Listek
635
rimo tudi zdaj v nekterih krajih krakstvo s trdim / in to čisto nič ne ovira samoglasnika e; v jezikovnih pojavih se ne sme prezirati kronologija. Je li v hočmo, očmo, hočte res e izpadel, ni gotovo. Ne smemo pozabiti, da drugih primerov izpada samoglasnika e v tem rokopisu nimamo, kajti katri m. kateri je pomota. Mi čitamo take oblike brez e že v Krelji n. pr. ozhmo 29 a, kjer tudi ni drugih primerov za omenjeni izpad. Morda je pri 1. in 2. plur. hočmo, hočte vplivala oblika hoč, katero ima tudi naš rokopis in katero je jezik takrat gotovo smatral za 2. sgl. praes. Tudi g. Raič (str. 72) misli, da je to 2. sgl., to je precej dvomljivo, cf. Miklos. III.2 91, 160, kjer omenja bas ta primer iz Stapletona. Miki. smatra hoč za impr. stsl. hošti, ktero že v starih spomenikih stoji tudi mesto hošteši. Obliko hoč rabi Krelj pogostem n. pr. beri od tiga vezh, zhe ozh ta 8. kap. 5 1 a, gofpod, zhe ozh mo-resh me ozhiftiti 71 a in bas tudi na istem mestu, kakor v Stapl. namreč Mat. XIII. 28 beremo: ozh li tada da gremo inu sberemo lulko 83 a etc. Izpadel je pa popolnoma skoraj ves konzonantizem; res je, da tukaj ni mnogo zanimivega, ipak bi bilo dobro omeniti nekaterih posebnostij. O h = g sem že govoril, omenjam tedaj prehod mehkega t' v k: kakave (tjekaj) 1, kakaie 20, kakai 12, kvakaj 20, kiakve 24, kakaj 28 etc. pa takisto tiakai 8 (bis), 12, 36, 50; jednako čitamo tudi v Skalarji pru^i 6 a, 7 a, trekij 16 a, trekizh 18 a etc. Odkod je vzel prelagatelj skupino zrn m. mn (vnoshizi 19, 60), kar je posebnost kajkavščine, ne včm povedati. Meni se sploh dozdeva, da jezik našega prevoda ni jednoten, da je nekako čudna mešanica; ali je morda verjetno, da se je v istem narečji govorilo: ino, nu, no, inui, inoi, noi, ali pa:  dotler, datler, dokler, ali shel, shol, shal?           V. Oblak.
(Konec prih.)
LISTEK.
Anton     Raič.   f
Iz Prage nam je došlo žalostno poročilo, da je ondu v splošni bolnici po večdnevni borbi s smrtjo dne* 16. t. m. ob 2. uri zjutraj izdihnil dušo svojo gospod Anton Raič, c. kr. profesor na veliki realki v Ljubljani, odbornik »Matice Slovenske«, tajnik »Slovenskega podpornega pisateljskega društva«, odbornik »Ljubljanske podružnice av-strijanskega uradniškega društva«. -
Pokojnik je bil porojen dne 19. aprila 1845. leta pri Mali NeVlelji v ljutomerskem okraji iz kmetskih   roditeljev.     Gimnazijske   študije   je   dovršil   leta   i8fc>7-   na   mariborski
l
6^6
Listek.
gimnaziji ter potem odšel na vseučilišče dunajsko, kjer se je slušaje profesorje Miklošiča, Simonvja, Aschbacha, Jagerja i/i Lorenza pripravljal za učiteljski stan. Prebivši preskušnje iz slovenščine, zemljepisa in zgodovine je služboval potem ves čas na c. kr. ljubljanski veliki realki, od leta 1872. do 1876. supleiit, od leta 1876. do 1879. pravi učitelj in od leta   1879.  dalje c.  kr.  redni profesor.
Pokojni profesor Raič je bil zelo vesten in točen učitelj, ki je, lahko rečemo, večino življenja svojega prebil v knjigah, za katere je žrtvoval ogromne vsote. tak6 da si je nakupil veliko biblijoteko dragocenih in redkih knjig. S posebnim veseljem se je pečal zadnja leta z jugoslovansko zgodovino in z zgodovino slovenskega in srbsko-hrvatskega slovstva. Zbiral in pisal je veliko, a le malo stvarij je dal tiskati, tako n. pr. večjo zgodovinsko študijo v Pajkovi »Zori« s podpisom „Stanovski"; v letopisu »Matice Slovenske« za leto 1887. opisal je temeljito kajkavskega pisatelja „Petra Petretica", v »Ljubljanskem Zvonn« leta 1887 slovenskega Mecena ,,Ivana barona Ungnada". Najvažnejši in najboljši spis Raičev je pn brez dvojbe ,,Stapleton" t. j. razlaga in ocena starega slovenskega rokopisa iz začetka 17. veka, ki se nahaja v licejski knjižnici ljubljanski. Raič je ta spis priobčil v programu ljubljanske realke leta 1887. in 1888. Za tisek je imel pripravljeno veliko, več tiskanih pol obsezajočo zgodovinsko razpravo »Slovenci in Hrvatje za cesarja Leopolda L«
Tudi pri narodnih društvih, je bil Raič zadnja leta jako delaven odbornik, tako pri »Matici Slovenski«, katere knjigam je bil priden korektor in ocenjevatelj, in »Slovenskega pisateljskega društva« posle je opravljal vzgleden tajnik. Večkrat je v znanstvenih namenih potoval v daljna mesta; prebil je pred nekaj leti več tednov v Zagrebu, da si ogleda ondotne znanstvene zbirke, letos pozimi je potoval v Bolonjo, Rim, Napolj in Milan in letošnje velike počitnice je hotel prebiti v Pragi, da bi se dobrega naučil češkemu jeziku in da bi spozaal samoviclec vsestranski napredek češkega naroda. Od ondot je »Slovenskemu Narodu« še v začetku avgusta (štev. 174. in 175.) poslal dva humori-stična dopisa. A kmalu po njegovem dohodu se ga loti zavratna bolezen, ki ga je zdaj položila v grob!
V   političnem in narodnem oziru je bil pokojni profesor Raič po vzgledu strijca svojega, znanega Božidar a Paiča,  kremenit značaj.
V   vsakem oziru je smrt tega vrlega moža za narod slovenski velika izguba. Naj v miru počiva in blag mu bodi spomin v Slovencih!
Pokojnikov pogrebni izprevod v Pragi je bil jako lep Na krsto položili so vence : »Cesko-slovinski spolek«, »Mešt'anska Beseda«, »Sokol«, g. Grigorovič in dr. Pevsko društvo »Hlahol« pelo je tri zbore, na kar so krsto položili na mrtvaški voz v čveter upreženi, s katerim je korakalo 12 Sokolov z gorečimi plamenicami. Za krsto so šli žalujoča vdova s sestro, deputacije gori omenjenih in drugih narodnih društev, profesorji češke realke, veliko realcev in jako mnogobrojno občinstvo. Izprevod se je pomikal skozi mesto do Fran Josipovega kolodvora, kjer so društva pokojniku izkazala poslednjo čast. Na kolodvoru se je položila krsta v določeni vagon in potem odpeljala proti Ljubljani, kjer je bil pogreb dne" 21. septembra. Izprevod se je razvrstil takd: Izprevodu na čelu so bili dijaki tukajšnje velike realke, za njimi društvi »Sokol« in »Slavec« z zastavama, katerih člani so nosili mnoge krasne vence. Za krsto, okrašeno z venci sorodnikov, učiteljskega zbora, realskih učencev, čeških društev, stopali so sorodniki, med njimi gospa vdova in štiriinosemdesetletni oče pokojnikov, potem pa razni dostojanstveniki, kakor deželni predsednik baron Winkler, deželni šolski nadzornik Jakop Smolej, ravnatelji dr. Mrhal, Suman in Wiesthaler s svojimi učiteljskimi zbori in učiteljstvo drugih   tukajšnjih   učilišč,   državni
Listek.
637
in deželni poslanci in jako mnogobrojno odlično občinstvo. Na kolodvoru so zapeli realci krasen latinsk zbor, v sv. Krištofa cerkvi pevci čitalnični, na grobu pa dijaki genljivo žalostinko »Nad zvezdami« A. Raič počiva v isti raki, kakor njegov strijc Božidar Raič in Fr.  Levstik;  to rako je kupilo   »Pisateljsko društvo«.    —
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—   Franc Jožef I. cesar avstrijski. V spomin štiridesetletnice Njegove vlade spisal slovenski mladini Fr. ffubad, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda«. 1888. 8, str. 64. Z 2 podobama. Cena zvezku po   15 kr., vsakih   100 zvezkov stoji   12 gld.
Tak naslov nosi I. zvezek »knjižnice družbe sv. Cirila in Metoda«, namenjene naši mladini. Dinastiško slovstvo slovensko se pomnožuje častno o slčharni patrijotiški slav-nosti. Letošnja štiridesetletnica nam je prinesla v tej stroki že tretji sad. Veselo je gledati pisatelje slovenske tekmujoče, kdo bode sijajneje opisal deci slovenski presvetlega cesarja preblago življenje. Kako ljubko nam gosp. prof. Hubad slika cesarjevo mladost (str. 11.—24)! S kolikim oduševljenjem nas vodi tja pred cesarski prestol, noseč vladarja, kateremu zastonj iščeš premca po vseh dvorih evropskih. Hubadova knjiga se mi vidi kakor pestra galerija slik; podoba se vrsti za podobo; tu vojne groze opis, tam blagi čin krščanske milosrčnosti — epizoda, druga krasnejša mimo druge; vse pa ozarja zmagonosno, blagodejno solnce avstrijansko — Fran Josip! Istinito, Hubadova knjižica si ohrani trajno vrednost. Naj bi ne bilo šole na Slovenskem, kjer bi se v knjižničnem zapisniku pogrešal »Franc Jožef I. cesar avstrijski«. Rodoljubi, sezite po njem, saj ga je izdala domača firma naša  »Družba sv. Cirila in Metoda«!                                       n.
—   Dogodki iz župnije Vranske. Ob 2oletnici uvrstitve Vranskega med cesarske trge spisal Ivan Gabršek, okrajni tajnik na Vranskem. Založil pisatelj Tiskarna sv. Cirila in Metoda 1&88, m. 8, 67 stranij. — Tako je naslov knjižici, ki nam po virih župnega in občinskega urada in po nekaterih pomožnih knjigah, zlasti pa Orožnovih spisih opisuje začetek in razvoj Vranskega trga, ondotne fare in šole in župnih podružnic. Poleg tega navaja vse vranske dostojanstvenike (župnike, župane, učitelje itd.) in vse na Vranskem rojene dostojanstvenike ali za ondotni trg znamenite in zaslužne može. Knjižica bode brez dvojbe lepo oživila lokalni patrijotizem in ž njim tudi ljubezen do širje domovine.
Pedagogiški letnik. II. leto. 1888. Uredil Fran Gabrsek Izdalo in založilo »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. V Ljubljani Natisnil J. R. Milic Stranij 224 in dve litografovani prilogi. Cena za ude »Pedagogiškega društva« po 1 gld., za neude I gld. 40 kr.  —
Med društvi slovenskimi kaže v novejšem času veliko in živahno delavnost mlado »Pedagogiško društvo« v Krškem. Odlikuje se s pogostnim zborovanjem in z literarnim delovanjem. Letos je celo priredilo »prvo slovensko stalno učilsko razstavo«, o kateri hočemo govoriti o priliki tudi v »Ljubljanskem Zvonu«. Danes nam je oceniti samd II. tečaj »Pedagogiškega letnika«, ki ga je izdalo omenjeno društvo. — Že o prvem letniku smo se bili kaj pohvalno izrazili. Se večjo pohvalo zaslužuje drugi letnik, ki se odlikuje po jako mnogovrstni, dobro izbrani vsebini. Prvi del knjige obseza šolsko knjigo »Uko-slovje«, knjigo, ki je v prvi vrsti namenjena za rabo na slovenskih učiteljiščih, ako bi bili Slovenci tako srečni,  da bi še imeli učiteljišče,   na katerem bi   se   pedagogika   učila