Vladimir Gajšek 512 Vladimir Gajšek SPEV (Odlomek iz pesnitve) ... ure, dan - srce je za dlan veliko, za dlan pitne vode, o Sonce, božje Sonce, božje Sonce in dan v odsevu, zrcalina svobode z večno sliko, zrnasta zrkla so kamena strela, zrnasta zrkla so begajoče vesela, ko pijejo luč, o strkani kristalčki v soncu, pljuski, razpljuskani in ribje oluskani na vse konce, v bleščicah švigajočega čustva in sreče, nekje visoko že zagode veveričji veter, zagode v godbi življenja visoko dih, tih je dan edine svobode, tih je dan pljuč, ki se napenjajo od veselja biti, sapa izginja poimenoma v prsnih koših, leta izginjajo mimogrede v gubah lic, trenutek se ujame v švistu perutnic, drevje se gnete, drevje zapleše čez grape, med gredami teras in v nago ivje, divje se lepi kavčuk v pogubo, divje se lepi vsakršna kri, ko se krese sij oči, reka ljubkuje koderkoli zmlada zvezdno zmes. mesi zvezde na svoji gladini, na površini vrtincev, reka ljubkuje zvezde v naročju šumljave gladine, v sredici vrtincev, strašni kres, o Zemlja materinska, o Sonce očetovsko, kamniti rogelj ur se dviga v krik, sega vase še v utripaje žehteči krvi Zemlje, sega v Sonce, v sonce rastoče, rastoče skozi topilnico pljuč 513 SPEV mirna gre pot med grobišči in znova grobišči, v tihoti večnih daljav, ko pogrebne cule mirujejo skrbno materinsko povite, zalupinjene suho in prhko, o mrtvaški prti spod sprhlega tkanja, čebulne lupine čez jedro ničesa in nič več, o mrtvaški prti, široka razpeta kondorjeva krila, odkar ni daljav in ni nič več blizu, pisane cule, popotne bisage za onstranstvo vseh, ki žive bliže, ljubo ob nas koderkoli, ob tebi in meni, ob vsakem nedotakljivem dotiku sveto, kadarkoli niže in že bliže od senc, rajnki med nami, pokojni z zvezdami, o bližnji bo pitni vrelec vode podnevi, v večnem Soncu očetov, a sen je in dan je, sanje ponoči varajo s prisluhi nemosti, z vidno slepoto tožečih senc med nami, ker vsakdo vleče pod sabo, za sabo svojo smrt kakor senco, ker vsakdo vleče pred sabo, ob sebi svojo smrt kakor senco, o že vedežujejo vedeži sveže, se spovedujejo barvni spevi njihovih bajk, pozvanjajo, odzvanjajo, sanjajo blazno lepi in grozni, o, sanjajo spevi brezglasja, po vsem svetu sanjajo v valu vezno vabljive, žive krvi, o, v gnanem gonu valolomno razbitje', razpljuskano sredi spanja, kjer bo zelenel lunin krajec, skorjica kruha, o, bo rod med penasto mirno zarjo z bisernim pljuskom v novo zarjo, bo znova in znova v zarji zamolčani, a izpovedani s pesmijo, ki jo komaj čakajo igrivi jaguarji, še krožeči orel s samotnih dobrotnih višav, o, v zarji krempljev in šap, v uplenjenem svitu sveta, v svetlikanju Sončevih pomladanjih bleščic, o ptice kristalnoorljega neba, čudo prečudno, v svitu sveta, v prvi jutranji zarji neba, razprtega s krili krivonogih kraguljev, tistih Vladimir Gajšek 514 srepookih. tistih krožečih nad vsem, v svitu sveta, v zarji neznanega neba, zaprtega z zlatom obrobljenih plaščev, mrliških poslednjih plaščev za večno, o nebo, obnebje, obroba bridko prešitih, žalnih mrtvaških plaščev, ki se posmehujejo mirno vsemu življenju, nebo, všito na domačo grudo, o plašči, ogrnjeni čez duše vseh dosedanjih mrtvakov, čez objokovanje in ples, lok, o sokol! sinji lesket pomladanjih vžigov, drleskanje v deblih, žvižganje, šelestenje vigrednih brstičev, cvetovi čez smrt, voda čez kamen, ne štirje, tisoč letnih časov zbeži skozi podobe mrtvih, ne štiri, neskončno strani neba se razstre v slovesni vid in temine, da je svetlo od Sonca in sonc, da je rojstvo kipeče za gorami, visoko, kjer duša ne mine v smrti, visoko med krotkimi plahimi prosojnimi sencami, med zvezdnimi sencami rajnih, nekoč za nekoč, kar bo nebo, bliskavo nebo pred nevihto, kar bo spomin otroških src, kar bo igra davnin v ptičjem smehu, posejanem z neba in v zgoščenem življenju vsega in v niču smrti, ker je nič smrti eno samo življenje, visoko v sinjem ozračju in v perutnicah mrliških prtov in plaščev vse globlje, med gorami pozabe in golih kamnitih dreves pod peščenobarvnimi oblaki podzemlja. vulkansko se vijejo andske sanjske poti navzgor - neznanokam? - v zlatoustni zlizani dan, srčnosončno in kačje se vijejo poti na poldne in v srbečici sokrvce, mrtvaškega trzaja, najglobljega vzdiha poslednjič. da se joka srce v sinjem pobliskavanju, o nestrohljiva sreča in nesreča, nož. bolečina in vrisk, povsod pod nebom obrazi vseh starosti, kosti brez obrazov, na zbledelih črtah lobanjskih šivov, v cikcaku mlada rosa in suhi šopi trav, vulkansko vijo se andske sanjske poti, in ni kožuha za prezeblo srce ne za roke, posvečena je prst, kjer rasto trnasti cveti, posvečena je beseda, ki poje iz molka, od hlepeče tihooceanske obale do gore obnebnih očakov, tih je glas strašno lepe oslepele Panove piščali na mrtvih ustih, kdovekje dlje od rek do tjakajšnjega kotlastega jezera Titicaca, in naprej in naprej skozi ozko grlo, skozi šivankino uho mej, skozi obmorsko in gorsko kopičenje, viharno prihodnje, skozi rast in pogubo, ničenje usode in srečnejših dni, žetev smrti, mlada žetev kosti, zadnjič na svetlečih se kamnih, zadnjič kakor prvič na zlatem vesolju v očeh, v vsakem koraku z goreče jezikavim upanjem. kletev, ko so solzna sonca sodbe in godbe, so sorodna in godna. ko sijo sokolja sonca skozi somrak sodrge, ko slepijo sonca od vseh strani bleščeče in so mimo slavni dnevi, so samo dnevi slehernih grudnih groznih grobov. o domov, domov spotoma v vsepovsod jutrno zamegljene jaguarske zarje, v podzemne zarje, z nemečo in vse večjo trudnostjo, z na smrt utrujenim klanjem, s pobitostjo brez moči. in kdo je klal polbrate in svate in kdo je klal nevestice, kdo pa je hropel hiter, hvaležen, hipen, kdo pa je govoril skrito govorico. 515 ____________________________________________________________SPEV Vladimir Gajšek kdo je plahutal plaho, kdo se je dvigal z dna, o kako krili nesreča pobitosti od včeraj, o kako z ujednimi krmežljavimi krčevitimi krili, dokler prst ne okamni v razklanosti, dokler prst ne okamni v štukaturah, dokler prst ne okamni v razmreženih reliefih ila, o kako v omotnem besnem blestenju, v besedah, prst se kruši v dehtečem soncu vpetih sanjskih zidov in domov, prah izhlapeva v mislih, v okamnelih mislih, o, vse dokler ne okamni odcvelost izza grenko žganih zidov, zid iz brezkončnih korakov, žejno gruščavih rok, vuka, vuka, volhka votlost, spodaj hodniki blodniki, bolest v lunah luči, o, davno bežno je zlatel tu nekje smeh, je prešlo pod Sončevo lučjo kakor prazna srž vrtincev, kakor vrtoglava vročica, je prešlo čarodejno sukljavo, zvotkano v južnih tkalskih prstih, v lončarjevih vdanih, senčno temnečih. v hladno zgorelih, krepkih dlaneh, na ilovnatem jugu, v glinenem svetem mesu, in na severnejših zarotitvenih rokah zakovičarjev in zlatarjev... o, v dvoje rok teče tok, tisočero rok v dvogovoru s kruhom, s krompirjem na mizi, z zibelko, dvoje rok tostran in onstran, v snu in delu, o dvoje rok pri izvirku pitne vode in domačih deželnih oblakov, o dvoje rok v enem toku in na valu in valu, o dvoje rok spoznanih za eno samo dušo, o v dvoje rok se razsipa koruzno sončno zrnje, o dvoje rok v eni sami spevni ljubezni, vsak jezik mrtve zemlje, domače in puste, kaj neki švista z vetrom, kaj švista in tuli o razbeljenem požaru srca, do voda v sončni bleščavi, 516 do dna, kjer ni nikogar več, kjer senca ljubi senco, kjer je milost mila, dan, o sončni dan, maj jam, ognjišča v pepelnem zatonu, cavernas. cavernas, odprte rane, stari grobovi, sveža zemlja, molčeče čelo na parah, na parah, on - stran dlje pojoči grobovi v Paracasu, onstran z vžganimi znamenji samotarjev, nekoč nekje le zmagovitih premagancev, o, kdo malokdo s tihim, za zmeraj s tihim sestopom iz grobnice, v skale vklesane grobnice pojo zidane, odprte in zaprte vase v grudi domači, na visokih planjavah, med nizko travo, mumije momljajo mukoma, ker ni nobenega srečanja več, ker ni zanje več meglenih vrhov ne zelenih cvetov, mumije momljajo v bombaževino zavite, skrite v sencah senc, in noži iz dolgega spanja, dolgi noži spanja iz obsidiana, onkraj obzidanih grobov, o, mumije mrmrajo neslišno v mrtvaških plaščih, v svojih pisanih plaščih za dolgo pot onstran, mumije molčijo, povite preprosto kot čebula v svoje luskoliste lupine, mumije lilijaste, izza prekrivajočih listov brstijo mladi, mladi mrliči, mulčki za igro v novih soncih, o prti, mrtvaški prti z večnospominsko srčiko praznujočega niča, veliki mrtvaški plašči mantos ne plahedrajo nikoli več v vetru opolnoči ne zjutraj, v nobenih sunkih več, nič več na domači gori ne na morski brežini, nazadnje zganjeni za večno, v zgibu in vzgibu, v brezgibnih pregibih, nič, o goli nič v uročenem brezglasju glasov, v zelenem klasju vetrov, ko se v spanju zbudijo prve prikazni, ne bo noben nekdanji vmes, pol telo ali pol senca, ne bo noben zavit v ta hip duha in mesa. 517________________________________________________________________SPEV Vladimir Gajšek 518 že davno sprhnelega in otrdelega v mumijo, nič blagoslova za igro sklenjenih rok. nič materinskega petja, diha in svetlih otrok, nič več napete kože trebuhov, nič več lačnih vsakodnevnih kruhov, nič več otožnih glasov in dihov skozi snežne sveže nosnice, skozi pojoča usta. o mrtvaški plašči, o plašči izgubljenih ležišč, o plašči, da ni več imena, izvezeni pestro vzgorelo lepo, z nitkastim zlatom obrobljeni skrbno...