212 Milka P. : Prve dni v šoli. Prve dni v šoli. (Priobčila Milka P.). Nastopila sem prvič kot učiteljica v zavodu L. — Malo ' nezaupnosti do učencev, — nekaj domomotožja sem prinesla s sabo... ko sem vstopila prvič čez šolski prag ! — Za- jedno sem pa imela v duši isto tiho hrepenenje, ki tako toži po svobodi ! — Xe morem za to ! — »In nič druzega nisi imela na srcu, nego hrepenenje po domu, — po svobodi, in pa ono nezaupnost do gojencev, ko si prvič na- stopila kot učiteljica?... Bore učiteljica to! —« Ne bom se izgovarjala, da bi nosila v srcu Bog vedi kake težnje po šoli, po pouku i t. d. Ne z radostjo — s strahom in bo- jaznijo sem nastopila novi stan ! — Vstopila sem v šolo ! Oko se mi je srečalo z očmi mojih učencev... Zazrla sem pred sabo ljubeznive, prijazne in domače obrazce ! — In radovedno so upirali vame oči, kot bi nemo popra- ševali, kaj bode pač danes ! — V šoli je bil molk — gluha tišina. Meni ni dalo govoriti, — nisem bila zmožna ni ene besede... »Sedite« — rečem naposled. A oči, .. njih oči so bile vprte vedno v me ! Milka P. : Prve dni v šoli. 213 Ta hip se mi je v duši uprizorila slika, — najlepša moje mla- dosti ! — Tako nekako sem zrla i jaz prvič v življenju učitelja oko. .. O lepi... o srečni spomini! Osrčila sem se,... minola me je nezaupnost in nisem čutila več domotožja v duši... Sklenili smo roke in molili. Učenci, vajeni mnogo moliti, ... so molili krepko in glasno. — — ]\Ieni se je pa zdela tačas molitev prekratka za tolikšen začetek. »Sedite« —, rečem — ko smo dokončali. Ta hip mi je spreletel dušo sladek čut, — vzbudila se mi je zavest — in oživel ponos, da sem učiteljica... Beseda je dala besedo, vprašanje mikaven odgovor. — »Kako ti je ime?« vprašam učenca, ki je sedel v prvi klopi meni najbliže. »Levstik Franc« — odgovori mi ponosno, kakor bi bil v svesti, da nosi tako, imenitno ime. Smehljaj mi je spreletel ustnice, morala sem misliti na neh- rečno resne stvari, da se nisem glasno nasmejala mlademu junaku... Obrnila sem se k drugemu, ki je plaho in boječe upiral v me oči. — V njih je bila razlita neka milota, rekla bi skoraj pobožnost, — ki ni lastna svačemu očesu. »No dečko — povej, kako ti je ime?» Učenec me je pogledal še mileje in krog njegovih usten se je razlival nasmehljaj... A po- vedal mi ni besede. .. »Vstani dečko, stoj ravno in povej!« — Vstal je — a ni se osrčil toliko, da bi mi povedal ime... Tedaj grem k njemu, primem ga za roko ter ga pogledam v lepe, črne oči — Dečko, kako naj te pa kličem v šoli, če ne vem, kako ti je ime? — »Janezek« — Dobro! To si že zapomnim! Janezek, ali ne veš, kako se pišejo tvcj oče ? — Deček je prikimal! »No pa povej, da ¦ bodemo vsi vedeli!« »Jenko« — odgovori še dosti osrčen. — Se isti dan smo se seznamih — poznala sem učence po imenu... In med temi ni manjkalo historičnovažnih imen glede na naše slovstvo... Ostavili so učenci šolo i ja* sem ostala sama. In tedaj so se mi iz nova oglašala imena v polnih zvokih, kakor so jih učenci preje imenovali sami... V duhu sem zrla pred sabo nejasno bodočnost. — Podobe so se mi ustvarjale in izginjale... Zrla sem pred sabo učence — do rasle mladeniče, — neupogljivo krepke volje... značajne in odločne... •214 A tedaj je hipno stala med njimi usoda, ter paznim očesom motrila moje varovance... Zdrhtela sem... Videla sem, da jim je vzela knjige iz rok, ter posilila vanje težko orodje... In razšli so se tožno, in brez slovesa! — Vzdihnila sem: »Narod moj — zakaj si tako ubog? —«