Gledališče v naših vrtcih - prvi obisk Igralcu, ki se /e posvetil delu za mladino, pride na misel, kako kulturne dobrine čimbolj približati Ijudem, kako bi bilo, če bi gledališče stopilo s svojih deska prav v šolo, v vrtec, med otroke, v njihovo poznano In domače okolje. Seveda takoj nastane veliko vprašanje. V otroških igral-nicah in učnih sobah gledali-šče ne more ustvariti tistega skrivnostnega čudeža, ko se v dvorani luči pogasnejo, na-stane tišina in zavesa počasi, počasi razkrije nov, neznani, izmišljeni svet. In če se vendarle odločiš, in mi trije smo se odločili, da po-skušamo nekaj na novo, po-tem je treba to najbrž druga-če, mimo ustaljenega in preiz-kušenega, čeprav bi bilo to mogoče dosti lažje, hkrati pa najbrž ne preveč zanimivo za nas ustvarjalce in tudi ne za otroke. Nadomestiti je treba torej tiste trepetajoče trenut-ke pričakovanja in čudenja, ki jih lahko pričara odrski meha-nizem, z nečim drugim, z ne-ko drugo, novo kvaliteto. Kako? Ne tako lahko, pa smo ven-darle prišli na misel: po-glejmo kako živi, s kakšnimi vprašanji se ukvarja otrok, ki vstopa v življenje, kaj pri tem doživlja, pa seveda tudi na kakšen način mu vsi skupaj, predvsem pa seveda najbolj poklicani in usposobljeni - pe-dagoški delavci - pri tem po-magajo. Odločili smo se, da začnemo iskati gradivo v naših vrtcih in za vrtce tudi napraviti iz tega predstavo. In tako smo igralci Mladin-skega gledališča iz Ljubljane Alja Tkačeva, Jože Mraz in Silvo Božič samoiniciativno začeli prebirati strokovne knjige za pedagoške delavce v WZ, z velikim razumeva-njem vzgoiiteljic WZ »Stari Vodmat« in WZ »Ana Zi-herl«, hodili na hospitacijo k uram usmerjenih zaposlitev. Iz tako nabranih izkušenj in vtisov smo s pomočjo drama-turga Dominika Smoleta na-pisali tekstovno ogrodje, ki po vsebini zajema nekatera značilna področja vzgoje otrok v predšolski dobi. Da bi predstava bila tudi po gledali-ški in oblikovni plati čimbolj prilagojena na prostore v vrtcih in bila s tem bolj gib-ljiva, prostorsko nezahtevna, smo prosili WZ »Vevče« enota »Polje« na Rjavi cesti, če bi lahko študij potekal v njihovih prostorih. Z veliko prijaznostjo so nam to omogo-čili, in tako je v času od de-cembra 1977, ko se je rodila prva ideja, do 5. maja 1978 na-stala predstava, ki jo za zdaj še delovno imenujemo kar »Prvi obisk v vrtcu«. Ta predstava seveda ni takšna, da bi ponavljala ali ka-ko drugače hotela prevzema-ti, posnemati vzgojne po-stopke strokovno bolje od nas usposobljenih vzgojiteljev v na-ših vrtcih. Naslanja pa se na-nje in na njihovo delo, seveda na sproščen, zabaven in nev-siljiv način. Pristaviti je treba še to. Poleg želje, približati gledališče otroku, stopiti k njemu v njegovo okolje, s te-matiko, ki mu je blizu, ki ga vsak dan zaposluje in jo zato tudi najbolj razume, pričarati na otroške obraze smeh ob njihovih lastnih težavah in vprašanjih, ki so včasih še ka-ko huda in pretežka za šibka ramena, nas je vodilo še nekaj. Vemo, da v tej dobi otrok sprejme vase mogoče največ pomembnih informacij, ki so dostikrat odločilne in ki uso-dno vplivaio na njegov nadalj-nji razvoj. Ce bo takšno začeto delo, ki smo se ga lotili, po-stalo stalna oblika, si bomo mogoče vzgojili ljudi, ki bodo tudi kasneje radi zahajali v gledališče in posegli še tudi po drugih kulturnih dobri-nah. Zakaj prav mi trije^ Nekdo pač mora in zato: »Gledališče v naših vrtcih«, kar je spet samo delovni naslov. Alja Tkačeva Jože Mraz Silvo Božič Dominik Smole