Slovenski glasnik. 61 kiča", od Ilije Okrugiča; in črtice iz življenja „Perom i olovkom" od neimenovanega pisatelja Sergija P, ... iz Dubrovnika. Od premnogih osnov, ki jih Matica snuje za prihodnja leta, naj omenimo le to, da se že delajo priprave za izdavanje naučnega ali »Enciklopedičnega rječnika'", ki bode gotovo tudi Slovencem dobro došel, a pripravlja se tudi že „Poviest hrvatske književnosti" in „Sbornik hrvatskih narodnih pjesama", za kateri se pridno nabira narodno blago. Drugih osnov za zdaj ne smemo izdati. Ni čuda, da je občni zbor delovanje odborovo sprejel z občno pohvalo ter da je enoglasno zopet volil vse stare odbornike. Na konci ne moremo zamolčati vesele prikazni, da hrvatska Matica letos tudi med Slovenci šteje že nad sto udov; največ se jih oglaša iz Trsta in z Goriškega, a najmenj iz Ljubljane in Maribora. Naši vrli Primorci so hrvatski Matici v »Edinosti" in v posebnem pismu razodeli željo, da bi jim izdala mali hrvatsko-slovenski slovarček, v katerem bi bile vse tiste besede, ki so v slovenskem jeziku čisto drugačne nego v hrvatskem. Odbor je tudi to prošnjo že vzel v pretres in nadejemo se, da bodo slovenski udje že za leto 1884. z društvenimi knjigami za povrh brez povračila dobili mali hrvatsko-slovenski slovarček. Iz tega kratkega poročila vidimo, da hrv. Matica po mogočosti ustreza vsem opravičenim željam in da nalogo svojo izpolnuje bolje, nego katerokoli drugo hrvatsko ali slovensko društvo. Zagrebško gledališče dobiva, kakor smo svojim čitateljem že povedali, vsako leto po 32.000 gld. deželne podpore. Toda vkljub toliki podpori je bilo vsako leto še nekoliko tisoč deficita in že se je bilo bati, da se bode zaradi tega odpravila opera. Tu je zagrebško starejšinstvo dodalo deželni podpori še 10.000 gld. iz mestnih dohodkov ter je tako rešilo opero. S tem pa je zagrebško mestno starejšinstvo tudi pokazalo, kako zna ceniti ta narodni kulturni zavod. Hrvatsko gledališče dobiva torej odšle po 42.000 gld. letne podpore in marsikdo je že rekel, da je to preveč, ali po krivici, kajti zagrebško gledališče ni samo zabavišče Zagrebčanom, marveč je kulturni zavod, ki pospešuje razvoj glasbene in dramatične umetnosti ter iste književnosti hrvatske. Češka književnost. ,,Salonne biblioteke" zvezek XXXIII. je prinesel zbornik pesmij z naslovom „Hofec a srdečnik". Obljubljeni češki pesnik Adolf Hey-duk je posegel zopet enkrat na dno svoje duše, in podaje nam tukaj novih akordov, iz katerih zveni presrčnost in globoko čuvstvovanje. Vsak trenutek nam napaja srce z novimi lepotami, novimi čarobnostimi, katere se razlivajo preko cvetočih čeških poljan in temnih gozdov pošumavskih. Knjiga je posvečena Eliški Krasnohorski in z vso pravico: saj tudi ona opeva prelepo Šumavo z isto ljubeznijo in navdušnostjo, kakor Heyduk. To češko gorovje nam kaže pesnik v ti zbirki v vsi njegovi lepoti: v lahkem ritmu riše nam njega globoke doline, senčnate gozde, tiha, skrivnostna jezera in čvrsti narod, kateri biva tam. In v te izvrstne slike pokrajin vpleta pesnik svoje nežne čute in globoke misli. — „Nove bibliotekv spisu veršem a prosou" četrti zvezek prinaša: ,,Ballady a legendy. Napisal Aug. Eug. Mu ž i k". Kakor pripovedna pesem sploh, goji se dan danes v Cehih posebno skrbno tudi balada: to nam dokazujejo ne le leposlovni češki časopisi, ampak tudi zborniki balad, kakeršen je ravnokar omenjeni. Mužik je sicer vzel v to zbirko tudi nekatere popolnoma lirske proizvode, n. pr.: „Pisen zami-lovaneho rytife", „Loučeni", „Osyka", „Ballada života" in še nekaj drugih, — še več proizvodov pa je zares to, kar smemo imenovati balado. Snovi je zajemal iz zgodovine, mitologije, iz življenja in svoje domišljije. Tudi satira še mu je po- 6«2 Slovenski glasnik. srečila, o čemer spričuje posebna „Ballada žabi" in ,,Pohadka o krali Venovi". Menj sreče je imel s humorjem. Najlepši kosi so: „Ballada o maceše", „Pohfebni pisen bojaru", „Mnich Florian", „Hon" in „Ballada života". V drugem oddelku nam podaje nekoliko dovršenih in lepih legend, med katerimi se z lepim zlogom in krasno dikcijo odlikujeta „Puvod varhan" in „Listek zapuzeni-'. Oblika mu je precej dovršena in rima sploh čista. — ,, Vaclava V. Trnobranskeho vy-brane spisy veršem i prosou". Teh spisov pokojnega pisatelja izšla sta do sedaj dva dela. Kaže se nam v njih resnično, globoko čuvstvovanje in bistro oko, katero zapazi marsikako napako v našem družbinskem življenji. Trnobransky je med narodom jako priljubljen pisatelj, posebno zavoljo svoje lahke oblike. Da je ta tu pa tam nekoliko malomarna, ne bodemo mu šteli v tolik greh, ako pomislimo, da za njegove dobe skrb za obliko ni bila ravno velika. — »Poni nenky. Vybor basni pro divky. Sestavil Vojteh Pakosta." S tem naslovom podaje Pakosta dozorevajoči ženski mladini češki zbirko najlepših in za ono mlado dobo prikladnih pesmij. Urednik, sam priden literaren delavec, ogibal se je vsega, kar bi z vsebino ali obliko moglo žaliti nežno dušo deviško. Za uvod je podal „Poznamky životopisne", katere bodo jako dobro služile čitateljicam ter jih uvele v najnovejše literarno gibanje češko. Tam najdemo pesmi naslednjih pisateljev: Marije Čacke, Svatopluka Čecha, Fr. Lad. Čelakovskega, Gust. Dorfla, Fr. Douche, Albine Dvofakove-Mračkove, K. J. Erbena, Irme Geisslove, Vitezslava Halka, Adolfa Heyduka, Jos. Kras. Chmelenskega, Boleslava Jablonskega, J. V. Jahna, Jos. Kal-lusa, J. VI. Kamaryta, Jana Kollara, J. Pr. Koubka, Mir. Krajnika, Eliške Krasno-horske, Jar. Langera, K. H. Mache, J. J. Marka (Jana z Hvezdy), Jar. Martinca, Rud. Mayera, Berte Muhlsteinove, Em. Miriovskega, Gust. Pflegera-Moravskega, V. Picka, Rud. Pokornega, Ant. Puchmajera, Lad. Quisa,' F. J. Rubeša, Ane VI. Ružičkove, Josefa Sladka, J. Soukopa, Bož. Studničkove, Fr. Sušila, Al. Skampe, A. V. Šmilovskega, V. Šolca, VI. Šfastnega, Vacl. Štulca, K. Vinafickega in Jaro-slava Vrchlickega: torej zares najboljših umetnikov, kar jih je dosedaj porodila zemlja češka. Kakor se cvetoči mladini deviški tudi spodobi, opravljena je knjiga elegantno in ukusno. — „Zabavna biblioteka", katero izdaje rodoljubni pater Placidus Mathon, skrbi že od 1. 1870. z veliko srečo za dobro berilo katoliškemu češkemu narodu. Nedavno je ta vse pohvale in priporočila vredna „biblio-teka" prinesla izbrane spise prvega pisatelja moravskega ,,Kukatkaf a", kakor se na kratko imenuje p. Vacslav K osma k, velezaslužni župnik v Tvarožni, po svojem znamenitem spisu ,,Kukatko". Ta mož je glavni zastopnik leposlovja na Moravskem in v narodu jako priljubljen. Po največ piše kratke, jedrnate in jako zanimive pripovedke, in obraze, v katerih nam kaže ljudi in svet tako, kakor so v resnici, kakor govore, mislijo in delajo. Ne bilo bi napačno, ako bi se nekatere njegovih črtic podale tudi našemu narodu, morda v „Večernicah" družbe sv. Mohorja ali pa v kakem preprostemu ljudstvu namenjenem časopisu, ki žalibog le premno-gokrat mažejo ,,gole strani belega papirja*' z jalovimi članki in dopisi. — „Po velke udu losti. Tre obrazu z težk^ch dob. Nakreslil Vaclav Rezniček; v Praze 1884." Te povesti mladega ali jako pridnega in precej nadarjenega pripovednika češkega so izšle v „Lacini knihovni narodni, ser. VIII. seš. 1—14". V prvi povesti, „Pod Golgatou", slika Rezniček duševni in gmotni poraz češkega naroda po belogorski bitvi; v drugi, „Do hrobu', primerja nasledek tega poraza z grobom, v katerega je imela biti položena zdaj zdaj češka moč in sila; v tretji, „Pfi-znakove z mrtvych vstani" kaže nado, katera je napajala Čehe, da po mnogem trpljenji mora priti doba rešitve. Vse osobe se psihološki dobro proučene. j. Kalan: Šah. *3 V „Ljubljanskem Zvonu" smo že omenili (IV. 62) prvi del lepega potopisnega in kulturno-zgodovinskega dela Holečkovega „Cerna Hora v miru". V tem je izšel tudi drugi zvezek. To delo ni zgolj potopis; v njem se posebna pozornost obrača na vse, kar bi dajalo pokrajini in ljudem poseben značaj, in takih značajnih črtic najdemo v ti knjigi obilo. Berilo je jako lepo in ne zabava samo, ampak tudi poučuje. — Da bi rojake svoje opozoril na vse znamenitosti kraljevega gradu v Pragi, in bi od te znamenite in veličastne zgradbe imeli pravi užitek vsi, ki jo obiskujejo, izdal je Edv. Herold v II. delu svojih „Malebnych cest po Praze" tega gradu opis in zgodovino z naslovom: ,,Kralovsky hrad Pražsky". O njem ni bilo do zdaj podano v nobeni knjigi toliko zanimivih opo-menj in dragocenih podrobnostij, kakor ravno v tem spisu. Herold je dolgo študiral o svoji nalogi, mnogo novega je spravil na dan in popravil ter ovrgel mnogo napačnih trditev. —t— Šah je po soglasni sodbi veščakov najbolj duhovita, najbolj zapletena in najglobokeje osnovana, ter zatorej tudi najtežja izmed vseh iger. Glede krasote in globokosti, številnosti in mnogovrstnosti idej, kakor tudi glede znanstvenega obdelovanja in razvitka se ne more šahu primerjati nobena druga igra. Zato mu vsi šaholjubi, pa tudi drugi znanstveni veljaki priznavajo mesto sredi igre in umetnosti. Saj je pa tudi v marsičem podoben lepim umetnestim! Kakor te, razveseljuje i šah človeku srce, bistri mu um in mu je tešilo duševnih bolov, nadomestek za marsikako bridko izgubo, katero mora v življenji pretrpeti. Igrajočega partijo šaha, odvračajo ga zanimljive in duhovite kombinacije za nekaj časa od vsakdanjih skrbij in trudov in ga store, dejal bi zadovoljno-razmatrajočega. Tudi blaži šah človeško stremljenje, kajti ne materijami dobiček, nego plemenitejše veselje o zmagi, pridobljeni po ostroumnem premišljevanji, je šahovcu plačilo. Lepo igrana in srečno zvršena igra napravlja človeku več veselja, nego najlepša knjiga ter slavni nemški pisatelj Jean Paul (Richter) po pravici pravi nekje v svojih spisih: „Zame ni prijetnejše zabave na svetu, nego partija šaha poleg čase črne kave." In srečna rešitev krasno izdelane, težavne šahove naloge ne godi reševalcu nič menj, nego kakeršeti koli estetični užitek, ter mu je dovoljno zamenilo za trud, ki ga je imel ž njo. Izkušnje mnogih stoletij — igra je stara že nad 3300 let — so visoko ceno šaha neovržno dokazale, da so ga vsi omikani narodi vzprejeli v svoje literature. Prvi veleumi vseh izobraženih narodov, n. pr. Napoleon L, Shakespeare, Staunton, Buckle, Leibnitz. Lessing, Turgenev i. t. d. so se posebno ljubeznijo bavili s to duhovito in plemenito igro ter se cesto prištevali najboljšim sodobnim igralcem (Buckle, Staunton, Turgenev). Zatorej odpira z denašnjo številko tudi ,,Ljubljanski Zvon'1 svoje predale šahu, tej izobraženih mož dostojni zabavi! Šah. Ureduje Janko Kalan v Velikih Laščah. ,,Ljubljanskega Zvona" uredništvo nam je blagovolilo prepustiti v vsaki številki svojega lista nekoliko prostora za šah. Da primerno gojimo in slavimo to mikavno in duhovito igro, podajali bodemo vsak mesec vsaj po edno aalogo s popolno rešitvijo in kratko oceno; dalje po edno zanimivo igrano partijo in tu pa tam kak završetek (konec igre); pri-občevali bodemo razne novice o šahu in slavnih šahovcih, književne no-