»Mrači se. Vrni se domov,« je dejal Erazem Agati. Deklica je zaprosila:
> Ali ti nisem prav nič v pomoč?«
> Moški najbolje vedo, kako je streči moškim,« je menil mladenič trpko. »Zboli,«  je odvrnila deklica,  »boš videl, kako ti bom streg-la jaz.«
»Daj mir,« se je vznevoljil. Čez trenotje je ponovil trpko:
»Snežiti je začelo. Pot boš zgrešila. Doma te pogrešajo in skrbe.« »Doma menijo, da sem pri teti,«  je odvrnila deklica. Trpko je molčal mladenič. Tedaj je deklica tiho zaihtela. »Snedčeva,« je vedel bogovec in strmel iz vzglavij. Tam je bila miza. Erazmov meč je ležal počez ob sveči. Erazem je sedel za knjigo. Onstran mize je stala deklica in iskala negotovo z očmi in prosila z nemimi, drhtečimi ustnicami. »Norski mladec,«  je  občutil  bogovec in zahropel glasno.  Deklica se je ozrla po njem in vzkliknila, ko je videla njegove odprte oči.
»Erazem, glej! Gospod živi.« Gibko je bila ob bolniku, podprla ga z levico okrog ramen in iskala s pijačo v desnici za njegovimi ustnami. Pil je željno. Nato je počival in govoril z očmi: »Snedčeva   si.   Očeta   in   mater   boš   zapustila, da pojdeš za ljubljenim. Ali veš, kam? Veš. Moraš tako. Nisi grda. Dobra si. Tvoja žrtev je večja od tvoje sreče. Dobra si. Tvoja roka je topla in voljna. Strezi še, strezi!« »Agata?« je šepetnil.
»Sem, gospod,« je odvrnila. »Rada strežem. Ali smem?«
On je prikimal in iskal z očmi za Erazmom, ki je stal za deklico. »Zakaj te podi od sebe? Ali te ne mara?« je vprašal slabotno.
»Gospod  —,«   se   je   oglasil   Erazem   za opravičbo. Bogovec je zmajal z glavo. »Pisano je . . . Očeta in mater . . .« Erazem je povesil oči. »Ali ti je prigrustna?« je zrastel bogovcu glas. Erazem se je kakor prebudil. »Kaj pa misliš, gospod?« »Daj  ji roko,«   se  je  skušal  nasmehniti bogovec.   A   njegovo   upadlo   lice   se   je strahotno razvleklo. Nova slabost mu je za trenotje zameglila  oči. Agata mu je stregla z novim krepčilom. Ko si je spet
DRAGO VIDMAR:  SEJAVEC.
opomogel, je odstopila in čakala. Neizgo-vorjene besede so lebdele na njegovih ustnah.
Oči so plaho iskale:  »Nichts Lieberes . . . A kaj je reklo v sanjah? Da ne ljubimo? Saj ni lagalo! Ne ljubimo. Do konca ne ljubimo,   do   zadnjega   ne . . .   O   Martin, bogovec norski iz mesa! Zakaj si oznanil tretjega in tretjo ob dveh!« Polagoma se je jasnilo v bogovcu. Oči so mu  šle  za  mladima,  ki  sta  pričakujoče stala ob njem. Bilo mu je v čudno slo, gledati ju, kako sta mlada, trpka v njiju neprebujeni slasti, in moral je verjeti. »Ta dva sta . . . Kakor je pisano, bosta. Ena duša, eno telo do zadnjega . . .« Dvignil  je  desnico  kakor  za  povelje  in rekel trpko, presekano: »Eno ... do zadnjega . . .« Deklica   mu  je  pokrila   roko   s  poljubi. Verjela je,  da je blagoslovil. V njenem hvaležnem  milovanju  se  je  onesvestil v spanec brez sanj . . .
Takrat je planila deklica in ovila roke Erazmu ob vrat in gorela. »Tvoja žena sem. Pa me še podi, če me smeš. Podi me! Glej, takoj pojdem. Po poročno krilo in po prstan. Potem se vrnem in ostanem.«
* Ostaneš,« se je razvnel mladenič v njenih poljubih in solzah. V njenem ognju je splahnela bridkost njegovih duhovin. Vzbudila se je mladost njegovega moštva, 229 trudoma, trpko. Ni se še poznal.