-----   409   ___
Narodno blago.
ii.
Solnce in mesec možkega in ženskega spola
in njnna poroka.
Spisuje Davorin Tratenj a k.
Znamenite bo actropomorfične predstave o solncu pri starodavnih narodih.    Oni so si  solnce mislili kot
samostalen planet, zdaj kot moža, in sopet kot ženo* Zraven tega pa so modifikacije solnea in njegove delavnosti dajale povod, da so si solnce mislili kot novorojeno dete (Krak, Krek), katero porašča v zalega fanta, čvrstega junaka (Radogost, Svetovit) in oslabelega starca. (Obširniše govori o tem moja razprava o „Triglavu",)
Po najstarejih nazorih se solnce in mesec poka-zujeta kot otroka neba, torej kot brata in sestro, velikokrat kot b ii za nca, dvojčeti enacega spola, pa tudi v zakonski razmeri. Tako sta si Rimljan in Grk v "Hhog-u in Solu v historični dobi solnce mislila možko, mesec pa žensk v »želrjvjf in „Luna", pa tudi nahajamo možke forme: Mijv in Lunus.
V  staronemikih povestih je Sunne zdaj možkega, in sopet ženskega spola, poaledojič se solnce zmerom kot žena — „Frau Sunne", in mesec kot mož — „Her Man" očituje. V staroškandinavskib pesmab, na primer, v Eddi, se solnce in mesec tudi, kakor pri Grkih kažeta v človeški personifikaciji — kot brat in sestra.
V  zakonskih razmerah tudi najdemo solnce pri starodavnih Indih. Savitar (indijski Zeus) da svojo hčer „Surja" v z.imožtvo Somi  —  mesecu.
To razmero najdemo tudi pri Litovcih in Rusih, kakor se vidi iz sledeče narodne pesmi:
Oj  na rjeci na gosoce , Tam plavae klenov listok, Na tom listu napisano Tri pismečka: Prve pismo  ~~  jasen m j e s j a c , Druge pismo — jasne sonce, Tretje pismo  — jasni zori. Jasni mjesjac — sam gospodar, Jasne sonce  —  ujego ženka, Jasni z o r k i  —  njego d j e t k i, Dobri večer! (glej: Snegirev II, 65.  112).
Po drugih povestih se soleče veli: zlata carica* in njeni mož mesec: Bjel, Bjeljanin (Orest Miller, Opyt, I, 62).
Mesec js toraj dob»l imena: Her pri Nemcih, radža (rea, kralj) pri Indih, gospodar in knez pri Slovanih; kako, se vidi iz sledečih vrstic ruske narodne pesmi:
Oj mjesjacu —  mjesjačenku Oj mjesjacju — knjazu, Skazi mene ščiru pravdu Iz kim jaz se zvjažu?
V  staroruščini knjaz zaači tudi mladega soproga. Polaci pa naravnost mesec imenujejo k s i e z i c = knezič.
Tudi slovenska narodna pesem omenja te zakonske razmere; zapisal sem jo v svoji rojstni okolici:
Mesec se je ženia, S unče si je vzea, Svatevce so bile Svetle zvezdice.
Za starešino pride Sam nebeški oče, fiosmane prinese Sam presveti Ivan, Igrci so bili: Vsi nebeški ptiči. Za kopjaša pride Lepi mladi Zorko, Gibanice dava Vsem presvetlim gostom Mati sveta Anna; Vsakemu po dvoje,
------    410     —
Dobro "no veselo So se gosti 'meli, Pili ino jeli, Luštno vsi živeli. (Svatevca, Kranzjungfer,  bosmao, podolgovat sva-tovsk kruh [struca], kopjaš, dar Hocbzeitsfahnentrager). Rajoi prezgoda umrli  marljivi   slovenski pisatelj in goreSi rodoljub Ferdo K.o6evar mi je priobčil iz Stanko Vrazove   zapuščine   sledečo   narodno   pesem  s  enakimi nazori:
Kad se ženi žareno suuasce, I uzima sjajnoga mjeseca, K um a zove  — Boga velikoga, A prekuma  —  svetog Veljana; Starog svata — Petra apostola, Adjevera   — svetog spasitelja, Djeverušu — Divicu Mariju, Da nam budc brači u pomoči, I u dami, i u Savnoj noči. Sveti Veljan je gotovo ime kakošnega paganskega mitičnega bitja.    Mesec februarij ima pri Srbih ime: Velje, Veljaču, Oveljača.  Srb pr»vi:  Kad V e i j ^ ne veljuje,   Marac  (Martius) opakuje.    Kad Veljača ne daždi,  Marač  dobra ne misli.    VeijaČa  tudi  znači v srbščini:   babje pšeno,   zmrznjen snežič.    Jaz   bi Veljana   priravnavai   staroindijskemu Varani,   po Rothu osebljeno oblačno nebo, in grški OvQavogt   Druge osebe v gori omenjeni pesmi so uže vzete iz krščanskih nazorov.    Tudi v nemških mitih Devica Marija zastopa večkrat so loče,   in hrvatska prišlo vica  pravi:   ,,nema solnca nad Petrova danka".
Staritrg pri Slovenjem gradcu 10. grudna 1879.