OB OBČNEM ZBORU SINDIKALNE PODRUŽNICE ŽELEZARNE RAVNE: ZA MILIJARDO DINARJEV KRITIKE IN POBUD Občni zbor sindikalne podružnice ravenskih železar-jev je bil delovni dogovor predstavnikov kolektiva, ki so si v odkritosrčnem pogovoru prizadevali oceniti tako uspehe kot tudi probleme, s katerimi so se srečali v minulem obdobju. Uspehov je bilo precej, kar pa zadeva probleme, se je razprava na občnem zboru vedno znova vračala na vprašanje, kje so globlji vzroki, da je med 12. in 16. marcem prišlo v dveh obratih ravenske Železarne do prekinitve dela. SAMOUPRAVLJANJE NI LE FORMA Neposreden povod za prekinitev dela v obeh obratih ravenske Železarne je bilo neza- dovoljstvo proizvajalcev zaradi nizkih osebnih dohodkov. Vendar pa je bil to samo povod, ne pa tudi globlji vzrok. Po mnenju večine delegatov na občnem zboru sindikalne podružnice v Železarni pa je treba te globlje vzroke iskati že v prejšnjih letih in predvsem v slabo razvitem samoupravljanju, nerazmejenih pristojnostih ekonomskih enot, v tem, da samoupravljanje v delovnih enotah ni bilo zasnovano na materialni osnovi in da je bilo zavoljo tega tudi predvsem deklarativno samoupravljanje z vsemi svojimi posledicami. Kakšno je bilo to samoupravljanje proizvajalcev v ravenski železarni? Sprva so osnovali veliko število delovnih enot. Vendar pa so že v minulem letu začeli ugotavljati, da je ta sistem samoupravljanja preveč razdrobljen in kar je še najvažnejše, da se kljub samoupravnim organom v posameznih enotah uveljavlja samovolja posameznikov. Tako so si obra-tovodje in delovodje prilaščali pristojnosti pri urejanju kadrovskih problemov, pri delitvi dela ustvarjenega dohodka v teh enotah, pri nagrajevanju ... Zavoljo tega so se lani tudi odločili, da naj bi delovne enote zasnovali skladneje s tehnološkim procesom, da naj bi bile to tudi močnejše delovne enote z bolj razvitim samoupravljanjem. In tako so lani v ravenski Železarni res osnovali 5 delovnih enot in zanje izvolili samoupravne organe. S tem so v neposredne oblike upravljanja vključili približno 500 članov kolektiva, ali kar 17 % zaposlenih. (Nadaljevanje na 2. strani) Delavec stane milij on... Čeprav smo napisali ie obilo priporočil, sprejeli obilo planov, se prekomerno zaposlovanje delavcev nadaljuje. Presegli smo planska predvidevanja, kar vse pomeni nov pritisk na potrošnjo. Težave so toliko večje, ker gre v pretežni večini za nekvalificirane delavce, kar kaže na ekstenzivni razvoj gospodarstva. Takšen razvoj je pogojen seveda z investicijami, ki presegajo planirane meje, pogojen je s kratko računico delovnik organizacij, ki menijo, da se jim bolj splača zaposlovati nove, nekvalificirane delavce, kot pa modernizirati proizvodnjo. Bolj so nagnjene k povečanju, k razširitvi, kot pa k modernizaciji. na sidriSCu fotol.Milan Šparovec KOMUNISTI OBČINE LJUBLJANA-SISKA O NOVIH POGOJIH GOSPODARJENJA Razreševanje notranjih protislovij Komunisti delovnih organizacij občine Ljubljana-Siška so se na posvetovanju političnega aktiva pogovorili o problemih, ki se porajajo ob prehodu na intenzivnejše gospodarjenje in hkrati izoblikovali stališča do nekaterih negativnih pojavov v delovnih organizacijah. Ob tej priložnosti je skupina komunistov izdelala obsežno analizo in v njej opozorila na vrsto negativnih teženj in hotenj posameznih delovnih organizacij v šišenski občini, bodisi na področju nagrajevanja, investicijske politike, vključevanja v mednarodno menjavo. OSEBNI DOHODKI VEČJI OD PRODUKTIVNOSTI Za obdobje zadnjih dveh let je za delovne organizacije v Šiški značilno, da so osebni dohodki zaposlenih hitreje naraščali kot pa produktivnost, saj so se lani v primerjavi z letom 1963 povečali 34,2 %, celotni dohodek za 27,3 odstotka in število zaposlenih za 6 %. Ob tem ko so osebni dohodki zaposlenih v občini povprečno zelo porasli, so se v nekaterih delovnih organizacijah pojavila tudi hotenja po povečanju razponov med najnižjimi in najvišjimi osebnimi dohodki. To bi bila seveda upravičena zahteva, če bi bila pogojena tudi na izoblikovanih merilih nagrajevanja. Prav v podjetjih šišenske občine pa moremo za veliko večino delovnih organizacij ugotoviti, da ne le strokovnjaki, marveč tudi celotno administrativno tehnično osebje ni nagrajevano po delu, pa se njihovi osebni dohodki krojijo po tarif- (Nadaljevanje na 4. strani) Vsa ta prekomerna povečanja nujno vplivajo na padec standarda zaposlenih, ker se povečuje zlasti nekvalificirani sestav delavcev, z njimi rešujejo vodstva podjetij slabo organizacijo, podpirajo komodnost organizatorjev proizvodnje. Večini teh delavcev tudi z dohodki, zlasti pa možnostjo primerne namestitve, prehrane in sredstev za življenje nudimo z zaposlitvijo kaj slabo uslugo. Poleg tega pa se nikoli dovolj resno ne vprašujemo, koliko posamezen delavec stane? Najmanjši, najčistejši račun, ki pa ni realen, bi pokazal, da ta delavec stane podjetje 600.000 dinarjev. Tu smo vračunali najmanjši osebni dohodek, ki naj 6i bil nekaj nad 30.000 dinarjev mesečno in družbene dajatve, ki se sučejo blizu 80 "/o njegovih netto dohodkov. Nismo pa računali njegovih delovnih orodij, prostora v tovarni, dela administracije z njim, nismo računali njegovega pritiska na komunalne dejavnosti, na družbeni standard, nismo računali na njegovo stanovanje, bolezen, kasnejše pokojnine in še marsikatero podrobnost, ki jo je težko izračunati, a vseeno stane podjetje in družbo precej denarja. Najbrž ne bi bili daleč od resnice, če zapišemo, da stane vsak delavec milijon dinarjev. Kolikor manj delavcev, toliko prihranjenih čistih milijonov. Res je, da čisto vsa podjetja ne morejo delati brez novih delavcev, toda večina ima še notranje rezerve, notranje viške, ki jih ne odpravlja. Veliko podjetij prevelikodušno, brez računice, brez premisleka in pametne ekonomske orientacije zaposluje vedno večje število delavcev. Lani smo nanovo zaposlili blizu 30.000 novih delavcev. Bi lahko iz tega podatka zaključili, da nas je to stalo 30 milijard? Vsekakor bi jih prihranili, če bi vse delo opravili z istim številom zaposlenih. To seveda ne velja za vsako podjetje posebej, lahko pa bi bilo uresničljivo na področju vse republike. Poleg materialnega pa nastaja ob tem še nov problem. Spričo slabega izvoza in zato težav z reprodukcijskim materialom bodo nekatera podjetja nujno morala zmanjševati obseg proizvodnje. To bo kot posledica seveda pomenilo, da bo treba ukiniti nekatera delovna mesta. Nujno bgdo na razpolago novi delavci. Zato bi kazalo v vseh podjetjih, kjer to ni posebej povezano z izjemnim značajem dela, ki zahteva posebne delavce, razmisliti o tem. da ne bi zaposlovali novih, nekvalificiranih delavcev, medtem ko nam bo drugje nastajal višek zaposlenih. To zahtevajo skupni interesi, to tiam narekuje tudi naša delavska solidarnost. JE VZROK ZA ADMINISTRATIVNO OMEJEVANJE SAMOUPRAVNIH PRAVIC V SOCIALNEM ZAVAROVANJU Nezaupanje v samoupravljanje? llllllilluli V sklopu mer za stabilizacijo gospodarstva je bilo sprejetih že nekaj restriktivnih ukrepov. Omejena je investicijska potrošnja, prav tako je omejena proračunska potrošnja s tem, da je treba obvezno odvajati S9/# sredstev banki kot posebno rezervo. Glede sredstev socialnega zavarovanja, ki bi zaradi svojega obsega lahko vplivala na planske proporce in izvajanje mer kreditne politike, pa je ZIS predložil zakon, ki administrativno posega v financiranje in potrošnjo razpoložljivih sredstev. Predlog zakona predvideva v bistvu dvoje: [imitiranje, to je določitev najvišje mere stopnje prispevka za socialno zavarovanje in mobilizacijo razpoložljivih sredstev skladov in rezerv do konca leta 1965. Eiffli IIIIIIIIIIMIIlillilillifflilMIllMiiilliiiiiiiiM Komaj so v Zvezni skupščini sprejeli novi zakon o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja, ki razširja samoupravne pravice skupnosti zavarovancev, so dobili v razpravo ukrep, ki te pravice administrativno omejuje. Novi zakon, ki bo začel veljati prvega julija 1965, prepušča namreč določanje stopnje prispevkov skupščinam skupnosti socialnega zavarovanja. Tako bi stopnjo prispevkov za kratkoročna zavarovanja določale komunalne skupnosti zavarovancev v soglasju z občinskimi skupščinami, medtem ko bi stopnjo za dolgoročna zavarovanja določila republiška skupščina zavarovancev v soglasju z republiško skupščino. Izjemno je v novem sistemu predvidena intervencija federacije, da določi najvišjo mejo za vse stopnje osnovnih prispevkov skupaj, republika pa za stopnjo prispevka za zdravstveno zavarovanje. Vendar naj bi se tega ukrepa tako federacija kot republika poslužili le, če je to potrebno zaradi splošnih koristi, zaradi zagotovitve osnovnih materialnih odnosov oziroma za izpolnitev ciljev, ki jih postavljajo družbeni načrti. Taka intervencija bi bi- la potrebna takrat, če samoupravni organi skupnosti in organi, ki dajejo soglasje, ne bi upoštevali ekonomskega stanja delovnih organizacij in smernic našega družbeno ekonomskega razvoja. S predlaganim zakonom o najvišji meji prispevkov in o uporabi sredstev skladov socialnega zavarovanja v letu 1965 se federacija poslužuje tega iz- jemnega pooblastila. V predlogu zakona določa, da smejo za obdobje od 1. julija do 31. decembra 1965 znašati stopnje osnovnih prispevkov za vse sklade socialnega zavarovanja (zdravstveni, pokojninski, invalidski in sklad za otroške dodatke) skupno največ 22,5% od bruto osebnih dohodkov (Doslej smo imeli v Sloveniji stopnjo osnovnih prispevkov 24 %, od tega 0,5 % za zaposlovanje, druge republike pa so imele stopnjo 24,5 %.) Po mnenju predlagateljev zakona bo tudi tako znižanje skupne stopnje vseh osnovnih prispevkov zagotovilo (vsled drugačne tehnike obračunavanja in vsled zvišanja nominalnih osebnih dohodkov) planirano količino sredstev, potrebnih za izpolnjevanje obveznosti skladov v letu 1965. Predlagatelji zakona sicer dopuščajo, da bi vsled limitirane najvišje skupne stopnje posamezne skupnosti v svojih skladih ne zbrale dovolj sredstev za kritje obveznosti, ki jih nalaga novi zakon o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja-Zato je v predlogu tega najnovejšega zakona določilo, da morajo skupnosti v takem primeru najeti v banki poseben kredit, vendar pa je rok vračila do konca leta 1966. Razumljivo je, da pri splošnih ukrepih za stabilizacijo gospodarstva določeni restrikcij-ski ukrepi zadenejo tudi socialno zavarovanje. Seveda le začasno, kajti za razvoj zdravstva, zdravstvene zaščite, za pokojninsko in invalidsko zavarova- (Nadaljevanje na 2. strani) 7 dni v sindikatih JE VZROK ZA ADMINISTRATIVNO OMEJEVANJE SAMOUPRAVNIH PRAVIC V SOCIALNEM ZAVAROVANJU NEZAUPANJE V SAMOUPRAVLJANJE? SODOBNA GRAFIKA FOTO: MILAN ŠPAROVEC (Nadaljevanje s L strani) nje bodo v bodoče potrebna še večja sredstva, kot doslej. Vendar pa je limitiranje stopnje le na videz racionalen ukrep, kajti v sebi ima toliko negativnega, da se upravičeno sprašujemo, če je smotern in če ne bo povzročil velike škode za pravkar razvijajoče se samoupravljanje in za novi sistem financiranja z različnimi, diferenciranimi stopnjami prispevkov. Določila novega zakona o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja so plod dosedanjih pozitivnih izkušenj, ki jih je dala decentralizacija samoupravljanja v skladih. Zato novi zakon ni le formalno in terminološko prilagojen načelom ustave, temveč uvaja vsebinske spremembe z rešitvami, ki obetajo nadaljnjo utrditev samoupravljanja. S tem bi dobile skupnosti zavarovancev nov pomen, nove pravice in dolžnosti ter večjo odgovornost. Več kot dve leti smo se pripravljali na to in nabrali smo si precej izkušenj. Samoupravljanje je dalo že vrsto dobrih in ekonomsko uspešnih rezultatov. Sedaj pa namesto, da bi mobilizirali pozitivne tendence v samoupravnih organih, da bi prevzemali večjo odgovornost za gospodarjenje, namesto da bi s pomočjo družbeno političnih sil poskušali sami obvladati razmere, se poslužujemo ukre- pa, kot da bi imeli en sam centraliziran sklad socialnega zavarovanja za vso federacijo. Ukrep bi bil razumljiv, če bi bila splošna težnja po dviganju stopenj v skupnostih socialnega zavarovanja. Toda dejstvo je prav obratno. V komu-mi ekonomskimi težavami do nalnih kot republiških skupnostih je prišla v zvezi s splošni-izraza težnja po realnem planiranju in trošenju sredstev. To so pokazali tudi številni predlogi in sklepi o znižanju stopenj prispevkov na osnovi prepričljivih argumentov in dejstev. Ponekod so predvidevali znižanje skupne stopnje celo do 22 %. Prav tako so tudi že znižali stopnje dodatnega prispevka. Administrativni ukrep, ki določa enotno najvišjo stopnjo za federacijo, je torej nezaupnica samoupravljanju, čeprav za to ni argumentov. Tak poseg pa tudi naravnost ponuja pasivnost samoupravljavcem. Razen tega bo lahko povzročil gospodarsko manj razvitim skupnostim velike težave, saj pri tej stopnji ne bodo ustvarjale dovolj sredstev za kritje potreb in obveznosti. Tako se bo dodatni prispevek, ki smo mu komaj utrli pot stimulacije za dobro gospodarjenje, zopet spremenil v fiskalni instrument za zbiranje manjkajočih sredstev. V razvitejših področjih oziroma komunalnih skupnostih, kjer P ribližno leto dni je do- « OB OBČNEM ZBORU SINDIKALNE PODRUŽNICE ŽELEZARNE RAVNE: volj dolga doba, da lah- 5 I ko povzamemo tudi že prve izkušnje, kakšne ” oblike skrajšanega delovnega — tedna uvajajo v delovnih ko- S lektivifi. Tako so se ponekod § odločili za skrajšani delovni S dan, drugje so spet s prehodom na četrto izmeno uredili pro- ® ste dneve za delavce v nepo- > sredni proizvodnji. Tako prvi, kot drugi pa so v manjšini. Za iieliko večino delovnih organi-zacij.velja, da sp se odločile za tri proste sobote. Zakraj prav proste sobote? ~ Ekonomski izračuni ne govore S ravno v prid tej obliki. Pač zato, ker namesto da bi se s — prehodom na 42-urni delovni .« teden zmanjševal fond razpo- g ložljivega delovnega časa, ga | še povečujemo. Ali z drugimi besedami povedano: namesto da bi delavcem skrajševali delovni čas, obratovalni čas strojev pa podaljševali, smo dosegli prav nasprotno: med- ZA MILIJARDO DINARJEV KRITIKE IN POBUD rt KJ Dvomljiv ukrep tem ko so prej stroji obratovali šest dni v tednu, obratujejo zdaj le še pet. V številnih delovnih kolektivih utemeljujejo uvedbo treh prostih sobot s tem, da so to zahtevale zaposlene ženske. In res je tudi to, da so v marsikaterem delovnem kolektivu tudi sindikati podprli to zahtevo žensk. Potemtakem je bil ukrep za skrajševanje delovnega časa v teh delovnih organizacijah predvsem socialen ukrep, ne pa tudi ukrep za povečevanje produktivnosti dela, ukrep za večjo intenzifikacijo gospodarjenja. Lahko pa bi rekli, da je bil ta ukrep v marsičem tudi % laži-socialen; individualna pro- S duktivnost dela se je pri proizvajalcih v proizvodnji res ® povečala, predvsem se je pove- > čala njihova individualna in- 2 tenzivnost dela, toda produk- a' tivnost dela za podjetje kot ce- 1 loto, stopnja izkoriščenosti pro- « izvajalnih sredstev pa — stag- « nirala. a In kaj so v teh delovnih ko- S lektivih dosegle ženske: med c tednom morajo še bolj pove-čati svojo fizično intenzivnost 'g dela, s prosto soboto pa si pri- g dobile izčrpavanje pri »doma- S čem delu«. Ali pa se zavoljo tega ne bi kazalo v sindikatih * potegovati za drugačno reši- g tev razbremenitve zaposlene ženske? Predvsem tako, da bi zaposleni ženski s povečanimi investicijami v najrazličnejše oblike družbenega standarda zagotavljali več počitka in več prostega časa. Večja produktivnost dela, večja stopnja izkoriščenja proizvajalnih sredstev pa bi pomenila tudi materialno bazo za tako reševanje problema. S. B. 1 t 5 (Nadaljevanje s 1. strani) Zato so tudi zdaj na občnem zboru nekateri delegati upravičeno zastavili dvoje vprašanj: kako je mogoče, da pri tako številnem sodelovanju proizvajalcev v samoupravnih organih, ti organi vendarle niso znali presoditi razmer, ki so med 12. in 16. marcem letos privedle do prekinitve dela v dveh obratih in predvsem, zakaj ti organi tudi niso ukrepali. Drugo vprašanje pa so takole formulirali: zakaj je bilo možno povečati osebne dohodke proizvajalcev za 6 % šele po prekinitvi dela, čeprav bi bilo to moč storiti že prej in čeprav so že prej proizvajalci v obratih opozarjali na nasprotja v delitvi sredstev za osebne dohodke. Neposrednega odgovora na tako zastavljeni vprašanji občni sicer ni dal, kolikor pa je bilo razprave o tem; je bila dovolj zgovorna. Ce te misli zdaj rezimi-ramo, potem je po mnenju članov sindikata ravenske železarne prišlo do prekinitve dela predvsem zavoljo tega, ker sta bila decentralizacija samoupravljanja in gospodarjenje proizvajalcev v delovnih enotah zasnovana samo s formalnega aspekta; ker so v decentralizaciji gledali predvsem, koliko naj bo teh delovnih ehot in koliko članov naj bi imeli sveti delovnih enot, komisije, pri tem pa vse preveč pozabili na to, kakšne naj bodo pristojnosti proizvajalcev, da bi lahko tudi samostojno upravljali in gospodarili. DELAVSKA ENOTNOST Glasilo Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo. Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani. List je ustanoviljen 20. novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik VINKO TRINKAUS Naslov uredništva in uprave Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2. poštni predal 313-VI, telefon uredništva 313-722 in 316-672. uprave 313-722 In 317-501. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. NB 600-11/1-365 — Posamezna številka stane 20 din — Naročnina je: četrtletna 250, polletna 500 tn letna 1000 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica«, Ljubljana Zato tudi kritične pripombe članov sindikata na sistem nagrajevanja, na doslej izoblikovana merila dela. Delovme enote nimajo podrobnejšega pregleda nad stroški poslovanja, zato tudi ne morejo ukrepati, da bi bolje izkoriščali proizvodne kapacitete. Neizoblikovan sistem formiranja in delitve dohodka pa povzroča, da gospodarjenje in upravljanje proizvajalcev v delovnih enotah ni zasnovano na ekonomskih odnosih, zavoljo česar tudi pogosto skaljeni odnosi med enotami in službami, med delavci in uslužbenci, predvsem pa premajhen interes za gospodarjenje znotraj teh enot. K vsemu še slabo obveščanje proizvajalcev in druga nasprotja v izoblikovanem sistemu samoupravljanja neposrednih proizvajalcev. V INTENZIVNEJŠE GOSPODARJENJE Razrešiti vsa ta protislovja v samoupravljanju in gospodarjenju proizvajalcev v delovnih enotah pa je po mnenju članov sindikata ravenske Železarne ena izmed prvih nalog tako samoupravnih organov v podjetju, kot upravno tehničnega vodstva. Druga naloga pa, neposredno odvisna od prve, je čimprejšnja preusmeritev celotnega podjetja na intenzivnejše gospodarjenje, na sproščanje notranjih rezerv, da bi tako okrepili tudi materialno bazo samoupravljanja. Kako dragocena pa je lahko taka preusmeritev na notranje sile, razkrivajo tudi nekateri uspehi delovnih enot. Tako so člani sindikata menili, da bi se še posebej kazalo vzgledovati pri ekonomski enoti topilnica. Kolektiv delovne enote topilnica je namreč že lani uvedel četrto izmeno, hkrati pa skrajšal delovni čas. In ne le, da so v primerjavi s predlanskim letom proizvedli za 24.000 ton več jekla, da so znižali proizvodne stroške, tudi nekatere druge vzpodbudne rezultate so dosegli: četrta izmena je pomenila zanje kakih 17.000 nadur manj, več prostega časa pa je povečalo tudi individualno produktivnost dela, povečala se je fizična vzdržljivost topilničarjev, kar potrjuje tudi podatek, da so se bolezenski izostanki zmanjšali od 5,4 na 4,8 %. Tem ukrepom in predvsem tem rezultatom pa je po mnenju članov sindikata ravenske železarne treba slediti v prihodnje. Ozka grla v proizvodnji, ki jih v drugih enotah rešujejo skozi nadurno delo, slabo izkoriščanje delovnega časa, zato tudi nižja produktivnost dela in seveda tudi nižji dohodek, so problemi, ki jih lahko razreši le skrajševanje delovnega časa in podaljševanje obratovalnega časa. Ali z drugimi besedami povedano: treba je doseči intenzifikacijo gospodarjenja v vseh enotah železarne. Le v tem primeru bodo tudi dosegli — tako so pripomnili člani sindikata — enakomerno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti, izognili se bodo številnim zastojem v proizvodnem procesu in zmanjšali stroške. Vse to pa bi za ravenske železarje pomenilo novo milijardo čistega dohodka. M. ŽIVKOVIC bi se ob spodbujanju in mobilizaciji samoupravnih organov odločali tudi za nižjo skupno stopnjo kot 22,5 %, pa se bodo verjetno le prerade pojavljale tendence, izkoristiti vse možnosti do zgornje meje. Drugi del zakona, ki ga je predložil ZIS, se nanaša na ukrepe, ki naj omeje redno porabo sredstev iz skladov in rezerv socialnega zavarovanja, kot jih predvideva novi, pred nedavnim sprejeti zakon. Predlagateljem se zdi ukrep nujen zato, da ne bi ta sredstva ovirala izvajanje mer kreditne politike. Zakon predvideva, da se morajo vsa razpoložljiva sredstva kratkoročnih in dolgoročnih skladov zdravstvenega zavarovanja v letu 1965 prvenstveno uporabiti za takojšnje odplačilo brezobrestnih kreditov, ki so jih banke dale zavodom za socialno zavarovanje, da bi pokrili primanjkljaje iz leta 1962. Retroaktivni ukrep za vračilo, ne glede na vnaprej dogovorjene roke ob najemanju kreditov, bo večino skladov »osušil«. (V Sloveniji smo dobili za kritje primanjkljajev v dolgoročnih skladih posojilo okrog 9 milijard dinarjev za dobo 10 let.) Po predlaganem ukrepu naj bi se šele sredstva, ki bi po povračilu omenjenih kreditov ostala v skladih zdravstvenega zavarovanja, uporabila za namene, ki jih predvideva člen 112 novega zakona o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja. Vendar bi se lahko porabilo le 75 % razpoložljivih sredstev, medtem ko bi jih morali 25 % deponirati v banki kot obvezno rezervo. Po členu U2a novega zakona se namreč razpoložljiva sredstva iz skladov socialnega zavarovanja lahko dajejo kot namenski krediti zdravstvenim ustanovam, družbeno političnim skupnostim itd. za izpopolnjevanje zdrav, službe ter preventivno in drugo zdravstveno zaščito zavarovancev, v posebnih primerih pa služijo lahko tudi kot dotacija. S tem, ko ukrep ZIS predvideva, da bi lahko dali v te namene 75 % sredstev, ki bi po poravnavi obveznosti in dolgov ostala v skladih zdravstvenega zavarovanja, pa obenem blokira vsa razpoložljiva sredstva v dolgoročnih skladih. Tako bodo za letos praktično ustavljene vse investicije in vlaganja v zdravstvo. Razen tega pa pomeni ta ukrep tudi kazen za dobro gospodarjenje, kajti skladi socialnega zavarovanja, ki so prigospodarili več sredstev, bi morali takoj pokriti svoje obveznosti iz prejšnjih let, za katere je bil v veliki večini določen rok vračila 10 let. Skladi pa, ki v letu 1S65 ne bodo imeli razpoložljivih sredstev. Svojih dolgov ne bodo vrnili letos, pa tudi v prihodnje ne bodo z ničemer spodbujani, da bi varčno gospodarili. N. LUZAR Posvet mladih železničarjev Na nedavnem posvetovanju mladih železničarjev v Mariboru, ki so se ga udeležili zastopniki mladinskih aktivov iz vseh železniških podjetij in enot v Sloveniji ter predstavniki nekaterih družbe-no-političnih organizacij, so kritično ocenili stanje in probleme železnice nasploh ter položaj mladih delavcev v tej panogi gospodarstva Še posebej. Mladi železničarji so vsekakor zainteresirani za gospo-_ darjenje in nadaljnji perspek-* tivni razvoj železniških podjetij — so ugotovili na posvetovanju — vendar pa njihov vpliv ne pride vedno in povsod dovolj do veljave, ker niso redki primeri, da nekateri odgovorni ljudje v podjetjih ne zaupajo v sposobnost mladine. Ni problemov in vprašanj, ki se porajajo pri vsakdanjem delu in izpolnjevanju nalog na železnici, Poslano na pp 315/VIi 4 Ljubljana . ki ne bi zanimali slehernega mladega proizvajalca v neposredni proizvodnji, saj je razumljivo, da si mladi ljudje prizadevajo za napredkom. Tudi v železniških .podjetjih in njihovih enotah mladinci bolj ali manj uspešno sodelujejo v organih samoupravljanja, kar pa je mnogo odvisno tudi od njihove prizadevnosti, ne nazadnje pa tudi od tega, kako in koliko so o posameznih vprašanjih obveščeni. Seveda je težko, da ne rečemo nemogoče, da bi mladi ljudje pravilno razumeli razne probleme, ki so jim prikazani preveč komplicirano ali pa samo v strogi strokovni terminologiji. Na železnici je vedno bolj občutno pomanjkanje strokovnega kadra, zato se bodo morale razne železniške šole vse bolj prilagajati novim potrebam. V nekaterih podjetjih bi bilo tudi pptrebno izboljšati in okrepiti kadrovsko službo ter spremeniti ponekod še neprimerno in nepravilno politiko štipendiranja. Bplj kot do sedaj bo potrebno tudi skrbeti za primerno namestitev mladih železničarjev, saj so pri reševanju stanovanjskih vprašanj marsikje na mladince enostavno »pozabili«. Kar zadeva organizacijska vprašanja, so na posvetovanju ugotovili, da so mladinske organizacije na železnici dobivale le majhno in neredno pomoč od občinskih, okrajnih komitejev Zveze mladine. Te institucije so se s problemi mladine na železnici !e malo ukvarjale ali pa so jih kar obšle. Več pomoči pa pričakujejo mladinski aktivi na železnici tudi od organizacije Zveze komunistov in sindikata. jš. Nagrajevanje z omejitvami Ne bi mogli reči, da o nagrajevanju strokovnjakov pišemo premalo, da celo premalo razpravljamo. Prej bi lahko rekli, da se dobre zamisli ne uresničujejo, da ni napredka. Prav gotovo ima to počasno napredovanje svoje razloge. Poskušajmo ugotoviti nekatere od njih. Ljudje najhitreje razrešujemo tiste stvari, ki nas žulijo. Če jih v kratkem ne razrešimo, se vsaj trudimo, da bi jih. Zakaj potem pri nagrajevanju strokovnjakov ni želja, da bi odpravljali slabosti? Slabosti ne odpravljamo zato, ker večina strokovnjakov nima želje, da bi spreminjala sedanji sistem nagrajevanja, ali pa ne verjame, da bi jim predrugačen sistem prinesel bistveno izboljšanje. Ne verjame pa zaradi tega, ker so pri nas najvišji dohodki po raznih sporazumih vnaprej določeni. Prvo, s čimer smo postavili mejo, je bilo priporočilo, naj bodo razponi med najnižjimi in najvišjimi osebnimi dohodki v podjetju 1:4 ali 1:5. Pri tem smo najbrž mislili bolj na razmerja, bolj na pravičnost kot pa na vzpodbudo in nagrajevanje po delu. Če ima neko podjetje nizko strukturo obdelave, stare stroje, včasih tudi krivičen sistem delitve podjetje — skupnost, potlej ima v svojem sestavu tudi skupino delavcev z nizkimi dohodki. Recimo da je to 35.000 dinarjev. Če vzamemo ugodno razmerje 1:5, potlej smo že določili najvišji dohodek, to je 175.000 dinarjev. Zaradi spodnje meje smo postavili tudi zgornjo. Prav v teh podjetjih pa hkrati ugotavljamo, da imajo naj- manj strokovnjakov in da bi jih najbolj potrebovali. Ne- dobijo pa jih, ker nekateri v vodstrm ne žele strokovne konkurence, ali ker jih niso pripravljeni primerno nagrajevati. Zakaj jih niso? Zato ker so v podjetju uvedli pri nagrajevanju lestvico dohodkov, odvisno v glavnem od tega, kakšen položaj kdo zavzema v podjetju. Po tej lestvici ima v največ primerih najvišji dohodek direktor. Ne samo v celoti, temveč tudi vsak mesec. Če bi organi samoupravljanja pregledali samo plačilne sezname za nekaj let nazaj, bi ugotovili, da je tak odnos postavljen in uveljavljen že leta nazaj, da se je v posameznih primerih spremenil samo za nekaj odstotkov, da pa v samem sistemu nagrajevanja ni bilo sprememb. Ljudje v podjetju so se menjavali na položajih, njihovi dohodki pa so ostali v istih razmerjih. Prihajali so boljši in slabši, toda enaka razmerja so ostajala. To seveda niso načela nagrajevanja po delu. Toda, če smo določili gornjo mejo, če smo dopuščali sistem enakih mesečnih dohodkov, potlej nismo z ničemer vzpodbujali strokovnjakov, da bi se poskušali zavzemati za iskanje meril. Posamezniki, zlasti mlajši, strokovno usposobljeni proizvajalci, so poskušali spremeniti staro, toda naleteli so na zid starih pogledov, udomačene prakse in če so bili zelo vztrajni, so postali tudi nezaželeni. Nezaželeni, ker baje vnašajo razdor v kolektiv, ker rušijo enotnost. Nekateri drugi jih niso dovolj dosledno podpirali, ker niso upali na uspeh. Niso verjeli, ker tudi izven delovnih Steklopihači tovarne optičnih aparatov Vega so izpostavljeni prekomernim svetlobnim oziroma toplotnim žarkom. Dispanzer za poklicna obolenja je skoraj pri vseh ugotovil okvare na Potuho nekaterim, drugim v škodo! očeh. Nujno zaščitno sredstvo proti temu so posebna očala. Nekaj let že pri nas izdelujemo zaščitna oča- Ui,li!l[]|l!J!ll!i|||l!l!l,,:!l!!!J.!||lil[|!|i|||l|jN;j|j,j;jij:[|l|!ill!i|ffl^ Pogovori z upravljavci • Pogovori z upravljavci iiinilll!!l!!i!l!l!!I!l!imillli:!l!IIIM VELEPOSLANIK NOVEGA NASELJA V jeseniški železarni je še veliko delavcev, ki čakajo na stanovanje. Potrebe so takšne, da vsem ne morejo ugoditi. Zato iščejo različne oblike stanovanjske gradnje. V zadnjem času so tako z malim denarjem pozidali celo novo četrt nad javorniško progo. Novo železarsko naselje nad progo pa ima tudi svojega »veleposlanika«, 35-letnega medicinskega higienika LADA FRANCA, ki je spravil na ta grič že marsikatero opeko. Njega smo našli v enem izmed novih dvojčkov in se pogovarjali o zadružni gradnji. »Kdaj ste zakoličili ta hrib?« »Pred štirimi leti, ko je bilo v železarni kakih 1500 prošenj za stanovanja. Naselili pa smo se dve leti pozneje. Od zakoličenja gradbišč do hiš v surovem stanju je pravzaprav delo precej hitro napredovalo. Ko pa smo imeli že streho postavljeno, so dela nekoliko zastala.« »V železarni pripovedujejo, da ste hiše zgradili z zelo majhnimi sredstvi. Kako ste napravili ta čudež?« »Čudež je bil dobro preštudiran. S štiridesetimi milijoni, ki nam jih je dala železarna, smo ustanovili stanovanjsko zadrugo. Zadruga pa je štela štirideset članov. To pomeni, da je imel vsak član milijon dinarjev posojila. Zadruga se je potem razcepila na dve naselji. V našem naselju smo gradili dvanajst dvojčkov zli štirindvajset stanovanj. Vsak zadružnik je z milijonom dinarjev pristopil k začetni gradnji. Iz občinskega stanovanjskega sklada smo pozneje dobili še enaintrideset milijonov, ki smo jih razdelili med zadružnike.« »Po površnem pregledu je to za gradnjo hiše premalo. Kje ste črpali druga sredstva?« »Ni jih bilo kje črpati. Prišli smo do dna. Če smo hoteli priti do strehe, smo morali prispevati več lastnega dela. Tisti pa, ki so imeli kaj prihrankov, tudi svoj denar. Ko so bile vse hiše v surovem stanju postavljene, smo se razšli. Vsak je pozneje sam urejal svoje ognjišče, kakor je vedel in znal.« »Gradili ste torej največ sami?« »V naselju smo gradili dvanajst enakih dvojčkov. Vsak dan po delu se je naša stano- vanjska srenja zbrala. Vsi skupaj smo delali, dokler nismo pozidali vseh hiš. Tako smo bili skoraj dve leti na gradbišču povprečno po pet ur na dan. Tudi nobeno nedeljo nismo bili prosti. To so bili veliki napori.« »Ali ste jih vsi vzdržali?« »Ne. Manj odporni niso vzdržali. V naši zadrugi se je med gradnjo zamenjala dobra polovica članov. Ena hiša je menjala celo tri zadružnike.« »Imajo vas za veleposlanika te gradnje. Kdaj ste bili v tem položaju najbolj nezadovoljni?« »Težav, ki smo jih morali med gradnjo premostiti, ni bilo malo. Začeli smo graditi v divjem predmestju, kjer nobena stvar ni bila urejena. Sami smo morali poskrbeti za elektriko. Če nam železarna ne bi zgradila transformatorske postaje, bi najbrž še danes svetili s petrolejkami. Potem je prišel na vrsto vodovod. Pri priključkih na vodovodno omrežje smo se šli dolgo .križarsko vojno'. Najprej smo čakali na načrt. Strokovnjaki so ga risali kot v stoletni vojni. Ker načrta ni bilo od nikoder, smo kar po svojem preudarku začeli kopati jarke. Ko so bili jarki skopani, ni bilo vodovodnih cevi. Ko pa smo v železarni dobili cevi, je dež zasul jarke. Načrta pa še vedno ni bilo. Pozneje smo cevi na lastno pest položili in sami napravili vodovodne priključke. Višek vsega pa je bilo, ko je inženir po naši rešitvi narisal načrt. Za ves vodovod na naselju smo plačali 350.000 dinarjev, kolikor so nas stale cevi. Po tem načrtu pa bi dela stala kake tri milijone dinarjev!« »Če bi morali še ekrat začeti, bi se spet odločili?« »Najbrž ne.« »Do stanovanja pa ste le prišli. In to med tolikimi prosilci.« »Tudi to je res! Zato pa bo tudi v bližini začela nova zadruga graditi novo naselje.« Z. T. (iiin lIlllIllllllllIllllIlllIfflllllllllllllBlIlllllimillllllimillllllllllllllllM^ .......................................... ............................................................ la in vsa ta leta prizadeti delavci opozarjajo, da niso uporabna. Okviri se segrejejo, stekla se hitro orosijo, skratka, napake so tolikšne, da delavci očala odklanjajo. Logično bi bilo, da bi podjetju, ki izdeluje neustrezna očala, ta obležala v skladiščih. Potem bi se že potrudili, da bi naredili dobra. Vendar pa taka rešitev ni izvedljiva. Po varnostnih predpisih morajo podjetja kupiti zaščitna očala za vse delavce, ki delajo na ogroženih delovnih mestih. In kupujejo jih, čeprav niso uporabna in jih delavci nočejo nositi. Kupujejo taka, kakršna dobe. Lahko bi jih uvozili, vendar za dobra in funkcionalna očala ne dobe deviz. Z deviznimi predpisi smo zaščitili domačo industrijo, ne pa delavcev. Dali smo ji potuho, da prav nič ne razmišlja o izboljšavah, saj se ji ni treba boriti za trg. Devize dajemo za umetni nakit, za ženske steznike, celo za jabolka. To je kompenzacija, pravijo gospodarstveniki. Kaj pa bomo dali prizadetim delavcem v zameno za oči, za vid? Kako bomo opravičili ukrepe, s katerimi pestujemo in varujemo domačo industrijo v škodo zdravja delavcev? N. L. ZAKAJ SKLEPI ORGANOV SAMOUPRAVLJANJA »GRADISA« NISO ZAGLEDALI BELEGA DNE? Neutemeljena bojazen ali... Tudi v delovni organizaciji Gradisa je praksa pokazala, da je ustrezna obveščenost samoupravljavcev o sklepih organov samoupravljanja in operativno gospodarskih ukrepih nujen pogoj samoupravljanja, še posebno v tem podjetju, ki ima svoje poslovne oziroma delovne enote raztresene po vsej Sloveniji. Prav zato je delavski svet podjetja sklenil, naj izhajajo sklepi organov samoupravljanja kot posebna priloga »Gradisovega vestnika«, glasila tega delovnega kolektiva. Izkazalo se je, da je sklep več kot koristen, saj so se lahko gradbeni delavci s prebiranjem objavljenih sklepov vseh poslovnih enot podjetja seznanjali s problemi in gospodarskim položajem tudi drugih delovišč, ne le svojega in tako začeli ocenjevati svoje delo s primerjanjem svojih delovnih uspehov z uspehi drugih poslovnih enot te velike gospodarske organizacije, kar jim je dajalo vpogled v celotno gospodarjenje podjetja. Pri objavljanju sklepov samoupravnih organov pa je nastal nenadoma nepričakovan zastoj. Urednik »Gradisovega vestnika« je že postavljene sklepe samoupravljanja izločil kot prilogo »Gradisovega vestnika« in zdaj delijo v Gradisu te sklepe kot »strogo zaupno« gradivo. Vsaj videz je tak, ker so jih, že natisnjene, dobili v roke le nekateri, ne pa vsi člani kolektiva, ki prejemajo »Gradisov vestnik«. Ugotovili smo, da so objavo 40 strani priloge s sklepi organov samoupravljanja preprečili sklepi upravnega odbora Gradisa v zvezi z analizami poslovanja gradbenega vodstva (GV) Ljubljana, ker bi baje lahko povzročili v podjetju vročo kri in vplivali tudi na odnose med poslovnimi enotami pri Gradisu. Ali je vsebina sklepov res v takšni meri neprimerna za objavo, da bi lahko upravičila takšen ukrep? Oglejmo si jo in sami presodimo! Upravni odbor Gradisa je po razpravi o poslovanju gradbenega vodstva Ljubljana 16. marca letos ugotovil in sklenil naslednje: A Poslovni uspeh gradbenega vodstva Ljubljana, zlasti v letu 1964, nikakor ne zadovoljuje. Zaradi tega je treba še nadalje MNENJE IN KRITIKA raziskovati vzroke in ukrepati, da se stvari popravijo. To je predvsem naloga upravljanja in uprave podjetja; • analize kažejo, da ima GV Ljubljana zelo velike režijske in ostale poslovne stroške. Organi upravljanja poslovne enote naj poskrbe, da se ti stroški znižajo; • GV Ljubljana je v marsičem različneje organizirano kolektivov, v družbenih organizacijah, v komuni niso izkristalizirana niti osnovna mnenja in načela nagrajevanja po delu. Ta so sicer omenjena na občnih zborih, skupščinah, plenumih, pogosto so citirani tisti odlomki iz ustave, ki to narekujejo in omogočajo. Veliko dalj od tega pa nismo prišli. Če že beseda nanese na strokovnjake, potlej se raje pogovarjamo, koliko bi jih potrebovali, kako jih ni mogoče dobiti, ne pa — zakaj jih ni mogoče dobiti, ali celo — zakaj so zapustili podjetje? Pri tem tudi ne pomagajo očitki, nočejo izven središč, nočejo v podjetja. Če imajo strokovnjaki v mestu za enako delo, ali celo manj zahtevno delo enake dohodke, potem je razumljivo, da bodo težili za tem, da ostanejo v mestih. Ali jih je potem treba ylreplačevati? Ne! Samo dobrim je treba z nagrajevanjem omogočiti, da bodo lahko v podjetjih zaslužili več, kot seda) zaslužijo v pisarnah. Dokler bosta položaj in deloma tudi strokovnost odločam o višini osebnih dohodkov, do takrat ne bo velikega zanimanja, da bi to spremenili. Tega zanimanja ne bo zato, ker strokovnjaki ta dohodek že imajo. Nihče jim ga ne more vzeti. Hkrati Pa., kako naj ga povišajo, če je število točk določeno, lepo razvrščeno, sorazmerno enak je presežek, ali takoimenovani gibljivi del? Če Strokovnjak v takih pogojih poskuša iskati merila, bo z njimi dosegel samo to, da bi se mu dohodek lahko zmanjšal, ne pa povečal. Dokler nagrajujemo pri strokovnjakih predvsem položaje, nagrajujemo stole, do takrat ne bomo dosegli, da bi med njimi spodbudili živo tekmovanje. Zato v tem razdobju, ko moramo iskati notranje rezerve, iskati rešitve težav tudi v delovni organizaciji, nujno potrebujemo vse, kar nam bo pomagalo prebroditi te težave, ^to se o na- grajevanju strokovnjakov ne smemo pogovarjati na splošno. Ni dovolj, da samo navajamo ustavo. Treba je jasno povedati, ali smo za zakoličene najvišje dohodke, ali res mora imeti direktor najvišji dohodek. Ali ni mogoče, da ga dobri strokovnjaki presežejo? Če smo za to možnost, potlej jo priporočimo, podpirajmo. Ne samo v deklaracijah, podpirajmo jo v praksi. Ne samo zaradi načel, temveč, ker nam je to nujno potrebno, ker potrebujemo pomoč za delo vnetih strokovnjakov. Ne kaže dopuščati stare prakse, ko se o osebnih dohodkih pogovarjamo v komunah, ko preračunavajo povprečja, ko skušajo preliti v občinsko blagajno del sredstev, ki jih je prigospodaril dober kolektiv. To utemeljujejo s tem, da občina to potrebuje in da bi povišani dohodki v delovni organizaciji slabo vplivali na razpoloženje v drugih podjetjih. Zagovarjajo preživelo prakso administrativnih posegov, tarifnih sporazumov, ki smo jih načeloma že zavrnili, v praksi pa še vedno živijo. Ne kaže podpirati raznih primerjanj, ki so pogosto osnova za osebne dohodke. »-Ta direktor ima toliko, oni računovodja toliko. Manj ljudi, manj skrbi, a take dohodke.« Bolj bi kazalo podpirati prakso: »Merimo se med sabo, ne po položajih, temveč po rezultatih dela.« Če bomo razčistili te izhodiščne probleme, potem bomo kmalu našli tudi merila. Ne popolna, ne takoj, toda odprli bomo možnost, vzpodbudili bomo interes. V nasprotnem pa se utegne zgoditi, da bomo v podjetju zakoličili razmerja, ki bodo slejkoprej »zamrznila« in potlej se bo podjetje kot celota borilo samo za višje dohodke na osnovi povečanih cen. Podatek, da smo v letu dni povišali osebne dohodke za 40 °U, nas opozarja, da so mezdna gibanja brez ekonomske osnove nevar-na stvar. VINKO TRINKAUS 3 O O O 3 O O O kot enako velike poslovne eno- ■ te. Poslovni uspehi enote ne a upravičujejo take organizacije ■§ in je zato treba preveriti njeno ^ uspešnost in v tej zvezi ukre- o pati; B • upravni odbor podjetja naroča upravi podjetja, da prouči možnost ločitve komunale gradbenega vodstva Ljubljana, ki služi vsem poslovnim enotam v Ljubljani, v samostojno enoto, in izdela predlog organizacijske sheme te enote; 9 priporoča se organom upravljanja GV Ljubljana, da začno z uvajanjem sodobnejše organizacije specializiranih enot •§ in da se v večji meri poslužujejo uslug specializirane enote LIO Škofja Loka; • nekateri podatki kažejo, da obračunska služba GV Ljubljana ni na zadovoljivi višini, in da je treba temu pripisati del neuspehov. Zato naj uprava GV posveti temu vprašanju največjo pozornost. Upravni odbor smatra, da je prva dolžnost komercialne službe poslovne enote skrb za redno obračunavanje izvršenih del, za kar je treba posebej zadolžiti odgovorne usluž- ■§ bence te službe; • organi upravljanja GV naj vodijo politiko prilagajanja svojih kapacitet razmeram na trgu; • upravni odbor bo poslovanje GV zopet proučil, ko bo znana polletna bilanca, in takrat pregledal izvrševanje teh sklepov. Naš namen ni moralizirati ob tem primeru. Vendar pa naj nam bo dovoljeno zapisati, da vsi ti sklepi, naj jih obrnemo tako ali drugače, izražajo le zaskrbljenost upravnega odbora Gradisa ob neuspehih ene izmed poslovnih enot tega podjetja, hkrati pa tudi skrb in prizadevanje, da bi bilo celotno poslovanje Gradisa čimbolj uspešno. Uspešnega gospodarjenja in upravljanja pa si na današnji razvojni stopnji delavskega samoupravljanja ne moremo več zamišljati brez zavestnega sodelovanja in aktivne podpore proizvajalcev, ki morajo biti, kar kar naprej ugotavljamo — o problemu, ki ga je treba rešiti, dobro obveščeni, potem se šele lahko uspešno vključijo v akcijo. Kaj je bilo torej osnovni vzrok oziroma razlog, da ti sklepi niso zagledali belega dne, ni jasno. Lahko je to mnenje, da obveščenost komplicira delitev, organizacijo, odnose, lahko je S mnenje, da je dovolj, če vsem B delavcem posredujemo samo ne- a kaj splošnih podatkov, kaj. več •§ pa samo članom samoupravnih " organdv ali mnenje, da delavci § ne razumejo informacij ali da B jih izkoriščajo v osebne namene 3 in je zato bolje, da so neob- ■§ veščeni itd. Katerokoli mnenje u že: nobenega ni mogoče uteme- § Ijiti, ker prihaja navzkriž z B ustavnimi in samoupravnimi pravicami samoupravljavcev. Preprečitev objave sklepov samoupravnih organov podjetja Gradis torej v nobenem primeru ne bo koristila nadaljnjemu razvoju samoupravljanja v tem kolektivu. V. B. 3 I £» O 3 2 a o ■ 3 3 I ik — 10.15 Meh Va razvedrilo — 10.45 Človek in zdravje — 10.55 Glasbena medigra _ 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Na kmečki peči — 12.30 Slavni pevci v manj znanih operah Giuseppeja Verdija -- 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — Na obisku pri srbski pesnici Desanki Maksimovič — 14.35 Kaj in kako noio mladi pevci n i . po svetu — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Tako poje naša dežela — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 O življenju in delu Johannesa Brahm-; sa — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Naš razgovor — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnčv-t nik — 20.00 Japonska zborov-" ska glasba — 20.20 Tako pdjo in igrajo v Pragi — 20.40 Gia-como Puccini: Dekle z zahoda,