poštnina plačana t gotovini x
POSAMEZNA ŠTEVILKA 8 DIN
DolenjsKi list
GLASILO OSVOBODILNE FRONTE DOLENJSKIH OKRAJEV
TEDNIK ZA POLITIČNA. GOSPODARSKA m KULTURNA VPRAŠANJA
Leto III. — Stev. 38.
NOVO MESTO, 18. SEPTEMBRA 1952
ČETRTLETNA NAROČNINA 100 DIN
IZHAJA VSAK PETEK
Kil želimo najtesnejše sodelouanje z usemi državami, hi nam hočejo dobro, vendar zahtevamo, da cenijo, har je nase
—   je   dejal   maršal   Tito   v  Dolenjskih Toplicah Slovesno zborovanje, kakršnega naša zgodovina doslej ne pomni * Četrt milijona Slovencev v Dolenjskih Toplicah * Morje ljudi iz vseh krajev države po dolenjskih cestah * Nepozabni vtisi iz srečanj starih borcev in znancev * Tudi tokrat je, kakor v času najhujših borb, naše ljudstvo stalo ob svojih brigadah
Sobotna in nedeljska proslava desete obletnice slovenskih brigad se je proti vsem pričakovanjem izpremenila v tako veličastno manifestacijo vsega slovenskega naroda, kakršne naša bližnja in daljnja preteklost ne pomnita. Zbor slovenskega ljudstva je po svoji udeležbi, pomenu proslave, izvrstni organizaciji, nepopisnem navdušenju četrt-mili.jonske množice, ki je v svoji sredi pozdravljala svojega dragega učitelja in voditelja maršala Tita, in končno tudi s prekrasnim vremenom pod vznožjem slavnega Roga prekosil vse naše dosedanje velike prireditve in ljudska zborovanja Proslava 10-letnice ustanovitve prvih brigad ni bila samo spomin na tiste nepozabne, težke dni krvavih borb za nacionalno in socialno osvoboditev naših narodov, temveč hkrati najveličastnejša obljuba, da bomo Slovenci kot doslej skupaj z vsemi našimi narodi neomajno vztrajali na zgodovinski poti. ki sta nam jo začrtala naša herojska Komunistična partija Jugoslavije in naš ljubljeni maršal Tito.
Mirno lahko zremo v bodočnost in gradimo svobodni dom srečnih ljudi. Besede maršala Tita o mnogih najvažnejših problemih našega notranjega in zunanjega političnega položaja so nas znova utrdile v prepričanju, da korakamo zanesljivo po pravi poti. Naši demokraciji gradimo resnično trdne temelje. Tovarne in podjetja upravljajo delavci, ljudstvo pa se upravlja samo v svojih ljudskih odborih. To je pot, ki nas vodi v resnični socializem. 98 odstotkov ljudstva je za tako novo Jugoslavijo, nam je dejal maršal Tito v Toplicah, 2 odstotka pa nista — in za ta dva bore odstotka pri nas ni in ne bo demokracije, ki vlada za delovno ljudstvo. Nikomur ne bomo dovolili, da bi nam podiral to, kar gradimo s toli-kerimi žrtvami in samoodpovedmi. Predrago smo plačali svobodo, da bi nas še kdorkoli vlekel za nos. Trezne in mirne besede maršala Tita o Trstu so znova pokazale vsemu svetu: Tu je naša roka! Smo za sodelovanje z vsakomer, ki nam hoče dobro', zahtevamo pa, da vsakdo spoštuje to, kar je naše.
Zbor slovenskega ljudstva v Toplicah bo ostal nepozaben praznik za vsakogar, ki je bil srečen, da je videl in slišal maršala Tita pred 250.000-glavo množico partizanov, aktivistov in delovnih ljudi naše domovine. Nepregledne reke vlakov, avtomobilov, vozov, kolesarjev in pešcev so se druga za drugo zlivale v Toplice in se zgrinjale k tabornim ognjem, v partizanska, čez noč zrasla taborišča in v nedeljo zjutraj aa ogromno jaso pred glavno tribuno. Promet se je razvijal odlično in je treba zato dati javno priznanje in pohvalo našim pridnim železničarjem, šoferjem in prometnim miličnikom, ki so ta dan pokazali, da so mojstri svojega poklica! Prav tako gre zahvala zdravnikom, bolničarjem, vsem, ki so skrbeli za prehrano ogromne množice, organizatorjem in rediteljem v tej valujoči četrtmilijonski množici, ki jo je prevevala ena sama misel: tovariš Tito je med nami!
Nepozabna srečanja, ganljiva svidenja starih borcev in bork. solze veselja in ponosa v očeh ljudi, ki so bili in so pripravljeni drug za drugega vedno žrtvovati tudi življenje, če bi bilo treba, pa nepopisno navdušence ogromne množice ob prihodu tovarifa Tita — vse to se je udeležencem topli-škega zbora vtisnilo za vedno v srce.
Kmalu po osmi uri so začeli prihajati na določene prostore stari borci
in heroji naših prvih brigad. Medtem je prispel v Toplice maršal Tito, ki ga je spremljal predsednik vlade LRS Miha Marinko, predsednik gospodarskega sveta zvezne vlade Boris Kidrič, podpredsednika vlade LRS dr. Marijan Brecelj in Ivan Maček ter član Polit-biroja CK KPJ Franc Leskošek-Luka. Prav tako ga je v Toplicah pričakala častna četa novomeške garnizije JLA, za katero je raportiral generalni major Ljubičič.
Malo pred deseto so na ogromni jasi ljudske množice zavalovile kakor morje. Tito prihaja! Prekipevajoče veselje ljudstva je izbruhnilo v nezadržan orkan vzklikov, pozdravov, ploskanja in mahanja maršalu Titu in njegovemu spremstvu. Pod jasnim nebom sta krožili letali, iz enega pa je skočil padalec z veliko rdečo zvezdo v padalu in pristal nekje za Meniško vasjo.
Pred zbranimi prvoborci naših štirih udarnih brigad je tovariša maršala sprejel in mu raportiral narodni heroj Franc Hočevar-Ciril, nakar je maršal Tito obšel čelo brigad. Z gromkim »Hura!« so mu borci odgovorili na pozdrav, na kar je maršal Tito odšel na slavnostno tribuno.
Slavnost je začel podpredsednik Glavnega odbora Zveze borcev NOV Slovenije, narodni heroj in znani partizanski komandant Jože Borštnar. ki je pozdravil dragega maršala Tita, člana Politbiroja CK KPJ Borisa Kidriča in Franca Leskoška, sekretarja CK KPS in predsednika vlade LRS Miho Marinka, predsednika Zveze borcev NOV Slovenije Ivana Mačka-Matijo, predsednika Prezidija Ljudske skupščine LRS Josipa Vidmarja, predstavnika JLA generalnega polkovnika Kosto Nagvja, predstavnika Koroške in Trsta, narodne heroje, zbrane borce in vse ostale udeležence. Nato pa je nadaljeval:
Tovariš maršal, tovariši in tovari-šice!
Zbrali smo se sredi te dolenjske pokrajine, da proslavimo 10. obletnico ustanovitve prvih slovenskih udarnih, brigad, ki so ravno po teh gorah in gozdovih nastopale in kot nove borbene enote prvič udarjale po okupatorjih in njihovih hlapcih. To je bil čas, ko je partizanstvo v Sloveniji preživljalo težke preizkušnje in je okupator že slavil navidezne uspehe svoje ofenzive. Bil je to čas, ko je domača reakcija sprejemala iz fašističnih rok orožje, da dokonča, kar sovražniku našega rodu in krvi ni uspelo. Fašisti in domači izdajalci so skupaj hoteli pokončati narodnoosvobodilno gibanje in za vedno ustvariti iz našega Jjudstva brezpravno rajo tujih imperiiUistov Bili so to težki časi, ki pa so nas še bolj zbližali, nas oje-klenili in utrdili naše vrste. Utrdili so naše prepričanje o ncuničljivosti partizanstva in trdno neomajno vero v našo končno amago. Zahtevali pa so tisti časi višjih organizacijskih oblik partizanske vojske, zahtevali so močnejše borbene enote, ki so sposobne za samostojno gibanje po vsem okupiranem področju. Tako so nastale prve slovenske brigade, iz katerih so zrasle naše divizije in korpusi, ki so se skupaj z divizijami in korpusi bratskih narodov Jugoslavije zlile v močno Jugoslovansko ljudsko armado. Ta nrša ljudska armada je pod vrhovnim poveljstvom našega junaškega maršala Tita potolkla okupatorje in vse njegove domače hlapce. Borbeni duh, junaštvo,   tovarištvo,  iskrenost, poštenost,
pravičnost, ljubezen do domovine, stalna pripravljenost tudi umreti za njo, bratstvo in enakost med jugoslovanskimi narodi, ljubezen do vsega poštenega delovnega ljudstva sveta — to so bile visoke partizanske moralne vrline, v katerih je vzgajala Partija borce naših brigad in ostalih partizanskih enot. Armada, sestavljena iz borcev, prekaljenih v krvavih borbah in vzgo-
Kakor grom je odjeknilo po vsej dolini zanosno ploskanje in vzklikanjc nepregledne množice, ki je vedno znova in znova naraščalo kar ni hotelo pojenjati, v pravi vihar pa se je spremenilo, ko se je pojavil na govorniškem odru mašal Tito.
»Tito! — Partija — Heroj Tito! — Mi smo Titovi — Tito je naš! — S teboj vedno v boj!« je odmevalo kakor
Marisai Tito oli prihodu na slavnostni prostor
jenjh v takšnem duhu, je resnično neuničljiva. Zato je taka armada zmagala in morala zmagati.
Danes, po desetih letih od ustanovitve, stoje brigade Toneta Tomšiča, Matije Gubca, Ivana Cankarja in Ljube Šercerja postrojene pred svojim vrhovnim komandantom. Kakor v času najtežjih borb, tako tudi danes stoji ob teh brigadah naše ljudstvo.
Tova/iš maršal Tito!
Kakor smo šli zmagovito skozi najhujše burje in viharje za časa vojne, tako vlagamo tudi danes pod vodstvom Partije in tvojim vodstvom, tovariš Tito, vse sile in napore za izgraditev naše socialistične domovine Jugoslavije. Neustrašeno gledamo v bodočnost, pa naj vihar prihrumi z Vzhoda ali Zahoda.
Mi s tvoje poti krenili ne bomo nikdar!
grom in se prelivalo po širni jasi in ostro odjeknilo z bližnjih bregov. V teh vzklikih, v tem vzhičenju sta se resnično zrcalila duša in srce slovenskega ljudstva ter neizmerna ljubezen in vdanost do maršala Tita, državnika, voditelja in učitelja. Dolgo, zelo dolgo maršal Tito ni mogel priti do besede.
Tovariši in tovarišice!
Predvsem bi vam rad najprisrčneje čestital k prazniku desetletnice ustanovitve slovenskih brigad. To veličastno zborovanje, na katerem je navzočih 250,000 ljudi iz vseh krajev Slovenije, je jasen dokaz, kako globoko ima ljudstvo Slovenije v svojem srcu težke in slavne dni iz zgodovine našega naroda.
Pred desetimi leti smo imeli hude čase. Gotovo vsi do zadnjega nosite v svojih srcih mučne spomine na tiste
čase, na drugi strani pa prav gotovo z največjim ponosom gledate prav na te najstrašnejše ure zgodovine ne le slovenskega naroda, marveč tudi vseh ostalih narodov Jugoslavije, na dneve, v katerih ste našli v sebi dovolj moči, da ste se dvignili k orožju in branili svoj obstoj in svojo neodvisnost. Pred 10 leti so bile ustanovljene iz partizanskih odredov enote višjega tipa — brigade. Pokazalo se je, da je sovražnik mnogo bolj v premoči, če se borimo v manjših partizanskih odredih. Poleg tega sta nam naše število in orožje, ki smo ga vzeli sovražniku, omogočila, da smo začeli ustanavljati brigade in se uspešno boriti proti močnejšemu sovražniku. Prav tako, kot smo iz partizanskih odredov pred 10 leti ustanovili brigade, smo zelo hitro začeli ustanavljati divizije, korpuse itd.
Narodi Jugoslavije, ki so v prvih dneh svoje revolucionarne ljudske vstaje doživljali neuspehe, niso klonili, niso izgubili vere v svojo pravično stvar, temveč so se še bolj vztrajno s še večjim prezirom do okupatorjev združevali v vrste oboroženih formacij in je bilo posebno tudi tukaj v Sloveniji, kjer smo danes, odločeno, da branimo do poslednjega diha svojo, skozi stoletja s krvjo napojeno in izmučeno domovino,
Tovariši in tovarišice! Ko proslavljamo danes tukaj in po vsej domovini te težke dni, ne pomeni to, da sejemo s tem v srca naših ljudi do bivših sovražnikov sovraštvo. Ne, te dneve proslavljamo in se jih tako združeni spominjamo zato, da ne bi današnji In bodoči rodovi nikoli pozabili, koliko nadčloveških naporov nas je stalo to, kar imamo danes. Z druge strani dokazujemo s tem tudi pred zunanjim svetom in pred vsakomer, ki bi imel do naše domovine kakšne slabe namene, svojo odločno voljo, svojo str-njenost, da se upremo in da pripravimo vsakomur, ki bi poizkusil vmešavati se v naše srečno življenje, grob v naši domovini. (Enodušno krepko odobravanje.)
Današnja veličastna manifestacija ne predstavlja ni kake mobilizacije aH vznemirjenja duhov zoper katero koli deželo. Mi želimo kar najbolj tesnega sodelovanja z vsemi državami, ki nam hočejo dobro, vendar zahtevamo, da cenijo, kar je naše, da razumejo, da je ta velika ljudska revolucija, ki nas je stala v vojni toliko žrtev in ki nas stane danes pri ustvarjanju lepše in srečnejše socialistične prihodnosti potoke znoja naših delovnih ljudi, nekaj, kar je treba spoštovati. Mi zahtevamo, da spoštujejo, kar tukaj pri nas gradimo. Ze tisočkrat smo rekli, da ne bo naša država nikoli ogražala svobode nikogar, da ne bomo nikoli osvajali niti centimetra tuje zemlje, pa naj govore onstran meja o nekih naših bojda drugačnih namerah kar hočejo. Tu naj jim povem, da taka propaganda ne more najti plodnih tal v srcih poštenih ljudi v svetu, kajti svet nas pozna, pozna pa tudi tiste, ki so nas zasužnjevali in izmed katerih bi ta ali oni spet hotel uresničiti svoje stare načrte. Velikokrat smo rekli, da nismo nikoli osvajali tujega ozemlja, da je vsa naša zgodovina strašna zgodovina borbe zoper uničenje našega naroda in našega obstoja in da je končno prišel čas, — to smo si priborili s svojimi lastnimi silami, — da nam ta nevarnost ne more več groziti, kajti nič več nismo razcepljeni, nismo Balkanci, ki bi se med seboj prepirali in siuftUi vsem in vsa-
GOVOR MARŠALA TITA V DOLENJSKIH TOPLICAH
(Nadaljevanje s 1. strani) komur. Ne, mi smo danes sestav več narodv, ki gospodarijo sami in ki so vsi skupaj vzeto gospodarji te države. Nikoli ne bomo dovolili, da bi tej državi gospodaril kdo drug. (Viharno ploskanje in pritrjevanje.)
Uspelo nam je, da smo zcdinili narode, ki so bili razkosani skozi stoletja. Uspelo nam je ustvariti krepko narodno skupnost, ustvariti pogoje za popolno uresničenje nove družbe, za uresničenje socializma. Vendar mi nimamo samo novega sistema, mi imamo tudi nove ljudi, ljudi z novimi pojmi o mednarodnih.odnosih. Od vsakogar zahtevamo, da spoštuje našo enakopravnost. Nikoli več se ne bomo podredili tujcu, nikoli več ne bomo sužnji ali sateliti, temveč hočemo, da smo enakopravni člen svetovne skupnosti zato, ker to naš narod zasluži spričo svojih velikih dejanj, ki jih je izvršil med vojno v interesu osvoboditve sveta od srednjeveške more in zla — fašizma. Do tega imamo pravico tudi zato, ker si ustvarjamo danes z lastnim silami lepše in srečnejše življenje. (Burno vzklikanje socialistični Jugoslaviji, Partiji in Titu.)
Uspešno smo si priborili svobodo s svojimi lastnimi silami prav zaradi tega, ker smo bili enotni. Povsod, v Sloveniji in na Hrvatskem, v Srbiji in Crni gori, Makedoniji, Bosni in Hercegovini smo stopali paralelno, ustvarjali smo oborožene partizanske odrede, ustanavljali brigade, divizije, močno ljudsko vojsko. To pomeni, da so ustvarili naši narodi z borbo na bojnem polju, v največjih bitkah, v krvavih mukah to složno skupnost, ki jo imamo danes. Odpravili smo nacionalno vprašanje kot problem, ki je moril naše narode, in danes so naši narodi vsi svobodni, vsak se upravlja sam, zaradi česar je ta celota, ta skup- , nost, ki se imenuje Federativna ljudska republika Jugoslavija, toliko močnejša. Po končani vojni smo se lotili ustvarjanja materialne podlage za nadaljnjo graditev ha, srečnejšega življenja današnjih in bodočih rodov. Na tej poti imamo velike težave. Ne le,
iz težav in ko smo računali, da bo vse dobro poteklo, je bila strahovita suša v najrodovitnejših krajih države, v naših žitnicah — Vojvodini, Slavoniji in drugod. Seveda nas to ne bo oviralo, da ne bi nadaljevali svoje poti graditve, čeprav bo morda nekoliko omejena. S tega mesta lahko povem vsem našim državljanom, da se ni treba bati, da bi pri nas ljudje umirali od lakote in da bi nastala lakota. Danes smo že v drugih možnostih, danes smo v možnosti, da zagotovimo vsaj najosnovnejšo prehrano. Nekaj imamo rezerve, nekaj bomo zunaj kupili, pa bomo preprečili lakoto. Toda, tovariši in tovari-šice, opozoriti moram, da je letošnja suša po svojem obsegu še hujša kakor v letu 1!)50. Prizadela nam je škode za okroglo 140 milijard dinarjev, kar pomeni, da je za to vsoto oškodovan nacionalni dohodek. To je velikanska številka, ki zadene našo skupnost kot celoto. To pa seveda ima posledice in poraja razne probleme. V našem izvozu smo črtali eno izmed najvažnejših postavk, izvoz koruze, ki je zavzemala glavno mesto med našimi kmetijskimi pridelki. To nam bo otež-kočilo uravnovešqnjc plačilne bilance v inozemstvu. Ne bo nam otežkočilo nakupa tega, kar potrebujemo za izpolnitev našega petletnega plana, kajti to je zagotovljeno, pač pa razvoj naslednjih planov, v katerih smo zamislili graditev podjetij za izdelovanje predmetov široke potrošnje. Poleg tega je verjetno, da bo imela ta suša tudi zelo težak učinek na živinski sklad, ker ni niti dovolj krme za živino prav v krajih, kjer gojc največ živine. Vse to skupaj se torej odraža na naši ekonomiki. Vendar pa bomo v glavnem obvarovali naše ljudi lakote. Nabavljamo in nabavili bomo sredstva, ki so potrebna za življenje naših ljudi. Toda upoštevajoč velikansko škodo, ki nam jo je povzročila suša, ne smemo pazabiti, da nas mora prav to spodbuditi, da bomo do skrajnih meja storili vse, kar je potrebno, da rešimo, kar se da rešiti, da se posledice ne bi odražale na naši ekonomiki, zlasti kmetijstvu, več let. Potrebno bo
Nu grobove padlih polagajo vonce
da nismo imeli za materialno podlago nič drugega kot roke, visoko zavednost in voljo do dela, da bi ustvarili nekaj lepšega, kot je bilo, ustvarili socializem, — smo poleg gmotnih težav zadeli tudi na velikanske ovire, ki so nam jih delali od zunaj.
Tako slabe, ekonomsko slabe, brez sredstev in tako rekoč brez tistega, kar je naJglavnejšc ljudem, ki hočejo doseči svoj življenjski standard, so nas hoteli takoj v začetku podvreči drugemu suženjstvu, da bi bili suženj dozdevnemu velikemu bratu, da bi bili »bratsko« zasužnjeni Sovjetski zvezi.
Seveda nismo bili pripravljeni za čigar koli suženjstvo. (Ploskanje in dolgotrajno odobravanje.) Dejali smo: »Ne, tam vas je dosti, imate dosti zemlje pri sebi, tu pa hočemo biti mi gospodarji. Cc nam boste potrebni, vas bomo poiskali, dokler pa vas ne bomo iskali, nam niste potrebni.« (Močno vzklikanje in ploskanje.) Toda to njim ni ugajalo. Niso mogli razumeti, kako da ta veliki starejši brat nima pravice ukazovati svojemu mlajšemu, če smo bratje. Ne, že stoletja in stoletja smo razdeljeni, deli nas velikansko prostranstvo, oni so se razvijali v drugih okoliščinah, mi pa zopet v drugačnih, oni so zaostali, mi pa smo napredovali. Ce si velik, lahko uporabiš svojo pamet samo zase, ne pa tudi za nas; tvoja pamet naj služi tebi, mi pa bomo že našli zase pameti in znanja, da se bomo sami upravljali. Tvoja veličina ne pomeni kako genialnost. Rekli smo jim, če hočejo zares, da bi bili bratje in enakopravni, tedaj morajo drugače ravnati z nami, ne pa kot komandanti. Tega niso hoteli in mi smo se razšli. In dobro je, tovariši in tovarišice, da smo se razšli. (Vzkliki: Tako je, tako je!) Kakšna sreča, če bi se bili že prej razšli. Za nas bi bilo to še bolje. (Močno odobravanje.) Toda tudi to je dobro, ker smo se obdržali in hodimo sami po svoji lastni poti, kakor vemo in znamo, delamo, kakor najbolje Vnoremo, da bi zgradili svojo državo in uresničili socializem, pri tem pa se nikomur ne prodali in ne bili nikogar satelit. V tem smo doslej uspeli, uspeli bomo pa tudi v prihodnje, bodite prepričani, pa naj pride kar koli. Taka je stvar s tem našim velikim bratom.
Poleg tega. tovariši in tovarišice, v vseh teh letih po vojni nismo imeli dosti sreče niti glede letine. Stalno *as spremljajo elementarne nezgode, suša, toča in drugo, kakor da se je sam vrag spravil nad nas. Nobeno leto nismo imeli prav dobre letine. Tudi letos, ko bum uUftUU* da bomo končno splavali
skrajno varčevanje v vsakem pogledu, potrebna disciplina, zavest o veličini škode in zavest o tem, kakšne posledice ima ta škoda. To moramo imeti stalno pred očmi, ta zavest mora biti pri naših ljudeh. In če bi kdo rekel, da je vlada kupila nad 30.00 vagonov pšenice, da imamo nekaj rezerve in da bomo izhajali ter da gre lahko zato vse po starem, mu je treba odgovoriti, da bi nas to utegnilo vreči nazaj in da bi utegnilo imeti težke posledice za vso našo državo. Ne smemo se demoralizirati, pač pa moramo ne glede na potrebe preskrbe napeti vse sile, da bomo škodo, povzročeno po elementarnih nezgodah in suši, čimprej premagali. | Imamo ljudi, ki zelo zadi pretiravajo naše možnosti, kar je škodljivo. Nam ni treba pretiravati naših možnosti; včasih je prav, če smo bolj skromni pri ocenjevanju naših velikih uspehov, saj zavise od marsičesa. Imamo ljudi, ki megalomansku mislijo, da naredimo lahko danes že vse. Ne, tega ne moremo in povedal vam bom, zakaj ne.
Zadnja leta smo dobili pomoč od nekaterih držav, predvsem od Amerike in potem od Anglije, Francije m drugih. Ta ekonomska pomoč nam je izredno olajšala razvoj in zgraditev; omogočila nam je, da premagujejo naši ljudje lažje težave, s katerimi se borimo, da jim ni treba stradati. Ta sredstva niso bila majhna. Za naše razmere so bila kar velika. Vendar nikar ne mislite, da gre to lahko v neskončnost in da nam bodo ljudje iz tujine stalno pomagali. Ti ljudje gledajo tudi na to, kako si sami pomagamo, ali delamo vse, kar je v naši moči, da nam ne bi bilo treba sprejemati pomoči. To je osnovna stvar pri vsej tej zadevi. Ze nekajkrat sem povedal, da bomo veseli, ko nam več ne bo treba prejemati pomoči Iz tujine, kajti nikar ne mislite, da na Zahodu vsi ljudje to pomoč odobravajo. Posebno v zadnjem času ugotavljamo težnje, da se ta pomoč izkoristi za uresničenje določenih želja in popuščanja z naše strani, ki jih mi ne moremo sprejeti. Za tem gredo na Zahodu nekateri posamezniki in če bi se to dlje nadaljevalo, bi se lahko zgodilo, da bi celo odgovorni ljudje na Zahodu postavili pogoje. Tu gre za milijone in milijone dolarjev in če jih že dajejo, si lahko tudi prizadevajo', da za to kaj dobijo.
Zaenkrat jim vračamo v ogromni meri že s tem, da smo tu na tem ozemlju na Balkanu, geografsko in duhovno enotni, da imamo močno oboroženo armado in da stojimo kakor stena, ki brani tako sebe kakor Zahod, s Čimer
brani obenem tudi sebe. Tako je Zahod s te strani v veliki meri zavarovan. Znašli smo se na tem ozemlju, sprli smo se z Rusi, ki ogrožajo neprestano s svojimi sateliti naše meje, in že samo s tem, da branimo svojo svobodo in neodvisnost, branimo objektivno tudi zahod. Ne smemo namreč pozabiti, da straši v svetu še vedno nevarnost vojne, da imamo še vedno ljudi, ki si prizadevajo, da bi se reševala povojna zunanjepolitična vprašanja z orožjem. Med temi so danes ti na Vzhodu prvi, in vidite, naša zasluga je, da smo tu, da smo ogromno žrtvovali, da si pritrgujemo od ust, da bi se oborožili in vzdrževali svojo armado.' Ta naša odločna volja, da branimo tla, ki so bila skozi stoletja prepojena s krvjo, nam omogoča, da prejemamo pomoč. To se tudi njim izplača, če pa bi oni nekega dne videli, da ne delamo vsega, kar je za nas same potrebno, nam te pomoči ne bodo več dajali. Mi pa ne bomo sprejeli nobenih pogojev. Zato je treba, da se čimprej izvlečemo iz teh težav, da ustvarimo čimprej sredstva za ozdravitev naše plačilne bilance, ker nam potem ne bo več treba prositi za pomoč in prejemati jo in ker bomo lahko odkrito gledali drug drugemu v oči. Nastopali bomo lahko tako, kakor to ustreza interesom naše države in interesom miru, kajti tudi naprej bomo kakor doslej stremeli, da se obvaruje mir v svetu, in nihče nam ne bo mogel očitati, zakaj smo storili to tako in ono drugače. (Pritrjevanje.) Takih očitkov pa je danes, tovariši, kar precej.
Tisoči in tisoči ljudi, ki prihajajo v našo državo, zastavljajo najrazličnejša vprašanja: »Kje imate večstrankarski sistem, zakaj stopate v socializem, v komunizem, zakaj si ne vzamete za vzor zahodne demokracije?« itd. Upira se mi že imeti predavanja in razlagati te stvari in rad bi, da bi jim smel reči: »Pustite nas pri miru, glejte svoje stvari, mi bomo pa svoje, (Odobravanje in ploskanje.) Odločili smo se iti po svoji poti. Ničesar ne delamo umazano, ničesar ne delamo skrivaj, saj vidite, da puščamo slehernega v našo državo, da vidi vse, kar hoče. Delamo pošteno in nas vodi zares časten namen, velika ideja, da bi zgradili skupnost, srečno družbo, v kateri bodo vsi državljani enakopravni, srečni in bodo imeli človeka dostojno življenje. Naša stvar je, kako to delamo, kajti mi najbolj vemo, kako je treba pri nas delati.
Kadar mi govore o zahodni demokraciji, sem odgovarjal, da je dobra zanje, ni pa tudi za nas. Naši demokraciji smo začeli graditi trdne temelje s tem, da smo ji dali ekonomsko podlago. Delavce smo postavili na njihova mesta, dali smo jim tovarne v roke, da jih vodijo, in mar to ni demokracija, kakršne nI na svetu? Mar ni demokracija, če ljudje upravljajo sami sebe s svojimi odbori, če so odpravljeni osrednji organi in se njihove dolžnosti prenašajo navzdol? Mar to ni najboljša demokracija, ki si jo je mogoče zamisliti, socialistična demokracija? Se naprej bomo hodili po tej poti, toda ne v anarhijo, marveč zavestno, in taka demokracija bo ponos naše socialistične domovine in nas Jugoslovanov.
Večkrat nam pravijo, da imamo UDV, jaz pa jim odgovarjam, da imajo oni policijo. Pravijo nam, da zapiramo ljudi, jaz pa jim pravim, da oni prav tako zapirajo in poleg tega še pretepajo z gumijevkami, česar mi nikoli nismo delali. Odgovarjam jim, da oni branijo svoj režim, da imajo policijo in drugo, kar se jim zdi potrebno, mi pa gradimo novo družbo, ki jo branimo pred vsemi ostanki, ki ji groze. Velikanska večina našega ljudstva, 93
mi in se prepričate. Pojdite pa tudi v zapore in prepričali se boste, kdo sedi tam. Našli boste kakega reakcionarna, kakega duhovnika, ki se je pregrešil proti zakonu. (Odobravanje.)
Tovariši in tovarišice! Sedaj bi rad govoril o nekem problemu, ki je pereč že od končane vojne. To je vprašanje Trsta, tržaški problem. Ko sem prihajal sem, mi je tovariš, ki smo ga srečali po poti zaklical:  »Tovariš Tito,
desetletja. Dvajset let sa na tem ozemlju raznarodovali naše ljudi in mi imamo vso pravico, da zahtevamo dvajset let za popravo te denacionalizacije. (Navdušeno pritrjevanje in vzkliki: »Tako je!«)
Ne zahtevamo, .da bi bila tam naša jugoslovanska uprava oziroma vsa oblast, prav tako pa ne dovolimo, da bi bila njihova. Naj ima Trst svojo oblast  tistega  naroda  na svobodnem
Pogled na del zborovalccv med »ovorom maršala Tita
Trst!« Vedel sem, kaj to pomeni in kaj hoče, da naj govorim o Trstu. (Ploskanje.)
Ze nekajkrat smo izjavili o tem, kako mislimo o vprašanju Trsta. Toda, kakor vse kaže, je vse to bob ob steno, ker naše izjave odklanjajo odgovorni italijanski ljudje, pa celo nekateri na Zahodu. Sklicujejo se na tri-partitno deklaracijo, toda mi te deklaracije ne priznavamo. (Vzklikanje: Tako je!) Mi smo rekli, da je najboljša rešitev v kondominiju, in ne moremo reči drugače. To je najboljša rešitev, če nam že ne dajo tega, do česar imamo pravzaprav vso pravico. Zakaj je to najboljša rešitev? Zato, ker bi imela kakršna koli razdelitev več ali manj slabe posledice, ne bi imela novega učinka v nadaljnjih odnosih med nami in Italijo v prihodnosti. Gledati pa moramo, da bi bili ti odnosi v prihodnje čim boljši. In dosegli bi jih lahko prav s takim kondominijem.
V Italiji postavljajo De Gaspcri in drugi vprašanje narodnostnega načela, jaz pa vam bom povedal, kako razumejo oni to narodnostno načelo. Glejte, tako ga razumejo: Cc'je večina v Trstu italijanska, je to glavni dokaz, čeprav žive med Trstom in Koprom sami Slovenci in so v Kopru zopet Italijani v večini. Torej Slovenci nič ne pomenijo, kontinuiteta mora biti itd. To je tako Imenovano podaljšano narodnostno načelo.
Oprostite mi, mi tako ne gledamo. Ce gledamo narodnostno, tedaj je ozemlje do Soče slovensko, znotraj pa imamo narodnostne skupine. (Navdušeno pritrjevanje.) Tržaško predmestje je slovensko, tam so Zavije in Skedenj ob sami mestni meji. Vse to so slovenske vasi. V Trstu samem živi mnogo Slovencev in članov drugih naših narodnosti. Po vsem tem njihovo že omenjeno pojmovanje narodnostnega načela ne more vzdržati kritike. Ce bi šli po tem narodnostnem načelu, tedaj bi vzeli tudi New York, potem vzamejo lahko tudi Chicago, tako da bi moralo
Navdušeno pritrjujejo poslušalci maršalovim besedam
in več odstotkov je za socialistično Jugoslavijo, samo okrog 2 odstotka pa za staro. Temu malemu odstotku, ki bi hotel staro, seveda ne bomo dovolili, da bi zastrupljal naše delovne ljudi. Takim ljudem dopuščamo, da delajo svoje pripombe, in to lahko delajo tako dolgo, dokler ne preidejo h konkretnemu delu, škodljivemu za skupnost, kajti mi preganjamo samo tiste, ki dejansko delajo za to, da bi spodkopavali temelje tega, kar smo tako težko dosegli.
Glejte, tovariši in tovarišice, taka in podobna vprašanja nam stalno postavljajo. Človek se seveda utrudi od odgovarjanja nanje. in nekega dne bom kratko dejal — pojdite v tovarne, v zadruge, v ustanove, in sami poglejte — zakaj bi vam jaz predaval. Ta predavanja bi lahko razumeli kot propagando, zato je najbolje, da greste sa-
prlti vse do Chicaga pod Italijo. (Smeh.) Pri vfcem tem se opirajo na etnično majhne skupinice, vendar nI to noben razlog za to, da vztrajajo na takem
.načelu. (Ploskanje.)
Tovariši in tovarišice! Njim ne gre za to, da se reši to vprašanje z nekakšno razdelitvijo, ki. bi bila za nas več ali  manj škodljiva, kajti nam bi že škodovalo, če bi se odrekli le Trstu. Ze to Je velika krivica, ki nam je bila storjena na mirovni konferenci in z mirovno pogodbo. Toda njim je vse to bolj potrebno kot propaganda za rese- I vanje njihovih lastnih notranjih zadev. Kondominija se  bojijo.  Bojijo  se ga zato, ker bi se čez 10 ali 15 let kon- | domlnija po skupni upravi z menjanjem guvernerja vsaka tri leta lahko j popravila tista dpjanja, oziroma bolje zla dejanja, ki so jih prizadevali fašisti , našemu prebivalstvu dan na dan skozi k
ozemlju Trsta, ki živi tam, tako v Trstu kakor v vaseh oblast, ki bo ustrezala njemu, pod nadzorstvom enega ali drugega guvernerja ob sodelovanju namestnika guvernerja. Nočejo slišati o tem. Oni vedo, kaj bi iz tega nastalo. Zato danes vztrajajo na tem in pritiskajo na zaveznike na zahodu, da bi se tržaško vprašanje rešilo na podlagi tristranske deklaracije. Pravim in povedal sem že njim in zahodnim zaveznikom, da ne priznavamo tristranske deklaracije, da tako dolgo, dokler Italijani nosijo to deklaracijo v žepu kot pilulo proti glavobolu, ne more biti govora o tem, da se reši vprašanje Trsta. (Odobravanje.)
Moram vam povedati, da so nam zahodne sile — ne vem, kaj so povedale Italiji — povedale precej odločno, da bi se to vprašanje moralo rešiti, jaz pa sem videl, da je njihovo mnenje vendarle bolj na oni strani kakor na naši. Tako ne moremo iti naprej. Za Italijo je vprašanje Trsta gospodarsko sploh nepomembno, kajti Trst bo umrl pod njo, ne bo Imel življenja. Italija ima najmanj deset takih pristanišč, za nas pa je Trst velik;n -h.-- i gospodarskega pomena — nacionalnega, zemljepisnega in gospodarskega. Potemtakem nam ne gre za kako kljubovanje Italijanom, ki so bili še včeraj naši okupatorji. To ni zaradi tega. Naša sveta pravica je, da se borimo za naše pravice okrog Trsta. (Viharno pritrjevanje.) Do tega imamo zgodovinsko pravico. Njim pa je Trst potreben samo zaradi njihovega tekmovanja v večstrankarskem sistemu, zaradi prikrivanja njihove ekonomske šibkosti itd., zaradi volitev, zato, da posamezne stranke lahko llcitirajo in nadlicitirajo s Trstom, Najglasnejši so sedaj komunisti, se pravi, ne komunisti, pač pa informbirojci, ker jih jaz ne priznavam več za komuniste. Oni so tam najglasnejši in so celo nekatere pametne stvari, ki jih je povedala italijanska vlada v zvezi s Trstom, takoj napadali kot nekaj, kar izdaja italijanske interese. Ko pa smo z njimi govorili o Trstu In ko smo menili, da je treba iti na roko italijanski kompartiji, ker je ena izmed najmočnejših partij, in zatp, ker živimo drug poleg drugega, smo sklenili, — jaz kakor Togliatti, — da Gorica in vse ozemlje razen mesta Trsta pripa-deta nam, mesto Trst pa njim. Težko sem privolil tudi na to, pa sem vendar privolil.
Danes pa drugače gleda na to, ker mu iz Moskve pravijo: »Ne smeš biti v Trstu izven licitacije ti, marveč De Gasperi.«
To je njihova notranja zadeva, za nas pa je to življenjsko vprašanje, vprašanje življenja na tem področju. Zakaj je to življenjsko vprašanje za nas? Zato, ker bi ga hoteli dokončno rešiti danes, da ne bi morali jutri spet krvaveti za naše ozemlje. (Odobravanje.) Z Italijo hočemo najboljše In najlepše odnose. Italija sedaj načenja vprašanje, da bi se rešil problem Trsta, in se izgovarja, da je v Atlantskem paktu, da je dala velikanske žrtve, ker je stopila v Atlantski pakt. Zakaj pa je vstopila? Zato. da Ima pravico zahtevati odškodnino? Zato je stopila v Atlantski pakt — In zato naj bi ji bilo treba dati Trst? Sporočam jim, da mi ne bomo plačali zato, ker so oni stopili v Atlantski pakt, naj drugi plačajo, ne pa da bi šlo na naš račun. Skratka, oni hočejo izkoristiti Atlantski pakt kot zasedo, ker danes ni Hitlerja, na katerega bi se opirali za dosego svojih ciljev, in zato hočejo izkoristiti Atlantski pakt. (Ploskanje in vzkliki: Živel Tito!)
Odkrito pravimo, tu je naša roka, pustimo za sedaj ob strani vprašanje Trsta, če se to ne da zaradi vaših notranjih razlogov rešiti tako. kakor bi obojestransko kolikor toliko moglo ustrezati. Pojdimo k sodelovanju v drugih vprašanjih, ki so svetovnega pomena, kakor so vprašanje zavarovanja proti napadalcu vprašanje gospodarske zamenjave, vprašanje ohranitve miru na svetu, odstranitev vseh elementov med državami Evrope, ki bi Jih lahko izkoristila Sovjetska zveza, da bi
(Nadaljevanje na 4. strani)
Stev. 38.
DOLENJSKI LIST
Stran 3
Srečanja na 9rati
Z vtisi s Frate je prav tako kakor 2 onimi iz Dolenjskih Toplic — ne veš, kje bi začel. Toliko je bilo doživetij, izgovorjenih toplih besedi, doživetih čustev, srečanj in pogovorov s starimi prijatelji in tovariši, da bi težko iskal besede, ki bi povedale kaj več kot zmore preprosta resnica: bilo je kakor nekoč lepo, prelepo ...
Prihajali so z vseh strani: suho-kranjske, z Brezove rebri, iz Novega mesta čez Prečno, Suhor in druge, skrite bližnjice, iz Mirne peči čez Globodol in drugje po krajših in daljših ovinkih, iz dobrniške smeri in kaj vem od kod še vse! Vsakih pet minut se je vsula skupina iz hoste. Najštevilnejša je bila tista iz Dvora; menda jih je bilo čez 600, ko so prikorakali z dvema zastavama in venci od ajdovskega konca po poti nad obnovljeno kočo. V gozd in iz njega so odmevale znane pesmi, pomešane z vriski. Roke so se prožile v pozdrav v levo in desno — komaj da si odzdravljal vsem, ki jih toliko let že nisi videl!
Kaj ni tamle Lazar?5 Pozdravljen! 2e sta dva, trije, štirje okoli njega — tako da bi potreboval pol dneva, da bi odgovarjal samo tem petim!. Kaj pa drugi, ki že vabijo od sosednje mize h kozarcu vina?
Tamle je Slavček, Franci, pa Vid, Mara in Bogdan! Dolgi, krepki stiski rok, obj emi, prisrčne besede, ki vrejo same iz srca. Matere in žene objemajo Maro iz Mirne peči — sa je menda že pet, šest let niso videle.
— Pa nič več te ni k nam!
Rahli očitki so pomešani z prevladujočim veseljem. Kako bi odgovorila tem dobrim materam, ki so takrat, leta 1941, 1942 pa vse do zmage žrtovale vse za našo vojsko, dale svoje može in sinove? Tu in tam kane solza žalostnega spomina v radostno srečanje. Tamle je zajokala mlada žena Mari v naročju. Komaj jo utolaži:
»Ne žalosti se, glej, za dežjem pride spet sonce!«
— Saj vem, se glasi odgovor skozi hlipanje, pa me je premagalo ...
Spomini, nepozabni spomini na dni, ko se je ustvarjala-ljudska vojska in gradila nova oblast. Fantje so postali stasiti oficirji — vse se blešči na njihovih prsih. Možje so izvlekli iz skrinj in omar stare partizanske obleke. Danes smo šli zares v partizane. Tu srečaš starega Gubčevca, nisi v zadregi za borca ali oficirja Cankarjeve brigade, pa če morda želiš zvedeti to ali ono od Tomšičeve, ti bo domačin kmalu povedal, kar hočeš.
Pravkar so jo primahali izza ovinka člani Zveze borcev iz Mokronoga z zastavo. Za njimi bratje Jarci iznad Prečne s Sajetovim Frančkom — skupaj so delali leta 1941, spet so skupaj na Frati. Vmes je 10, 11 let — ljudje pa so ostali isti: partizanski. Stare mamice prihajajo s cekarčki in vnučki; začudeno ogledujejo veliko, obnovljeno, svetlo kočo in se ne morejo načuditi, kako je lepa in vsa v vencih.
Čez sinje nebo hite beli oblaki — kakor naročeno je tole vreme za praznik naših brigad. Zastonj je bilo žebra-nje med tednom, da »bi se jim vsaj vreme skazilo«. Ni se »jim« nič skazilo — dvomljivci so ostali doma za zapečki, stari nezadovoljneži pa so brusili jezike kakor vedno — za prazen ništrc.
Na Frato so prišli tudi starši mno-gil padlih junakov. Med njimi Povše-tov oče iz Podboršta, ki ga dobro poznajo vsi stari partizani. Ena izmed prvih hiš je bila to, ki je dala vse za partizane. Od 1941 delajo za novi čas. Fant je bil član rajonskega komiteja že 1941, potem član okrožnega odbora Fronte, pa obveščevalec Cankarjeve brigade in nato član okrožnega komiteja. 1943 je padel skupno z Maksom Strmeckijem in Jožetom Slakom-Sil-prenekateri partizan. Tudi za Povše-tovega očeta so bili hudi dnevi, a je vse junaško zdržal in vedno pomagal, kjerkoli je mogel. Nikdar se pi izmikal nalogam, ki jih je dobival.
Glej, tamle sedi tovariš Slapšak, oče Vinka Slapšaka-Veneta, ki je pa-
Z otvoritvene proslave na Frati — govori tovariš Zan More
»Lepo Je tukajle, med starimi partizani . . .« (sedi Jože Udove, v sredi Adl Osterc, na desni stoji Povšetov oce lz Podboršta)
Mogočna deta z Dvora Je prikorakala na Frato
del ob italijanskem bombardiranju Frate v oktobru 1942. Prisedimo k njemu. Rad spregovori o pokojnem sinu partizanu:
»Vene je bil član stiško-struškega okrožja, potem pa komisar čete v Gub-čevi brigadi. Prej je bil šolski upravitelj v Kumpoljah pri Dobrepolju. Tatkrat, dvainštiridesetega, je prišel na Frato s tisto patruljo, ki je prinesla ranjence. Potem ga je ubilo pri bombardiranju ...«
Oče za hip umolkne in se zatopi v svoje spomine na sina, ki ga je imel tako rad. Pa spet nadaljuje:
»... Vene je bil rojen igralec — živel bi samo za oder. Leta 1928 smo pri-bežali s Primorske izpod fašizma, kjer smo živeli v Prestranku. Še danes nisem pozabil 8. septembra 1923. leta, ko je 500 fašistov obkolilo našo hišo, da nas bodo napadli. Takrat je imel Vene šele pet let. Stal sem za zapahnjenimi vrati in držal v rokah sekiro, če bi kdo vlomil v hišo, Vinko pa je stal, otročiček, poleg mene in mi rekel:
,Ko bom zrastel, veš papa, bom pobijal fašiste!'
Čez 18 let jih je v resnici... 1942 so me odgnali v Renicci, hčerka je bila odpeljana v Italijo, starejša, učiteljica, pa je ibla zaradi povezave z Dolenjskim odredom obsojena od Italijanov na smrt... Xeta 1945 sem obiskal Frato in sinov grob ...«
Oči tovariša Slapšaka so postale vlažne — spomini mu obujajo nešteto slik iz sinovega življenja, ki je toliko obetalo. Oče je ponosen na sina-junaka. Zato je tudi danes prišel na Frato. *
Z Gornjega Vrhovega je prišel sredi popoldneva na slavje tudi 71-letni Jože Udovč. Pred 50 leti je tod okoli sekal les, pred 10 leti pa je dal naši vojski dva sina — Jožeta in Toneta. Jože je bil obveščevalec na terenu od 1942 dalje. Nekega večera je prišel domov, pa mu je stari Udovč rekel takole:
— Rad te imam, to veš, toliko pa spet ne, da bi te doma ta beli ubili!
Jože je šel na Grčvrh, zjutraj pa so ga belci ujeli in da pod Skratovico ubili. Lokovškova, kateri je tudi sin padel v partizanih, jim je prišla povedati, naj gredo po mrtvega sina. To je bilo 22. julija 1944. leta.
Tone je bil v patrulji Tomšičeve brigade. Padel je nad Ajdovcem dne 19. junija 1943. leta Oba brata sta pokopana doma. Očetu so fašisti vse pobrali, mu zažgali hišo, niso pa mu ubili vere v svobodo in pravico, ki jo je obljubila in prinesla nova oblast in narodova partizanska vojska. Zato je tudi Jože Udovč prišel na Frato.
»Prav taka koča je spet kakor je bila takrat!« je dejal Adiju Ostercu in, spoznal tudi v njem enega izmed tistih fantov, ki so pomagali pri postavljanju partizanske oblasti.
»In lepo je tukajle, med starimi partizani in med svojimi!« je še pribil, ko sta s Povšetovim očetom, ki je medtem prisedel, trčila s staro rdečino.
♦
s
O vsakem izmed teh, ki je v soboto prišel na Frato, pa bodisi da je bil star partizan, aktivist, terenski delavec ali zavedna mati, ki ni poznala ne nočne ure ne nevarnosti, kadar je šlo za pomoč partizanu, bi umetnik lahko napisal čudovito zgodbo — živ kos naše komaj pretekle, še vedno tako sveže zgodovine. Tu ni sadrege, kam bi segel po snov, kaj naj bi pisal ali pripovedoval, risal ali sicer ustvarjal. Poglej eno izmed njih — Marijo Bartl iz Za-gorice! Od leta 1941 dalje je- bila pri Zagorčanu javka. Vsa družina je de-
Zdravica maršala Tita
Na čast maršala Tita in ostalih gostov je bilo v hotelu »Toplice« prirejeno slavnostno kosilo. Udeležili so se ga bivši borci slovenskih brigad in ostali zastopniki množičnih organizacij ter javni in kulturni delavci. Ob tej priliki je delegacija starih partizanov in aktivistov Dolenjske izročila maršalu Titu kip partizanke in album slik Novega mesta.
Med kosilom sta maršalu Titu nazdravila predsednik vlade LR Slovenije Miha Marinko in narodna heroja Albina Hočevar in polkovnik Jaka Rojšek.
Maršal Tito se je zahvalil za darila in zdravice ter dejal: »Danes sem bil zares pod močnim vtisom vsega, kar sem videl. Ljudstvo v Sloveniji zelo ceni in ne pozabi tako lahko svoje preteklosti, to pa izraža v raznih manifestacijah. Toda tako veličastnega prizora, tako velikanske množice ljudi v Sloveniji, ki je majhna po številu prebivalcev, nisem pričakoval.
Ko sem gledal današnjo proslavo, mi je prihajalo mnogo raznih misli in bil sem ganjen od radosti, ko sem videl, da kolektivna zavest, socialistična zavest vseh naših ljudi prežema čedalje širše in širše množice, kar se izraža v tem, da prehodijo ljudje deset in sto kilometrov, da bi dali duška svojemu navdušenju, da bi povedali svoje misli in se spomnili preteklosti, ki so jo preživeli.
Vem, da je pri nas mnogo težav. Ljudje, ki delajo in grade, ne morejo vedno s pesmijo delati. Pridejo tudi znoj, napori in težave. Vse to pa delamo zaradi enega veličastnega smotra, zaradi zgraditve lepše prihodnosti.
Lahko vam povem, da sem redkokdaj, morda celo nikoli, videl takšno zborovanje, kot je bilo današnje. Povsod, kjerkoli potujem, srečujem iste izraze navdušenja in to ustvarja pri nas odločnost in voljo, da hočemo nadaljevati po naši poti, pa naj bo kar koli. V našem dnevnem delu je seveda dosti velikih muk in težav. Pri tem delu najbolj čutimo tisto, kar je ne-
pravilno, kar nas ovira, da bi napredovali, pa malo pozitivnega. Ko pridem na take proslave, sem srečen in zadovoljen, ker vidim tudi tisto, kar je pozitivno. To pozitivno je izraz na obrazih ljudi, izraz navdušenja. Naši ljudje se zavedajo svojih težav in uspehov.
Se ena stvar ni ugaja, ker vidim, da naši ljudje v velikanski večini niso megalomani, ne pretiravajo. Ce to govorimo, delamo zato, da bi pojave izkoreninili. Skromnost in zavest o svojih uspehih in težavah ter nalogah morajo biti vrlina državljana socialistične države.«
Nato je maršal Tito poudaril, da je napravila Slovenija velikanski korak naprej zaradi naporov svojih delovnih ljudi in da mora pomagati zaostalejšim republikam, na primer Bosni in Hercegovini in Makedoniji, da bodo organizirale in tehnično vodile industrializacijo. Dejal je, da priznavajo ta napredek tudi vsi inozemci, ki prihajajo v našo državo in da je vzrok za to v preteklosti, v kadrih, ki jih ima ta republika in v delavskem razredu, ki je tu relativno najštevilnejši.
»Ce zahtevamo,« je dejal dalje maršal Tito, »da gredo ljudje iz Slovenije v druge republike, ne delamo tega zato, da bi tam ljudje omedlevali od dela, pač pa zato, da bi bili učitelji in pomagali pw vzgoji kadrov in delavcev. Slovenija nam mnogo pomaga, da lažje obvladujemo tehnično zaostalost.«
Nato je maršal Tito poudaril, da se dajo naši dosedanji uspehi pojasniti samo z lastnostmi naših ljudi, katere tujci najbolj občudujejo, in da smo lahko ponosni na lastnosti naših ljudi.
»Dvigam čašo na razvoj in srečo slovenskega naroda, za razvoj in srečo vseh naših republik, za delovne ljudi Slovenije, ki dajejo velike napore za izpolnitev nalog, ki smo jim jih naložili.
Naj živi ljudska republika Slovenija!«, je končal svojo zdravico maršal Tito.
L TOV'OF-KI-%0 % Iv MED »NOB-28lltolV$£USpO$S
uali-ia mmo in ifcTvc
VAUSVOJA ZIVIJEnjaS OSVOBODITEV
lala za partizane, kazala poti, jih presušila, kadar so prišli mokri, jih umila, zašila, nahranila in prenočila — bila jim je pravi dom. On je bil odbornik V Kartaljevem in član rajonskega odbora; zato so ga beli leta 1944 ustrelili. Četrti otrok se je Mariji rodil po moževi smrti. Sama je ostala s svojimi skrbmi, delom in malimi otročički. Pa ni klonila, ni pozabila na delo, ki ga je začel mož in v katerega so jo upe-ljali aktivisti. Prišla je na Frato, na svoj prajnik!
*
Ves dan sem hodil med ljudmi — a ves dan ni bilo konec pozdravljanja in srečavanj. Vedno znova so si segali ljudje v roke in se objemali. Takega zbora na Frati še nikdar ni bilo I
— Koliko nas je! Kje se je vse to ljudstvo vzelo? Pa še kar hodijo iz vseh strani! Tako so se čudili ljudje. Srovinova mati z Grčvrha je kar postavila Rupenovi Mori:
»Palčka mi morate pokazati! Hčerkica mu je vedno rekla: Palček, ti moj ljubi partizanček! Slišala sem, da je danes tudi na Frati ,pa ga, škjrata, sima ne morem najti!«
— Si videl Miho in Janeza? Pa tega in onega? Je prišel France? Vpraševanja ni ne konca ne kraja.
Godba Ljudske milice iz Ljubljane je začela po tretji uri igrati pred kočo. Množice, dotlej tako razigrane po vsem prostranem travniku in bližnjih posekah, so se začele zgrinjati k slavnostno okrašenemu prostoru. Se in še je bilo treba zaigrati, predno so se zbrali vsi. Tone Pire, predsednik okrajnega odbora Zveze borcev, je začel slavnostni del sobotnega praznika na Frati. Nadaljeval ga je 2an More, ki je pred tisočerimi In tisočerimi še enkrat nanizal zgodovino nepozabne partizanske ln partijske postojanke na Frati. Od tu se je leta 1941 in 1942 razplamteval upor proti fašistom in domačim zajedalcem, od tu, s Frate, je Partija organizirala načrten upor proti prokletim okupatorjem in njegovim pomagačem, od tu, z naše Frate, se je začel vseljudski upor Dolenjske, ki se je končal z zmago nad fašističnimi nasilniki in .nam prinesel svobodo. Zato bo Frata živela v naših srcih poslej še bolj kot je doslej. Postane naj ena najbolj priljubljenih izletnih točk našega ljudstva. Tu se bomo srečavali — kakor smo se tokrat ob velikem Dnevu slovenskih brigad.
Spominska   pIoSč«   na   "hnovljenrm partl zanskem domu
Fr«neek Saje tu kosenlcl pod Frato
GOVOR MARŠALA TITA
(Nadaljevanje s 2. strani) to skupnost oslabila in laže dosegla svoje smotre. Ne, oni nočejo slišati o tem. Enkrat sem že povedal in sedaj ponavljam: Lahko sodelujemo z Italijo in treba je sodelovati, ker je to koristno za Italijo kakor za nas. Hočemo, da se ta stvar poleže in da bi delali za druge stvari, to se bo že pozneje rešilo. Morda se bodo na njihovi strani pozneje razumneje lotili te zadeve, ker se ta stvar pri njih napihuje vsak dan čedalje bolj, da bi nekega dne lahko pri njih zaradi tega prišlo do eksplozije. To pa je škodljivo. Ne smemo podžigati sovraštva ene države proti drugi. Mi cenimo italijanski narod, ker vemo, s kakšnimi težavami se bori. Želimo z njim živeli v miru, ker je vedno laže živeti v miru, kakor pa se vojskovati. Tega nočemo. Nočemo proti nikomur dvigniti puške razen proti tistemu, ki bi hotel vkorakati v našo državo. Ponovno pravim: Tu je naša roka. Ce ne moremo   takoj  rešiti   tega vprašanja, želimo sodelovati v drugih vprašanjih, o njem pa bomo govorili pozneje.
Končno smo mi dali že dva predloga, sedaj pa predlagajte kaj še vi. Tri-partitna deklaracija ni noben predlog, sprejeta je bila v času volitev, ko je bilo treba pridobiti glasove, takrat, ko smo se mi spoprijeli z Rusi. Sploh je naša nesreča v tem, da obstaja ta deklaracija, ki ovira pravilno rešitev tega vprašanja. Mi Jugoslovani ne napihujemo vprašanja Trsta, temveč odgovarjamo samo na propagando in klevete, ki si jih tam izmišljajo.
Glejte tovariši in tovarišice, kaj pi-*ejo njihovi časopisi. V teh je vse polno raznih žalitev in klevet. Danes je prišlo na primer že do tega, da pišejo, da bi bilo treba spraviti pomoč, ki nam jo obljublja Zahod, v zvezo z vprašanjem Trsta. »Ali hočete pomoč, ali je nočete? Ce vam je do pomoči, odpovejte se Trstu, če pa tega nočete, ne boste prejeli pomoči.« Tako piše italijanski tisk. Neki pisun je napisal v »Momento Sera« celo tole: »Sedaj morajo vzeti zahodne sile v eno roko palico, v drugo pa kruh, hočeš kruh ali palico?« Tu lahko povem, da niso prejemali jugoslovanski narodi nikoli od nikogar hrane pod grožnjo palice in da je pod takimi pogoji tudi nikoli ne bodo od nikogar sprejemali. (Dolgotrajno pritrjevanje in vzklikanje: Tito — partija!) Naše ljudstvo je preveč ponosno, da bi to sprejelo.
Predsednik italijanske vlade gospod De Gasperi se čuti strašno užaljenega, ker sem v Splitu rekel, da imajo nekateri ljudje onstran morja na drugi obali stara mišljenja; s to izjavo — ko sem govoril pred našo vojno mornarico — sem baje razžalil Italijo. Rekel sem: »Za nekatere ljudi na drugi obali« in sedaj ti naenkrat pride De Gasperi kot prvi izmed teh »nekih« ljudi. Kaj morem za to, če ga je to zadelo? Hotel sem samo opozoriti na take pisune, kakršni so pri skoraj vsakem listu v Italiji. S tem nisem imel namena raz-žaliti italijanskega naroda in ga dejansko tudi z ničemer nisem razžalil, ka- j kor tudi Italije ne. Toda pravico imam 1 govoriti na osnovi izkušenj in kar koli sem rekel, sem povedal na tej osnovi. V naši domovini so zidovi še črni, nad
i hišami še ni streh, grobovi so še sveži, ! naše matere so še vedno oblečene v ! črno, — mar nimam pravice govoriti? i Ali lahko verjamem temu, kar pišete 1 in govorite? V Splitu je Tito govoril o mejah, da jih bo branil vsako ped, toda te meje so zajamčene z mirovno pogodbo. V redu, vse to je lepo, toda mi smo imeli že več mirovnih pogodb, vendar ni papir nikoli odbranil naših meja, temveč je vedno morala spregovoriti puška.
Po vsem sodeč gospod De Gasperi ne bere nobenega italijanskega časopisa, kakor da se vse to njega ne tiče. Nič ne ve, strašno je sentimentalen in fin v svojih izrazih, govori baje z nami v zelo" vljudnem jeziku, mi pa tako nervozno in surovo. Pri tem pa ne more niti ne sme biti surov. On in vsi bi morali biti še posebno vljudni, da bi poravnali vse tiste grobosti, ki so jih zagrešili v letih okupacije.
Gospod De Gasperi govori o tem, kako so naše meje zajamčene z mirovno pogodho, »Coriere della Sera« pa piše naslednje: »Ce smo sedaj odkriti privrženci Atlantskega pakta, obljubljamo, da bomo še bolj odkriti in temu paktu privrženi tistega dne, ko bo na obalah Istre spet zaplapolala italijanska zastava.« Lepa reč! Gospod De Gasperi tega ni prebral, jaz pa sem to prebral in zato sem tam tudi tako govoril in tako govorim tudi tukaj. (Dolgotrajno ploskanje.)
Tovariši in tovarišice! Mi smo Šli skozi presurovo šolo, da bi nas nekdo lahko vlekel za nos. To nI več mogoče. Prav dobro vemo, kdo govori v Italiji resnico in kakšni so njihovi nameni. Vsi od informbirojcev, ki se še vedno imenujejo komuniste, pa do skrajnih reakcionarnih elementov in fašistov imajo stare pojme o Jugoslaviji: prodiranje na Ralkan, ponovna priključitev naših obal. To spoznate lahko dan za dnem Iz njihovega tiska ob raznih prilikah in iz govorov. Ali ima tedaj De Gasperi pravico govoriti o tem, da sem bil surov, ko sem dejal, da ne bomo nikomur dovolili vtikati se v naš socialistični vrt?
Tako je s temi stvarmi in nič drugače. Mi želimo imeti z Italijo dobre sosedne odnose, vendar dobre odnose na pošteni osnovi, odnose, ki bodo temeljili na načelih enakopravnosti in ne v škodo interesov niti naše niti njihove države. Takih odnosov si želimo. To sem vam hotel, tovariši in tovarišice, povedati o vprašanju Trsta, kajti Trst danes ni samo vprašanje Slovenije, temveč vse naše socialistične skupnosti, vseh naših narodov. Naši narodi so preveč žrtvovali in dali, da bi mogli še kaj žrtvovati in dati. Če ima kdo pravico govoriti o žrtvah, tedaj imamo to pravico mi. Nikoli ne bodo nadomestili tega, kar so nam prizadejali v treh letih divjanja v naši državi, ne morejo nam tudi povrniti mrtvih, obešenih in postreljenih, ne morejo nam niti ne želijo popraviti materialne škode, ki so nam jo tukaj prizadejali. To sem vam hotel povedati danes na tem zboru. (Ploskanje.)
Tovariši in tovarišice! Povedal sem vam nekaj malega o naših težavah. Nam, ki se s tem pečamo, se ni lahko bosti z vsem tem. Ko vas takole gle-
T
,Jaho lepo Se ni bilo Novo mesto nihdar urejeno r
Novo mesto se je več mesecev pripravljalo na dostojen sprejem gostov ob praznovanju desete obletnice prvih slovenskih partizanskih brigad. Pa ne samo pripravljalo za to slavriost — s polnim zaletom so se Novomeščani lotili dela na temeljiti ureditvi mesta. Sklep Glavnega odbora Zveze borcev Slovenije, da bo proslava prav tu na Dolenjskem, je dal prizadevnosti ljudskega odbora mestne občine, turističnega društva in podjetjem ter vsem meščanom le še večji zagon. Vsa dela so se pospešila tako, da je bilo do Dneva slovenskih brigad res ogromno narejenega.
Teden pred proslavo je bil za Novo mesto teden proslav in mrzličnega čiščenja ter krasitve. Ves teden so se vrstile kulturne prireditve, ki so se začele v nedeljo 7. septembra z odkritjem spomenika v Žabji vasi. Hkrati se je pričelo tiho, a toliko bolj zagrizeno tekmovanje med tereni, ulicami, podjetji in posamezniki, kdo bo bolj okrasil hišo, stavbo, lokal, okna, kdo se bo bolj postavil za ta veliki praznik. »Tako lepo še ni bilo Novo mesto'urejeno in. okrašeno!« je pripomnil starejši možakar na Glavnem trgu, občudujoč lepe izložbe, cvetje na oknih in zastave, ki so plapolale raz streh. Možakar-jeva pripomba je bila resnična. V Novem mestu ni bilo stavbe niti v najbolj zakotni ulici, ki ne bi bila okrašena, kjer ne bi pred praznikom lepo očistili okrog hiše, pomili okna in sploh storili vse, da je mesto res imelo svečano lice. Izjema so bili le prostori Centra pred-vojaške vzgoje na Ljubljanski cesti, kjer 'navzlic opominu niti oken niso r.mili. Posebno okusno in smiselno so bile urejene izložbe trgovskih in drugih podjetij. Priznati je treba, da so pokazali izložbeni aranžerji res veliko .smisla in iznajdljivosti pri ureditvi izložb. Težko je reči, katera izložba je bila lepša. Od smiselno lepo urejene izložbe trgovine kmetijske zadruge na-
V VSAKO HISO
DOLENJSKI UST!
sproti doma JLA, mimo vedno lepe v drogeriji, pa izložb trgovskega podjetja »Izbira«, »Zeleznine«, trgovskega podjetja »Rog« in drugih, povsod so se ustavljali ljudje in občudovali spretnost urejevalcev izložb, da dajo pravi pomen partizanskemu slavju ob zgodovinski obletnici Pred razkošno in lepo izložbo tekstilne in galanterijske trgovine trg. podjetja »Rog« se je vsakdo ustavil Pred izložbo istega podjetja na vhodu v Dilančevo ulico se je vsak partizan spomnil na leto 1942, ko je videl v izložbi nepogrešljivi partizanski nahrbtnik, .porcijo, žlico, puško in drugo opremo. Umetniško urejena izložba trgovine »Izbira« v bivši Smalčevi hiši je bila nadvse lepa in posrečena, prav tako izložba »Zeleznine« v bivšem Pauzarje-vem lokalu poleg kavarne. Skratka, vsi so se potrudili in ne zastonj, mestu so dali res lepo podobo, posebno zvečer ob razsvetljavi.
V soboto zjutraj so bili Novomeščani navsezgodaj po koncu. Prvi gosti so prišli že v petek zvečer in zjutraj je bilo treba odriniti na Frato in v druge centre okrog Dolenjskih Toplic. Veliko število Novomeščanov je bilo namreč zaposleno pri pripravah in postrežbi, zato je bilo v soboto večina trgovskih lokalov v Novem mestu zaprtih. Na Glavnem trgu so že v ranih urah stali številni avtomobili, ki so potem prepeljali opremo in ljudi, na določena mesta. Dobro razpoloženje je podžigalo nad vse krasno jutro, ki je bilo po več deževnih dneh in razumljivo tudi zaradi praznika toliko bolj zaželjeno, zvočniki po mestu pa so prav tako že zarana igrali vesele in poskočne partizanske melodije. Tu in tam je bilo še videti kakšno gospodinjo, ki je stro-kovnjaško ogledovala okna in hišo, če je res vse v redu očiščeno, in še morda zbrisala kakšen prah, sicer pa je bila okrasitev zaključena že v petek. Prav sedaj pri tej krasitvi stavb pa se je videio, kako lahko je okrasiti hišo, če imaš rože v lončkih. Kar pa je še posebej treba omeniti, je to, da je taka okrasitev trajna.
Za ta praznik je Novo mesto dobilo še drugo pomembno novost. Ulice in ceste so dobile nova imena. Hišnih tablic sicer še ni, je pa na vhodu vsake ulice ali na začetku ceste napisna plošča z novim imenom.
dam, vas vse, ki ste tukaj, 250.000 ljudi, ki ste ena sama misel in ena volja, tedaj so vse te stvari za nas malenkostne. Mi lahko vztrajamo in zmagujemo tudi na diplomatskem polju, ker imamo v rokah pravično stvar. Za nami je 16-milijonski narod kakor stena in to nam daje moralno moč, da povemo vsakomur, kar mislimo. (Dolgotrajno pritrjevanje.)
Tovariši in tovarišice! Svet danes že pozna našo državo, spoznal je duha, ki preveva naše ljudi, pozna misel naših ljudi, ve, da je to ponosen narod, da je ta narod strašno trpel, da je prenesel nadčloveške napore. Danes imamo mnogo prijateljev v svetu. Prizadevali si bomo, da teh prijateljev nikoli ne izgubimo. Sodelovali bomo z vsakomer, ki misli pošteno, in to, da bi ohranili mir in mirno sodelovanje. Na strani tistih smo, ki so proti novim vojnam, proti napadu in napadalcem. Mi smo na strani naprednega človeštva in ne glede na težave vam povem: Dokler bo preveval naše narode duh, kakor jih preveva danes, — in jaz verjamem, da temu ne bo konca, — ga ne bo zlomila nobena sila.
Tovariši in tovarišice! S tega mesta vas toplo pozdravljam in želim iz srca delovnim ljudem Slovenije, ki so premagali velike napore in dosegli odlične rezultate, da bi vztrajali pri graditvi socializma v svoji domovini in prispevali tako svoj delež skupnosti, da bi zaplapolala zastava socializma nekega dne V vsem svojem sijaju na tej veličastni zgradbi, ki se imenuje* nova Federativna ljudska republika Jugoslavija. (Navdušeno vzklikanje in pritrjevanje.)
Naj živi ljudska republika Slovenija! Naj živi Federativna ljudske republika Jugoslavija!
Po govoru maršala Tita. ki so ga množice sprejele z dolgotrajnim ploskanjem, so zapeli združeni pevski zbori ob spremljavi godbe nekaj partizanskih pesmi, petorica malih pionirk pa je obstopila maršala Tita in mu prinesla pozdrav slovenskih pionirjev ter lep šopek rdečih nageljčkov, enega pa mu je mala pionirka iz Novega mesta pripela na bluzo. Maršal Tito se je malim zahvalil in jim povedal nekaj vzpodbudnih besed.
Kot uvod v velike slavnosti ob 10. obletnici slovenskih brigad na Frati in v Toplicah so v soboto 13. septembra odkrili spominsko ploščo v Starem logu pri Kočevju, kjer se je leta 1942 prvič zbrala Tomšičeva brigada.
Slovesnost je začel komandant I. bataljona Tomšičeve brigade Stane Biz-jak-Kosta. Iskreno je pozdravil navzoče borce Tomšičeve brigade, njenega ko-
opisal zmagovito pot slavne Tomšičeve brigade, ki je prav s tega kraja krenila v boje in zmage in katere preživeli borci slavijo te dni 10-letnico njene ustanovitve. »Čuvajte ta spomenik, ki naj še pozne rodove spominja na zmagovite pohode Tomšičeve brigade!« Je dejal, ko je izročil ploščo v varstvo predsedniku mestnega ljudskega odbora Kočevje.
Spomenik v Starem logu pri Kočevju
mandanta narodnega heroja Kovačlča-Efenka in komisarko Mico Slandrovo, delegacijo udarne brigade Toneta Tomšiča, podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine FLRJ Jožeta Rusa, narodnega heroja Franca Leskoška, podpredsednika vlade LRS Marijana Brec-lja, organizacijskega sekretarja CK KPS Vido Tomšičevo in zastopnika JLA narodnega heroja Milana Antoni-ča-Velebita.
Proslave so se udeležili tudi udarna brigada »France Prešeren«, zastopnik ljudskega odbora občine Kočevje in številna množica iz vseh krajev naše domovine.
Ploščo je odkril nekdanji komandant glavnega štaba partizanskih odredov Franc Leskošek. V svojem govoru je
V ploščo je vklesan napis:
To ped slovenske zemlje, na kateri so se 16. VII. 1942 na poziv svoje Partije zbrali proletarci-partizani iz raznih slovenskih odredov v prvo proletarsko brigado Toneta Tomšiča, posveča slovensko ljudstvo večnemu spominu na tiste slavne dni svoje revolucije, ko ao začeli slovenski partizani pod vodstvom Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije v ognju Italijanske ofenzive uresničevati zamisel tovariša Tita: ustvariti iz partizanskih odredov redno jugoslovansko armado.
Naši novi narodni heroji
UKAZ O IMENOVANJU NOVIH NARODNIH HEROJEV
Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je iadal ukaz, s katerim se za brezprimer-ni heroizem v boju proti ljudskim sovražnikom in dokazano Junaštvo ter zasluge med narodnoosvobodilno borbo od 1941 dp 1945 odlikujejo z redom narodnega heroja:
Bojan Polak-Stjenka, polkovnik JLA, Franc Rojšek-Jaka, polkovnik JLA, Albina Mali-Hočevar, Franc Av-belj-Lojko, Jože Kadunc-Ibar, Alojz Popek-Vandek in Martin Kotar.
Objavljamo kratke življenjepise treh
narodnih herojev, ki.jih tudi ljudstvo
Dolenjske pozna in se jih s ponosom
spominja. */ *
ALBINA MALI-HOČEVAR
se je rodila 12. septembra 1925 na Vinici. V partizane je vstopila julija 1942, ko še ni dopolnila 17 let starosti. Zelo se je izkazala v roški ofenzivi, ko je rešila skupno 16 tovarišev. Kasneje je bila bolničarka v Tomšičevi brigadi in je bila ena izmed najvestnejših in naj-skrbnejših bolničark. Izkoristila je vsako priliko, da se je z izredno hrabrostjo tudi sama udeležila bojev. Pod najtežjimi pogoji je iz borb odnašala tudi po 10 ranjencev in je bila mnogokrat pohvaljena. V borbah je Albinca skakala od borca do borca, jih navduševala za borbo, skrbela za zveze itd. V eni takih borb je bila težko ranjena. Mina ji je raztrgala obraz in hudo poškodovala po vsem telesu. Skupno je imela 35 ran. Kljub temu ni hotela mirovati, temveč je stalno in kjerkoli je mogla sodelovala v borbah. Je 50% invalid, kljub temu temu pa vestna in skrbna mati in gospodinja in zelo delavna tudi na političnem področju kot članica občinskega komiteja KPS.
JOŽE KADUNC-IBAR
se je rodil 27. aprila 1925 v Dobrem polju. Najprej se je boril v II. grupi odredov, kasneje pa do svoje smrti v Gubčevi brigadi. Bil je najboljši mi-traljezec v vseh partizanskih edinicah
na Dolenjskem. Sprejeti ni hotel nobene vodilne funkcije, ker je bil v svoj mitraljez naravnost zaljubljen. Bil je mojster svojega orožja in eden naj-hrabrejših borcev Gubčeve brigade. Udeležil se je vseh borb na Dolenjskem in v njih pokazal brezprlmerno junaštvo. Med nemško ofenzivo na Gorjancih je z mitraljezom prvi jurišal na Nemce in odločilno pripomogel, da so bili Nemci pregnani, Nekaj dni, preden je padel, je bil imenovan za pomočnika komandanta bataljona in je tudi v tej funkciji v odločilnih trenutkih sam zagrabil mitraljez. V borbah je bil devetkrat ranjen, vedno pa je iz bolnišnice ušel s še nezaceljenimi ranami In se vrnil v borbo. Padel je v bližini Grosuplja 20. marca 1944.
MARTIN KOTAR
se je rodil 19. julija 1922 pri Šentjerneju. V partizane je prišel v začetku leta 1942; sodeloval je v Gorjanskem bataljonu in Belokranjskem odredu, nato pa v Tomšičevi brigadi. V tej brigadi je vršil razne funkcije in je ka-
sneje zaradi izrednega junaštva, priljubljenosti in sposobnosti postal komandant bataljona. V neštetih bojih je bil Kotar čudovito drzen m hraber, okrati pa tudi preračunljiv in je pazil, da so bile izgube v njegovi enoti čim manjše. Med borci je bil silno priljubljen zaradi legendarnega junaštva, pa tudi zato, ker ga je odlikovala topla vedrina in humor, tako da je v najtežjih borbah spreminjal divje juriše svoje enote v borbeno pesem. Po Tomšičevi in ostalih brigadah so o Kotarju krožile vedre anekdote, ki so na svoj način podžigale borce k še večji hrabrosti. V mnogih ohranjenih poročilih Štaba XIV. divizije je med prvimi junaki Tomšičeve brigade redno naveden tudi Martin Kotar. Odlikoval se je tudi na slovitem pohodu XIV. divizije na Štajersko. Den pred svojo smrtjo je dobil sporočilo, da je napredoval v čin kapetana. To ga je zelo vzradostilo in naslednji dan je v borbah z Nemci vzel v roke mitraljez ter z njim stoje streljal na napadajoče Nemce. Tako ja Kotar v tej borbi tudi padel.
Svetli vzori - kažipot dolenjski mladini
V vrsti prireditev, namenjenih nepozabni 10. obletnici ustanovitve prvih slovenskih brigad, je bila v minulem tednu tudi kome moracija v avli novomeške gimnazije, kjer je bila odkrita »pominska plošča 5fi žrtvam 7.e pred enajsto uro ao se 12. septembra zh Čeli zbirati v avli starši In sorodniki v NOV padlih dijakov, nekdanjih učencev tega za voda. Pred šolo se je postavila ceta I. MDn "Vid? Tomšič«, ki je prišla na slovesno?! iz Dolenjskih Toptfc, zbralo pa se je tudi precej ostale mladine, poleg lepega števila Novomeščanov, zastopnikov ljudske oblasti, organizacij, kolektivov itd Med udeleženci smo opazili tudi tov. Boudana Osolnika. ljudskega poslanca novomeškega okraja, sekretarja CK KPS Martina Zuglja, podpolkovnika Franca Kolarja, predsednika ljudskega odbora mestne občine Jožeta Udovica, puhTicista Francka Kajeta. dva zastopnika Sveta za kulturo in prosveto vlade LRS iz Ljubljane ter vrsto prosvetnih In ostaiih javnih delavcev Novega nie«ta
Slovesnost je začela po odpeti pesmi pionirjev »Smrt v Brdih« ravnateljica gimnazije PalmirB Kasestnik. ki se je s toplimi besedami spomnila nekdanjih dijakov zavo da, padlih v borbi za nafto svobodo ali sicer ž.rtvovanih v letih narodnoosvobodilne vojne Profesorji in dijaki novomeške gimna zije bodo. tako je poudarila, vedno ponosni na plemenite žrtve 55 dijakov in profesorja
Prihod članov 2B iz Mokronoga
Bojana Krajgherja, ki so darovali domovini svoja življenja zato. da ljudstvo živi; njihovi vzgledi bodo svetal kažipot mlademu rodu. kako je treba ljubiti »vobodo in tvoj narod.
Prerez življenja gimnazijske mladine v letih pred zadnjo svetovno vojno je podal nato bivši dijak Peter Ivanetič, študent Tehniške visoke šole. V skrbno sestavljenem pregledu udejstvovanja mladine na novomeški gimnaziji je posebej podkrepil znano resnico o priljubljenosti naprednih idej, ki so po zaslugi Partije in SKOJ-a v nedavni preteklosti vzgajale In vodile dijaštvo Novega mesta kamor so prihajali zavedni mladinci in mladinke iz Bele krajine, trebanjskega področja in ostale bližnje in daljne ok"''1'« središča Dolenjske. Partija je že pred izbruhom vojne pripravila novomeško mladino za boj proti fašizmu — in ko »o Italijani zasedli Novo mesto, j« vse-Ijudski upor dobil v vrstah mladih trdno in pomembno zaslombo. O tem govori tudi visoka števdka žrtev, ki jih je borba za svobodo tertala samo od te iole. Zaman s« je naprezala združena reakcija v mestu In na gimnaziji, da bi zavrla tok zgodovine in mladino odvrnila od njenih svetlih ciljev - prispevek mladine novomeške gimnazije je bik v vseh letih NOV nadvse časten. -L vzklikom »Slava!« so zbrani počastili spomin žrtev.
Svojih nekdanjih učencev in stanovskega tovariša, profesorja Bojana Kraigherja, se i "J. 1 izredno lepimi, globoko čustvenimi besedami spomnil ob odkriti marmornati Plošči profesor Viktor Fabjan, ki j« v imenu šole prevzel ploščo v varstvo. .Dijak Joža r rJ,ar ^e za °iim v im«nu mladine ob-ijuhil. da bodo dragocene žrtve nekdanlih gojencev zavoda svetal vzor, kako je treba delati za narod, ljubiti domovino in biti v življenju pripravljen darovati zanjo in svoj narod vse. Pozdravne besede je izpregovoril nato tudi zastopnik republiškega Sveta za kulturo in prosveto, nakar je pionirski pev
Ki
ski zbor pod vodstvom tov   Kastelč.eve za-
Sel Kozinovo tNašo zemljo«. moJki zbor KUD »Dušan Jereb« pa Simoriittl jevo ■ Žrtvam« in Pahorjevo »Prečudeo cvet je ▼ grapi črni«. Medtem so zastopniki MO Zveze borcev, AFz, mladinske organizacije, Okr. odbora OF, Sveta za kulturo in prosveto pri OLO in drugi položili pred spominsko ploščo vence, starši nekaterih padlih borcev-dijakov pa šopke cvetja. Marsikatero oko se je v ganotju s solzami zazrlo v vklesana imena, ki bodo za vedno govorila o veliki, vzorni ljubezni 55 mladih ljudi <*■ padlih za svobodo.
Mladini novomeške gimnazije, ki bo odslej vsak dan hitela mimo spomenika v svojem zavodu, pa bodo imena treh narodnih herojev — Jožeta Slaka. Janka Starihe in Vinka Paderšiča - In ostalih borcev-junakov vsak dan klicala iz rožnatega marmorja: Učite se - bodite pripravljeni na življenje - ljubite svr.bi.do nndvse na svetu — gradite ponosni in srečni  boljši sveti
77
7500^99383660
Štev. 38.
DOLENJSKI LIST
Stran 5
Za naše gospodarja v
Čiščenje in razkuževanje semen
Pričenja se jesenska setev. Od same setve, kdaj, kako in kaj bomo sejali, je odvisen tudi uspeh v prihodnjem letu. Glede važnosti uporabe priznanega semena je bil že objavljen krajši članek. Zelo važen ukrep za dober pridelek je brezdvomno uporaba očiščenega in razkuženega semena.
Čiščenje semena je nujno potrebno zlasti letos, ker je bil marsikje pridelek zaradi suše slab. Ni potrebno poudarjati, da bo rastlina čvrsta, če bomo rabili zdravo seme. Seme čistimo na Čistilnih strojih. Kmetijska šola Grm, ostala državna posestva in kmetijske zadruge imajo dovolj čistilnih strojev. Marsikdo, ki ima slabo seme, ga lahko očisti. Očiščenega semena potrebujemo 10—20 % manj, kakor če sejemo neočiščeno seme. Na ta način lahko prihranimo vagonske količine žita, nujno potrebnega za prehrano.
Razkuževanje semen je še vse premalo v navadi. Kmetovalcem je znano, da žitne sneti vsako leto povzroče ve-iikansko škodo. Niso redki primeri, da je izguba na zrnju zaradi te bolezni tudi 20—30 %.
Sneti imamo dve vrsti: sneti s kalč-kovo okužbo in sneti s cvetno okužbo. Pri sneteh s kalčkovo okužbo so povzročitelji snetivosti trosi na zrnu ali v plevah (pri ovsu). Nasprotno imajo sneti s cvetno okužbo trose v notranjosti zrna. To razliko moramo poznati, ker je trose na površini zrna lahko zatirati, dočim je uničenje trosov v notranjosti mogoče le z višjo temperaturo.
Z razkuževanjem uničimo povzročitelje snetljavosti pri sledečih žitih:
1. Na pšenici pšenično trdo snet (smrdljivo). Pri tej vrsti sneti ostane klas cel, zrnje je zamazanosivo. Zrna so polna črne vlažne snovi, okrnjeni klasi stoje bolj pokoncu.
2. Na ječmenu trdo ali pokrito snet. Je pri nas zelo razširjena in uniči večkrat tudi do 50 % klasov. Snet uniči zrno z lupino vred, pleve ostanejo cele.
3. Pri ovsu ovseno prašasto snet in ovseno pokrito snet, ki uničita cela zrna in tudi pleve, črnorjav prah visi na latih.
4. Pri rži rženo bilno snet, ki napada največkrat samo bil; lati ostanejo kratki, klasja običajno ni.
Sredstva za zatiranje navedenih sneti so suha in mokra razkužila. V prodaji so pri nas v glavnem živo-srebrni pripravki pod imenom ceresan, agrosan, agronal. Cena je 98 dinarjev za kilogram, sredstva ima na zalogi Kmetijski magazin v Ljubljani, kjer jih splošne kmetijske zadruge lahko naročijo.
To skupino sneti zatiramo z zapra-ševanjem. Najbolje je, da seme razkužimo v ta namen pripravljenem sodu ali bobnu. Razkužilo se mora prijeti po površini zrn. Običajno ga rabimo za 100 kg semena pri pšenici in rži 200 g, pri ječmenu 250 g, pri ovsu 300—350 g. Navodila o uporabi so priložena. Opozarjamo, da so razkužila strupena in je dobro, da se pri delu pokrije obraz z navlaženim robcem. Ce nimamo na razpolago za razkuževanje bobna, si pomagamo tako, da seme žita dobro premešamo z lopato. Suha razkužila prično delovati v zemlji, ko pride seme v do-tiko z vlago. Uporabo bakrenega karbonata ali razkuževanja z modro galico
Godba JLA na slavnosti v Dolenjskih Toplicah
Sah sti ob prazniku brigad
V počastitev 10. obletnice ustanovitve prvih slovenskih brigad je pridegilo fcanovsko društvo Novo me6to v nedeljo 7- septembra velik moštveni brzoturnir. katerega se je udeležilo takorekoč iz vse Slovenije skupno 22 moštev z nad 100 tekmovalci. Dolenjska je dala 6 moštev, Ljubljana 7, Gorenjska 5. štajerska 3 in Primorska 1.
Prireditev je bila prvotno zamišljena na kopališču na Loki, kar bi ji dajalo res skoraj edinstveni okvir, kar pa se novomeškim šahistom v marsičem vremena še niso zjasnila, se je morala vršiti v dvorani Doma JLA. Kljub tako velikemu številu igral cev in gledalcev v pretesnemu prostoru, se je turnir lepo odvija", in uspel, zahvaljujoč vzornemu vodstvu tov. Kapusa, tajnika Slovenske  Šahovske zveze.
Zaradi velikega števila nastopajočih je bilo potrebno predtekmovanje in so bila moštva razdeljena na dve enakovredni skupini po 11 moštev. Vsako moštvo je nastopilo s 4 Člani, dopustni sta bili 2 rezervi. Gong je donel vsakih 5 Hekunrl in takrat je bilo pač treba" vleči potezo, premišljeno ali nepremišljeno. Opaziti pa je bilo. da so včasih zlasti nekateri »asi« ragi gong »preslišali« in si tako podaljšali življenjsko odpornost.
V prvi skupini so dosegla moštva sledeče uspehe: 1. Mošo (Maribor) 34«/i točke. 2. Krim I 30», 8. Železničar T. (Ljubljanai 26 Vi, 4 Cinkarna (Celje) 22 M». 5. SD Novo mesto 21. fi Postojna 21 itd V drugi skupini pa so se razvrstili: l. Triglav (Lj.) 35 Vi točke, 2 LUSK (Lj.) 33, 3 Krim TI. 29. 4 Domžale 2fi '.'t, 5. SP »Stojan Puc« (N m) 18. 6. Trebnje _1 ls itd. V finale so prišla iz vsake skupine 4 moštva. Za plasman je pri enakem Številu točk odločal medsebojni rezultat, oziroma uspeh napram prvoplasi ranim.
V finalnem tekmovanju, ki je bilo popoldan.' so dosegli: l. Triglav 23 točk. 2. Krim T 21 Vi. 3. MOSO 15 M», 4 LUSK 13, 5. Želez ničar I. 11. fi Krim II. u, 7. Domžale 11. 8 Cinkarna 6 točk Za zmagovalno moštvo so nastopali mednarodni mojster Stojan Puc, mojst. kand. Vošpernik ter prvokate gorniki Šiške. Hočevar in Roblek. pri Krimu I. smo videli mojstra Milana Oerrneka, MOSO je imel 2 mojst. kandidata in 2 prvo kategornika (Dr. Nemec. Guzelj. Ketiš. Mišu raJ, pa tudi več drugih moštev je imeio vsaj na prvi deski prvokategornike ali celo mojstr. kandidata (Izvekov - zel. L), iz česar je razvidno, da je bil turnir poleg množičnosti tudi kvaliteten. Omeniti je Se, da je za Domžale nastopal na prvi deski kot najstarejši udeleženec turnirja Gilbert Zupančič, nekdaj prvi partner velemojstra dr. MiUnn Vidmarja.
Ob zaključku turnirja je predsednik SD Novo mesto tov. Kastelic Slavko razdelil najuspešnejšim moštvom, pa tudi nekaterim najboljšim posameznikom. lepe nagrade. Prva tri moštva iz finala so prejela denarne, nadaljnja tri pa knjižne nagrade. Razen tega so prejeli nagrade tudi najholjše dolenjsko, gorenjsko, štajersko in primorsko moštvo   Najboljše doienjsko moštvo je bila
Kipa Mičovič. Fink nagrado 2 knjigi in'»pokal
postavi dr. Golež,
ekipa ŠD Novo mesto 1
rezljane šahovske
V tiskovni sklad
»DOLENJSKEGA LISTA« SO DALI:' Gozdno gospodarstvo Novo mesto 5000 din, Sindikalna podružnica in gasilska četa kurilnice DZ Novo mesto 2000 din, Okrajno podjetje »Cviček« v Novem mestu 1000 din. Iskrena hvala l
in Eržen,  ki  je prejela za « v obliki lepo iz-
segel največ točk tov. Fink. ki je bil za to posebej nagrajen s knjigo.
Trdimo lahko, da je bil ta turnir doslej največja šahovska prireditev v Novem mestu sploh in da spada tudi med največje tovrstne, kar jih je bilo v Sloveniji. Tako so šahisti s to prireditvijo dostojno počastili praznik slovenskih brigad.
SD Novo mesto Je pripravilo za isti dan tudi drugo veliko prireditev, to je partijo ♦živega šaha«, ki pa jo je dež preprečil. Vendar pravijo novomeški šahisti, da bodo to Se izvedli, saj bo kmalu spet kakšna 6ončna nedelja, a geslo je, da je treba šah na Dolenjskem poživetl. Dr. GoleŠ
ne priporočamo. Neuspešno je tudi razkuževanje z živim apnom.
Z razkuževanjem semena zatiramo tudi ječmenovo, koruzno in ovseno progasto in snežno plesen na pšenici in rži.
Ječmenova progavost je pri nas močno razširjena. Bolezni ni težko spoznati, ker imajo rastline vzporedne rjave proge na listju, spodnji listi pa odmirajo. Zrna v takih klasih se ne tvorijo. Snežno plesen opazimo po dolgi zasneženi zimi v obliki praznih mest, kjer imajo še preživele rastline rožnato ali belkasto prevleko, ki na soncu izgine. '
V drugo skupino sneti, ki jih z za-praševanjem ne uničimo, spadata praš-nata snet in ječmenova gola snet. Za razliko od trdih sneti pšenice in ječmena se celi napadeni klasi spremene v črnorjav prah in od celih klasov ostanejo le gola klasna vretena. Okužba je pri teh vrstah sneti v notranjosti zrna in je zato zapraševanje brez haška. Zatiranje obstoji v tem, da seme namakamo 4 ure v topli vodi 25—30 stopinj Celzija, nato pa 10 minut v vroči vodi 50—52 stopinj Celzija. To delo je vezano na določeno toploto vode in pri nižji toploti ne bo uspeha, če pa je voda preveč vroča, lahko uničimo kalivost. O v.
Žene-zadružnice tekmujejo v počastitev VI. kongresa KPJ
Razgibano tekmovanje, ki je zajelo vse naše množične organizacije, v počastitev VI. kongresa KPJ, je podne-tilo tudi naše žehe-zadružnice. V zavesti, kako velikega pomena bo ta kongres za vse naše politično in gospodarsko življenje, so zadružnice novomeškega okraja na seji okrajnega odbora Zveze zadružnic 30. avgusta po svojih delegatkah sprejele tekmovanje, ki ga je napovedala Zveza zadružnic Kočevja. Za tekmovalne naloge in delo so si postavile 13 točk:
1. Vse žene in dekleta kmečkega in delavskega rodu na vasi bodo pritegnile v Splošno kmetijsko zadrugo.
2. Posvetovale se bodo z vsemi dekleti in ženami, kakšno gospodarsko in kulturno dejavnost bi razvile v območju Kmetijskih zadrug.
3. Pripravile bodo gospodinjske in medzadružne tečaje, kakor tudi tečaje za domačo obrt.
4. Organizirale bodo ekskurzije v okviru medzadru/nih odborov na držav-
7. Okrajni odbor bo vsaj vsake tri mesece sklical okrajno posvetovanje žena.
8. Pripravile bodo tečaje za konzerviranje zelenjave in skušale za te tečaje pritegniti čim več žena.
9. Pridobile bodo čim več naročnikov za časopis »Naša vas« in napisale pet člankov.
10. Organizirale bodo žene, da bodo v čim večjem številu nabirale zdravilna zelišča in gozdne sadeže.
11. Zveza zadružnic pri Okrajni zadružni zvezi bo posredovala pri upravnih odborih zadrug, da bodo vse delegatke prisostvovale sejam upravnega odbora zadrug
12. Okrajni odbor zveze zadružnic se bo povezal z OLO glede zdravstvenih predavanj o tuberkulozi iri po možnosti organiziral tudi potujoči kino po kmetijskih zadrugah.
13. Takoj bodo organizirale po zadrugah   predavanja   o preprečevanju
i posledic suše, da bodo znale vse žene
na posestva in v večje tovarne, da si I izkoristiti vse možnosti prehranjevanja tako ogledajo razvoj in napredek ter živine.
B tem utrdijo svojo socialistično zavest
5. Zene bodo prve dvignile deleže in jamstvo po potrebi zadruge.
6. Organizirale bodo zdravstvena predavanja in preglede otrok ter pri negi in vzgoji otrok pomagale mladim ženam.
Veliko vrednih in koristnih nalog so naše zadružnice zajele v svoj tekmovalni načrt in vemo, da ga bodo tudi izpeljale ter tako s prizadevnim delom najlepše počastile veliki dogodek jugoslovanskih narodov — VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije!
PRAVIČNE KAZNI za organizatorje, pobudnike in izvrševalce belogardisticnih zločinov v Suhi krajini
V štiridnevni javni sodni razpravi pred senatom okrožnega sodišča v Novem mestu se je od t9. do 12. septembra 1952 zagovarjalo 19 obtožencev, idejnih pobudnikov in organizatorjev zloglasne bele garde v Suhi krajini, izvrševalcev številnih gnusnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in partizani, zagrizenih sovražnikov ljudske oblasti in naše družbene ureditve. O glavnem pobudniku in duhovnem voditelju bele garde v Suhi krajini, žužemberškem dekanu Karlu Gnidovcu smo v našem listu že pred kratkim objavili daljši podlistek, v katerem smo seznanili bralce z desetletja trajajočimi zločini bivšega vsemogočnega nasilnika. V eni izmed prihodnjih številk bomo objavili tudi podatke o zločinskem delovanju ostalih obtožencev, ki so poleg pobeglih in pogrešanih zločincev glavni krivci ne* štetih zločinstev nad prebivalstvom Suhe krajine v letih NOV.
Obsojeni so bili:
KAREL GNIDOVEC, dekan iz Žužemberka, na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja.
JOSIP PODLIPNIK, župnik v Sela-Sumberku, na 12 let strogega zapora in tri leta izgube državljanskih pravic.
FRANC GNIDOVEC, kmet iz Gor. Ajdovca, na smrt z ustrelitvijo in trajno izgubo državljanskih pravic.
MIRKO STUPICA, čevljar iz Žužemberka, na smrt z ustrelitvijo in trajno izgubo državljanskih pravic.
IVO SIMClC. strokovni učitelj, iz Žužemberka, na 15 let strogega zapora in 5 let izgube državljanskih pravic.
JOŽE MISMAS, organist v Vidmu ob Kolpi, na 15 let strogega zapora in 5 let izgube državljanskih pravic.
Strašna nesreča na Donavi
Dne 9. septembra, kmalu po 13. uri, se je v zelo močni burji prevrnila na Donavi rečna ladja »Niš«, ki opravlja redni promet med Beogradom in Zemunom. Veter, ki je zdivjal iz črnih oblakov z nepričakovano in nenavadno silo, je zajel ladjo od strani ter jo v nekaj minutah potopil. Potniki, ki so bili na krovu ladje in so poskakali še pravi čas v reko, so se s plavanjem rešili, tisli pa, ki so bili v kabini, kamor so se umaknili pred dežjem — in teh je bilo okoli 90 — so vsi utonili.
Na ladji je bilo nekaj več kakor 120 ljudi. Ladja je kakor običajno odplula do ustja Save v Donavo, takrat pa se je težka, moreča negotovost bližajoče se nevihte spremenila v besen vihar. Veter je nagnil ladjo, ki je bila pred leti sicer popolnoma obnovljena, a jc kratka in sorazmerno precej visoka, na desno stran, in je v tej legi nekaj minut tudi obstala. Vsi poizkusi, da bi krmar ladjo obrnil, so ostali brez uspeha. Krmilo je enostavno odpovedalo, ladja pa je zavila popolnoma v levo. Začela je toniti in v nekaj minutah izginila s površine. Na mesto nesreče
Kako ugotavljamo izžrebane srečke?
Državna loterija FLRJ objavi v vsakem kolu Qa dan žrebanja, vsakega 18. in 23. v mesecu, ob 20. uri po radiu Beograd vse številke izžrebanih srečk, takoj naslednjega dne pa v dnevnih časopisih.
Da bi vsi igralci Državne loterije FLRJ že takoj po žrebanju vedeli, če je zadela njihova srečka, hočemo bralce poučiti kako to ugotove.
V vsakem kolu je izdanih 800.000 srečk s številkami od 000001-800.000. Vsaka srečk* ima torej šestštevilčno številko, pri kateri se štejejo tudi ničle za številko. Na primer če ima srečka številko 52 s štirimi ničlami spredaj, torej 000052. ima tudi ta srečka šestštevilčno številko (Sest številk).
Dobitke ugotavljamo po izžrebanih Številkah od d esne proti levi, to je od enic proti stotlsočicam.
Ako pogledamo v časopisu poročilo o žrebanju, vidimo, da je objavljena za dobitke po 100 dinarjev le ena številka, kar pomeni, da vsaka številka srečke, ki se končuje s to številko, zadene 100 dinarjev, ter je na ta način pri vsakem žrebanju Izžrebanih a to eno številko 80 000 dobitkov po 100 dinarjev.
Dalje vidimo v poročilu, da sta za dobitke po 300. 400, 500 in 1000 dinarjev javljeni dve končni številki, za dobitke po 2000 dinarjev tri končne številke, za dobitke po 3000. 5000 in 10.000 dinarjev štiri končne Številke in za dobitke po 20.000 dinarjev pet končnih številk. To pomeni, da se mora izžrebana srečka za posamezne dobitke v vseh številkah ujemati z onimi, ki «o v po-
ročilu navedena, seveda od desne proti levi. to je od enic proti stotisočjeam.
Premije v znesku 500.000. 400.ii0ii. 2">0.000 in 200.000 dinarjev. 10 dobitkov po 100.000 dinarjev ter 17 dobitkov no 50.000 dinarjev prav lahko ugotovimo, ker so objavljena vedno cela Sestštevilčna števila in se mora vseh šest številk na srečki ujemati z izžrebanimi številkami.
Pike pred izžrebanimi številkami pume nijo. da se Številke na njih mestih ne upo Stevajo, to se pravi, da je namesto njih lahko poljubna številka od 0—9.
Pri vsakem žrebanju imamo tudi 4 tola Žilne dobitke, kateri so za eno Številko več ji in manjši od številke izžrebane premije. Na primer premijo 500.0(10 dinarjev je zadela Številka 885 427: tolažilna dobitka P» 10.000 dinarjev dobita številki 385.426 in 385.428. torej za eno več in manj od pre mije. To zato, da se vsakdo, ki je bil že blizu premije, vsaj delno potolaži z 10.000 dinarji.
Vezani dobitki nastanejo takole: če je najmanjši dobitek 100 dinarjev zadet s Ste vilko 3. dobitek od 600 dinarjev a številko 48 in dobitek 2000 dinarjev številko 243, potem dobite v primeru, če so zadnji tri številke Vaše srečke 243, skupal 2700 dinar jev  (2000 + 600 + 100 = 2700).
Kdor je pazljivo prečita! gornje pojnsn. lo, bo mogel že po prvem žrebanju na Reki dne 18. septembra kakor tudi po drugem v Splitu, 23. septembra sarn takoj ugotovili, če mu  je bila  sreča naklonjena.
je prihitelo takoj 10 čolnov, ki so pomagali ponesrečencem-plavalcem, izmed katerih so bili mnogi poškodovani. Na kraj nesreče so kmalu prihiteli tudi potapljači, ki so okrog osme ure zvečer že spravili na površje prve ponesrečence.
Od posadke so se rešili samo trije: kapitan Ferdo Nodilo, strojnik Dušan Jovanovič in strežnik Milorad Simič. Večina ponesrečenih je bilo doma iz Zemuna in so se vračali iz Beograda; posebno veliko je število mater z otroki in žena. Dijak Radič Vasilije je iz reke za ceno lastnega življenja rešil svojo profesorico Emilijo Katic iz Zemuna. Petnajstletni Miroslav Višnjič, petošolec, se je s tovarišem Radomir-jem Vasiljevičem rešil s plavanjem. Ljudje so grabili po redkih plavajočih predmetih na reki in si pomagali kakor so mogli. Ovirala jih je toča, ki je strahovito padala po nesrečnikih in zavirala razgled po vodi.
Ladja se je potopila 14 metrov globoko na dno. Okoli štirih zjutraj je ladja-žerjav »Soča« dvignila potopljeni »Niš«, ki so ga potapljači pred tem podvezali z jeklenimi vrvmi. Do pol osme ure zjutraj so iz ladijskih prostorov rešili zadnje truplo. Za število utopljencev se končno še ne ve, ker je mnoge odnesla Donava.
Družine ponesrečencev so takoj sprejele od Državnega zavarovalnega zavoda po 50.000 din za stroške, zvezna vlada je nakazala za pomoč sorodnikom ponesrečencem 10 milijonov, beograjska občina en milijon itd. Iz vseh krajev države in iz inozemstva prejema mestni ljudski odbor v Beogradu brzojavke s sožalji ob veliki nesreči, kakršne prebivalci ob Donavi v naših krajih še ne pomnijo.
Prvovrstna zidna ©peha
vedno na zalogi v zadostnih količinah v
OKRAJNI OPEKARNI
PREČNA
pri Novem mestu ,
Vsakdo pozna
RADENSKO
za okus in zdravje I
O ROGAŠKO
za zdravje in okus, ki sta naši najboljši mtne-
=    ralni vodi!
Zdaj pa zares!
V nedeljo, dne 5. oktobra 1952
VELIKA TOMBOLA
Zveze borcev Novo mesto. Nekaj srečk je še na zalogi. — Se je čas, da jih kupite!
MIHA KOCJANCIC, kmečki sin iz Sel pri Ajdovcu, na eno leto in šest mesecev strogega zapora.
FRANC OZIMEK, bivši trgovec in lesni manipulant iz Sela-Sumberka, na 3 leta strogega zapora.
ANTON ZUPANČIČ, kmečki delavec lz Sela-Sumberka, na 3 leta strogega zapora.
IGNAC TRUNKELJ, kmet iz vasi Orlake pri Sela-Sumberku, na smrt z ustrelitvijo in trajno izgubo državljanskih pravic.
JANEZ HOČEVAR, kmet iz Vrtače pri Sela-Sumberku, na 2 leti strogega zapora.
JANEZ KOCJANCIC, kmečki delavec iz Arševcev pri Sela-Sumberku, na 3 leta strogega zapora.
FRANC ZALETELJ, tesar iz Repelj, na eno leto strogega zapora.
JANEZ BLATNIK, ključavničar iz Ljubljane, na 2 leti strogega zapora.
JOŽE RUTAR, kmečki sin iz Poljan pri Žužemberku, na 15 let strogega zapora* in 3 leta izgubo državlj. pravic.
IGNAC BRADAČ, kmet iz Malih Reberc pri Žužemberku, na 13 let strogega zapora in 3 leta izgubo državljanskih pravic.
JOŽE STRUNA, kmečki delavec lz Malih Reberc pri Žužemberku, na 3 leta strogega zapora.
VINKO ŠEGA, kaplan iz Žužemberka, na 5 let strogega zapora in 4 leta izgubo državljanskih pravic.
Henrik Zupančič, bivši trgovec lz Dolnjega Ajdovca, je bil oproščen.
C OBVESTILA )
OBVESTILO
Slovenija a\to promet Novo mesto obvešča obiskovalce Zagrebškega velcsejma, da Izdaja /.a prevoz z rednim avtobusom v Zagreb povratne vozovnice Po znižani ceni za skupine In za posamezne potnike. Na razpolago m> tudi posebni avtobusi, ki odhajajo po želji potnikov
Redni avtobiiN odhaja vsak dan lz Novega mesta ob 4 30 In Ima prihod v Zagreb oh 7.45. Odhod Iz Zagreba ob 11.39 — prihod v Novo mesto ob 19.45.
SAP Novo mesto — telefon M7
URADNA OBJAVA
Dne 28. Julija 1 »j2 Je bilo najdeno v gozdu pri Mirni peči, okraj Novo mesto, žensko truplo v M močno razpadajočem stanju, brez dokumentov, zaradi česar nI bilo mogoče ugotoviti identitete.
Opis trupla: starost cca 25 do 30 let, višina 16"» cm srednje razvito, kostanjevih dolgih nazaj počesanih las. oblečeno v temno sivi kostim s svetlimi Črtami, krilo na zadrgo, pod vrhnjim krilom Je Imela še eno krilo na zadrgo lz. tankega sivega volnenega blaga, bluzo roza barve z velikimi krem in zelenimi rožami In krogi, na prsih speta s pozlačeno hrofto, svileno kom-blncžo nedoločene barve, bele triko hlačke In rdeče kopalke n tremi rdečimi progami v pasu Obuto v helo kratke nogavice In Orne dobro ohranjene čevlje. Na levi roki je bil najden, zlat nrstan z monngratnom GM«, na desni roki pa srebrni prstan z rdečim kamnom.
Pri truplu Je bila najdena bela mreža z raznim ženskim perilom In sicer: svilena roza komhineža, svilena spalna srajca roza barve a modrimi vezenimi rožami, dvoje hlačke, ene Nor drap nogavice, ene nylon nogavice, pribor za čiščenje čevljev, dva komada mila In železniška vozna karta za relacijo Karlovac—Mirna peč. Izdana v Karlovcu od  1.—It. mala 1952.
Kdorkoli bi lahko dal kakršnekoli po datke, ki bi pripomogli k Identifikaciji trupla, naj Javi to oddelku za notranje zadeve Novo mesto, ali pa najbližji postaji LM Prstan' In vzorci obleke se hranijo na zgoraj navedenem oddelku.
JClho
KINO   NOVO   MKSTO PREDVAJA: Od  19   do  22.   septembra:  Italijanski film
»TEŽKA POT« Od   23.   do  25   septembra:   ameriški film:
»DEDINJA«. Od  2fi.   do  29.   septembra:   ameriški film:
»TRI J K MUŠKETIRJI«.
KINO   DOLENJSKE   IOPLICE PREDVAJA:
20. in 21. septembra:  angleški barvni film:
»ROECl ČEVELJČKI« 24. In 25 septembia: angleški film: »LESENI
KONJ«.
OgAasL
Čevljarski pomočnik, vešč cojzerskega Slva-nega dela dobi takoj službo pri Mestni industriji čevljev Novo rnesto. Več se potzve pil upravi podletja — Mestna Industrija čevljev, Novo mesto.
Iz spominov na »Svobodo« v Novem mestu
Splošen polet delavstva po vsej Sloveniji pri ustanavljanju svojih kulturno umetniških društev tudi v Novem mestu ni šel mimo delavskih množic. Sicer delavski razred ni bil v Novem mestu kdo ve kako močan, vendar pa je čutil potrebo, da se udejstvuje tudi ha kulturno prosvetnem polju. Poleg tega pa je čutil, da je nujno organizirati delavstvo, ki naj pokaže ostalemu prebivalstvu svojo kulturo in s i tem kaže na najbolj pereča vprašanja v družbi, v političnem in gospodarskem življenju slovenskega naroda.
»Svoboda* je bila ustanovljena v Novem mestu 1933. leta. Člani so bili v glavnem delavci tovarne Medic-Povh, keramične tovarne Klemenčič, tekstilne tovarne Penca, obrtniški pomočniki in le malo število študentov. Prvi odbor, in menda tudi zadnji, je bil naslednji: Franc Segedin, frizerski pomočnik, ki je padel v narodnoosvobodilni borbi kot obveščevalec pri Straži, je bil predsednik. Tajnik je bil Franc1 Lakner, tiskar v Krajčevi  tiskarni, blagajnik
J02E ZAMLJEN-DREJCE
o avijaciji in drugo. Nekaj predavanj so spremljale tudi skioptične slike.
V začetku 1934. leta je društvo »Svoboda« priredilo Delakovo dramatizacijo Cankarjevega »Hlapca Jerneja in njegovo pravico«. Za predstavo je bilo veliko zanimanje, saj je bila taka prireditev za Novo mesto nekaj novega. Med posameznimi prizori so skioptične slike ilustrirale dramatizacijo. Nastopil je tudi govorni zbor. Glavno vlogo hlapca Jerneja je igral Jože Germ, oblastnika, v vlogah vaškega župana, sodnika in župnika, pa Henrik Cigoj; množico so igrah Juriševič, Pirnar, Tvrdy, Lakner, Preželj, Pavlin in še drugi delavci iz keramične in tekstilne tovarne. Režijo je vodil Anton Bele, takrat še študent prava. Letaki, ki so naznanjali prireditev, so imeli poleg nastopajočih tudi vsebino dramatizacije in njen smisel. Za takratne čase precej smela reklama, ne samo za prireditev, temveč tudi za takratno družbeno ureditev. Žandarmeriji ta stvar seveda ni bila všeč in zato so začeli stikati in
Zlet »Svobode« v Dol. Toplicah 23. septembra 1934
Božo Juriševič, mehanik, nekaj časa tudi Jože Germ, študent. Člani odbora pa so bili: Srečko Preželj, mehanik, Bojan Pavlin, trgovski pomočnik in Tone Pirnar, tesar z Drske.
Jasno je, da je bilo njihovo glavno delo izobraževanje in idejno zgraje-vanje članstva. Studirali so markistično literaturo, posebno pa še MarxoV »Kapital« in Leninove spise. Njihovo vzgojno delo pa ni ostalo samo rrTed članstvom, ampak so skrbeli tudi za ostalo prebivalstvo Novega mesta. Zato so imeli javna predavanja o fašizmu, kar je predaval prof Teply, Jože Germ je predaval o militarizmu, Srečko Preželj
vohljati za organizatorji igre, posebno pa še za voditelji »Svobode«.
Po tej predstavi so odšli člani »Svobode« na izlet v Dolenjske Toplice, najbrže na pobudo Maksa Henigmana, ki je bil takrat zaupnik »Svobode« in Partije v Dolenjskih Toplicah. Tega izleta se je udeležilo kakih 40 do 50 članov. Ta Izlet je bila prava manifestacija delavskega razreda v takrat še izključno kmečkem predelu. Organizirali so še več takih izletov, ki so vsi prav lepo uspeli.
Poleg kulturno prosvetnega dela pa je »Svoboda« skrbela tudi za razvedrilo in pošteno zabavo svojih članov in sim-
Kako \e D akt vino vozil
Ko Daki še ni bil komandant, je šel nekega dne s fanti v zasedo. Leže v zasedi, leže in se prično dolgočasiti. Tedaj pa se nazadnje le prikaže na cesti italijanska kolona.. Fantje se pri-hulijo k tlom kot mačke pred naskokom. Daki pa napenja oči. Kolona se brezskrbno približuje. Italijanov je mnogo, sredi njih vlečeta dva konja težek voz. Daki se dvigne in vneto za-šepeta:
»Fantje, naj me hudič, če ne peljejo vino!«
Ha, vino! Vsem se zaiskrijo oči. Ob-liznejo si ustnice in vročično sledijo koloni.
»Tu je. Po njih! Juriš! Juriš!«
Italijani beže, beže, izgubljajo orožje. Partizani za njimi.
Sredi ceste stojita konja z vozom. Na vozu velik sod.
Borba je končana. Partizani z Da-kijem na Čelu obrnejo voz in poženejo — hi-hot! — proti taborišču.
Vozijo, vozijo, konja sta mokra od napora, partizani tudi. A vse se izplača. Arduš, bodo pobje veseli tele kapljice!
Vozijo, vozijo, pa zdrči sod z voza. Za njim! Z veliko muko ga spravijo spet nazaj. Na, še enkrat se je spesnil, bog te nima rad!
Nazadnje so le v taborišču.
»Pobje vkup! Zdajle ga pa bomo!«
Daki zavpije — eha! — pa k sodu. Nekdo podstavi menažko in Daki, junak današnjega dne, odbije čep.
Tisti z menažko zamiži, dvigne šalo, se od zadovoljstva skremži, nato globoko požre.
»Fuj! Fuj te bodi! — pljune in se drži, kot bi pil mater božjo na jesihu kuhano. »Fuj, voda, pa še sparjena po vrhu!« (Po »Pavlihi«)
1 patizerjev. V jeseni 1933. leta je priredil odbor 2 trgatvi v gostilni Fabijan, ki je bila pravzaprav zavetišče in shajališče članov. V njej so imeli seje in tudi nekaj sestankov, i »Svoboda« je na tak način dvigala zavest delavskega razreda in jim znala pomagati tudi pri izboljšanju njihovega življenja. Plače in delovni pogoji, posebno v tekstilnih tovarnah, so bili zelo slabi. Večkrat so poizkušale tudi meščanske organizacije delavcev izboljšati položaj delavcev, toda nikoli se jim ni posrečilo. Zato je »Svoboda« organizirala štrajk v Povhovi tovarni tkanin. Ta štrajk se je posrečil in dosegel tudi uspehe. Zaradi tega štrajka in pa komunistične propagande in širjenja ilegalne literature so bili aretirani Srečko Preželj, Božo Juriševič in Franc Lakner. Buržoazna oblast, kateri je bila »Svoboda« trn v peti, je sedaj našla vzrok, da jo je razpustila, kajti prav ti trije so bili v vodstvu društva. Ta razpu-stitveni odlok je takratno srezko načel-stvo objavilo leta 1934. Proti tej raz-pustitveni odločbi je bil sicer vložen pritožbeni dopis društva. Vendar pritožba ni bila nikoli rešena, kajti v letu 1935 in 1936 so bile razpuščene tudi ostale »Svobode« v Sloveniji.
Čeprav je bilo življenje novomeške »Svobode« le kratko, vendar je to delavsko društvo storilo ogromno delo. Bodoča, snujoča se »Svoboda« v Bršlinu si naj vzame svojo prednico za vzgled in naj hodi po njenih poteh v revolucionarnosti in nenehnem delu za dvig delovnega ljudstva. ,
Razstave ob 10-letnici slovenskih brigad
V prostorih Dolenjskega muzeja v obnovljeni K r 1 ž a 11 j i sa zo proslavo  10-letnice   ustanovitve   prvih   slovenskih   brigad prirejene
RAZSTAVA PARTIZANSKE GRAFIKE IN SLIKARSTVA
Razstavljena so dela 15 umetnikov-partizanov. Vsa grafična dela in risbe ter nekatere pastelne slike so bile izdelane v času narodnosvo-bodilne vojne od leta 1941—1945 in po veČini razstavljene na umetniških razstavah v Semiču januarja 1944 in v Črnomlju januarja 1945. Razstavljajo: Božidar Jakac, France Mihelič, Nikolaj Pirnat, Dore Klemen-čič-Maj, Ive Sublc, Vito Globočnik, Alenka Gerlovič, Vlado Jordan, Lojze Lavrič, Seljak-Čopič, Drago Vidmar, Nande Vidmar in Ivan Čargo. Kiparska dela razstavljata Boris Kalin — kip maršala Tita in Partizanke — ter Jakob Savinšek — dva osnutka za spomenika NOB v Novem mestu: »Pojmo, bratje, pesem o svobodi!« (Partizan) in Talca.
SPOMINSKA RAZSTAVA OB 10-LETNICI BRIGAD
Razstava Je napolnila vso dvorano. Na mizi so razporejeni fotografski posnetki originalnih dokumentov o ustanovitvi prvih štirih slovenskih brigad ter nekaj izvodov brigadnih listov. Na stenah so Jakčevi portreti partizanov, kakor tudi nekaj pastelov, ki so bili napravljeni na Bazi 20 na Rogu. Poleg tega visi v dvorani velika slika v olju, delo Franceta Mihcliča. Umetnina predstavlja taborišče partizanov s tabornimi ognji. V dvorani je kip maršala Tita, delo mojstra Borisa Kalina.
SPOMINSKA SOBA MIRANA JARCA
V njej je poleg pisalne mize Mirana Jarca vrsta njegovih portretov od najbolj zgodnje mladostne dobe do leta 1940, ki jih je izdelal njegov prijatelj Božidar Jakac, nekaj njegovih rokopisov in fotografij, njegovih knjig ter revij, v katerih je Miran Jarc sodeloval. Na mizo je položena spominska plošča, ki jo bo po zaključku razstave Društvo slovenskih književnikov vzidalo blizu kraja, kjer je Miran Jarc — s partizanskim imenom Janez Suhi — padel v roški ofenzivi avgusta 1942.
Razstave bodo odprte do vključno nedelje 28. septembra. Dnevno je razstavni prostor odprt od 9. do 13. in od 15. do 19. ure. — Priporočamo obisk šolam in množičnim organizacijam. Skupinske obiske je treba 24 ur prej javiti upravi Dolenjskega muzeja v Novem mestu.
Pregled Solshega dela In uspehov v Dell hrafini
Zdi se mi, da je ne samo potrebno, ampak tudi popolnoma pravilno, da se tako starši kakor javnost ob novem šolskem letu seznani z uspehi in neuspehi, z napori in ovirami šolstva našega okraja. Pribiti moram, da je vsekakor zasluga naših prosvetnih delav-cev,,da naše šolstvo, izobrazba in vzgoja naše mladine razveseljivo raste iz leta v leto. Ta, sicer počasna, toda dosledna rast našega šolstva ni vsakomur vidna, vendar pa je očitna onemu, ki zna in hoče prisluhniti utripu dela v naših šolah.
Navajeni smo, da uspehe in tudi neuspehe prikazujemo v številkah. Oglejmo si jih! V vsem okraju je 34 osnovnih šol, 5 nižjih gimnazij ter popolna gimnazija v Črnomlju. Osnovne šele obiskuje 2571 učencev, v nižje gimnazije je bilo vpisanih 444 učencev, popolna gimnazija v Črnomlju pa šteje 342'dijakov. Letni uspeh šolskega leta 1951/52 znaša na osnovnih šolah 77,5 %, v razredih nižje gimnazije 54 %, na gimnaziji v Črnomlju pa 63 ''<>. Včasih nam suhe številke mnogo povedo in tudi razkrijejo. 77-odstotni uspeh na osnovnih šolah nam hkrati tudi kaže, da je v vsem okraju 577 učencev, ki razredov niso izdelali in za katere je eno šolsko leto izgubljeno. Pove nam nadalje, da se je število ponavljalcev na naših osnovnih šolah v primeru z lanskim letom znižalo. Ni se mnogo znižalo, toda malenkosten padec slabičev pomeni obenem dvig pridnih. Uspeh na nižjih gimnazijah je v primeru z lanskim šolskim letom padel za 6 7o, na gimnaziji v Črnomlju pa za 2 %. Navzlic malenkostnemu padcu uspeha na gimnazijah, pa lahko trdim, da je boljši od lanskega, kajti napačno bi bilo jemati samo suhe številke kot merilo dviga ali padca. Treba je upoštevati
Vse bralce in naročnike Dolenjskega Usta opozarjamo, da je znana knjiga našega novomeškega rojaka Francka Sajeta
BELOGARD1ZEM
te dni znova izšla v drugi, izpopolnjeni izdaji, na 640 straneh s 32 prilogami.
Cena te izpopolnjene in povečane izdaje je za broširano knjigo le 200 d 1-nar je v, zato pohitite z nakupom! Spomnite se, kako hitro je bila razprodana prva izdaja tega pomembnega dela — in če sle takrat zaman iskali v knjigarnah »Belogardizcm«, sezite sedaj po tej nadvse zanimivi knjigi! Skrbno pripravljena in na podlagi doslej še neobdelanega zgodovinskega gradiva izpopolnjena druga Izdaja Belogardizma bo vnovič potrdila pomen in vrednost te aktualne dokumentarne knjige.
Dobi se v vseh knjigarnah, naročite pa jo lahko neposredno tudi pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani.
tudi vsebino in kakovost pouka ter znanje učencev, ki je v primeri z lanskim šolskim letom mnogo bogatejše.
Da si ustvarimo čim jasnejšo sliko o osnovnem šolstvu, si oglejmo nekoliko še obisk na posameznih šolah. Tudi reden šolski obisk veliko pripomore k dvigu uspeha na šoli. Prvenstvo v rednem šolskem obisku ima vsekakor IV. b razred v Črnomlju, kjer je 98 % šolski obisk. Z njim tekmuje I. razred v Metliki, kjer znaša šolski pouk 97 %. Sledijo učenci šole Radenci, ki imajo 96% obisk. Učenci I. oddelka te šole so imeli 135 dni v letu stoodstotni obisk, najslabši obisk so imeli učenci II. oddelka šole Stara lipa, kjer znaša 30 %, II. oddelek šole Strekljevec z 84 % in učenci IV. oddelka šole Dragatuš, ki so dosegli 86 %. Zopet suhe številke, ki jih ne bomo skušali oživeti. To »prvenstvo« slabega šolskega obiska naj navedene šole v prihodnjem šolskem letu prepuste drugim.
Dvig šolskega obiska, kakor tudi učnega uspeha dokazuje, da je oboje v najtesnejši povezavi. Clm bolj redno hodi učenec v šolo, temveč se bo naučil in tudi zapomnil. Toda med učenci, in šolo so starši. Ne smemo, ne moremo in niti nočemo trditi, da bi bili starši naših učencev nasprotniki šole. Zgodi pa se, da učence zadržujejo doma, da jih zaposlijo z raznimi poljskimi in gospodinjskimi deli, ki bi jih z lahkoto opravil tudi kak drug član družine. Ce bi se vsi starši zavedali, koliko škodijo svojemu otroku, ker ga ne pošiljajo redno v šolo. bi tega prav gotovo ne počenjali. Premnogi starši se namreč še izgovarjajo z raznimi izgovori, češ: samo dve leti sem obiskoval šolo, pa vendar vse znam, kar mi je v življenju potrebno; ali: brati, pisati in računati že zna, več pa mu ni treba. Da! Mogoče je nekoč bilo tako, toda danes ni več. Novi čas zahteva novega, široko razgledanega človeka.
Pri osnovnih šolah nas je v tem letu presenetil slab uspeh naših prvošolčkov, saj je komaj nekaj izpod doseženega povprečja. Večina učiteljev se pritožuje, da so imeli letos s prvošolci velike težave, da so si prizadevali več kot druga leta, uspehi pa so navzlic temu slabši. Ne omenjamo tega,, da bi bili ti učenci manj nadarjeni kot ostala leta. Poudarjajo le njihovo nezanimanje, nepazljivost ali nekakšen odpor do šole. Saj deloma razumemo te naše malčke, ki so bili rojeni v najhujši dobi, katero je preživljalo slovensko ljudstvo. Strahote borbe niso šle brez posledic mimo njih.
Sodimo, da bomo enake težave imeli še nekaj let, toda z ljubeznijo in požrtvovalnostjo, ne na kak ustrahovalen način bomo kos tudi tem težavam.
K dvigu uspeha na naših osnovnih šolah je precej pripomoglo tudi dejstvo, da se je na prizadevanje učitelj-stva večina učencev krepko oprijela branja knjig. Svet za prosveto in kulturo je'iz lastnega proračuna nakupoval mladinske knjige ter jih brezplačno razpošiljal šolam. Uspeh ni izostal. Povečalo se je ne le število knjig naših šolskih knjižnic, temveč tudi število bralcev. Z branjem knjig so si učenci razširili duševno obzorje, kar se pozna tudi pri šolskem delu K dvigu šolskega uspeha so končno precej doprinesli redni roditeljski sestanki, katerih se večina staršev prav pridno udeležuje. Na teh sestankih so obravnavali vse probleme izobrazbe in vzgoje svojih otrok.
Nikakor pa nas ne more zadovoljiti uspeh na nižjih gimnazijah. So sicer ovire, ki so nam dobro poznane in ki Jih vsaj začasno Se ne moremo odstraniti. Je pa tudi precej pomanjkljivosti, toda z nekoliko dobre volje jih lahko hitro premostimo. Profesorji in učitelji na nižjih gimnazijah se stalno pritožujejo, da se učenci doma ne uče, ker baje nimajo časa. Včasih to drži, včasih pa je le prazen izgovor. Popolnoma pravilno, zdravo in koristno je, da otroka zaposlujemo z delom, ki odgovarja njegovemu telesnemu razvoju, vendar pa nikakor ni pravilno, da ga sredi učenja odtrgamo in pošljemo na to ali ono delo. Kakor v šoli, tako naj ima tudi doma nekak učni načrt Vsakokrat, ko se učenec vrne iz šole naj bi ga oče ali mati vprašala, kaj in o čem so se danes učili v šoli. Ze same nekaj minutni razgovor bi dal sta««em jasno sliko, kako je učenec v šoli pazil in kaj si je zapomnil.
Od naših vzgojiteljev slišimo večkrat pritožbe, da ravno starši slabih učencev ne prihajajo na roditeljske sestanke. Znano nam je, kaj jih odvrača od sestanka, toda tudi to občutljivost moramo znati premagati. Ako nam je v prisotnosti drugih nerodno poslušati besede o neuspehih našega otroka, po-iščimo drugo pot da se z učiteljem.ali profesorjem pogovorimo na samem v šolskem prostoru.
Prepričan sem, da bomo s stalnim sodelovanjem, ki naj pride do izraza prav na roditeljskih sestankih, dosegli lepše uspehe, kar bo prvenstveno koristilo našim otrokom. 2. T.
NOVO MESTO V SPOMIN MIRANA JARCA
Dolenjski muzej in studijska knjižnica v Novem mestu sta v počastitev Dneva slo venskih brigad priredila v petek 12. sep temhra ob 19 uri zvečer v prostorih obnov Ijene Križatije razstavo partizanske grafika in slikarstva, spominsko razstavo ob deset letnici brigad, hkrati pa sta odprla v mu /eju spominsko sobo pesnika in pisatelja | Mirana Jarca. Izredno Število raznih prire | dltev, ki so se vrstile ves teden, ni pnva bilo na otvoritev te izredne kulturne manifestacije taksnega števila NovomeSčannv kot običaino. Prav to je povzročilo tudi srednji ohisk literarnega večera, ki ga je uro kas neje priredilo v dvorani Doma ljudske pr<> svete Društvo slov. književnikov v spomin in počastitev Mirana Jarca, čeprav smo bili ob takih in podobnih prilikah navajeni v Novem mestu na izredne, v resnici množične obliko«
Razstavo je otvoril upravnik Dolenjskega muzeja profesor Janko Jarc. ki je pozdravil Številne goste, med katerimi so bili pod predsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS France Bevk, narodni heroj in podpredsed nik OO ZR NOV Slovenije Jože B.rštnar. ljudski poslanec Niko Šilih, sekretar OK KPS Novo mesto Martin 2ugelj, član C K KPS Franc Cerne - Klemen, podpolkovn.k Franci Kolar, predstavniki novomeške gar-nizije JLA, predsednik Društva likovnih umetnikov FLRJ akademik Božidar Jakac. vdova Mirana Jarca s hčerko Mari.io. skladatelj Marjan Kozina, zastopniki OLO. MLO Novo mesto in množičnih organizacij, par tizanski pesniki Matej Bor, Ivan Minatti. Peter Leveč, Jože Smit in Vida Bre*t, npravnik Belokranjskega muzeja prof. Jože Dular, gledališka igralca Drago Makuc in Janez Jerman ter drugi. Profesor Janko Jarc je nato. poudaril pomen prve razstave v obnovljeni Križatiji. ki je posvečena prazniku lo letnice ustanovitve prvih slovenskih brigad. Zahvalil se je Svetu za kulturo in prosveto vlade LRS. ki je s tvojim prvim priipevkom omogočil začetek obnove Kriza-
tije. kakor tudi ljudski oblasti sploh, ki i velikim razumevanjem skrbi za kulturne potrebe Novega mesta in Dolenjske. Hkrnti otvarjamo, je nadaljeval profesor Janko Jarc, spominsko sobo pesnika in pisatelja Mirana Jarca, ki je vso svojo mladost pre živel v Novem mestu. Očrtal je življenjsko pot pesnika ki je 24 avgusta 1924 padel v veliki  roški ofenzivi  na Pugledu.
O pomenu razstave, ki po svojem obsegu znatno prekaša znano predvojno razstavo umetnikov v Novem mestu, in o svojem do brem prijatelju Miranu Jarcu je nato govoril akademik Božidar Jakac. Poudaril je svoje veselje, da se prireja iszstava v prostorih stavbe, ki je nekoč služila čisto drugim namenom, nato pa je orisal pot slovenskega umetnika, ki se je v letih NOV odzval klicu dorgovine. Akademik Božidar Jakac je nato izrazil svojo zahvalo, da je Novo mesto dalo prvo čast, razstavljati v obnovljeni Križatiji, prav partizanskim umetnikom. S toplimi in prisrčnimi bes« dami se je govornik nato spomnil svojega prijatelja in enega najdražjih tovarišev Mirana Jarca opisal njegovo umetniško rast in vzpon v novo dobo. Spominske besede je zaključil tovariš Jakac takole: »Ohranimo Mirana Jarca * toplem spominu in naj nam bo vzor. kaj zmore človek, ki ljubi svoje ljudstvo in mu nobena žrtev za domovino ni pretežka!«
Gostje in udeleženci so si nato ogledali razstavo v okusno opremljenih prostorih muzeja. Več o razstavi bomo poročali pri hodnjič: priporočamo pa obisk vseh treh razstav vsem šolam, delovnim kolektivom članom množičnih oruanizacij in vsem No vomeščanom ter vsakomur na Dolenjskem Lahko trdimo, da Dolenjska take razstave Še ni imela
PESNIK IN ČLOVEK  MIRAN JARC
Dobro uro po otvoritvi razstavo v Križa tiji je Društvo slovenskih književnikov dvorani  Doma  ljudske  prosvete priredilo
spominski literarni večer, posvečen Miranu Jarcu. Goste iz Ljubljane Je pozdravil knji ževnik Severin Sali. nakar je imel uvodno besedo o padlem književniku Miranu Jarcu pisatelj Tone Seliftkar. Dejal je:
• V nekih svojih partizanskih zapiskih sem zapisal tole: .V knjlgnfa ztrodovine ho nekoč zapisano: Dvignili so se delavci, kmetje in pesniki, možje, žene. starci in otroci. Pa čeprav bo zgodovinar postavil pesnike tia zadnje mesto! Vendarle, tu smo bili, ,ob vrelcu krvi naroda! To nas nosi. da ne omagamo, kajti to ni pesniška fantazija no pesniSka  domišljavost,  to  je zdaj resnica!'
Miran Jarc bi bil vesel teh besed, toda če jih ni slišal, občutil pa jih je vendarle, kajti iz nevelike družine slovenjih pesnikov je krenil na pot. na kateri so so takrat pesmi pisale z ognjem pušk in rnitrtiljezov, in s te junaške noti našega naroda ga ni bilo več nazaj, kot ne tisoč in tisoč drugih, ki so nesli svoje srce na odprti dlani domovini v dar. OmaLnil je na Rogu leta 1942 in njegove kosti poči vaji neznano kje v teh silnih slovenskih hostali. kjer so grobovi slovenskih rodoljubov na goste posejani.
Skromen, tih in skoraj hi dejal plah pesnik je Bil Miran Jarc. Rodil se je t. julija 1900 v Črnomlju Toda, ker je mladost in Solo preživljal v Novem mestu, ga Štejemo za NovoineSčana za kar se jo tudi sam vedno z nekim skromnim ponosom Stel Življenje mu je potekalo v tesnih življenj skih mejah tako doma pri starSih v No ,vem mestu kot pozneje v Ljubljani, ker je v krogu svoje lastne družine kot bančni uradnik Številke grabežljivega kapitalistič nega moloha zagrinjal z verni in si s pesmijo sekal stezo do vrhov, s katerih je pel svojemu narodu. Njegova knjižna žetev ni bogata po Številu knjig Leta 111:27 ie lE&lt njegova prva pesniSka zbirka »Človek in noč«, leta 1932 njegov prvi in zadnji roman »Novo mesto«, 1940 sta izšli povest za mladino »Zakopani zakladi« in njegova posled-
nja pesniSka zbirka »Lirika«, 1941 pa njegova zadnja knjiga, ljudska povest »Jalov dom«.
Ce sem dejal, da njegova žetev ni bogata po Številu knjig, sem dejal to zaradi tega, ker ne merimo pesnikove dejavnosti na vatle, temveč po tem, koliko najmočnejših he sed je izklesal v kamen zgodovine, s kate rega jih noben vihar ne izbriSe Miran Jarc izhaja iz tistega slovenskega rodu. ki je mladost koval med pustošenjem prve sve lovne vojne. V njegovem romanu »Novo me sto« prikazuje samena sebe in svoje toyn riSe in vse NovomeSčane v kleSčah tis.''n hudih časov, ko so se pričeli majati toliko stoletij trdni stebri cesarstev in kraljestev navad in naziranj Zato je povsem umljivo, da je njegova prva pesem kakor iskra. bi se kuje pod različnimi kladivi viharjev ti sfega časa. Skozi neznanske grozote irrohov in ruSevin išče človeka ki je bil tako neusmiljeno poteptan in ponižan. le tudi sebe samega v tej zmeSnjavi duhov, k > leže po tleh vse blodne filozofije vseh ca sov in ko se že poraja materialistično gle danje resnice za naprej in nazaj, ln zato poje:
Pojoča je noč, da bi izkoprnel! Fantova pesem se v dalje razlega... | Čudna bolest prevzema me vsega... O, da bi sam se pred sabo otel!
Preobrazha človeka ni stvar enega tedna no enega leta, zakaj človek gre skozi ogenj i očiščevanja,  trenj,  spoznavanj,  dvomov   - I dokler se njegova misel ne vsidra v trdno | dno. Tako se je tudi z Miranom Jarcem go 1 dilo kot z nami vsemi   V obdobju povojnih let, ko je že poganjala iz našega ljudstva I grozeča pest. da vendar že enkrat udari in razdere  raz sebe okove suženjskih dob. je 1 napisal »Slovenske sonete«, v katere je po lotil vso svojo veliko ljubezen do domovine. • do naroda, do človeka, napisal je pesmi, v 1 katerih ni nič več samotno sam kot v svojih prvih pesmih, temveč je že tako povezan | I usodo narodove skupnosti, da mu ni dru gega izhoda, kot priključiti se viharju, ki I je pognal nase ljudstvo t boj na življenje I
in smrt.
besede
In ko kliče   tik   pred viharjem
ln če Se vendar nočemo umreti, usodovec, pokliči-nam vodnika. ^    ki  naše nam poslanstvo naj razgrne.
da zadnji še dvomljivec se spreobrne, ker sila mračnih časov je velika, ker moramo in hočemo živeti 1 —
da. takrat je prišel v začetku maja 1941 k meni odločen In ves razgret od notranjpga ognja in mi znšep»tal na uho kot silno življenjsko razodetje naslednje besede: .Včeraj me Je Prežihov Voranc povezal z Osvobodilno fronto!'
Ali je bil Miran Jarc velik pesniki Prav gotovo ni dosegel Prešerna pa tudi Zupančiča ne Toda mar je svet med Prešernom in Zupančičem prazen? Ne, taki Mirani Jarci ga samo bogato izpolnjujejo. Postavil je nekaj blagih in veličastnih verzov, oh katerih simfonijah bodo vedno vztrepotali vsi naši rodovi. Tudi njegovo blago pesniško srce je padlo pod ognjem sovražnika Za pesnika pa je to velika stvar, skoraj bi dejal — največja, ki jo more kak umetnik doseči v kipeči sli 6voje velike ljubezni do domovine.
Slava njegovemu blagemu srcu, ki ga je žrtvoval doniovinil«
*
Gledališki igralec Drago Makuc jo nato prebral Jarčevo prozo »čudež nad Bistro« in njegovo pesem »O gozdovi Širni . . .«. Matej Bor pa svoj odlomek iz roške ofenzive, v kateri opisuje spomine na dneve težkih preizkušenj v veliki italijanski ofenzivi In na srečanja z Miranom Član ljubljansko Drame Janez Jerman je prebral pripovedovanje Pavla Kamenska »Moja srečanja in sntrt Mirana Jarca na Pugledu*. Partizanski pesniki Ivan Minatti.v Peter Leveč, Tone Se-iiSkar. Jože Smit in Vida Brest so nato brali  svojo partizanske pesmi.
Večer, poln umetniških doživetij in spominov na pokojnega književnika Mirana Jarca, je bil ■ tem zaključen.