116240
Modropikiasti slepič (anguis fragilis L. var. incerta Kryn). Nas navadni slepič je v barvi in risbi jako nestalen. Različki, ki so jih znanstveniki doslej opisali, so spojeni ined seboj po mnogoštevilnih prehodih, pa tudi nimajo posebne vrednosti, kajti dognano je, da izpremeni lahko isti slepič v primeroma kratkem času svojo barvo popolnoma. Le en različek — namreč zgoraj omenjeni — se odlikuje po jako značilnih svojstvih. VVerner (Rept. u. Amph. Osterreich-Ungarns, 1897, pag. 25) ga smatra za edinega, ki zasluži ime posebne varietete. Ker je modropikčasti slepič ugotovljen tudi za Kranjsko, ga hočem po edinem eksemplaru, ki je bil doslej v naših krajih ujet, na kratko opisati.
V telesnem ustroju se razlikuje var. incerta od navadnega slepiča edino po glavi. Dočim prehaja glava pri tipičnem slepiču brez presledka v truplo, je na našem eksemplaru v okrožju senc napihnjena, tako da močno spominja na kačjo glavo z dobro razvitim vratom. Vrhu tega je ušesna odprtina jasno vidna. [Na podlagi navedenega znaka je povzdignil Fitzinger (Syst. reptil. I., 1842, pag. 23) ta različek celo v poseben rod Otophis z vrsto Eryx Fitz.]. Dr. G v. Sajovic mi je povedal, da tako izraženega vratu ni videl še pri nobenem slepiču, čeprav jih je imel pri svojih herpetoloških raziskavanjih nad sto v rokah.
Zanimiva je barva varietete. Temeljna barva hrbta je enakomerno svetlorjava. Zgornja stran telesa je spredaj precej gosto posuta z večjimi in manjšimi, lepo višnjevo - modrimi pegami, ki se proti koncu telesa polagoma izgubljajo.
Po Schreiber-jevem mnenju (Herpet. europ. 1912, pag. 527) nastanejo modre pege na slepiču, posebno če so intenzivno barvane, često vsled odrgnjenja povrhnice. Za naš eksemplar to ne velja, ker je njegova hrbtna stran nepoškodovana. VVerner pa navaja v novem Rrehmu (Brehins Tierleben V. Bd, pag. 116), da se pojavlja modropikčasta risba na zelo starih samcih. Da je starost vsaj eden izmed vzrokov za pojav
ikfs
modrih pik, je prav lahko umevno, vsaj je n. pr. znano, da nekatere stare ptice v ujetništvu abnormno premene barvo svoje obleke (geraio-chroismus). Iz geografične razširjenosti te varietete (vzhodna Evropa) hi lahko sklepali, da imajo klimalične razmere na postanek takih pisanih eksemplarov tudi poseben vpliv. Zanesljiv odgovor na vprašanje o odvisnosti imenovane risbe od raznih činiteljev hi mogel dati seveda le eksperiment na živalih.
Posedaj je hila najdena v ar. incerta v južni Rusiji, v Kavkazu, na Ogrskem (Erdeljsko) ter v Dunajski okolici, kjer ni bas redka in nastopa na samcih v večji meri kakor na samicah (Weruer, Rep t. und Amph. Oe.-Ung., 1. c.). Prvi in doslej edini eksemplar na Kranjskem sem našel v sklepu Kamniške Bistrice ((500 m) blizu lovske hiše kneza Windischgraetza lia travnatem produ potoka, ki teče iz Proseškega jarka v Bistrico (26. maja 1913). Hrani ga herpetološka zbirka deželnega muzeja v Ljubljani. Žival je lepo razvit samec dolg 41 "8 cm, dolžina repa znaša 14'3 cm. Najdišče na Kranjskem je zavoljo tega posebno zanimivo, ker je med dosiluual znanimi najzapadnejše. Kolikor sem mogel razvi-deti iz literature, je to tudi prvo najdišče v južnih deželah naše monarhije.
Albin Seliikar.
lWlmi miti« iz .Carniole" lfllli, /.v. 1. — Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani.