Poštnina plačana v gotovini.
Številka 24
Maribor, 19. junija 1937
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II.
NE
: oo vi
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen: na mesec Din 6'—. za tujino na mesec Din 10’— — Oglasi po tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava:kMaribortJ:.UIicaik10. oktobra —Telefon: 26-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Naše slovenske zahteve
Mi smo v našem listu že ponovno naglasili, da obstoja poleg hrvaškega prav luko slovensko vprašanje, ki se mora rešiti skupno z onim in na popolnoma enak način, in sicer tako, kakor zahtevajo naši narodni interesi. Rešiti se pa mora tudi v celoti in enkrat za vselej, ker kakšno polovičarsko skrpucalo slovenskega vprašanja ne bi rešilo, ampak bi ga samo vleklo dalje na škodo slovenskega naroda in Jugoslavije.
V čem obstoja to vprašanje? Najprej v tem, da se nam Slovencem uradno in za vselej prizna položaj popolnoma sa-mosvojega naroda in neha poniževati nas na stopnjo nekega »plemena«. Slovenci smo bili samosvoj narod, odkar nas pozna zgodovina, in kot samosvoj narod smo tudi leta 1918. sami in prostovoljno prišli v Jugoslavijo. Prišli nismo zato, da bi v njej nehali biti narod in bi postali »pleme«, ampak zato, da bi v njej oprti na slovenske brate Hrvate in Srbe svojo slovensko narodnost lažje ohranili ter se nemoteno, zavarovani na zunaj, politično, kulturno, gospodarsko in socialno razvijali ter dvigali do tistih viškov, ki so mogoči svobodnim narodom v lastnih državah. Pred vsem pa nismo nikoli niti za en sam trenotek mislili na to, da bi opustili svoj slovenski jezik in ga zamenjali za kateregakoli drugega, pa tudi ne najbolj sorodnega. Vse drugačne težnje, naj izvirajo od koderkoli, so nasprotne načelu in namenu, ki nas je pripeljal v to državo!
Kot samosvoj narod s svojo lastno zgodovino, svojim lastnim jezikom in svojo lastno kulturo hočemo biti eden treh lastnikov Jugoslavije, ki se mora urediti, upravljati in vladati vsaj v našem delu tako, kakor hočemo mi in tako, da bodo v celoti zavarovani naši narodni interesi. Zato hočemo, da bodi v Sloveniji slovenski jezik uradovanja in občevanja ter pouka v vseh šolah, od ljudskih do univerze. V slovenščini se morajo izdajati tudi vse uradne tiskovine. Vse slovensko šolstvo mora imeti učne knjige napisane v slovenščini in v iu hu slovenskega naroda. Slovenska kulturna hotenja in snovanja morajo biti popolnoma svobodna in deležna vse javne podpore, kakor snovanja državnih narodov v drugih kulturnih državah. 0 našem slovenskem šolstvu in kulturi ho čemo odločati izključno le sami.
Kot eden treh lastnikov Jugoslavije hočemo popolno samoupravo v vseh zadevah: upravnih, prosvetnih, kulturnih, gospodarskih, socialnih in finančnih. Skupni državni upravi naj se pridrže samo vrhovne zadeve, zadevajoče vso drža: vo: zastopanje države na zunaj, skrb za njeno obrambo, skrb za urejevanje sožitja Slovencev, Hrvatov in Srbov, skrb za načelno reševanje eventualno nastalih sožitvenih sporov in izdajanje okvirnih zakonov, ki določajo samo zakonodajna načela, ne pa podrobnosti in prakso pravilnikov. Pravica glede odločanja o industriji in trgovini, nje ustanavljanju, nadziranju itd. mora biti prenesena na slovensko samoupravo. Prav tako se morajo samostojno voditi tudi vse slovenske socialne ustanove, ustanavljati nove, urejevati in nadzirati.
To so v glavnem temeljne točke slovenskega vprašanja. Po njih rešitvi postane slovenski narod skupaj s hrvaškim in srbskim suveren oblikovalec svoje usode. Ker se nam s tem izpolnijo vse narodne težnje, ne morejo nikoli več nastati med Slovenci, Hrvati in Srbi nasprotja, ki bi kakorkoli mogla slabiti moč skupne države, ki postane tako na znotraj in na zunaj izraz jeklene volje in neomajnega bratskega slovenskega sožitja Slovencev, Hrvatdv ih Srbov, pripravljenih boriti ie ia njo ramo ob rami do zadnje kaplje krvi, proti vsakemu zunanjemu sovražniku!
Reakcija ne more zatreti
socialnih teženj
Ko je pred sedemdesetimi leti franco ski mislec Leroux prvič skoval in zapisal doslej nepoznano, novo besedo: socializem, je mogel le malokdo naslutiti, da bo ta beseda predrugačila v nekoliko desetletjih osnove svetovne politike; dala izraz, lice, značaj in veličino novi človeški dobi — najvfšji v človeški zgodovini. Malokatero ljudsko gibanje je tako naglo osvojilo svet, kakor socialno, ki je tipično gibanje našega veka: veka industrije, tehnike, pomnoženega stvarjenja, veka tvor-nice, stroja, elektrike, kemije, zasužnjenja prirodnih sil v korist človeštva, veka dela in proletariata.
Vsa prejšnja tisočletna zgodovina je češče le dolgočasno ponavljanje enih in istih dogodkov: vojna sledi vojni, prevrat prevratu, življenjske razmere pa ostajajo neizpremenjene. šele z novo organizacijo dela in z uvedbo stroja v produkciji se ekonomska struktura družbe in njene politične in moralne osnove iz temelja izpremenijo: doba industrializma znači novo, osnovno premaknitev družabnega dogajanja, ker uvaja v svet nove oblike življenja. Mi živimo nedvomno radi naglo se razpletajočih dogodkov naj-večji čas, kar ga je doslej živel človeški rod. Priče smo najvišjega vzpona vseh najaktivnejših ljudskih sil. Na tem naglem procesu preosnavljanja in preurejanja člo-. veških odnošajev in stvarnih razmer ne morejo izpremeniti ničesar niti dogodki in gibanja, katerih težnje gredo za tem, da bi zavrle vsesplošni orjaški napredek tega stoletja, da bi pahnili vse nazaj v srednji vek. Modema socialna gibanja so posledica novih gospodarskih razmer, ki jih je ustvarila kapitalistična organizacija dela, posledica industrializma, združenja velikih delavskih mas v velikih tovarnah, pri istem delu in pri istih delovnih in življenjskih pogojih. Reakcija lahko uniči vse demokratske pridobitve stoletja, lahko razžene vse parlamente, vsa ljudska gibanja in vse ljudske organizacije in ustanove — s tem ne bo opravila še ničesar, če bi hotel n. pr. fašizem zatreti človeštvu pot navzgor, če bi hotel privesti naše življenje nazaj v fevdalno dobo, v dobo izpred francoske revolucije, ki je rodila liberalizem in industrializem, bi moral
predvsem uničiti vse stroje, vse pridobit' ve tehnike, vse pridobitve človeških rok in človeškega uma vobče, uničiti vse, kar je dalo najvišjega to sijajno naše stoletje, ta sijajni, prej nesluteni vzgon vseh najaktivnejših človeških sil, v produkciji, v sodelovanju delavca in stroja, inženjerja, kemika in kapitalističnega organizatorja, pri naglem ustvarjanju vseh za življenje potrebnih dobrin.
Da se pokrenitelji reakcionarnih gibanj tega zavedajo, dokazuje njihovo napreza nje, da ustvarijo neke nove gospodarske osnove, da podržavijo nekatere produkcijske panoge, da izoblikujejo posebne stanovske države. Značilno je, da se reakcionarne sile borijo proti socialnim gibanjem, prevzemajo pa njihov socialni program. Delavsko gibanje, ki je postavilo na dnevni red našega veka socialna vprašanja, se ne more uničiti z utajevanjem socialnih problemov. Največji paradoks današnjega časa ostane dejstvo, da se vodi najsrditejši boj proti socialnim gibanjem, obenem pa priznava, da je rešitev človeštva možna le v smislu načel tega gibanja. Današnja zla so posledica kapitalističnega načina proizvodnje. Z bojem proti demokraciji in gibanjem, ki so posledica te demokracije, se ne uničuje kapitalizem, se ne odstranjujejo današnja družabna zla, nasprotno, ona se. na ta način le povečujejo in zaostrujejo.
Svet je mogoče pomiriti in rešiti le, ako se družabni red reorganizira v smislu interesov skupnosti. Veliki čas, ki je začel z nastopom industrije in tehnike, se približuje svojemu vrhuncu. Spričo silnega vsestranskega napredka tega velikega polstoletja, so reakcionarni podvigi le relativnega pomena: oni značljo le premaknitev rešitve, ki je neizbežna po zakonu razvoja kapitalističnega gospodarstva in človeštva vobče. Veliki čas, ki ga živimo, bo našel končno svojo normalno vsebino in obliko. Nepregledne so še možnosti človeškega napredka. Socialno vprašanje, ki je našlo pred dobrim polstoletjem svojo stalno definicijo, ostaja dalje na dnevnem redu. Kdor že noši usodo držav, pre-ko njega ne more. Na rešitev tega vpra-šsnia je vezana tud! njegova usoda. Gh
Za novo ustavno in sporazumno
ureditev naše države
VAŽNI IN POMEMBNI SKLEPI GLAVNEGA ODBORA BIVŠE DEMOKRATSKE STRANKE.
Preteklo nedeljo se je sestai v Beogra du pod predsedstvom Ljube Davidoviča glavni odbor bivše Demokratske stranke, ki je razpravljal o zelo važnih notranje političnih zadevah. Ob zaključku sestanka je bila sprejeta resolucija, ki je vzbudila živahna tolmačenja tudi pri Slovencih.
V	resoluciji so bivši demokrati naglasili nujno potrebo po novi ustavni ureditvi države, ki pa mora biti skupno delo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nova ustava mora dati državi močno in sposobno parlamentarno vfado. V državi se mora zagotoviti pravi demokratični režim in vsi pogoji za razvoj zdravega strankarskega življenja. V ta namen se mora predvsem ustvariti osnovna in moralna solidarnost med glavnimi odločilnimi političnimi činitelji v državi. Za novo ustavno ureditev se morajo poiskati nove sestavljene oblike (federativne).
Nova ureditev države mora ustreči srbskim, hrvaškim in slovenskim posebno-j stim in omogočiti složno sodelovanje Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupni državi z enim parlamentom in z vsemi sredstvi, ki so potrebna za moralni in materialni napredek Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pri sestavi nove državne ureditve se mora upoštevati, da naš narod ni enoroden, marveč sestavljen iz Srbov, Hrvatov in Slovencev in da obstoje tri posebne zgodovinsko-kulturne individualno-
sti: srbska, hrvaška in slovenska. K tej ugotovitvi dostavlja resolucija, da so Srbi, Hrvati in Slovenci sorodni po krvi in jeziku in po povezanosti usode ter imajo vse objektivne pogoje za ustvaritev neke širše duhovne skupnosti za bodočnost, v svobodnem tekmovanju vseh posebnosti, političnih, socialnih ih kulturnih -— srbskih, hrvaških iri slovenskih. V nadaljnjih točkah se zavzemajo demokrati za izvedbo temeljitih gospodarskih in socialnih reform, kakor tudi za najtesnejše sodelovanje z vsemi ostalimi opozicijskimi skupinami v državi. Resolucijo so poslali demokrati vsem šefom Združene opozicije in vsem činitei'jem Kmečko-demokrat-ske koalicije.
Sestanek in resolucija srbskih demokratov je vsekakor važen dogodek v naši notranji politiki. Bivša Demokratska stranka je prva srbska stranka, ki je javno priznala samobitnost tudi slovenskega in hrvaškega naroda. Njeno, čeprav načelno priznanje, bo mnogo pripomoglo k sporazumu s Hrvati. Hrvaški listi poudarjajo, da v vsej resoluciji bivše Demokratske stranke ni nič bolj važnega kot priznanje treh posebnih zgodovinsko-kurturnih individualnosti Hrvatov, Slovencev in Srbov v pogledu končne ureditve njihovih medsebojnih odnošajev in da je to priznanje obenem najkonkretnej-ša točka resolucije.
Nova zmaga Ljudske fronte v Franciji
Nasprotniki ljudske Blumove vlade v Franciji so napeli zadnje dni vse sile, da bi jo zrušiti. Ostro jo je napadel tisk, ki je napovedal devalvacijo, velikansko zvišanje davkov, socialistično diktaturo itd. Na borzi je pričela padati vrednost držav nih papirjev in pojavile so se spekulacije z devizami. Oboje so umetno povzročili domači špekulanti. Končno je bil izvršen velik napad na vlado tudi s strani skupščine in senata. Napad so vodili štirje bivši finančni ministri. Seja vlade, ki je napovedovala nove finančne reforme, se je pričela pod težavnimi okoliščinami in je trajala vso noč do srede zjutraj. Desničarska opozicija, ki so jo podpirale vei’ike francoske banke in francoski velekapitalisti, je odločno zahtevala odstop Blumove vlade češ, da je zapravila zaupanje širokih slojev vlagateljev in da je spravila Francijo na rob propada. Na vse te intrige je odločno odgovoril francoski narod, ki ni dopustil, da bi zrušili vlado bankirji in špekulanti. Ko je ob 5. uri zjutraj predsednik vlade Bi'um zavrnil v svojem govoru vse očitke opozicije, je bil novi zakon za finančne in carinske reforme sprejet ob viharnem, navdušenju z ogromno večino. Za zakon je glasovalo 346, proti pa 247 poslancev. Davščine po novem zakonu bodo vrgle državni blagajni pet milijard frankov in bo z njimi krit primanjkljaj v drugem četrtletju. Obenem pa je uvedeno nad velebankami strogo nadzorstvo.
Politična kronika
Konference Male antante v Kladovu v Romuniji so se udeležili predstavniki vseh treh držav in znova potrdili tesno medsebojno sodelovanje, obenem pa ponovno izpričan, da bo Mala antanta ostala zvesta načelu miru in skupne varnosti v Evropi.
Veselje na bolgarskem dvoru. Bolgarska kraljica Ivana je povila sina, ki so mu dali pri krstu ime Simeon. Rojstvo prestolonaslednika je vzbudilo v Bolgariji veliko veselje.
čiščenje v Rusiji. Pred izrednim sodiščem v Moskvi je bilo te dni na smrt obsojenih osem generalov, med njimi maršal Tuhačevski. Obtoženi so bili veleizdaje, ker so pripravljali veliko zaroto proti sedanjemu režimu in državi in so se pogajali z Nemčijo, kateri so ponudili Ukrajino, da ne bi izkoristila njihovega državnega prevrata, čiščenje pa se nadaljuje In je bilo zopet aretiranih več generalov in visokih državnih uradnikov.
Stalin nevarno zbolel. Zadnji dogodki v'Rusiji so precej vplivali na Stalina. Dobil je hud napad in poklicani zdravniki so ugotovili, da je zbolel za sladkorno boteznijo in tvorom na mehurju. Njegovo zdravstveno stanje je zelo resno.
Prelivanje krvi v Španiji
Kar se dogaja zadnje dni v Španiji, spada med najstrašnejše dogodke španske državljanske vojne. Franco je navalil z vso silo na baskiško prestolnico Bilbao, ki pa je še ni mogel zavzeti, ker se Baski srdito upirajo njegovi premoči. Vsak trenutek pa bo Bilbao padel. Prebivalstvo beži v paničnem begu iz mesta. Tisoči nedolžnih otrok, žena in starcev iščejo zavetje ob francoski obali. Franko prodira dalje in so padli v njegovo roko kraji: Galdacono, Lezano, Zamu-dio, Assuo, Los Arenas in Begona. Števi-
lo	padlih v zadnjih bojih cenijo nad 10 tis°č. Kdaj se bodo zganile demokratske sii'e in napravile konec prelivanju krvi na španskih tleh?
150-LETN1CA VELIKE REVOLUCIJE V FRANCIJI.
Na predlog mednarodnega instituta za zgodovino francoske revolucije se je v Parizu osnoval komite za organizacijo proslave 150-letnice Velike revolucije, ki ho leta 1939. V odboru, ki niu predseduje Edouart HerHot, je 150 najvidnejših predstavnikov franobške in mednarodna zgodovinske ' znanosti. Pokroviteljstvo je prevzel prosvetni minister v vladi Ljudske fronte g. Jean Zay.
Kmečko gnojišče in*politika
Dobro urejeno gnojišče
na kmečkem dvorišču kaže naprednega gospodarja, je najbolj varna hranilnica in ponos trdnega kmeta. Sočna travišča dado tečno krmo, tečna krma rastno živino, skrbno negovana in lepo rejena živina razen glavnih koristi gnoj, ki kaj zaleže, če ga pravilno ohranjamo in rabimo. Umno pognojeni vrtovi, polja, travniki, gorice in sadovnjaki nam obilni trud bogato popi'ačajo s svojo rodovitnostjo. Zato skrbijo napredne dežele že oddavnaj za dober gnoj in pravilno gnojenje v kmetijskih gospodarstvih.
živinski gnoj je namreč temeljno gnojilo. Rastlinska hraniva v njem so dragocena in jih samo v Sloveniji lahko cenimo letno na nič koliko milijonov. Radi slabih gnojišč in pomanjkljivih gnojničnih jam pa gre iz leta v leto, iz dneva v dan dobra polovica rastlinskih hraniv iz domačih gnojil po — vodi, nekam proti morju, v večno izgubo. Pa vse vprek priporočamo in kupujemo tisto čudežno »štupo«, umetno, torej industrijsko gnojilo za drag denar, ki je gotovo zavržen, dokler ne znamo z domačim gnojem pravilno ravnati. O tem smo govorili že pred davnimi desetletji, pa bo še treba kakšno reči.
Za pravilno ravnanje z gnojem je potrebno med drugim dobro gnojišče z gnojnično jamo. Napredni gospodar ga že dolgo rabi z velikim pridom. Da bi se tudi množice kmetov za stvar bolj zanimale, je treba poleg pouka več dobrih zgledov, čeprav se navidezno draga naprava kmetu kmalu večkratno izplača, je javna uprava radi pospešitve dobre stvari skušala to reč podpreti po svojih kmetijskih ustanovah z večjimi ali manjšimi podporami, ki so jih že bili deležni mnogi kmetje širom po Sloveniji. Drugi naj bi sčasoma za njimi sledili tudi brez prispevkov iz javne bt'agajne.
Vsako zadevno stvarno pobudo je treba pozdraviti. Največjo korist od sodobnega gnojišča in gnojnične jame pa ima vendarle tisti, ki ni sam za nju nič ali je le malo dal, ker se je slučajno med prvimi mogel okoristiti z bolj ali manj izdatno javno podporo. Naravno je, ako je prišlo tu pa tam do neljubega tekmovanja in prerivanja, kdo bo prišel prej na
vrsto; saj so tudi sredstva za to omejena, sploh premajhna.
O tem odloča seveda tista ustanova, ki podpore daje. Tu je treba upoštevati ne-pristranost, strokovno stvarnost in smotrnost, kar se vselej res ne more popolnoma posrečiti, že celo ne v preveliki naglici pri izbiri podpirancev. Neki razfogi, da se komu nič ne da, pa se že lahko uveljavijo in bi morali držati. Tako n. pr. ne gre podpora bogatašu ali vaškemu mogotcu, ki ima vire glavnih dohodkov bog vedi odkod, samo od svojega kmetovanja ne, ki mu je itak le bolj postranska stvar; nazadnjaškemu kmečkemu lenivcu tudi ne. Podpora pa gre prvenstveno poštenemu revnejšemu, a pridnemu napredka želnemu kmetiču, zlasti ob bolj prometnih potih in cestah, ob križiščih, da se drugi lahko po njem zgledujejo in tudi tujci vesele našega napredka. Itd.
V	teku poslednjih deset let, kolikor je približno stara ta drugače zelo koristna javna pospeševala služba pri nas, so pri presoji, koga naj podprejo, vendar včasi uveljavljali drugačne, nestvarne razloge, ker smo se pač tudi tu hoteli igrati »liberalce« in »klerikalce« po krivem nauku: našim vse, drugim nič! Tako so postopno zrasla po kmečkih dvoriščih nekakšna liberalna in klerikalna gnojišča. Razsodni svet pristranskega postopka ne more odobravati in obsoja obračanje javnih sredstev v kakršnekoli strankarske svrhe.
Podobne stvari so se pojavljale, kakor že v avstrijskih časih, pri dodelitvah plemenskih bikcev, tetic, merjaščkov, petelinčkov in jarčk, strojev, semenja i. dr. Kdo bi mogel vse te dobrote našteti!? Na kmetih je čuti glas, ki gre daleč v vas, o liberalnih in klerikalnih bikih, kravah in drugih »političnih« domačih živalih. Ne tako! Saj naposled lahko že jutri pridejo take dobrote ali darovi — radi smrti, prodaje i. sl. — v druge roke, ki jim prvotno niso bile namenjene. Kako brezsmiselno početje! Takšna gospodarska politika, ki ne služi občestvu kmetstva, je za na — gnojišče. Pa nitr tu ne bi mogla koristiti. Zato proč z njo za vedno! Zasiužen bo tisti, ki jo bo prvi odpravil. — Sotlski.
® Deta/siti otamik
K vprašanju strokovnih (sindikalnih) organizacij
Razprave, ki se vrše v »Neodvisnosti« glede strokovne enotnosti in kako bi bilo, če bi se ustvarila enotna slovenska strokovna zveza, so me dovedle, da se tudi jaz oglasim k tej stvari.
Nevolja. ki jo izraža P. R. v 13. številki »Neodvisnosti« radi komisariata na Jesenicah, je že na mastu, ker je pač treba jasno povedati, kar ni prav in kar v praksi ne soglaša s teoretičnimi frazami o demokraciji, svobodnem mnenju itd. Ali iskati zato izhoda v izstopanju iz takih »odvisnih« in »ne vsem dostopni« organizaciji ter o ustvaritvi novih ni na mestu in je, kakor ja točno abraziložil Tot., celo pogubonosno. V resnici pa bi taka nova organizacija za tega ali onega člana pri kakšnem sporu pozneje bila zopet »odvisna« in zopet bi bila stara pasem: hočemo novo, neodvisno organizacijo. Beseda »neodvisnost« je namreč zelo širok pojem. V resnici ni nič neodvisnega. Vse je odvisno. Ce že drugače ne, pa vsaj od svojih pravil in od sklepov in mišljenja večine. Povsod je okvir, v katerem se suče vse. neodvisnosti v pravem pomenu besede ni. Delavsko gibanje pa pojmuje besedo »neodvisnost« v tem smislu, da ne sme biti odvisno od kakšnih meščanskih struj, od meščanskejkapitalistične ideologije, od tihih simpatizerjev kapitalizma, ki so se morda slučajno ali s svojo sprstnostjo vrnili v vodstvo gibanja itd. Od take odvisnosti delavstvo beži.
Vsem dostopne so pa vse strokovne organizacije, posebno pa še Ursove. V glavnem je v teh organizacijah borba za zboljšanje delovnih razmer in zaščita. Koliko je v njih kulturnega izobraževanja delavstva, je to tako neobvezno, da na primer v Ursovih strokovnih organizacijah nikdo nikogar ne sili, da mora biti socialist, da mora socialistično misliti itd. Več takozvane svoje zavednosti je pri članih Krščansko strokovne in Narodnostrokovne zveze. Pri teh se organizira delavec ne samo zato., ker se hoče boriti za svoje izboljšanje, ampak precej tudi zato, ker je v njem stremljenje, da svoje duševno nagnjenje pokaže tudi kot kristjan ali kot narodnjak. Kakor se to nekako neverjetno sliši, je vendar res. Ursove strokovne organizacije pa so tako širokogrudne, da
svojim članom ne zaničujejo, misli to ali misli ono, temveč streme, da bi bile vrste organiaziranih čimbolj popolne, močne, da 'bi bil en obrat, eno podjetje — ena organizacija, organizacija, v kateri mora vesti duh solidarnosti in medsebojne požrtvovalnosti,' duh delavskega razreda, da dosežejo svoje zahteve. Kolikor se v Ursovih organizacijah dala tudi na kulturnem polju, kolikor se članstvo izobraauje, je to dano vsakemu članu svobodno, da Se teh kulturnih akcij udeležuje ali ne, pri njih sodeluje ali ne. Nobenih očitkov ni zato. Ne da se pa tajiti, da so te kulturne akcije v Ursovih organizacijah res na proletarski podlagi, s proletarsko miselnostjo, kar vzgaja članstvo hote ali nehote k socializmu, in, ča kdo vsled tega misli, da mu je nedostopna ali neodvisna, mu ni pomagati. V toliko, bi rekel, in v tem pogledu niso te organizacije s stališča pojma neodvisnosti, neodvisne. One so odvisne. Odvisne od ideje ustvarjati in vzgajati svoje članstvo v proletarski miselnosti.
Ce bi se pa ustvarila, recimo, še peta strokovna organizacija, in rscimo, da bi bila tudi po svojem sestavu še najbolj idealna bi vkljub temu prišli trenotki, da bi se našla opozi'ija, ki bi izražala svojo nezadovoljnost. Morda celo tudi upravičeno. In zopet bi bila iarola: Svojo organizacijo hočemo. In to bi se nadaljevalo v nedogled. V človeku je namreč nek nagon, da ni ver’no s t stim zadovoljen, s čimer je zadovoljen njf-gov tovariš. In njegov tovariš zopet ne mara tega, kar bi rad uveljavil drugi. Paralizirati ta nagon, zato so pravila in pravilniki organizacije. Te pravila in pravilnike p* lahko organizacija, ko enkrat prekorači duševno stare navade in pravila, izpopolni, izboljša in tako postaja popolnejša in vedno bolje zadovoljujoča tudi najbolj aktivne m misliče člane.
Očitki in trditve, da se goda v tej ali oni organizaciji nepravilnosti, so sicer upravičene. ali so take nepravilnosti neizbežne. Paiola mora pa biti: Napako sem naredil. Spoznal sem to. Popravil bom. če pa napake ne spozna in je ne popravi, pa so kaj pri-prosta sredstva za retrieduro. članstvo mora biti pač samo toliko razumno, da zna misliti tudi s svojimi možgani, pa ne samo
s možgani svojih izvoljenih funkcionarjev. In teda., ne bo napak ali nepravilnosti, in če bodo, se bodo popravile, če pa tega razumevanja in spoznanja med članstvom ni. pa je vprašanje, če je obtožba nekaterih, da je to in ono nepravilnost, resnična, ali bolje rečeno, dokazana. Morda je resnična, morda ima opozicija prav. Ali če večina tega še ne spozna, in opozicija tej večini ne more dopovedati, da naj misli in presodi, tedaj pač mora opozicija, da se ne krši moč skupnosti in solidarnosti, obmolkniti in čakati, da misli večine dozorijo.
Ako bi tako delali v vseh delavskih organizacijah, bi imelo danes delavstvo veliko politično	moč in veljavo. Tako pa	je	vsak
hotel in	silil svojo	misel uveljaviti,	bolj
reakcionarni pa so jih pobijali in postal je razdor, mržnja, razprtija, razcepljenost in neorganiziranost.
Resnica, in to življenjska resnica je: Kakšno je članstvo, takšen je odbor. Nikakor pa ne obratno, da bi bilo članstvo takšno, kakršen je odbor. Kajti člani na svojih občnih zborih volijo iz svoje sredine tiste, ki se jim zde najboljši. Torej iz najboljših najboljše. Ce je torej članstvo na nizki višini razuma, ideologije, ljubezni do pokreta, potem ne more biti tudi njegov izvoljen odbor na želeči višini. In res ja zopet, da se nekatere glave hitreje bistrijo in hitreje mislijo, kakor nekatere	in ko take	glave, ki so in	ko	so v
manjšini,	vidijo, da	je odbor prav	za	prav
nekaka coklja, tedaj se ponavadi prenaglijo in začnejo kritizirati tistega funkcionarja ali pa ves odbor, mesto da bi polagoma od pirali oči tudi počasneje mislečim. In ko bi odprli vsaj večini oči, tedaj bi pa mirno na občnem zboru izvolili druge, boljše itd. in stvar bi bila urejena. In tako bi tedaj tudi takozvane nepravilnosti ne zavzemale diktatorskih obsegov in komisarijatov.
Res je, da v višjih forumih te ali one strokovne zveze sede funkcionarji, ki so postali takorekoč že stalni, ter se smatrajo za »voditelje« delavstva. Res je, da so nekateri radi tega preveč dvignili svoje glave iznad drugih, kar pa je zopet čisto naraven pojav. Kajti otroška vzgoja človekova v današnji dobi, pa če bila tudi še na tako siromašnih tleh, je vedno gledanje z nekakim priznanjem višje stoječega človeka. In podzavestno hrepenenje se pojavlja v takem človeku, biti tudi nekaj več od drugih. In zdaj, ko je postal »nekaj več«, recimo iz navadnega delavca mojster, delovodja, ali samo preddelavec, nehote pozabi , na vse, kar je bil prej in se kaže svojim sodelavcem nekaj več. In to dokazuje ne s svojim razumom, ne s svojim ustvarjanjem, ampak s svojim go-spodstvom. Da, prej se je boril zoper šika-ne in priganjaštvo, zdaj pa je celo sam hujši priganjač. Isto je, če je kdo postal funkcionar brez duševne priprave, ker je morda znal povedati nekoliko glasneje kakor drugi, ker se je znal ob primernih prilikah spretno zasukati. Lepšo plačo prejema zdaj kot funkcionar. To nehote budi v njem zavest, da bi se pokazal, d« je zdaj pač že nekaj več. da je »gospod«. !n zopet tega ne pokaže s svojimi možgani, ampak kakor prazen klas, s svojo domišljavostjo in nobel aroganco. Njegovo stremljenje ni več v glavnem, delati za pokret in za gibanje delavstva. To sicer še dela, samo dela tako, da ga delavstvo le na zunaj vidi. V svoji notranjosti pa so njegove skrbi vse drugje. Njegove skrbi so, kako bi si zagotovil, da bi to funkcijo obdržal. In laki pojavi so vzrok, da se v organizaciji pojavljajo nepravilnosti in da se sili članstvo izvrševati voljo takega funkcionarja, a volja članstva se pa ne upošteva. Še celo voljo članstva tak človek smatra za nerganje,
razdiranje^ itd. Manjka mu, kakor sem že rekel, duševne priprave za izvrševanje dodeljene funkcije.
In zopet je tu prav lahka rešitev. Povedal sem jo prej. Ne kritizirati funkcionarja, ne ga blatiti — on sam kot človek ni nič kriv, kriva je njegova vzgoja, saj veste, tudi prazen klas med težjo ržjo visoko dviga svojo prazno glavo, — zato pa tak klas lepo mirno izrujte in vse bo zopet v redu. Organizacija bo še trnnejša, še večje zaupanje bo v nji, ker je članstvo izruvalo prazen klas, nad njim domišljavo stoječi.
V	strohovnem delavskem gibanju so pač pogosto življenjski viharji, da rabim to De-sedo, če se začne kakšna akcija, recimo za kolektivno pogodbo, za zaščito mezd, ki jih prete znižati, za krivičen odpust sodelavcev itd. In v takih slučajih mora biti članstvo zopet modro in mora misliti ne samo s čustvi, s srcem in z žolčem, ampak tudi s irezno glavo. Da ne naredi kakšan nepremišljen korak . V takih trenutkih se kaj rado dogaja to kar se dogaja v nevihtah z reko in potoki. Ves čas tekoča Sava in Drava (vzemimo za primer ti dve reki), sta čisti, lepo valovita, vabita, da je veselje. Če plava kaj na njih valovih, ie kakšna cvetlica, odtrgana in v vodo vržena, ali kaj drugega, lepega. Ko pa lije dež, naraščajo vode, pa postaja kalna, na nji plava vsakovrstna nesnaga in s? veselo, razposajeno, recimo revo lucionarno vrti po njej. In človek ki to gleda, misli, da ta na površju plavajoča nesnaga Obvladuje prav za prav vso reko. Tako je v boju strokovnih organizacij in v vsem delavskem pokretu. V razburjenosti priplava vsa nesnaga na vrh in prevlada zrelo mišljenje. In takrat obvladuje vso gibanje množic. Če je funkcionar tak, kakor sem zgoraj opisal, da mu je v prvi vrsti skrb, da ne bo on oškodovan, ovira borbo, ali jo poskuša speljati na napačno pot in razlaga delavcem vsemogoče strahote. Zopet drugi se hoče pri tej priliki ovekovečiti s svojo bojevitostjo in zapelje množico v usodne podvige, ki se ne končajo zmagonosno. Vse to pa se zopet ne sme grobo zmerjati, ampak zdravo, razsodno preiskati in potem izreči svojo odločitev. Skupnost, organizacija nrora ostati vedno sila. Poraz mora biti uporna volja, ne kloniti. Nič se ne sme krhati radi tega ali onega dogodka, ampak tisti in tak dogodek in njega povzročitelja treba izkrhati iz skupnosti, Kar se pa tiče želje, da bi imeli enotno organizacijo za Slovenijo, je v stavku, ki ga je zapisal v zadnji številki Tot, povedano vse. Zapisal je : »Najboljša okrepitev delavske enotnosti in pravilne strokovne linije je pritegnitev novih svežiih sil, razširitev strokovnega gibanja, v delu na organiziranju vsega delavstva«. Jaz bi dodal samo še to: »In v kulturno-delavsko-socialni vzgoji, da bo vsak član znal misliti sam in svoje misli znal vezati z mislimi celote, pa bo enotnost ustvarjena že sama po sebi.« Ker je isti kapitalizem gospodar v Sloveniji, kakor na Hrvaškem, isti v Srbiji kakor v Bosni, isti po vsem svetu kakor v Jueo.slavijj, morajo biti strokovne organizacije vsaka po svoijih strokah centralizirane. Seveda zopet avtonomne v svojih domačih razmerah. Ker če stavkajo kovinarji v Osijeku, morajo jih podpreti kovinarji na Jesenicah, v Bosni, v Srt«ji in obratno. In zato treba, da je na pr. kovinar v eni sami organizaciji, ki obsega vso državo. Ker le tedaj bo uspeh boja mogoč.
Če bo in kadar bo delo v strokovnih organizacijah, kaikor sem tukaj obrazložil tedaj ne bo več strokovnih oeganizacij URS, JSZ in NSZ, tedaj ne bo več nepravilnosti in domišljavosti. Tedaj bo samo strokovno organizirana sila »DELAVSTVO«.	—tev.
Slovenija v daljnovidnosti germanskega pohlepa
Izraz germanske avtohtonosti, prekomerno potenciranje po čedalje večjem ter obsežnejšem vnanjem in notranjem razširjanju kot znaku nacionalne prenapetosti in neutemeljeno poudarjene tradicionalnosti, ni več nov, niti posledica hitle-rizma, temveč je še izraz bismarkovske poteze nemškega plemenskega značaja. Pač pa je to stremljenje dobilo izredni naglas v golih, tipično germanskemu čustvu zgrajenih tezah, odetih v navidezno objektivno politično, gospodarsko, kulturno in geografsko obliko, ter je dovedlo do najbolj nemogočih ugotovitev, ki so spremenile obširne deie Slovenije v germansko interesno cono. Vendar vsi ti rezultati niso posledica čutečega nemškega računanja ter preudarjanja v smislu interesnih mej, temveč jim je poleg že zakoreninjenega principa:	»Drang
nach Sliden« zlasti še prvenstvena osnova taktike našega nemškega in ponemčenega življa, ki na eni strani zvesto izpolnjuje svoje državne obveznosti ter se dosledno prilagaja vsakokratnim političnim spremembam, vsled česar dobiva in uživa od te strani prizanašanje in zabrisuje svojo resnično usmerjenost. Po drugi strani je namreč ves ta živelj verno vdan svojemu »Flihrerju« v Reichu ter to ob vsaki priliki tudi manifestira na najrazličnejše načine.
Posledica vse te premajhne skrbi za nacionalizacijo Slovenije je vidna kar najbolj: Maribor, Ptuj, Ceije, Konjice, Kočevje, celotno Podravje, Slovenske gorice in Kozjak so okraji, oziroma prostor-ninska območja, kjer po eni strani zaradi
omenjene taktike prevladuje navidezno nemški značaj in daje povod zatrjevanju in risanju nemških kulturnih con v Sloveniji, po drugi strani pa je torišče izredno smotrne, diplomatske, taktične in vztrajne germanske, točnejše: fašistično-hitlerjanske propagande, ki slika čudovito podobo o nemškem raju, ter zastira nerazsodnim ljudem pogled v resnično vse-oino tretjega carstva.
Pri vsej slovenski politični nezrelosti, ki jo dokazujemo vedno znova in ki jo je del našega prebivalstva najsijajnejše dokazal ter potrdil’ v preteklem tednu, se takšne metode obnesejo kar najboljše, saj padajo na rodovitna tla: nekritično ljudstvo ne zna presojati in sprejema najraje tisto, kar je demagoški vzor absurdov in vezane besede. Zato je danes predvsem štajerski del Slovenije težaven problem, ki mu je potrebno razjasnitve in razrešitve. Spoznati moramo resnično dejstvo, resnični položaj našega ozemlja, da bomo iz vseh teh ugotovitev morda vendarle spoznali svoje dolžnosti do problema slovenske politične ter kulturne samostojnosti, ohranitve ter dviganja.
Opozarjamo slovensko demokratično javnost, zlasti pa Mariborčane, na narod-no-obrambno predavanje, ki ga bo priredilo Društvo jugosl. akademikov v Mariboru 25. t. m. ob 20. uri v mali dvorani Narodnega doma. Predaval bo inž. Mačkovšek o temi »Slovenija, osobito Podravje v sodobnih nemških teorijah«.
N I O O V IS N O f T
3
Iz slovenskega kmečko-delavskega
gibanja
Iz vse Slovenije so se te dni sestali aktivni delavci kmečko-delavskega gibanja na prijateljskem sestanku pod predsedstvom dr. Kukovca, s katerim so se po-razgovorili o nekaterih najvažnejših domačih političnih zadevah. Navzoči so bili kmečki zastopniki iz obeh mariborskih okrajev, iz ptujskega, mursko-soboškega, lendavskega, šmarskega in prevaljskega okraja in Savinjske doline, Celja, Trbovelj, Hrastnika, Zagorja in Jesenic. Pismeno pa so se izjavili zastopniki brežiškega, krškega, novomeškega in ljutomerskega okraja ter zastopniki mesta Ljubljane. Važna in značilna je bila predvsem izjava zastopnikov prekmurskih okrajev, ki so vsi odločno odklonili politiko dr. Lončarja in dr. Doboviška ter naglasili nevarnost, v katero bi lahko pripeljala taka politika prav naše Prekmurje. Prekmurski zastopniki so odločno poudarili, da hočejo biti in ostati samo Slovenci in nič drugega in zato odobravajo politiko izvršilnega odbora kmečko-delavskega gibanja v Stoveniji. Zvestobo vodstvu so obljubili pismeno zastopniki brežiškega okraja ter pristavili, da jih nobena spletka ne bo premotila. Glede dr. Doboviškove »Slovenske vasi«, ki jo ustanavlja, so se izjavili, da bo to slovenska vas, toda brez — vaščanov. Tudi so izrazili željo, naj bi naša slovenska opozicija sodelovala z združeno opozicijo. Nadalje je bilo na sestanku prečitano pismo gg. Petejana in Eržena, ki sporočata, da je dogovor med skupino Slovenske zemije in socialisti z dne 20. julija 1936. postal brezpredmeten. Zadevno je bil sprejet sklep, da je dogovor imel namen odtrgati
vodstvo socialnih demokratov od tabora centralistov in unitaristov in ga pridobiti za misel skupnosti kmeta in delavca, ni pa imel namena pogodbenikom dati priložnosti enostransko in po lastnih taktičnih koristih ceniti utrjenost drugega pogodbenika. Odpovedno pismo pa ustvarja čist račun za slovenski politični razvoj, ki ne more imeti ničesar skupnega s centralizmom in unitarizmom. Na prijateljskem sestanku je bila nadaiije podčrtana naloga aktivno in z vsemi silami delovati za slovensko politično skupnost, ki sloni na delovnem človeku, odklanjati pa težnje, ki zavirajo razvoj slovenske politike, zlasti pa ločitev kmeta od delavca in delavca od mestnega življa. Odobravan je bil poudarek, da daje gibanje pretežni pomen kmetu in delavcu ter skupnosti vseh detovnih Slovencev in da ni primerno priljubljenega naziva kmečko-delavskega gibanje nadomestiti s kakim drugim, čeprav krajšim nazivom, ki bi utegnil povzročati nejasnost. Brez ugovora je bilo sprejeto pismo glavnega tajništva bivše Samostojne demokratske stranke, ki ga je podpisal predsednik Adam Pribičevič z željo po čim tesnejšem sodelovanju med demokratsko skupino in kmečko-delav-skim gibanjem. Ob zaključku prijateljskega razgovora so se vsi navzoči zastopniki soglasno izjavili, da bodo delovali pod imenom in gesli samostojnega slovenskega kmečko-delavskega gibanja v zvezi s Kmečko-demokratsko koai'icijo. Polni navdušenja so se poslovili in šli s podvojeno silo na delo za samostojno slovensko, demokratsko in socialno stvar.
fiPFSSr ■
Za mir, svobodo in napredek!
Modm pmti...
Beseda o mladinskem tisku
Eno leto Blumove ljudske vlade v Tretji republiki
Ko je pred dobrim letom postal predsednik francoske vlade Leon Blum, so mnogi, ki živijo z našim delovnim narodom, pričakovali učinek na naš notranji politični kurs. Če tudi ta učinek ni bil viden, vendar je francoski vzor	na slovenskih	tleh	močno
vplival na vse tiste sile, ki se vračajo k narodu in mu hočejo pomagati do pravic in do boljšega življenja. Vplival je zlasti na našo mlajšo generacijo, ki budno sledi razvoju francoske politike in ki z velikimi simpatijami .spremlja njenega voditelja Leona Bluma v boju za demokracijo in mir med evropskimi narodi.
Od ustanovitve Tretje republike leta 1871. pa do danes je preživela zavezniška Francija 100 vladnih sprememb. Sedanja Blumo-va vlada je 101. in zavzema	po	trajanju
francoskih vlad	18. mesto. Od	sto	prejšnjih
vlad niti ena ni bila na oblasti tri leta, devet jih je vladalo nekaj dalje kot dve leti, 10 pa nekaj nad leto dni. Leon Blum je torej izmed redkih, ki so daljšo dobo uživali zaupanje francoskega naroda. Značilno je. da celo odločni Blumovi nasprotniki trde, da ne bo tako kmalu konec njegove vlade, ker bo imela vedno v skupščini veliko večino. BLu-mova vlada je danes ob prvi Obletnici tako trdna, da bi jo po mnenju opozicije mogli zrušiti le izredni notranji ali zunanji politični dogodki, kakor	finančna kriza	ali	zunanja
nevarnost.
V zunanji politiki je Blumova vlada izravnala skoro vse Lavalove grehe. Čeprav še niso vse stare zveze popolnoma utrjene, vendar se kaže njeno uspešno prizadevanje za Francijo in evropski mir. Velike uspehe pa žanje Blumova vlada tudi v gospodarski politiki. Težkoče, ki so se pravkar pojavile, bo vlada preprečila s spremembami v davčni politiki, z novimi fanančnimi reformami. Na ta način bo dosegla, da bo z novimi dohodki krit ves primanjkljaj državnega proračuna, ki bo prvi brez primanjkljaja v zadnjih letih.
Moč Blumove vlade krepi dejstvo, da so vsi njeni ukrepi takšni, da načelno nimajo nasprotnika. Skoro vsi zakoni, ki jih je predložila Blumova vlada, so bili sprejeti z ogromno večino in je za nje glasovala celo opozicija. Nekateri so bili sprejeti soglasno. Taiko je bil letošnji državni proračun sprejet s 467 glasovi in je samo 75 poslancev glasovalo proti. Nezadovoljstvo in kritika opozicije, da je Blumova vlada odvisna od Moskve, da bodo Židje, ki sede v vladi pogubili Francijo, da bodo komunisti, ki tvorijo del večine, izkoristili prvo priliko za krvoprelitje in da vlada protežira delavske sloje na račun ostalih, pa obledi ob koristi, ki jo Ima francosko delovno ljudstvo od novih zakonov in uredb.
Z novimi zakoni in uredbami je Blumova vlada povečala kupno moč delavskih slojev. S tem je dvignila potrošnjo, kajti če ima delavec denar, kupi. kar potrebuje. Povečanje potrošnje je imelo za posledico, da se je pričel boljšati položaj obrti m industrije, da se je zboljšal položaj kmeta, ki lažje in vrednejše vnovčuje svoje pridelke. Namesto socialnih razlik med posameznimi sloji nastopa solidarnost, vzajemnost in zato vsak zakon, ki ga izda francoska ljudska vlada posredno ali neposredno, koristi vsemu narodu.
Blumovo vlado, vlado Ljudske fronte pa čakajo še težavne naloge. Poklicana je, da brani in reši demokracijo. Blumu, ki ga podpirajo široke ljudske plasti, se je posrečilo, uresničiti šele nekaj najslavnejših točk iz
programa Ljudske fronte. Kljub svojim uspehom pa se mora boriti z velikimi težko-čami. Desnica je v Franciji še zelo močna. V svojih rokah ima še močno orožje. Omenimo naj samo tisk in diplomacijo, ki spret' no zavira Blumovo delo. Vendar je pričakovati, da bo Blum vzdržal ravnotežje med levico in desnico, ker ga pri njegovem delu podpirajo množice delovnega ljudstva, ki so pripravljene ob vsakem trenutku braniti demokracijo proti fašizmu.
Ne bo odveč, če ob tej priliki posvetimo tudi nekaj vrstic osebi Leona Bluma, ki je danes na čelu masovnega gibanja. Blum ni izšel iz masovnega delavskega gibanja. Ni zrasel v družbi proletarskih voditeljev. Rojen je bil pred 65. leti v Parizu kot sin uglednega tovarnarja. Solidna meščanska vzgoja mu je omogočila vstop v umetniške dn književne pariške kroge. Blum si je mno go prizadeval, da je iz pesnika in pisatelja postal socialist. Močno je vplivala na njega takratna reakcija, ki je hotela s ceno krvi zetreti demokratske svoboščine. Ko je postal advokat in pozneje uradnik Državnega sveta, je padla nanj močna senca Karla Marxa. Postal je socialist Pričel se je ukvarjati s politiko in pisati uvodne članke za list »Hu-manitč«, katerega soustanovitelj je bil. Značilno za Bluma je, da je kljub prigovarjanju ostal skoro - do svojega 50. leta v vsakdanjem političnem boju samo človek peresa, v socializmu pa samo človek kabineta. V svetovni vojni je sicer nekoliko aktivnejše posegel v politiko, po vojni pa se je popolnoma posvetil političnemu življenju. Ustano-vil je list »Populaire« kot glavno glasilo socialistične stranke namesto lista »Huma-nite«, ki je prišel v komunistične roke.
Leon Blum, ki se je v senci znanih socialnih delavcev pripravljal za politično kariero, si je pridobil vse sposobnosti politika svetovnega formata, skrbnega taktika in se je zelo dobro vživel v politično in parlamentarno igro. Čeprav je bil kot politik skoro vedno v opoziciji, njegove, če tudi ostre in tervencije niso nikdar prekoračile meje parlamentarne korektnosti. Njegovo »razredno« sovraštvo je prišlo glasno samo enkrat ob neki priliki do izraza, ko je vzkliknil desnici: »Sovražim vas!« Tega pozneje ni ponovil nikdar več. Bil je to vzklik poštenjaka, o katerem je znano, da je eden redkih politikov, ki ni bil zapleten v nobeno korupcijsko afe^ ro, ki jih pozna toliko francoska politična zgodovina.
Osebnost Leona Bluma pa se je povzpela nad strankarstvo in parlament in je dobila svoj nacionalni in internacionalni pomen šele z ustanovitvijo Ljudske fronte. Po znanih usodnih februarskih dogodkih in po psihološki pripravi enoletnega težavnega prizadevanja, je socialistična stranka z Blumom na čelu sklenila 17. julija 1934. sprejeti predlog komunistične stranke za ustvaritev fronte proti vojni in fašizmu. Osnovan je bil odibor, ki ga je sestavljalo 10 komunistov in 10 socialistov in dosežen je bil sporazum z naslednjimi programatičnimi točkami: reforme Francoske banke, nacionalizacijo francoske vojne industrije, razpust fašističnih organizacij, obramba franka, 40-urni tedenski delovni čas s kolektivnimi pogodbami itd. Na to iniciativo je Blum komaj čakal, ker je bil prepričan, da bo s konkretnim in radikalnim proramom pritegnil širše mase, ki se zavedajo nevarnosti fašizma.
Pred meseci smo že napisali, kakšen naj bi bil mladinski tisk. Da naj bi bil neodvisen, svoboden izraz življenja, dela in stremljenj današnje mladine. To pa more biti le, če piše mladina sama in če sama svoj tisk ureja. Če s tem merilom presodimo slovenske in tuje mladinske liste in kotičke, vidimo, da je vse to bore malo mladinsko, temveč da so pisci in uredniki tega tiska »vzgojitelji«, ki jim služi ta laži-mladinski tisk le kot sredstvo za »vzgojo« mladih duš.
Nam pa je potreben tak mladinski tisk, ki bo naša prava podoba. Težke so razmere, ki v njih živimo. Naša mladinska rubrika se mora boriti za vsako vrstico v listu, ki je namenjen vsem slojem našega naroda, pa more izhajati le na štirih straneh. Druga ovira je v tem, da mladina niti ne utegne pisati, ker je večina mladih ljudi prezaposlena in živi v težkih raz
merah in tako niti ne ve, da je sploh mogoče na svetu še kaj drugega kakor okolica, ki v njej živi. In še druge ovire so, ki jih vsi poznamo in čutimo.
Toda potreba in dolžnost nam narekujeta, da vendar-le zgradimo mladinsko kulturo. Pri tem pa mora sodelovati vsa zavedna slovenska mladina. Vsak dopisnik mora biti dobrodošel, če hočemo ustvariti pravo mladinsko kulturo in mladinsko gibanje, če se hočemo uspešno boriti za rešitev mladinskega vprašanja.
V »Neodvisnosti« je premalo prostora za tako mladinsko rubriko, ki bi zadostovala našim potrebam. Zato nameravamo izdajati brošure o mladinskih vprašanjih in zbirati snov za mladinski zbornik. Pričakujemo, da to vsi prijatelji odobravate. Pričakujemo več dopisov, več pisem, v katerih razložite svoje mnenje, svoje nasvete.	£	g
DOPIS IZ MEŠČANSKE ŠOLE.
Več kakor o nas se piše o vajencih in o boju delavcev. O dijakih iz meščanskih šol se sliši le: konferenca je bila, končal se je pouk, vpisovanje je dne tega in tega... O ■zadevah dijakov samih pa ni govora. Ne govori se, kam bomo šli po mali maturi in kaj bo z nami. Za sredVijotehniško in druge šole nimamo sredstev. V učiteljišče ne smemo. Še ni dovolenja. Kam torej? V obrt? V tovarno? Povsod so razmere slabe in kamorkoli odidemo — trpljenje nas čaka... 11 i v.
VAJENEC PIŠE.
Izkoriščani smo. Od nas zahtevajo vse moči, ki jih premoremo in še več. Naše telo zato hira in hira. Klofute so na dnevnem redu. Čevlji so vedno strgani, takisto obleka. Večkrat smo lačni kruha in knjig, ki zanje skoraj nimamo časa... Dolgo se že sliši glas o potrebi po vajeniški organizaciji. Zelo je potrebna. Toda treta se je priključiti splošnemu ljudskemu gibanju za pravice slovenskega naroda...
POŠTA.
M-r: Vprašuješ, kakšen je vzrok, da v Vašem kraju ni enotnosti, da se med seboj prepirate in da nekateri celo intrigirajo. Po mojem mnenju je stvar taka: krivo je tega brezdelje. V kraju imate nekega doktorja. Naženite ga na delo, med kmete in delavce. Isto storite z vsemi, pa bo takoj red. Teren za delo je tako širok, da lahko na njem vsak nemoteno pokaže svoje zmožnosti, če pa le doma sedite in se posvetujete, mora seveda priti do prepirov. Pozdrav!
Iliv: Prav je, da se tudi tovariši iz meščanskih šol oglašate. Uredništvo želi, da se lotite študija meščanske šole: učbena snov, način pouka. Naredite statistiko: koliko učencev prihaja iz kmetov, koliko je delavskih, meščanskih sinov, kako živijo učenci, kam po maturi odhajajo... Več ustmeno!
»Nočemo, da bi bili socialno berači, ker hočemo, da bodi naš kruh najprej za to tu, da nas nasiti!	(Neodvisnost«,	št.	12.)
IttiSA ItušhšMA
Delavstvo in kultura
Industrijsko delavstvo je, v nasprotju s kmeti, še jako mlad družben sloj, saj so moderne industrije stare komaj dobrih sto let, vendar je pokazalo v tem času, kljub slabim gmotnim razmeram in neugodnim prilikam, že neverjetno kulturno dovzetnost. In tako je moglo delavstvo radi svojstvenega razvoja k ljudski kulturi mnogo prispevati.
Že vzgled več ali manj kulturnih meščanov in pomoč simpatizerjev ter prebegov sta jih morala vzpodbuditi. Saj kopičenje kapitala v rokah posameznikov ni pritisnilo ob zid le delavca in kmeta, ampak je močno zadelo tudi meščana, obrtnika, malega trgovca in uradnika, ki so pričeli spoznavati, da proletarski osvobodilni boji niso le brezpomembne pofitične praske, ampak gibanje, ki trka na vest vsakogar ter zahteva njega odločitve in opredelitve.
In tako se v zadnjem času vedno češče dogaja, da se proletariatu pridružuje vedno več razumništva, ki mu je usoda dala možnost, da se bolje izobrazi in s svojo razgledanostjo pridobi proletariatu vse velike vrednote prejšnjih kultur in jih včleni v proletarsko kulturo.
Vendar vloge teh meščanskih prebegov ne smemo precenjevati. Odločilne važnosti za zgradnjo proletarske kulture je bil in je ostri politični boj, ki druži in vzbuja velike množice delovnega ljudstva ter jim vliva močno zavest skupnosti.
Vse to daje kulturi industrijskega proletariata tiste osnove, ki so za njo značilne in ki tvorijo skupno s kulturo kmetov bistvo nove ljudske kulture.
Pred vsem je to povezanost med kulturo in politiko. Te povezanosti, ki je značilna za borbeno meščanstvo, se je prav do zadnjih posledic zavedel šele proletariat. Kultura mu je postala bojno sredstvo, ki je marsikdaj učinkovitejše od politike. Razumljivo je, da je prav kma-fu postala tarča najostrejših napadov. Meščanstvo, ki je kulturo posebno v svojih začetnih političnih in narodnostnih bo-
jih uporabljalo kot orožje, je po prevzemu oblasti kmalu pozabilo na svojo revolucionarno preteklost in je umetnost ter vso kulturo nenadoma proglasilo kot nekaj vzvišenega, ki se ne sme »mešati« v politiko. Umetnost, ki se odkrito zavzema za proletariat, so obsodili, češ, da je tendenčna; znanost pa, ki odkriva vzroke proletarske bede in kaže pota, da se odpravijo, so začeli očitati, da ne služi večni »Resnici«. Da so si to »Resnico« sami prikrojili, kakor je bito njim prav, da so jo sami proglasili za večno, seveda niso priznali.
Druga značilna črta proletarske kulture je stremljenje k skupnosti ali kolektivnosti. Dočim je poudarjal revolucionarni meščan proti plemiču, ki se je opiral na svoje prirojene predpravice, svojo osebno (marsikdaj le denarno) veljavo, podčrtuje proletarec moč skupnosti vseh tistih, ki jih veže enaka usoda. Saj bi se kot posameznik v današnjem družbenem redu, kjer odloča gospodarski položaj in ugfed, sploh ne mogel uveljaviti.
Proletarska kultura se torej obrača k množicam, ki jih skuša prosvetliti, jih poučiti o njihovem položaju in vlogi v zgodovini ter jih zediniti in skovati v močno, enotno, zavedno silo, ki bo pripravljena za svoje naloge v bodočnosti.
Jaroslav Dolar.
V podjetju Paramount stavka 3000 delavcev. Filmski zvezdniki pa so si najeli stražo, da jih čuva pred temi delavci, ki so jih igralci izdali.
Prava kultura -je znanost in sposobnost osvoboditi delavno ljudstvo od strahu in neznanja, od mržnje in nesloge in vzbuditi v njem spoznanje, da si edino delovno ljudstvo samo more pomagati, da si more urediti takšno državo in postaviti takšno vlado, ki •bo skrbela samo za napredek delovnega ljudstva.	(Seljačka Misao.)
•
Kulturni Izraz fašizma je v »revolver« kulturi«, t. ). v kulturi sirovega nasilja, uničevanja vseh državljanskih in osebnih svo. bod. tore] — v popolnem zanikanju kulture.
»Neodvisnost«, it 18.
NAŠI KRATI
LJUBLJANA.
Ljubljana dela! Rinemo iz okraja v okraj in iz obrata v obrat. Imamo okrajne organb zacije za Moste, Gornjo Šiško, Spodnjo Šiško, Bežigrad, Poljane, ustanavljamo pa organizacijo na Dolenjski cesti in za Vodmat —Sv. Peter. Poleg tega imamo že nekaj odborov v tovarnah. — Mestni odbor se je zavedal važnosti Zivkovičevega prihoda. Naš nastop je pokazal, da mu ne pustimo priti na oblast, pa če poizkusi ali po tej ali po oni poti. Disciplina naših ljudi je bila dobra. Sedaj gre za to, da bodo okrajne organizacije pravilno delovale. Treba je podrobnega, sistematičnega dela na vseh poljih: kulturnem, gospodarskem, političnem... Potrebni so manjši, bolj prijateljski izleti. Treba se je spoznati, izgraditi, posvetovati. Dobro smo povezani z ljubljansko okolico. Vidimo, kako raste naša stvar v okolici in kako izgubljajo nasprotniki. Štopamo v stike z vsemi demokratičnimi, slovenskimi elementi. Vidimo, da je takih dovolj celo v organizacijah, ki imajo čisto »jugoslovansko« barvo. — Sicer pa je važna stvar upliv večje aktivnosti. Sla-: bo uspe, kdor stoji ob strani in modruje. Upamo, da bomo lahko v kratkem poročali o novih uspehih.
MARIBOR.
Spričo razburjenja, ki je nastalo po žalost' nem iprihovskem dogodku, listi niso utegnili posvetiti Živkovičevemu obisku v Mariboru do volj pažnje. Na željo čitateljev podajamo to poročilo kot kronisti, z ozirom na ugibanja, kaj je bilo v Mariboru da je rodil tak hude posledice. Napovedanega dne, bilo je v sredo, 9, t. m., se je po stranskih ulicah pripeljalo od Šv. Lenarta v Slov. gor. v Maribor 6 luksuznih avtomobilov, ki so se okrog pol 13. ure ustavili pred »Orlom«, v varnem zavetju so iz njih poskakali gostje, bivši diktator Živkovič s svojimi prijatelji.
V	hotelu so bili zbrani prvaki JNS iz Maribora in okolice, pa tudi pristaši drugih jugo-fašističnih sknmn so se smukali okrog hotela. Pri sprejemu je bila navzoča peščica Mariborčanov, tako da je prišel Živkovič v Maribor zborovati popolnoma neopaženo. Iskreno povedano, Maribor sam Zivkoviče-mu zborovanja ni posvetil niti najmanjše pozornosti. Med tem pa se je pripeljalo z avtobusoma iz Ljubljane okrog 50 akademikov, ki so se na trgu Svobode formirali v četo in malo pred drugo uro prikorakali prav do hotela »Ord«. Šele njihov nastop je zdramil Mariborčane, ki so se pričeli spraševati, kaj to pomeni in zbirati v manjših skupinah. Pred hotelom so pričeli demonstrante vzklikati proti Zivkoviču in bombardirati hotelska oknja z jajci. JNS-arji, ki so zborovali v gornji dvorani, so demonstrantom pričeli odgovarjati z jajci, kozarci, celo stol je nekdo vrgel iz dvorane. Še-le ko je začeto leteti kamenje, je potisnil kordon policije demonstrante do realke, kjer pa so se zopet formirali v vrste in tako korakali po Frančiškanski in Tatlenbachovi ulici, preko Glavnega trga po Koroški cesti, Strossmaierjevi, Orožnovi na Gosposko ulico in zopet na Aleksandrovo cesto, kjer so se zaustavili pred Zadružno banko. Policija je ugotovila da ie bflo med pohodom demonstrantov pobitih nekaj šip tudi na »Narodnem domu«. V sprevodu so demonstrante vzklikali »roti Zivkoviču in njegovi d kta-turi, na Gosposki ulici Pa proti »Večerniku«.
II	n n	it; rz
zbrali njegovi najožji prijatelji. Za svoj junaški nastop je bil deležen živahnih vzklikov s hotelske terase. Njegov spopad z g. Zebo-tom na Grajskem trgu je vzbudil precej komentarjev. Takoj po tem spopadu so se pričele širiti govorice, da bodo mariborski davkoplačevalci vložili interpelacijo v mestnem svetu in zahtevali Zebotov izstop iz mestnega sveta. Kot kronisti pa moramo omeniti še nekatere okolščine, ki nam osvetljujejo mariborske dogodke ob Živkovičevem obisku. Mariborčani so ostali- ves dan popolnoma pasivni. Demonstrantom iz Ljubljane se je pridružilo le nekaj mladih fantov iz Maribora. I	>nl
Podpirajte naš tisk!
Naš tisk — naše orožje!
kTnetr
Mav/
H nje«'"' ‘	ni,,..	. Gledalci so
imeli priliko, opaziti, da je bil glavni vodja akcije proti demonstrantom »Večernikov upravnik Slavko Reja. okrog katerega so se
'•llFv , l .	't	1 D' 1 ttiujftlf
d/	L '	I	..U/-:-
Hladen je ostal Maribor tudi ob žalnih manifestacijah za pokojnim akademikom Rudolfom Dolinarjem. Redke so bile hiše, raz katerih so visele črne zastave. Nekateri hiš ni posestniki so razobesili zastave na vabilo mestne občine in je bil med njimi tudi hišni lastnik in trgovec g. Š. V njegovi pisarni pa je zapel telefonski zvonec in nekdo mu je zagrozil, če ne bo takoj odstranil zastave, mu bodo razbita vsa izložbena okna trgovine. Hišni posestnik in trgovec Š. se je ustrašil grožnje in skril zastavo. Oglasili pa so se pri njem odposlanci mestne občine in ga osebno povabili, naj razobesi zastavo. Š. je ubogal in zopet se je oglasil telefonski zvonec in zopet prejšnja grožnja. Pa se je Š. vsemu izognil na ta način, da je skril zastavo in se umaknil na Pohorje.
LJUBNO.
Citamo. kako se širi to ljudsko glasilo po Sloveniji in nam kar dobro d‘e ob tej ugotovitvi. Zavedamo se namreč, da potrebujemo list, ki bo last celega slovenskega naroda, brez ozira na kakršnekoli pripadnosti. S tem hočemo reči, da smo željno čakali na glasilo, ki bi odkrito in možato prinašalo članke o slovenskih gospodarskih, kulturnih in političnih vprašanjih. V »Neodvisnosti smo zasledili takšnega glasnika narodovih potreb. Prepričani smo, da nam bo list tudi v bodoče bistril naše poglede, da nam bo dajal točne in jasne odgovore na stotine vprašani, ki vstajajo v glavah nas malih ljudi, pehajočih se iz dneva v dan za borni kruh. Zavedamo pa se tudi, da bomo morali list podpreti prav vsi. To bomo storili tem, da • se nanj naročimo, in da napišemo zanj kakšen članek. Našemu ljudskemu glasilu želimo obilo uspeha!
JESENICE.
Iz tovarniških obratov. V mehanični delavnici in zraven spadajočih obratih dela tovarna s polno paro konstrukcije za nove plavže. Obratovodstvo določa sporazumno z mojstri akordne postavke tako nejasno da se vrši nad delavstvom silen pritisk k večji storitvi, ko pa pride mesečni ovitek, je razočaranje delavstva splošno. V tem obratu je delavstvo brez zakonitega zaupnika, ker je zaupnika, ki je bil za ta obrat izvoljen, nastavila kot nameščenca z ozirom na njegovo nevtralnost pri zadnjih pogajanjih za kol. pogodbo. Na novo je bilo sprejetih mnogo neizvežbanih začetnikov, ki dobivajo Din 33,— ali čistih Din 27— dnevno, boste mirni in pridni — jim pridigujejo — boste imeli kmalu višjo mezdo. Ker pa ta čas delavci s tako mezdo ne zmorejo plači la stanovaja in hrane (Jesenice so morebiti najdražji kraj v Sloveniji), je večina teh začetnikov že spet odšla. — Obrat kotlarne izgleda kot srednjeveška mučilnica, varnost, ne naprave za elektro-varenje so skrajno po manjkljive. Mnogo jh je že težko obolelo na očeh. Gradbeno orodje in materijal leži po delavnici, kakor bi ga kdo razmetal. Saim izredni previdnosti delavstva se je zahvaliti, da še ni bilo večjih nesreč. Manjše nezgode
kot pomečkani prsti ali noge so pa na dnevnem redu. Pri vsem tem pa zahteva tovarna od delavstva odgovornost za napake pri delu in nalaga kazni v denarnih globah. Pri pri-ganjaškem sistemu napake niso samo izključene, temveč so neizogibne. Drugače je. če napravijo napake mojstri ali celo obratovo-dje. Pri teh gre škoda lahko v stotisoče, pa še ni bilo slišati, da bi se odškodnina iskala pri krivcu. Nasprotno-, take škode mora popravljati delavstvo pod še večjim pritiskom in priganjaštvom. — Velika moda je protekcionizem. S pomočjo tega »sistema« zaslužijo prikladni« delavci včasih za nad sto ur v tednu. Naš obratovodja rad poudarja svojo človekotjubost in orisuje razmere v Nemčiji, kjer je bil — kakor pravi — član komunistične stranke. Nemškim delavcem je napravil toliko dobrot, da so za njim jokali, ko odšel. Tudi tukaj nas vprašuje, kje smo organizirani, kam zahajamo, s kom se družimo, in se zanima prav za vse zasebne stvari delavstva. To prisluškovanje se delavcem ne zdi ravno skladno z njegovim pripovedovanjem o lastni človekoljubnosti. V večjo prid delavstva ki gleda in sodi po dejanjih, bi bilo, če bi se obratovodia zanimal bolj za tehnični napredek obrata, da bi ne bilo toliko nesreč, med njimi ena smrtna . . . Delavec.
ZAPISKI
»Učiteljski tovariš« piše: »Mariborska „Ne-odvisnost” je v članku ..Učitelji našega naroda” pravilno zapisala, da če hočemo uči telji ostati zvesti demokratski ideji, poudarjeni na novosadski skupščini, potem se moramo nujno otresti jerobstva raznih političnih žonglerjev ter se s svojim delom približati hotenju in stremljenju slovenskega delovnega ljudstva. Res si moramo priznati, da smo doslej — a ne po lastni krivdi — v marsičem in marsikje izgubili potrebni kontakt z ljudstvom. Izgubili pa smo ga zato, ker tega kontakta tudi dosedanje politično življenje na Slovenskem ni imeio. Izživljalo se je v medsebojni borbi dveh malomeščanskih skupin, ki sta se trgali za oblast. V svoje nečedne namene sta izrabljali narod in njegove učitelje. Z legalnimi in ilegalnimi sredstvi sta učiteljem branili, da bi z narodom navezali oni naravni stik, ki je utemeljen v smotru narodovega življenja. Ce smo samim sebi priznali to, potem priznajmo še javnosti, da se hočemo odslej posvetiti samo uresničenju potreb slovenskega ljudstva.
Tega pa še ne zmorejo! »Coriere istria-no« je priobčil dolg članek proti vsem, ki poslušajo tajno oddajno radiopostajo v Milanu in italijansko uro v radiu Barcelona, Pauma in Madrid. Pravi, da si vsi ti izdajalci zaslužijo palico po hrbtih. — Baje je vzbudil članek še večje zanimanje za te postaje, kajti edino na ta način more dobiti prebivalstvo zanesljiva poročila iz Španije. Z bajoneti in kanoni pa fašisti radio-valov še ne znajo ubijati.
Tožljivci ali gnusna kramarija okrog slovenske zastave. »Slovenec« z dne V. VI. skuša v članku »Laži JNS o zastavah« prepričati beograjsko gospodo, da ie viselo ob priliki proslave majske deklaracije z ljubljanskih hiš tisoče državnih zastav in da pri staši JRZ niso izsiljevali, da lastniki hiš iz obesijo slovenske zastave. — Mi to prav radi verjamemo. Zadnjo besedo bo pa spregovoril Beograd in bo odločil, kdo izmed obeh tožljivcev in tekmecev Je boli zvest in zanesljiv.
»Fašizem je javna, organizirana bramba pragmatičnega hierarhičnega duha z vsemi družabnimi in duhovnimi sredstvi . . Treba je pribiti, da te nemogoSe zmede ni kriva le splošna oslabljenost krščanskega duha na svetu, ampak zavestna prejasno zavestna služba mnogih vodilnih kristjanov posvetnim, postavim fašističnim silam,« piše »Domu in svetu« predstavnik mlade slovenske katoliške struje pesnik g. E. Kocbek radi česar ga seveda prizadeti klerikalni strankarji po listih in v razgovorih hudo napadajo.
KMET PREMIŠLJUJE...
Ena puška velja prav toliko kakor ena krava. Koliko krav mora ljudstvo plačati, da «e oboroži armada? Ena granata za poljski top srednjega kalibra velja približno isto. — A koliko granat izstrelijo na Madrid? Tisoče in tisoče! Vse to mora plačevati narod.
»Seliafflka misao« št. 12. 1937.
Peter Živkovič
Zagrebška »Stvarnost« je posvetila Petru Zivkoviču krajši sestavek, iz katerega posnemamo nekatere značilnosti, ki utegnejo upravičiti razburjenje nekaterih Slovencev ob priliki njegovega zadnjega obiska v Sloveniji.
»Peter Živkovič je prenehal biti »svetla« zvezda v naši politiki. Prenehal je biti rešitelj in reformator (preosnovatelj) in je kot propadli diktator in banalna osebnost postal navadni predsednik politične stranke JNS. Postal je predsednik stranke, ki je bila umetno ustvarjena kot krinka diktature, ki je vse svoje politično življenje, vse svoje politične akcije, ves svoj demokratizem in svoj centralističen program zgradila brez ozira na potrebe naroda. Svoj program je JNS skuhala v politični kuhinji, kjer je bil kuhar sam njen sedanji predsednik, ki se mu je posrečilo, da se je po padcu diktature ponovno potegnil v ozadje in se ponovno ogrnil v plašč neke »tajinstvenosti«, da bi kot rafiniran igralec obvaroval svoje ime »razočaranega, poštenega in dobronamernega« človeka. ki so ga intrige (zgage) poklicnih politikov prisilile opustiti njegovo »uspešno« začeto reformatorsko in unifikatorsko delo in, ki čaka na svoj čas. Toda tega ni učakal. Doletela ga je usoda vseh tistih zaplotnik manevristov (zvijačnežev), katerih moč je samo v tem, da stalno grozijo in stalno »nekaj« namigavajo. Ko pa je razvoj dogodkov dejanske politične moči razbil umetno ustvarjene njegove položaje, je izgubil glavo in postal predsednik JNS.
Peter Živkovič igra v naši politiki že nad 30 let precej usodno vlogo. Od svojih prijateljev, s katerimi se je pričel v začetku tega stoletja ukvarjati s politiko, se loči po tem, da ga niso nikdar krasile vrline zvestobe in junaštva. Menjal je svoje prijatelje, kot menja pošten človek srajco.
Peter Živkovič ne kaže kot predsednik JNS pred javnostjo nobene posebne aktivnosti. Zaprt je vase, ne daje rad izjav, ne napoveduje reform in ne brani svoje politike. Poskuša igrati človeka, ki dela, a ne govori. Kaj rad hlini razliko med njegovo osebo, nepoklicnim politikom, in drugimi poklicnimi politiki. Le njegovi trobeži, podpredsedniki, tajniki, poslanci in senatorji si prizadevajo prepričati javnost, kako posrečena je bila politika in delo Petra Zivkoviča.
Zivkovičevo delo se je pokazalo kot mehurček iz milnice. Petom^jski narodni val ga je razpršil in pokazala se je gola in resnična stvarnost: nobenega trajnejšega dela ni bilo, vse kar je bilo storjenega, ni bilo nič drugega, kakor poskus okrepitve oblasti in osebnih položajev. Vse, kar je Zvikovič kuhal v svojem kotlu, ni bilo nič drugega kakor farsa (norčija). Za Zivkoviča je morala v politiki izmeček. Državno edinstvo je imelo za njega smisel le, če se je z njim iačala moč Pruske. Njegovo pozitivno delo
bilo preganjanja rach demokratskih tn
njegovemu režimu nesimpatičnih elementov. Živkovičev režim je bil na eni strani, na drugi pa narod, ki se ni dal ujeti v njegove mreže in ki se je neustrašeno boril za demokracijo.
Stopnje Zivkovičeve politične delavnosti so bile različne. Pojavil se je kot zakulisni organizator političnih intrig (zgag), kot mračna in tajna sila, ki je pripravljala svojo politično vlogo, ko.t predsednik vlade, kot nesposobni diktator in slednjič kot predsednik »opozicijske« stranke. Izvzemši posebne intrigantske sposobnosti ni Živkovič nikjer pokazal niti trohice druge sposobnosti, niti trohice političnega pojmovanja, niti trohice preudarnosti in smelosti. In takšen človek je nameraval ustvariti nekakšno »nacionalno« fronto, ki naj bi mu pomagala na noge. Sam tega ni bil zmožen ustvariti. Tega ni bil zmožen niti tedaj, ko je bil diktator in ko je imel vso oblast v rokah. Zato si je poiskal zaveznika v stranki JNS. Zanimiv je ta proces: najprej je Živkovič izgubil oblast in JNS; nato je JNS izgubila oblast; končno sta se našla v objemu oba faktorja autoritativnega režima, toda brez oblasti, v želji, da si jo zopet priborita.
Po politični moči v narodu, po sposobnosti tn po političnem pojmovanju niti Živkovič, niti njegovi nimajo pogojev, da bi zopet dobili oblast v svoje roke...«
Čuvati se moramo onih. ki z varljivo besedo na jeziku in lažiljudskim programom na zastavi služijo mednarodni reakciji.
(»Neodvisnost«, št. 19.)
Iz popotne torbe
n. t.:
ŠE O VTISIH IZ POTOVANJA PO NOTRANJSKEM.
Trditve, da je na Notranjskem največje število politično izgrajenih kmetov in delavcev mi gotovo ne bo treba preklicati. Notranjski mali in srednji kmet črpata svoj redni zaslužek iz dohodkov za prevažanje lesa. Odvisna sta torej od istega gospodarja kakor mezdni delavec, ki je zaposlen v lesni industriji. Njuna borba je vzajemna. Delavci, •ki jih delo in obrat vežeta v nedeljivo usodo in skupnost, vplivajo s svojimi bogatimi dolgoletnimi izkušnjami tudi na razpoloženje kmetov-voznikov. Ta vpliv pa ni samo oseben, neposreden, temveč tudi posreden. Delavec nudi kipe tu svoj tisk, brošure in knjige, Sorodnik-izseljenec pa ga izobražuje f pismom iz Francije, Avstralije ali pa Arne rike.
Trenutno se Slovenci še ne moremo pohvaliti, da bi v pblitični borbi mogli nuditi HrvatoM posebno podporo, tdda- gotovi zna-ki kažejo, da,bo ta pomoč s slovenske strani kirialu Izdatnejša. Ker obravnavam prilike na Notranjskem, bom se tudi v tem vpraša-
nju omejil na to pokrajino. Znano je. da se morajo hrvaški vozniki v čabarskem okraju vprav svojim notranjskim tovarišem zahvaliti- da so uspeli s svojim štrajkom, katerega glavna zahteva je bila zvišanje vozarine. V času štrajka so .hrvaški lesni podjetniki vabili naše voznike na Hrvaško in jim nudili lep zaslužek, če bi jim pomagali zlomiti štrajk domačih voznikov. Cut solidarnosti je bil močnejši. Slovenski vozniki so vse podjetniške ponudbe odbili, tako da so bili podjetniki prisiljeni popustiti in ugoditi zahtevam voznikov. Vse kaže, da ne bo ostalo pri tem edinem primeru. Notranjski vozniki so se začeli organizirati, vprašanje zaupanja do vodstva slovenske »gospodarske sloge« te, če se bodo odločili za njo, kakor so se vozniki na Dolenjskem, ali si bodo ustanovili svojo lastno organizacijo z neomejeno akcijsko delavnostjo. Okvir »Kmečke zveze« jim je vsekakor mnogo preozek.
Zadnjič sem navedel nekaj podatkov o tihotapstvu. ki je tu precej razvito. Kmetje, ki so. daleč od meje, mislijo, da je ideal živeti v državi, v katero se tihotapi živina. Naši Notranjci so povsem drugega mišljenja ih upravičeno! Notranjci, ld žive v naši državi so bolj zadovoljni, kakor Notranjci, ki žive pod Italijo. To pa ne iz gole narodne zavednosti in politične izgrajenosti, fci se pri
njih kaže v tem, da so antifašisti, temveč iz čisto praktičnih, lahko rečem zdravih sebičnih razlogov. Fašistični sistem sovražijo, ker vidijo in čutijo, kako brezpravni so njihovi bratje pod tem sistemom, Sami so gostoljubno sprejeli na stotine slovenskih dezerterjev, ki niso hoteli v Abesinijo v času, ko je bila gospodarska kriza radi sankcij na višku in ko sami niso imeli sredstev za človeka vredno življenje. Gotovo jih ne bi tako gostoljubno sprejeli, če ne bi bili prepričani, da ni hujšega trpljenja, kakor je v fašističnem peklu.
še neikaj je značilno za politično zrelost notranjskega ljudstva. Notranjci najodločnej-še odklanjajo poizkus organiziranja HSS na Slovenskem pod kakršnokoli firmo. Vsak, ki bi se pri njih skliceval na legitimacijo iz Zagreba, se bo osmešil. Pred tedni je bil nek zmernejši ljubljanski »Mačkovec« po poslovnih opravkih na Notranjskem. Izkoristil je priliko ter se je oglasil tudi pri nekaterih somišljenikih slovenskega ljudskega gibanja. Bil je zelo previden in ni napadal nikogar, toda kljub temu je politično zelo slabo uspel. Ko so ga vprašali, zakaj so skušali razbiti enotnost ljudskega gibanja (ločiti kmete od delavcev), je pojasnil, da imajo samo namen kmete postaviti na čelo gibanja (?) in če se jim to ne bo posrečilo, bodo odnehali in
prepustili vodstvo delavstvu. Samo kdor si ni na jasnem, da gre za velike stvari, za usodo vseh Slovencev, se lahko opravičuje tako lahkomiselno in brezsmiselno. Nikdo ne more biti proti temu, da bi se kmetje organizirali pod lastnim vodstvom v močno kmečko organizacijo, kakor nikdo ne more biti proti temu, da si delavstvo izpopolni že obstoječe organizacije, toda odločno se moramo upreti poizkusu, da bi kmeta hujskali proti delavcu tn narobe. Vsi, ki slabijo slovensko skupnost, so odpadniki, pa naj si delajo to po navodilih Zagreba ali Beograda.
O podrobnem političnem delu in o krajevnih zahtevah bodo v »Neodvisnost« poročali »dopisniški krožki«, ki jih na Notranjskem snujejo kmetje in delavci raznih svetovnih nazorov in političnih prepričanj, zavedajoč se, da ne gre za usodo enega sloja, ene politične stranke, temveč da gre za usodo slovenske skupnosti, slovenskega naroda, ki ga ogražajo italijanski, nemški in madžarski fašizem.
•šem
tzflaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.