289
Životopisne črtice.
Dr. Jožef Muršec.
V nedeljo 5. dne septembra je obhajal v cerkvi sv. Bolfanka pri Biši in Trnovci, v kateri je bil 1. sušca 1807. leta krščen, in v kateri je 1. avgusta leta 1830. pel prvo sv. mašo, svojo sekundico eden tiajblaženejših slovenskih duhovnikov, in eden najzasluženejših slovenskih rodoljubov: dr. J o ž e f M u r š e c.
Sina kmetiških poštenih starišev je, kov je uže bil za šolo, k sebi vzel njegov ujec, dekan Salumun pri sv. Lenartu v Slovenskih Goricah; dal ga v elementarnih predmetih podučiti, in ko je pokazal bister um, ga spravi v latinske šole v Maribor. Tukaj je izvršil izvrstno gimnazijske študije, po katerih je šel na vseučilišče v Gradec, in je svojemu sošolcu dr. Antonu Murk u pomagal izdelovati slovenski slovar. Za slovenstvo vneti mladeneč je ljubezen to vnemal tudi pri druzih slovenskih dijacih, in slišali smo iz ust slavnega rodoljuba dr. Štefana Kočevarja in neumrlega pesnika „Djulabij", da je Muršec bil prvi, ki je v srcih teh blagih narodnjakov užgal ogenj navdušenja za povzdigo slovenske literature.
Stopivši v graško duhovsko semenišče je med slovenskimi bogoslovci Muršec na to deloval, da so se marljivo učili materinskega jezika. Po dovršenih bogo-slovskih študijah je  prišel   za kaplana k sv. Antonu v
Slovenskih Goricah, kjer je hvalevredno skrbel za šolo in sadjerejo. Od ondot prestavljen za kaplana k sv. Miklavža v Ljutomerskih Goricah, je z enakim trudom delal v vinogradu Gospodovem in na narodnem polji, nabiral narodne pesmi za svojega prijatelja Stanka Vraza in širil med prostim ljudstvom narodno svest. Njegovi višji so koj ocenili Muršečevo sposobnost in marljivost in ga postavili za kaplana, potem vikarja v staroslavnem Ptujskem mestu. Tukaj je bil ljubimec faranov, slovel kot izvrsten pridigar, in ljubeznjiv učitelj malih, iz Ptuja je napajal svoje duhovske tovariše na deželi z ljubeznijo do slovenstva , in jih nagovarjal , da so za prosto ljudstvo oskrbovali slovenske knjige; rajnki Blaznik je nam sam rekel, da je Muršec pri njem naroč 1 14.000 iztisov slovenskih knjig, katere je potem velikokrat pod ceno prodajal, tudi mnogokrat zastonj razdelil med ljudstvo Ptujske okolice in Slovenskih Goric.
Leta 1838. izbere si Muršec a vitez Friedau v Gradcu za odgojitelja svojih otrćk, in tako je prišel v Gradec. Ko so Friedau-ovi otroci odrastli, stopi Muršec kot javni učitelj na graško višo realko, kjer je učil verozakon in slovenki jezik. 1848. L je nemški pisal v časniku „Grazer Zeitg." imenitne članke o Slovencih in njih narodnih pravicah, ki so vzbudili marsikaterega in dali pogum plašljivim.
V istem času je napravil rigorozum iz modro3lov-nih predmetov, in bil promoviran v doktorja m o-droslovja. Kar je Muršec storil takrat za vzbujo narodnega duha ne samo med Slovenci v Gradci živečimi, nego tudi po deželi, je dobro znano vsem njegovim vrstnikom.
Slovenskemu društvu „Slovenija" v Gradci bil je dr. Muršec duša, ubogim slovenskim dijakom podpornik, tako, da je uže rajni slavni K rem p 1 o Mur-šecu izrekel istinite besede: „Muršec je konsul Slovencev v Gradci".
Leta 1850. ga je minister grof Thun odločil za gimnazijskega inšpektorja na Hrvatskem, Slavonskem in vojaški granici; obiskaval je gimnazije teh dežel, in vodil maturne skušnje, al ker je potem hudo zbolel, ni mogel sprejeti te častne službe. Ostal je 28 let kot učitelj na realki v Gradci, potem stopil v pokoj in zdaj večidel živi v Gradci kot dušni voditelj mnozih pobožnih familij in kot dobročinitelj ubozih.
Razven obilnih člankov, katere je objavil v „Novicah" in drugih slovenskih časnikih, spisal je „obred-nico" (liturgiko) v slovenskem jeziku in slovensko slovnico. Deset let je bil tudi prelagatelj štajarskega deželnega zakonika. V nemškem jeziku je prinesel časopis „Kath. Wahrheitsfreund" več člankov moraličnega obsega iz Muršecevega peresa.
Mnogo dobrega je preblagi mož storil za svojo rojstno faro; kupil je njivo, da se je napravila sadna drevesnica; denarno pomagal je pri stavljenji novega farovža in pri restavraciji farne cerkve.
On je ustanovnik „Matice slovenske" in „Matice hrvatske" pa družbe sv. Mohorja; društvu duhovnikov la-vantinske škofije je daroval 1000 gld. Njegovo pošteno ime povsod beremo, kjer so darovniki zapisani, ki pomagajo revnim ali oškodovanim svojim slovenskim rojakom. Gospod škof lavantinski, spoznavši in ocenivši Muršeceve velike zasluge, so ga zategadel imenovali konzistorijalnega svetovalca.
Naj te kratke črtice oznanijo narodu slovenskemu blago delovanje njegovega zvestega sina; mi pa visoko-spoštovanemu starčeku kličemo: „još na mnogaja leta!"
Davorin Trstenjak.