iz tujega
tiska
tovariSka terapija
G. Goodman: Companionship Therapy, Jossey Bass Inc., San Francisco,
Washington, London, 1972
Projekt tovariške terapije, ki ga predstavlja Goodman, je za nas zanimiv pred-
vsem zato, ker prihaja Goodman v svoji raziskavi do nekaterih zaključkov, ka-
terih poznavanje je koristno za razvijanje nadaljnjih modelov prostovoljnega de-
la in pomeni doprinos k teoriji prostovoljnega dela nasploh.
Goodman v svoji knjigi opisuje eksperiment, v katerem so študentje kot pla-
čani (vendar je bilo plačilo bistveno nižje od običajno plačanih del) nepoklicni
delavci opravljali tovariško terapijo z dečki, ki so imeli psihosocialne težave.
Spremembe, ugotovljene pri dečkih, ki so bili vključeni v takšno tovariško "te-
rapevtsko" obravnavo (N = 88), je primerjal s spremembami pri otrocih, ki ta-
ke obravnave niso bili deležni (N = 74). Skupini sta bili izenačeni po parih.
Vsi dečki, zajeti v raziskavo, so bili učenci petega ali šestega razreda Barke-
leyeve šole in so predstavljali 15 % najbolj težavnih dečkov iz populacije. Iz-
ločeni so bili le klinični primeri, ki so imeli težje vedenjske ali organske mo-
tnje. Dečki so bili izbrani v vzorec na osnovi opisov, dobljenih od staršev, ter
ocen s strani učiteljev in staršev. Na splošno bi lahko rekli, da so bili to čust-
veno moteni dečki zmerne težavnosti. V primerjavi z vrstniki so po ocenah so-
šolcev in učiteljev kazali več znakov osamljenosti, nenavadnosti, želje po po-
zornosti in so bili manj simpatični. Starši so jih opisali kot težko vodljive, že-
ljne pozornosti, moteče, nezadovoljne in brez prijateljev. Večina dečkov je bila
v desetem ali enajstem letu starosti, tretjina jih je izhajala iz razdrtih družin,
tri četrtine je bilo belcev, 27 % črncev in ostalo orientalci.
Eksperiment je potekal dve leti, vsako leto so potrebovali 50 svetovalcev. Iska-
- 300 -
li so jih s pomočjo oglasa v univerzitetnem časopisu, ki je ponujal 1,40 dolar-
ja na uro; zaposlitev bi bila za šest do devet ur tedensko, za prijavljene sve-
tovalce je bil organiziran brezplačni program usposabljanja. Vsakih se jih je
prijavilo preko 100, zato je bila potrebna sistematična selekcija, saj na sploš-
no za vse projekte, ki se poslužujejo nepoklicnih delavcev, velja, da je za te-
rapevtski učinek bolj kot program usposabljanja pomembna prav ustrezna se-
lekcija. Goodmanova predpostavka je, da je terapevtska zmožnost v takih pro-
jektih bolj stvar naravnega talenta ali medosebne občutljivosti kot pa spret-
nosti, naučenih preko izobraževalnega programa. Rezultati raziskave potrjuje-
jo njegovo domnevo, saj se je izkazalo, da je eden najpomembnejših pozitivnih
prediktorjev za terapevtski učinek prav osebnostna karakteristika nepoklicne-
ga delavca, medtem ko ima sodelovanje v programu usposabljanja le manjšo
napovedno vrednost.
Izbor, strokovno vodenje in usposabljanje prostovoljnih delavcev:
Zaradi možnosti selekcije so razvili kompliciran postopek skupinskega ocenje-
vanja medosebnih lastnosti (GAIT - Group Assessment of Interpersonal Tra-
its), v katerem so ocenjevali udeleženci skupine drug drugega, vse udeležence
pa so ocenjevali tudi trije poklicni ocenjevalci.
Izbrani študentje so bili nato razdeljeni v dve skupini glede na dimenzijo "za-
držan - navzven usmerjen" (Quiet - outgoing), vsaka od teh skupin pa še do-
datno na dve skupini: ena skupina se je udeležila le skupnega usposabljanja
pred pričetkom praktičnega dela, druga skupina pa je imela trening tudi med
akcijo. Tudi dečki so bili razdeljeni v dve skupini glede na dimenzijo "zadr-
žan - navzven usmerjen", vendar je pri njih predstavljala ta kara!:teristika
kvaliteto njihovih medosebnih teïav. Vsi dečki so bili nato razporejeni v pare,
ki so bili izenačeni glede na zadržano oz. navzven usmerjeno vedenje, resnost
težavnosti, raso, socialno ekonomski status in popolnost družine. Nekatere dru-
ge pomembne značilnosti pa so bile izenačene že prej. En deček iz vsakega
izenačenega para je bil nato naključno izbran v skupino udeležencev tovarištva,
drugi pa v kontrolno skupino.
Dečke in študente so potem združili tako, da so dobili štiri skupine parov:
- 301 -
zadržan deček - zadržan svetovalec,
zadržan deček - navzven usmerjen svetovalec,
navzven usmerjen deček - zadržan svetovalec in
navzven usmerjen deček - navzven usmerjen svetovalec.
Vsak deček je imel torej svojega tovariša terapevta, ki je delal z njim v raz-
nih nestrukturiranih interakcijah (pri otroku na domu, na igrišču in drugje,
kjer se otrok giblje). Aktivnost je ponavadi izbral otrok in je zajemala pogo-
vore, sprehode, izlete, ukvarjanje s konjički, gledanje TV, poslušanje glasbe
itd. Ko je tovariški odnos dozorel, so se otroci pogosteje pogovarjali s svoji-
mi tovariši tudi o osebnem doživljanju in problemih.
Vsi svetovalci so se udeležili uvodnega srečanja, ki je za polovico študentov
predstavljal pravzaprav že velik del usposabljanja, ki ga je bil v celoti deležen.
Navodila, ki so jih na tem srečanju dobili, so bila dovolj kratka in enostavna,
da so bila lahko zapisapa na enem listu papirja.
Med drugim so navodila vsebovala naslednje:
-	Zaželeno je, da se vzdržuje zlasti odnos v paru, zato je bolje, da se izogi-
baš vključevanja tretje osebe, razen kadar so za to posebni razlogi.
-	Ne uporabljaj "strategije" in ne skušaj "obravnavati" otroka ali mu ponu-
jati razlage za njegove čustvene težave in skrbi. Ne pozabi, da nisi profe-
sionalni delavec, zato bodi kolikor moreš pošten do sebe in dečka. Meni-
mo, da je tvoja osebnost tvoj najboljši pripomoček.
-	Videvaj se z dečkom dva do trikrat tedensko. Srečanja naj ne bodo krajša
od ene ure in daljša od štirih ur. Hkrati skušaj biti z dečkom vsega sku-
paj najmanj štiri in največ osem ur na teden.
- 2elimo, da bi bili vajini odnosi čimbolj prijetni, zato nas pokliči, kadarko-
li boš zašel v težave, imel kakšne skrbi ali pa bil preprosto radoveden. Ne
bomo imeli pripravljenega odgovora, bomo pa delali s teboj v smeri rešitve.
- 302 -
Ker je bila samo polovica študentov določena za obiskovanje tedenskih sku-
pinskih treningov, je bila orientacija, podana v uvodnem sestanku, pomemben
element pri usmerjanju vedenja svetovalcev. Vsi svetovalci so se poleg uvod-
nega sestanka udeležili tudi programiranega treninga o medosebnih odnosih.
Tista polovica, ki se ie udeleževala tudi nadaljnjega usposabljanja, je imela
tedenska srečanja, ki so bila namenjena vzgoji za medosebne odnose (vendar
so bila hkrati tudi sredstvo, preko katerega se je lahko nadzorovalo in sprem-
ljalo napredek družabništva). Večina srečanj je bila nestrukturiranih in je sle-
dila modelu senzitivnega treninga.
Delovanje družabništev so spremljali tudi preko Poročil o obisku, ki so jih iz-
polnjevali študentje po vsakem srečanju z dečkom. Poročilo je vsebovalo raz-
lične ocenjevalne lestvice, s pomočjo katerih so se zbirale podrobnosti o vsa-
kem obisku.
Vzporedno s supervizijskimi srečanji so potekali tudi individualni stiki študen-
tov z osebjem projekta. Pobuda je lahko prišla s strani študentov ali pa po-
klicnega delavca, ki je spremljal delo posameznega študenta, oziroma s strani
tistih strokovnih delavcev, ki so vodili supervizijsko skupino.
Rezultati:
Glavne ugotovitve, veljavne za celotno skupino otrok, ki so bili vključeni v to-
variško terapijo, so sledeče:
1.	Rezultati, dobljeni preko ocen sošolcev in učiteljev, nakazujejo, da je ve-
čina dečkov nekoliko napredovala, ne glede na to, ali so bili deležni to-
variške terapije ali ne.
2.	Ob zaključku tovariške pomoči je 95 % dečkov, ki so pomoč prejemali
menilo, da je tovarištvo pomembno vplivalo nanje. Najpogosteje so navaja-
li spremembe na področju izboljšanja medosebnih odnosov, socialnega za-
vedanja, mnenja o samem sebi in pridobivanja raznih spretnosti. Tako je
več kot polovica dečkov menila, da so izboljšali socialne odnose z odras-
- 303 -
limi; skoraj 70 % dečkov je izboljšalo odnose z vrstniki. V zvezi z znanjem
in spretnostmi, ki so jih pridobili, je 30 % udeleženih dečkov omenilo so-
cialno komunikacijo, 21 % jih je opisalo gibalne spretnosti in prav toliko
nekatera teoretična znanja.
3. Tudi po ocenah staršev sta obe skupini pokazali nekoliko izboljšanja v šol-
skem vedenju in delu pri odnosih z vrstniki in v zvezi z mnenjem o samem
sebi. Vendar so pridobili dečki iz eksperimentalne skupine bistveno več od
dečkov iz kontrolne skupine na dveh področjih:
-	pri zmanjšanju prisotnih težav (izboljšanje glede tega se je pokazalo kar
pri 91 % dečkov, udeleženih pri tovariški terapiji in le pri 61 % dečkov
iz kontrolne skupine; prisotne težave so se povečale kar pri 28 % dečkov
iz kontrolne skupine in le pri 3 % dečkov, ki so bili udeleženi pri tova-
riški terapiji);
-	pri razvijanju sposobnosti "shajanja z drugimi" (izboljšanje je bilo ugotov-
ljeno pri treh četrtinah udeleženih dečkov in le pri manj kot polovici ne-
udeleženih).
Goodman je mnenja, da rezultati, dobljeni pri celotni skupini dečkov iz ekspe-
rimentalne in kontrolne skupine, ne pokažejo dovolj realno učinkov tovariške
pomoči. Razlogi zato so po njegovem mnenju naslednji: vključevanje otrok iz
konstrolne skupine v nekatere druge terapevtske aktivnosti; maskiranje učinkov
z nasprotnimi učinki v nekaterih podskupinah ali pa z nespremenjenim stanjem
pri večini udeležencev; starši dečkov iz kontrolne skupine so lahko zaradi priza-
detosti v zvezi z odklonjenostjo svojega otroka za tovariško terapijo prikazovali
spremembe pri otroku drugače, kot bi jih sicer; minimalen in zato težje mer-
ljiv vpliv na nekatere udeležence; nekateri splošni procesi spreminjanja so po-
stali očitni šele po dveh letih sledenja.
Vendar pa so imeli vsi ti faktorji manjšo moč v primerjavi s pomembnimi pri-
dobitvami, ki so bile ugotovljene znotraj nekaterih uspešnih podskupin. Izkaza-
lo se je namreč, da tovariška pomoč, ki so je bili deležni dečki, ni učinkovala
na vse enako, temveč so bili učinki odvisni od mnogih faktorjev. Goodman me-
ni, da je zato potrebno biti pri organiziranju in vodenju pozoren na štiri kate-
gorije teh dejavnikov, ker vsebujejo pomembno napovedno vrednost uspešnosti
- 304 -
tovariški pomoči. Te štiri kategorije so:
1.	Lik svetovalca:
Ugotovljeno Je bilo, da bolj kot trening vplivajo na "terapevtsko" zmožnost
nekatere osebne karakteristike svetovalcev. Kot najboljši pozitivni prediktor
svetovalca se je pokazala njegova "usmerjenost navzven", ki zajema nasled-
nji sklop svetovalčevih karakteristik: velika asertivnost (sposobnost uveljav-
ljanja), čustvena odzivnost, zmožnost empatije (vživetja), sprejemanja in to-
pline, odkrit in samozavesten odnos z vrstniki, dojemanje človekove nravi
kot kompleksne in spremenljive, sodelovanje v mnogih izvenštudijskih aktiv-
nostih, veliko zaupanje v uspešnost terapije, opažanje mnogih podobnosti
med seboj in dečkom, vključenim v terapijo itd.
2.	Zveza svetovalec - otrok:
-	Medrasni faktor se je pokazal kot pomemben napovedni faktor. Črnski
otroci so v raziskavi pridobili s tovariško pomočjo več od ostalih (vsi
so imeli bele svetovalce). Iz podrobnejše analize Poročil o obisku je bi-
lo razvidno, da so imeli v takšnih zvezah že zelo ¿.godaj, v začetku od-
nosa dečki in svetovalci nekaj pomembnih pogovorov, ki so poglabljali
njihovo medsebojno razumevanje. Vzrok za take pogovore je bila večja
pozornost, ki je je bil tak par deležen s strani okolice.
-	Glede na dimenzijo "zadržan - navzven usmerjen" se je pokazal kot naj-
uspešnejši par zveza med navzven usmerjenim svetovalcem in zadržanim
dečkom. Tudi navzven usmerjen svetovalec z navzven usmerjenim dečkom
je bila uspešna kombinacija, medtem ko je bila precej manj uspešna
zveza zadržanega svetovalca z navzven usmerjenim dečkom. Kombinacija,
kjer sta bila oba (deček in svetovalec) zadržana, pa je bila bolj vir ne-
zadovoljstva kot napredka.
3.	Značilnosti dečka:
Kot najbolj koristna v terapevtskem smislu se je pokazala tovariška pomoč
za "zadržane" dečke (introvertirani, osamljeni, zatajevani in depresivni) in
tiste, ki so bili težje moteni (približno zgornjih 3 % populacije oziroma
zgornja četrtina primerov iz vzorca).
- 305 -
4. Proces tovariške pomoči:
Kot najbolj učinkoviti so se pokazali dolgi in redkejši obiski (x = 3,4 ure
po 2-krat tedensko; včasih so se svetovalci zadržali na obisku celo pet ali
šest ur).
Značilnosti obiskov, ki so se pokazale kot pozitivni prediktor, zlasti za za-
dovoljujoč napredek v začetku odnosa, so bile še:
-	deljenje obroka hrane med dečkom in svetovalcem,
-	redko obiskovanje filmskih predstav,
-	malo porabljenega denarja,
-	pogoste avtomobilske ali kolesarske dirke,
-	razgovori o spretnostih, ki jih obvlada svetovalec,
-	pogovori o dečkovi materi in dečkovi vlogi v družini,
-	redki pogovori o dečkovem očetu ali svetovalčevi materi,
-	razgovori o pravilih projekta, omejeni le na začetne obiske,
-	svetovalčevi opisi posameznih obiskov kot nezahtevnih, udobnih, toplih in
sproščenih, vendar redko opisovanja mirnih interakcij.
Glede tega, kako je delovalo sodelovanje v projektu Tovariške terapije na štu-
dente, Goodman ugotavlja, da so bili vsi učinki pozitivni (tako učinki tovariš-
kega odnosa kot tudi skupinskega treninga, ki so ga bili v okviru projekta štu-
dentje deležni). Primerjal je spremembe pri skupini študentov, ki so sodelova-
li v tovariški pomoči, s spremembami, ki so nastopile v kontrolni skupini štu-
dentov (izenačenih po socialno-ekonomskem statusu, starosti, sociometričnem
statusu, zadržanem oziroma navzven usmerjenem delovanju, motivaciji in izra-
ženih ciljih).
Pri nepoklicnih delavcih, torej pri študentih, ki so sodelovali v projektu tova-
riške terapije, je opazil v primerjavi s kontrolno skupino naslednje spremembe:
-	Na področju interesov so pokazali nepoklicni delavci močan porast zaniman-
ja za vedenje otrok, za delo z motenimi ljudmi in za svoje lastno vedenje.
-	Nepoklicni delavci so zaznavali sami sebe kot bolj napadalne, rabili so več
avtonomije, več sprememb in manj nadzora.
-	Opisi samih sebe so postali pri nepoklicnih delavcih bolj kritični in manj
- 306 -
obrambni,
-	Zadržani nepoklicni delavci so postali odprti; izboljšali so sposobnost uveljav-
ljanja.
-	Skupinski trening je izboljšal pri nepoklicnih delavcih splošno poznavanje sa-
mega sebe in povečal njihove nadaljnje zanimanje za lastno socialno vedenje
in za področje svojega študija, vendar pa je zmanjšal kvaliteto njihovega šol-
skega dela. Nepoklicni delavci so tudi razvili svoje sposobnosti načrtovanja
socialnih odnosov.
-	Nepoklicni delavci, ki so delali s težje motenimi dečki so v primerjavi z os-
talimi izboljšali sposobnost uveljavljanja.
-	Tisti, ki so delali s črnskimi dečki, so povečali svoje zanimanje za medrasne
odnose in za črnsko kultura
Sonja Žorga