Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 35
Matev‘ Tom{i~ UDK 316.334.3:321.7
Dejavniki stabilizacije demokracije
v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
POVZETEK: Avtor se v svojem ~lanku ukvarja z analizo dejavnikov, pomembnih za
stabilizacijo demokracije, pri ~emer se osredoto~a na kontekst postsocialisti~nih dru‘b
vzhodne in srednje Evrope. Pri tem razlikuje med tremi tipi dejavnikov: eksternimi, ki so
del notranje dru‘benega okolja politi~nega sistema (socialnimi, ekonomskimi,  kultu-
rnimi), internacionalnimi, ki izhajajo iz zunanje-dru‘benega (mednarodnega) okolja in
internimi, ki se sestavni del samega politi~nega sistema. Dokazuje, da gre pri tistih
dr‘avah, ki so v procesu demokratizacije pri{le najdlje, za sovpadanje ugodnej{ih razmer
glede vseh treh tipov dejavnikov.
KLJU^NE BESEDE: demokratizacija, dejavniki politi~ne stabilnosti, vzhodna in srednja
Evropa.
1. Vpra{anje pogojev vzpostavitve demokracije
V zvezi s problematiko vzpostavitve demokracije in {e posebej njene stabilizacije se
zastavljajo {tevilna vpra{anja. Se mar lahko demokracija uveljavi kjerkoli, ali pa so za
to potrebni dolo~eni dru‘beni pogoji? Kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na vzpostavitev
demokracije? Ali gre pri vzpostavljanju demokracije za avtonomno delovanje politi~nih
akterjev, ali pa ga determinirajo dejavniki socialnega in ekonomskega okolja? Kak{na
so  razmerja  med  razli~nimi  dejavniki  v smislu konstituiranja politi~nega prostora in
kaj opredeljuje vsebino politi~nih procesov?
Vpra{anje pogojev demokratizacije dru‘be predstavlja klasi~no temo preu~evanja
politi~ne sociologije. Tako je Lipset (1959; 1994) v svojih analizah »dru‘benih pred-
postavk demokracije« (social requisites of democracy) pokazal, da je za vzpostavitev
stabilne demokracije potreben obstoj dolo~enih socialnih, ekonomskih in kulturnih
karakteristik, brez katerih je mo‘nost dolgoro~nej{e obstojnosti demokrati~ne ureditve
majhna. Med najpomembnej{e dru‘bene pogoje sodijo relativno visoka raven materialne
blaginje, mo~an – predvsem pa ekonomsko samostojen – srednji razred, ustrezno visoka
stopnja izobra‘enosti prebivalstva, kulturna sekulariziranost (odsotnost verskih in ostalih
fundamentalizmov, lo~enost cerkve od dr‘ave), politi~na kultura, temelje~a na indivi-
dualizmu in toleranci, ter prekrivajo~a se narava dru‘benih razcepov. Brez izpolnjevanja
vsaj nekaterih od teh pogojev demokracija tudi v primeru, ko pride do njene formalne
vzpostavitve, obi~ajno  kmalu  podle‘e nedemokrati~nim alternativam. Ob tem pa je
Lipset vseeno upo{teval tudi pomen institucionalnih politi~nih dejavnikov, kot so
strankarski sistem, volilni sistem, pravna dr‘ava itd.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM35
Black
36 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
Osredoto~enost na »notranje-politi~ne« vidike oz. pogoje demokratizacije je v {e
ve~ji meri zna~ilna za nekatere avtorje, ki se ukvarjajo s problematiko »prehoda v
demokracijo«. Ti bolj kot dru‘bene pogoje demokratizacije poudarjajo pomen dejavnikov,
kot so delovanje politi~nih akterjev, vloga »politi~nih paktov« itd. (Karl in Schmitter,
1991; Linz in Stepan, 1995). Predvsem v zadnjem desetletju je med raziskovalci naraslo
zanimanje za analizo vloge dejavnikov mednarodnega okolja (Huntington, 1993; Linz
in Stepan, 1995; Rupnik, 2000).
V nadaljevanju bodo predstavljeni temeljni sklopi dejavnikov oz. pogojev demo-
kratizacije,1  pri ~emer bo poudarek na relevantnosti posameznega od njih za dosego
politi~ne stabilnosti kot stanja razvite oz. kvalitetne demokracije postsocialisti~nih
dru‘bah vzhodne in srednje Evrope.
2. Tipi dejavnikov politi~ne stabilnosti
Gre torej za razumevanje politi~ne stabilnosti v {ir{em smislu, ne zgolj v smislu
stabilnosti re‘ima. Politi~na stabilnost se smatra kot stanje sistema, ki poleg njegove
obstojnosti zajema {e inkluzivnost in efektivnost (participacija dr‘avljanov na razli~nih
nivojih, kompetitivnost v smislu svobodnega in enakopravnega delovanja politi~nih
akterjev) in efektivnost (u~inkovitost politi~nih institucij, transparentnost njihovega
delovanja).2
Re~emo lahko, da na naravo politi~ne ureditve in potencialno vzpostavitev stanja
politi~ne stabilnosti vplivajo vsi trije tipi dejavnikov: 1. eksterni oz. dru‘beni (so del
dru‘benega okolja politi~nega sistema), 2. internacionalni (izvirajo iz okolja obravnavane
dru‘bene enote – obi~ajno je to nacionalna dr‘ava – in so tako politi~nega kot
nepoliti~nega – ekonomskega,  kulturnega  itd.  –  zna~aja) ter 3. interni oz. politi~ni
(predstavljajo intrinzi~ne kvalitete politi~nega sistema). Pri tem je »te‘a« omenjenih
dejavnikov, ki so pogosto medsebojno povezani, odvisna od specifi~ne dru‘bene kon-
stelacije sil in zgodovinskega konteksta, v katerem se dolo~ena dru‘ba nahaja.
2.1 Eksterni dejavniki
Eksternost teh dejavnikov se nana{a na dejstvo, da ne sodijo v okvir politi~nega
sistema, se pravi, da niso podvr‘eni njegovim principom delovanja (so torej eksterni
glede  na politi~ni sistem), vendar pa v pomembni meri vplivajo na naravo politi~nega
‘ivljenja in tudi same institucionalne ureditve. Gre predvsem za dejavnike,  povezane s
tistimi procesi na razli~nih dru‘benih podro~jih, ki so privedli do oblikovanja sodobnih
dru‘b in ki jih obi~ajno ozna~ujemo s pojmom modernizacija. Mednje sodijo: socio-
ekonomski dejavniki, kulturno-vrednotni dejavniki,  narava dru‘benih razcepov in
akcijski potencial dru‘be.  Posledica modernizacije je nedvomno poseben strukturni
ustroj zahodnih dru‘b, ki se pomembno razlikuje od dru‘b preteklosti pa tudi od so~asnih
dru‘b »nezahodnega« tipa.
Izmed socio-ekonomskih dejavnikov, ki so privedli do tega, je verjetno  najbolj
evidenten izjemen ekonomski razvoj, ki je privedel do izrazitega pove~anja materialne
blaginje, tako v primerjavi s stanjem na Zahodu pred stoletji kot s stanjem v ve~ini
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM36
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 37
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
nezahodnega sveta. Uspe{en ekonomski razvoj (posledica katerega je visoka stopnja
materialne blaginje) se {teje za enega najpomembnej{ih dejavnikov politi~ne
demokratizacije. Le-ta je praviloma sledil ekonomskemu razvoju, kar pomeni, da je do
oblikovanja politi~ne ureditve, skladne s kriteriji poliarhije, pri{lo na stopnji relativne
ekonomske razvitosti dru‘b.3
Vendar je za razvoj demokracije bolj kot samo materialno bogastvo dru‘be (ki se ga
obi~ajno meri z bruto dru‘benim dohodkom na prebivalca) pomemben tip ekonomske
ureditve, se pravi principi, po katerih funkcionira ekonomija, iz ~esar izhaja tudi na~in
delovanja ekonomskih akterjev in regulacija odnosov med njimi. Tako je med politi~nimi
teoretiki razprostranjeno prepri~anje o povezanosti  med industrijskim kapitalizmom
oz. tr‘nim gospodarstvom in demokrati~no politi~no ureditvijo (Moore, 1987; Skocpol,
1980; Huntington, 1993; Lipset 1994). ̂ eprav obstoj tr‘ne ekonomije ni zadosten pogoj
za vzpostavitev demokracije (Berger, 1992:9), pa lahko re~emo, da je nujni. Industrijski
kapitalizem namre~ temelji na delovanju mo~nih in ekonomsko neodvisnih dru‘benih
skupin, predvsem {irokega srednjega razreda. Njegov razvoj vodi v vedno ve~jo difere-
nciacijo dru‘be, s ~emer se zmanj{ujejo mo‘nosti za vzdr‘evanje oblastnega monopola
dolo~enih elitnih skupin.
Ekonomska  razvitost tako predstavlja pogoj  demokratizacije v primeru, ko privede
do relativne razpr{enosti dru‘benih (predvsem ekonomskih) resursov, kar vpliva na
oblikovanje tak{nih dru‘benih odnosov, kjer je tudi dru‘bena mo~ razpr{ena med razli~ne
politi~ne akterje.4  Poleg  tega vpliva na  oblikovanje  drugih dejavnikov demokratizacije,
kot  so  izobra‘enost  prebivalstva,  manj konfliktna narava dru‘benih razcepov in dolo~ene
spremembe socialne strukture (porast urbane populacije in krepitev srednjega sloja).
Podobno kot ekonomskim dejavnikom se je vse od za~etkov raziskovanja demokracije
in pogojev zanjo posebna pozornost namenjala razli~nim kulturno-vrednotnim
dejavnikom, predvsem tistemu, kar razumemo s pojmom politi~na kultura.5  Od
prevladujo~ih kulturnih vzorcev v dru‘bi (oz. razmerja med razli~nimi tipi teh vzorcev)
je v veliki meri odvisna narava posameznih institucionalnih oblik (Lockhart, 1999).
Vsekakor obstajajo dolo~ene vrednote, ki so bolj kompatibilne z demokrati~nimi principi
kot druge. Gre za vrednote, ki temeljijo na avtonomiji posameznika, spo{tovanju med-
sebojne razli~nosti in doseganju konsenza, utemeljenega na racionalni komunikaciji.
Te vrednote pa niso v vseh dru‘bah enako razprostranjene in enako trdno zakoreninjene.
Dejstvo je, da so procese korenitih socio-ekonomskih sprememb, ki so potekali na
podro~ju zahodne Evrope in severne Amerike predvsem v zadnjih dveh stoletjih,
spremljale tudi spremembe v prevladujo~ih kulturnih obrazcih. Kot prvi dejavnik, ki je
pomembno prispeval k spremembi »kulturne podobe«, je porast izobra‘enosti
prebivalstva (kot posledica uvedbe obveznega {olanja). Ve~ji obseg znanj in sposobnosti,
ki so si jih pridobili ljudje, je vplival na njihovo ve~jo zmo‘nost racionalnega ravnanja
v odnosu do sveta, v katerem ‘ivijo, posledica pa je bilo zmanj{anje njihove podlo‘nosti
tradicionalnim duhovnim (tj. verskim) avtoritetam. To je privedlo do kulturne sekula-
rizacije dru‘be, se pravi odprave religijskega monizma v smislu determiniranosti vseh
dru‘benih podro~ij z religijskimi normami. S tem pa se je zmanj{ala tudi dru‘bena
vloga organiziranih cerkva. Z demokrati~nega vidika pa je bolj kot sama sekularizacija
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM37
Black
38 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
v smislu omenjenega zmanj{anja cerkvenega vpliva pomembna kulturna pluralizacija
dru‘be (ki je ponekod – denimo v Angliji – predhodila sekularizaciji), ki je privedla do
uveljavitve norm strpnega sobivanja in (vsaj formalne) enakopravnosti razli~nih verskih
ali nazorskih skupin, kar je oblikovalo osnovo za vzpostavitev demokrati~nih odnosov
v dru‘bi.
Tako socialni in ekonomski kot tudi kulturni dejavniki vplivajo na naravo dru‘benih
razcepov. Gre za razli~ne oblike nasprotij, ki izhajajo iz socialnih, ekonomskih, etni~nih,
religijskih, ideolo{kih itd. razlik med posameznimi dru‘benimi skupinami. Ta nasprotja
predstavljajo podlago za oblikovanje organiziranih politi~nih skupin in slu‘ijo javni
artikulaciji njihovih nazorskih pogledov in usmeritev. Od narave dru‘benih razcepov,
se pravi od tega, kateri (ekonomski, religijski...) v dru‘bi prevladujejo, in na~ina njihove
artikulacije (stopnja intenzivnosti in medsebojne izklju~ljivosti), ki opredeljuje odnose
med politi~nimi akterji, je v veliki meri odvisen tudi karakter politi~ne ureditve.
Za delovanje stabilne demokracije je vsekakor nujno, da se dru‘beni razcepi izra‘ajo
relativno umirjeno in nenasilno. V zahodnih dru‘bah sta do ubla‘itve teh razcepov
pripeljala tako ekonomski razvoj in splo{na ekonomska blaginja, ki sta zmanj{ala
napetosti med dru‘benimi skupinami (razredi); pa tudi kulturne spremembe – v smislu
omenjenih sekularizacije in kulturne pluralizacije –, ki so privedle do zakoreninjenja
vrednot medsebojne strpnosti in spo{tovanja.
Pogoj za razvoj politi~nega pluralizma, ki prestavlja osnovo demokracije, je obstoj
dru‘benega pluralizma. Ta se nana{a na dolo~eno dru‘beno dinami~nost v smislu mno{tva
organiziranih skupin z razli~nih podro~ij dru‘benega ‘ivljenja in pestrosti njihovih
organizacijskih oblik.  To je povezano z dejavnikoma, kot sta ekonomska razvitost in
kulturni pluralizem, katerih posledica je kompleksnej{a dru‘bena struktura in s tem
ve~ja raznolikost dru‘benih interesov, vendar je za politi~no demokratizacijo potrebna
njuna akcijska »nadgradnja«, se pravi obstoj raznolikih akterjev, ki zastopajo omenjene
interese. Pomemben  je samoorganizacijski  oz. akcijski potencial  dru‘be,  se  pravi
sposobnost njenih posameznikov in skupin, da na organiziran na~in delujejo v javnosti.
Gre ta to, kar obi~ajno imenujemo z pojmom civilna dru‘ba. Kot pravi Diamond
(1999:221),  predstavlja  civilna  dru‘ba »sfero organiziranega dru‘benega ‘ivljenja, ki
je odprta, prostovoljna, samodelujo~a, avtonomna nasproti dr‘avi, ki se (vsaj do neke
mere) vzdr‘uje z lastnimi resursi in ki deluje v okviru pravnega reda oz. sklopa skupnih
pravil«. Gre torej za podro~je, ki se – splo{no re~eno – nahaja med sfero posameznikovega
zasebnega ali dru‘inskega ‘ivljenja in ekonomske produkcije na eni ter sfero dr‘ave in
njenih institucij na drugi strani oz. ki – kot meni Barber (2000) – predstavlja posredni{ko
podro~je med oblastjo in trgom.
Civilnodru‘bena sfera pomeni po eni strani prostor dru‘bene artikulacije, po drugi
strani pa je sama akter dru‘benega (tudi politi~nega) delovanja (Hyden, 1997). S
kanaliziranjem razli~nih dru‘benih aktivnosti in energij v sfero javnega odlo~anja tako
civilnodru‘bene asociacije prispevajo k vzpostavljanju in krepitvi demokracije. S svojim
delovanjem predstavljajo vez med dr‘avljani in politi~nimi organizacijami  (predvsem
politi~nimi strankami),  tako da s prezentacijo mno{tva stali{~, vrednot in interesov, ki
obstajajo v dru‘bi,  slednjim »pomagajo«  pri  oblikovanju politi~nih strategij. Poleg
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM38
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 39
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
tega zaradi javnosti svojega delovanja, v katerem seznanjajo dr‘avljane s svojimi javnimi
pogledi  in zahtevami, pove~ujejo stopnjo informiranosti v dru‘bi. ^eprav njihovo
delovanje ni usmerjeno v prevzem oblasti, pa prav zaradi omenjene narave tega delovanja,
s katerim so pogosto sposobne mobilizirati precej{en del  dr‘avljanov, predstavljajo
tudi dejavnik nadzora nad nosilci oblastnih funkcij in pritiska na njih v smer ve~je
odgovornosti.
2.2 Internacionalni dejavniki
Dejavniki, ki so poimenovani internacionalni, so eksterni ne samo za politi~ni sistem
dolo~ene dru‘be, ampak za dr‘avo oz. dru‘bo kot celoto. (Na tem mestu je treba poudariti,
da se v na{em primeru dru‘ba kot enota preu~evanja nahaja v okviru dr‘ave, zato se
ponekod oba pojma uporabljata kot sopomenki.) Principi, na katerih temeljijo omenjeni
dejavniki, se razlikujejo glede na funkcionalno podro~je dru‘be (gospodarstvo, znanost,
politika itd.), na katerem so locirani.
Resda so se posamezne dr‘ave vselej morale soo~ati z impulzi iz svojega okolja,
vendar pa je vpliv mednarodnih dejavnikov izrazito narasel v zadnjih desetletjih s procesi,
ki si v splo{nem pokriva pojem globalizacija. Pri tem gre za intenziviranje medsebojne
prepletenosti in odvisnosti sveta, ki zajema vsa podro~ja dru‘benega ‘ivljenja, tako da
se tako materialni kot duhovni resursi pretakajo hitreje in svobodneje kot v preteklosti.
V splo{nem lahko govorimo o treh tipih internacionalnih dejavnikov: to so politi~ni,
ekonomski in kulturni. Politi~ni, ki so najeksplicitnej{i, delujejo na podlagi principov
pridobivanja in izvajanja mo~i in so kot tak{ni lastni sami logiki politi~nega sistema,
tako da jih je mogo~e prena{ati med razli~nimi politi~nimi enotami. V stanju nara{~ajo~e
medsebojne odvisnosti na globalni ravni je namre~ za to, da bi interakcije na razli~nim
podro~jih potekale relativno normalno, potrebna kodifikacija vsaj osnovnih norm in
pravil, ki se jih morajo dr‘ati akterji ne glede na to, od kod prihajajo. To vodi do vedno
ve~jega vpliva mednarodne regulative in organizacij, ki so zanjo pristojne. Predvsem v
Evropi se krepi vloga Evropske unije kot skupne nadnacionalne institucionalne strukture,
ki pridobiva vedno ve~je pristojnosti pri reguliranju dolo~enih klju~nih podro~ij dru‘be.
Vpliv kulturnih in ekonomskih dejavnikov je bolj posreden, kar pa ne pomeni, da je
zanemarljiv. Nasprotno, le-ta s procesi globalizacije nara{~a.  Ti dejavniki so pogosto
tesno povezani med seboj, saj intenzivnej{e interakcije (tudi ali predvsem ekonomske
narave) vplivajo na spremembo vrednotnih sistemov.
Seveda se moramo zavedati, da razli~ni mednarodni dejavniki lahko spodbujajo
demokratizacijo, lahko pa jo tudi zavirajo. Tako na politi~ni razvoj dolo~ene de‘ele v
znatni meri vpliva konstelacija sil na dolo~enem podro~ju – glede na to, katere so tiste
dr‘ave (demokrati~ne  ali nedemokrati~ne),  ki  igrajo  odlo~ilno vlogo in kak{en je
njihov interes za izvajanje vpliva na svoje mednarodno okolje.
2.3 Interni dejavniki
Za interne smo poimenovali tiste dejavnike, ki izhajajo iz notranje logike delovanja
politi~nega sistema oz. njegovih razli~nih komponent. Kot politi~ni sistem oz. politi~no
ureditev bi lahko ozna~ili strukturiran sklop institucionaliziranih vlog, njihovih nosilcev
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM39
Black
40 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
in  vedenjskih vzorcev  in praks,  usmerjenih v oblikovanje in izvr{evanje ciljev skupnosti.
Vendar je potrebno povedati, da meje politi~nega sistema niso fiksne, kar pomeni, da
imamo opraviti s spremembami v njegovem ustroju (nastajanje novih institucij in
propadanje starih, pojavljanje novih politi~nih akterjev), ki so odvisne od dogajanja na
ostalih dru‘benih podro~jih pa tudi v politiki sami.
V procesu delovanja politi~nega sistema poteka prevajanje impulzov iz zunanjega
okolja (tako iz razli~nih dru‘benih sistemov politi~no zaokro‘ene enote kot tudi iz dru‘bi
zunanjega – v na{em primeru mednarodnega – okolja), njihova konverzija znotraj
politi~nega sistema (prek za to predvidenih procedur) in izvedba razli~nih transakcij
nasproti okolju (pri tem gre za regulacijo vedenja, alokacijo resursov, proklamacijo idej
in simbolov, izvedbo storitev itd.). V jeziku sistemske teorije lahko govorimo o »input«
(impulzi iz okolja) in »output« (»produkti« politi~nega sistema, denimo zakonodaja,
razni socialni sporazumi, prora~un itd.) dimenziji politike (Almond in Powell, 1966;
Blondel, 1972). Pri analizi internih dejavnikov sta pomembni obe dimenziji. Pri tem je
treba upo{tevati na eni strani institucionalno strukturo politi~nega sistema, na drugi pa
nosilce teh vlog, se pravi akterje, ki predstavljajo gonilno silo delovanja politi~nega
sistema. V primeru, ko obravnavamo prehod v demokracijo iz dolo~ene nedemokrati~ne
oblike vladavine, pa je pomemben dejavnik tudi narava biv{ega re‘ima in njegovih
nosilcev, ki v veliki meri opredeljuje na~in in tempo tega prehoda.
Pri strukturi politi~nega sistema gre za medsebojno povezan sistem razli~nih politi~nih
vlog, tj. za sistem razli~nih politi~nih institucij oz. institucionalnih sklopov. Med glavne
elemente formalizirane strukture politi~nega sistema sodijo:
- sistem politi~ne artikulacije: mehanizmi in akterji izra‘anja dru‘benih interesov v
sfero politike; tu ima posebno mesto strankarski sistem kot sistem politi~ne
kanalizacije dru‘be (Sartori, 1976:41) in njegove poglavitne karakteristike (dvo-
strankarski ali multistrankarski sistem, stopnja polarizacije med politi~nimi
strankami);
- sistem politi~ne reprezentacije: sklop pravil, ki regulirajo proces rekrutacije na pozicije
politi~nega predstavni{tva in posledi~no tudi sestavo vsakokratne oblasti; gre v prvi
vrsti za na~in izbire kandidatov v osrednje zakonodajno telo – parlament, se pravi za
volilni sistem (ve~inski ali proporcionalni);
- sistem teritorialne ureditve: stopnja koncentriranosti oz. razpr{enosti politi~ne oblasti
po teritorialnem na~elu (unitarna ali federativna ureditev);
- sistem izvajanja oblasti in ureditev odnosov med razli~nimi vejami oblasti: narava
formalno vzpostavljenih razmerij med razli~nimi institucionalnimi podro~ji oz. vejami
oblasti (parlamentarni ali predsedni{ki sistem), notranja stukturiranost zakonodajne
(eno- ali dvodomnost) in izvr{ne oblasti (enostrankarske ali koalicijske vlade);
- sistem institucionaliziranega nadzora: obstoj avtonomnih institucij nadzora nad
oblastnimi institucijami, predvsem neodvisnega sodstva pa tudi ostalih institucij za
zagotavljanje »horizontalne odgovornosti« (ra~unsko sodi{~e, centralna banka itd.).6
Omenjeni elementi institucionalne strukture se na razli~ne na~ine kombinirajo v
posameznih konkretnih oblikah politi~nih sistemov. Vendar lahko opazimo, da so
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM40
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 41
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
posamezne oblike institucionalnih elementov medsebojno povezane oz. se pogosto
pojavljajo skupaj. Tako  Lijphart (1999) razlikuje  med  dvema  tipoma demokracije –
konsenzualnim in ve~inskim – , ki se jima bolj ali manj pribli‘ajo vse obstoje~e
demokrati~ne ureditve. Za ve~insko demokracijo so zna~ilni majhno {tevilo politi~nih
strank, enostrankarska vlada in dominacija izvr{ne oblasti,  za konsenzualno demokracijo
pa sorazmerno {tevilo politi~nih strank, koalicijska vlada in ravnovesje med izvr{no in
zakonodajno vejo oblasti.
Ocene uspe{nosti obeh modelov se razlikujejo. Tako po Lijphartovem mnenju
konsenzualni model preka{a  ve~inskega glede razli~nih vidikov kvalitete  demokracije,
kot so  politi~na  participacija, dru‘bena enakost, zastopanost ‘ensk, zadovoljstvo z
demokracijo. Nekateri drugi pa menijo, da je  manj u~inkovit – npr. na ekonomskem
podro~ju – od ve~inskega. Ob tem velja opozoriti na nekatere druge {ibke to~ke
konsenzualnega modela,  kot so mo‘nost partitokracije s prevlado strankarskih elit in
njihovo medsebojno delitvijo vpliva, netransparentnost politi~nega  prostora  zaradi
odsotnosti  opozicije  in neu~inkovitost izvr{ilne oblasti zaradi dolgotrajnih pogajanj.
Re~emo lahko torej, da imata oba modela lahko pozitivne, lahko pa tudi negativne
konsekvence. Tako se zdi najbolj smiselna uporaba  razli~nih institucionalnih meha-
nizmov glede na konkretno (ne samo) politi~no situacijo v posamezni de‘eli. Verjetno
pa dr‘i, da je konsenzualni tip primernej{i za de‘ele, za katere je zna~ilna globoka
dru‘bena razcepljenost in/ali ki  se {ele nahajajo na poti utrjevanja demokracije, saj
temelji na prepre~evanju oz. bla‘enju politi~nih konfliktov.
Za razumevanje dru‘benega dogajanja, {e posebej procesov dru‘benih sprememb,
je pomembno, kak{na je narava klju~nih akterjev teh sprememb in kak{na so razmerja
med njimi. Pri tem gre predvsem za polo‘aj in vlogo elit, predvsem politi~ne. V splo{nem
se s pojmom elite ozna~uje tiste posameznike in skupine, ki tvorijo »vrh dru‘be«. V
strukturnem smislu lahko opredelimo elito kot »tiste posameznike, ki so na podlagi
svojih strate{kih pozicij v razli~nih pomembnih organizacijah zmo‘ni stalno in bistveno
vplivati na nacionalno politiko« (Field et al., 1990:152) oz. ki »na podlagi aktivne kontrole
nad dru‘benimi resursi posedujejo veliko dru‘beno mo~« (Etzioni-Halevy, 1993:94).
Elite predstavljajo pomemben predmet teoretskega in raziskovalnega zanimanja ‘e
od ~asa nastanka modernih dru‘boslovnih disciplin. Pri tem obstajajo razli~na razhajanja
v vrednotenju njihove dru‘bene vloge. Tako imajo teorije, kot so teorija o vladavini
razredov, neomarksisti~na teorija in teorija o oblastnih elitah, izrazito odklonilen odnos
do stanja v dru‘bi, kjer je ve~ina resursov zbrana v rokah ozkega kroga medsebojno
tesno povezanih posameznikov in skupin, katerih interesi so bolj ali manj istovetni
(Hoffmann-Lange, 1992:98). Zato tudi ka‘ejo precej{ne nezaupanje do demokrati~ne
vloge elit. Le-te naj bi koncentrirale dru‘beno mo~,  zaradi ~esar ve~ina dr‘avljanov ne
bi imela ustrezne vloge v procesih odlo~anja (Mills, 1965; Bachrach, 1967).  Za razliko
od njih pa avtorji, ki bi jih lahko uvrstili med zagovornike demokrati~ne teorije elit
(Etzioni-Halevy, 1989, 1993; Sartori, 1987, Higley et al. 1998), menijo ne samo, da
obstoj elit ni nezdru‘ljiv z demokracijo, ampak da lahko elite s svojim delovanjem
pomembno prispevajo k stabilnosti in razvoju demokracije. Po njihovem prepri~anju
elite namre~ ne predstavljajo enotnega konglomerata mo~i, ampak skupek avtonomnih
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM41
Black
42 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
dru‘benih skupin, poleg tega je tudi njihov manevrski prostor v dobr{ni meri omejen z
mehanizmi, ki omogo~ajo ne-elitam dolo~eno stopnjo nadzora.
Da bi lahko opravljale svojo demokrati~no vlogo, je potrebna specifi~na konfiguracija
nacionalne elite. Tak{na, za katero je zna~ilna visoka stopnja diferenciacije med razli~nimi
segmenti elite (politi~no, ekonomsko, kulturno), a hkrati visoka stopnja integracije, ki
omogo~a sodelovanje med nazorsko raznorodnimi elitami – tak{en tip elite imenujejo
Higley in sodelavci konsenzualna elita (Higley et al., 1998: 3-5). Za vzdr‘evanje tak{ne
konfiguracije elite je potrebna njena odprtost, ki je povezana z dolo~eno stopnjo
cirkulacije na elitnih polo‘ajih.
Vsi opisani tipi dejavnikov, tj. eksterni, interni in internacionalni, vplivajo na t.i.
problemsko dimenzijo politike, se pravi na to, katere vrste tematik bodo prevladovale
na politi~nem prizori{~u in kak{na bosta njihova vsebina in na~in politi~ne artikulacije.
Vsekakor je narava tematik in iz njih izhajajo~ih problemov, ki so predmet politi~ne
obravnave, odvisna od dru‘bene strukturiranosti, predvsem od obstoje~ih dru‘benih
razcepov (socio-ekonomskih, idejno-nazorskih, etni~nih itd.), od razmerij med
protagonisti teh razcepov (glede resursov, ki jih posamezni od njih posedujejo) in od
prevladujo~ih mi{ljenjskih in vedenjskih vzorcev v dru‘bi (denimo percepcije javnega
interesa v smislu  vrednotenja »javne primernosti« posamezne tematike, tradicije javnega
anga‘maja itd.). Po drugi strani pa so problemi, ki izvirajo iz dru‘benega ustroja in
dinamike, »institucionalno modelirani«, kar pomeni, da sta njihova politi~na artikulacija
in {e posebej njihova solucija stvar politi~nih institucij in akterjev (tako le-ti aktivno
vplivajo na to, katera vpra{anja se bodo uvrstila na politi~no agendo in katera ne).
3. Dejavniki demokrati~ne stabilnosti
v postsocialisti~nih dru‘bah
Tudi v primeru politi~ne transformacije nekdanjih socialisti~nih dru‘b lahko govorimo
o razli~nih dejavnikih stabilizacije njihove demokrati~ne ureditve. Pridham (1994) govori
o dveh pristopih k obravnavi demokrati~ne tranzicije: funkcionalisti~nem in generi~nem.
Prvi pristop se osredoto~a na strukturne dejavnike politi~nih sprememb, se pravi na
dejavnike politi~nega okolja – predvsem ekonomske in socialne, tako da ocenjuje, da so
spremembe dolo~enega re‘ima pogojene z dejavniki oz. procesi, kot sta ekonomska in
kulturna modernizacija. Medtem daje drugi pristop prednost konjunkturnim (conjun-
ctural), se pravi enkratnim in bolj ali manj naklju~nim dejavnikom (tistim torej, ki niso
determinirani s strani dru‘bene strukture), kar pomeni, da poudarja pomen politi~nih
izbir in strategij akterjev tranzicije. Re~emo lahko torej, da gre za vzajemni vpliv razli~nih
dejavnikov: zgodovinskih, socio-ekonomskih, politi~nih, mednarodnih, osebnostnih,
naklju~nih itd.,7  katerih medsebojna razmerja so tvorila zgodovinsko specifi~ne
konstelacije pogojev oz. determinant.
Vsekakor je za analizo demokratizacijskega potenciala postsocialisti~nih dru‘b
potrebno poznavanje njihovega zgodovinskega razvoja. V tem smislu je relevanten
koncept t.i. zgodovinske pogojenosti (path dependance),8  ki je pogosto uporabljan
predvsem v institucionalisti~no  in kulturalisti~no orientiranih teorijah in katerega bistvo
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM42
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 43
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
je v priznavanju pomena institucij, vrednotnih orientacij in vedenjskih vzorcev, ki so se
oblikovali v preteklosti in ki v pomembni meri determinirajo razmere v sedanjosti. V
na{em primeru je pomembno upo{tevati tako dedi{~ino preteklega sistema, njegove
strukture, mehanizmov delovanja in vrednotno-vedenjskih vzorcev, ki jih je produciral,
kot tudi predsocialisti~ne tradicije, se pravi navad, prepri~anj in na~inov obna{anja, ki
koreninijo v  obdobju pred drugo svetovno vojno.
3.1 Socio-kulturni kontekst demokratizacije
Na uspe{nost demokratizacije vplivajo karakteristike  dru‘bene  strukture  (ekonomska
razvitost, industrializiranost, socialna razslojenost, morebitna dominacija dolo~enih
dru‘benih skupin), obstoj razli~nih ideolo{kih usmeritev in razmerij med njimi, narava
dru‘benih razcepov in konfliktov (progresivno vs. konzervativno, urbano vs. ruralno,
lai~no vs. sekularno), prevladujo~ tip politi~ne kulture (patriarhalna, participativna
kultura)  in  na~in  dru‘beno-interesnega organiziranja.
Za ve~ino de‘el nekdanjega socialisti~nega tabora lahko re~emo, da so jih procesi
socialne in ekonomske modernizacije zajeli relativno pozno ali pa sploh niso bili
pomembneje prisotni; se pravi, da so bile del evropske (pol)periferije (Janos, 2000;
Berend, 2001). To je pomenilo, da je bila zanje zna~ilna tradicionalna dru‘bena struktura
z relativno nizko stopnjo funkcionalne diferenciacije in avtonomije posameznih delov
dru‘be. Tu je predstavljala izjemo edino ^e{ka, ki je imela relativno dolgo tradicijo
industrijskega razvoja in je veljala za eno gospodarsko najbolj razvitih de‘el Avstro-
Ogrske.
Vendar moramo opozoriti na opazne razlike med de‘elami vzhodne-srednje Evrope,
ki so v celoti ali delno pripadale habsbur{kemu imperiju oz. Avstro-Ogrski (^e{ka,
Slova{ka, Mad‘arska, Poljska, Slovenija), in de‘elami vzhodne (ve~ina nekdanjih
sovjetskih republik) in jugovzhodne Evrope (Bolgarija, Romunija, ve~ji del nekdanje
Jugoslavije). Prve so bile namre~ geografsko, kulturno in institucionalno mo~no vezane
na Zahod, medtem ko so bile druge od Zahoda relativno izolirane, kar je v veliki meri
posledica dolgoletnega bivanja v okviru otomanskega imperija ali carske Rusije. ̂ eprav
institucionalni sistem habsbur{ke monarhije ni bil ravno zgled odprtosti in dinami~nosti,
je bil vseeno bistveno bolj kompatibilen s tistim v zahodni Evropi, kot pa sistem carske
Rusije ali otomanske Tur~ije. Tako so tudi novonastale dr‘ave srednje Evrope od stare
monarhije podedovale dolo~ene elemente moderne institucionalne strukture, denimo
pravni sistem, temelje~ na rimskem pravu, relativno u~inkovito dr‘avno upravo
(izvirajo~o iz ~asov terezijanskih in jo‘efinskih reform) in dobro razvit {olski sistem;
pri drugih pa so bile tovrstne institucionalne re{itve uvedene pozno in nepopolno.
Uvedba socialisti~nega tipa dru‘bene ureditve je vsekakor povzro~ila korenito
diskontinuiteto glede socialne strukturiranosti dru‘be in na~ina vodenja ekonomije.
Nadzor nad ekonomijo – tako kot nad vsemi ostalimi dru‘benimi podro~ji – je pre{el v
roke dr‘ave, kar je pomenilo podrejenost ekonomske sfere politiki, saj so bili nosilci
klju~nih funkcij v gospodarstvu za svoje delovanje odgovorni politi~nim organom. Kljub
dolo~enim pozitivnim rezultatom v za~etnem obdobju, ki so se odra‘ali v relativno
visoki gospodarski rasti9  in izbolj{anju splo{ne kvalitete ‘ivljenja ljudi, kar je bilo
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM43
Black
44 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
povezano z dvigom materialnega standarda (ki je bil posledica omenjene rasti) in
vzpostavitvijo javnih sistemov za zagotavljanje splo{ne blaginje (zdravstvo, {olstvo,
socialna varnost), pa je rigidnost dr‘avno/politi~no vodenih socialisti~nih gospodarstev,
ki se je odra‘ala predvsem v nezmo‘nosti reagiranja na izzive svojega hitro
spreminjajo~ega se okolja, povzro~ila postopno tehnolo{ko in materialno zaostajanje za
razvitimi gospodarstvi; kar je pomembno prispevalo k kolapsu socialisti~nega tipa
dru‘bene ureditve.
S transformacijo socialisti~nega tipa ekonomije je pri{lo do oblikovanja nove socio-
ekonomske ureditve. Pomembno vpra{anje, s katerim se ubadajo raziskovalci postsocia-
listi~ne tranzcije, je, katere so tiste karakteristike, ki jo opredeljujejo, oz. v kolik{ni meri
je ta ureditev podobna tisti v razvitih kapitalisti~nih dru‘bah. Tako so bile vplivne teze
o t.i. »managerskem kapitalizmu« (Szelenyi, 1996; Eyal et al., 2000), kjer naj bi bil
management tista dru‘bena skupina, ki – zaradi odsotnosti oz. {ibkosti lastni{ke strukture
– dejansko nadzoruje gospodarstvo in predstavlja dominantno skupino v dru‘bi. Vendar
pa je potrebno upo{tevati tudi druge relevantne akterje, ko sta dr‘ava in tuji lastniki. V
praksi imamo tako opraviti s soobstojem razli~nih lastninskih oblik (dr‘avna lastnina,
doma~e razpr{eno lastni{tvo, doma~e drobno lastni{tvo – mali in srednji podjetniki, tuje
lastni{tvo) in razli~nih na~inov vodenja podjetij (birokratski, managerski, »prav«
kapitalisti~ni), kombinacije in razmerja med njimi pa se med posameznimi dr‘avami
precej razlikujejo.
Pri izvedbi preobrazbe ekonomskega sistema so bile dr‘ave nekdanjega socialisti~nega
tabora razli~no uspe{ne. Tako so dr‘ave srednje Evrope (Slovenija, Poljska, Mad‘arska
in ^e{ka) uspele prebroditi za~etne te‘ave10  in dose~i gospodarsko rast, tako da so
sedaj ‘e dosegle (in presegle) raven dru‘benega proizvoda na prebivalca iz konca 80.
let. Po dolo~enih kazalcih materialnega standarda so se nekatere od njih pribli‘ale manj
razvitim ~lanicam Evropske unije, predvsem Gr~iji (Slovenija je glede na BDP po kupni
mo~i Gr~ijo in Portugalsko ‘e prehitela). Na drugi strani pa se mnoge dr‘ave, predvsem
tiste s podro~ja Balkana in nekdanje Sovjetske zveze, {e vedno soo~ajo z izredno
te‘avnimi socialnimi in ekonomskimi razmerami, kjer se gospodarski sistem nahaja
nekje vmes med dr‘avnim dirigizmom in kaoti~no »vladavino d‘ungle«. V ekonomsko
uspe{nej{ih postsocialisti~nih dr‘avah so tudi socialne razlike ob~utno manj{e kot v
tistih, ki jim tega ni uspelo. Vse to pomeni, da je v prvih razpr{enost ekonomskih resursov
manj{a, kar pomeni ve~je mo‘nosti za uspe{no zasidranje demokracije.
Tudi na kulturnem podro~ju je modernizacija v ve~ini de‘el vzhodne in srednje
Evrope potekala relativno po~asi. Velik socialni razkorak med ozkim slojem bogatih na
eni in ve~ino relativno siroma{nih na drugi strani se je ujemal z velikim kulturnim
prepadom med ozko elito izobra‘encev in ve~inskimi neizobra‘enimi mno‘icami. Tudi
sekularizacija teh dru‘b se je uveljavljala po~asi in nepopolno, saj je imela cerkev
(katoli{ka v srednjeevropskih de‘elah in pravoslavna v de‘elah vzhodne in jugovzhodne
Evrope) vse do konca 2. svetovne vojne veliko (ponekod dominantno) vlogo na kulturnem
in izobra‘evalnem podro~ju. (Tu zopet prestavlja izjemo ̂ e{ka, kjer je do sekularizacije
pri{lo relativno zgodaj.) Zna~ilnosti kulturne tradicije, kot so priznavanje dr‘avne
dominacije, mesijansko pojmovanje politi~nih sprememb in neupo{tevanje institu-
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM44
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 45
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
cionalnih norm (denimo izogibanje zakonom), so tako predstavljale precej{njo oviro pri
politi~ni demokratizaciji (Elster et al., 1998:38).11
Tako je mogo~e ugotoviti, da realni socializem tu ni predstavljal popolnega tujka,
ampak je bil v veliki meri nadaljevanje avtoritarne tradicije. Razlika je bila v tem, da si je
v skladu s svojim ideolo{kim projektom izgradnje »nove dru‘be« prizadeval tudi za korenito
spremembo vrednot ljudi. Posledica tega je bil ideolo{ki eksluzivizem, ki je v svojem
represivnem zatiranju vrednotne in nazorske druga~nosti izni~il {e tisto malo modernih in
demokrati~nih idejnih tradicij, ki so se oblikovale v predsocialisti~nem obdobju.
Glede na dejstvo, da imajo »nove demokracije« vzhodne in srednje Evrope v splo{nem
malo demokrati~ne tradicije, ni redko prepri~anje, da je njihova politi~na kultura tisti
problemati~ni element, ki lahko povzro~i destabilizacijo, s tem pa potencialno vodi v
smer avtoritarizma (Pribersky, 1996, Pridham in Lewis, 1996). Vsekakor lahko opazimo
heterogenost »vzhodnoevropske« politi~ne kulture. Tako imamo na eni strani prisotnost
vrednot kompetitivnosti  in samozaupanja (civilna orientiranost), na drugi pa vrednote
odvisnosti od dr‘ave in potrebe biti voden (tradicionalna podlo‘ni{ka orientiranost)
(Plasser in Ulram, 1996). V tak{nem prepletanju vrednotnih orientacij prihaja do razli~nih
nekonsistentnosti v stali{~ih ljudi glede razli~nih vidikov demokracije. Tako  vsaj za
srednjeevropske de‘ele velja,  da  prevladuje  na~elna podpora demokrati~ni ureditvi,
kar pa ne velja za nekatere druge, predvsem tiste iz nekdanje Sovjetske zveze (razen
baltskih dr‘av). Vendar je povsod opazno dolo~eno nerazumevanje v delovanju
demokrati~ne politike, kar se izra‘a predvsem v prevelikih pri~akovanjih do dr‘ave, ob
tem, da se ohranja pojmovanje dr‘ave/politike kot ne~esa, kar je izven dosega delovanja
dr‘avljanov. Posledica tega je resigniranost ljudi in relativno nizko zaupanje v politi~ne
in dr‘avne institucije v primerjavi s tistim v dr‘avah zahodne Evrope (To{, 2000).12
Kot smo ‘e omenili, so bili zaradi monisti~ne narave socialisti~ne ureditve  vsi
segmenti dru‘be  bolj ali manj podvr‘eni nadzoru in politi~no-ideolo{ki penetraciji, ki
jo je izvajala oblast. [lo je za zatiranje avtonomnih kulturnih in organizacijskih praks,
ki niso bile skladne z razvojnimi usmeritvami  vladajo~ega  idejno-oblastnega  kompleksa,
zato tako reko~ ni bilo sistemskih pogojev za obstoj civilne dru‘be.
Vendar pa so se komunisti~ni re‘imi razlikovali po tem, v kolik{ni meri jim je uspelo
zatreti samoorganizacijski potencial ljudi. Po za~etnem stalinisti~nem obdobju
totalitarnega komunizma je namre~ pri{lo do nekak{ne diferenciacije med njimi. Tako
je na Mad‘arskem, v Jugoslaviji in delno na Poljskem obstajalo ve~ odprtega, s strani
dr‘ave nenadzorovanega prostora, s tem pa mo‘nosti za svobodno delovanje
posameznikov kot pa denimo na ^e{koslova{kem ali Vzhodni Nem~iji.
Po zlomu komunizma je pri{lo do uveljavitve klasi~nih svobo{~in, kot sta denimo
svoboda veroizpovedi in svoboda tiska (Nagle in Mahr, 1999). To je predstavljalo osnovo
za razvoj pluralne civilnodru‘bene sfere. Vendar pa je ta sektor {e vedno v fazi nastajanja.
^eprav je bilo po spremembi re‘ima ustanovljeno veliko {tevilo organizacij, ki delujejo
na razli~nih podro~jih, poleg tega je tudi civilnodru‘bena participacija dr‘avljanov v
nekaterih izmed teh dr‘av relativno visoka,13  pa je zanj zna~ilna finan~na in organi-
zacijska {ibkost, zato je tovrstnim asociacijam ote‘eno avtonomno delovanje, predvsem
v odnosu do politike.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM45
Black
46 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
Tako v splo{nem lahko re~emo, da (tudi) glede razvitosti civilnodru‘bene sfere
obstajajo velike razlike med nekdanjimi socialisti~nimi dr‘avami. To ka‘ejo tudi ocene
iz mednarodnih primerjalnih analiz. Tako so v poro~ilu Nations in Transit  (ki z razli~nih
vidikov obravnava stanje v postsocialisti~nih dr‘avah) za leto 2001 glede razvitosti civilne
dru‘be najbolje ocenjene Mad‘arska, Poljska in Slovenija, najslab{e pa nekatere dr‘ave
nekdanje Sovjetske zveze (Turkmenija, Uzbekistan, Belorusija),  pri ~emer je ovrednotena
razlika med njimi zelo velika. To je posledica zgodovinske tradicije (nivoja kulturnega
in socialnega kapitala, ki se je oblikoval v teku zgodovinskega razvoja) pa tudi dinamike
dru‘benih sprememb po koncu biv{ega sistema.
V postsocialisti~nih dru‘bah obstajajo razli~ni razcepi, ki so plod preteklega razvoja
in posledica strukturiranosti teh dru‘b. Delno so povezani s kulturnimi razlikami v dru‘bi,
se pravi z obstojem razli~nih nazorskih in vrednotnih orientacij,  pri ~emer je v ospredju
nasprotje med tradicionalisti, ki te‘ijo k ohranjanju lastne tradicije in posebnosti, in
modernisti, ki zagovarjajo vesternizacijo  dru‘be v smislu prevzemanja »univerzalnih«
norm in principov zahodnih dru‘b (Markus, 1996:13).  Poleg  tega so  pomembni tudi
razcepi socio-ekonomske narave med t.i. zmagovalci in pora‘enci tranzicije, se pravi
med tistimi, ki so uspeli tranzicijski proces »izkoristiti« za pridobitev relevantnih resursov
in s tem izbolj{anje svojega socialnega (predvsem materialnega) polo‘aja, in tistimi,
katerih socio-ekonomski polo‘aj se je v obdobju tranzicije poslab{al. Ne gre pa spregledati
tudi razcepov na etni~ni in/ali verski podlagi, ki niso toliko zna~ilni za de‘ele srednje
Evrope (za razliko od obdobja pred drugo svetovno vojno), kot pa za podro~je Balkana
in nekdanje Sovjetske zveze.
Po mnenju nekaterih analitikov naj bi bila za postsocialisti~ne dru‘be zna~ilna
prevlada konfliktov simbolne in ideolo{ke narave (Ost, 1993). Problemati~nost prevlade
tovrstnih konfliktov je v tem, da se na ta na~in izgublja energija,  potrebna za re{evanje
‘ivljenjsko pomembnej{ih socialnih in ekonomskih problemov, poleg tega pa se poglablja
prepad med nosilci nasprotujo~ih si ideolo{kih opcij, kar zmanj{uje mo‘nosti za sklepanje
kompromisov in za  doseganje (vsaj dolo~ene stopnje) konsenza, potrebnega za
oblikovanje in izvajanje razvojnih strategij.14
3.2 Politi~ni dejavniki demokratizacije
Za razumevanje poteka demokratizacije nekdanjih socialisti~nih dru‘b, problemov,
s katerimi se njeni nosilci soo~ajo, in perspektiv za njeno uspe{no izvedbo je potrebno
poznati naravo preteklih re‘imov, {e posebej klju~nih politi~nih akterjev (predvsem
partijske elite in nastajajo~ih opozicijskih skupin) in njihovih medsebojnih razmerij,  ki
so odlo~ilno vplivala na na~in demokrati~nega prehoda.
Komunisti~ne re‘ime bi tako lahko uvrstili v kategorijo enostrankarskih avtoritarnih
re‘imov (Huntington, 1993).15  To pa ne izklju~uje variacij med njimi. Tako je  {lo v
prvem obdobju (do Stalinove smrti) za totalitarno ureditev, ki je pomenila popoln nadzor
partije nad celotno dru‘bo ob izredno visoki stopnji represivnosti. Kasneje je pri{lo do
delnega zmanj{anja obsega partijskega nadzora nad dru‘bo in represije dr‘avnih institucij
nasproti tistim, ki se niso hoteli podrediti dr‘avno partijskemu diktatu, a se osnovne
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM46
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 47
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
karakteristike sistema vseeno niso spremenile – zato bi v tem primeru lahko govorili o
prehodu k posttotalitarni ureditvi (Linz in Stepan, 1996; Rose et al., 1999).16
Narava demokrati~nega prehoda je bila odvisna predvsem od razmerij mo~i med
nosilci starega re‘ima in porajajo~o se politi~no opozicije, predvsem v smislu, kdo je
igral klju~no vlogo pri usmerjanju procesa politi~nih sprememb. Na tem temeljijo tudi
razli~ne klasifikacije tipov demokrati~nih prehodov (Huntington, 1993; Karl in Schmitter,
1991). Pri tem je pomembna predvsem mo~ tistih sil, ki so si prizadevale za spremembo
sistema, se pravi razli~nih oponentskih skupin in gibanj. Ta so bila najmo~nej{a na
Poljskem, kjer je pri{lo v drugi polovici 70. let v okviru KOR (Komite za obrambo
delavcev)17  in kasneje precej {tevil~nej{e Solidarnosti (pred prepovedjo se ji je pridru‘ilo
deset milijonov Poljakov) do sodelovanja med delavstvom in delom neodvisne inteli-
gence. V ostalih srednjeevropskih dr‘avah so bila oponentska gibanja {ibkej{a, omejena
na manj{e skupine prete‘no intelektualcev (kakr{na je bila denimo Listina 77 na ̂ e{ko-
slova{kem) z omejenim dru‘benim vplivom. [e precej slab{a pa je bila situacija v de‘elah
jugovzhodne Evrope (Bolgarija, Romunija), kjer se zaradi obse‘ne represije komuni-
sti~nega re‘ima in {ibke zakoreninjenosti demokrati~nih idej in vrednot tovrstna gibanja
niso mogla razviti, odpor re‘ima pa je ostajal na ravni uporni{tva posameznih disidentov
(Daskalov, 1996; Culic, 1999).
Tovrstna razmerja so vplivala na oblikovanje politi~ne elite (pa tudi ostalih elite) v
postsocialisti~nih razmerah. V splo{nem je za to elito sicer zna~ilna heterogenost, kar
pomeni, da jo sestavljajo posamezniki in skupine razli~nega socialno-zgodovinskega
izvora in ideolo{ke orientacije. Konfiguracija elit je v veliki meri odvisna od dinamike
njihovega konstituiranja. Pri tem gre predvsem za odnos med reprodukcijo in cirkulacijo
elit, se pravi za to, v kolik{ni meri se je »stara« elita, tj. elita s svojimi koreninami v
strukturah biv{ega sistema, uspela obdr‘ati na klju~nih pozicijah tudi v novih razmerah
oz. v kolik{ni meri je pri{lo do sprememb na teh pozicijah  v smislu zamenjav pripadnikov
te elite z novimi ljudmi. O tem obstajajo razli~ne raziskave. ^eprav njihovi rezultati
niso povsem primerljivi med seboj, so vseeno vredni pozornosti.18  Le-ti ka‘ejo, da je
stanje na ^e{kem, Poljskem in Mad‘arskem bli‘je klasi~ni cirkulaciji elit (podobno
velja tudi za baltske dr‘ave, predvsem Litvo), medtem ko so ostale dr‘ave bli‘je repro-
dukcijskemu vzorcu menjave elit.
Tam, kjer imamo opraviti s prevlado principa cirkulacije elit, za katero so zna~ilne
obse‘ne in korenite, a o tem mirne in postopne spremembe, obstajajo velike mo‘nosti
za oblikovanje konsenzualnega tipa elite (Higley in Lengyel, 2000). Higley in sodelavci
(1998) v svoji analizi postsocialisti~nih politi~nih elit ugotavljajo, da se je ta tip oblikoval
na ̂ e{kem, Mad‘arskem in Poljskem, medtem ko je za ve~ino ostalih dr‘av jugovzhodne
Evrope in nekdanje Sovjetske zveze zna~ilna odsotnost konsenzualnih elementov in
razdeljenost elite, kjer je ena od frakcij (ki obi~ajno izvira iz nekdanjih komunisti~nih
struktur) izrazito dominantna. Seveda je potrebno poudariti, da gre v realnosti pri
posameznih nacionalnih elitah za soobstoj razli~nih karakteristik, zato tovrstne umestitve
predvsem poudarjajo prevladujo~e zna~ilnosti elit v posameznih dr‘avah.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM47
Black
48 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
Oblikovanje demokrati~nega institucionalnega okvira v postsocialisti~nih dru‘bah
je bilo v veliki meri odvisno od narave klju~nih politi~nih akterjev. Zaradi dolgotrajne
vladavine komunistov, ki je mo~no oslabila vpliv predhodnih tradicij, institucionalne
re{itve iz njenega obdobja pa niso bile uporabne,  je proces vzpostavljanja  demokrati~nih
institucij potekal v nekak{nem »institucionalnem vakuumu« (Lijphart in Waisman,
1996:246). V tak{nih razmerah so  imeli akterji politi~nih sprememb pri oblikovanju le-
teh relativno »proste roke«. Kar pa ne pomeni, da niso bili »na delu« tudi drugi dejavniki,
denimo ~as oz. faza tranzicije, v katerem so se oblikovali institucionalni aran‘maji.
Ko govorimo o naravi politi~nih institucij v postsocialisti~nih dru‘bah, lahko
detektiramo naslednje zna~ilnosti razli~nih elementov institucionalne strukture
politi~nega sistema:
· volilni sistem: v ve~ini postsocialisti~nih dr‘av vzhodne in srednje Evrope je pri{lo
do uvedbe proporcionalnega volilnega sistema, ~eprav obi~ajno ne v ~isti obliki
(obstoj ve~ih volilnih okro‘ij in volilnega praga). Le na Mad‘arskem in v Litvi je bil
uveden sistem, pri katerem gre za kombinacijo ve~inskih in proporcionalnih
elementov (del poslancev je izvoljen neposredno v volilnih okrajih na podlagi
dvokro‘nega ve~inskega sistema, del pa s strankarskih list na podlagi proporcional-
nega na~ela).
· strankarski sistem: politi~ne stranke so se oblikovale relativno pozno (izjema je tu
Mad‘arska), saj se je politi~na opozicija organizirala najprej v obliki mno‘i~nih
gibanj (Dr‘avljanski forum na ^e{kem, Solidarnost na Poljskem itd.). Strankarski
prostor po imenih pogosto spominja na tistega v etabliranih demokracijah, vendar
pa je zanj zna~ilna relativna nestabilnost in  spremenljivost,  ki  je predvsem posledica
dokaj nejasne identitete (ve~ine) teh strank (to je veljalo {e posebej za prva leta po
spremembi re‘ima), zaradi ~esar so imele velike te‘ave pri oblikovanju stabilne volilne
baze (Wesolowski, 1996; Baylis, 1998).
· sistem izvajanja oblasti: v srednjeevropskih dr‘avah prevladuje parlamentarna
ureditev (izvr{na oblast v rokah vlade, predsedni{ka funkcija protokolarna, dolo~eno
izjemo predstavljata le Poljska in Litva, kjer bi lahko govorili o polpredsedni{ki
ureditvi (ve~je pristojnost predsednika, predvsem na podro~jih obrambe in zunanje
politike); v de‘elah jugovzhodne Evrope imamo opraviti z obema tipoma ureditve
(v Bolgariji in Makedoniji parlamentarni, v Romuniji in Albaniji predsedni{ki sistem),
v de‘elah biv{e Sovjetske zveze (z izjemo baltskih dr‘av in Moldove) pa je uveljavljen
predsedni{ki sistem z izrazito dominantno vlogo {efa dr‘ave (White, 1997). Tam,
kjer je uveljavljen parlamentarni sistem, je ve~ina vlad koalicijskih, pri ~emer ima
obi~ajno ena stranka dominantno vlogo. Ve~ina dr‘av je unitarnih, kar pomeni, da ni
regionalnih politi~nih enot z ve~jo stopnjo avtonomije. Razli~ne nadzorne institucije
(ra~unsko sodi{~e, varuh ~lovekovih pravic) so sestavni del ureditve v ve~ini dr‘av,
pa tudi neodvisnost sodne veje oblasti je ve~inoma ustavno zagotovljena. Ve~ji prob-
lem pa predstavljajo  resursi,  potrebni za opravljanje tovrstnih funkcij, saj pogosto
primanjkuje  tako finan~nih kapacitet kot tudi potrebnih organizacijskih izku{enj,
da ne govorimo o pogosto neustreznem odnosu na strani tistih, ki bi morali biti
predmet nadzora, kar v veliki meri ovira delo tovrstnih nadzornih institucij.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM48
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 49
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
3.3 Vpliv mednarodnih razmer
Na stanje demokracije v de‘elah postsocialisti~ne tranzicije vpliva predvsem tisto
okolje, v katerega so le-te kulturno in zgodovinsko ume{~ene. Vsaj v primeru
srednjeevropskih dr‘av je to prostor zahodne civilizacije, predvsem zahodne Evrope.
Glede tega je mogo~e re~i, da so sedanje razmere za razvoj demokracije bistveno
ugodnej{e, kot pa so bile denimo tiste v obdobju med obema vojnama (tedaj je v ve~ini
teh dr‘av pri{lo do zdrsa v avtoritarizem) (Rupnik, 2000). Danes je namre~ pojmovanje
demokracije kot edine sprejemljive oblike vladavine izrazito prevladujo~e, medtem ko
sta jo v obdobju med obema svetovnima vojnama resno ogro‘ali dve veliki totalitarni
ideologiji – naci-fa{izem in komunizem. Dr‘avi, ki sta predstavljali glavni nosilki
omenjenih totalitarizmov – Nem~ija in Sovjetska zveza – , sta se do danes temeljito
transformirali, tako da ne ogro‘ata sosednjih dr‘av, pa tudi ne razvoja demokracije.
(Nem~ija se je razvila v stabilno demokrati~no dr‘avo, medtem ko je Sovjetska zveza
razpadla, Rusija kot njega glavna naslednica pa je pre{ibka za to, da bi igrala neko
pomembnej{o vlogo.)
In kar je verjetno najpomembnej{e, danes obstajajo mo~ne in dolgoro~ne institu-
cionalizirane spodbude za demokratizacijo omenjenih dr‘av. Tu gre predvsem za proces
pribli‘evanja EU, ki prispeva  k  temeljitej{emu  uveljavljanju  institucionalnih principov,
zna~ilnih za razvite demokracije. Sama vklju~itev v ta okvir namre~ zahteva izpolnjevanje
klju~nih demokrati~nih standardov. Poleg tega obstajajo {e mnogi drugi mednarodni
institucionalni akterji, od meddr‘avnih povezav, kot sta Svet Evrope (SE) in Organizacija
za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), mednarodnih strankarskih asociacij (ki
zdru‘ujejo stranke na podlagi idejne sorodnosti), naddr‘avnih institucij nadzora, kot je
Evropsko sodi{~e za ~lovekove pravice, do razli~nih nevladnih organizacij (npr. Am-
nesty International), ki »spodbujajo« razvoj v tej smeri.
4. Ocena razvitosti demokracije in vpliva
posameznih dejavnikov nanjo
Proces demokratizacije v dr‘avah nekdanjega socialisti~nega tabora je privedel do
dokaj razli~nih rezultatov tako na politi~nem kot na ekonomskem podro~ju. V tem smislu
se je mogo~e strinjati z Rupnikom, ko meni, da je deset let po propadu sovjetskega
imperija pojem  »postkomunizem« kot enovita oznaka za dogajanje v tem prostoru
izgubil  svojo relevantnost (Rupnik, 1999:57). V splo{nem bi dr‘ave glede na stanje
demokrati~ne razvitosti razdelili v {tiri skupine: konsolidirane demokracije, delno
konsolidirane demokracije, nekonsolidirane demokracije in avtokracije.
V skupino konsolidiranih demokracij sodijo srednjeevropske (Poljska, Mad‘arska,
^e{ka, Slova{ka, Slovenija) in baltske dr‘ave (Litva, Latvija, Estonija). Le-te se po vseh
relevantnih ocenah na tem podro~ju odre‘ejo najbolje.19  Imajo konsolidiran politi~ni
sistem, se pravi uveljavljene mehanizme, potrebne za delovanje demokracije. Tako so
se v dolo~enih ozirih pribli‘ale etabliranim demokracijam Zahoda, ~eprav za njimi v
splo{nem {e zaostajajo, predvsem glede razli~nih »kvalitativnih« elementov, kot so
dr‘avljanska participacija, dinami~en sistem politi~nih asociacij, kompetentnost in
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM49
Black
50 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
nepristranskost dr‘avnih institucij itd. (Tom{i~, 2002:241). To pomeni, da tudi tu
demokracija {e ni dokon~no stabilizirana.
V skupino delno konsolidiranih demokracij bi lahko uvrstili ostali dve kandidatki za
vstop v EU, tj. Romunijo in Bolgarijo, ter Hrva{ko. Vse tri se denimo po oceni Freedom
Housea uvr{~ajo med svobodne dr‘ave, vendar pa za prvo skupino po veliki ve~ini
kriterijev ({e) ob~utno zaostajajo. Predvsem gre za {ibkost in neu~inkovitost sistemskih
institucij na razli~nih nivojih in raz{irjenost razli~nih koruptivnih praks.
Ve~ino dr‘av naslednic nekdanje Sovjetske zveze (na ~elu z Rusijo) in Balkana sodi
v kategorijo nekonsolidiranih demokracij. Te ustrezajo tistemu, kar Zakaria (2003)
ozna~uje s pojmom neliberalne demokracije. Tu sicer obstajajo dolo~eni elementi, ki
predstavljajo temelj demokrati~ne ureditve, kot so kompetitivne volitve, politi~ne stranke,
formalna delitev oblasti itd. Vendar pa se obi~ajno oblast izvaja na izrazito neliberalen
ali celo avtoritaren na~in, s {tevilnimi zlobarami mo~i, ki se izra‘ajo bodisi v represivnem
nastopanju zoper politi~ne nasprotnike in/ali zoper etni~ne, verske ali kak{ne druge
manj{ine, bodisi v privatizaciji dr‘ave in njenih resursov za interese posameznih
oblastnikov in njihovih klik. Za mnoge od teh dr‘av je tudi zna~ilna nestabilnost, saj jih
pretresajo razni konflikti etni~ne, verske ali ideolo{ke narave, ki so v zadnjem desetletju
20. stoletja ponekod privedli do mno‘i~nega prelivanja krvi (denimo na podro~ju biv{e
Jugoslavije, v Zakavkazju in Pridnjestrju).
Med avtokracije pa bi lahko uvrstili skupino dr‘av s podro~ja nekdanje Sovjetske
zveze, kot so Belorusija, Turkmenija, Uzbekistan in Kazahstan, ki so po ve~ini kazalcev
demokratizacije med najslab{e ocenjenimi tranzicijskimi dr‘avami. Tu gre dejansko za
diktature – ~eprav so vrhovni oblastniki »demokrati~no« izvoljeni na prirejenih volitvah,
na katerih opozicija nima mo‘nosti za svobodno in po{teno politi~no tekmo – , saj je
vsa oblast skoncentrirana v rokah voditelja, ki jo izvaja s trdo roko in na abitraren na~in,
ob pogosto dokaj nasilnem preganjanju oponentov.
Glede obravnavanih dejavnikov demokratizacije lahko ugotovimo, da se vpliv
posameznih izmed njih na stanje demokracije spreminja glede na fazo demokra-
tizacijskega procesa. Tako je bil vpliv enkratnih in specifi~nih dejavnikov, denimo
posameznih politi~nih odlo~itev in izbir akterjev, pomembnej{i v obdobju prehoda, ko
so bile politi~ne razmere relativno nestrukturirane, medtem ko so kasneje, z vzpostavitvijo
dolo~enega institucionalnega okvira, pri{le bolj do izraza strukturne in kulturne zna~i-
lnosti posamezne dru‘b.
Vseeno pa opazimo precej{njo stopnjo ujemanja glede karakteristik posameznih
tipov dejavnikov pri razli~nih dr‘avah oz. skupinah dr‘av z ozirom na njihovo
demokratizacijsko uspe{nost. Take imajo srednjeevropske in baltske dr‘ave, ki so
demokratizacijsko najuspe{nej{e, bolj{e oz. ustreznej{e socio-kulturne in politi~no-
sistemske predpostavke pa tudi ugodnej{e mednarodno okolje kot pa ostale tranzicijske
dr‘ave. Zanje je zna~ilno ve~je ravnovesje mo~i med politi~nimi akterji in ustreznej{a
institucionalna struktura z ve~ konsenzualnimi elementi (parlamentarni namesto
predsedni{kega sistema). Bolj{e se odre‘ejo po vseh klju~nih socio-ekonomskih kazalcih
(BDP, stopnja neenakosti) in imajo bolj razvite razli~ne komponente civilizacijske
kompetence, kot so delovna in poklicna etika, sposobnost in motivacija za kolektivno
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM50
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 51
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
delovanje  in  samoorganizacijo, internalizacija formalno-pravne in birokratske disci-
pline ter bazi~no funkcionalno znanje (Adam et al, 2001:28-29). Ka‘e, da so dolo~eni
elementi kulturne tradicije uspeli v latentni obliki »pre‘iveti«  komunisti~no obdobje,
tako da predstavljajo  pomembne determinante demokrati~nega politi~nega razvoja.20
Pomembno vlogo pa ima tudi njihova geografska ume{~enost v bli‘ini razvite Evrope
in izpostavljenost njenim – tudi politi~nim – vplivom.
5. Sklepna beseda
Vzpostavitev stabilne demokracije je kompleksen proces. Tako ni nekih enozna~nih
receptov za uspeh tega podjetja. Za to ni namre~ dovolj zgolj zamenjava preteklega
nedemokrati~nega re‘ima. Zagotovljeni morajo biti {tevilni pogoji socio-ekonomske,
kulturne in politi~no-insitucionalne narave, pa tudi zavezanost glavnih dru‘benih akterjev.
Pri tem se je potrebno zavedati, da ti dejavniki pogosto delujejo posredno, njihovi u~inki
pa so odvisni od {tevilnih kontingen~nih momentov. Vseeno pa je le ob sovpadanju
omenjenih dejavnikov mo‘na demokrati~na stabilnost – tudi v »novih demokracijah«
vzhodne in srednje Evrope.
Opombe:
1. Ko govorimo o demokratizaciji, je potrebno razlikovati med ve~imi fazami tega procesa. V
splo{nem lahko govorimo o treh fazah: demokrati~nem prehodu, demokrati~ni konsolidaciji
in demokrati~ni stabilizaciji (Tom{i~, 2002:129). Relevantnost posameznih dejavnikov se v
teh fazah razlikuje. V na{i analizi bo poudarek na tistih dejavnikih, ki so odlo~ilni za
demokrati~no stabilizacijo.
2. Ve~ o na ta na~in opredeljenem konceptu politi~ne stabilnosti glej Tom{i~, 2002.
3. Po mnenju nekaterih raziskovalcev obstaja dolo~en prag ekonomske razvitosti (pri BDP okoli
5000$), nad katerim je zelo verjeten obstoj stabilne demokracije (Lipset et al., 1993:162).
4. Verjetneje je, da se bo demokracija zasidrala v relativno siroma{ni dr‘avi, kjer so klju~ni
dru‘beni resursi relativno razpr{eni, kot pa v dr‘avi, ki ima relativno visok BDP na prebivalca,
vendar pa so omenjeni resursi visoko koncentrirani (Vanhanen, 1990:115)
5. Politi~no kulturo lahko opredelimo kot »zbir dr‘, verovanj in ob~utij, ki urejajo in dajejo
pomen politi~nemu procesu in ki tvorijo temeljne predpostavke in pravila, ki vodijo obna{anje
v politi~nem sistemu« (Pye, 1968:218). Vklju~uje tako politi~ne ideale kot tudi delujo~e
politi~ne norme. Politi~na kultura je pojav, ki zdru‘uje psiholo{ke in subjektivne razse‘nosti
politike. Je proizvod kolektivne zgodovine politi~nega  sistema in je potemtakem enako
zakoreninjena tako v javnih dogodkih kot tudi v zasebnih izkustvih.
6. Ve~ o konceptu »horizontalne odgovornosti« glej O’Donnell, 1998.
7. Waller (1994:39-49) razlikuje med tremi sklopi dejavnikov demokrati~nih sprememb v vzhodni
Evropi: 1. zgodovinskim, ki zdru‘uje zapu{~ino razli~nih kulturnih, politi~nih in ekonomskih
delitev, katere so posledica preteklega (predsocialisti~nega) razvoja; 2. sistemskim, ki
predstavlja dedi{~ino socialisti~nega sistema, predvsem njegove institucionalne zna~ilnosti;
ter 3. konjunkturnim, ki se nana{a na elemente, ki so posledica trenutnih in nepri~akovanih
dogodkov in sprememb (denimo odlo~itev vlad in posameznih politikov, pojav gospodarskih
te‘av itd.).
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM51
Black
52 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
8. Primer uporabe tega koncepta najdemo v znameniti Putnamovi primerjalni {tudiji socialnega
kapitala v Italiji v knjigi Making Democracy Work (1993).
9. Ta je bila vi{ja od tiste v manjrazvitih dr‘avah kapitalisti~ne Evrope ([paniji, Portugalski in
Gr~iji) (Therborn, 1995:136).
10. Pri tem je treba opozoriti, da se je dinamika krize razlikovala tudi med temi dr‘avami. Tako
je na Mad‘arskem in Poljskem glavna kriza nastopila v za~etku 90. let, na ^e{kem pa je
pri{lo do nje v drugi polovici 90. let.
11. Vendar pa tudi glede kulturnih zna~ilnosti lahko govorimo o razlikah med srednjo Evropo, ki
je bila del zahodnokr{~anskega sveta in kjer so bili do neke mere zasidrani moderni kulturni
vzorci (individualizem, pravna kultura), ter vzhodno in jugovzhodno Evropo, ki je bila del
vzhodnokr{~anskega (bizantinskega) kulturnega kroga, kjer so bili ti odsotni oz. omejeni na
ozke sloje prebivalstva
12. To ka‘e primerjava iz raziskave New Democracies Baormeter V (1998) med tranzicijskimi
dr‘avami vzhodne-srednje Evrope in Avstrijo kot etablirano demokracijo, kjer je v prvih
zaupanje v povpre~ju ni‘je.
13. Po podatkih iz European Values Survey 1999/2000 to velja predvsem za Slova{ko, ^e{ko in
Slovenijo.
14. Vendar pa je potrebno biti pri poudarjanju prevlade teh konfliktov nekoliko previden, saj se
zaradi dolo~enih svojih zna~ilnosti (predvsem zato, ker pogosto izzovejo mo~ne emocije)
manifestirajo v najbolj eruptivni obliki, zaradi ~esar so najbolj javno prezentni,  kar pa {e ne
pomeni, da so za nadaljnji politi~ni razvoj tudi najbolj odlo~ilni. Poleg tega ni mogo~e ostro
lo~iti med  kulturno  in interesno pogojenimi konflikti, saj so ideolo{ki spopadi pogosto vpeti
v interese njihovih protagonistov, pri ~emer delujejo v funkciji (de)legitimacije obstoje~ih
odnosov mo~i (Tom{i~, 1999:60).
15. ^eprav so v nekaterih dr‘avah (Poljska, ̂ e{koslova{ka, Vzhodna Nem~ija) ves ~as komunizma
formalno obstajale tudi nekomunisti~ne politi~ne stranke, ki so imele celo dolo~en de‘el
zastopnikov v parlamentu. Vendar so bile te stranke zgolj marionete vladajo~ih komunistov
in niso imele prakti~no nobene politi~ne te‘e.
16. Vendar so tudi v tem kontekstu obstajale razlike. Tako sta jugoslovanski (do Titove smrti), {e
posebej pa romunski re‘im imela mo~na obele‘ja osebne diktature (Tita in Ceausescuja) – s
tem, da je bil slednji bistveno represivnej{i. Poljski re‘im je v 80. letih z uvedbo vojnega
stanja dobil nekatere zna~ilnosti voja{ke diktature (~eprav je partija {e vedno predstavljala
pomemben instrument izvajanja oblasti). Medtem se je mad‘arski re‘im (znotraj Jugoslavije
po letu 1980 pa tudi re‘im v Sloveniji) razvil v relativno liberalno varianto avtoritarizma
(partijska elita je {e vedno imela politi~ni monopol, vendar je bila relativno odprta do ostalih
dru‘benih skupin, predvsem inteligence, do neke mere pa je bilo dopu{~eno tudi opozicijsko
delovanje).
17. To je bila prva javno delujo~a opozicijska organizacija v komunisti~ni Evropi (Flam, 1999:20).
18. Za primerjalne podatke o stopnji reprodukcije/cirkulacije elit na Mad‘arskem, na Poljskem
in v Rusiji glej Szelenyi in Szelenyi, 1995. Za Rusijo glej Krishtanowskaya, 1999. Za Poljsko
glej Wasilewski, 1999. Za ^e{ko glej Srubar,  1998. Za Baltske dr‘ave glej Steen, 1997. Za
Slovenijo glej Kramberger, 1998.
19. Ocene stopnje razvitosti demokracije v posameznih dr‘avah je mogo~e najti v raziskavah,
kot so Freedom in the World, Nations in Transit (obe pripravlja organizacije Freedom House)
in Worldwide Governance Data Indicators (Svetovna banka).
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM52
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 53
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
20. Primer je ̂ e{ka, ki je kljub ve~desetletni zaprtosti,  ki je bila posledica ortodoksnosti lokalnega
komunisti~nega re‘ima, uspela v relativno kratkem ~asu odpraviti zaostanek za dr‘avami,
kjer je bil komunisti~ni re‘im bolj odprt in liberalen (Slovenijo, Mad‘arsko in Poljsko), mo~no
pa je prehitela tiste dr‘ave, kjer je bil re‘im podobno trd in represiven (npr. Bolgarijo).
Literatura
Adam, Frane, Matej Makarovi~, Borut Ron~evi}, in Matev‘ Tom{i~ (2001): Socio-kulturni
dejavniki razvojne uspe{nosti. Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana.
Almond, Gabriel in G. Bingham Powell (1966): Comparative Politics, Boston, Toronto: Little,
Brown and Company.
Bachrach, Peter (1967): The theory of democratic elitism. Boston: Little, Brown and Company.
Barber, Benjamin (2000): »Civilna dru‘ba: poskusi za o‘ivitev mo~ne demokracije«. Nova revija,
213/214, 252-262.
Baylis, Thomas A. (1998): »Elites, Institutions, and Political Change in East Central Europe:
Germany, the Czech Republic, and Slovakia«. V: Higley, John, Jan Pakulski in Wlodimiersz
Wesolowski, (ur.), Postcommunist Elites and Democracy in Eastern Europe, 107-130. Lon-
don: Macmillan Press Ltd.
Berend, Ivan (2001): »The ‘Crisis Zone’ Revisited: Central and Eastern Europe in the 1990s«.
East European Politics and Societies, 15, 2, 250-268.
Berger, Peter (1992): »The Uncertain Triumph of Democratic Capitalism«. Journal of Democ-
racy, 3, 3, 7-17.
Blondel, Jean (1972): Comparing Political Systems. New York: Praeger Publishers.
Culic, Irina (1999): »The Strategies of Intelectuals: Romania under Communist Rule in Com-
parative Perspective«, v: Bozoki, Andras, (ur.), Intelectuals and Politics in Central Europe,
43-71. Budapest: Central European University Press.
Daskalov, Roumen (1996): »Transformation of the East European Intelligentsia: Reflections on
the Bulgarian Case«. East European Politics and Societies, 10, 1, 46-84.
Diamond, Larry (1999): Developing Democracy. Baltimore: Johns Hopkins University Press.
Elster, Jon, Claus Offe in Ulrich K. Preuss (1999): Institutional Design in Post-communist Soci-
eties. Cambridge: Cambridge University Press.
Etzioni-Halevy, Eva (1989): »Elite Power, Manipulation and Corruption«. Government and Op-
position, 28, 2, 215-231.
Etzioni-Halevy, Eva (1993). The Elite Connection: Problems and Potential of Western Societies.
Cambridge: Polity Press.
European Values Survey 1999.
Eyal, Gil, Ivan Szelenyi in  Eleanor Townsley (2000): Making Capitalism without Capitalists.
Ruling Class in Eastern Europe. London & New York: Verso.
Field, G. Lowell, John Higley in Michael G. Burton (1990): »A New Elite Framework for Politi-
cal Sociology«. Cahiers Vilfredo Pareto, 28, 88, 149-181.
Flam, Helena (1999): Dissenting Intellectuals and Plain Dissenters: The Cases of Poland and
East Germany, v: Bozoki, Andras (ur.), Intelectuals and Politics in Central Europe, 19-41.
Budapest: Central European University Press.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM53
Black
54 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev‘ Tom{i~
Higley, John in György Lengyel (2000): »Elite Configuration after State Socialism«, v: Higley,
John in György Lengyel (ur.), Elites after State Socialism, 1-21. Lanham: Rowman & Littlefield
Publishers.
Higley, John, Jan Pakulski in Wlodimiersz Wesolowski (1998):  »Introducion: Elite Change and
Democratic Regimes in Eastern Europe«, v: Higley, John, Jan Pakulski in Wlodimiersz
Wesolowski (ur.), Postcommunist Elites and Democracy in Eastern Europe, 1-33. London:
Macmillan Press Ltd.
Hoffmann-Lange, Ursula (1992): Elite v modernih demokracijah, v: Adam, Frane,  (ur.), Politika
kot poklic, 91-107. Ljubljana: KRT.
Huntington, Samuel (1993): The Third Wave: Democratization in the Late Twenieth Century.
Norman & London: University of Oklahoma Press.
Hyden, Goran (1997): »Civil Society, Social Capital and Development: Dissection of a Complex
Discourse«. Studies in Comparative International Development, 32, 1, 3-30.
Janos, Andrew (2000): East Central Europe in the Modern World. Stanford: Stanford University
Press.
Kaase, Max in Kenneth Newton (2000), Zaupanje v vlado. To{, Niko, (2000): Zaupanje Slovencev
v demokrati~ni sistem. Ljubljana: FDV in Liberalna akademija.
Karl, Terry Lynn in Philippe C. Schmitter (1991): »Modes of Transition in Latin America, South-
ern and Eastern Europe«. International Social Science Journal, 128, 269-284.
Kramberger, Anton (1998): Positional Elites in Politics, Economy and Culture in Slovenia dur-
ing 1988-95: Summary Statistics on Elite Segments. Ljubljana: CESTRA.
Kryschtanowskaya, Olga (1999): Die  Transformation  der  alten Nomenklatur-Kader  in   die
neue  russische  Elite, v: Steiner, Helmut in Wladimir A Jadow (ur.), Russland –  wohin?,
213-243. Berlin: Trafo Verlag.
Lijphart, Arend (1999): Patterns of Democracy. New Haven: Yale University Press.
Lijphart, Arend in Carlos Waisman (1996): »The Design of Democracies and Markets: General-
izing Across Regions«, v: Lijphart, Arend in Carlos Waisman (ur.), Institutional Design in
New Democracies, 235-248. Boulder & Oxford: Westview Press.
Linz, Juan in Alfred Stepan (1996): Problems of Democratic Transition and Consolidation. Bal-
timore and London: Johns Hopkins Univesity Press.
Lipset, Seymour M. (1959): Political Man: the Social Bases of Politics. Bombay: Vakils, Feffer
and Simons.
Lipset, Seymour M. (1994): »The social requisites of democracy revisited«. American Socio-
logical Review. 59, 1, 1-22.
Lipset, Seymour M., Kyoung-Ryung Seong in John Charles Torres (1993): »A comparative analysis
of the social requisites of democracy«. International Social Science Journal, 136, 155-175.
Lockhart, Charles (1999): »Cultural contributions to explaining institutional form, political change
and rational decisions«. Comparative Political Studies, 32, 7, 862-893.
Markus, György G. (1996): »Cleavage Dynamics and Party System in Hungary«, v: Kropivnik,
Samo, Igor Luk{i~ in Drago Zajc (ur.), Conflicts and Consensus: Pluralism and Neocorporatism
in the New and Old Democracies, 13-38. Ljubljana: Slovenian Political Science Association.
Moore, Barrington, (1987): Social Origins of Dictatorship and Democracy: Lord and Peasant in
the Making of Modern World. Bostron: Beacon.
Nagle,  John in Alison Mahr (1999): Democracy and Democratization. London: SAGE Publica-
tions. Nations in Transit 2001, Freedom House.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM54
Black
Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56 55
Dejavniki stabilizacije demokracije v dr‘avah vzhodne in srednje Evrope
New Democracies Barometer V (1998). Centre for the Study of Public Policy, University of
Strathclyde.
O’Donnell,  Guillermo (1998): »Horizontal Accountability in New Democracies«. Journal of
Democracy, 9, 3, 112-126.
Ost, David (1993): »The Politics of Interest in Post-Communist East Europe«. Theory and Soci-
ety, 22, 453-486.
Pridham, Geoffrey. (1994): »Democratic transitions in theory and practice: Southern European
Lessons for Eastern Europe«, v: Pridham, Geoffrey in Tatu Vanhanen, (ur.), Democratisation
in Eastern Europe, 15-37. London: Routledge.
Plasser, Fritz in Peter Ulram (1996): »Measuring Political Culture in East Central Europe«, v:
Plasser, Fritz in Andreas Pribersky (ur.), Political Culture in East Central Europe,  3-33.
Aldershot: Avebury.
Pribersky, Andreas, (1996): »The Symbolic Dimension. Political Anthropology and the Analysis
of ECE Political Cultures«, v: Plasser, Fritz in Andreas Priberski, Andreas (ur.), Political
Culture in East Central Europe, 51-57. Aldershot: Avebury.
Pridham, Geoffrey in Paul Lewis (1996): »Introduction: Stabilizing Fragile Democracies and
Party System Development«, v: Pridham, Geoffrey in Paul Lewis, (ur.), Stabilizing Fragile
Democracies, 1-22. London: Routledge.
Putnam, Robert (1993): Making Democracy Work. Princeton: Princeton University Press.
Pye, Lucian (1968): »Political Culture«, v: Sills, D.L., (ur.), International Encyclopedia of the
Social Sciences, 218-225. London, New York: The Macmillan Company and the Free Press.
Rose,  Richard, William Mishler in Christian Haerpfer (1999): Democracy and its Alternatives.
London: Polity Press.
Rupnik, Jacques (1999): »The Postcommunist Divide«, Journal of Democracy, 10, 1, 57-62.
Rupnik, Jacques (2000): »Eastern Europe: The International Context«. Journal of Democracy,
11, 2, 115-129.
Sartori, Giovani (1976): Parties and party systems. Cambridge: Cambridge University Press.
Sartori, Giovani (1987): The Theory of Democracy Revisited. New Jersey: Chantham House
Publishers.
Skocpol, Theda (1980): States and Social Revolutions: a Comparative Analysis of France, Rus-
sia, and China. Cambridge: Cambridge University Press.
Srubar,  Ilja (1998): »Elitewandel in Der Tschechischen Republik. Aus  Politik  und  Zeitgesichte«.
Beilage  zur  Wochenzeitung Das Parlament B8/98, 21-31.
Steen,  Anton (1997): »The Baltic Elites after the Change of the Regime«, v: Best, Heinrich in
Ulrike Becker (ur.), Elites in Transition, 149-170. Opladen: Leske & Budrich.
Szelenyi, Ivan, (1996) »Vzpon mened‘erizma: ‘novi razred’ po padcu komunizma«. Nova revija,
172/173, 1-13.
Szelenyi, Ivan in Szonjy Szelenyi (1995): »Circulation or Reproduction of Elites During the
Post-Communist Transformation of Eastern Europe«. Theory and Society, 24, 615-638.
Therborn, Göran (1995): European Modernity and Beyond: the Trajectory of European Societies
1945-2000. London: SAGE.
Tom{i~, Matev‘ (1999): Oblikovanje politi~nih elit v postsocialisti~nih dru‘bah. FDV – magistrska
naloga.
Tom{i~, Matev‘ (2002): Politi~na stabilnost v novih demokracijah. Ljubljana: ZPS.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM55
Black
56 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44: 35-56
Matev` Tom{i~
To{, Niko in skupina (1999): SJM 99/1 – Demokratizacija v vzhodnoevropskih dr‘avah. Ljubljana:
FDV-CJMMK.
Vanhanen, Tatu (1990): The Process of Democratization. New York & London: Crane Russak
Group.
Waller, Michael (1994): »Groups, parties and political change in Eastern Europe from 1977«, v:
Pridham, Geoffrey in Tatu Vanhanen (ur.), Democratisation in Eastern Europe, 38-62. Lon-
don: Routledge.
Wasilewski, Jacek, (1999), »Integration  of  Polish  Post-Transitional  Elite«,   Paper  prepared
for  International   Design Conference:  A Comparative   Study   of   National   and   Trans-
national  Elite Integration in CEE and West European State, Ljubljana, 1-13.
Wesolowski, Wlodimierz (1996): »The Formation of Post-Communist Parties in Poland«, v:
Pridham, Geoffrey in Paul Lewis (ur.),  Stabilizing Fragile Democracies, 254-265. London:
Routledge.
White, Stephen (1997): »Russia: presidential leadership under Yeltsin«, v: Taras, Raymond, (ur.),
Postcommunist presidents, 38-66. Cambridge: Cambridge University Press.
Zakaria, Fareed (2003): The Future of Freedom. New York, London: W.W Norton & Company.
Avtorjve naslov:
Dr. Matev‘ Tom{i~, docent
Fakulteta za dru‘bene vede, Univerza v Ljubljani
Kardeljeva pl. 5, SI-1000 Ljubljana
e-mail: matevz.tomsic@uni-lj.si
Rokopis prejet junija 2003, dokon~na verzija za objavo pa oktobra 2003.
^lanek je po mnenju uredni{tva  uvr{~en v kategorijo
izvirni  znanstveni ~lanek s kvalitativno  argumentacijo.
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM56
Black