kulture le »polni eneolitik Padske nižine« oziroma horizont Remedello. Protagoniste, ki so pripomogli k njenemu nadaljnjemu razcvetu pa omenja troje: rokodelci bronastih izdelkov so Padsko ražino povzdignili v aktivno metalurško pokrajino; poljedelci, ki so v kmetijstvu stopili intenzivnejši korak naprej v primeri z neolitsko tradicijo, in trgovci, ki so vključili skromna bogastva v širši ekonomski obtok. Ves ta napredek se vidno kaže v srednji bronasti dobi severne Italije, kjer je glavno dediščino zapustila prav Polada s svojimi najmlajšimi elementi (sub. Polada — proto-Go-lasecca). Z enako metodo in z istimi poglavji se 'je R. Peroni lotil tudi dokumentacije in problematike drugih zgodnjebronastodob-nih kulturnih območij Italije. Kot južni sosed se Foladi priključuje kulturna skupina Asciano; največ najdišč je v Emiliji grupiranih v porečju reke Renò, v Toskani je edino Asciano pri Pisi, dve sta pa še v Umbriji. V Toskani in Umbriji so bila odkrita tudi vsa najdišča pozne faze skupine Rinaldone (Rinaldone 2); razprostirajo se od doline Arna, prek Ombrone do Tibere, na vzhodu pa jih ustavijo Apenini. Na istem geografskem prostoru se je širila nekoliko mlajša bro-nastodobna skupina Montemerano (Sco-glietto, Palidoro), le da so njena najdišča v Laciju prekoračila Tibero. Vzdolž vzhodnojadranske obale je raztegnjena skupina Ripatransone; v južni Italiji (Apulija, Lukanija in Kalabrija) pa se že izraža druga faza Gaudo skupine — Gau-do 2 (Gaudo 1 je poznoeneolitska grupa). In končno se po vsej južni Italiji razprostira še mlajša skupina pozne bronaste dobe: Laterza-Parco dei Mtonaci-Cotro-nei. Dasi ima njena materialna kultura celo eneolitsko tradicijo, traja vse do srednje bronaste dobe. Meje razprostranjenosti poladskega kulturnega območja proti vzhodu R. Peroni ni dosledno upošteval. Posamezni elementi silijo vse do naših meja in so bili tudi že v italijanski in naši literaturi večkrat dokumentirani (komolčasti ročaji vrčev, triangulama bodala). Izkopali so jih v jamskih najdiščih Tržaškega krasa in je prav, da jih na tem mestu omenimo: Pečina pod Steno (Grotta delle Gallerie), Orehova pejca (Grotta dei Ci-clami) Pečina pod Muzarji (Grotta del- l’Orso), Pečina na Leskovcah (Grotta Azzurra) in Katrina pečina (Caverna Caterina). Tako so se poladski elementi stra-tigrafsko združili z zgodnjebronastodob-nimi na področju jugovzhodnih Alp in postali bazni člen pri snovanju bronasto-dobne keramike kraškega tipa. Ta se v Sloveniji najbolj kaže v Tominčevi jami in Predjami, časovno pa ji ustreza tudi najmlajša keramika Ljubljanskega barja (Notranje Gorice, Blatna Brezovica). F. Leben Kornél Bakay, Scythian Rattles in the Carpathian Basin and their Eastern Connections. Akademiai Kiado, Budapest 1971, 131 strani, 7 tabel v tekstu, 12 tabel ob koncu knjige ter 26 grafi-konskih tabel. Delo prikazanega madžarskega strokovnjaka, ki se ukvarja z arheološkim raziskovanjem stepskih ljudstev, ki so pustila sledove na današnjem madžarskem ozemlju, zasluži prav gotovo pozornost. Ne samo da je tema nekoliko nenavadna, temveč tudi Bakayevi zaključki in rezultati nekajletnih raziskovanj in kompleksnih analiz so v nasprotju z doslej izrečenimi hipotezami o funkciji skitsMh ropotulj in zvončkov. Zbral je vse primerke iz Karpatske kotline ter za primerjalni študij tudi iz Sovjetske zveze. Ime za predmet (ulit, bronast, votle stožčaste oblike, vel. od 8—23 centimetrov, plašč je različno simetrično perforiran, na vrhu je navadno figura kakšne živali, na spodnjem širšem delu prehaja v nastavek za nasaditev, votel ali trnast, lesen ročaj je bil dolg 50 do 150 cm) je v strokovni literaturi nepopolno, angl. pole-end, nem. Stangenaufsatz, rus. navjeršje, kar kaže, po avtorjevih besedah, na to, da niso doumeli prave uporabe tega predmeta. Tako on razlikuje a) predmet, ki je izdelan tako, da ob potresan ju proizvaja zvoke, to je ropotulja (angl. rattle), in predmet, ki je podobno izdelan, le da nima votlega prostora za žogico in ne da zvoka (angl. pole-end). Delo je razdeljeno v uvod, tri poglavja, sestavljena ia manjših sestavkov in obširne bibliografije. Arheološke ugotovitve je podkrepil s spektroanalizami, metrotehničnimi podatki in muzikološki-mi raziskavami ter vsa dognanja prikazal v 26 grafikonih. V prvem poglavju je avtor obdelal ropotulje in zvončke iz Karpatske kotline (karta najdišč), Sovjetske zveze ter podal prejšnja mnenja o namenu in uporabi teh predmetov. Najdbe iz Karpatske kotline je razdelil v tri skupine: a) Madžarska (Aszód, Gyöngyös, Nagytarcsa, Szurdokpüspöki), b) Romunija (Gemy-eszeg, Gyulafehérvâr, Schmid), c) iz Mi-hâlyfa. Najdbe iz Sovjetske zveze potekajo v glavnem iz kurganov, ki so včasih bajno bogatt, toda kopani so bili v glavnem ob prelomu stoletja in so slabo dokumentirani. Tudi najdišča teh ropotulj in zvončkov (skoraj praviloma je ob ropotulji več zvončkov) je opisal po geografskih regijah. O namenu teh ropotulj je še danes več mnenj, po Bakayevi sodbi zato, ker so te predmete obravnavali tipološko in niso posvetili skoraj nobene pozornosti tehnični izvedbi. Obširno podaja različne hipoteze in čeravno so nekateri raziskovalci (Iljinskaja, Bobrinskij, Smirnov, Mârton) že pred njim ugotovili da dajejo ti predmeti zvok, so najbolj razširjena tale mnenja: a) Nekateri mislijo, da je to del prapora ali vojnih insignij (Lappo-Danilev-ski, Bobrinskij, Felvinczi Takâcs, Tall-grenn). b) Rostovcev, Darnay, Stiller, Mârton menijo, da je to del okrasa na mrliškem vozu, Shlejev, da je to na koncu prečke pri vozu. c) Največ pripadnikov ima teorija, da so bile te ropotulje pritrjene na obeh koncih šotora (kibitka) na nomadskem vozu (Zabelin, Nagy, Minus, Fettich, Iljinskaja, Pârducz, Artamonov), ki sloni na opazovanjih, ker so bile večkrat ropotulje najdene dve ali štiri skupaj. V drugem poglavju, ki je najbolj obširno, najprej daje vse tehnometrične podatke za posamezne ropotulje v Karpatski kotlini in v Rusiji in ugotavlja, da niti dve nista povsem enaki. Praktično uporabo, da je to neke vrste muzikalni instrument, je podkrepil z muzikološkima raziskavami. Nadalje zavrača s protiargumenti, ki slonijo na tehnični izdelavi, doslej upoštevane hipoteze o namenu ropotulj. Ko govori o okoliščinah, v katerih so bili najdeni ti primerki v Karpatskem bazenu, ugotavlja, kljub pomanjkljivim podatkom, da ne gre niti v enem primeru za grobno najdbo, temveč so bili zakopani kot depot ali pa na nekem »kultnem mestu«. Kronološko jih uvrščamo v Rusiji od 1. pol. 6. st (področje Kuban) do 3. stoletja (področje Dnjepr). Večina ropotulj in zvončkov je bilo najdenih v grobovih, ob skeletnem pokopu, vendar ne kot osebni pridatek niti kot del posmrtne oprave. O izdelavi teh predmetov v Karpatski kotlini sta dve teoriji, da so import (Gernyszeg, Fettich) oziroma izdelane na tem prostoru (Iljinskaja, Parducz). Po obširnih primerjavah jih Bakay datira v konec 6. in začetek 5. stoletja pr. n. š. Spektralne analize so pokazale, da sta baker in kositer (90:10) glavni sestavini za ropotulje in zvonce, iz povsem različnih krajev. Predstava živali je zelo česta na teh ropotuljah (v Karpatski kotlini 20:1, Rusiji 88:33). Najbolj pogosto je upodobljen jelen, dalje divjačina, nekatere domače živali, grifoni in zmaji. V tretjem poglavju govori najprej o izvoru teh ropotulj in omenja najdbe podobnih predmetov iz bolj zgodnjih obdobij, od paleolitika dalje (npr. Alača-Höyük, 2300—2100 pr. n. š.) ter ugotavlja, da so vse najdbe v zvezi s šamanizmom. Sicer pa poznamo podobne predmete tudi iz halštatskega kulturnega kroga in niso skitskega porekla (gl. op. 38 in 211). Na podlagi historičnih virov — antičnih piscev na kratko oriše zgodovino Skitov. V sestavku funkcije, duhovna osnova in obredni pomen skitskih ropotulj in zvoncev Bakay na osnovi ugotovitev, podanih v prejšnjih poglavjih — niti dve nista čisto enaki, toda to je namenoma, da se dobi raznolik zvočen efekt — ugotavlja, da so ti predmeti sodili k opremi šamana. Zvonci so bili obešeni na sami ropotulji (nekatere imajo posebne znake) ali pa so bili pritrjeni na šamanovem bobnu. Šamanov boben je tudi simbol konja, s tem Bakay pojasnjuje, zakaj se tako pogosto najdejo deli uzde ob ropotuljah in zvoncih. Ob najdbah teh predmetov, ki so le del inventarja bogate skitske zapuščine, v Karpatskem bazenu je avtor mnenja, da so bili ritualno zakopani in da je to nedvomno skitska duhovna vsebina od Kelermesa do Nagy-tarcse. To delo poleg tega, da je dalo nov vpogled v skitsko materialno in duhovno kulturo, prav gotovo potrjuje že z zbranim materialom prisotnost Skitov v Karpatski kotlini, kar zadnje desetletje oporekajo nekateri sovjetski arheologi in tistemu času na tem ozemlju dokazujejo protoslovansko kulturo. I. Rajterič-Sivec BIBLIOGRAFSKI PRISPEVKI 1971 STROKOVNE PUBLIKACIJE Bibliografija Jesse Staško: Bibliografski prispevki 1969, 1970. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 321—332. Pred- in prazgodovina Benac Alojz, Garašanin Milutin: Néolithique. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 265—280, karte. Bregant T(atjana): Ljubljana ■— palafittes. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 212—214. Brodar M(itja): Mokriška jama — station paléolithique des hautes Alpes. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 218—220. Brodar Mitja: Olschewien. Die Anfangsstufen des Jungpaläolithikums in Mitteleuropa. Actes du VIIIe Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques, Beograd 9—15 septembre 1971. Tome 1, Beograd 1971, str. 43—52. Brodar Mitja: Paleolitska poskusna izkopavanja v letih 1969 in 1970 — Paläo-lithische Versuchsgrabungen in den Jahren 1969 und 1970. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 269—274, slika. Brodar S(rečko) : Betalov spodmol près de Postojna — station paléolithique. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 201—205, profil. Co vic Bori voj, Gabrovec Stane: Âge du fer. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 325—349. Dimitrijević Stojan, Tasič Nikola: Enéolithique. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 281—304, karte. Frey Otto-Hermann, Gabrovec Stane: Zur Chronologie der Hallstattzeit im Ostalpenraum. Bologna — Este — Sv. Lucija — Dolenjska (Unterkrain) — Hallstatt. Actes du VIIIe Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques, Beograd 9—15 septembre 1971. Tome 1, Beograd 1971, str. 193—218, table. Gabrovec S(tane): Stična — habitat et nécropole tumulaire de l’Âge du Fer. Époque préhistorique et protohiistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 230—232, tabla. Gabrovec Stane: glej Čovič Borivoj! Gabrovec Stane: glej Frey Otto-Hermann ! Garašanin Draga, Vinski-Gasparini Ksenija: Âge du Bronze. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 305—323. Garašanin Milutin: glej Ben a c Alojz! Jovanovič Borislav: Metalurgija eneolitskoga perioda Jugoslavije. — Metallurgy of the eneolithic period in Yugoslavia. Posebna izdanja 9, Beograd 1971, str. 1—119, priloge, table. Kilian Klaus: Bemerkungen zur Chronologie der frühen Eisenzeit und zum Beginn der Hallstattzeit in Italien und N/W-Jugoslawien. Actes du Ville Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques, Beograd 9—15 septembre 1971. Tome 1, Beograd 1971, str. 219—231, tabeli, slike. Knez T(one): Novo mesto — habitat et nécropole de l’Âge du Fer. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 220—222. Krieger und Salzherren. Hallstattkultur im Ostalpenraum. (Röm.-germ. Zentralmuseum Mainz, Ausstellungskatalog 4, 1970.) Linz 1971, str. I—XI, 1—204, slike, table. Leben Franc: Prispevek k poznavanju najstarejše zgodovine na Krasu. — Cenni illustrativi sulla preistoria del Carso. Akti študijskega srečanja o Krasu. Veliki Repen (Trst), 7. 9. 1970. Trst 1971, str. 21—24. Lo Schiavo Fulvia: Il gruppo liburnico-japodico per una definizione nell’ambito della protostoria balcanica. Atti della Accademia Nazionale dei Lincei, Classe di Scienze morali, storiche e filologiche, Memorie serie 8a 14, Roma 1970 (1971) fase. 6, str. 361—526, karte, table, slike, tabeli. Lo Schiavo Fulvia: La necropoli di S. Lucia di Tolmino — Relazione sul lavoro di inventario dei materiali conservati nel Museo civico di storia ed arte di Trieste. Atti del Civici musei di storia ed arte di Trieste 6, 1969-70, str. 75—80. Malez Mirko, Osole Franc: Paléolithique et Mésolithique. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 245—264, karta. Osole F(ranc) : Zupanov spodmol — station paléolithique. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 238—241, profil. Osole Franc : glej Malez Mirko! Pahič S(tanko) : Ormož — site de l’Age du Fer Ancien. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str, 222—224. Pus J(anez): Ljubljana — nécropole de la civilisation des champs d’urnes. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 215—217, tabla. Puš Ivan: Zarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. Izkopavanja v letih 1964—1965. —■ Nekropole der Umenfelderkultur im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana. Ausgrabungen in den Jahren 1964-1965. Razprave 1. raz. SAZU 7, Ljubljana 1971, zv. 1, str. 1—108, slika, table, priloga, preglednica. Schwappach Frank: Stempelverzierte Latène-Keramik aus dem Ringwall von Stična. — Žigosana latenska keramika z gradišča v Stični. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 237—252, slike, table. S tar è Francè: Gomile treh bojevnikov z Libne. Izrez iz kultumo-historične vloge geografskega kompleksa Brežic v prazgodovini. VII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 1971, Ljubljana 1971, 18 str. (ciklostil). Stare Francè: Die ältesten keltischen Funde aus Slowenien (Nord-West-Jugoslawien). Actes du Vile Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques Prague 21—27 août 1966, tom 2, Prague 1971, str. 791 (Zusammenfassung). _ . Svoljšak D(rago): Tolmin — nécropole de l’Âge du Fer Ancien. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 233—237, tabla. Tasič Nikola: glej Dimitrij evie Stojan! Tre m el Laura: La necropoli di S. Lucia di Tolmino — Primo risconto del materiale Marchesetti conservato al Museo civico di storia ed arte di Trieste e idee per una tipologia della ceramica. Atti dei Civici musei di storia ed arte di Trieste 6, 1969-70, str. 80—90. Urleb M(ehtilda): Križna gora — nécropole de l’Âge du Fer Ancien. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 208—211, tabla. Vinski-Gasparini Ksenija: Srednje i kasno brončano doba u zapadnoj Jugoslaviji. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 3. ser. 5, Zagreb 1971, str. 1—14, table. Vinski-Gasparini Ksenija: Garašanin Draga! Antika Bolta Lojze: Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju. — Spätantikes Gräberfeld auf Rifnik bei Šentjur. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 127—140, slike. Brank Rajko: Villa rustica pri Žabnici. — Villa rustica bei Zabnica. Loški razgledi 18, Škofja Loka 1971, str. 71—73, sliki. Claustra Alpium Iuliarum. Katalogi in monografije 5, Ljubljana 1971, str. 1—100, slike, table, priloge (Slov., Engl.). Curk Iva: Proučevanje rimske keramike v Sloveniji in rezultati tega proučevanja. —• Zur Erforschung der römischen Keramik in Slowenien. Materijali 8, Zenica 1971, str. 57—71, slike. Gorenc Marcel: Antičko kiparstvo jugoistočne Štajerske i rimska umjetnost Norika i Panonije. — Antike Bildhauerarbeiten Südoststeiermarks und die römische Kunst Norikums und Pannoniens. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 3. ser. 5, Zagreb 1971, str. 15—46, table. Kurent Tine: The Roman Modula Way. OAP 34, London 1971, No 12, str. 911—914, skice. Miki Curk Iva: Oblike ptujskih posod iz terre sigillate. — Die Farmen von Terra Sigillata-Gefässen aus Ptuj. Časopis za zgodovino in narodopisje NV 7 (42) Maribor 1971, zv. 1, str. 22—26, tabla. Plesničar-Gec Ljudmila: Emona v pozni antiki. — Emona dans l’antiquité avancée. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 117—122, slike. Plesničar Ljudmila: Kronološka determinacija keramike tankih sten s severnega grobišča Emone. —• Chronologische Determination der dünnwandigen Keramik aus dem nördlichen Gräberfeld von Emona. Materijali 8, Zenica 1971, str. 115—124, tabli. Sa šel Jaroslav: Alpes Iuliana. — Zusammenfassung. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 33—44, sliki. Sa šel Jaroslav: Über Umfang und Dauer der Militärzone Praetentura Italiae et Alpium zur Zeit Mark Aurels. Kommentar zu ILS 8977. Acta of the Fifth Epi-graphic Congress 1967, Cambridge 1971, str. 317. Toynbee Jocelyn M. C.: Death and Burial in the Roman World. London 1971, str. 1—336, table, slike. Vi kič Branka: Karakter rimske keramike južne Panonije i problematika njene tipologije i kronologije. — The Character of roman ceramic of South Pannonia and the problem of its typology and chronology. Materijali 8, Zenica 1971, str. 91—113, table. Zgodnji srednji vek Bolta L(ojze) : Rifnik, Šentjur près de Celje — nécropole de l’époque des Grandes Migrations. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 224—229, tabla. Boltin-Tome Elica: Zametki primorskih mest. — Origini delle città del Littorale. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 167—172, karta. Grafenauer Bogo: Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete. — Die Ansiedlung der Slawen in den Ostalpen und die Kontinuitätsfragen. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 17—32, karta. Korošec Josip, iun.: Sv. Jurij in sv. Martin na Svetih gorah na Bizeljskem v predromanski dobi. — St. Georges et St. Martin sur les Svete gore au-dessus de Bizeljsko à l’époque préromane. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 193—222, slike, table. Korošec Paola: Kulturni in časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije. — Esquisse culturelle et temporelle du haut moyen âge slave sur le territoire de la Slovénie. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 95—110, table. Korošec Paola: La nécropole de Ptujski grad, Ptuj. Inventaria archaelogica — Jugoslavija 13, (Bonn) 1971 (Y 119 — Y 128) 2 str., table. Korošec Paola: Še nekaj misli o zgodnjesrednjeveški figuralni plastiki v Sloveniji. — Quelques réflexions additionnelles sur la sculpture figurative du haut moyen âge en Slovénie. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 253—268, slike. Kos Milko: Naselitev Gorenjske v ranem srednjem veku. — Die Besiedlung Ober-krains im frühen Mittelalter. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 7-—il6, slika. Mikl-Curk Iva: Predmeti iz obdobja selitve narodov v zbirki ptujskega muzeja. — Quelques objets de la période de la migration des peuples dans la collection du musée de Ptuj. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 123—126, slike. Petru Peter: Sondi pri sv. Martinu v Malencah. — Zweit Sonden beim Hl. Martin in Malence. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 163—166, sliki. Pirkovič Ivo: Langobardi v panonski fazi. — Les Lombards dans la phase panno-nienne. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 173-—192, slika, karta. Slabe Marijan: Grobišče iz dobe preseljevanja narodov v Dravljah. — La nécropole de la période de la migration des peuples à Dravlje. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 141—150, slike. S v o 1 j š a k Drago: Posočje v zgodnjem srednjem veku. — La Vallée de la Soča dans le haut moyen âge. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 153—162, slike. Valič Andrej: Keramični posodi iz časa preseljevanja narodov v Kranju. — Zwei keramische Gefässe aus der Zeit der Völkerwanderung in Kranj. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 288—292, slike. Valič Andrej: Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem. Poznoantične in zgodnjesred-njeveške najdbe. — Šmartno bei Cerklje in Gorenjsko (Oberkrain). Spätantike und frühmittelalterliche Funde. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 273—287, sliki, tabli, preglednica. Valič Andrej: Vprašanja raziskovanj zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem. — Questions des recherches du haut moyen âge en Gorenjsko (Haute Carniole). Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. Ill—116, karta, slika, tabla. Vinski Zdenko: Die völkerwanderungszeitliche Nekropole in Kranj und der Rei-hengräberfelder-Horizont des 6. Jahrhunderts in westlichen Jugoslawien. Actes du Ville Congrès international des sciences préhistoriques et protohistoriques, Beograd 9—15 septembre 1971. Tome 1, Beograd 1971, str. 253—265, slike. Vinski Zdenko: Kranj i horizont groblja na redove 6. stoljeća u zapadnoj Jugoslaviji. — Kranj et l’horizon de nécropoles en rangées du 6e siècle en Yougoslavie occidentale. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 151—152. Vinski Zdenko: Rani srednji vijek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 3. ser. 5, Zagreb 1971, str. 47—74, karta. Obdobja od pred- in prazgodovine do zgodnjega srednjega veka Knific Timotej: Arheološka najdišča v Kranju. Kronika 191, Ljubljana 1971, zv. 2. str. 70—76, slike. K r u š i č Valter: Karies pri narodih, živečih na Slovenskem, gledan skozi prizmo tisočletij. ■—- Karies bei den in Slowenien ansässigen Völkern, gesehen durch das Prisma der Jahrtausende. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 225—236, tabele. Leben France: Arheološko vrednotenje jamskih najdb na slovenskem krasu. — L’aspect archéologiques des trouvailles faîtes dans les grottes du karst slovène (NW Yougoslavie). — The Archaeological Evaluation of the Findings in the Caves of Slovene Karst. Naše jame 12, Ljubljana 1970 (1971) str. 63—72, karta. Mano-Zisi Djordje, S u i ć Mate: Protohistoire et antiquité. Époque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 351—397. Orožen Janko: Zgodovina Celja im okolice. I. del: Od začetka do leta 1848. (Prazgodovinska doba; Rimska doba; Naselitev Slovencev). Celje 1971, str. 7—112, slike, karta najdišč. Pahič S(tanko): Brinjeva gora — site préhistorique à plusieurs couches. Époque préhistorique et protohistoxique en Yougoslavie — Recherches et résultats, Beograd 1971, str. 206—207. Pahič Stanko: Iz pradavnine ljutomerskega okraja. — Das Gebiet von Ljutomer im Altertum. Časopis za zgodovino in narodopisje NV 7 (42) Maribor 1971, zv. 1, str. 1—21, slike. Suič Mate: glej Mano-Zisi Djordje! Vinski Z(denko) : Zur Kontinuitätsfrage des autochthonen romaniesierten Ethnikos und das spätantike Erbgut imi frühmittelaltelalterlichen Fundbestand Jugoslawiens. Actes du VIIe Congrès international des sciences préhistoriques et proto-historiques Prague 21—27 août 1966, tom 2, Prague 1971, str. 986—991. Ocene in prikazi Debergh J.: Acta Archaeologica (Arheološki Vestnik), XX, 1969. Revue Belge de Philologie et d’Histoire, Bruxelles 1971. De Laet Sigfried J.: Arheološki Vestnik. Acta Archaeologica. XX. Ljubljana, 1969. L’Antiquité classique 40, Bruxelles 1971, fase. 1, str. 448—449. Dular Janez: F. E. Barth, Die hallstattzeitlichen Gräberhügel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel (Slowenien). Argo 10, Ljubljana 1971, št. 3/4, str. 299—300. Granda Stane: Prazgodovina Novega mesta. Kronika 19, Ljubljana 1971, zv. 3, str. 181. Petru P(eter): Gerhard Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 297—298. Sašel J(aroslav): Peter Petru, Hišaste žare Latobikov. Arheološki vestnik 21-22, Ljubljana 1970-71, str. 310—314. Štuki France: Varstvo spomenikov XIII-XIV, 1968-1969. Kronika 19, Ljubljana 1971, zv. 3, str. 190. Vilfan Irena: Iva in Jože Curk, Ptuj. Kronika 19, Ljubljana 1971, zv. 1, str. 58—60. Opisi in poročila o arheoloških razstavah Granda Stane: Prazgodovina Novega mesta. (Arheološka razstava, Dolenjski muzej v Novem mestu 2. 9. do 30. 11. 1971). Kronika 19, Ljubljana 1971, št 3, str. 181. Razno Curk Iva: Iz metodologije varstva arheoloških spomenikov. Vestnik (Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije), Ljubljana 1971, št. 2, str. 3—39. Stanje in programske smernice razvoja arheologije. Obvestila 1, Ljubljana 1971, št. 4, str. 1—8. POLJUDNO-STROKOVNE PUBLIKACIJE IN DNEVNI TISK Pred- in prazgodovina Brodar Mitja: Poskusno paleolitsko izkopavanje v Marketovem spodmolu pri Planini. Mladinski raziskovalni tabori 1970, Ljubljana 1971, str. 26—27. Summary. Dimitrić M.: Pračlovek ob Kolpi ? Dnevnik 20, Ljubljana 1971 (24. 7.), št. 198, str. 4, slika. Knez Tone: Ilirski knez v Novem mestu. Prosveta 63, Chicago 1971 (1. 3.;, št. 41, str. 3. Knez Tone: Prazgodovina Novega mesta. Dolenjski razgledi 9, Novo mesto 1971 (16. 12.), št. 3, str. 36—37, slike. Leben Franc: Prispevek k poznavanju najstarejše zgodovine na Krasu. Jadranski koledar, Trst 1971, str. 197—>199. Novak Tone: Izkopavanja v Koprivški luknji na Tisniku. Jamar 1, Slovenj Gradec 1971, št. 1, str. 23—25, slike. Povh P(eter) : Pogled v preteklost s situlami bogate halštatske gomile. Dnevnik 20, Ljubljana 1971 (10. 9.), št. 246, str. 5, slika. Antika Knez Tone: Nepričakovana rimska najdba. Rimska gomila iz 2. ali 3. stoletja na Homu. Dolenjski list 22, Novo mesto 1971 (24. 6.), št. 25, str. 8—9. Kolšek Vera: Sempetrska nekropola. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 27, Ljubljana —• Maribor 1971, str. 1—30, slike. Mir (Cencič Mirko): Arheološke najdbe na Hrušici. Primorske novice (Nova Gorica) 9, 1971 (3. 9.), št. 36, str. 7. slike. Pahič Stanko: O rimskih kamnosekih na Šmartnem. Večer 27, Maribor 1971 (14. 8.), št. 187. S a šel Jaroslav, Urleb Meh tilda: Arheološko raziskovanje na Benetah. — Archaeological researches at Benete. Mladinski raziskovalni tabori 1970, Ljubljana 1971, str. 29—36, slike. Urleb Mehtilda: glej Šaš el Jaroslav! Zupančič Mirina: Atrans — Trojane. — Summary. Mladinski raziskovalni tabori 1970, Ljubljana 1971, str. 215—222, slike. Zgodnji srednji vek Pahič Stanko: Višinski spomeniki iz zgodnjega srednjega veka. Planine ob meji, Maribor 1971, str. 82—95, slike. S v o 1 j š a k Drago: Staroslovansko grobišče v Batujah. Primorske novice (Nova Gorica) 9, 1971 (8. 1.), št. 2. Obdobja od pred- in prazgodovine do zgodnjega srednjega veka Breščak Peter: Pokopane kulture. Tovariš 27, Ljubljana 1971, št. 49, str. 36—38, slike. Breščak Peter: Slovenija naprodaj v ZDA (O arheoloških izkopavanjih vojvodinje Mecklenburške na Slovenskem). Tovariš 27, Ljubljana 1971, št. 51, str. 29—31, slike. Knez Tone: Arheološko bogastvo Novega mesta. Slovenski izseljeniški koledar, Ljubljana 1971, str. 149—151, slika. Knez Tone: Dolenjski muzej in njegove zbirke. Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik, Novo mesto 1971, str. 63—72, slike. Knez Tone: Pogled v zanimivo starost Laškega. Novi tednik 25, Celje 1971 (30. 9.), št. 38 do (21. 9.) št. 41, slike. Valič A(nđrej): Zapis o arherološki preteklosti kranjske ravnine. Snovanja 5, Kranj 1971 (22. 12.), št. 6, str. 60—62, slike. Konservatorstvo Curk Iva: Govorica kamnov. Kaj je usmerjalo konservacijo arheoloških ostalin Blejskega jezera. Delo 13, Ljubljana 1971 (25. 9.), št. 261, str. 17, slika. Ocene in prikazi Knez T(one): Hišaste žare Latobiikov. Dolenjski razgledi 23, Novo mesto 1971 (10. 6.), št. 2, str. 12. Opisi in poročila o arheoloških razstavah Breščak Peter: Blišč in drznost starih kultur. Jutri bo v Narodnem muzeju odprta razstava »Prazgodovina Slovenije«. Enkraten pogled v umetnostno snovanje davnine. Delo 13, Ljubljana 1971 (3. 8.), št. 236, str. 5, slika. Breščak Peter: Izviri sedanjosti. Zgodnji srednji vek Slovenije v Arkadah. Prireditev V čast arheološkega kongresa. Delo 13, Ljubljana 1971 (26. 8.), št. 231, str. 5. Horvat V.: Razstavljena preteklost. Udeleženci strokovne ekskurzije v okviru mednarodnega kongresa (v Beogradu) so si v Sloveniji z zanimanjem ogledali tudi blejski otok. Delo 13, Ljubljana 1971 (8. 9.), št. 244, str. 5. jk (Kislinger Juro): Prazgodovina Novega mesta. Dragocene najdbe iz halštatskih gomil na Znančevih njivah v Kandiji pri Novem mestu, izkopane v letih 1967 do 1970. Razstava v Dolenjskem muzeju. Večer 27, Maribor 1971 (18. 11.), št. 268, slika. Knez Tone: Novomeška davnina. Pred reprezentativno razstavo »Prazgodovina Novega mesta« v Dolenjskem muzeju. Delo 13, Ljubljana 1971 (21. 8.), št. 226, str. 17. Knez Tone: Prazgodovina Novega mesta. Ob razstavi v Dolenjski galeriji. Naši razgledi 20, Ljubljana 1971 (10. 12.), št. 23, str. 698. Knific T(imotej): Arheološka razstava v Gorenjskem muzeju. Glas 24, Kranj 1971 (11. 9.), št. 70, str. 6, slika. Slabe Marijan: Pradavno grobišče. Nova arheološka razstava tudi v Mestnem muzeju v Ljubljani. Prikaz na dvorišču SAZU odkopanih predmetov. Delo 13, Ljubljana 1971 (9. 9.), št. 245, str. 5, slika. Snoj Jože: Davno žitje. Pogovor v Dolenjskem muzeju ob razstavi Prazgodovina Novega mesta. Delo 13, Ljubljana 1971 (7. 9.), št. 243, str. 5. Zoran I(van): Bogato izročilo davnine. Arheološka razstava v Dolenjski galeriji. Dolenjski list 22, Novo mesto 1971 (9. 9.), št. 36, str. 6—7. Ž. K. (Kozinc Željko): Neminljiv mik starega. Ob razstavi Prazgodovina Slovenije. Tovariš 27, Ljubljana 1971, št. 37, str. 22—23, slike. Poročila o kolokvijih, simpozijih in kongresih Svoljšak Drago: Potujoči arheologi treh narodnosti. Italijansko-hrvaško-sloven-ska znanstvena pobuda. Primorski dnevnik 27, Trst 1971 (6. 6.), št. 132. ZAMENJAVA - EXCHANGE Inštitut za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je v letu 1971 prejel publikacije arheološke vsebine od spodaj navedenih ustanov: Aarhus: Statsbiblioteket Acacias —> Genève: Institut d’Anthropologie de l’Université Alger: Centre de Recherches Anthropologiques, Préhistoriques et Ethnographiques Amersfoort: Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek Aquileia: Associazione Nazionale per Aquileia Athênai: American School of Classical Studies British School of Archaeology at Athens Deutsches Archäologisches Institut École Française d’Athènes Société Archéologique d’Athènes Avenches: Musée Romain Bad Godesberg: Deutsche Forschungsgemeinschaft Barcelona: Museo Arqueológico Basel: Schweizerische Gesellschaft für Ur-und Frühgeschichte Beograd: Arheološki institut SAN Narodni muzej Vojni muzej JNA Bergen: U niversitetsbiblioteket The Institute of Archaeology of the Slovene Academy of Sciences and Arts has recived in the year 1971 the archaeological publications from the following institutions: Berlin (DDR): Institut für Vor- und Frühgeschichte der Humboldt-Universität Berlin ‘—: Charlottenburg (BRD) Museum für Vor- und Frühgeschichte Bern: Bernisches historisches Museum Bonn: Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität Bordighera: Istituto Intemazionale di Studi Liguri Brno: Archeologickÿ üstav Ceskoslovenské akademie vëd Moravské museum. Odd. prehistorické Mloravské museum. Ustav Anthropos Brugg: Gesellschaft pro Vindonissa Bruxelles: »Latomus« Service National des Fouilles Société Royale Belge d’Anthropologie et de Préhistoire Bucuresti: Biblioteca Academiei RSR Institutul de Archeologie al Academiei RSR Budapest: Büdapesti Tôrténeti Miizeum Magyar Tudomänyos Akadémia Kö-nyvtâra Magyar Tudomänyos Akadémia. Ré-gészeti Intézet Magyar Nemzeti Muzeum. Kôzponti Régészeti Kônyvtara Cambridge (USA): Peabody Museum of Archaeology and Ethnology at Harvard University Capo di Ponte: Centro Camuno di Studi Preistorici Cardiff: National Museum of Wales. Department of Archaeology Cincinnati: University of Cincinnati. Library Como: Società Archeologica Comense Constanta: Muzeul de Arheologie Constantine: Société Archéologique, Historique et Géographique Dresden: Landesmuseum für Vorgeschichte Dublin: Royal Irish Academy Eisenstadt: Burgenländisches Landesmuseum Ferrara: Istituto Ferrarese di Paleontologia Umana »Revista di Scienze Preistoriche« Frankfurt a/M.: Deutsches Archäologisches Institut. Römisch-germanische Kommission Genève: Bibliothèque d’Art et d’Archéologie Société d’Histoire et d’Archéologie de Genève Göttingen: Seminar für Ur- und Frühgeschichte Graz: Miuseum für Vor- und Frühgeschichte und Münzsammlung am Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum Groningen: Biolo'gisch-Archaeologisch Institut der Rijksuniversiteit Györ: Xantus Jänos Müzeum Halle/Saale: Landesmuseum für Vorgeschichte Hallstatt: Museum in Hallstatt Hamburg: Museum für hamburgische Geschichte Jasi: Institutul de Istorie si Arheologie »A. D. Xenopol« Kiel: Institut für Urgeschichte der Universität Kebenhavn: Det Kongelige Danske Videnskaber-nes Selskab Det Kongelige Nordiske Oldskriftsel-skab Krakow: Instytut Historii Kulturi Materialnej Polskiej Akademii Nauk — Redakcji-ja Sprawozdan Archeologicznych Muzeum Archeologiczne Polska Akademia Nauk La Serena: Museo Arqueológico Leiden: Instituut voor Prehistorie der Rijksuniversiteit Rijksmuseum van Oudeheden Linz: Oberösterreichisches Landesmuseum Ljubljana: Narodni muzej: Lodz: Muzeum Archeologiczne i Etnogra-ficzne London; Institute of Archaeology. University of London Joint Library of the Hellenic and Roman Societies London and Middlessex Archaeological Society Royal Anthropological Institute Los Angeles: Southwest Museum Lund: Universitetsbiblioteket Lyon: Société Préhistorique de l’Ardèche Madrid: Consejo Superior de Investigaciones Cientificas Deutsches Archäologisches Institut Instituto Espanol de Prehistoria Mainz: Römisch-germanisches Zentralmuseum Staatliches Amt für Vor- und Frühgeschichte Maribor: Pokrajinski muzej Moskva: FundamentaTnaja biblioteka obšče-stvennyh nauk im. V. P. Volgina Aka-demid nauk SSSR Gosudarstvennaja biblioteka SSSR im. V. I. Lenina Gosudarstvennaja publičnaja istori-českaja biblioteka RSFSR München: Institut für Vor- und Frühgeschichte Kommission für Alte Geschichte und Epigraphik des Deutschen Archäologischen Instituts Münster i. Westfalen: Seminar für Vor- und Frühgeschichte Napoli: Società Nazionale di Scienze, Lettere ed Arti New York: American Museum of Natural History Nicosia: Department of Antiquities Nitra-Hrad: Aroheologicky üstav Slovenské akademie vied Novi Sad: Matica Srpska Vojvođanski muzej Olsztyn: Muzeum Mazurskie w Olsztynie Opava: Sleszké museum Oslo: Universitetets Oldsaksamling Oxford: Ashmolean Museum Padova: Istituto de Antropologia Pamplona: Museo de Navarra Paris: Centre d’Études Archéologiques de la Méditerranée Occidentale Institut d’Art et d’Archéologie de rUniversité de Paris Centre National de la Recherche Scientifique. Centre de Documentation — Sciences Humaines Société Préhistorique Française Pavia: »Athenaeum« Società Pavese di Storia Patria Pecs: Janus Pannonius Müzeum Piatra Neamt: Muzeul Arheologie Plovdiv: Naroden arheologičeski muzej Pontevedra: Museo de Pontevedra Porto: Faculdade de Ciências Potsdam-Bab elsberg: Museum für Ur- und Frühgeschichte Poznan: Katedra Archeologi! predziejoweji wczesnósredniowiecznej. Uniwersytet im. A. Mickiewicza Mhizeum Archeologiczne Poznanskie Towarzystwo Przyj acidi Nauk Uniwersytet —■ redakcija »Przeglad Antropologiczny« Praha: Archeologickÿ üstav Ceskoslovenské akademie vëd Kabinet pro studia fecka, rimska a latinska Ceskoslovenské akademie vëd Nârodni museum Prehistorickÿ üstav University Karlovy Zakladni knihovna Ceskoslovenské akademie vëd Princeton: »American Journal of Archaeology« Rennes: »OGAM — Tradition Celtique« Reykjavik: Hidh islenzka fornleifafjelag Roma: Accademia Nazionale dei Lincei Belgisch-Historisch Institut te Rome Biblioteca Nazionale di Archeologia e Storia dell’Arte British School at Rome École Française de Rome Istituto di Archeologia dell’Università Istituto di Studi Romani Museo Nazionale preistorico ed Etnografico »Luigi Pigorini« Pontificia Accademia Romana di Archeologia Saalburg-Kast eli: Saalburgmuseum Sarajevo Zemaljski muzej Schwerin: Museum für Ur- und Frühgeschichte Sevilla: Museo Arquelógico Provincial Sint-Niklaas-Waas: Oudheidkundige Kring van Waasland Skopje: Seminar za istorija na star vek i arheologija Sofija: Bulgarska akademija na naukiite Sopron: Liszt Ferenc Muzeum Stockholm: Kungl. Vitterhets Historie och Anti-kvitetsakademiens Bibliotek Stuttgart: Württembergisches Landesmuseum Suceava: Muzeul Suceava Sydney: Department of Archaeology. University of Sydney Szczecin: Museum Pomorza Zachodniego Tallin: Esti NSV Teaduste Akadeemia Ke-skraamatukogu Tarascon-sur-Ariège: Société Préhistorique de l’Ariège Tokyo: Antropological Society of Nippon T or un: Muzeum Okregowie w Toruniu Trier: Rheinisches Landesmuseum Trondheim: Det Kgl. Nareke Videnskabernes Sel-skab Valencia: Servicio de Investigation Prehistó-ricó Varese: Centro di Studi Preistorici e Archeologici Vama: Naroden arheologičeski muzej Warszawa: Instytut Historii Kultury Materialnej Polskiej Akademii Nauk Panstwowe Muzeum Archeologiczne Polskie Towarzystwo Archeologiczne Wien: Anthropologische Gesellschaft Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität Österreichische Akademie der Wissenschaften Wroclaw: Katedra Archeologii Polski Uniwer-sytetu Wroclawskiego im. B. Bieruta Mluzeum Archeologiczne. Redakcija »Silesia Antiqua« Zaklad Antropologu PAN Zagreb: Arheološki muzej Društvo muzej sko-konzervatorskih radnika SRH Les premières émissions de Valérien et de Gallien à Viminacium et à Rome Prve emisije Valerigana in Galijena v Viminaciju in Rimu 31 Arheološki vestnik 481 Coinage in Pannonia in the Third Century A. D. Novčarstvo Panonije v tretjem stoletju fr- Erla, N. ö. Aus dem Münzschatzfund Iz zakladne najdbe v vasi Erla, N. A. Tesoretto di Postojna (Postumia) — Zakladna najdba iz Postojne 1. Adriano RIC 261 7. Settimio Severo RIC 150 2. Commodo RIC 259 a 8. Settimio Severo RIC 216 3. Settimio Severo RIC 265 9. Settimio Severo Rie 498 4. Settimio Severo RIC 266 10. Caracalla Rie 6 5. Settimio Severo RIC 266 11. Caracalla Rie 11 6. Settimio Severo RIC 492 12. Caracalla Rie 195 Tesoretto di Postojna (Postumia) — Zakladna najdba iz Postojne 13. Caracalla 14. Caracalla 15. Plautina 16. Geta 17. Elagabalo 18. Elagabalo RIC 329 RIC 351 b RIC 359 R IC 20 b RIC 107 RIC 194 19. Elagabalo 20. Iulia Maesa 21. Severo Alessandro 22. Severo Alessandro 23. Severo Alessandro 24. Massimino RIC 146 RIC 266/263 RIC 168 RIC 266 RIC 32 Rie 23 Bugojno. Novčani nalaz sesterciusa i denariusa Münzschatzfund, Sestertii und Denarii aus Bugojno Bugojno. Novčani nalaz sesterciusa i denariusa Münzschatzfund, Sestertii und Denarii aus Bugojno Bugojno. Novčani nalaz sesterciusa i denariusa Münzschatzfund, Sestertii und Denarii aus Bugojno Bugojno. Novčani nalaz sesterciusa i denariusa Münzschatzfund, Sestertii und Denarii aus Bugojno Ravenna. Il c. d. Mausoleo dr Galla Placidia: particolare della volta della cupola Ravena. T. i. mavzolej Galle Placidi]e: detajl svoda kupole ANGIOLINI MARTINELLI 491 Ravenna. Basilica di S. Vitale: veduta del presbiterio Ravena. Cerkev S. Vitale: pogled na prezbiterij '. ANGIOLINI MARTINELLI 492 Ravenna. C. d. Mausoleo di Galla Placidia: la lunetta con il Buon Pastore Ravena. T. i. mavzolej Galle Placidije: luneta z Dobrim pastirjem '. ANGIOLINI MARTINELLI Ravenna. Battisterio degli Ortodossi: la cupola Ravena. Ortodoksni baptisterii : kupola '. ANGIOLINI MARTINELLI 494 Ravenna. Basilica di S. Apollinare Nuovo-: la preghiera nell’orto dei Getsemani Ravena. Bazilika S. Apollinare Nuovo: molitev v vrtu Getsemani ANGIOLINI MARTINELLI 495 Ravenna. Basilica di S. Vitale: il catino absidale Ravena. Cerkev S. Vitale: zaključek apside '. ANGIOLINI MARTINELLI Fenêtres bilobés du mausolé de Théodoric à Ravenne Dvojna okna v Teoderikovem mavzoleju v Raveni Mosaïque de la »Cripta Rasponi« di San Severo à Ravenne Mozaik (»Cripta Rasponi«) v cerkvi San Severo v Raveni 32* 499 Mosaïque du Cherchell à Algérie Mozaik iz kraja Cherchell v Alžiru MIJOVIČ 500 Mosaïque de San Giovanni Evangelista à Ravenne Mozaik iz cerkve sv. Janeza evangelista, Ravena MI JOVIČ Calcaire lacuneux du Duk-lja (Doclea), Monténégro Luknjičavi apnenec iz Duk-lje (Doclea), Crna gora rvv Mosaïque d’un sacello di San Vitale à Ravenne Mozaik v eni od kapelic v cerkvi San Vitale v Raveni Fragments d’une plaque de parapet dans le Miuseo dei Sannio à Bénévent Fragmenti plošče iz predelnega zidu; Museo del Sannio, Benevento Statue d’un empereur romain au Musée de Bitolj, Macédoine Kip nekega rimskega cesarja v muzeju v Bitoli, Makedonija Croix lombard à Santa Maria in Valle, Cividale Langobardski križ v cerkvi Santa Maria in Valle, Čedad Drapés linéaires sur un relief à Palmyre Črtaste gube na nekem reliefu iz Paimire Drapés linéaires sur la plaque de l’autel de dux Ratchis au San Giovanni Evangelista à Cividale Crtaste gube na oltarni plošči vojvode Ratchisa v cerkvi sv. Janeza evangelista v Čedadu Drapés linéaires sur la pièrre tombale illyro-romaine du Zenica, à Sarajevo Crtaste gube na ilirsko-rimskem nagrobniku iz Zenice (Sarajevo) Drapés paléocopte du Haulta, au Musée d’Addis-Abéba Paleokoptske gube iz Haulta (Muzej v Addis Abebi) 509 Plaque de bronze du Mendolito chez Adriano, à Sicile Bronasta plošča iz kraja Mendolito pri Adrianu na Siciliji MIJOVIĆ Reliquaire de Saint-Lindger à Essen-Werden Relikviarij sv. Lindgerja (Essen-Werden) MIJOVIČ Ornement à tresse avec les »yeux magiques« du tombeau de Theodoric à Ravenne Friz z »magičnimi očesi« na Teoderikovem mavzoleju v Raveni MI JO VIC Croix à Santa Maria in Valle, Cividale Križ v cerkvi Santa Maria in Valle, Čedad MIJOVIC 33 Arheološki vestnik cn h-1 to »Nceud gordien« sur un anneau de l’âge de bronze du Pantelica, Sicile »Gordijski vozel« na prstanu iz bronaste dobe iz kraja Pantelica na Siciliji Ilirsko-rimski nagrobnik iz Plevlja v Crni gori Stèle illyro-romain du Pljevlja à Monténégro »Noeud gordien« sur les chapiteaux dans le Lapidaire à Pula, Istrie Gordijski vozel« na kapitelih (lapidarij, Pula) tj CO MIJOVIC Chapiteau du portail central du palais dit de Théodoric à Ravenne Kapitel v glavnem portalu Teoderikove palače v Raveni Chapiteau d’un pilastre du baptistère Saint-Jean à Poitiers Kapitel na pilastru baptisterija v cerkvi sv. Janeza, Poitiers Fiori a petali« sur un linteau de Thèbesa »Fiori a petali« na podboju v Tebesi »Sole radiante« sur un relief lombard au Museo del Sannio à Bénévent »Sole radiante« na langobardskem reliefu v Museo del Sannio, Benevento MIJOVIĆ Miosaïque à »chevrons« du San Giovanni Evangelista à Ravenne Tračni mozaik, sv. Janez evangelist, Ravena Relief calcaire du Sts-Pierre-et-Paul à Bijelo Polje, Monténégro Relief v apnencu v cerkvi sv. Petra in Pavla, Bijelo Polje, Crna gora Relief à «chevrons» d'un sarcofage au baptistère Saint-Jean à Poitiers Tračni relief na sarkofagu v bapti-steriju cerkve sv. Janeza, Poitiers 517 Vêtement à grands plis d’un méhariste d’un relief à Palmyre Jezdec na kameli: oblačilo z veliki gubami. Relief iz Paimire Vêtement à grands plis d’un relief de la basilique Sainte-Madeleine à Saint-Maxime-la-Sainte Baume Oblačilo z velikimi gubami. Relief v baziliki sv. Magda- ^ lene, Saint-Maxime-la-Sainte Baume to to '. MIJOVIC 518 Draperies souples et transparentes de mosaïque des Amours de Jupiter à Lecourbe, Algérie Rahle in presojne gube na mozaiku, ki predstavlja Jupitrove ljubezni, Lecourbe, Alžir H Draperies souples et transparentes de la fresque de Dečani Rahle in presojne gube na freskah v Dečanih MIJOVlC 519 L’apôtre dans la vigneture de mosaïque à Galla Placidia à Ravenne Apostol sredi vinjetnega okrasja na mozaiku Galle Placidije, Ravena Ti Un évêque serbe de l’Arbre de la dynastie des Nemanjić à Gračanica Srbski škof na rodovnem drevesu dinastije Nemanj ičev v Gračanici MIJOVIĆ 1. Donja Klisura. Ansicht der Fundstelle von der Donau. Rechts ist ein Teil des in Felsen eingehauenen römischen Weges sichtbar. Markiert: Fundstelle der neuen Inschrift 1. Donja Klisura. Pogled sa Dunava. Desno se vidi put usećen u stenu. Mesto natpisa označeno 2. Donja Klisura. Überreste der Aedicula. Oberhalb: Eintiefungen für Wegkonsolen 2. Donja Klisura. Detajl puta, koji je išao preko konsola. Vidljiva udubljenja, ispod kojih se nalazi aedicula 1. Donja Klisura. Die neue Inschrift 1. Donja Klisura. Novi natpis 2. Donja Klisura. Abdruck der Inschrift 2. Donja Klisura. Otisak natpisa ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIII Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila Tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani 1974 Naklada 1200 izvodov Publikacija šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov iz storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72), za katere se ne plačuje temeljni davek cd prometa proizvodov (mnenje Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/73 od 23. 3. 1973). PUBLIKACIJE ARHEOLOŠKE VSEBINE, KI JIH JE IZDALA SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ARCHAEOLOGICAL PUBLICATIONS EDITED BY THE SLOVENE ACADEMY OF SCIENCES AND ARTS J. Korošec: Poročilo o izkopavanju na Ptujskem gradu leta 1946 (Summary: Report on Archaeological Excavations on the Castle-hill of Ftuj in 1946). (1947) J. Korošec: Slovansko svetišče na Ptujskem gradu (Summary: The Old Slav Sanctuary on the Castle-hill of Ptuj). (1948) J. Korošec : Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu (Summary: The Old Slav Burial Place on the Castle-hill of Ptuj). (1950) J. Kastelic, B. Škerlj: Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948 (Summary: The Slav Necropolis at Bled. Archaeological and Anthropological Report for 1948). (1950) Arheološka poročila. Poročilo o izkopavanjih v Ljubljani, Novem mestu in na Panorami v Ptuju (Summary: Archaeological Reports. Reports on Excavations in Ljubljana, at Novo mesto and on the Panorama of Ptuj). (1950) J. Klemenc: Ptujski grad v kasni antiki (Résumé: Le château de Ptuj à l’époque de la décadence romaine). (1950) F. Ivaniček: Staroslavenska nekropola u Ptuju. Rezultati antro- poloških istraživanja (Summary: Ancient Slav Necropolis at Ptuj. Results of Anthropological Researches). (1951) J. Korošec: Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu (Summary: A Prehistoric Settlement on the Castle-hill of Ptuj). (1951) Razprave — Dissertationes III, 1953 F. S t a r è : Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (Zusammenfassung: Illyrische Funde aus der Eisenzeit in Ljubljana). (1954) J. Korošec: Arheološke ostaline v Predjami (Summary: The Archaeological Remains at Predjama). / Razprave — Dissertationes IV/1, 1956/ S. Pahič: Drugo žarno grobišče v Rušah (Zusammenfassung: Das zweite Urnenfeld in Ruše). / Razprave — Dissertationes IV/3, 1957 / S. Gabrovec: Prazgodovinski Bled (Summary: The Prehistory of Bled). (1960) J. Kastelic: Slovanska nekropola na Bledu. Poročilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951. (1960) J. Korošec: Prazgodovinsko kolišče pri Blatni Brezovici (Zusammenfassung: Der Pfahlbau bei Blatna Brezovica). (1963) Razprave — Dissertationes VI, 1969 I. Puš : Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. Izkopavanja v letih 1964—1965 (Zusammenfassung: Nekropole der Urnenfelderkultur im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana. Ausgrabungen in den Jahren 1964—1965). / Razprave —• Dissertationes VII/1, 1971 / razprodano out of print din 4,— din 4,— razprodano out of print din 2,— razprodano out of print din 5,— din 8,20 din 15,— din 8,50 din 10,— din 5,— razprodano out of print din 5,— razprodano out of print din 80,— din 40,— S. Pahič: Nov seznam noriško-panonskih gomil (Zusammenfassung: Neues Verzeichnis der norisch-pannonischen Hügelgräber). / Razprave — Dissertationes VII/2, 1972 / Arheološki vestnik —■ Acta Archaeologica II/l. 1951 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica II/2. 1951 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica III/l. 1952 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica III/2. 1952 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica IV/1. 1953 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica IV/2. 1953 Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki Arheološki vestnik — Acta Archaeologica V/l. 1954 vestnik — Acta Archaeologica V/2. 1954 vestnik — Acta Archaeologica VI/l. 1955 vestnik — Acta Archaeologica VI/2. 1955 vestnik — Acta Archaeologica VII/1-2. 1956 vestnik — Acta Archaeologica VII/3. 1956 vestnik —• Acta Archaeologica VII/4. 1956 vestnik — Acta Archaeologica VIII/1. 1957 vestnik — Acta Archaeologica VIII/2. 1957 (1958) vestnik — Acta Archaeologica VIII/3-4. 1957 (1958) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica IX-X/1. 1958-59 (I960’) Arheološki vestnik —■ Acta Archaeologica IX-X/2. 1958-59 (1960) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica IX-X/3-4. 1958-59 (1961) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XI-XII. 1960-61 (1962) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XIII-XIV. 1962-63 (1963) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XV-XVI. 1964-65 (1965) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XVII. 1966 (1967) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XVIII. 1967 (1968) Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XIX. 1968 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XX. 1969 Arheološki vestnik — Acta Archaeologica XXI-XXII. 1970-71 (1971) din 30,— din 1,50 din 5,— din 4,— din 4,50 din 5,— razprodano out of print din 7,50 din 7,50 din 6,— din 7,50 din 8,— din 6,50 din 7,— din 4,50 din 4,— razprodano out of print razprodano out of print din 6,— din 15,— din 24,— din 54,— razprodano out of print razprodano cut of print razprodano out of print razprodano out of print din 70,— din 80,— 3 -IX-1974 SKUPNI NALAZ SESTERTIUSA I DENARIUSA KOD BUGOJNA EIN MÜNZDEPOT VOM BEREICH BUGOJNO AUS BOSNIEN Tabela — Tabelle a NALAZ KOD BUGOJNA — MÜNZDEPOT VON BUGOJNO Tabela — Tabelle a Sh ii & £ « tf Promj er Durchmesser Položaj osovine Achsenlage Težina Gewicht Sestertius Denarius Godina emitiranja Emissionsjahr Avers Revers Katalog BMC 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Domitianus i. 18 4 2,62 1 3,45 D 81 IMP CAES DOMITIANUS AVG PM TRP COS VII DES VIII PP (Delfin oko sidra) 20 *2. 19 D 88 IMP CAES DOMIT AVG GERM PM TRP IMP XIIII COS XIIII CENS P PP 122 4 3,15 VII (Minerva drži koplje) 3. 19 D 90 IMP CAES DOMIT AVG GERM PM TRP IMP XXI COS XV CENS P PP 164 1 2,65 VIIII (Minerva u napadačkom stavu) 4. 19 D 90 IMP CAES DOMIT AVG GERM PM TRP IMP XXI COS XV CENS P PP 168 VIIII (Minerva drži koplje) T r aianus 5. 19 4 3,32 D 98—99 IMP CAES NERVA TRAIAN AVG GERM PM TRP COS II PP 25 4 3,15 (Vesta drži u d. ruci pateru, a u lijevoj baklju) 6. 19 D 98—99 IMP CAES NERVA TRAIAN AVG GERM PM TRP COS II PP 25 4 3,17 (Vesta drži u d. ruci pateru, a u lijevoj baklju) 7. 18 D 103—111 IMiP TRAIANO AVG GER DAC PM TRP SPQR OPTIMO PRINCIPI 230 4 3,42 COS V PP (Virtus drži koplje u desnoj ruci, a parazonium u lijevoj) *8. 19 D 106? IMP TRAIANO AVG GER DAC PM TRP COS V PP SPQR OPTIMO PRINC (Roma drži u d. ruci Victoriu, a u lijevoj koplje) 276 4 3,38 9. 19 D 106? IMP TRAIANO AVG GER DAC PM TRP COS V PP SPQR OPTIMO PRINC (Aequitas drži vagu u d. ruci, a cornucopiu u lijevoj) 281 10. 18 4 2,95 D 112—117 IMP TRAIANO AVG GER DAC PM TRP SPQR OPTIMO PRINCIPI 440 COS VI PP (Victoria ispisuje na štitu DA Cl CA 11. 18 4 3,22 D 112—113 IMP CAES NER TRAIAN OPTIM AVG PARTHICO PM) TRP COS VI PP 1 22,15 GERM DAC SPQR (Felicitas drži caduceus u d. ruci, a cornocopiu u lijevoj) 626 12. 33 S 98—99 IMP CAES NERVA TRAIAN AVG GERM TR POT COS II PP SC 714 1 23,31 PM (Concordia desnom rukom obavlja žrtvu nad oltarom, a u lijevoj drži cornucopiu) 13. 34 S 104—111 IMP CAES NERVAE TRAIANO AVG SPQR OPTIMO PRINCIPI SC 771 4- 23,20 GER DAC PMI TRP COS V PP (Ceres drži u desnoj ruci dva klasa, a u lijevoj dugu baklju) 14. 31 s 104—111 IMP CAES NERVAE TRAIANO AVG SPQR OPTIMO PRINCIPI SC 771* GER DAC PM TRP COS V PP (Mars drži koplje i trofej) 15. 33 4 23,12 s 104—111 IMP CAES NERVAE TRAIANO AVG SPQR OPTIMO PRINCIPI SC 786 4 26,65 GER DAC PM TRP COS V PP (Dačanin sjedi na štitu. Pred njim je trofej, okrugli štit, koplje i mač) 16. 33 s 104—111 IMP CAES NERVAE TRAIANO AVG SPQR OPTIMO PRINCIPI SC 810 GER DAC PM TRP COS V PP (Spes drži cvijet u desnoj ruci, a lijevom rukom drži svoju haljinu) Marciana *17. 32 4 23,82 s 113—117 DIVA AVGVSTA MARCIANA EX SENATVS CONSVLTO SC (Marciana sjedi u kolima) 1086 Hadrianus 18. 18 4 3,45 D 118 IMP CAESAR TRAIAN HADRIANVS PM TRP COS II PIE TAS 82 AVG (Pietas stoji sa uzdignutom desnom rukom) 19. 18 4 3,25 D 119—138 IMP CAESAR TRAIAN HADRIANVS PM TRP COS III HILAR PR 277 AVG (Hilaritas podiže veo sa lica) 20. 18 4 3,31 D 119—138 IMP CAESAR TRAIAN HADRIANVS PM TRP COS III LIBERAL AVG AVG III (Hadrijan daje milostinju rimskom građaninu) 291 21. 17 4 3,05 D 134—138 HADRIANVS AVG COS III PP SALVS AVG (Salus žrtvuje iz patere) 728 22. 30 4 24,15 S 119—138 HADRIANVS AVG COS III PP PIETAS AVG SC (Pietas stoji između oltara i rode) 1532 Antoninus Pius 23. 17 4 3,25 D 147—148 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP XI COS IIII (Annona drži klasje i kormilo) 621 *24. 19 4 3,37 D 148—149 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP XI COS IIII 660* (Annona drži 2 klasa u desnoj ruci, a lijevom rukom se naslanja na modius) 25. 32 t 25,15 S 140—143 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS III ANNONA AVG SC (Annona drži 2 klasa u desnoj ruci. a cornucopiu u lijevoj) 1226 ) *26. 32 t 26,35 S 140—143 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS III ANNONA AVG SC (Annona drži 2 klasa u desnoj ruci, a cornucopiu u lijevoj) 1226 27. 30 t 24,12 S 140—143 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS III PROVIDENTIAE DEORVMI SC (Munja okrenuta vertikalno) 1267 28. 32 t 29,77 S 140—143 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS III SALVS AVG SC (Salus hrani desnom rukom zmiju iz patere, a u lijevoj drži sceptar) 1303 *29. 33 t 29,92 S 145—161 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS IIII SC (Antoninus Pius u quadrigi) 1668 30. 32 t 24,15 S 145—161 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS IIII PAX AVG SC (Pax spaljuje gomilu oružja) 1698 31. 33 t 22,65 S 148—149 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP XII COS IIII SC (Aequitas drži vagu i cornucopiu) 1824 32. 31 f 24,37 S 148—149 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP XII COS IIII SC (Aequitas drži vagu i cornucopiu) 1824 33. 30 t 26,20 S 145—161 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP COS IIII SALVS AVG SC (Salus desnom rukom hrani zmiju iz patere, a u lijevoj drži kormilo) 1715 34. 32 4 25,55 S 159—160 ANTONINVS AVG PIVS PP TRP XXIII PIETATI AVG COS IIII SC (Pietas drži u desnoj ruci globus, a u naručju lijeve ruke drži dijete) 2089 35. 31 4 25,52 S IMP T AEL CAES HADRI ANTONINVS AVG PIVS PONT MAX TR POT COS SC (Pax drži u d. ruci granu, a u lijevoj cornucopiu) nema ga u BMC 36. 30 t 20,90 s 160—161 FAVSTINAE AVG PII AVG FIL VENERI GENETRICI SC (Venus drži jabuku u desnoj ruci, 2145 a u naručju lijeve ruke drži dijete) ORIGINI E FASI CONSTRUTTIVE DEL COMPLESSO ECCLESIALE DELLA CÀ BIANCA PRESSO CLASSE DI RAVENNA IZVOR IN GRADBENE FAZE CERKVENEGA KOMPLEKSA CÀ BIANCA PRI CLASSE (RAVENA) SEZIONE ® - ®’ Fig. 2. Classe (Ravenna). Sezione longitudinale della chiesa alla Cà Bianca Sl. 2. Classe (Ravena). Podolžni prerez cerkve v Cà Bianca Fig. 3. Classe (Ravenna). Sezioni trasversali della chiesa alla Cà Bianca SI. 3. Classe (Ravena). Prečni prerezi cerkve v Cà Bianca ORIGINI E FASI CONSTRUTTIVE DEL COMPLESSO ECCLESIALE DF,T,T,A CÀ BIANCA PRESSO CLASSE DI RAVENNA IZVOR IN GRADBENE FAZE CERKVENEGA KOMPLEKSA CÀ BIANCA PRI CLASSE (RAVENA) T~ -UA' Classe _(Ra)—Il complesso ecclesiale alla Ca' Bianca: planimetria Fig. 1. Classe (Ravenna). Il complesso ecclesiale alla Cà Bianca: planimetria delle strutture scavate (rilievo geom. A. Schiassi) Sl. 1. Classe (Ravena). Cerkveni kompleks Cà Bianca: planimetrija odkopanih osnov (geom. A. Schiassi) SKUPNI NALAZ SESTERTIUSA DENARIUSA KOD BUGOJNA EIN MÜNZDEPOT VOM BEREICH BUGOJNO AUS BOSNIEN NALAZ KOD BUGOJNA — MÜNZDEPOT VON BUGOJNO U Oi o S-< U û £ & Z . u ö s ”p Ä £ p o % (U 'gg °o OjO cti ^ § a i W .JH *g >N > O (U D W 3 W Ii CG Ö Godina emitiranj Emissions] Avers Revers « W) o B « « A 0 A ° < H Ü M Q 3 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Faustina I 37. 17 ! 3,23 D 141 DIVA AVG FAVSTINA PIETAS AVG (Pietas stavlja tamjan na zapaljeni oltar) 314 38. 18 3,25 D 141? DIVA FAVSTINA AVGVSTA (Ceres drži dugu baklju) 425 *39. 17 3,37 D 141? DIVA FAVSTINA AVGVSTA 441 1 (Vesta drži pateru iznad zapaljenog oltara) 40. 18 3,23 D 141? DIVA FAVSTINA CERES (Ceres drži 2 klasa i baklju) 461 i 41. 33 27,30 S 139—141 FAVSTINA AVG ANTONINI AVG PII PP VENERI AVGVSTAE SC 1120 (Venus stoji na desno 1 drži jabuku) Marcus Aurelius 42. 17 3,28 D 161—162 IMP M A VREL ANTONINVS AVG PROV DEOR TRP XVI COS III (Providentia drži globus i cornucopiu) 191 43. 17 3,27 D 162—163 M ANTONINVS AVG IMP II PROV DEOR TRP XVII COS III (Providentia drži globus i cornucopiu) 225 44. 17 3,52 D 163—164 M ANTONINVS AVG IMP II TRP XVIII COS III (Concordia drži pateru i dvostruku cornucopiu) 251 *45. 18 3,66 D 164—165 M ANTONINVS AVG ARMENIACVS PM TRP XIX IMP II COS III 359 (Annona sipa iz cornucopie u modius) 46. 17 3,65 D 165 M ANTONINVS AVG ARM PARTIT TRP XX IMP IIII COS III MAX (VIC PAR na štitu) (Victoria drži palmu i štit) 406 *47. 19 3,85 D 167—168 M ANTONINVS AVG ARM PARTH FORT RED TRP XXII IMP MAX V COS III (Fortuna drži kormilo i cornucopiu) 459 48. 17 3,72 D 178—179 M AVREL ANTONINVS AVG TRP XXXIII IMP X COS III PP (Salus u ispruženoj desnoj ruci drži granu iznad zmije) 789 49. 32 t 29,95 S 161 DIVVS ANTONINVS (consecratio) DIVO PIO SC (Antoninus Pius na visokom stupu drži orla u desnoj ruci i sceptar u lijevoj) 880 *50. 31 i 23,95 S 168—169 M ANTONINVS AVG TRP XXIII SALVTI AVG COS III SC (Salus desnom rukom hrani zmiju iz patere, a u lijevoj ruci drži sceptar) 1351 51. 28 1 22,25 s 169—170 M ANTONINVS AVG TRP XXIIII SALVTI AVG COS III SC (Salus desnom rukom hrani zmiju iz patere, a u lijevoj ruci drži sceptar) 1378 *52. 33 24,70 s 171—172 M ANTONINVS AVG TRP XXVI IMP VI COS III SC 1415* (Mars drži koplje u desnoj ruci, a lijevom se naslanja na štit) *53. 28 i 20,84 s 179 L AVREL COMMODVS AVG TRP IIII IMP III COS II PP SC 1704 (Minerva sa ispruženom desnom rukom iznad oltara, a lijevom rukom se oslanja na ovalni štit) Faustina II 54. 18 t 2,75 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA CERES (Ceres drži 2 klasa u desnoj ruci i baklju u lijevoj) 79 *55. 18 t 3,24 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA FECVNDITAS (Fecunditas drži sceptar u d. ruci i dijete u lijevoj 93 56. 18 t 3,40 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA FECVNDITAS 93 (Fecunditas drži sceptar u d. ruci i dijete u lijevoj *57. 18 t 3,36 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA HILARITAS 102 (Hilaritas drži palmu u d. ruci i cornucopiu u lijevoj) *58. 17 4- 3,18 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA SAECVLI FELICIT (Ukrašeno prijestolje na kojem 137 se igra dvoje djece) 59. 18 1 3,25 D 161—176 FAVSTINA AVGVSTA VENVS (Venus drži jabuku u d. ruci i sceptar u lijevoj) 166 *60. 30 t 23,16 S 161—176 FAVSTINA AVGVSTA FECVNDITAS SC (Fecunditas drži sceptar u d. ruci i dijete u lijevoj) 909 *61. 31 t 27,35 S 161—176 FAVSTINA AVGVSTA Lucius Verus IVNONI REGINAE SC (luno drži pateru u d. ruci i sceptar u lijevoj 919 62. 17 t 3,35 D 165—166 L VERVS AVG ARM PARTH Lucilla MAX TRP VI IMP IIII COS II PAX in ex. (Pax drži granu i cornucopiu) 428 *63. 19 t 3,26 D 164—169 LUCILLAE AVG ANTONINI AVG F CONCORDIA (Concordia drži pateru u d. ruci) 306 *64. 19 3,45 D 164—165 LUCILLA AVGVSTA CONCORDIA (Concordia drži pateru u d. ruci) i cornucopiu u lijevoj) 335 65. 17 1 3,25 D 164—169 LUCILLA AVGVSTA VENVS VICTRIX (Venus drži Victoriu u d. ruci, a lijevom rukom oslanja se na okrugli štit) 353 66. 32 t 25,25 S 164 LVCILLAE AVG ANTONINI AVGF IVNONI LVCINAE SC (luno drži cvijet u d. ruci, a dijete u lijevoj) 1160 67. 32 t 25,35 S 164 LVCILLAE AVG ANTONINI AVGF PIETAS SC (Pietas stoji sa ispruženom d. rukom iznad oltara) 1161 68. 30 t 21,65 S 164 LVCILLAE AVG ANTONINI Commodus AVGF PIETAS SC (Pietas stoji sa ispruženom d. rukom iznad oltara) Î161 *69. 18 1 3,57 D 181—182 M COMMODVS ANTONINVS C r i s pin a AVG LIB AVG V TRP VII IMP IIII COS III PP (Liberalitas drži abacus u desnoj ruci, a cornucopiu u lijevoj) 72 *70. 18 1 3,28 D 180—183 CRISSPINA AVGVSTA VENVS (Venus drži jabuku u ispruženoj desnoj ruci) 44 ORIGINI E FASI COSTRUTTIVE DEL COMPLESSO ECCLESIALE DELLA CÀ BIANCA PRESSO CLASSE DI RAVENNA IZVOR IN GRADBENE FAZE CERKVENEGA KOMPLEKSA CÀ BIANCA PRI CLASSE (RAVENA) Fig. 6. Ravenna. S. Apollinare Nuovo: planimetria (rilievo Azzaroni) SI. 6. Ravena, S. Apollinare Nuovo. Planimetrija (ris. Azzaroni) SAN SEVERO G, BERMOND MONTANARI - CLASSE: MONASTERIUM ST. ROPHILI Fig. 1. Ravenna, S. Severo. Kanta dei sacelli Sl. 1. Ravena, sv. Sever. Načrt cerkva I PIU ANTICHI EDIFICI CRISTIANI A ZADAR (ZARA) NAJSTARIJE KRŠĆANSKE GRAĐEVINE U ZADRU Figura — Slika 1 Fig. 1. Zadar (Zara). Complesso architettonico della Cattedrale: A. Facciata (primitiva della Cattedrale, B. Abside, C. Via romana, D. Abside meridionale con i resti del pavimento musivo primitivo, E. Sacrestia, F. Battistero, G. Episcopio, H. Chiesa di S'm Donato Sl. 1. Zadar. Građevni sklop katedrale: A. Prvotna fasada katedrale, B. Apsida, C. Antička ulica, D. Južna apsida s ostacima mozaičkog poda, E. Sakristija, F. Bap-tisterij, G. Episkopij, H. Crkva sv. Donata I PIU ANTICHI EDIFICI CRISTIANI A ZADAR (ZARA) NAJSTARIJE KRŠĆANSKE .GRAĐEVINE U ZADRU 5 Fig. 5. Zadar (Zara). Pianta della chiesa di San Tommaso: A. Portale primitivo della navata settentrionale, B. Portale principale di stile gotico, C. Porte primitive murate, D. Porta aperta posteriormente, E. Bifore SI. 5. Zadar. Tlocrt crkve sv. Tome: A. Originalni portai sjeverne ladje, B. Glavni portal gotičkog stila, C. Prvotna vrata naknadno zazidana, D. Vrata naknadno otvorena, E. Bifore