Političen list za slovenski národ.
P» polti prejemali velja: Za celo leto predpl&čan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman velj4: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta 8 (Id., za en mesec 1 fld. V Ljubljani na dom pošiljan veljA 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravniktvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2, II., 28.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja, tristopna petit-vrsta: 8 kr . če se tiska enkrat: 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primemo zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TredniStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1/,6. uri popoludne.
Štev.
V Ljubljani, v petek 15. marca 1889.
Letiiilt XVII.
§ 25. orožne postave in slovenščina.
V ogerski zbornici poslance? borite se vže nekaj tednov radikalna in mirna opozicija za prava ma-djarskega jezika ? skupni armadi. Glasovanje vršilo se je danes, v jako pomenljivi dan obletnice ogerske revolucije leta 1848. Umejemo pač to strastnost in najskrajnejše izgrede, katere Madjari v jednakih slučajih provzročujejo vselej, kadar jim gre za vlado in jezikovne svetinje. Nikdar bi ne bili dosegli teh pravic, katere uživajo, ko bi bili mesto neupogne-nega tirjanja in nadlegovanja ostali na vse strani mirni in popustljivi.
Glavni boj suče se zdaj v ogerski zbornici okoli § 25. novega orožnega zakona, ki obseza jedno-letno službovanje ali tudi dveletno vojačenje prostovoljcev. Madjari hote prisiliti od vojaške uprave popolno veljavnost madjarskega jezika pri poučevanji in presknšnjah svojih prostovoljcev za rezervne častnike.
Doslej je od leta 1868, odkar je nova orožna sestava uvedena v praktično življenje, in ž njo tudi institucija jednoletnih prostovoljcev, vladala pri poučevanji in preskuševanji jednoletnih prostovoljcev izključljivo nemščina, naj govori potem vže kdo, kar hoče. Da se temu stori konec, za to se ravno zdaj bore Madjari, kojim so meradajni krogi v tem oziru vže vse obljubili. Navod za poučevanje in preskušnje za jednoletne prostovoljce ima biti vsled izjav ministra ogerske deželne brambe tako vrejen, da se znanje nemščine omejuje na najmanjšo mero, to je, poučevanje in preskuševanje jednoletnih prostovoljcev na Ogerskem vršilo bi se v madjar-ščini, na Hrvatskem in v Slavoniji v hrvaščini. Tem načinom zlomljena bi bila izključljiva pravica in gospodstvo nemščine v armadi, kajti še misliti se ne dá, da bi mogla biti za skupno armado dvojna in-strukcija za izpite, jedna obsezajoč koristi za ma-
djarski in hrvatski jezik, druga pa izključujoč slovenščino, češčino in poljščino iz poučevanja jednoletnih prostovoljcev. Tako bodo postale madjarske pridobitve Slovanom v Avstriji na korist.
Vsled doslej veljavnih zakonitih naredeb bila je in je nemščina službeni jezik in za povelje v skupni armadi in v avstrijski deželni armadi; nasprotno pa je v ogerski in hrvatski deželni brambi službeni jezik madjarščina in hrvaščina in tudi za komando-vanje. Jasno je ko beli dan, da so s temi in sli-čnimi naredbami pred vsem oškodovani in prikrajšani avstrijski Slovani, kojih jezik je izključen iz deželne brambe.
Ko bi pa nemščina, katero hote zloglasni po-nemčevalci pri nas učiniti in povišati za državni jezik in takozvani armadni jezik, imela nadvladati i nadalje pri poučevanji in izpitih jednoletnih prostovoljcev, oškodovani in v nevarnosti so vsi slovanski prostovoljci v Avstriji, slovenski, češki, poljski in hrvatski, da izmed njih zaradi nedostatnega znanja nemščine nijeden ne bode imenovan rezervnim častnikom, da bodo vsi skoro za kazen morali služiti dve leti mesto jedno, in da bodo rezervni častniki mogli postati samo jedino Nemci.
Zaradi tega imajo za nas neizmerno važnost vse težnje in boji, da se nenemškim jezikom v armadi in v avstrijski deželni brambi pridobi zaslužena veljavnost, da se i v teh zlomi in strmoglavi nadvlada nemščine, s katero se ne dobivajo še bitve in brez koje tudi more biti vojak pogumen, vojskovodja pa nadarjen. Da rezervni častnik umeje toliko nemški, v kolikor tega treba za službo in velenje, zoper to nismo in se tega priuči lahko, ne da bi porušil kako pravico. Poučevanje in izpraševanje vseh jednoletnih prostovoljcev se ima vršiti v njih materinem jeziku in v poučevalnem jeziku onih srednjih šol, katere so jednoletni prostovoljci dovršili, predno so nastopili vojaško službo.
Vsled zasluge Madjarov za prava njih jezika
proklestiie naj bi si v skupni armadi pot tudi naše pravične zahteve, da se s slovenskimi prostovoljci ne bode ravnalo huje, nego z madjarskimi ali hrvatskimi. Nevega orožnega zakona ni še odobrila go-spodska zbornica in vrhu tega š? jedenkrat pride v zopetno obravnavanje državni zbor.
Govor poslanca <lr. Poklnkarja
v državnozborski seji dne I. marca t. I.
(Konec.)
Naglašalo se je tudi že z druge strani, da takih žrtev, kakoršne zahtevajo take mehjoracije, nikdar ne premorejo dežela ali vdeleženci sami, in da je treba v takov namen izredne državne podpore, in sicer potom postave, kakor se je to n. pr. zgodilo pri vrejevanju Adiže in Neretve. Moja prošnja je tedaj, da postopa poljedelsko minister-stvo s tem vprašanjem kot z nujnim, ker se more tako rešiti najlepši del kranjskih kmetijskih zemljišč.
Izmed drugih za deželo važnih vprašanj omenil bodem le še jedno, to je pogozdovanje Krasa. Večina gospodov je videla ta del naše dežele. Ako ste se z železnico peljali po Krasu, videli ste štrleti gole skale in revščino mej tamošnjim prebivalstvom. V novejšem času se mora navajati še posebna nezgoda za progo mej Št. Petrom in Reko, provzro-čena vsled golega Krasa, in to so zameti, ki pre-mnogokrat ovirajo promet na železnici. Predzadnjo zimo večkrat ni bilo zveze mej Trstom in inozemstvom ter se je moral celo brzojavni promet vršiti čez Grško. Treba bi bilo tedaj odločneje poprijeti se vprašanja o pogozdovanju Krasa, moralo bi se hitreje delati ter več denarja v roke vzeti. To zahtevajo vsestranski oziri, kmetijski in gozdarski, kakor tudi prometni. Priporočam tedaj najtopleje to zadevo poljedelskemu ministerstvu.
Preidem k prihodnjemu in zadnjemu predmetu svoje razprave, k naučnemu ministerstvu. Segal bi
LISTEK.
Kako je vrag odkupil košček kruha.
Pripovedka Lava Tolstoja; poslovenil J. Steklasa.
Bil je človek siromak. Neko jutro gré na tešče s konjem na polje in s seboj ponese edini košček kruha. Prevrne plug, odveze gredelj, dene ga pod grm, nanj položi košček kruha ter ga pokrije s kaf-tanom (suknjo). Konj se utrudi in človek ogladni. Obrne plug, odpreže konja, pusti ga, da se pase, in stopi do suknje, da založi. Vzdigne siromak haljo — a kruha ni nikjer. — Išče ga, išče siromak po-vsodi, obrne suknjo, strese jo dobro, ali kruhu ni sluha ni duha. Začudi se človek. To je vendar čudno! Nisem videl nikogar, a nekdo mi je vzel kruh. Ali med tem, ko je on oral, ukral mu je vrag kruh, skril se za grm ter na uho vlekel, kako bo človeka razjezil, da bo njega vraga spominjal. Kmet je tarnal. Naj mu bo! saj ne bom umrl lakote; samo da morem zvedeti, kdo ga je ukral ! Daj Bog, da se ga naužije !
Podil se človek k studencu, napije se vede, odpočije, vzame konja, vpreže ga in začne zopet orati. Zmedel se je vrag, ker ni zapeljal človeka, pa se podâ naravnost v pekel in pripoveduje najčrnejšemu vragu, kako je nekemu človeku ukral
kruh, a on mesto da ga je opsoval, reče; „Daj Bog, da se ga naužije!"
Razsrdil se je najčrnejši med vragovi. Ako te je, pravi najčrnejši, ta človek v tem prevladal, to pomeni, da ti nisi umel, da njega zapeljaš. Zlo in narobe, pravi najčrnejši, ako se kmetje in za njimi tudi žene na to privadijo. Saj nam je to edini posel! To se ne srne tako pustiti ca noben način. Hajd, pravi on, in zasluži si zopet oni košček kruha. In ako v treh letih ne pridobiš tega človeka, okopal te bom v sveti vodi.
Prestraši se vrag svete vode, pohiti na zemljo, in začne razmišljati, kako bi popravil svojo sramoto. Mislil je in mislil, pa se je tudi izmislil. Pridruži se vrag dobrim ljudem ter gré k siromašnemu človeku za delavca. Nauči ga, da žito v suhem leta seje v blatu. Drugim ljudem je sežgalo solnce vso letino, a siromašnemu človeku je raslo žito, gosto, visoko, jedro, klasasto in lepo dozorelo. Prehranil se je človek do nove letine in še mu je ostalo žita. Spomladi je naučil delavec človeka, da seje žito po brdih. Leto je bilo deževno. Drugim ljudem je žito poleglo, in ko so je poželi, ni bilo jedrnato, a človeku na brdu je rodilo žito, da ga je bilo krasota gledati. Bilo ga je v izobilju. Ni vedel ni sam, kam če ž njim in kaj če ž njim. Tedaj nauči delavec človeka, da žito ovrši, domu spravi ter od njega žganje žge.
Nažgal je človek precšj žganja; pil ga je on sam, pa ga tudi drugim ni kratil. Vrag se podii na to k najčrnejšemu ter se začne hvaliti, kako je zaslužil košček kruha. Začel je najčrnejši razmišljati. Podil se k človeku, vidi ga, — sklical je namreč človek bogataše ter jih začel z žganjem dvoriti. Dvorila je gospodarica goste z žganjem. Komaj pa je prestopila, zadene se ob mizo in razbije steklenico z žganjem. Razljuti se na to človek jako ter izgrdi ženo: K vragu tepica, kaj misliš, da so to pomije? Tako ti, krevlja gladna, razlivaš takošno dobro!
Vrag dregne najčrnejšega s komolcem. Glej, pravi on, kako mu zdaj ni žal kruha. Izgrdil je gospodar ženo ter začel sam dvoriti.
Pride z dela neki siromašen človek, pozdravi jih, vsede se, pa vidi, kako ljudje žganje pijo, pa si je želel tudi on z drugimi se napiti.
Sedel, sedel je in gutal ter požiral slino — ali kaj mara gospodar za to — pa v sebi edino za-mrmral: Daj Bog, da bi se to žganje na vse vas razlilo!
In to je godilo najčrnejšemu. A vrag se je ša vedno hvalil. Počakaj malo, bode še gorje! Pili so bogati ljudje, pil je tudi naš gospodar; začeli so se prijatelji eden drngemu laskati, prijatelj prijatelja hvaliti, pa konečno tudi hinavske in udvorne besede sipati. Poslušal in poslušal je najčrnejši pa se je
morebiti v nadrobno razpravo, ako bi se lotil raznih posameznostij, dyoje splošujih načel pa vendar ne morem prezrli, kakp s» namreč postopa * ljudsko šolo v dižejah zunaj Kranjskp, nasproti Slovenoep, in drugič posebno vpr«^anje kranjske dežele.
Ljudsko-šolsko vprašanje se je tukaj večkrat in temeljito razpravljalo. Tudi prvi današnji govornik je storil to, kar se tiče Koroške. Večina je imel* v trenot^u, ko se je tukaj otrorila sej», opraviti z vpisovanjem za nadrobno razpravo v predsedniški pisarni, tedaj ja bila odsotna, in znano ni bilo, da se je že pričela seja; nanašati se tedaj ne morem na ono, kar je povedal prvi govornik, ne dvojim pa, da ga bodejo temeljito in odločno zavrnili govorniki v nadrobni razpravi. Doni mi po ušosih le jedna njegova beseda, in to je „tuje vmešavanja" itd.
Gospoda moja ! Ako tako govorite r državnem »boru o tujem vmešavanji, potem se raje razkropimo v deželne zbore, in vprašanje je rešeno, kajti ako se v državnem zboru poslanci ne smejo brigati za zadeve drugih dežel, potem ne preostaja drugo, nego federalizem. Potem naj Korošci sami sklepajo o svojih zadevah, mi jih pri tem gotovo ne bodemo motili.
Tedaj o šolskem vprašanji. Ne dvojim, da je gospod naučui minister resno pre iskal tu izražene pritožbe, ali pa, da bo to storil. Saj je vendar on odgovoren za ljudsko omiko in za to, kar se v tem oziru stori v posameznih deželah, ter ima pravico in dolžnost, da načelnike deželnih šolskih svetov opomni na njihovo dolžnost. Grem v tem še dalje: čislajmo vendar ustavo in glejmo na to, da se izvršuje. Premnogokrat se je povdarjala narodna enakopravnost. Toda tukaj naglašam samo dolžnost uradnikov, naj ne pozabijo svoje prisege na ustavo in odgovornosti, ki jo imajo nasproti mini-sterstvu in slednje nasproti zbornici.
Šolsko vprašanje na Koroškem se mej drugim izraža tudi z raznimi prošnjami. Peticijska pravica je zajamčena po državnem temeljnem zakonu z dne 21. decembra, št. 142. Kaj se to pravi? Državne oblastnije jo morajo spoštovati, reševati morajo pravilno prošnje, in v postavi istega dne št. 145 najdemo člena XII. in XIII., na katera danes opozarjam in ki se ne navajata premnogokrat. Olen XII. slove (čita): „Vsi državni služabniki so v okviru svojega uraduega delokroga odgovorni za izvrševanje državnih temeljnih zakonov in državnim kakor deželnim postavam primerno poslovanje. Da dobi ta odgovornost svojo veljavo, skrbeti morajo oni organi eksekutivne oblasti, katerih disciplinarni oblasti so podredjeni dotični državni služabniki." Potem pride odlomek, zadevajoč njihovo civilno-pravno odgovornost. Olen XIII. se glasi (čita): „Vsi organi državne uprave morajo v svoji službeni prisegi tudi priseči, da se bodo strogo ravnali po državnih temeljnih postavah." Postave govore vendar jasno in premnogokrat se je razpravljalo, kaj se godi s prošnjami, o katerih se obravnava pri koroških upravnih oblast-nijah. Letos se bo morda še kaj dostavilo. Gospoda ministerskega predsednika kot vodjo ministerstva
notranjih zadev prosim, naj gloda na to, da bodo deželni predstojniki izpolnjevali svojo dolžuost kot državni uradniki, gospoda na»čnega ministra pa, naj oppipui predsednice deželnih, šolskih svetov, so prisegli na državne temeljna zakone. (Dobro!) Upanj, da se bo gospod, naučni minister resno ppr prijel tega šolskega vprašanja na koroškem, ki je rečkret že pokazalo neverjetne stvari. Včeraj je neki častiti somišljenik razpravljal tudi ljudsko-šolsko vprašanje za slorenski del Štajerske. Tudi tam je izdal deželni šolski svet ukaze, ki so gled^ teh državnih temeljnih zakonov protipostavni. Gospod naučni minister ima gotovo pravico, oziroma dolžnost, da jim očita nepostavnost takih ukazov in odpravi tako ravnanje, kakor je to storil v posameznih slučajih. Prosim, da se tudi tukaj tako postopa.
Dojdem k Istri, ki je bila včeraj povod razburjenemu prizoru, Spuščal se ne bom v bistveno »prašanje, marveč hočem le svoje in svojih somišljenikov stališče tako označiti, da imamo trdno voljo prijateljski živeti z Istrijani italijanske narodnosti, mej katerimi poznamo in čislamo najodličnejše domoljube. (Prav res! na desnici.) Privoščimo jim njihove popolne narodne pravice, toda tudi mi stojimo za svoj narod na ravno istem stališči. (Res je! na desnici.) Segati v naše narodne pravice v Istri nikakor ne dovoljujemo. S tega stališča moram deloma ono, kar je včeraj povedal neki zastopnik slovenskega naroda, popraviti, da se ne bo napačno tolmačilo.
In ker sem že ravno pri Trstu, prosim konečno še nekaj gospoda ministerskega predsednika.
Praznovali smo lansko leto najlepšo slavnost, katero je sploh kedaj mogla praznovati država v Evropi.
Praznovali smo štiridesetletni jubilej Nj. veličanstva cesarja. Gotovo je 2. dan decembra, ki je prav za prav zaključil celo leto trajajočo slavnost, vsak narod in vsak posameznik široke države z veliko radostjo pozdravil ter ga je, ker so bile po cesarjevi želji zunanje slavnosti prepovedane, gotovo prisrčno praznoval v svojem notranjem, kakor to zasluži v resnici očetovska skrb Nj. veličanstva. Izjema, ki je bolestuo žalila celo Avstrijo, bilo je v tem oziru postopanje neke druhali v Trstu.
Listi so poročali, in o tem se po mojem mnenji ne more dvojiti, da so se ta dan našli celo ilustro-vani plakati veleizdajske vsebine. Politična uprava, oziroma redarstvena oblast, ki se tam izvršuje, je odgovorna, da se je po seveda še nesrečnejšem letu 1882. tako okrasilo leto 1888. na tak slavnosten dan.
Navajal, slavna zbornica, ne bodem iz tega zaključkov; za vsakega avstrijskega domoljuba so sami ob sebi umevni; prosim pa gospoda ministerskega predsednika, da kolikor moč temeljito obrača svojo pozornost temu predmetu. (Odobravanje na desnici)
tudi s tem nasladil. — Ako bodo oni, govoril je najčrnejši, vsled te pijače tako po lisičje delali ter prijatelj prijatelju nič drugega nego laži prišival, potem se ne boj, v kratkem času bodo naši.
čakaj črnuh, da vidimo, kako bo zanaprej, pravi vrag: začeli bodo oni kmalu že drugi vrč iz-pijati.
Zdaj so začeli prijatelji eden drugega varati, kakor da so lisice, ali glej, pograbijo se v trenutku, pa bi rekel, da so volčje.
Popila je družba že drugi vrč, a beseda jim je zdaj bila ostrejša in grša. Mesto laskavih besedi počeli so se med seboj zmerjati, drug na drugega besniti, eden v drugega segati ter se pretepati, a konečno si izbijejo eden drugemu nosove. Vmešal se je v pretep tudi gospodar. Namlatili so tudi njega. Pogleda je najčrnejši, pa se mu je dopalo. — Za našo srečo, to ti je dobro. A vrag reče: Bo še več vpitja in razsajauja, glej, kmalu bodo tudi že tretji vrč izpraznili. Zdaj so pobesnili ko volčje, in ko so se tretjega lotili, izgledali so ko svinje.
Izsušili so naši gostje tudi tretji vrč. Zdaj so pa vsi planili. Razsajajo, vpijejo, pa niti sami ne vedo kaj, in prijatelj prijatelja ne sliši. Porazgubili so se ob enem — neki sami, neki po dva, in neki po trije; vsi so se po ulicah povaljali. Šel je tudi gospodar spremit svoje goste, pa je pal z nosom v blato, zamazal so ves, pa povaljan v tem brlogu
leži kakor svinja in hrče. To je jako obradovalo najčrnejšega.
Ti si, pravi, izmislil izvrstno pijačo, pa si tudi zaslužil košček. Vsaj povej mi, kako si jo napravil? Nisi gotovo drugače naredil, nego si najpoprej pomešal v njo lisičje krvi. Tedaj je bil gospodar zvit kakor lisica. A potem volčje krvi: tedaj je kakor volk pobesuil. A konečno si spustil v njo tudi svinjske krvi: od tedaj je ostal tudi svinja. Nisem, pravi vrag, tako delal. Edino sem to storil, da bi mu žito čim bolj rodilo. Ona — ta zverska kri — ga greje vedno, ali ni v bitju, da kroži v njem, ko mu žito za potrebo rodi. Saj vidiš, da mu tedaj ni bilo žal za zadnji košček; a zdaj, ko mu ga pre-ostaje, začel je razmišljati, kako bi se utešil. Jaz sem ga hitro naučil, kako se bode precej utešil, — naj namreč žganje pije. In ko je začel od tega božjega daru žganje delati sebi na tolažbo, probu-dila se je v njem v onem trenutku lisičja, volčja in svinjska kri.
In kdorkoli zdaj malo žganja srkne, precej postane živina.
Pohvalil je najčrnejši vraga, oprostil mu radi koščka kruha in postavil ga zraven sebe, med naj-čruejše in najstarejše vragove.
Politiku pregled.
? Ljubljani, 15,. marca.
Notrf||f dežele.
priavni poslanci iz vinskih okrajev so s« dne 12. t. m. sešji k posvetovanju o naredbah zaradi trtne uši. Pod predsedstvom grofa Coroninija se je sklenilo tekom prorečunslfe razprave predložiti drža^neinu zboru resolucijo, ob enem pa pod-odseku naročiti, da samostojno izgotovi postaven načrt. V ta pododsek so bili izvoljeni poslanci Malfatti, Corouini, Moscon, Richter in Vošnjak.
Pražki mestni svet je poslal najvišjemu sod-njemu dvoru deški pisano prošnjo, ki zahteva, da bi se pri čeških vlogah in kasacijskih obravnavah smelo tudi češki pisati in govoriti. To prošnjo je najvišji sodnji dvor nerešeno vrnil. Enaka osoda je doletela prošnjo, katero je mestni svet poslal upravnemu sodišču.
V predvčerajšnji klubovi seji ogerske liberalne stranke se je izjavil pl. Tisza, proizvan vsled nekega govora poslanca Hegediisa, naj se ne veruje vestem o njegovem odstopu. Vstrajal bo na svojem mestu toliko časa, dokler bodeta krona in večina parlamenta mnenja, da mora to storiti v javnem interesu.
Vnanje države.
Poleg znane okrožnice srbskega ministra zunanjih zadev poslalo je regentstvo še posebej prijateljska zagotovila Avstriji in Rusiji, ki sta dobrohotno sprejeli to naznanilo, rekoč, da je prestolna prememba le notranja srbska zadeva. Tudi v Nemčiji mirno sodijo o srbskih razmerah. „Köln. Ztg." piše o vplivanju srbskega prevrata na mejnarodni položaj: „V kolikor se to tiče trodržavne zveze, ne pozabijo naj oni, ki jo vsak dan opisujejo kot omajano, da se je ustanovila ravno zaradi prememb v raznih državah. Vrednost njena bi bila tedaj jako vprašavna, ako bi jo mogla podreti že navadna mi-nisterska kriza." — Minolo nedeljo se je v Niši vršil liberalni shod, ki je bil tako mnogobrojno obiskan, da se je moral iz dvorane preseliti pod prosto nebo. V nedeljo se bodo sešli odbori iz cele Srbske k posvetovanji v Belgrad, da izvolijo novega predsednika osrednjemu odboru namesto Jovana Rističa, sedanjega regenta. — Metropolit Teodozij se bo prostovoljno odpovedal svoji službi ter tako omogočil povrnitev v domovino metropolitu Mihaelu. Regentje so se branili položiti svojo prisego v Teo-dozijeve roke, zaradi tega je bil k slavnosti namesto njega pozvan nadduhovnik Pavlovič.
Velike politične važnosti je spomenica, katero so bolgarski konservativci izročili princu Ferdinandu. V njej mu obljubujejo, da ga bodo spravili z Rusijo, ako ministerstvo preustroji po njihovem nasvetu, razpiše nove volitve ter se dsl še jedenkrat voliti od novega sobranja. Novo izvolitev bi moral počakati v inozemstvu. Tedaj najožji prijatelji Ferdinandovi ga žele imeti zunaj deželnih mej. Princ je bil vsled tega predloga zelo razdražen ter ni nanj niti odgovoril. — Trdi se, da se je zadnji čas začela konservativna stranka cepiti. Sklenili so vodje zaradi tega stranko popolnoma reorganizovati, k čemur je pritrdilo vže 42 podružnic z 10.000 člani. Stojlov bo ostal predsednik stranke, Načevic in Gre-kov pa hočeta izstopiti. V kratkem bo izšlo novo strankarsko glasilo. — Princ Ferdinand, ki bi se bil moral v četrtek povrniti v Solijo, podaljšal je za nekaj dni svoje bivanje v Plovdivu.
ltuski car je finančnemu ministru Visnje-gradskemu za njegove izvrstne zasluge pri povzdigi ruskih financ dovolil letno nagrado 4000 rubljev za dobo 12 let. — Izdajatelji peterburških listov so bili pozvani k tiskovni nadupravi, kf jim je strogo prepovedala pisati o novem državnem posojilu.
Nemški državni zbor se je predvčeraj zopet sešel. Državni kancler, ki je bil prej pri minister-skem posvetovanji, prišel je za kratek čas v zbornico, kjer se je ravno razpravljalo o spomenici glede malih obsednih stanj. Bismarck se je nekoliko raz-govarjal s poslancem pl. Ilelldorfiom, potem pa je zapustil zbornico. Seja sama je bila brez posebnega pomena. Meyer (Jena) se je izjavil v imenu narodnih liberalcev, da se ta stranka nikakor ni obvezala glasovati za razveljavljeuje postav zoper socijaliste: dovolila je stranka te postave za dve leti, po pre teku katerih naj se razsodi, ali naj se nadomeste s stalnim zakonom. O koncu razprave se ni moglo glasovati, ker je bilo premalo poslancev navzočih.
V francoski zbornici je poslanec Borie vložil predlog: Obdači naj se naslov kneza z letuimi 5000 franki, vojvode s 1500, grofa s 1000 in barona s 500 franki. S temi dohodki naj se ustanovi blagajnica, iz katere bodo dobivali onemogli kmetski delavci od države letno podporo 180, 240 ali 305 frankov na leto, in sicer po stopnji onemoglosti. Kar pa se poleg tega še prihrani, porabi naj se na korist industrijskim delavcem.
Italijanski vladni krogi trdijo, da je Crispi že sam obupal; ne veruje več, da se more država rešiti iz finančne zadrege navadnim potom finančnih naredeb; pri svojih podjetjih hoče pridobiti le čas ter zavlečavati odločilni trenotek do one dobe, ko mu bo morebiti pomagal kakov mejnarodni dogodek. Novi finančni minister Seismit-Doda je vladi že kot poslanec naznanil vspored, po katerem bi bila mo-
goča rešitev. Bil je zoper porabo sredstev iz pen-zijske blagajnice, ker se s tem le muoži državni dolg; vojni troški v Afriki se morajo zmanjšati, kajti doguano je. da so Italijani več potrošili za vojaške namene, kakor Nemci; število upravnih okrajev in tedaj tudi uradnikov se zmanjša. Seismit-Doda je tudi zoper davek od aoli in desetino od zemljiškega davka. Radovednost je tu opravičena, ali ima Seismit-Doda danes kot minister ravno toliko zaupanja do svojega vsporeda, kakor ga je imel kot poslanec.
Iz rumunske prestolnice se brzojavno poroča: Srbska naselbina dela velikanske priprave za sprejem kraljice Natalije, ki bo v nekaterih dneh došla iz Jalte. Dan njenega prihoda še ni natanko znan. V Bukarešt pričakujejo v ta dan več odposlanstev.
Izvirni dopisi.
Z gorenjskih hribov, 8. marca. Blagor ljudstvu, ki ima dobre, vzgledne, t resnici katoliške duhovnike, ki je navdušujejo za najvišje ideje in namene, kažoč mu pot, po katerem more priti do svojega časnega i večnega namena. Blagor pa tudi ljudstvu, če bolj blagor tudi duhovnikom, ki imajo višjega pastirja-škofa v resnici katoliškega mišljenja, prepričanja, a tudi katoliškega vedenja v besedi in dejanji — neustrašljivega apostola, kojega se morejo okleniti v vseh nevarnostih, dobro vedoč, da jim je dober oče, da hoče i njimi deliti žalost i veselje. In — dragi mi tovariši, ravno mi imamo tacega višjega pastirja, ki se ne klanja liki trstu sem in tja sodeč po ljudskem mnenji, ki se ne zmeni za nesramno sumničenje in obrekovanje framasonskih liberalnih listov.
Občudoval sem postopanje prevzvišeuega v mi-nolem viharnem boju — misleč sam pri sebi — to je pravi katoliški škof — tacega potrebujemo mi Slovenci, vzlasti v sedanjem času. čislali smo ga do sedaj — a njegovo postopanje v zadnji aferi — njegova katoliška odločnost i posebno še sedaj, njegov list do sobratov — moram naravuost brez hlimbe pripoznati, nas je unel, da zanj gorimo. Bila so do sedaj naša src« za knezo-vladiko, a še močneje bodo bila odsihdob. Ne bode nas ne pso-vanje, ne sumničenje odtujilo njegovi plemeniti ljubezni, marveč toliko bolj ga bomo čislali, kolikor bolj ga bodo liberalni listi napadali. Mi smo izšli iz srede eminentno katoliškega slovenskega naroda, čigar katoliškim idejam se nismo i se ne bomo izneverili, marveč one so nam zvezde, ki nam kažejo pravo pot, one so naš prapor, pod kojim se hočemo do zadnjega izdihljeja boriti. Mi kot katoliški duhovniki ne bodemo ljubljenega svojega naroda slepili i golimi frazami, marveč hočemo v pravem pomenu „narodni" biti, voditi ga do časnega in večnega blagra. Tudi mi se ne strašimo psovanja i obrekovanja, dobro vedoč, za kaj se borimo — in tudi vedoč, da se hrast ravno po mnogih viharjih tem krepkeje ukorenini, da se v viharji utrdi katoliška odločnost, ukrepi katoliški značaj. — Tudi mi smo bili i bodemo vedno lojalni, toda lojalnosti ne bodemo toliko kazali v vuanjih znamenjih, ampak imamo »svoja srca, svoje blago in kri za Avstrijo in njeno preslavno dinastijo"! Res, te besede navdušujejo nas katoliške duhovne za boj za najvišje ideje, za svetinje milega nam naroda. Bojevati se hočemo zoper vsakaterega sovraga za najvišje ideje — za vero, narod i cesarja. Za vero, narod i dom živimo, za to geslo hočemo vse svoje moči žrtvovati; za vero, narod i dom smo pripravljeni vsikdar dati svoje življenje!
Iz Suhe Krajine, 12. marca. Zdravstvene raz mere smejo se pri nas letošnjo zimo v primeri z ostalo Dolenjsko jako ugodne imenovati. Nikakoršnih nalezljivih bolezni nismo imeli, če izvzamemo posamezne slučaje davice. Pobira pa v naši suhi Krajini ljud druga bolezen, in kar je najhuje, naj-čvrstejši možaki nas zapuščajo in potujejo — v novi svet; v domači zemlji ni zanje več obstanka, selijo se v Ameriko. Kdor je bil že v našem kraju, pač vč, da naša domovina tukaj pač ni krasna in mikavna. Svet je kamnit, zemlja nerodovitna; skoraj nobenega studenca, samo kapnica služi za pitno vodo. Oe je leto mokro, pridela se še nekaj žita, je leto suho, manjka še potrebnega kruha. Vkljub temu so ljudje že sto in sto let zadovoljni obdelovali nerodovitno zemljo. Srečne so se čutili, saj niso poznali boljšega življenja. Le tu in tam se je kdo zgubil krošnjarit s Kočevarji, drugače so se trdno držali očetne dedščiue.
Propad kmetijstva v sedanjem času čutijo posebno naši revni kraji. Splošnja revščina preti, prodali je malo, še to ima nizko ceno; potrebe posta-
jajo vedno veče. Ljudje obupali so se doma pošteuo preživeti, zato iščejo sreče, kjer bi jo našli. Kakor navlašč odprla se je pot v novi svet Ameriko. Amerika je zanje obljubljena dežela, kjer se cedi med in mleko. Vse govori o Ameriki, vsi si želijo biti v srečni in bogati deželi. Kaj čuda torej, ako se naše ljudstvo kar trumoma seli v novi svet, to je skoraj malo srednjeveško preseljevanje. Ni tedna, da bi nas ne zapustilo kaeih 5—10 mož. Če bo tako dalje šlo, kmalu postane iz naše 6uhe krajine pusta krajina, pravi kras. Težakov je težko dobiti za drag denar; doma ostajajo samo ženice, lenuhi in slabotni, ki se ne upajo doma zapustiti. Nasledek tega je, da se obdelovanje polja opušča; živinoreja, ki bi vsaj ie nekaj denarja prinašala, se zanemarja; kmalu se bode vse polje, kar so ga poprej pridne roke obdelale, premenilo v nerodoviten kamnit kras.
Ali je res življenje v Ameriki tako lahko in mikavno, kakor zaželjeno? Ne smem tajiti, moram priznati, da nekateri naši ljudje si s svojo ustrajno pridnostjo in žilavostjo zaslužijo in prihranijo dokaj denarja na tujem. Pošiljajo domov stotake, vračajo ee s tisočaki v žepu, ko prej niso ničeta imeli. Toda tacih je sila malo, največ je tacih, ki ne morejo nič poslati domov od svojega zaslužka, radi bi se vrnili, pa nimajo si s čim vožnje plačati. Ljudstvo pa je popolnoma omamljeno in oslepljeno, vsak si slika življenje ondi najboljše, najsrečnejše in misli, da postane miljonar, če mu Bog le srečo podeli v Ameriko priti; vidi le srečne, nesrečnih noče zapaziti.
Nič ne izda poučna svaritev. Navadno dobi se v odgovor: Kaj hočem, dvoje me čaka: ali iti v Ameriko, ali me pa danes ali jutri upniki izpodijo iz hiše z družino v daljni svet. Raje volim prvo, morebiti se le še obranim nesreči. Naredi k drugemu dolgu še toliko dolga, da ima za potnino, doma pusti ženo z majhnimi otroci, ta naj obdeluje zemljo, živi otroke, plačuje oderuške obresti, kar se pogostokrat zgodi od 20—30%. Molče mora človek gledati take žalostne dogodke. Pa naj bi bila tudi sreča v Ameriki vsacemu mila, izseljevanje je za naš kraj vedno le zguba in nesreča. Doma zgubimo pridnih marljivih delalcev, zemlja, ki že sedaj ni rodovitna, postaje vedno nerodovitnejša in kamnita. Onih delavcev, ki se bodo kdaj vrnili, ne bo jih več veselilo naše delo, odvadili se mu bodo. To izkušamo že sedaj. Je bil kdo nekaj let v Ameriki in pride potem domov, kmalu se mu toži po egiptovskih loncih in zopet gre nazaj. Pa saj denar pride med naše ljudstvo, ki ga naši rojaki zaslužijo, mislil si bo kdo. Toda samo denar človeka ne stori srečnega. Ljudstvo si je že naredilo pregovor: Krivičen in ameri-kanski denar nimata teka. Kakor dobljen, tako zgubljen.
Ljudje se kmalu sila razvadijo. Živijo potem dobro; delati se jim ne ljubi. Zgine skromnost, varčnost, kmalu je vse zapravljeno. Druga beda je večja od prve.
Kdaj bo pri nas jenjala ta bolezen, ne vem, to je gotovo, če bo dolgo trajala, da čaka silna zguba naš narod, milo našo domovino, ne samo v gmotnem, temveč še bolj v nravnem in verskem oziru. Škodo trpi in jo bo trpela tudi država, kajti davki se bodo sčasoma pri nas zmanjšali in popolnoma izostali. Zdravilo tej bolezni je Ie samo zboljšanje stanja našega kmetovalca, ali prepoved izseljevanja.
Trgovska in obrtniška zbornica.
VII.
Ker se po § 34. zakona z dne 30. marca 1S8S, drž. zak. štev. 33, morejo zavarovati tudi plače do 1200 gld., naj se omejitev zavarovalne mezdne visokosti do 2 gld. za delovni dan odpravi. Ta omejitev tudi ne ustreza praktičnim odnošajem, ker je znano, da je tvorniških mojstrov, monterjev itd., kateri imajo 3—4 gld. dnine, kateri naj bi tudi mogli zavarovati mezdo, primerno njih dejanjskemu zaslužku.
Ženski in moški mladoletni delavci do 18. leta dobe in moški delavci najnižje vrste naj bi mogli zavarovati v prvih dveh mezdnih razredih, v tem razmerju vplačevati in prejemati.
Delavci, kateri so le mimogrede v delu, plačevali naj bi % premije iu dobivali naj bi po čakanju šest tednov polovico bolniščnine za polovico pre-jemne dobe, tako da bi 10 tednov 30%, 5 tednov 25°/0 in 5 tednov 20% dobivali. Podpore bolnikom dajale uaj bi se tudi po načrtanih mezdnih raz
		Podpore bolnikom			Doneski
Mezdui razred					
	Dnina	v prvih 20 tednih	v daljnjih 10 tednih	v zadnjih 10 tednih	za pogreb-
		60%	50%	40%	ščino
i II	gl. --60 „ —80	gl. - 36 „ -'48	gl. --30 „ -"40	gl. -'24 „ —32	}gl. 20—
III	n 1.-	„ --60	„ --50	n -"40	} „ 25 -
IV	„ 120	„ —•72	„ -.60	„ -'48	
V	■ 150	„ --90	„ --75	„ -.60	} „ 30—
VI	„ 180	„ 1-08	„ --90	„ -'72	
VII	„ 210	„ 1-26	„ 105	„ -'84	„ 35—
VIII	„ 2-40	„ 144	„ 1-20	„ --96	„ 40--
IX	„ 3--	„ 1-80	„ 1-50	„ 1-20	„ 45—
X	„ 4-	„ 2 40	„ 2-	„ 160	„ 50-
redih, in sicer, prvih 20 tednov 60°/., nadaljnih 10 tednov 50°/, in še daljnih 10 tednov 40%, tako da bi podpora trajala najdalje 40 tednov. Takisto naj bi se določila pogrebščina na naslednji uačin s» mezdne razrede:
Razredi za podporne prejemke:
Z ozirom na to, da se poleg podpor bolnikom daje zastonj zdravniška lečitev, potrebna zdravila in druga terapevtična pomagala, kar utegne marsikateri-krat vzeti 10 do 20% premijskih vplačil, ni svetovati večje podpore, ker sta industrija in obrtnost itak že z dolžnostmi, katere naklada zavarovanje glede kake nezgode in bolezni i delavcem i delodajalcem, že dosti obremenjena in ker bi se, ako bi se dajale večje podpore bolnikom, morale dosledno zvišati premije. Poleg tega pa ne smemo zabiti, da mora izza zavarovanja glede kake nezgode in bolezni skoro priti tretja naprava, ki prvo dopolnjuje, to je zavarovanje starcev in invalidov, katera pa bode znova obremenila industrijo in obrtnost, ter da je zategadelj zdaj pri določevanji bolniških prejemkov in iz tega rastočih bremen ozirati se na to. Ker se zdaj hoče izvesti bolniški zakon z neko hitrostjo, o kateri nihče ni prej slutil, in ker se je radi inte-resovanih krogov zabredlo v velike težave, želeti je z ozirom na namerjani zakon o zavarovanji glede kake nezgode, da visoka vlada podaljša glede zakona o zavarovanji bolnikov določene roke.
Dnevne novice.
(Presvetli cesar) je podaril požarni brambi v Št. Vidu nad Ljubljano 80 gld. in oni na Brdu 100 gld.
(K podpornemu društvu za slovenske visoko-šolce na Dunaji) pristopili so pri šestem večeru slovenskega kluba sledeči na Dunaji stanujoči gospodje: čast. gosp. Fran Jančar, duhovnik nemškega viteškega reda; Fran Miklavčič, višji nadzornik severno-zahodne železnice; dr. Peter Kresni k, inženir in docent na dunajski tehniki; Žiga Sežun, c. kr. mini8t. oficijal; Tone Štritof, aprob. filolog; Josip Mantuani, stud. phil. Srčna jim hvala!
(Prazni izgovori.) Gospode pri „Laib. Schul-zeitung"-i je treba vleči na dan, kakor raka iz luknje. Ko smo v 15. št. t. 1. v svojem listu odločno zahtevali, naj nam dokažejo svojo neosnovano trditev, so gospodje v vednih škripcih. Z dokazi ne pridejo na dan, ker ne morejo najti v našem listu dotične podtaknene kritike o književni potvori: „Kakeršno delo, tako plačilo." V predzadnji številki so se izgovarjali, da zaradi pomanjkanja prostora ne morejo objaviti svojih dokazov. V zadnji številki dne 10 t. m. so priobčili zvit odgovor, „ut aliquid diiisse vi-deatur". Vso krivdo so zvrgli sedaj na nekega gosp. nadučitelja, ki je baje pri uradni okrajni učiteljski konfereuciji za okolico ljubljansko podvrgel tisto oceno našemu listu. Mi zahtevamo, da pridete z resnico na dan in nam g. nad-učitelj dokaže svojo trditev, na katero se je operala uradna skupščina in sotrudnik „Laib. Schulzeitung"-e. S tem nismo zadovoljni, da sprejmete „nasprotne nazore, ugovore in pojasnila", mi zahtevamo, da nas pred svetom v tej zadevi opravičite, ali pa dokažete našo krivdo. Namen glasila nemškega učiteljskega društva je bil, da bi slovenske svoje tovariše na-hujskali proti našemu listu in duhovščini, in zato smo primoraui stvar dognati do konca, sicer pa ostauemo pri tem, kar smo pisali dne 18. januarija t. 1.: „Od vredništva „Laib. Schulztg." odločno zahtevamo, da nam iz našega lista navede take ali enake besede, katere je pisala v 24. št. minolega leta, sicer moramo njegovo trditev imenovati laž in obrekovanje."
(Iz državnega zbora.) Včeraj so nadaljevali v državnem zboru nadrobno posvetovanje o državnem proračuuu. Na vrsti ste bili .politična uprava" in „javna varnost". Govorili so poslanci od obeh strani. Obe točki ste bili sprejeti.
(Poziv gorenjskim čebelnim trgovcem.) Da ne bodo več kranjske čebelne trgovine napadali po inozemskih čebelarskih listih, kar preti tej kupčiji, da se kolikor moč odstranijo nepošteni trgovci, da se vredi čebelna kupčija na zdravi podlogi, in tako odstrani nepotrebno in pogubno zniževanje cen kranjskim čebelam, zato vabi podpisani odbor vse čebelne trgovce na prijazen razgovor v sv. Jožefa dan (19. t. m.) popoludne ob 4. uri v gostilno k Wucbererju (Krištofu) v Lesce. Odbor bode zastopal družbeni tajnik Gustav Pire, kateri bode tudi vodil posvetovanje.
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske.
(Dopolnilna volitev) za mestno skupino Ptuj vršila se je včeraj. Na mesto dr. Aussererja je izvoljen v deželni zbor štajerski nemški kandidat J. Steyer s 356 glasovi. Sloveuski kandidat Ivan Kukovec je dobil 171 glasov,
(Odlikovanje.) Od sv. očeta Leona XIII. so dobili častne križce „Pro ecclesia et pontifice" v lavantinski škofiji: msgr. Fr. Košar, mil. g. L. Hrg, kneginja Salm-ßeitferscheid, baroninja A. Hein in gospa A. Eichler.
(Za „Sokolski dom") je daroval g. ingenieur Fr. V i k v Ljubljani 20 gld.
(„Sokolov" jour fixe), ki je bil vsled smrti Nj. cesarske visokosti prestolonaslednika Rudolfa preložen, in kateremu reditelja sta gg. dr. Dereani in Filip Zupančič, vršil 6e bode v steklem salonu ljubljanske čitalnice v soboto 16. dne t. m. Na vsporedu je petje, šaljiv prizor in vojaška godba.
(Cepljenje koza na Kranjskem.) „Laib. Ztg." poroča, da je e. kr. notranje ministerstvo podelilo tri za leto 1887 določena darila v priznanje zaslug za cepljenje koza, in sicer prvo v znesku 63 gld. okrajnemu zdravniku v Ljubljani, g. Fr. Fincu, drugo v znesku 52 gld. okrajnemu zdravniku v Pre-vojah, gosp. J. Ruprehtu, oziroma njegovim dedičem, tretje v znesku 42 gld. okrajnemu zdravniku v Novem Mestu, gosp. V. Bervarju. Javno priznanje so dobili gg. doktorji: Anton Arko v Škofji Loki, J. Kenda v Vipavi, Anton Binder v Kamniku, Dušan Peričič v Starem Trgu, St. Ster-ger v Logatci, A. Perco v Postojini; dalje gg. okr. zdravniki : Anton Treitz v Kočevji, J. Mayer v Planini, Fr. Bachmann v II. Bistrici, J. Bobek v Ribnici, J. Posch v Žužemberku in F. S alloc k er v Metliki; častiti gg. župniki: J. Košmelj v Begunjah, Fr. K um er v Mošnjah, J. Teran v Ljubnem, Ig. Koren na Vrhu, A. Golobič v Cerkljah in M. Povše v Št. Juriji; dalje J. Primožič v Vrabčah, M. Koder na Slapu, J. Na-kus v Planini, J. Skvarča v Budanjem, A. Lena s s i v Colu, H. Dej a k v Vrhpolji, Al. Stare v Rovini, V. Orehek v Cemšeniku; gg. župani: J. Vertovec v Šentvidu, M. K am bič v Pod-zemlji, A. Vavken v Cerkljah; gg. nadučitelji: Fr. Go Ilm a j er v Moravčah, J. Mer ein a v Go-čah, J. Kalin Podkalom ; konečno gg. učitelja: J. Janežič na Brdu in M. Germ v Adlešičih.
(Politično društvo „Edinost") v Trstu bode imelo dne 17. t. m. v prostorih delavskega podpor-
nega diuštva redno sejo. Na dnevnem redu je poleg drotega poročilo o odbiti pritožbi glede slovenske osnovne šole in dogovori o prihodnjih volitvah. Ob enem se poživljajo zaupniki onih volilnih okrajev, ki Še niso doposlali poročil o sostavi posameznih odsekov, da poročajo o svojem delovanju.
(Č. g. Anton Rihar), profesor bogoslovja in podvodja dijaškega semenišča v Mariboru, je dobil župnijo sv. Vida pri Planini.
(Volitve v okrajni zastop v Celji) se bodo vršile za veliko posestvo dne 26., za trgovstvo dne 27., za mesta in trge dne 28. in za kmečke občine dne 29. t. m.
Telegrami.
Dunaj, 15. marca. Zbornica poslancev: Vlada predloži načrt postave, ki vdružuje tržaško pristanišče v carinsko ozemlje.
Pariz, 15. marca. Zadeva (Jassagnac v Bordeaux-u ne bo imela posledic, istotako tudi ne ostala dva dogodka. Zbornična večina za izročitev poslancev-„patrijotov11 je obsegala 317 republikancev, manjšina pa 162 konservativcev, 17 boulangistov, 35 republikancev; 49 poslancev ni glasovalo, ali pa so bili odsotni. Dosedaj niso še nikogar zaprli.
Rim, 14. marca. Finančni minister Seis-mit-Doda predlaga, da se obdačijo cerkve, samostani in sinagoge.
Tujci.
12. marea.
Pri MaliAii: Robiček, llostinck, Schucherl, trgovci, z Dunaja. — Petsche, soproga trgovca, iz Starega Trga. — Duna iz Berolina.
Pri Slonu: Mally, tovarnar, iz Tržiča — Brauner, trgovec, z Dunaja.
Tremensko sporočilo.
a S O	Čas	Stanje		Veter	Vreme	1 Mokrine !na 24 ur v mm
opazovanja		zr.koin«r. t mm	toplomera po Celzija			
14.	7. u. zjut. 2. u. poç. 9. u.zvec.	Wß-ä 732-2 729-5	- 4-6 50 1-4	brezv. si. vzh.	megla oblačno n	0-00
Srednja temperatura 0 6° C., za 2 2° pod norinalora.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 15. marca.
Papirna renta 5 % po 100 gl. (s 16% davka)	83	gl. 95	kr.
Sreberna „ 5% „ 100 „ „ 16% „	83	„ 20	„
5% avstr. zlata renta, davka prosta . . .	111	„ 15	„
Papirna renta, davka prosta......99	„ 10	„
Akcije avstr.-ogerske banke ...'..	893	„ —	„
Kreditne akcije ..........301	„ 25	„
London............121	„ 95	„
Srebro..............—	„ —	„
francoski napoleond....................9	„ 62'/s„
Cesarski cekini......................5	„ 70	„
Nemške marke ..........59	„ 50	„
Franc Kokalj,
sobni slikar, Rožne ulice štev. 21 v Ljubljani,
se priporoča prečast. duhovščini in slavnemu občinstvu v izvrševanje vsakovrstnega
£ slikanja sob?
po navadnem in tudi najfinejšem okusu. Dela izvršuje lično in trpežno v mestih, kakor po deželi po prav primerni ceni.	(10—6)
XXXXXXXXXXXXXXXXXj
x Brata Eberl, 1
J izdelovalca oljnatih barv, flrnežcv, lakov )č X	in napisov.
* Pleskarska obrt za stavbe in meblje. S 3C.J-M.H»* J
^ za Franilikansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši it. 1
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barv« XX » plošiavinastih pušicah (Blechbüchsen) v domačem lanenem oljnatem iirneži najfineje naribane in boliše ^ nego vse te vrste v prodajalnah.
Coiiilte na jenlitovtiwje.
H***HXHKHHH*HX*H*\
—J3<
Odlikovan: J873, 1881.

Josip Deiller,
tovarna za cerkveno blago in razprodaja
—= cerkvenih oprav —— na Dima j i VII., Zleglergasse 27.
Zastopnik Franc Jlrfickiier.
Proti gotovi naročbi se naj točneje izvršujejo vsakovrstne
cerkvene oprave
kot: kazule, pluviali, dalmatike, velumi, štole, baldahini, zastave itd., kakor tudi
ur eell tnitl«,
Odlikovan: 1873, 1881. Sfa-
Koverte s firmo
priporoča
Katoliška Tiskarna
po nizkej ceni.
St. 4522.
Razpis stavbinskih ponudeb.
a)
Mestna občina ljubljanska oddajo gradnje podzemeljskih stavb pri vodovodni postaji pod Klečami, in sicer:
gradnjo poslopja za stroje in parne kotle
(izimši železno ostrešje), dimnika, hiše za stanovalce in odkladišča za premog.
Načrti s proračunjenimi merami, splošnimi in posebnimi pogoji nahajajo se v pisarni stavbinskega vodstva mestnega vodovoda, kjer je moči jih pregledovati.
Ponudbe smejo glasiti se na vsa dela skupaj ali pa tudi le na posamezne objekte ali samo na posamezne vrste dela; postaviti je vanje enotne cene v številkah in besedah, pridejati jim vadij znašajoč 5°/0 izračunjene skupne ponudbe in jih izročiti v zapečačenih zavitkih najdalje
do O. aprila letos ob 12. url opoludne
pri mestnem magistratu.
Na ponudbe, ki bodo pozneje došle, in na take, katero ne bodo narejene popolnem po predpisu, se ne bode ozir jemal.
Magistrat deželnega stolnega mesta Ljubljane,
13. dan marca 1889.
Župan: G-rasselli m. p.
a
t M
es
>N ®
E5 a v
"■H o
.. a
a S
B —
as
ADOLF HAUPTMANN,
prva kranjska tovarna
oljnatih barv, firneža in laki
v
i 1
< • 3.
J Pisarna in zaloga: !So1m1< i drevored < i (seineniščno poslopje). Filijala: Slonove ulicc IO-IM priporoča slikarjem, dijakom, stavbenim in pohištvenim mizarjem, IIkurjem kakor sploh p. n. občinstvu svoje priznano izvrstno izdelke ter pošilja na zahtovanje eonilnike zastonj in IVanko.
Oljnate barve v ploščevinastih pušicah le najboljše vrste, posebno pripravne za razprodajalce, po znižanih cenah; v dežah od 25 klgr. naprej primerno ceneje.
Kupovakem večjih množin iy80 vrste slikarskih in prednostne cene.	j likarskih čopičev in
@af5«®	} slikarske patrone.
Perstans, mineralne in kemične barve.
t f
o* a
tZt^tZz J Î? t t Jt^Jt^XXXXXXXXX