UDim 8;i^.l63.6'342t.41 Hotimir Tivadar Filozofska fakulteta v Ljubljani FONETIČNO-FONOLOŠKE LASTNOSTI SAMOGLASNIKOV V SODOBNEM KNJIŽNEM JEZIKU Slovenski samoglasniki in njihove segmentne (formantne) in prozodicne značilnosti so v fonološkem sistemu knjižnega jezika opredeljeni, vendar so se pojavljala določena vprašanja predvsem glede trajanja samoglasnikov. V članku je poudarek predvsem na analizi trajanja in formantni analizi jakostno naglašenih samoglasnikov v optimalnih objektiviziranih okoliščinah: fonološki pari v čim bolj enakem glasovnem okolju. Posebna pozornost je namenjena gradivu, njegovi pripravi in obdelavi. Slovene vowels and their segmental and prosodic features are defined in the phonological system of Modern Standard Slovene, but some questions have been raised concerning their duration. The present article focuses on the analysis of duration and the formants of stressed vowels under the most objective conditions possible, i.e., in the phonological pairs in the utmost identical phonological environment. Particular attention is paid to the material, its preparation, and treatment. Ključne besede: fonetika, fonologija, knjižni jezik, akustična analiza, samoglasniki Key words: phonetics, phonology, modern standard language, acoustic analysis, vowels Uvod1 Pri obravnavi knjižnih samoglasnikov in naglasa naletimo na precejšnje težave knjižnih govorcev pri uresničitvi tako segmentnih kot tudi nadsegmentnih (mesto, trajanje in vrsta naglasa) lastnosti samoglasnikov (odvisno od govorčevega narečja), kar je večinoma posledica vpliva narečij - npr. reduciranje samoglasnikov, daljšanje knjižno kratkih samoglasnikov, težave pri mestu naglasa v knjižnem jeziku, v realnosti (ne)uresničevanje »prednostnega« tonemskega naglaševanja ipd. (Toporišič 2000: 5052, 63) Pri izgovoru samoglasnikov in naglaševanju v (slovenskem) knjižnem jeziku se je potrebno zavedati naslednjih značilnosti slovenskega samoglasniškega in naglas-nega sistema: a) slovenski samoglasniški sestav temelji na fonološkem nasprotju med širokim (odprtim) in ozkim (zaprtim) e-jevskim oz. o-jevskim samoglasnikom, ki sta težko predvidljiva; b) prosto oz. svobodno mesto naglasa; c) fonološkost trajanja pri jakostno naglašenih samoglasnikih (nekaj primerov: brat : brat, kup : kup). 1 Članek je dopolnjen in na podlagi novih spoznanj prilagojen del mojega magistrskega dela z naslovom Govorjena podoba slovenskega knjižnega jezika - pravorečni vidik, mentorica prof. dr. Ada Vidovič Muha, somentorica prof. dr. Zdena Palkovä, Oddelek za slovenistiko, 2003. Mentoricama se tudi ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem. 2 Naglas in samoglasniki Za slovenski knjižni jezik je značilno, da nima stalno naglašenega zloga v besedi, pri čemer seveda slovenski naglas ni »prost«, ampak je vezan na določen zlog v besedi (Toporišič 1978: 206, kjer kritizira omenjeno terminološko neustreznost SP 1962; neustreznost tovrstne obravnave kritizira že Breznik v razpravi Naglas v šoli; Breznik 1982: 343) - naglasa se v slovenskem knjižnem jeziku večinoma naučimo skupaj z besedo (njenim pomenom). Za slovenski knjižni jezik bi torej lahko rekli, da nima predvidljivega naglasnega mesta (Toporišič 1978: 206) - določena predvidljivost seveda obstaja, vendar niso to preprosta pravila (ni stalnega mesta naglašenega zloga v besedi), ampak je marsikaj vezano na »zapomnitev« besed, kar je razvidno tudi npr. iz t. i. pravil za dolgi in široki e oz. o (Toporišič 2000: 53-56) oz. predvidljivost kratkih in naglašenih samoglasnikov (Toporišič 2000: 60-63), ali pa preglednic v Uvodu SSKJ (Rigler 1970: XXIV-LVIII). Slovenščina spada k jezikom s prostim (premikajočim se) naglasom, torej nestalnim mestom v besedah, ki »pripada lastnostim /posamezne/ besede« (Palkova 1997: 157); poznamo seveda tudi jezike s stalnim mestom naglasa (npr. 1. zlog besede v češčini ali pa zadnji zlog v francoščini; o tem npr. Garde 1993: 10). Ena izmed predvidljivosti v slovenskem knjižnem jeziku je povezana s kratkim in naglašenim zlogom, ki se pojavlja praviloma le v zadnjem zlogu (glej tudi Toporišič 1978: 207), kar je vplivalo na izbor oksitoniranih besed za našo analizo fonoloških parov po trajanju. Prav tako je za slovenski knjižni jezik značilno, da ima dva tipa naglaševanja -tonemsko in jakostno. Po novi izdaji Toporišičeve slovnice iz leta 2000 je prednostno oz. za govorce knjižnega jezika privlačno tonemsko naglaševanje, ker je značilno za pretežno tonemsko Ljubljano, ki je podlaga knjižnemu jeziku (Toporišič 2000: 50-52, 63). Novi slovenski pravopis SP 2001, pri katerem je imel odločilno uredniško besedo isti avtor, pa opredeljuje oba tipa naglaševanja kot enakovredna (§ 622). O tonemskem naglaševanju in njegovih značilnostih v sedanjosti se je spraševala Srebot Rejec (Sre-bot Rejec 2000). Pri naglasu je potrebno opozoriti na znano pravilo, da imajo besede praviloma le en naglas, torej kratki oz. dolgi naglašeni zlog (dva oz. več imajo le nekatere zloženke oz. sestavljenke) - tendenca k enonaglasnosti z ustaljenostjo posamezne tudi zložene besede narašča, odvisno pa je tudi od zgradbe skladenjske podstave (Vidovič Muha 1988: 181) - več kot en naglas je dokaz mladosti določene tvorjenke, npr. vikendpaket. 2.1 Terminološka opredelitev naglasa in njegov pomen za izgovor samoglasnikov O naglasu kot besedni kategoriji je že konec 19. stoletja razmišljal Skrabec v razpravi O poudarjanju in naglaševanjU: »Poudarek ali naglas imenujemo navadno z nekolikim povzdignjenjem sklenjeno ojačanje glasu pri izgovarjanju keterega zloga v besedi ali ketere besede v stavku.« (Cvetje 13, 1894; cit. po Skrabec 1994: 168.) Poglejmo si še nekatere opredelitve: Izrazitost (jakostna, tonemska) enega zloga (v tvorjenkah tudi enega ali dveh ali več) nasproti drugemu (drugim/a) iste besede (npr. hiša ali ene enozložne besede (na - na). (Toporišič 1992: 116.) Naglas predstavlja izpostavljanje enega govornega segmenta. Stavčni naglas izpostavlja enega od delov stavka. Naglas besede izpostavlja enega izmed zlogov znotraj besede. Ta informacija je v akustičnem signalu zakodirana v relativni intenzivnosti segmentov govora, v njihovem trajanju, frekvenci osnovnega tona in v preciznosti artikulacije. Vse te dimenzije zvoka medsebojno interferirajo, zato eksplicitni akustični opis ni enostaven. Poslušalci se ne zavedajo, zaradi katere od navedenih dimenzij zvoka dojemajo naglašenost kot tako. (Bakran 1996: 245.) Jakostno naglašeni samoglasniki so izgovorjeni z večjo izdišno močjo kakor nenaglašeni. Navadno so tudi tonsko višji, vendar to zanje ni razločevalna lastnost. (Toporišič 2000: 63.) Naglas se je v slovenskem knjižnem jeziku še v Slovenskem pravopisu 1962 mešal (pravzaprav poimenoval) s pojmom poudarek; razločevanje med poudarkom (stavč-na, besedilna kategorija), tj. izrazitost enega ali več zlogov na ravni stavka, in naglasom (besedna, slovarska kategorija), tj. izrazitost enega ali več zlogov na ravni besede, sta potem v knjižnem jeziku dosledno uvedla Toporišič in Rigler v šestdesetih letih (Rigler 1968, 1970; Toporišič 1978: 181-210), kasneje tudi v kodifikacijska priročnika - Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovensko slovnico; pri tem je potrebno opozoriti, da npr. češko jezikoslovje, iz katerega je slovensko večkrat črpalo tudi terminologijo, loči »besedni« in »stavčni« naglas, torej izrazitost določenega zloga na ravni besede (stress) oz. v okviru stavka kot najmanjši del intonacijske strukture (pitch-accent).2 Pojem naglas pa se je (tudi v slovenskem jezikoslovju) opredeljeval s terminom akcent, kjer pa ni bilo jasno ločeno, kaj je specifična lastnost besede in kaj stavka. Zvočna karakteristika določenega naglašenega zloga v govoru pa ni stalna, uresničuje se različno (Palkova 1997: 157); odvisna je tudi od tipa besedila in načina tvorjenja besedil. Prav zato je vprašljivo tvorjenje nevsakdanjih, neobičajnih besedil (npr. Toporišič 1978: 277-278 in Srebot Rejec 1988: 252-263), pa tudi vnaprej pripravljeno tvorjenje in izgovarjava besedil, ko govorec ve, kaj in kako mora izgovoriti; namreč nehote lahko izgovori želeno oz. prav zaradi osredotočenja na določeno nalogo naredi »napako«, izgovori drugače kot ponavadi. Podobna nerealna izgovarjava pa je lahko posledica tudi neizkušenega govorca (glej v nadaljevanju pri opredelitvi govorcev, poglavje 2.3.1). Kljub temu je potrebno opozoriti, da so ponavadi fonetična besedila tvorjena npr. z izbranimi besedami, če raziskujemo naglas. Vendar samo korpus realnih besedil govorjenega jezika bi pripomogel k lažji in hitrejši obravnavi določenih fonetičnih problemov. Naglas je v jezikoslovju opredeljen kot izrazitost (ojačitev, tj. izgovor z večjo količino izdišnega zraka) določenega zloga v prvi vrsti na osnovi jakostne izrazitosti (»poudarjenosti«) oz. ojačitve (Palkova 1997: 156), skratka dinamičnega naglasa -verjetno je to tudi razlog posplošitve termina v delu slovenskega jezikoslovja. Instrumentalne analize pa so pokazale, da je izrazitost odvisna od »celega kompleksa zvoč- 2 Naglas je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika v geslu naglas (SSKJ, II. knjiga, str. 916) opredeljen kot »lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini«, opredeljeno je posebej tonemsko in jakostno naglaševanje, naglas pa pomeni tudi »grafično znamenje za označevanje tega«. Opozoriti velja, da je v SSKJ naglas v Uvodu opredeljen le v povezavi z zapisom in oznakami v slovarju, ni pa natančne definicije, kar tudi ni naloga slovarja. nih lastnosti (višina, jakost, trajanje, včasih tudi kvaliteta samoglasnikov), pri tem pa je pomemben bolj kontrast med posameznimi zlogi kot pa neka absolutna vrednost« (Palkova 1997: 156-157).3 Opredelitev naglasa je torej vedno bolj ali manj povezana z jakostno izrazitostjo zloga. P. Garde (1993: 9) navaja primer br^avo za italijanščino in francoščino: »Razlika je /poleg različnega fonema r/ predvsem v različni razporeditvi ekspiratorne sile med dvema zlogoma v besedi.« Omenjeno razlikovanje naglasa znotraj besede je bilo utemeljeno že v antiki. Na podlagi fonološkega razlikovanja je bil naglas pogosto obravnavan na isti način kot segmetne lastnosti, npr. nazalnost oz. fonem /m/. V jezikih s stalnim mestom naglasa glede na točno določeno mesto naglasa se ne more obravnavati kot fonološka kategorija, saj je predvidljiv, medtem ko je naglas v jezikih s prostim, »premičnim naglasom« (Garde 1993: 11) pogosto obravnavan kot fonološki element. Podobnost med »premičnim /_/ in nepremičnim /_/ naglasom bi obstajala le v fonetičnem smislu v podobnih glasovnih izrazih, kot so npr. jakost, višina« (Garde 1993: 11). Garde v potrditev različnosti funkcije naglasa v teh dveh skupinah jezikov navaja tudi Trubeckoja, ko obravnava »premični« ruski naglas in dolžino samoglasnikov v češčini kot »dve različni manifestaciji istega fenomena, ki ga imenuje 'samo-glasniška intenziteta'«, kamor pa ne prišteva nepremičnega (stalnega) češkega naglasa. Trubeckoj celo trdi: »'Sprememba naglasa' je alternacija krepkih in šibkih samoglasnikov.« (Teze Praškega lingvističnega krožka 5, 2, str. 31; cit. Garde 1993: 12) Ta trditev je pravzaprav na nek način posledica obravnavanja naglasa kot »fonema«, na istih fonoloških principih, obenem pa tudi zamejevanja na paradigmatski ravni in neupoštevanja soodvisnosti od širšega govornega odstavka - npr. vsaj povedi.4 Naglas naj bi bil vedno obravnavan v daljšem izreku kot fonem, kjer ponavadi zadostuje analiza že na nivoju besede, npr. tvoj : dvoj. Garde pojmuje naglas kot razmerje med dvema enotama na sintagmatskem nivoju (kontrast), medtem ko se npr. nazalnost kaže kot razmerje med dvema enotama na paradigmatskem nivoju - opozicija (Garde 1993: 14). Zato je potrebno še enkrat izpostaviti razliko med jeziki s stalnim mestom naglasa in poljubnim mestom naglasa: kot Garde navaja v shemah položaja zloga z ozirom na posamezne jezike, je zlog v ruskem jeziku (glede na nestalno mesto naglasa podoben slovenščini) poleg povezanosti s fonemom, povezan tudi z besedo, za razliko od francoskega jezika, kjer sta zlog in beseda točki na dveh vzporednicah, povezanih preko najbližje točke, tj. stavka (glej Garde 1993: 25). Garde sicer definira naglas kot skupek treh fenomenov: naglasnega mesta, naglasne enote in naglasljive enote, skratka izrazitost zloga (mesto naglasa) v razmerju s slovnično (naglasno) enoto, ki je definirana v razmerju do besede, in potencialno naglašene enote (naglasljiva enota), ki se večinoma poistoveti z zlogom (Garde 1993: 26). Naglas je umeščen med fonološko in pome-nonosno funkcijo - tj. realizacija zloga v besedi. Naglas je potrebno obravnavati znotraj višjih enot (stavkov, povedi ^) in v razmerju do drugih enot v stavku, kar lahko vzpostavlja tudi že omenjeno nasprotje med 3 Ravno zaradi omenjenih ne samo jakostnih vrednosti še posebej na ravni besede ni najbolje govoriti o poudarku, ampak o naglasu, če upoštevamo strukturalistično delitev med segmetnim in nadsegmentnim (glas : naglas); mogoče bi bilo dobro uvesti tudi poimenovanje stavčni naglas. 4 »Mesto naglasa je vedno odvisno od širšega odstavka v govornem nizu!« (Garde 1993: 12.) naglašenimi in nenaglašenimi zlogi (npr. na in na); samo v večjem govornem odstavku pa se lahko naglašeni zlog, ki je v slovenščini zelo povezan s fonološko vrednostjo na nivoju besede, realizira dovolj nevtralno.5 Naglas je torej fonetično-fonološka lastnost zloga glede na druge zloge v govornem nizu, v slovenskem (knjižnem) jeziku in v jezikih z nepredvidljivim oz. poljubnim mestom naglasa izraziteje vezana na besedo. V slovenskem (knjižnem) jeziku je lahko naglas spet z določenimi fonemi (segmentno) in trajanjem, kar je razvidno tudi iz posebnih slovenskih naglasnih znamenj (e, o); naglas je po sedanjem fonološkem sistemu pogoj za uresničitev teh fonemov. Naglas ne sme biti realiziran izolirano samo na nivoju besede kot fonemski par, ampak nujno v širšem govornem kontekstu - (ne)zaznamovanost stavkov, povedi, besedil in besed znotraj le-teh. Poudarek, ki je v slovenskem knjižnem jeziku definiran kot stavčna lastnost enega ali več zlogov, je stavčnofonetična oz. besedilnofonetična kategorija, v besedilu večkrat prekrivna z naglasom. 2.2 Fonološka funkcija samoglasnikov Kot je znano, ločimo v slovenskem knjižnem jeziku glede na artikulacijske in akustične lastnosti 8 naglašenih fonemov, za slovenščino je še posebej značilna dvojnost e-jevskih in o-jevskih fonemov. Zaradi tega je v slovenskem jeziku že tradicionalno označevanje naglasa s posebnimi naglasnimi znamenji, ki poleg mesta naglasa in trajanja pri omenjenih fonemih označuje tudi kakovost samoglasnikov.6 V slovenskem jeziku je narečno in tudi pogovorno pogosta centralizacija (reduciranje) a-jevskega samoglasnika, predvsem kratkega /a/ v [b'rat] (ne na začetku ali koncu besede), prav tako pa se v istem položaju pojavlja polglasniškost tudi pri kratkih /u/ in /i/ - v primeru kruh oz. sit - oziroma je opazen nižji in širši izgovor teh samoglasnikov (Toporišič 2000: 50). V mnogih slovenskih narečjih so kratki i, u in a (pa tudi e iz jata) izgovarjani kot polglasniki, kar ni knjižno - »kdaj je polglasnik knjižen in kdaj ne, vidimo po tem, da pri pregibanju izginja (pes psa) (toda tudi ostaja: kes kesa /tudi bet beta idr./), ali pa se premenjuje z dolgimi i, u in a (v manj primerih tudi z e (oreh oreha)).« (Toporišič 2000: 51.) Prav zaradi omenjenega (ne)razlikovanja dolžine pri naglašenih samoglasnikih je bila ena od osnovnih nalog našega raziskovanja trajanje samoglasnikov - pomenskorazločevalna funkcija trajanja, poleg tega pa še (pomenska) razločevalnost segmentnih enot - fonemov.7 5 Zato je možno v tem okviru razumeti tudi v slovenskem jezikoslovju aktualno razlikovanje (definiranje) med naglasom in poudarkom; o vlogi poudarka in njegove pomembne vsebinske vloge pri tvorjenju in razumevanju v govorjenih besedil bodo potrebne še obširnejše raziskave. 6 Omenjena znamenja so navedena že v Toporišičevi slovnici (glej Toporišič 2000: 71-73), pred tem tudi v mnogih slovenskih pravopisih in slovarjih - podobna znamenja so uporabljali že jezikoslovci na začetku 19. stoletja (Kopitar, Vodnik idr.). 7 Pri ozkih /e/ in /o/ naj bi bila (po sistemu) segmetnost vezana s prozodičnimi elementi - ozki naj bi bili samo naglašeni in dolgi, torej naj ne bi bili nenaglašeni. V prevzetih oz. narečnih (lokalnih) besedah pa se ti nenaglašeni /o/ in /e/ pojavljajo - npr. Kosovel, Maribor idr. (o tem že v Tivadar, Jurgec 2003: 208). Verjetno je to posledica siceršnje naglašenosti tega samoglasnika (prim. tudi naslonski bo, toda; o tem tudi Šuštaršič, Komar, Petek 1995: 87). Naglasno znamenje Funkcija naglasnega znamenja Primeri ' - krativec kračina, poleg tega pri e in o še odprtost/širokost obrat, sit, kup; met, prihod ' - ostrivec dolžina, poleg tega pri e in o še zaprtost/ozkost obrata, miza, juha, smrt; Slovenija, dober ^ - strešica dolžina in odprtost/širokost e in o dobra juha, voda; želja, reči; tvoje mnenje 2.3 Gradivo in govorci Ustrezna izbira gradiva in govorcev, tudi pri oblikovanju govorjenega korpusa, je eden osnovnih problemov, saj je različnost v govornem izražanju še veliko večja kot v pisnem; v pisnem izražanju je sorazmerno malo zapisov v neknjižnih zvrsteh, poleg tega je tudi precej besedil lektoriranih. V šolah je še vedno večji poudarek na pisanju (pravopisu), pri govorjenju pa dosti govorcev tudi v javni in uradni rabi prehaja oz. uporablja posamezne prvine iz neknjižnih zvrsti (mestnih govorov, narečij, slenga ipd.); preveč »idealni« (naučeni) govorci tudi niso odraz realne norme. Eno poglavitnih vprašanj, ki jih je odprl že Stanislav Škrabec, je položaj pravo-rečja v slovenskem jezikoslovju in šolstvu (Čar 1995: 47), kjer je bil prav tako v ospredju pravopis, kar se v veliki meri še do danes ni spremenilo (prim. Dolgan 1996: 63-79 in Kržišnik 2000: 13). Učenje knjižnega jezika še vedno izhaja predvsem iz prvotno sekundarne, pisne oblike izražanja, ki pa se zaradi jezikovnega razvoja in ne povsem fonetične pisave ter težavnega (nestalnega) mesta naglasa precej razlikuje od govorjenega.8 Omenjena navezanost knjižnega jezika (slovenskega) na pisno predlogo pravzaprav pritrjuje tudi naši izbiri gradiva (brana besedila), čeprav moramo še enkrat poudariti primarnost govorjenega jezika, ki se mora odražati tudi v knjižnem jeziku. Pravzaprav gre tukaj za sekundarnost primarnega,9 torej za neko nenaravno situacijo, kar pa je za govorne položaje (javni in formalni) knjižnega jezika običajno. Glede na to, da je potrebno pri analizi trajanja, formantni analizi in tudi sprejemanju določenega glasu kot fonema, torej v določenih odločilnih komponentah različnega glasu,10 upoštevati slovarsko (besedno), nevtralno značilnost glasu, fonema, je bilo zaradi raziskave fonološke različnosti glasu (fonološke opozicije) zagotovljeno (čim bolj) enako glasovno okolje. Zato je bilo potrebno pripraviti stavke (povedi) z razisko- 8 Pri tem je potrebno poudariti, da bi ravno zaradi vsega tega in že omenjene velike narečne razslojenosti slovenskega jezika bil nujno potreben sodobni pravorečni priročnik, ki bi podal osnovne glasoslovno-pravo-rečne zakonitosti govorjenega knjižnega jezika (ponazoritev s tabelami in shemami) in opozoril, svetoval ob določenih pravorečnih težavah, novostih (prevzemanje tujih lastnih in občnih imen), kar bi pomagalo tudi pri učenju slovenščine kot drugega jezika (glej Tivadar 2002). 9 »Govori, kot se govorjenju spodobi, in piši, kot se spodobi pisanju! /^G/ovor je v meni, in če se vrnem k sebi, ga bom našel.« (Škarič 1999: 35.) 10 Prim. Jakobsonove razločevalne značilnosti, cit. Palkova 1997: 256, kar je tudi sedaj običajni način opredeljevanja fonemov, pri nas o tem tudi Toporišič 1978: 139. vanimi besedami v nevtralnih stavcnih položajih (stavke in popis gradiva v Tivadar 2003: 177). Pri teh primerih nas je poleg dvojnosti e-jevskih in o-jevskih fonemov, ki jih glede na izkušnje pri pravorecnih vajah s študenti 1. letnika rojeni govorci ločijo, vendar jim povzročajo pravorečne težave, zanimalo predvsem razlikovanje med ^o-nemsko (kakovostno) istimi fone^i (Toporišič 2000: 71), ki se ločijo le v enem prozo-dičnem parametru, tj. dajanju (temu kodificiranemu razlikovanju oporeka Srebot Rejec 1998: 342-345; prim. Šuštaršič, Komar, Petek 1995). Omenjeni stavki so bili potem pomešani dani v branje profesionalnim govorcem Radia Slovenija, ki so vsi govorno šolani - ob^ez^no^t knjižne norme. Po Havranku povzema Nebeska (1996: 27), da je knjižni jezik izraz prestižnosti, uresničevanje knjižne norme pa je poleg kodifikacije »podpirano tudi z večjo samokontrolo uporabnika jezika (deklariranim zavestnim varovanjem knjižne norme).« Če k temu dodamo še načelo idealnosti govorca, so profesionalni govorci oz. napovedovalci (spikerji) nacionalnega radia (stari med 30 in 40 let, na višku svoje poustvarjalnosti) prav gotovo obravnavani kot neke vrste ideal. Seveda se ob tem zastavlja vprašanje realne knjižne norme, ki ne more biti odvisna le od neke skupine govorcev in samo branih besedil. Zato bo potrebno za celovito in sočasno podobo govorjenega knjižnega jezika oblikovati govorjeni korpus; za to že obstajajo nekatere zamisli (Vitez, Stabej 2000). Izbrani govorci so prav gotovo tisti, ki se redno pojavljajo na radiu z največjo slišnostjo in v najbolj poslušanih terminih, tj. ob poročilih ob 7.00 in 15.30, ki jih predvajajo tudi mnoge lokalne, predvsem nekomercialne postaje (vir: Mediana, 14. 2. 2002, www.mediana-irm.si), in v jutranjem programu; tako posredno in neposredno vplivajo na normo velikega dela slovenskih govorcev. Iz pogovora z napovedovalci ob snemanjih je zaznati, da se zavedajo »svoje slišnosti in tudi posebne narave svojega dela, saj velikokrat zajema tudi nočno delo, ko je potrebno biti zbran in imeti dober glas«. Poleg že navedenih argumentov pa za izbiro profesionalnih govorcev govori še izkušnja raziskovalcev na Elektrotehnični fakulteti ob izdelavi korpusov besedil za razpoznavanje in sintezo govora, ko so navadni govorci med snemanjem oz. obvestilom o tem (varstvo osebnih podatkov in etika) zelo spremenili svoj govor (prof. dr. F. Mihelič na predavanju S. Dobriška o razpoznavalniku govora na lingvističnem krožku 19. 11. 2001). Pri tem »laboratorijskem poskusu« je šlo za čim bolj normativno (velika samokontrola, kar je običajno za knjižnojezikovni izraz) knjižno izreko - za branje -, kar naj bi bil tisti največji »posnetek« oz. približek knjižni kodifikaciji. Profesionalni govorci so prav gotovo seznanjeni s kodifikacijo knjižnega jezika in najkasneje po koncu šolanja so odpravljene njihove nenarečne posebnosti, govorne napake ipd. Za obravnavano raziskavo je bila kontroliranost in »nenaravna situacija« pri branju pripravljenih stavkov in povedi (besedil) razrahljana s sproščenostjo pred mikrofonom glede na njihovo dolgoletno in vsakodnevno delo ob hkratni nepredvidljivosti - nepripravljenost na branje in nesez-nanjenost z namenom branja teh raziskav. Govorci imajo že nekaj izkušenj in od šolanja je minilo že nekaj let, tako da so izoblikovani in samostojni (nelektorirani). Ob tem velja omeniti izsledke raziskav o sprejemljivosti govorcev hrvaškega knjižnega jezika - knjižni izgovor profesionalnih govorcev (spikerjev) Radia Zagreb so anketirani študentje označili za sprejemljiv, medtem ko so npr. izgovor v učbeniku (Ivšič, Kravar) označili za nesprejemljiv in dialektalen (glej Bakran 1996: 250). 2.3.1 Opredelitev govorcev Vsi obravnavani govorci so profesionalni govorci nacionalnega Radia Slovenija. Opravili so interno šolo govora (daljši opis glej Tivadar 1998: 42-48), ki jo vodijo slavisti teoretiki in govorci praktiki na tem radiu; kot profesionalni govorci oz. napovedovalci so opravili najdaljši možni tečaj, prav tako pa so že v osnovi za tovrstno šolanje in službo izbrani govorci z najboljšimi govornimi lastnostmi, torej brez govornih napak, z ustreznim registrom, odsotnostjo narečnih prvin itd., vsi živijo in delajo v Ljubljani.12 Govorci, katerih govorjeno gradivo je bilo obravnavano, so naslednji (spol, starost, narečna opredelitev, šola govora, izobrazba): 1. 002m; moški, 1966, netonemsko narečje (Ro, Skofja Loka), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; srednja šola. 2. 002z; ženska, 1971, netonemsko narečje (Staj, Celje), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; 1971, študentka angleščine na FF. 3. 003z; ženska, 1966, netonemsko narečje (Staj, Celje), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; dipl. novinarka. 4. 004m; moški, 1971, netonemsko narečje (Staj, okolica Celja), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; končana gimnazija. 5. 004z; ženska, 1965, netonemsko narečje (Prim, Ajdovščina), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; diplomirana slovenistka. 6. 005m; bivši spiker nacionalnega radia; moški, 1976, netonemsko narečje (Staj, okolica Celja), šola A. Kalan in C. Seruga Prek; študent slavistike. * m = moški, z = ženski 2.3.2 Opredelitev gradiva in načina snemanja Osnovni namen je bil torej raziskati fonološke opozicije (minimalne pare) pri na-glašenih samoglasnikih; analiza je bila osredotočena na značilnosti jakostno naglaše-nih samoglasnikov (trajanje in formantna struktura). Za čim realnejšo izgovarjavo omenjenih parov je bilo potrebno pripraviti čim realnejše stavke, in tudi besedila, bilo pa je potrebno tudi zakriti predmet raziskovanja.13 Zato je bilo spikerjem dano več stavkov in besedil, da ne bi mogli ugotoviti omenjenih fonoloških parov (po njihovih zatrjevanjih po snemanju in tudi glede na to, da so hoteli izvedeti namen branja, je bilo temu pogoju zadoščeno). Na branje se tudi niso pripravljali - branega gradiva prej niso videli; nekaj časa jim je bilo dano le tik pred branjem besedil, možno je bilo tudi ponoviti. Slo je skratka za popolno avtomatizacijo norme - obenem je bilo spikerjem dopuščeno, da ob morebitnem zatikanju ali kakršnikoli težavi, ponovijo snemanje, prav tako so bili prekinjeni in so morali snemanje ponoviti - na morebitno večkratno snemanje so bili opozorjeni -, če so določeno besedo posebej poudarili, vendar jim ni bilo povedano, kaj so narobe povedali. 12 Univerzitetna diploma ni pogoj za delo profesionalnega govorca, potrebna je le govorna sposobnost. 13 Za omenjeno raziskavo je bilo potrebno pripraviti več gradiva (stavke in tudi besedila) in z več govorci, kot so bili obravnavani, da ni bilo že na podlagi izbora govorcev jasno, da bo analiziran naglas, tj. jakostni naglas, in besede v nevtralni stavčni poziciji. Gradivo je bilo narejeno za analizo naglašenih samoglasnikov v nevtralni stavčni poziciji, kjer stavčne prozodične lastnosti niso imele vpliva na izgovor samoglasnikov. Prav tako so bile besede izgovorjene v kar se da podobnem okolju, stavki so bili približno enako dolgi, da bi bilo izločeno vplivanje določenih stavčnih parametrov in tudi vplivanje sosednjih glasov, kar bi lahko povzročilo spremembo trajanja in formantnih značilnosti posameznih fonemov (npr. na spremembo trajanja vplivajo predvsem trajni glasovi).14 Glede na to, da je bilo raziskovano jakostno naglaševanje, je bilo potrebno na snemanje poklicati tudi tonemske govorce, da se ne bi govorci posebej pripravljali na snemanja (dosti zbranega gradiva bo možno uporabiti tudi za kakšne nadaljnje raziskave). 2.4 Instrumentalna analiza15 samoglasnikov kot osnova za segmentno (kakovostno) in nadsegmentno (trajanje) opredelitev samoglasnikov Kot osnovo opredeljevanja in razlikovanja posameznih samoglasniških fonemov, ki imajo izmed vseh fonemov najbolj izrazito formantno strukturo, sta bila natančno izmerjena formanta F1 in F2; F3 in F4 pri fonološkem razlikovanju nista tako relevantna in sta ponavadi težje izmerljiva.16 Najprej so bile izmerjene vrednosti formantov šestih različnih govorcev, nato pa so bile izračunane povprečne vrednosti F1 in F2 posebej za moške in ženske govorce ob (ne)upoštevanju določenih odklonov. Vrednosti formantov, ki smo jih tukaj obravnavali, so bile izmerjene na programu COOL Edit 2000 na podlagi linearne predstavitve formantov (od F0 do F5)'7 s pomočjo predvsem Blackman-Harrisove metode (načina) 14 Posnetih je bilo preko 100 stavkov in 5 besedil 10 profesionalnih govorcev, spikerjev (tudi tonemcev), ki so na višku svoje poustvarjalnosti, »slišnosti na radijskih valovih« (stari med 30 in 40 let). Branje naj bi bilo tisti največji »posnetek« oz. približek knjižni kodifikaciji, kontrolirani govor, vendar vajeni mikrofona, najbolj naravni v tej »nenaravni situaciji« - torej neke vrste idealni govorci. Vse je bilo posneto na zgoščenko (wave format na 40100 Hz stereo) - tudi zaradi tehnične izvedbe in kvalitetnega posnetka je bil izbran Radio Slovenija. Gradivo je bilo posneto v obdobju od novembra 2001 do januarja 2002 (Radio Slovenija in v studiih Radia Antena) na programu Dalet v obliki kompaktne plošče (stereo 20 000 Hz), kar omogoča dobre pogoje tudi za nadaljnjo (slušno in instrumentalno) analizo - formanti se sicer merijo predvsem v območju do 4000 Hz. 15 Meritve so bile opravljene na Elektrotehnični fakulteti (Laboratorij za umetno zaznavanje - LUZ; prof. dr. France Mihelič, asist. dr. Simon Dobrišek) in na Inštitutu za fonetiko FF Karlove univerze v Pragi, kjer so me pod vodstvom somentorice prof. dr. Zdene Palkove tudi seznanili z načinom merjenja formantov na programu COOL (B. Hedbavna). 16 Formant je v slovenščini opredeljen kot »okrepljen snop harmoničnih tonov« (o akustičnem opisu fonemov glej Toporišič 2000: 43; 44-49; prim. Palkova 1997: 103, 110-111). 17 Formanti so bili tukaj izraženi kot vrhovi krivulje - če je bilo teh vrhov na območju določenega formanta več, je bilo potrebno vzeti povprečno vrednost vseh vrhov oz. »narisati« skupno krivuljo. Potrebno je bilo torej vse skupaj ročno odčitati, kar pa je bilo natančneje, kot če bi obravnavali avtomatično odčitane vrednosti. Formanti so namreč harmonične ponovitve (ojačitve) periodičnega valovanja določenega tona, v jezikoslovnem smislu so to zveneči glasovi, predvsem samoglasniki: F0 je enkratna ponovitev, zato se tudi imenuje osnovni ton ali »fundamentalka« (o naravi zvoka glej tudi Škaric 1991: 155-164), F1 je druga ponovitev, F2 tretja, F3 četrta in F4 peta, ki so tudi relevantne za opis glasov. Fonološko relevantna sta predvsem F1 in F2. Nekatere literature opozarjajo tudi na t. i. 1. harmonično pojavitev, ki se pri nekaterih govorcih (v našem primeru predvsem pri ženskah) pojavlja takoj za osnovnim tonom, vendar nima lastnosti z nastavitvijo Fournierevega algoritma FFT na 1024-4000 Hz - ta program omogoča tudi sprotno izbiro nastavitev. Isti program je bil uporabljen tudi za pripravo posnetkov za perceptivne teste. 2.4.1 Kakovost naglašenih samoglasnikov - formantna analiza V novejšem raziskovanju so bili samoglasniki večkrat obravnavani in tudi instrumentalno analizirani. Ob tem je potrebno upoštevati meritve, ki so pravzaprav podlaga za aktualno delitev samoglasnikov na naglašene (kratke in dolge) in nenaglašene (kratke): Preglednica 1: Končni povprečki samoglasniških formantov (Toporišič 1978: 138).1' Dolgi naglašeni (Hz) F1 F2 F3 F4 i 382 2116 2797 3552 e 451 1973 2764 3570 £ 585 1849 2619 3614 a 726 1332 2518 3594 O 565 993 2584 3370 o 430 823 2555 3297 u 393 747 2345 3519 31' 539 1376 2487 3388 Kratki naglašeni (Hz) F1 F2 F3 F4 i 390 2138 2749 3513 £ 594 1773 2573 3460 a 650 1509 2581 3506 O 583 1114 2508 3301 u 420 866 2341 3135 formanta. Predvsem je pri zvoku potrebno opozoriti na večplastnost same realizacije, še posebej če ima določeno soseščino glasov - ima namreč začetni tranzient, jedrni del glasu in zaključni tranzient. Jedrni del (»stacionarni del«; Škaric 1991: 165) je npr. pri samoglasnikih tisti del, kjer so njegove lastnosti najbolj izražene, in zato je dobro odčitati formantne vrednosti predvsem v tem delu, vsekakor pa ne samo v eni točki, tj. sredi samoglasnika, ampak na malo večjem območju. Pri programu COOL je možno in potrebno ta pas najbolj periodičnega (pravilnega) dela samoglasnika prilagajati (periodičnost je vidna iz oscilograma nad sonagramskimi slikami). Dolžina samoglasnika se je merila na tistem periodično pravilnem delu, kar je bilo preverjano s pomočjo poslušanja - kljub upoštevanju oz. neupoštevanju tranzientov je največja možna razlika v trajanju 1-2 milisekundi; pri vseh samoglasnikih je bila uporabljena ista metoda. Prav tako s pomočjo oscilograma in amplitude nihanja je bila preverjena (in potrjena) nepoudarjenost fonemov glede na sosednje naglašene besede. 18 Toporišič označuje foneme s klasičnimi znamenji za jakostno naglaševanje (npr. ö - dolgi in široki o, o - dolgi in ozki, o - kratki in široki). Izbral je večinoma sedem govorcev - slavistov (včasih tudi manj). 19 Opredeljen kot kratki (a), s krativcem, kasneje ni več merjen. Škrabec govori o polglasniku kot o prastarem glasu in posebni prednosti slovenščine, ki se je ohranil v kratkih zlogih (Škrabec 1994: 9); na tem mestu Škrabec tudi nastopi proti reduciranju samoglasnikov injo šteje kot napako oz. »prenaglost« (Škrabec 1994: 8). Preglednica 2: Prikaz vrednosti F1 in F2 pri samoglasnikih (Srebot Rejec 1988/89: 59 - povzete Toporišičeve vrednosti, Toporišič 1978: 138). Samoglasnik i e S a O o u 3 F2 2116 1973 1849 1332 993 823 747 1376 F1 382 451 585 726 565 430 393 539 F2-F1 1734 1522 1264 606 428 393 354 837 Dodatne analize formantnih vrednosti (in trajanja samoglasnikov) so bile opravljene tudi konec devetdesetih let (Suštaršič, Komar, Petek 1996), kar je bilo predstavljeno v okviru mednarodne konference Fourth International Conference on Spoken Language Pi^ocesing (ICSLP 96, Philadelphia), vendar je tudi pri teh, sicer zelo sodobnih in natančnih analizah bilo zajetih sorazmerno malo govorcev (3 govorci - 2 moška in 1 ženska),20 prav tako pa tudi niso natančno predstavljena besedila; pri analizi trajanja samoglasnikov so upoštevali predvsem raziskave Srebot Rejec (Srebot Rejec 1988), pa tudi Franceta Bezlaja (1939). Pri analizi kakovosti samoglasnikov je potrebno poudariti, da je tukaj opozorjeno na izgovor ozkega /e/ oz. /o/ tudi pri nenaglašenih samoglasnikih v primeru pomožnega glagola biti v prihodnjiku bo (npr. bo delal) in prislova ž^e (npr. ž^e danes); zaradi odsotnosti konteksta težko sodimo, ali so bili ti primeri res izgovorjeni ozko in ali je bil naglas (jakostna ali tonska izrazitost samoglasnika) res odsoten (Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč te primere (tudi) naglašuje). Prav gotovo pa bi bilo možno sklepati, da se prav zaradi večinoma naglašenega položaja v stavku ohrani kakovost samoglasnika tudi v ne-(tako)-izrazitem zlogu - pri tem je/bo potrebno analizirati naglas v povezavi s poudarkom, tj. vlogo izrazitosti zloga v stavku in predvsem širše v besedilu. Preglednica 3: Prikaz vrednosti samoglasniških formantov (prirejeno iz vrednosti v Suštaršič, Komar, Petek 1996: 134). Samoglasnik i e S a O o u 3 F1 301 387 528 735 577 414 317 456 F2 2250 1916 1730 1362 973 733 621 1370 F3 2886 2792 2113 1991 2140 2100 2063 2121 F2-F1 1949 1529 1202 627 396 319 305 914 Zadnje predstavljene vrednosti formantov znanega trikotnika slovenskih samoglasnikov bistveno ne spremenijo, razmerje se večinoma ne spreminja, razen: - /i/ je še bolj razpršen (200 Hz večja razlika F2 in F1), medtem ko je /e/ za 50 Hz manj razpršen; 20 Govorci pri analizi formantov niso dovolj natančno opredeljeni, kot so potem v nadaljevanju prispevka pri analizi trajanja samoglasnikov. Vprašanje, ki se ob tem samo po sebi zastavlja, zakaj niso govorci (in formanti) ločeni po spolu, saj vemo, da so ženski glasovi praviloma višji, kar vpliva tudi na vrednost drugih formantov. Verjetno so tukaj predstavljene predvsem vrednosti moških. - ozki /o/ ima za skoraj 80 Hz manjšo razpršenost (F2-F1) glede na prejšnje vrednosti, medtem ko je polglasnik /a/ bolj razpršen (tudi za skoraj 80 Hz); - formantne vrednosti (F2 in F1) so glede na Toporišičeve meritve precej nižje pri / i/, /e/, /e/ in /u/, prav tako je nižji tudi F1 pri /a/. Vse te razlike vplivajo tudi na predstavitev fonemov v trikotniku (os y je F1, os x pa F2-F1), kjer sta o-jevska fonema /o/ in /o/ pomaknjena bolj nazaj (Šuštaršič, Komar, Petek 1996: 135). Pri tem je potrebno opozoriti na razlikovanje v obravnavi (ne)naglašenih sredinskih, tj. samoglasnikov /e/, /e/ in /o/, /o/, ki so v trikotniku med /i/ oz. /u/ ter /a/ - v SP 1950 so bili obravnavani »nepoudarjeni samoglasniki kot/ po večini široki«, vendar »so v različnih glasovnih legah in v zlogih pred poudarkom nekaj ožji«.21 To hipotezo (verjetno je bilo to narejeno predvsem na podlagi samoopazovanja) je potrjevala še Srebot Rej ec, ki je prišla (samo) do dveh posebnih samoglasniških trikotnikov, in sicer za nagla-šene in nenaglašene samoglasnike. Toporišič je tej tezi o arhifonemizaciji »oporekal« že v učbeniku Slovenski knjižni jezik 1, kjer to zoževanje (pod vplivom gorenjskega narečja) zavrača (Toporišič 1965: 127). Kasneje v svoji Slovenski slovnici to le še dodatno potrdi (Toporišič 2000: 71) - tudi nenaglašena e in o sta široka, /e/ in /o/. 2.4.1.1 Rezultati merjenj fonoloških parov - aktualizacija samoglasniškega trikotnika Na osnovi meritev naslednjih fonoloških parov led: let, med: met, pet ('peti') : pet ('peet^ai');gost:gdst^, gi^ob:gi^db, k^cip:kldp, kos:k^ö^,pot:pod2^ v nevtralnem stavčnem položaju pa smo prišli do rezultatov (več o tem Tivadar 2003a: 111-140), ki so predstavljeni spodaj, najprej v tabeli in nato še grafično. Pri tem smo upoštevali delitev na moške in ženske govorce, ki je zaradi različnih frekvenc nujna, vendar v dosedanjih prikazih (glede na vrednosti so bili predvsem moški govorci, razen pri Lehiste 1961, ki obravnava govorko; prim. Tivadar, Jurgec 2003: 207)23 ni bila upoštevana: Preglednica 4: Prikaz povprečnih vrednosti F1 in F2 naglašenih samoglasnikov (moški). i e E a O o u F2 2218,5 2169 1821 1324 1000 872 754 F1 351 397 526 603 551 397 385 F2-F1 1867,5 1772 1295 721 449 475 369 21 Zanimiva se mi zdi pripomba na isti strani, da na »njihovo kakovost ni treba posebej paziti«, kar je izpostavila, podčrtala tudi Srebot Rejec (Srebot Rejec 1998: 342); verjetno je s tem mišljena pravorečna neproblematičnost in nefonološkost teh fonemov (Srebot Rejec 1998: 344), zato verjetno niso tako izrazito artikulirani. 22 Analiza trajanja sredinskih samoglasnikov na zadnjih zlogih med kratkim, širokim /e/ (npr. met) in dolgim, ozkim /e/ (npr. med), med kratkim, širokim /o/ (npr. grob) in dolgim, ozkim /o/ (npr. grob) pri naših meritvah večinoma ni pokazala opazne razlike (Tivadar 2003: 111-120), prav tako tudi primerjava samo kvantitativnega para vod : vod, kar so potrdili tudi perceptivni testi (Tivadar 2003: 117, 174). Preglednica 5: Prikaz povprečnih vrednosti F1 in F2 naglašenih samoglasnikov (ženske). i e e a O o u F2 2318 2169 1943 1578 1125 879 770 F1 385 429 606 774 655 453 423 F2-F1 1933 1740 1337 804 470 426 347 2500 2000 N 1500 I 1000 500 6 = = --do. -0- v - - -« --0-- - F2 m —O—F1 m --A-- - F2 ž --5ie-F1 ž Graf 1: Primerjava vrednosti F1 in F2 pri naglašenih samoglasnikih (brez polglasnika) - moški in ženske. Razvidno je jasno razlikovanje med sredinskimi samoglasniki, prav tako tudi sred-nje-nizki položaj /a/, in to ne glede na dolžino samoglasnikov. V omenjeni grafični predstavitvi izmerjenih vrednosti formantov samoglasnikov je opazno približanje zgornjih samoglasnikov - /i/ in /e/ ter /u/ in /o/. Zaradi višjih frekvenc pri ženskih govorkah se je samoglasniški trikotnik tudi bolj izrazito in »pravilneje« izrisal (Graf 2). 23 Pri merjenju je potrebno upoštevati razlike v uresničitvi moških oz. ženskih glasov (Bakran 1996: 227-234; Bakran 1990). o u 300 - 400 - 500 - 600 - C 0 > 700 - G) LL 800 - 900 - _4 \ / A- X / / / ■ \ s / m s / * -■■- F1 ž —A—F1 m Graf 2: Prikaz samoglasnikov na podlagi izmerjenih povprečnih vrednosti F1 pri naglašenih samoglasnikih - moški in ženske. 2.4.2 Trajanje samoglasnikov Aksiom slovenskega pravorečja in glasoslovja je ločevanje na dolžine in kračine na enakih samoglasniških fonemih - načeloma naj bi bili kratki samoglasniki vezani na zadnji ali edini zlog (Toporišič 1978: 99; 206-209). Na isti strani Toporišič tudi priznava, da »v slovenskem knjižnem jeziku kolikostna nasprotja /_/ niso posebno pogostna in prav to je nemara glavni vzrok za njihovo počasno, a vztrajno odpravljanje. Zmagujejo dolgi naglašeni samoglasniki.« (Toporišič 1978: 99) Vendar se je to ločevanje na dolge in kratke naglašene samoglasnike ohranilo v vseh kodifikacijskih priročnikih (Slovenski pravopis iz leta 2001 in Slovar slovenskega knjižnega jezika iz leta 1970) in s tem tudi v širši slovenistični in jezikovni znanosti sploh. Kljub temu da je teh primerov malo, je potrebno prav na teh primerih in na primernem gradivu to potrditi ali zavreči. Merjenje trajanja naslednjih fonoloških parov k njim: z njim, sit : sit, bil : bil; kup : kup (in nakup); nagläs : na gläs, bi^ät: bi^ät, vas : vas, l^akšen : käksen, l^äj : k^äj je pokazalo, da občutnega in doslednega razlikovanja (v razmerju 1 : 2) v dolžini ne moremo potrditi (Tivadar 2003: 121-138). Večina dolgih naglašenih samoglasnikov je sicer bila izgovorjena daljše od kratkih naglašenih, vendar niti eden v razmerju 1 : 2, kvečjemu 1 : 1,75,24 ki pa potem v perceptivnih testih ni bil najbolje prepoznavan.25 24 V češčini je povprečno razmerje med kratkimi in dolgimi samoglasniki 1 : 2 (Palkova 1997: 179). 25 Precejšnje razlikovanje v dolžini je bilo pri primeru set : sit, predvsem pri govorcu 005m (1 : 1,75) in 002m (1 : 1,5), vendar je bilo prepoznanih manj kot 60 % (57,4 %) primerov. Če rezultate merjenja primerjamo z rezultati analize Srebot Rejec (Srebot Rejec 1988), kjer je celo razlika pri določenih govorcih med Zanimiv je primer bil : bil, kjer so bili naglašeni samoglasniki izgovarjani ravno obratno, kot je kodificirano (SP 2001: 367) - dolgi v pomenu Z^^on je biJ zadnjo ui^o in kratki v primeru pomožnega glagola Vedno je biJ z^a^dnji do^a. 2.4.2.1 Razmerje med naglašenimi in nenaglašenimi samoglasniki Te meritve (sicer je bilo malo primerov) potrjujejo znano fonetično dejstvo, da so nenaglašeni samoglasniki bistveno krajši od naglašenih - v razmerju najmanj 1 : 2 pri 87 % primerov (govorcev), zato lahko potrdimo sistemsko razliko med naglašenimi, ki so dolgi, in nenaglašenimi, ki so kratki samoglasniki. Fonem /e/ met : med govorec naglašeni (v ms) nenaglašeni (v ms) razmerje 002m 107 68 1,57 : 1 002z 112 56 2 : 1 005m 112 45 2,48 : 1 004z 113 46 2,45 : 1 Fonem /o/ pod : pod govorec naglašeni (v ms) nenaglašeni (v ms) razmerje 002m 121 40 3 : 1 002z 113 51 2,21 : 1 004m 117 55 2,13 : 1 004z 130 34 3,82 : 1 2.5 Prepoznavanje fonetičnih lastnosti samoglasnikov Kot dopolnitev fonetičnim meritvam so bili samoglasniki tudi perceptivno »merjeni« (perceptivni testi26 po modelu praške fonetične šole), ki so pravzaprav potrdili instrumentalno izmerjene vrednosti - sredinski samoglasniki so bili zelo dobro pre-poznavani (večinoma nad 90 %, najmanj 88 % pa vse do 98 %). Prav tako so bili več kot 90% prepoznavani nenaglašeni samoglasniki (obširnejša predstavitev in komentar rezultatov v Tivadar 2003: 141-144; 164-177).27 kratkimi nenaglašenimi in dolgimi naglašenimi manjša (npr. Srebot Rejec 1988: 32), lahko v našem primeri govorimo o izmerjenem razlikovanju v dolžini (prepoznavanje je seveda drugo vprašanje). Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi drugačen položaj naglašenih zlogov v besedah in stavkih (npr. beseda sit je na začetku stavka, kar verjetno vpliva tudi na dolžino samoglasnika; Srebot Rejec 1988: 217) kot v našem primeru - razlikovanje v dolžini pri minimalnih parih med naglašenimi samoglasniki se tudi tam ni potrdilo (Srebot Rejec 1988: 217). 26 Anketiranci - bilo jih je 52 (1. perceptivni test) in 40 (2. perceptivni test) - so bili iz celotne Slovenije in živijo v Ljubljani, največji delež pa je bil prav rojenih Ljubljančanov oz. iz osrednjeslovenskega prostora (Tivadar 2003: 88-89). 27 Perceptivni testi in objektivnost slušnega preverjanja fonetičnih značilnosti bo prav gotovo potrebna dodatne predstavitve in razmisleka v posebnem članku. 3 Za konec V slovenskem knjižnem jeziku so v preteklosti prevladovali idealizirani opisi fo-netično-fonoloških lastnosti, utemeljeni predvsem na podlagi artikulacije samoglasnikov (Bezlaj 1939 in Toporišič 1976 (2000)), prav tako so najnovejše celovite meritve kakovosti samoglasnikov bile opravljene na dokaj majhnem gradivu (Suštaršič, Komar, Petek 1996: 133-136), v javnosti najbolj uveljavljene, ponazorjene v Slovenski slovnici, pa so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Toporišič 1975: 153-196; ponatis 1978: 122-141; Srebot Rejec 1988, 1988/89, 1998). Najpomembnejši izsledek iz našega raziskovanja je prav gotovo zanesljivo razlikovanje med sredinskimi samoglasniki (sistemska dvonivojskost), obenem pa tudi (glede na aktualne predstavitve; Toporišič 2000) približanje ozkih /e/ in /o/ zgornjim fonemom (/i/, /u/) - na to je pravzaprav nakazoval že SP 1962 (SP 1962: 14, 16; /e/ pred r naj bi bil le malo nižji kot i). Razlikovanje naglašenih samoglasnikov na osnovi trajanja - med dolgimi in kratkimi - je v slovenskih kodifikacijskih priročnikih uveljavljeno in utemeljeno (kračina načeloma na zadnjem zlogu). V realnem govoru pa se to v minimalnih parih (in v nevtralnem stavčnem položaju) vsaj pri govorcih, ki govorijo z jakostnim naglasom, ni potrdilo, čeprav so bili merjeni samoglasniki govorcev, ki naj bi to obvladali. Tako lahko povzamemo, da v slovenskem knjižnem jeziku zanesljivo ločimo samoglasnike predvsem na osnovi fonemskih značilnosti in naglašenosti, na osnovi trajanja pa ne oz. bistveno manj, če je razlika med kratkimi in dolgimi manj kot 1 : 2 (torej ima dolžina podobno fonetično značilnost kot v češčini; prim. Palkova 1997: 179). Odgovor na celovito podobo samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku bo dala obširnejša nadaljnja raziskava samoglasnikov v različnih (začetnem, srednjem in končnem zlogu) položajih - takrat bi tudi lahko dokončno izdelali sodobni slovenski samoglasniški trikotnik na osnovi celovite akustične (po potrebi s percepcijo podprte) analize. Viri Posnetki stavkov in besedil z besedami v nevtralni stavčni poziciji (sestavila Hotimir Tiva-dar in Peter Svetina). Radio Slovenija, november-januar 2001. Literatura Bakran, j., Stamenkovič, M., 1990: Formanti prirodnih i sintetiziranih vokala hrvatskoga stan- dardnoga govora. Govor/Speech VII/2. 119-136. Bakran, J., 1996: Zvučna slika hrvatskoga govora. Zagreb: Ibis grafika. Bezlaj, F., 1939: Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana: Znanstveno društvo. Breznik, A., 1982: Naglas v šoli. Jezikoslovne razprave. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: Slovenska matica. 343-365. Čar, j., 1995: Pravorečje pri Skrabcu, Ruplu in Toporišiču. Škrabčeva misel 1. Ur. Jože Toporišič. 45-52. Dolgan, m., 1996: Govorno ustvarjanje. Ljubljana: Rokus. 63-79. Ertl, V., 1929: Časove uvahy o naši materštine. Praga. Garde, p., 1993: Naglasak. Zagreb: Skolska knjiga. Jakobson, R., 1989 (1942): Šest predavanj o zvoku in smislu. Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana: ISH. 11-85. Kržišnik, E., 2000: Posredovanje slovničnega znanja v učbenikih slovenščine kot drugega/tujega jezika. Scripta 4. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 7-13. Nebeska, i., 1996: Jazyk, norma, spisovnost. Praha: Univerzita Karlova. Palkova, z., 1997: Fonetika a fonologie češtiny. Praga: Univerzita Karlova. Rigler, j., 1968: Problematika naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku. Jezik in slovstvo 13/6. 192-194. — 1970: Uvod. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU. X-LIX. Slovar slovenskega knjižnega jezika II, 1975. Ljubljana: SAZU. Slovenski pravopis, 1962. Ljubljana: SAZU. Slovenski pravopis, 2001. Ljubljana: SAZU. Srebot Rejec, T., 1988: Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene. An Acoustic and Linguistic Investigation. München. — 1988/89: Kakovost slovenskih in angleških samoglasnikov: kontrastivna analiza obeh sesta- vov po njihovi kakovosti s stališča akustične, artikulacijske in avditivne fonetike. Jezik in slovstvo 34/3. 57-64, 129. — 1998: O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let. Slavistična revija 46/4. 339-346. — 2000: Ali je današnja knjižna slovenščina še tonematična? Razprave 17. Ljubljana: SAZU. 51-66. Stabej, m., Vitez, p., 2000: Korpus govorjenih besedil (KGB). Stich, A., 1991: O počatcich moderni spisovne češtiny. Naša feč2. 57-62 Škarič, i., 1999: V iskanju izgubljenega govora. Ljubljana: Šola retorike. Škarič, i., in dr., 1991: Povijesni pregled, glasovi i oblici hrvatskoga književnog jezika: Nacrti za gramatiku. Zagreb: HAZU. Škrabec, s., 1870: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki inpisavi. (Cit. po Jezikoslovna dela 4: 11-50, ur. J. Toporišič.) — 1994: Jezikoslovna dela 2. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. Šuštaršič, R., Komar, s., Petek, B. 1995: Slovene: Illustrations of the IPA. Journal of the International Phonetic Association 25/2. 86-90. — 1996: An Acoustic Analysis of Contemporary Vowels of the Standard Slovenian Language. 4th International Conference on Spoken Language Processing (ICSLP 96). University of Delaware. 133-136. Tivadar, H., 2002: Fonetične vaje pri pouku slovenščine (predvsem kot drugega/tujega jezika). Slovenščina v šoli7/3-4. 11-18. — 2003: Govorjena podoba slovenskega knjižnega jezika - pravorečni vidik. Magistrsko delo. Ljubljana, Praga: Oddelek za slovenistiko FF. Tivadar, h., Jurgec, P., 2003: Podoba govorjenega slovenskega knjižnega jezika v Slovenskem pravopisu 2001. Slavistična revija 51/2. 203-220. Toporišič, J., 1963: Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962. Jezik in slovstvo 23/2. 138-143, 167-173, 206-211. — 1965: Slovenski knjižni jezik 1. Maribor: Založba Obzorja. — 1975: Formanti slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 8/5. 153-196. — 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Založba Obzorja. — 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ. — 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Trubeckoj, N. s., 1939: Grundzüge der Phonologie. Praga: TCLP 7. ViDOvič Muha, a., 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga. Summary In Modern Standard Slovene (MSS) system of vowels as phonemes is clearly defined, however, there are differences as to their comprehension and treatment, i.e., their duration (short and long stressed vowels) as well as the formant structure of vowels (stressed mid-vowels and non-stressed vowels, normatively interesting is also the reduction and the change in quality of /a/, /i/, and /u/). Normatively the most influential work with most international linguistic prominence is by J. Toporišič (1976; 2000). This work has been disputed by some researchers in recent years (Srebot Rejec 1988; Šuštaršič, Komar, Petek 1995, 1996). Among the problematic aspects of the research up until now are the following: small quantity and/or stylistically marked texts (and emphasized position in the sentence); a small number of clearly defined speakers (Toporišič); the questionable method of evaluating and interpreting of individual, instrumental-ly acquired, findings (research on and definition of the place of stress and duration based solely on tonemic speakers, change in place of stress based on a regional dialect, e.g., razumel: razumel, particularly evident in place names, e.g., Brnik: Brnik, which is probably the consequence of the fact that accent is historically based). These examples show the considerable role of tonemicity and dialects or, rather, regional dialects in defining standard orthoepy, including non-tonemic speech. What about the realistic standard orthoepy? In what communicative situation, by whom, and how is it realized? The article includes some new findings about stressed vowels, particularly based on the analysis of duration and formant structure (the analysis takes place in the most objective conditions possible, i.e., phonological pairs in the most equal phonological environment possible). Particular attention is paid to the material, its preparation, and treatment and to the selection of speakers (professional speakers from the national radio). The most important conclusion from this study is certainly a more reliable distinction between mid-vowels, and at the same time (with respect to the previous presentations; Toporišič 2000) the shift of the closed /e/ and /o/ closer to the high vowels, /i/ and /u/, which was already indicated by SP 1962 (in the position before r it should be only slightly lower than /i/; SP 1962: 16). The distinction of stressed vowels based on duration, i.e., between long and short, is defined and employed in Slovene normative reference books (SP 2001; Toporišič 2000). However, the actual speech in our analysis did not confirm this in minimal pairs (nor in neutral position in a sentence), at least not by non-tonemic speakers, even if measuring the vowels of speakers who are supposed to make that distinction. One can therefore conclude that in MSS vowels are reliably distinguished based on their phonemic features and stress, while on the basis of duration they are not distinguished or are distinguished to a considerably lower degree if the ratio between short and long vowels is less than 1:2 (i.e., length has similar phonetic characteristic as in Czech; cf. Palkova 1997: 179).