48088
Conto correnie con la Posta
1. ŠTEV.	I.	LETO.
NAŠ GLAS
I	___
GLASILO UDRUŽENJA SLOV. SREDNJEŠOLCEV V ITALIJI.
h#
s
SEPTEMBER 1925
'ji htv$8 4-
/
I 48088
f	-
MAČ /''IJ A C izhaja mesečno v Trstu. - Cena posamezni številki Lit. 2'—. Naroč-
__________ nina do konca 1. 1925 Lit. 8‘—. — Za Jugoslavijo: Posamezna
številka Din. 5'— Naročnina do konca 1. 1925 Din. 20' . - Uredništvo in upravništvo v Trstu. — Odgovorni urednik: Pahor Roman. - Rokopise je pošiljati na naslov : Trieste, Casella postale 348: - Tiskala Tiskarna »Edinost" v Trstu, Via S. Francesco d’ Assisi 20.
KAZALO:
NA POT..................................................................Stran	1
SOLZA V ČAŠO SKELEČIH NAM RAN. - (Cvetoslav.)................................. 2
ZVONOVI TOŽIJO. Pesem. - (Mirjam.)............................................'3
MAJ. - (T. U.). . . .'................................................... „	4
IZLET NA UČKU. - (A. L.)................................................. „	5
ZAR PITAŠ ... - Pesem. - (T. U.)......................................... „	8
SEBIČNOST IN ČLOVEŠKA DRUŽBA. — (Jože	Bajda.).................... „	9
K CILJU DRUGOVI. - Pesem. - (T. U.)...................................... „	13
SLOVENSKI DIJAŠKI LISTI V JULIJSKI KRAJINI. - (Jože Bajda.).................. 14
KJE NAJ ŠTUDIRAM ? - (Branimir Dobravski.)............................... „	17
PISMO TEBI. - Pesem. - (Mirjam.) . .'....................................  „	18
EKONOMSKI POLOŽAJ NAŠEGA DIJAŠTVA V	SLOVENIJI. - (D. J.)	. .	„	19
NEKAJ SMERNIC O POTOVANJU. — (Maksim	Česinsky.)................... „	20
VESTNIK: Nekaj odgovora ljubljanskemu dopisniku „Našega čolniča". — Lužiško-srbsko dijaštvo. — Šole za izbiro stanu. — Konec boja proti maturi na Poljskem. — Poljska vlada proti podcžavtjenju židovskih šol. — Koliko srednjih šol imalo ruski emigranti. — Mednarodni počitniški tečaji. — Udruženje slov. srednješolcev v Italiji . . Str. 23, 24.
NA PLATNICAH: Listnica uredništva. — Sotrudnikom. — Listnica uprave.
\
Na pot!
V	bratski vzajemnosti naj se razlega naš glas od Zadra, preko Opatije, Kopra, Pazina, Trsta in kršnega Krasa, Postojne, Gorice, Tolmina in Idrije! Bratje in sestre v zbor, v naše kolo!
Odjekne naj naš glas ob vznožju Učke in objame naj s pihom vetriča skale Nanosa in odmeva naj v pečinah shmega Krna... Čist in krepak spremlja naj valove zelene Soče in zabobni v sinjem Jadranskem morju! Bratje in sestre v zbor, pevovodja vas kliče!...
Ne glas obupa, glas upa in jasnih misli bodi «Naš glas»!
Ne glas sovraštva in disharmonije, glas ljubezni in harmonije bodi < Naš glas»!
Ne pojemanja, propadanja, glas izpopolnjevanja, naraščanja in napredka bodi «Naš glas»!
Ne slabosti glas, glas moči, energije in zdrave mladosti bodi «Nas glas»!
Ne brezbrižnost, mlačnost in strah, zdrav duh, krepka volja in pogum krepe naj naš glas!
Ne v preteklost, iz sedanjosti v prihodnjost zveni naj «Naš glas»!
Ne iz teme in mraka, iz jasnosti za jasnost poraja se «Naš glas»!
« * *
Brez fraz, lepotičnih besed in stalnih obljub, v bratski harmoniji, brez strahu in trepeta ter s čilim ponosom in voljo do resnega dela, stopamo na oder, dm mogočno zadoni naša pesem ljubezni, hrepenenja, požrtvovalnega truda in krepkega dela na zemlji, ki v prebujenem življenju kliče na delo vse svoje sinove in hčere, da prično premišljeno in vztrajno orati njene brazde in v nje dobro seme sejati. Poslušajte naš glas!
UREDNIŠTVO.
Solza v čašo skelečih nam ran. (Cvetoslav.)
Utihnil je bojni grom, izkrvavelo je srce, ker je vstala nova misel iz bolestnih klicev prelite krvi. Iz starih razvalin življenja so se vzbujale nove sile in se polagoma pojavljale na obzorju evropske povestnice.
V	oni grozni noči sem tudi jaz stal na razpotju in pričakoval jutranje zarje. Svetle zvezdice so živahno migljale in pele veselo pesem o prihod-njosti, ali moj pogled je bil naperjen v preteči vzduh, ki se je pomikal proti nam iz oblačnega zahoda. Silno sem se bal, da ne bi grozeči demon razkril svojega žalostnega plašča nad mojo rodno grudo in tako zamoril vsa upanja v še neporojeno solnce. Odhitel sem domov in se zaprl v temno sobo, ker sem uvidel, da ne bom mogel kljubovati — jaz, črvič — razljučenemu orkanu. Težkih in počasnih korakov sem zasledoval misel, ki se je umikala v notranjost dežele, vsa bleda in tužna. Zbal sem se samega sebe in padel sem na trdo, nepostlano ležišče. Zatisnil nisem očesa in kako bi naj spal v takih strašnih duševnih bojih! Včerajšnja misel me je mučila in prebirala strani spomina o naši preboleli tragediji. En sam pogled se je ukradel tja na stensko uro, ki je tako počasi in bolestno tiketakala, kakor še nikdar poprej. Čul sem stoletno vzdihovanje umrlih bratov iz mrzlih grobov in njih duhovi so napolnili mojo sobo. Ah, strašno so trepetali ti trpini in njih blede misli so iskale zadoščenja za tisočletno trpljenje v mladi de-vojki — prostosti.
Kazalec na uri se je pomaknil za prst dalje, moje misli pa je objelo hrupno pričakovanje in tesna bojazen. Strašno in sladko je bilo to pričakovanje, ki se je vleklo daleč v neskončnost. Mirno in pozorno sem poslušal, da bi ujel vsako izpremembo zunaj, na prostem, ali niti najmanjšega šuma ni bilo. Vse se je vglobilo v globoke sanje in zdelo se mi je, da sočustvuje vsa narava z menoj in da se tudi ona veličastno pripravlja na novi trenutek. Petelin je zapel in ura je zategnjeno bila pet. Srce mi je sunkoma jelo biti, misel je zgubila prejšnjo barvo, groza me je objela in mraz mi je silil v ude, ko sem lezel proti vratom.
Ha, zdaj te uzrejo moje oči, ob tebi se zraduje moja duša, ker njena krila se bodo prosto gibala in nosila tolažbo ranjenim srcem. Pridi jutranja zarja, pridi in objemi moje misli in prošnje tisočerih! Tako so šepetale moje ustnice v mrak, ko sem iztezal roko izhodu, prostosti.
Vrata se odpro, pa oh groza, kakšno bridko presenečenje! Mesto rešilnega angela, so se zaganjali črni oblaki nad menoj in gosta svinčena megla je legala na dolgo, ozko ravan in vklenila v svoje tesne okove misli nas hrepenečih.
Ali kaj so one trume neznanih ljudi, ki kriče in drve po beli, prašni cesti navzgor?! Glej njih strašne poglede in zagorele obraze! Bledejo drug ob drugim, dobre misli nisem čital na njih, niti najmanjšega občutka za presenečene matere, ki so v strahu objemale svoje otročiče in jih pritiskale
jokaje na svoje prsi. Vsa ta množica je poznala le eno — pohlep po neznanem.
Oh ljuba zemlja — mati, zakaj se ne usmiliš ubogih trpinov, ki ječe tukaj na tvojih golih prsih in namakajo tvoje lice s solzami?
Kje so naše sanje? Umrle so, ker je umrla njih udejstvovalka — pravica!...
Ali kaj je to, kar se pomika proti meni? Groza, odgovori, si li bitje ali duh? Ah ne, ne, ona je rešiteljica muk, smrt je, ki prihaja, da nas reši! O, ne bližaj se mi, čudna prikazen! stoj! in ne muči me dalje; pokaži svoj koščeni obraz in rad te sprejmem, sestra! Ah, zakaj se zagrinjaš, zakaj mi ne pokažeš svojega obličja? Ta tema, ta noč, to me muči, to me duši; usmiljenje; usmiljenje! Zvrti se mi pred očmi in nezavestno zdrknem na mrzla tla. Moje oči se niso odtrgale od prikazni, ki je stala pred menoj in iztezala svojo črno, z obročki okovano roko nad solzečo, belo krizantemo. Njene roke so se večale in večale. Skoro že vsa moja pokrajina je ječala pod njimi in stiskala svojo glavo v plasti temne noči. Grizel sem se od strahu in jeze. Zelja po smrti se me je oklenila tako trdo, da se dvignem, hoteč zdrobiti prikazen v prah. Ali groza; v onem trenutku ji pade krinka raz cbličje, ki se je zajedalo v mojo dušo. Gledal sem zamorko in njen sarkastični smeh, ki je igral na debelih ustnih. V roki je držala puščico in krog zapestja so ji pomenljivo rožljali sami železni obročki.
Spoznal sem jo, puščica je zletela iz napetega loka in umrla je ideja, ona mila in ljuba devojka! Prikazen je zginila, ali tisočero solz je spolzelo po gladkih, grapavih licih, ki so dopolnile čašo bridkosti. Misel, kaj bo sedaj, me je tako pretresla, da sem pozabil sam nase tako dolgo, dokler mi ni padlo pero iz rok in začrtalo na papirju veliko, črno črto.
Na vzhodu pa je posijalo solnce, tako tužen je bil tisti sijaj, a moje oko je uzrlo globoko v njem, skoraj zabrisano besedo — pomlad.
Zvonovi tožijo ...
(Mirjam.)
Ste čuli, kako so tožili zvonovi skozi mrak, proti nebu kličoč ?
Ste čutili misel, na tihem ihtečo ?
Saj vendar posluhnila bila je noč! Kako so tožili li mrki glasovi, ko jata žrjavov, proti solncu gredoč’ in pojoč nemirne svoje dni ter vse, kar jih v prsih skeli.
Ali vi niste niti občutili, kako zvonovi plakaje tožijo bol mater in duš, ki kričijo in prosijo miru ? Ni lo plak novi
otrok, ki vzroka ne vedo svoji grozi ?
— — Zvonovi so plakali:
— Tisoč strtih src zveni ko ubiti bron, tisoč žena si želi priti v zaton,
tisoč deklet vprašuje se : kod ?
Mož na razpotju nem išče izhoda, mladenič v kavarni zapravlja mladost in misli, da Bog je in resnica - zabloda. Ali vas nič ne boli:
Tisoč žena in deklet vprašuje : kod ? pa gre v blalo! —
MS j. *) (T. U.)
Zar naš život, drugovi, nije maj, u ko jem je cveče mirisavo več niklo i stalo da svoje latice širi. — Jest, mi živimo u maju, a naša duša peva u njemu pesmu ljubavi i sloge. Započelo je to divno doba našeg života u punom jeku i skladu. U njemu mi čutimo snagu i poticaj, da se vinemo ko ptice u zračne sfere naše fantazije, pa da tražeči, zbil j a nadjemo u njoj žudjenu zvezdu,
Ali mi smo i slični lističu što je slabačak na grani nikao, te ga svaki i mali vetrič može da zanjiše. Da, slabi smo mi još, cvetovi maja, jer nismo okusili pelin života, i naišli na mrkcg Usuda. Mi ipak cvetamo i hranimo svoje korenje, da bude jako. Naš mladi život pun je poleta za sve što je dobro i plemenito; on čezne za svečom, on traži i ispituje. Nadajmo mu, obdarivajmo ga, jačajmo ga, dižimo ga sa uzvišenim mislima i željama.
Svaki čin, bračo, uresimo cvečem najboljega, što u sebi imamo. Uzdig-nimo naše biče na nivo, na kojem treba, da se zbilja nalazi pravi čovek. Osvežimo svoj rad čvrstom i ustrajnom voljom; u njemu tražimo največi užitak.
Ne gubimo zlatno vreme, koje tako brzo teče, da se ne bismo u starosti kajali i žalili svaku minutu, koju smo uluda ustrošili. Ljubimo prirodu i poučnu knjigu i crpimo iz njih snage za svoj život. Kako je lepo svakome junačka i poštena čela pogledati u oči i svakoga dovesti na misao, da smo mladiči valjana karaktera i blage čudi.
— Maj je. — Svi se vesele ovom dobu, svi u njemu traže novo pro-niklo cveče. I u nama gledaju stari j i svoje cveče, sve svoje uzdanje pclažu na nas, na naše duše pune ideala, koji se moraju ustvariti. Mi jih tešimo, govoreči im, da čemo izvršiti ono, što je njima bilo nemoguče uraditi, da čemo mi svi opet splesti venac, koji se je bio na nas prekinuo.
— I gle! — oni se smiju, i u njihovim srcima i očima titra zadovoljstvo i sreča. Oni nas blagoslivlju i rastaju se sa ovim svetom potpuno uvereni, da im sinovi ne če rastepsti baštinu, več ju povečati, i opet ju svojim po-tomcima predati. Nad njihovim grobovima cvasti če naše majsko cveče, a mi čemo ga svaki dan zalevati i okopavati. Narod če k njemu prilaziti, diviti mu se, mirisati ga, i zataknuče ga na grudi i — ponosiče se s n j ime.
Da! da! — Mi cvatemo, mi bujimo, mi mirišemo, samo za onaj narod, koji k nama dolazi, i kojemu pružamo iz naših latica slatki med...
Oh, kako je krasno naše majsko cveče!...
*	Op. uredništva: Prispevek nam je bil poslan z namenom, da bi bil priobčen v 1, štev. «Našega glasa«, katere izid se je predvideval že v mesecu maju t. 1. Zato smo ga vseeno pritegnili v to številko.
Mazzini: Vlijte o otroška srca, ne mržnje proti tlačiteljem, temneč krepost v sklepih proti tlačenju !
Izlet na Učku. (a.l.)
Šaptajuči dojuri naš voz na lupoglavsku stanicu.
Naši su nas drugovi več čekali na polazak. Par čvrstih stisaka ruku i bratskih pozdrava i malena se četa nad j e na okupu, kako beše dogovo-reno. Nakon kratkog vremena bilo je sve spremno i četa od dvadesetak ljudi krene, da se vere put «neveste tanane».
Bilo je oko naveče. Išli smo u malenim skupinama po dvoje, po troje
—	več kako se komu svidelo — ispočetka mirno pričajuči i razgovarajuči, kao da smo hteli nekoga iznenaditi.
Večernji je lahor ugodno duvao; osvežavao topli vazduh i hladio naša vruča lica, tako da je to nočno putovanje upravo godilo. Maleni su oblačiči. koji su nemirno tumarali nebom, gonjeni jugovinom, za čas nestali, i pokaže nam se čisto zvezdano nebo u čitavom svom čaru. Nebrojene su zvezde i zvezdice krasile na nebeskom svodu i od časa do časa preletila bi po koja ostavljajuči za sobom svetao trak i... ugasnula.
U malenom nas seocu pozdrave prvi petli, a lajanje pasa javi nam, da ne putujemo nečujeno i tiho, več da smo opaženi makar je i tamno. Ta je tmica medjutim još samo časak trajala, jer nam se pojavi novi drug, srpasti bledi mesec, koji nam je čitavu okolicu zaleo srebrnom me-sečinom. Sve je oko nas postalo nekako življe i kao da je novi gost sve prenuo iz jednoličnog života. Sada se je naša družina pokazala u pravo j slici. Bila je dugačka, dugačka. Jest, vrlo dugačka....!
«Žurite se!» — poviče neka duga sena na čelu povorke i nastavi da «grabi» svoj put dugim nogoma.
«Čekajte!» — «Gde ste?» — čulo se iza nas.
«Marenite se, vi otraga! Vama, kao da se ne da brže-----------------!»
Četa se naša malo zbije i nastavi, da se miče lepom belom cestom, koja se je postepeno uspinjala. Štaviše i nježna je «petorica» junački gazila.
Kraj je bivao sve lepšim i romantični j im; obasjan belom mesečinom izgledao je nekako čarobno, spokojno i opažalo se kao neka umornost na njegovom licu.
Sveži zrak, tiha noč obasjana mesečinom, zvezdano nebo, zujanje mno-gobrojnih kukaca, pa vikanje nestašnog kosa, sve se to ugodno doimalo naših duša, a naše su grudi uzbudjeno talasale. U daljini nam se pokaže Čepičsko jezero, kao ogromno zrcalo, u kojem se zrcalila tiha mesečina. Činilo se kao da u njemu leži neka mirna, sjajna vatra, koja je tinjala, gorila i odsevala.... Pače i samo golo kamenje, prijatno nas je posmatralo, kao da znade, što nas vuče k njemu, zašto se želimo za čas udaljiti o svetske buke i potražiti si mesto, koje je daleko daleko od svakog zla.... Pred našim se očima izmenjivao jedan prizor lepši od drugoga, divna bukova šuma sa tajinstvenom jelovom, starodrevni hrast stoji uz bodljikavu smreku, a gusto se grmlje širi na travnatim čistinama. Ugodni se miriš
širio iz trave 1 cveča, kojim su zujili mnogobrojni kukci. Ništa nije uznemi-rivalo mrtvu tišinu dolinaše jednolično koracanje. Preplašeni kos sa velikom bukom odleti iz obližnje smreke, a malo se dalje javi kukavica svojim kukanjem, uz samu cestu javi se leganj uznemiren našim dolaskom.
Tako se i neznajuči, nadjosmo pred prvim svratištem na Poklonu. Unidjemo i nakon što smo odložili prtljagu, smestili smo se oko stolova. Dve lepe «Čičke», jedna stidljiva modrooka, jedna mala vragoljanka i neka suncem opaljena «bebica», oživljavale su naše izabrano društvo, koje i nakon velikog puta nije izgubilo svoju osebujnost, jer je i ovde pokazalo, da Pave nije zaspal...
Pošto smo se odmorili i udovoljili svaki svojoj željici, nastavismo da se veremo obronkom Učke do samoga vrha. Put je ispočitka širok, bivao sve užim i užim, postao stazom, kojom smo oprezno koracali, jer je sa strane zevao strašan ponor. Staža je vodila prekrasnom bukovom šumom, koja je izgledala poput kakovog hrama i kroz čije je krošnje provirivao znatiželjni mesec sa svojim nasmejanim licem. Još par kamenitih litica, pečina, jama, onda zmijolikom stazom uspesmo se do samog vrha, do kule.
Čitavi je još kraj ležao u jutarnjoj polutami, čuo se zvonki pev ševe, koja je počela da budi svoje drugarice, maleno je ovčarsko zvonce oaje-kivalo u gustoj šumi, bilo je tik pred osvit. Domala je počelo da sviče. Zvezde su se polagano gasile, a bledi se mesec nagnuo na zapad, kao da želi umači pred jačim suparnikom. Nebo na istoku najpre zabeli, a u lom su se belilu raspoznavali obrisi hrvatskih planina, jedva zametljivo zarumeni, a napokon i zaerveni, dok nije zasjalo zlatno sunce i svetlim zra-kama pozdravilo nas, a onda se odraze u mirnom moru, koje se je za čas pretvorilo u neizmernu vatru iz koje su vreale varnice na sve strane. Sve je plamtilo, gorilo, buktilo, nebo i zemlja i more, sve je bilo u jednom strašnom plamenu, koga nesmo mogli da motrimo. Dok je jedna strana gorila, je druga ležala spokojno, obavejena jedva prozirnom modrikastom maglom, koja je prečila, da ma išta svojim znatiželjnim pogledima dohva-timo. Čekala je mirno, da i nju sunce na svojim toplim zrakama digne i odnese visoko, visoko u nebeško plavetilo.
«Istok se budi, gori, svetli, a zapad tromo leži i čeka, da ga sunce sa istoka ogreje i osvetli i... probudi.»
Našem ushičenju i divlenju nad krasotama naše domovine nije bilo granica. Osečali smo se sretnim, što smo baš mi sinovi ove zemlje, koja može, da takva šta pruža svojoj deci i koja u sebi sadržaje i jednu Učku... IJčku, koja može ponosno da opetuje pesnikove reči:
,,NaiIepša sam gora,
Srea islsrskih strana,
Gizdava sam ko nevesta tanana“.
Jest, možeš da se ponosiš, lepa istarska kraljica, jer tebe celivaju prvi mladoga sunca, kao i poslednji, kada mirno tone poput izmorenog starca iduči na počinak. Ti sve znadeš, jer sve vidiš i t’ho šapčeš svojoj deci.... i ona te razume...
Eto naših!» — usklikne neko. I zaista bilom Učke išla je četa došljaka. Opazivši nas išla je polagano prema nama. Pojurismo u susret... pogledasmo se čudno. Razočaranje! Za čas se pokaže i druga skupina... isti pogledi... čutanje. Utaboruje se pod kulom... na kuli naši.
Dodje i treča četa od koje smo doznali, da su to naši Opatijci. Širom otvorimo od čuda i oči i usta, jer smo drugo mislili (a jamačno i oni). «A gde su ostali?» — «Taman dolaze.» Vika ovamo, vika onamo. Zdravo! Zdravo! Sakupismo se na kuli, gde se još jednom bratski pozdravismo i dadosmo oduška svome ushičenju gromovnom pesmom iz dubine duša svojih. Krv nam poteče življe žilama, glave nam se ponosno usprave, oko nam zasjaji čudim sjajem...
Jedna se lepša pesma redala za drugom, dok nesmo i zmoreni prestali polagano pevanjem i počeli da promatramo našu okolicu.
Sunce se uzdiglo malo više i sada je naše oko moglo, da se nagleda po miloj volji i da se napaja čarima prirode, koji se na sve strane prostiru bez kraja i konca.
More... ah to more, obasjano sunčanim zrakama črnilo se kao golemi plavi sag sa nebrojenim biser jem i dragim kamenjem, koji svaki za sebe svojom vatrom sjaji.
Gle naši otoci! Krk, Čres, Lošinj i mnogo još školjiča i otočiča a bala se mestanca poput galebova nanizala morskem obalom. Od Bakra pa sve na okolo do samog podnožja našega, protezao se čarobni djerdan sa svojim draguljima, jedan lepši od drugoga. Sakriveni Bakar, Sušak, Reka, nanizali se jedan za drugim na istočnoj obali Kvarnera.
Poput sivog sokola sedi na vrh timora ponosni i starodavni Kastav, i žalosno gleda sa svojeg prestola na braču svoju, za koju se je mnogo puta morao boriti, zato ga i sada njegovo srce boli... ali on i nadalje straži na svome timoru. Naša divna Liburnija sa svojim alem-kamenjem, belom Opatijom i Voloskom, po kojoj se rasijali nebrojeni dvorci i letnikovci a izmedju njih čitave šume zimzelenja i južnog drveča, izmenjuje se čipresa sa lovorom, maslina sa javorom a i čudnovate pavme nesu retke. To tamno zelenilo iz kojeg proviruju beli dvorci čini sliku, koju nije kadar nijedan kist da prikaže. Taj se tamni sag spušta do samih valova morskih, a na rubu tog saga poredala su se još mnogo naša prekrasna kupališta: Ika, Lovran, Moščenice i drugi ugodni zakuci u kojima ljudi za velike sunčane žege sveže svoje telo u hladnoj morskoj vedi.
Prekrasni su se prizori menjali pred našim očima, a naše su oči zurile u čudo prirode, ko j a je ovaj kutič naše domovine bogato obdarila.
Mirnim su morem plovile brojne ladje, koje su se nama pričinjale poput belih malenih leptira.
Zapad koji je pred malo časaka bio tako tajinstven, najedamput se prikaže u pravoj slici. Dokle ti god oko dopire, prostrla se ogromna oranica isprepletena prostranom belom mrežom. Tu i tamo po koji beli kamenčič ili više kamenčiča zajedno, a medju njima amo tamo porazbacani busovi
trave. Zaista su po vrhuncima razasute crkve i crkvice i bela mestanca izglodala kao mali kamenčiči, a malene šumice poput busena trave.
Preko svega toga opet se na zapadu prostrlo more i sve se točno raspo-znavalo od trščanskog zaleva do rta kamenjaka. I na zapadnoj se strani prosulo mnogo lepili zaselaka. Čepičsko jezero izgledalo je kao ogromno gorsko oko iza kojeg se ponosno uzdigao Siscl. Sveto promotrivši iz dubine nam se grudiju izvine: «Krasno zemljo Istro mila, dome... ah, dome naš!...»
Večni gorostas kanda je čuo naše uzdisaje, potrese se iz temelja, čudno zašušti lišče njegove šume, ostro zacvili vetar suvim granjem, zrcalno se more za čas namršti, a i samo sunce pričinilo nam se, kao da je izgubilo nešto od svog zlatnog sjaja... Bol duše naše razumela je mrtva priroda....
Nemo se pogledasmo... bavili smo se istim mislima. Blagi je povetarac i dalje pirio preko naših vručih glava, sunce je i dalje peklo golo kamenje, a naše su suzne oči nučke promatrale taj ljubljeni krš i neizmerno plavo more. Nove su se pesme vinule u visinu, a daleka je jeka jedvačujno odgo-varala.
Svako se je sam uverio i osetio tajnu i Čudnu moč «istarske kraljice*,
o	kojoj je samo pričati čuo. A odakle ta čudna, tajna moč, kojom ona deluje, i to uspešno deluje na posetioce? O tome ponosna «kraljica» šuti... šuti.
Napokon dodje i vreme ručka. Veliko se društvo raspadne u manja društva, koji u okruga napraviše junački juriš na siromašne flaše, kolače i ine sakrivene «dobrotvore» i tc ne «srcem od junaka» več «oružjem svetlim*.
Ništa se nije čulo nego samo šuštanje papira, koji je letio na sve strane, zveketanje čaša i zvonki smeh. Od časa do časa preletila bi u krivulji po koja kost, zasvetlila na suncu po koja flaša (sa grljkom u smeru sile teže). Tako je taj haos pctrajao prilično vreme, a onda jovo na novo,
Nakon par fotografskih snimaka, nakon lepog i srdačnog rastanka sa ponosnom «kraljicom» zaputismo se put Poklona, gde je imao da bude i naš rastanak. I zaista je rastanak bio bratski, pravi bratski rastanak. Svako je u svojoj duši osečao ugodni dojam sečanja na ovaj uspeli izlet na Učku i u sebi bez dvojbe zaključio, da če još jednom, samo ako mu se prilika pruži, doči da poseti Učku, pa ako nije imao prvi put sreče, a to če imati stalno drugi put... Auto zatrubi i odveze našu braču Trščane zajedno sa Opatijcima u Opatiju, a naše se malo društvo vrati natrag veselo 1 ushičeno od svega onoga, što je doživelo.
Zar pitaš
. . . (T. U.)
Zar ti sada pitaš	Granice ne vidi
Što kasnije če biti ?	U svom jakom žaru,
Ljubav to ne pita;	I kraj nema tome
Samo dalje hiti!	Božanskome daru.
r
Sebičnost in človeška družba. (Jože Bajda.)
«Verujtc mi, moj ljubi gospod, Jaz je edini Bog — egoizem edina vera. Vsa velika dela, ki jih razglašamo kot heroizem so nastala iz sebičnih nagonov. Junaštvo Scaevolc — kakšen drug povod mu je bil kot pqnos, nečimurnost, želja po najostud-nejšem, po slavi? in dejanje generala Sindeja, ki je zadnji požirek vode dal umirajočemu vojaku — kaj je bilo? Patrioti, državniki, stebri cerkev, ki se ogrinjajo pred svetom v svojo blestečo slavo in obleko
— kaj so? — norci in lopovi, ki priznavajo služabniku ali zrcalu, da so komedijanti
— da, še tega ne. Samo orodje so v rokah tajnostne moči, ki ise imenuje narava in vzdržuje malo gledišče s pomočjo sebičnih nagonov teh marionet.
Gospod Hainberton.
(P. A. Sheehan: Kresalo duhov.)
Ne bom razpravljal in ugibal, če vzdržuje narava ali neznanka to marionetno gledišče, ki je po Hambertonovem mnenju majhno — meni se zdi, da je vse prej kot majhno — gledati hočem iz njegovega vidika nehanja in stremljenja človeške družbe.
Vsak človek stremi in se ubija za dosego «boljšega», kakor sam imenuje —- vsaka njegova kretnja ima posredno ali neposredno eno in isto iniciativo — in želi, v kolikor misli, da mu je samemu to «boljše» doseči nemogoče, da bi mu ga neka nadnaravna moč, ki jo imenuje Bog, dodelila. Ce ga pa vprašaš, kaj naj bi bilo to, kar imenuje <'boljše», ti pove, da misli bogastvo ali drugo materijalno dobro stanje. Sploh pa mu beseda «sreča» le predobro in zelo izčrpno označi vzrok vsega njegovega stremljenja, To mu je nadvse idealna beseda, katere pomen je neizčrpljiv. Vendar, če pregledamo in pretehtamo to besedo natančneje, videli bomo, da — če izvzamemo one tajne nitke, spletajoče srečo, od naše volje nezavisne in katerih glavna je zdravje — odtehta pri današnjem človeku bogastvo, čast, slava, oblast, moč in podobna sredstva, ki človeka dvignejo nad sočloveka, nad maso, le predobre tri četrtine njenega pomena. To so pač sredstva in predpogoj, kakor pravi izkušeni Hamberton, za one velike individualnosti, katerih je danes ves svet poln.
Človek je že, bodisi po svoji naravi, bodisi radi dispozicij, ki jih prinese s seboj na svet in ki jih moramo pripisovati le dednosti sebične človeške družbe in so v tem slučaju ozdravljiva — oboje dopuščam, psihologi in filozofi si v tej točki še niso edini — sebičen. — Vzgoja in vse socialne uredbe, z eno besedo: kultura in civilizacija, ki bi morale stremeti za tem, da to sebičnost pri človeku že v kali zatro, ki bi morale biti protiutež tej slabi lastnosti, ki ponižuje človeka, ta kultura in civilizacija naše dobe to dispozicijo še krepi in daja tisti majhni kali vse ugodnosti, da se globoko ukorenini v človeku in ga nadvlada. Otroka s pomočjo vzgoje na-trpavajo z različnimi predsodki, gotove institucije pa mu kažejo nekoliko
spremenjeno in preoblečeno sebičnost — ne samo kot dovoljeno, ampak celo kot krepost, celo kot cilj življenja. Ne bomo se torej čudili, da nam je dala slaba kultura kodekse, katerih aksijom in izhodišče je sebičnost.
Spoznal je to grdo nepravičnost in nepravilnost 37 let stari J. J. Rousseau, nesrečni potnik, ko je bil namenjen na obisk k Diderotu v Pariz in je v vročem poletnem dnevu, hladeč se pod drevesom, čital razpis dijonske (dižonske) akademije: „Ali je umetnost in znanost pripomogla k napredku ali ga ovirala«. V hipu se mu je zasvetila v glavi misel, kakor pripoveduje v svojih «Izpovedih», misel, ki jo je začetniško oblikoval že v istem spisu, pozneje v odgovoru na drugi razpis dijonske akademije: «Odkod neenakost med ljudmi» in mu ni dala miru, dokler je ni docela izklesal v svojem nesmrtnem delu «Emilu», namreč misel, da slaba kultura in civilizacija, slaba znanost in umetnost človeškemu rodu škoduje.
Isto je spoznal nekoliko pozneje veliki filozof Tolstoj, ki je iz svoje «Jasne poljane» klical sodbo in obsodbo nad slabo umetnostjo in znanostjo. Brezdvomno sta pogodila oba pravo bistvo in pravi izvor zla na svetu. Zanimivo pa je, kako je ta dva sodnika sprejela njuna doba; očitali so jima, da sta nasprotnika in sovražnika kulture! Ko sta povdarjala oba, da se borita le proti tisti kulturi, znanosti in umetnosti, katere aksijom je sebičnost in da se borita oba za boljšo znanost in umetnost, za boljšo kulturo, ki je kultura srca in ljubezni, ju niso hoteli razumeti. Nova doba pa je pokazala, ne samo da Rousseau in Tolstoj nista sovražnika kulture, ampak da sta dve najsvetlejši zvezdi na njenem obzorju, ki kažeta človeštvu pot do velikega cilja: ljubezni in človečanstva. Danes pa veljata sploh za največji osebnosti v romantični filozofiji in kot največja duhova polpretekle in tudi sedanje dobe. Razume se, da jih naša doba le časti, razumeti in upoštevati jih tudi ona noče. Vendar pa, četudi ju njuna doba ni hotela in ni mogla razumeti in ju tudi sedanja noče, pričakujemo, da ju bo prihodnja. Posamezne individualnosti, naše kakor tudi pretekle, ju že na na tihem razumejo. Tudi širša javnost je prepričana, da ni vse v redu v človeški družbi, a to ne iz njunih del, ampak iz izkustva ter s tem potrjuje resničnost njune trditve.
Tudi našedobni filozofi in sociologi javkajo nad današnjo družbo, trobijo in grmijo iz svojih visokih katedrov v svet, v svojih volumih krpucajo nove uredbe in preuredbe družbe in življenja. Podobni so krojačem, ki pomerjajo grbavemu in gobavemu starcu iz raznobarvnih cunj sešito obleko. Eni izmed njih trdijo, da je treba starcu najprej ozdraviti grbo in zaceliti rane, da se bo obleka lepo podala in mu ne bo glodala žive rane; drugi pa kot izvedenci medicinci odločno trdijo, da se grba ne more ozdravili in rane ne morejo zaceliti, dokler je starec v tako umazani in nezdravi obleki, treba je torej bolnega starca najprej preobleči in ga umiti. Tretji zopet dvomijo, če se da grba in gobavost sploh ozdraviti, kajti do danes se to ni posrečilo, četrti pa zopet zaupajo medicini in njenemu napredku,
češ da se bo v bodočnosti s kakimi kompliciranimi operacijami tudi to doseglo itd. Tako stojijo vsi s prekrižanimi rokami ob bolnikovi postelji, prepirajo se, zaletavajo se drug v drugega, vsak hoče, naj njegova obvelja, bolnega starca pa pustijo v svojem razpadajočem in umazanem oblačilu in v gnojnih ranah. — Naj bo pravilno to ali to, gotovo je, da dokler bodo vsa človeška stremljenja, skupno z umetnostjo in sploh kulturo, zasledovala cilje, ki so posest, bogastvo, slava itd., in dokler bo občevanje med ljudmi temeljilo na samooboževanju, ne bo boljšega na svetu kljub vsem reformam in preobratom.
So pa še drugi, ki niso zadovoljni z našedobnim človeštvom, to so «ti brumni pisniki», kakor bi rekel Primož Trubar v svoji «šrifti». Da, tudi ti razumejo našo dobo in njene napake, seveda le po svoje. Čudni ljudje so to. Mesto da bi vdarili naravnost po sebičnosti človeške družbe, so vdarili samo po njeni hčerki, bogastvu in začeli peti slavospeve uboštvu. Pozabili pa so na to, da uboštvo ni nič kaj pripraven ambijent za vzgojo ljudi, ker v njem ljudje še pobesne, to dokazuje izkustvo. V ubožnih družinah ni vse tako gladko, kot se to zabičuje po sfantaziranih produktih pisateljev. Sicer pa bi ne imel nič proti temu, da se vdajajo tem lepim sanjam, če bi njih oboževanja uboštva današnji svet na tako nesramen način ne zlorabljal. Značilno je morda tudi dejstvo, da poveličujejo revščino samo bogati, ubogi pa, ki so deležni njenih «dobrih» sadov, jo niso nič kaj veseli.
Seveda pa ni moj namen, da bi poveličeval bogastvo, hotel sem le reči, da niti uboštvo, niti bogastvo, slava, moč itd. niso in ne morejo biti viri prave sreče. In če danes uči mati svojega sina prav iz najgloblje in resnične ljubezni, naj izbira zaklade na zemlji, naj hrepeni povzpeti se višje, tudi na škodo brata, naj si izbere bogato nevesto itd., izhaja to iz dejstva, da je svet tako zamrežen z zlatimi verigami in tako nadvladan od ma-mona, da če je človek še tako pravičen, dober, moder, zmožen in učen, vsa njegova modrost in pametnost ne pride do veljave, če ni izšel iz kakšne višje družine; še v lastno škodo mu je. Vendar pa bomo tudi zaman vpraševali takega sina, ali so ga materini nauki privedli do sreče, kakor tudi bomo zaman vpraševali po sreči pri revnih slojih. — Delal bi pa pisateljem krivico, če bi samo na omenjeni način razumeli njih poveličevanje uboštva. Priznati je treba, da preveč enostavno si tudi oni tega niso zamislili. Spoznali so, da ni sreče v bogastvu in denarju in tudi če človek doseže vse redove in vse časti sveta, tudi če se mu pokorava pol zemljanov, ne bo to zadosten vzrck, da bi mogel biti srečen. Iztaknili pa so vsaj sled ali odsev sreče, ki je v mirnem življenju, v sožitju in razumevanju duš, v medsebojni ljubezni, ki ne pozna drugih kodeksov razen srca, katerega paragraf je odpuščanje, prizanesljivost, ljubezen. To je sreča, v kateri se duša razgrne duši, brez laži in hinavščine, To je ideal srečnega življenja; in naj tak ideal življenja postavijo v družino bogatina, naj postavijo to
življenje v družbo mogočnikov, ki teptajo s svojimi širokimi podplati ljudstvo; zato bomo torej odpustili tudi tem neizkušenim idealistom, če so postavili ta vzor v ubožno družbo, med boheme. Pozabiti pa pri tem ne smemo, da je uboštvo le v namišljeni vezi sreča in ne smemo pozabiti, da je življenjska logika malo različnejša od pisateljske. Po prvi namreč revščina ne privede zapuščenih in zatiranih duš, da se strnejo druga v drugo — v razumevanje in ljubezen, ampak jih medsebojno odtuji, prisili, da se zapre vsaka sama vase, obda z oklepom če ne hinavščine, vsaj surovosti. Tisti ljudje ki poznajo revnejše sloje samo iz knjig, si predstavljajo njih življenje lepo in krepostno, preprosto, naivno in srečno. Celo Tolsteja je zapeljala tista- namišljena slika selskega življenja, da je začel poveličevati mužika. S tem pa zopet nikakor nočem morda zaničevati preprostega ljudstva, vendar ne smemo biti preveliki optimisti in domišljavci, če hočemo resnično spoznati, kje je treba rano zdraviti. Priprosto ljudstvo je v toliko boljše od imovitega, da je pri prvem njegova duševna revščina in propalost do gotove meje razumljiva in opravičljiva, pri drugem pa umljiva sicer že, opravičljiva pa ne.
Pustimo to, kako se je in kako se ni pisateljem posrečilo aplicirati njih idealno srečno življenje na najširše plasti, važno je le, da so pravilno zadeli pojm srečnega življenja človeštva; aplicirati ga v življenju je pa še težje nego v knjigah, čeravno se jim tudi tu ni povsem posrečilo. V tem oziru nam nobena revolucija ne bo pomagala iz zagate, to je težka pot samoizpopolnjevanja. Svoje srce smo obdali z oklepom predsodkov in težko mu je priti do živega. Vodnjak smo: vse svoje misli, čuvstva, vse sodbe in načrte hranimo in jih skrivamo. In če se le malo spozabimo in odkrijemo bližnjemu lastno misel, že obžalujemo, da smo to storili, priklicali bi radi ubeglo misel ali željo v naše zazidano srce in zabrisali bi jo radi v biižnjiku z lažjo. Vidimo bližnjika, brata, ki ne ravna prav, živi nespametno itd., v svojem srcu to zahrbtno obsojamo, v obraz pa ga hvalimo, vedoč da je tudi njegovo srce zazidano in bi ga graja užalila, kajti preveč ga je omamilo samoljubje, ki je tako zavladalo v človeštvu, da ga je nemogoče prikazati v vseh nijarlsah. Navedel bi lahko polno primerov. Toda čemu? Saj vsak sam izkusi, kam vodi v življenju neodkritost in zahrbtnost. Vsa narava živi v najlepši harmoniji, le človek, ki ne zna lagati, na svetu živeti ne more. Resnica se obeša na vislicah! — Površnemu človeku se zdi to smešno, vendar ni tako. Vzemimo dokaze iz zgodovine. Par osebnosti pozna zgodovina in še med temi so bile le nekatere skozi celo življenje odkrite, ki niso bile vodnjak in so se masi popolnoma razgalile. Še pred Kristusom so Grki umorili Sokrata — za njegovo odkritost! O takih nesrečnežih naše dobe nisem nikdar slišal, knjige ne pišejo o njih. Mislil sem, da jih ni več. Zgodilo pa se je, da sem slučajno naletel na enega. Menda je bil iz Bosne. Hoteli so ga poslati v fronto, on se je puške branil, trdeč da nima sovražnikov. S tem pa je že postal sovražnik naše kulturne človeške družbe in ustrelili so ga za plotom kot psa.
Našedobni preroki pa so izgubili precej na svoji pristnosti, postali so servilne j ši in bolj oportunistični. Popustili so za toliko, da ne povedo vsakemu v obraz, kakor je to storil modri mož Xantipe, čudoviti Nazarenec in nesrečni bosanski bogomil, ampak kričijo in kričarijo svoje sodbe in obsodbe v svojih knjigah v svet. Mi pa čitamo in pri tem niti od daleč ne slutimo, da njih obsodba zadeva tudi nas same, navdušujemo se radi pisateljeve ognjevitosti in zgovornosti ter modro pritrjujemo. Naj navedem izmed teh degeneriranih prerokov samo dva, že omenjena — Rousseauja in Tolstoja. Kako ju je sprejela njuna in naša doba, sem že omenil.
Tako je to gledišče, o katerem govori Hamberton. Kaj nam preostane? Da obupamo kakor on? Čemu? Na grmu z ostrim trnjem se razcvete dišeča roža, in rogovilasto divjako precepimo ter jo s trudom in nego vzgojimo v košato drevo, ki ima plemenit sad. Opomin onim, ki maloverno drže križem roke. Mi smo mladi in ne bodemo obupavali s Hambertonom, nestrpnim aristokratom, ki je navajen ukazovati in se mu zdi usodno, da ne more spreobrniti svet v petih minutah. Da, mi upamo in smo trdno prepričani, da človeštvo ni petrefakt, da se oni sebični nagoni, v katerih službi je ono gledišče, z železno voljo in brezmejnim trudom spremenijo v plemenite, da si človeštvo pribori oni zaželjeni ideal sreče, ki jo tu na zemlji more doseči in se tako izpolni vizija velikih duhov naših dob.
To je perspektiva, proti kateri je usmerjeno naše življenje!
K cilju drugovi!
(T: U.)
U borbi sa varavim svetom,
U ciničkom njegovom smehu,
Mi dižimo sleg slobode,
I satrimo pulove grehu,
Šlo duše u propasl nam vode.
U snazi šlo mladošču vrije Hrlimo k cilju, šlo nama je svel,
Dok sunce svežine nas grije K životu, sreči nek’ diže nas let Želje nam žive.
U zamahu ljubavi prave Ogrlimo rod i svetu grudu,
Na kojoj so rodismo jaki, Pravi sinovi Slave.
Zapevajmo pesmu života,
Odgrnimo magleni plašt,
Dobrota i svaka lepota Nek’ resi nam čelo i čast.
Ko divovi gvozdene volje Zapregnimo umovne snage,
Da krčimo korov što bolje
I	zlo, što dušama vlada.
U nama se bojevi biju;
Mi srnimo spremni u boj,
U nama se lavovi kriju
Što neznaju rečicu „sloj“. Orimo drumove mira,
U srca levajmo nadu,
A ljubav sipajmo svuda Gde zloba se udomi huda. Zapreke nema —
Ona još drema.
Dok mi smo svesni si snage. Uz molilvu blagu, što teši,
Sučimo marne si ruke —
Jer ko ne radi — taj greši;
Ništa nema bez muke.
U slatkim sanjama samo Mnogi sc vara i strada,
U njima troši se vreme,
Dok mi smo potrebni rada.
U kolo, u kolo Oolubovi,
Nek visoko lete Mladi nam snovi.
Mi moramo dalje Plemenitom cilju!
Daleko, vi sanje,
Mi tražimo zbilju! —
Slran 14.	NAŠ	GLAŠ
Slovenski dijaški listi v Jul. Krajini. (Jože Bajda)
Dijaštvo je bilo v vseh časih nositelj pravega idealizma. V tem je bil ravno njegov zmisel in moč, da ni živelo v svojih ciljih niti preteklosti niti sedanjosti, ampak — prvo in drugo vključujoč — prihodnjosti. Današnja materialistična doba, ki je v velikem mejniku, svetovni vojni, dosegla višek, se je z vso uničevalno silo zajedla globoko v dijaške plasti. Duševna plitvost, brezbrižnost in nezmožnost za resno delo, nesmoterno života-renje, združeno z mladeniško lahkomiselnostjo: to je karakteristična poteza dijaštva naše dobe. Ni pa seveda vse utonilo v tej splošni povcdnji materializma, nasprotno, iz teh ruševin se dviga mladina, četudi le maloštevilna, z vso svojo mladeniško odporno silo in, čuteč krivdo današnje dobe, zahteva prevrata v najglobljih temeljih. V našedobni vihri političnih in duhovnih revolucij se obrača zdaj sem zdaj tja, tava v labirintu idej in išče izhoda.
Dijaški listi, ogledalo dijaške duševnosti, so, ali bi vsaj morali biti, odsev te borbe, ki je, drugače povedano, borba idealizma in materializma.
Govoril bom o naših dijaških listih v Julijski Benečiji in jih bom skušal soditi ravno po tem, v kolikor so ali niso rojeni iz potrebe in ne zgolj iz tradicije, v kolikor se v njih udejstvuje prosta dijaška duša, njeno nemirno iskanje, in kolikor se skušajo osvoboditi vplivov.
Gol obračun, t. j. seznam vseh listov in stvarnih podatkov o njih bi bil nezmisel. Mogoč je le pri časopisih in revijah, ki so dostopni vsemu občinstvu, da jih lahko vsebinsko spoznava, ne pa pri dijaških listih, ki — mnogo po lastni zanikernosti, mnogo vsled drugih neprilik — ne prodrejo do vseh dijakov, kaj pa še do drugega občinstva.
# ❖
Ko je bila končana svetovna tragedija in se je naše ljudstvo vračalo praznih rok na groblja, ko je kmet trebil po njivah, travnikih in senožetih posejane kosti, ko je prekopaval zemljo, gnojno od človeške krvi, se je jela prebujati v dijaštvu bednega našega ozemlja zatrta mladost in planila je na dan. Prvi njen glas je bil «Maj», list za dijake, ki sta ga urejevala K. Kocjančič in S. Škerl. Ustanovljen je bil 1. 1919., izdajal ga je dijaški krog «Prosveta» v Trstu. Glas mladosti je to, sem rekel, prešeren glas življenja, veselja in moči. Nekatere sotrudnike, ki mu dajejo ravno ono pestrobujno obliko in globoko misel, srečavamo tudi danes na literarnem polju. Tudi slabši poizkusi nekaterih se utapljajo v luči številnejših in boljših proizvodov. Nadvse dober list je bil to, nobeden poznejših ga ni več dosegel. Morda mu utegne kdo očitati, da je preveč «majski», da je metulj, zlasti pa za tiste čase, kakor so bili povojni. Pa saj ne moremo razumeti pojava «Maja», metuljskega kakor je, drugače kot reakcijo vojne, kot oddih življenja.
Okrog «Maja» so se zbirali le višješolci, nižješolci pa so ustanovili svoj list «Danico», ki ga je urejevala in izdajala D. Z. D. List je stal
močno pod tujimi vplivi, toda upoštevati moramo dejstvo, da je bil glasilo nižješolcev. Dočim je bil «Maj» litografiran, je bila «Danica» kameno-tiskana.
Meseca maja, istega leta kakor «Maj» in «Danica» v Trstu, je začel izhajati v Idriji nov list «V mladem jutru», literarno-znanstveno glasilo ^Dijaške Zveze». Namen lista je bil, buditi člane k napredku in jih izpopolnjevati v pisateljevanju. Prva štiri leta je izhajal samo v enem izvodu, in sicer pisan. Krožil je le med dijaki, v javnost ni prišel. Lani je izhajal
—	litografiran — v 4050 izvodih. Imel je tri glasbene priloge.
Ob rojstvu je bil šibko dete, izpopolnjeval se je in dosegel baje v tretjem letu višek. List je znanstveno-literaren in ne povišuje svoje stranke, ki je katoliška, le «zavezal se je, da goji lepo moralno čtivo», kaže pa mnogo — da izvzamem nekatere prav lepe stvari, — krepke in samostojne ideje, se ne povzdigne mnogokrat nad vsakdanjostjo, dasi je teoretično vseskozi strogo načelen.
Spomladi leta 1922. so se pričeli gibati i tolminski učiteljiščniki. Izdajati so začeli «Naše delo», list, katerega so izšle še tisto leto dve številki, pisani, v par izvodih, naslednje leto pa ena in obenem edina številka, in sicer litografirana. Moral je prenehati radi tehničnh težkoč in deficita.
Že v prvi številki opazujemo nemalo moči in gibčnosti, poznajo se ji pa tudi vplivi, vendar je splošno dobra, nje korak ni plah. Dočim druga številka ne dosega prve, kaže tretja, t. j. zadnja, lep napredek. Je svobodnejša, kaže mnogo več aktivnosti in moči za bodočnost, ki se javlja, razume se, v iskanju potov, v borbi mlade duše, polne protislovij, razočaranj, krutih spoznanj, obupa, dvomov in odporov.
V	šolskem letu 1922.-23. je začel izdajati literarni odsek «Dijaškega krožka» v Idriji svoj list «Obzor», čigar namen je bil, prednašati leposlovje in pouk z literarnimi, dramatičnimi, potopisnimi, narodopisnimi, znanstvenimi, zdravstvenimi in drugimi članki. Programa pa, ki ga je bil v začetku napovedal, do danes ni še polnoštevilno udejstvil, ne dvomimo pa, da ga bo v bodoče, saj izhaja komaj drugo leto.*) Značilnost njegova bi bila ta, da je tehnično popolnejši nego vsebinsko. Ima tudi s finim okusom delane vinjete in naslovne strani, zlasti v prvih številkah, med katerimi so M. Bam-bičeve najlepše. Tudi v «Obzoru» pogrešamo one samonikle moči in samostojnosti, pestrosti in gibčnosti, ki smo jo vsaj v mali meri dobili v listu tržaških višješolcev in tolminskih učiteljiščnikov; tudi ta se zelo malokrat dvigne iz neobčutenega posnemanja, igračkanja in enakokopitnosti, ki je v popolnem skladu z duševno površnostjo, karakteristiko naše materialistične dobe.
Bati se je bilo, da «Obzor» zaspi, zato je izšla prva in edina, zelo obširna številka «Zarje». List je bil litografiran, izdal ga je krožek «Zarje» v Idriji. Njegov namen je bil zbuditi «Obzor» iz spanja. V resnici pa je on
Op. ur. Idrijski dijaki so prenehaii radi sporazuma sklenjenega z »Našim glasom" z izdajanjem „Obzora“.
sam nemalo zaspan, enoličen in dolgovezen; žilavosti ni, idejno je sirota, celo beseda se mu zadira in mu dela neprilike.
Med «obzorovci» jc nastal razpor, vsled katerega je izstopilo nekoliko članov iz «Dijaškega krožka» in ustanovilo nov literaren krožek s svojim listom «Tekmecem». Izšle so samo 3 številke koncem šolskega leta 1922. 23. Pisali in izdajali so ga sedmošolci in je moral z njihovim 'odhodom prenehati še tisto leto. Bil je litografiran, tehnično lep, vsebinsko reven — veren sin oziroma brat «Obzora», v enakomernem tonu pisan, ne udari kakor bi moral po vsej pravici, formalno dober, toda izbira zelo nevšeče in neizvirne motive; na vsak način pa ima tudi par drobcev, ki jim ne moremo odrekati vrednosti. Spise poučnega in znanstvenega značaja bi imenovali najzanimivejše. Vsa zanimivost pa je v tem, da je pisatelj prisiljen obdelovati vsakikrat drugo snov, obdelava pa jo vedno po istem kopitu, ne zna se namreč vživeti v snov.
V	novembru 1. 1923. je izšla okrožnica novega lista «Plamena», ki ga je sklenil izdajati «Krožek slovenskega katoliškega dijaštva» v Gorici. Je sicer krepak glas, idejno in formalno dober, ni pa izhajal naprej, ker so to zahtevali kat. dijaki pri «V mladem jutru».
Izmed osmih listov, ki so izhajali po vojni v Julijski Benečiji, sta torej le še dva pri življenju: «V mladem jutru» in «Obzor»." Vendar kaže število, da v dijaštvu — poleg vseh slabih razmer, v katerih živi in morda ravno zato — ni izumrl ves zmisel za kulturno delo in življenje ter da se zaveda svojega napornega, rekel bi, mučeniškega poklica. Kaže pa tudi potrebo nekega skupnega dijaškega glasila, v katerem bi se stekale in uveljavljale moči dijaštva cele Julijske Benečije. Videli smo, da nam tako razcepljenim ni mogoče dalje. Upoštevati pa moramo dejstvo, da v današnji dobi ne more priti do skupnega glasila — ni pa rečeno, da bo vedno tako —, pride namreč do nasprotstev vsled različnih svetovnih naziranj.
Moje mnenje glede tega je: Diferencirajmo se strogo v nazorih, toda ta diferencijacija naj ne bo izvor sovraštva in nesloge, ampak gonilna sila resnega napredka."
K listom primorskih dijakov bi se morala po vsej pravici prištevati «Soča» (Maribor) in «Timor» (Karlovac), a ker sem vzel v poštev le liste, ki so izšli v Italiji in ker se nisem mogel natančneje z njimi seznaniti, se omejujem samo na pripombo.
Ker naši listi izhajajo v malo izvodih ali celo samo enem, je mogoče, da sem kak meni nepoznan list izpustil. Kdor bi zasledil v tem oziru, kakor v vsakem drugem napako, naj blagovoli naznaniti, da se popravi v prihodnji številki.
Končno se moram zahvaliti tov. Podveršiču, ki me je seznanil z različnimi stvarnimi posebnostmi idrijskih listov in lov. D. Pahorju, ki mi je šel na roko pri sestavljanju tega poročila.
Kje naj študiram ? (Branimir Dobravski.)
(Vsem slovanskim dijakom, ki študirajo izven Italije, v pomislek).
Brž ko smo postali državljani kraljevine Italije, je stopilo to vprašanje v ospredje in marsikdo, tovariši, je stal na razpotju: «Kam?» se je vprašal — in odgovor? Večina, vsaj v prvih letih, je dejala: «V Jugo-
s 1 n v i j o!»
Poglejmo si zato najprej vzroke, ki so silili naše dijake oz. njihove stariše, da so poslali svoje sinove in hčerke na inozemske srednje šole!
Pred aneksijo naše lepe domovine smo še upali, da se nam otvorijo vsaj one šole, ki smo jih imeli pod mačeho Avstrijo (gimnazija, učiteljišče v Gorici, gimnazija v Pazinu i. dr.), a motili smo se. Dejali smo si pa še vedno: «Potrpljenje, upajmo in upajmo, saj upanje je naše življenje!* In upali smo in smo čakali, čakali..., da so nam otvorili realko in nižjo gimnazijo v Idriji (in še ta realka je premeščena sedaj v italijanski Videm). Toda z otvoritvijo je rimska vlada predolgo čakala, kajti koliko nas je .ned tem zapustilo domovino in šlo v tujino... In koliko je bilo med nami zopet takih, ki so čakali in čakali doma, ker so se zanašali na dnevne obljube o otvoritvi srednjih šol v Jul. Benečiji. Mnogo jih poznam, ki so zamudili tako eno ali celo dve leti (isto bi se zgodilo z menoj, da nisem privatno študiral) in so končno — hočeš, nočeš — odšli v Jugoslavijo: Ljubljano, Kranj, Celje, Maribor, celo v Ptuj in Novo mesto, (par v Kočevje) in okrog 50 v Št. Vid nad Ljubljano; Hrvati pa v Karlovac in druge kraje, le malo — mislim namreč srednješolcev — jih je odšlo v Nemško Avstrijo (Inomost, Gradec).
Vprašali bodete: Zakaj se pa niso vrnili v Julijsko Krajino po otvoritvi srednje šole v Idriji? Vzroke in	razloge	bi vam	dotični lahko iav^ Hi
različne.*) Če je kdo	n. pr. že višješolec,	se mu	zdi najprimerneje, da
svoje študije dovrši na istem zavodu in se potem, po možnosti, vrne v Italijo. Pa naj omenim še drugo! Marsikateri oče ni hotel poslati svojega sina ali hčerke v Idrijo zato, ker je mestece na slabem, neprometnem kraju in potrosi tako	mnogo več za potne	stroške — kot če ima fanta
n. pr, v Ljubljani. Ker	je pa mesto	majhno,	ni one	oskrbe, ki jo želi mati
svojemu sinu ali hčerki in mnogo dijakov stanovanja v mestu sploh ne dobi. Vladalo pa je tudi — odkrito bodi povedano — nekako nezaupanje
—	tako napram idrijski gimnaziji kakor realki.
In še nekaj: slovenske tehnične ali trgovske šole in slovenskih strokovnih Šol sploh v Jul. Benečiji ni, in morali bi vstopiti v italijanske, če bi že hoteli ostati doma. Baš italijanščini smo pa posvečali premalo pažnje, dasiravno bi morali že enkrat priti do spoznanja, da moramo poznati državni jezik, če reflektiramo na državno ali privatno službo v novi državi.
*	O p o m b a pisca: Prav zato pa bi bilo potrebno čuti tudi v našem listu različna mnenja.
Sedaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo z našim ljudstvom, če bi ga zapustila vsa inteligenca?! Isto — kar se zgodi z ladjo brez krmarja. Že itak je odšlo v tujino mnogo, da, premnogo zrelih, odličnih mož, ki bi nam bili lahko še v veliko korist — nekateri so bili sicer prisiljeni, drugim so odvzeli službe itd., ali koliko je bilo takih, ki so «sua sponte» odšli za — srečo... In še žalostneje je, da ubira mladina isto pot...
Če gremo torej iz tega vidika, moramo priti do zaključka: kot državljani kraljevine Italije bi storili velik nesmisel in prizadejali svojemu narodu predvsem moralno škodo, če bi še nadalje stopali po dosedanji napačni poti! In če gledamo ter presojamo v tej luči goriomenjene. razloge in vzroke, da je toliko in toliko dijakov šlo v Jugslavijo (in da so mnogi postali celo jugoslovanski državljani), moramo reči, ker že zamujenega in zgrešenega ne moremo več popraviti: «. Spametuj mo se in iščimo tudi duševne hrane tam, kjer bomo enkrat iskali materijalno!«
Če so bili merodajni razlogi v preteklosti, ne bom sodil, smelo pa trdim, da nikakor ne bodo v bodoče. Zlasti mora prenehati vpisovanje dijaškega naraščaja v I. razred inozemskih srednjih šol.
Omeniti pa moram, da so se razmere zadnjih dveh, treh let zelo izpre-menile in da je mnogo tovarišev prišlo do istega zaključka ter odšlo v Idrijo ali Tolmin, da — celo na nekatere italijanske šole. Kot primer naj navedem Ljubljano, kjer se je število primorskih srednješolcev znatno znižalo, čeprav jih je še vedno okrog 200 in vseh v Jugoslaviji pa nad 300\
Dobro bi na vsak način bilo, da vprašanja, kje naj študira naš inteligenčni naraščaj, ne vzamemo nikakor preveč lahkomiselno v presojo in da o tem vsak dobro premisli predno se odloči. Zlasti starejša generacija, ki bi ji morala bodočnost našega naroda ležati predvsem na srcu, ni pokazala ravno za to vprašanje, ki je tako vitalnega pomena za naš narod, nikakega zanimanja! Tudi jaz sam sem si v svesti, da razčiščenja v tej zadevi s tem kratkim člankom nikakor nisem dosegel, ker to tudi ni bil in ni moj namen. Hočem samo še druge spodbuditi k tozadevnemu razmišljanju, ker jasno je, da bo za taka vprašanja naše glasilo imelo vedno dovolj prostora na razpolago.
Pismo tebi. (Mirjam.)
Tisoč luči na obrežju žari in drhti, tisoč luči — tisoč mladih duš, tisoč luči — tisoč mladih dni, — nad morjem pa beli oblak.
Kot da Gospod je razlil blagoslov miru čez razpokane skale in trate, dahnil bil v dušo je pokoj sladak. — In davi je tožil žerjav svojo jad, in dav je laž si zakrila oči,
in sedaj, ko polnoč čez morje hiti, prijatelj, je silno mi, silno hudo ; zdi se mi, kakor da tisti nekdo, ki sem ga vedno ljubila, z lažjo me je grdo izdal.
Današnji je pač tako : na vsakem očesu je Judov pečat. Davi je tožil žerjav svojo bol, pa je o polnoči morje ihtelo ...
Ekonomski položaj našega dijaštva v Sloveniji. (D. J.)
Kljub vsem zaprekam in oviram študira velik odstotek srednješolskega dijaštva iz Italije še vedno v Jugoslaviji. Vzroki so pač razumljivi. Zanimivo pa je, nekoliko natančneje proučiti ekonomske razmere, v katerih žive tamkaj naši srednješolci.
Predvsem treba opozoriti na stalno nevarnost, ki grozi našemu dijaštvu in ki lahko na mah prisili veliko večino, da opusti študije v Jugoslaviji. Ta Damoklejev meč je valutarne narave. Čim bi se namreč dinar pričel stalno dvigati, bi se tudi življenjski minimum, katerega moramo seveda v lirah računati, dvignil tako visoko, da ga velika večina naših dijakov ne bi zmogla. Dijak izhaja n. pr. s svoto 1250 Din. mesečno, kar bi znašalo v italijanski valuti približno 425 do 450 lir. Če se dinar naglo dvigne na razmerje 1 Lit. = 2 Din., je potrebno preko 600 Lit., ako hoče dijak študije nadaljevati; imamo namreč nebroj primerov in izkušenj, da se gibljejo cene življenjskih potrebščin le tedaj v razmerju z gibanjem valute, kadar ta pade. Če pa vrednost denarja raste, se cene šele po popolni stabilizaciji valute pričnejo prilagoditi pravemu razmerju. Trgovec prav rad hitro viša cene, z nižanjem se mu pa nič kaj ne mudi. Iz vsega tega je razvidno, da študira naše dijaštvo v neprestanem strahu pred porastom dinarja (oziroma padcem lire). Ta labilni in nesigurni položaj našega dijaštva je tudi eden izmed mnogih vzrokov, da postaja dotok primorskih srednješolcev v Jugoslavijo vedno manjši, kar je morda na drugi strani boljše.
Naši dijaki študirajo po večini v Ljubljani. Ker ni tu nikakega dijaškega doma (za srednješolce), so navezani na takozv. dijaške gospodinje. Poglavje o dijaških gospodinjah je ne le za Primorce, ampak za vsakega dijaka, čigar stariši bivajo izven Ljubljane, precejšnje važnosti. V Ljubljani obstoja organizacija dijaških gospodinj, ki diktira dijakom cene stanovanja in hrane. Dijak je v tem oziru brez moči. V zadnjem času se opaža, da višajo gospodinje stanarino brez vsakega pravega razloga. Najbolj so pri tem prizadeti baš naši primorski dijaki, ki imajo po večini gotovo svoto odmerjeno za stanovanje ter se morajo v slučaju povišanja zadovoljiti s slabšim stanovanjem, ki navadno ne odgovarja zahtevam higijene in zdravja. Neomejeno moč gospodinjske organizacije se bi najlažje omejilo in paraliziralo z močno organizacijo dijakov-najemnikov. Seveda so Primorci sami brez moči, ostalo dijaštvo pa ne čuti tako nujne potrebe, da bi v tem oziru kaj ukrenilo. — Kar se tiče hrane, je položaj nekoliko boljši.
Naši dijaki zahajajo po večini v dijaške kuhinje, kjer se jim nudi za zmeren denar dosti dobra hrana. — Vsekakor se pa zelo občuti pomanjkanje srednješolskega dijaškega doma. Primorski akademiki, ki imajo dostop v «Akademski kolegij», so v tem oziru na boljšem. Tudi srednje-
šolci iz Istre so v svojem dijaškem domu v Karlovcu*) dobro preskrbljeni.
V	Ljubljani pa, kjer je toliko srednjih, strokovnih in drugih šol, nimamo ničesar! Država takega zavoda prav gotovo ne bo zidala, od zasebne inici-jative pa v današnjih časih in razmerah tudi ni kaj pričakovati.*) Dijaškega doma v Ljubljani v doglednem času prav gotovo še ne bo, vsled česar bo naše primorsko dijaštvo tudi v bodočnosti navezano na osovražene ^dijaške gospodinje«.
Na ta način bo prišlo do tega, da bo število primorskega dijaštva, ki študira v Jugoslaviji, še rapidnejše padalo kot doslej. Upoštevati je treba, da je gospodarsko stanje našega ljudstva v Jul. Benečiji zelo slabo, da se konstantno slabša, in to ne le v vinorodnih krajih, kjer je kriza najbolj občutna, ampak tudi drugod. Gospodarskemu propadanju sledi kulturno propadanje. Rapidno potujčevanje in asimilacija sta zadnji posledici. Primorskemu ljudstvu bo vedno težje vzgajati si kader inteligence, ki bo njegovi kulturni stopnji in številu primeren.
In jasno je tudi, da mora ob takih gospodarskih prilikah in takem kruhoborstvu še tako navdušen idealist opustiti ves svoj idealizem in da ne čuti v svojem delu onega notranjega zadovoljstva, ki bi ga sicer čutil...
* Zadnje vesti poročajo, da so se preselili v Zagreb. Kakšne ugodnosti imajo sedaj tam, ni nam še znano. Dobro bi bilo, če bi se v tem oziru kdo iz njihovih vrst samih oglasil.
* Tako je n.	pr. tudi inicijativa nekaterih primorskih krogov, v Ljubljani	za zidanje	«Primorskega	doma» ostala pač le inicijativa -— in na papirju!
Nekaj smernic o potovanju. (Maksim Česinsky.)
Če smo odkriti, moramo priznati, da nam šola ne nudi nič ali vsaj prav malo za življenje. Zato smo pač poklicani v to sami, da že v zgodnji mladeniški dobi izrabimo vso energijo v to, da se pred vstopom v javno življenje sami izobrazimo, da torej v poznejši dobi ne stojimo na «odru življenja» kot lutke, ampak da smotreno uporabljamo vse to, kar smo tekom študij pridobili.
Med šolskim letom je za dijaka to pridobivanje skoro izključeno, ker je preveč navezan na šolo, pač pa je to mogoče med velikimi počitnicami.
Večkrat me je v počitnicah vprašal kak sošolec: «Ti, kaj pa počneš v počitnicah? Meni je dolgčas. Požiram mestni prah, ležim, kadim in čitam iz samega dolgočasja Karla Maya. Komaj čakam, da prične zopet šola.» Na to vprašanje, moj dragi, mi je prav lahko odgovarjati. Kdor tako prespi počitnice, temu verjamem, da mu je dolgčas. A počitnice niso zato, vsaj to je moje mnenje in gotovo mi bo kdo pritrdil, da jih na tako lahkomiselni način preživimo, ker počitnice so baš oni čas, v katerem dijak lahko največ stori za samoizobrazbo.
Ne mislim	mogoče tega, da naj dijak presedi vse počitnice	v	zadehli
sobi in čita ter	se uči, ne, nasprotno: uči se v neposredni bližini,	v	okolici,
v kateri živiš — saj vemo, da nobena knjiga in najsi še tako temeljito pisana nikoli človeku ne nudi tega, kar človek sam vidi, sliši in občuti.
Samoopazovanje je najboljša knjiga vsakega posameznika, — posameznika pravim, kajti naravno je, da, kar mogoče tebe veseli, mene ne zanima, ali obratno.
Panoge, ki pridejo med počitnicami v poštev, bi bile sledeče: čitanje dobrih literarnih in znanstvenih knjig, revij in časopisov, sodelovanje pri nepolitičnih društvih — kakor: čitalnicah, knjižnicah, pevskih društvih, sodelovanje s predavanji, sodelovanje pri diletantskih odrih, gojitev telovadbe in športa. Vse te vrste nudijo dijaku i duševno i telesno okrepitev. Vse to pa le tedaj, ako človek nikjer ne pretirava in to vztrajno, sorazmerno in smotreno goji.
Eno najlepših in za izobrazbo najbolj priporočljivih sredstev v počitnicah pa je potovanje, bodisi po planinah in gorah, kakor tudi po ravnini.
Kaj je pravzaprav smoter potovanja? Smoter potovanja je spoznavati in se seznaniti s šegami in navadami teritorija, po katerem nameravamo potovati, v drugi vrsti pa, da občudujemo lepoto stvariteljice narave v naši neposredni bližini in si tako naberemo niz lepih slik, s katerimi lahko razpolagamo v zemljepisnem razgovoru. Žal, da ta težnja danes pri marsikaterem dijaku ne prevladuje. Ne vem, kje naj iščem vzroka: ali v brezbrižnosti ali nevednosti opazovanja narave?
Zoper prvi očitek nimam nikakega sredstva, ki bi zamoglo napotiti dijaka na pravo pot, zoper drugi pa naj mi dovoli bralec, da s svojimi skromnimi sredstvi, ki izvirajo le iz mojih lastnih izkušenj, nudim nekaj misli o načinu potovanja. Dandanes je potovanje nekaj lahkega, če smo le financijelno dobro oskrbljeni. Imamo železnice, ladje in tudi dobre ceste. Imamo tudi počitniške zveze, ki oskrbujejo dijakom znižane cene v vožnji, oskrbi in prehrani.
Iz vsega tega lahko spoznamo, koliko važnosti polagajo merodajni faktorji na to, da dijak spozna svojo ožjo in širšo domovino. Če le kaj, potem moramo z veseljem pozdraviti ta razmah. Vse to je sicer res in dobro, a eno pogrešamo in to je, da polaga dijak premalo važnosti na spoznavanje svoje okolice. Prav često se pripeti, da vprašaš dijaka za kraj ali vas, ki je v njegovi neposredni bližini, pa mu je vse «terra incognita». Ali ni to sramota za dijaka?!
Predaleč bi zašli in preskromno mi je odmerjen prostor, da bi mogel navajati še druge in slične slučaje, na katere naletimo dan na dan.
Pa me utegne kdo vprašati: «Povej nam vendar, kako naj torej potujemo?» Tudi o tem vprašanju hočem povedati nekaj svojih misli. Seveda bo vse moje izvajanje baziralo le na takih potovanjih, ki jih prehodi dijak peš.
Najpoprej moram govoriti o predpripravah za vsako potovanje.
S pomočjo špecijalnih kart moram predvsem natančno določiti projekt teritorija, ki ga mislim obhoditi. Šele ko sem obseg izleta natančno določil, smem misliti na pravo pripravo. Ako hočem imeti korist in uspeh potovanja, se moram ozirati na sledeče točke
Oskrbeti si moram predvsem knjige, v katerih se govori o tistem delu ozemlja, ki ga nameravam obhoditi; delati moram beležke, proučavati geološki nastanek in sestavine kompleksa, površinski značaj, hidrografijo ozemlja, floro in favno, politično in kulturno zgodovino dotičnega ozemlja, nadalje se moram seznaniti s šegami in navadami prebivalstva, spoznali narodnost, vero, jezikovni dialekt itd. Proučavati moram kulturno dedščino prebivalstva, važna poslopja: samostane, grajščine; opazovati slog, v katerem so stavbe zgrajene, dela slikarjev, stare listine, spomenike, arhive, pokopališča, na katerih ležijo pokopani zaslužni kulturni delavci.
Ne pozabi nikoli proučavati gospodarstva! Sem uvrščamo poljedelstvo, živinorejo, rudarstvo in obrt; nadalje industrijo: kovinsko, tekstilno, lesno, kemijsko. Po možnosti si izposluj vstop v tovarno, kjer si natančno oglej stroje, njih delovanje in vodne sile.
Seznani se s prometnim omrežjem železnice, cest, plovbe in vodnih sil!
Ko si tako proučil svet, katerega nameravaš prehoditi, se lahko odpraviš na pot. — Če si pa že na poti, potem naj ti bo vselej pred očmi načelo: «Ne giblji se v naravi z zavezanimi očmi, marveč opazuj bistro vse pojave, vse predmete, ki si jih pred odhodom proučil. Kjer te kaj zanima
—	motri in zabeležuj ali celo skiciraj predmet. Stopi v kmečko hišo in se razgovarjaj s preprostim kmetom, s preprosto kmetico in dekletom; mnogo neznanega in zanimivega ti bodo povedali. Povprašuj o narodnem blagu: o narodnih pesmih, pravljicah in če zagledaš v daljavi razvaline kakega gradu, ne pozabi nikdar vprašati po tradiciji! Bodi radoveden in zabeležuj te pogovore!
Važen moment je tudi ostro razmotrivanje selišč, tako vasi, trgov in mest, raziskovanje njih etimologije. Le tako potovanje, ki je v zvezi z zdravim razumom in obenem zabavo, je pametno; vsako drugo pa je gola potrata časa, čevljev in škoduje dravju!
Mnogo jih bode, ki bodo dejali: «Ah, le ti tako p'otuj, če ti je volja!»
Ali naravno je, da je najsigurnejše jamstvo za izvedbo vsakega dela le vztrajnost in če hočemo svojo duševno depresijo dvigniti do primerne stopnje, je mogoče to le tedaj, ako vsako započeto delo temeljito obvladamo.
Vsak človek je sprejemljiv in dovzeten za kak predmet in s kakim veseljem zremo na razboritega mladeniča, ki polaga vso njemu lastno energijo, vse svoje misli na narodni žrtvenik!
Tako skušajmo že kot dijaki strmeti za tem, da si pridobimo, kolikor mogoče veliko tvarine, da bo s ponosom in veseljem poznejša generacija zrla na duševne proizvode svojih prednikov. Baš velike počitnice so najprimernejši čas oddiha in privatnega dela.
Ne pozabite, tovariši, da čas hiti! In važen moment za vsakega dijaka je ravno ekonomska izraba časa v počitnicah.
VESTNIK
Nekaj odgovora ljubljanskemu dopisniku «Našega čolniča*! V 2. številki letošnjega «Našega Čolniča®, ki ga izdaja klerikalna (ali lepše — krščansko-socijalna) «Pro-svetna Zveza» v Gorici, se je v rubriki Dijaški vestnik® oglasil tudi neki dopisnik, tovariš iz Ljubljane, ki napada našo nadstrankarsko primorsko srednješolsko organizacijo — «Zoro», češ da v njej veje... popolno »svobodomiselni duh», ker da je imenovana organizacija le po pravilih nadstrankarska, da pa sicer... pleše, kakor ji gospodarji godejo! — Na ta klevetniški napad odgovarjamo predvsem sledeče: Izzivati iste pričeli vi! Dobro naj si zapomnijo oni trije ai štirje primorski klerikalčki v Ljubljani, da nismo mi, ki nočemo skupnega dela, temveč da oni sami že ustvarjeno skupnost podirajo! Resnica pa je tudi (in ta resnica ravno bode naše resnicoljubne in slogaške klerikalce!), da ni naše društvo le po pravilih nadstrankarsko, ampak tudi v vsem svojem poslovanju — od odborovih sej, sestankov, občnih zborov, tja do članstva samega! Kaj nasprotnega more trditi samo oni, ki se ravno v našem društvu ne udejstvuje, ki sc noče udejstvovati v svojem, primorskem društvu, temveč raje išče utehe v raznih ljubljanskih klerikalnih dijaških organizacijah, čeprav mu te organizacije ne nudijo onega, kar v današnjih časih potrebuje — kakor trdi dopisnik «Čolniča» sam. Naj se raje ta «nadstrankarski» propa-gator krščansko-socijalnih idej prepriča o svojih zlobnih trditvah na licu mesta — v društvu samem! Opozarjamo ga samo na izbiro predavanj (ki ni bilo nobeno strankarsko pobarvano!) in izbiro predavateljev samih (dr. Joža L.!) Seveda, mi vas razumemo! Ni vam pač pogodu naše uspešno delo, ki bi ga sedaj radi vzeli v svojo re-žiio! Toda v tem ismislu se vam vaše zahrbtne nakane ne bodo posrečile! — Kar se pa želje dopisnika po ustanovitvi podružnice goriške «Dijaške zve>ze» tiče, mu odgovarjamo, da bomo že med svojimi člani noskrbeli, da bo podružnica D. Z. imela kar največ članov, saj sicer obstoji nevarnost, da bo vse odborniške funkcije nove podružnice in «nadstrankarske» primorske organizacije opravljal dotični dopisnik sam! Toda smo dobri in vam svetujemo, da se v vsaki krizi obrnete na naša »svobodomiselna« srca...	Odbor	«Zore».
Lužiško-srbsko diiaštvo. LTredništvo našega lista smatra za zelo koristno, da seznani tudi naše tovariše in tovarišice z inteligentnim naraščajem te naimaniše slovanske veie. Pestro delovanje lužiško-srbskega di-jašfva nam v marsikaterem potfledu lahko služi za vzgled pravega, nesebičnega dela za svojo domovino in pa narod, ki deli
usodo zatiranih narodov in mora ravno na šolskem in narodnem polju pretrpeti najhujše krivice pod krutim pritiskom nemških šovinistov. Menda ni nič bolj razumljivega, kakor je razumljivo naše zanimanje za to najmanjšo vejico na slovanskem deblu.
Akademiki in srednješolci so dobro organizirani in se ne strašijo najhujšega preganjanja, kateremu so izpostavljeni. V orga-nizatoričnem oziru so velikega pomena zlasti plenarni sestanki vsega dijaštva — takozvane «Skadžovanke», na katerih se lužiško-srbska omladina zbira vsako leto trikrat. Ti sestanki so vedno dobro obiskani; na njih :se pretresajo splošna tekoča vprašanja dijaškega in vobče narodnega življenja. Glavna taka «skadžovanka», ki jo lahko primerjamo z našim vsakoletnim kongresom, vrši se tekom velikih počitnic, ostali dve pa sta manjšega — večinoma organizato-ričnega pomena in se vršita tekom božičnih in velikonočnih praznikov. Vsak tak plenarni sestanek pa se vrši vedno v drugem kraju, pa ne samo v trgih in mestih, temveč tudi med priprostim lužiško-srbskim ljudstvom, v vaseh. Ker je s sestankom združena večja ali manjša narodna prireditev
—	so to nekaki «narodni tabori» in dijaštvo silno mnogo pripomore k povzdigi narodne zavesti med delavskimi in kmečkimi sloji, ki so radi materijalnih koristi pač najbolj izpostavljeni nasilnemu pritisku asimilacije.
Kakor .posnemamo po «Jutru», se je pomladanski sestanek lansko leto vršil v vasi Vozlinek, v severnem kotu saške Lužice; glavni sestanek pa v dneh 9. do 11. avgusta v vasi Hornja Horka v Gorenjih Lužicah. Ta glavni sestanek je bil že 49. po številu in ise je vršil pod protektoratom sivolasega lužiškega učenjaka dr. A. Muhe ter častnim predsedstvom profesorja O. Wicaza. Poleg običajnih tekočh razprav vršila se je tudi akademija za širšo lužiško—srbsko javnost, in sicer na čast obeh častnih članov, ki sta praznovala svoje jubileje. Peli so izključno lužško-srbske skladbe, predvsem skladatelja B. Kravca in njegove hčerke Rut, ki je znana operna pevka. Akademijo je zaključila gledališka predstava. Navdušenje je bilo veliko, doseglo pa je svoj vrhunec naslednjega dne na legendarni gori Čornoboh, v bližini Hornje Horke, kjer se je vršila velika ljudska zabava na prostem.
Vidimo torej, da je gibanje lužiško-srb-skega dijaštva naravnost razveseljivo in da morejo naši tovarši in bratje na severu zaznamovati lepe uspehe, ne le na dijaško-organizatoričnem, temveč tudi splošno-na-rodnem polju. Mi sami jih v njihovem delu ne moremo podpirali, zato sc pa moramo lembolj zanje zanimati in stopili ž njimi v tesne stike.
Omenili bi lahko šc marsikaj, zlasti bi lahko opozorili na razliko v postopanju javnih organov napram tej narodni manjšini — in pa v postopanju napram nam s strani naše države. Pri nas se smatra narodno prireditev izdajstvo, podžiganje iredente itd., v Lužici se kljub najhujšemu pritisku vendar tolerira itd. Toda prostor nam ne dopušča, da bi se ispuščali v take debate z italijanskimi sodržavljani — in končno to delo itak opravlja dnevno časopisje. Zato pa zaenkrat dovolj!
Šole za izbiro stanu. Pri nas jih seveda še nimamo. Pač pa obstoja gotovo število takih zavodov v Londonu. Njih edini namen je, preiskovati sposobnost in nagnjenje angleške mladine in ji dovoliti izbero onega stanu, ki najbolj odgovarja sposobnostim poedinca. Obiskujejo pa te šole oni učenci, ki so dokončali ljudsko šolo, odkoder prinesejo s seboj poseben matični list s priporočilom in seznamom njihovih sposobnost}.
— Pouk se vrši predvsem potom knjig, iz katerih se učijo učenci raznih stvari; potem pa predavajo med seboj o preštudirani snovi. Profesorji vodijo, opazujejo, (izprašujejo učence in se nato posvetujejo s starši. Splošni pouk svebuje tudi raznih jezikov; posebno pazljivost pa posvečajo dijakom, ki kažejo zanimanje za kolonije (pač angleški interesi!). Gojijo se dalje v teh šolah tudi vsi športi — in šolski zdravniki poročajo o zdravstvenih zmožnostih učenca za bodoči stan. Tako ise nadejajo industrijska in trgovska podjetja, zlasti pa kolonijalni uradi izvrstnih in nadarjenih sotrudnikov.
— Značilno je še za te naprave to, da se dijaki ne smejo kaznovati, pač pa jih sme vodstvo zavoda izključiti, toda to se dogaja le redko, kajti učenci in starši so se šele po resnem preudarku odločili za obisk te šole.—
Konec boja proti maturi na Poljskem. V
minulem šol. letu 1924./25. je dolgo vznemirjal poljske strokovnjaške kroge in tudi javnost boj, ki so ga nekateri krogi pod-vzeli proti maturi. Meseca maja t. 1. pa se je ta momentani spor poravnal z načrtom-zakonom, ki ga je izdelalo prosvetno ministrstvo, ki določa, da je matura na vseh poljskih srednjih šolah izenačena. Obenem je v tem načrtu-zakonu določeno, da morajo biti maturitetni pogoji za ekslerniste strožji kakor za tisti, ki študirajo na zavodih (interniste).
Poljska vlada proti podržavljenju židovskih šol. Zveza židovskih šol na Poljskem je zahtevala že meseca maja od varšavske vlade, da ta končnoveljavno uredi vprašanje židovskih verskih šol Minister za narodne manjšine je odgovoril židovski de-putaciji, ki se je oglasila pri njem radi intervencije, da bo vlada židovske šole sicer podpirala gmotno, da jih pa ne more podržaviti. Deputacija in Zveza žid. šol s tem nista popolnoma zadovoljni in vprašanje
podržavljenja njihovih šol je še vedno — odprto.
Koliko srednjih šol imajo ruski emigranti.
Ruski emigranti, med katerimi je 20.000 šoloobveznih otrok, žive v 18. državah. Dne 1. januarja 1924. so imeli Rusi izven mej domovine (po statistiki Rudnova, ki se bavi z ruskim šolstvom v inozemstvu) 43 srednjih šol, ki jih je obiskovalo 6937 dijakov, med katerimi je nič manj kot 4380 štipendistov! Šole se vzdržujejo deloma s podporo vlad posameznih držav (zlasti slovanskih), deloma pa iz posebnih šolskih fondov ruske emigracije. Skupno ima približno 25^ ruske dece rusko šolo, posečajo ostali (zlasti visokošolci) tuje zavode, na mnogih srednjih šolah izven mej današnje Rusije, kjer je gotovo število šoloobveznih emigrantov, pa se poučuje ruščina le v dodatnih urah.
—	Primerjajmo pa sedaj statistiko srednjih šol ruskih emigrantov s številom slovanskih srednjih šol na našem ozemlju! Pa mi nismo emigranti...
Mednarodni počitniški tečaji. Kakor izvemo iz dnevnih časopisnih vesti, priredi letos narodna liga pacifističnih in svobodoljubnih žena 2 počitniška tečaja. Ni nam pa še znan podroben načrt teh tečajev in tudi ni nam še znano, ali je počitniški tečaj namenjen le visokošolcem ali dijakom sploh. Iz dosedanjih poročil ni to še povsem jasno. — Prvi tak tečaj bo od 14. do 28. avgusta v Thonu, in sicer ga organizira francoska sekcija lige. Drugi se bo vršil od 13. septembra do 13. oktobra v Gliicks-burgu v severni Nemčiji. Za oba tečaja je že zagotovljen številen poset dijakov in dijakinj. Med drugim se bo razpravljalo tudi o sodelovanju narodov. — Kakor pa rečeno, nam dosedanja akcija ni še dovolj znana. Ko dobimo natančnejše informacije, bomo o tem že še poročali. Jasno pa je, da na udeležbo z naše strani že iz materijalnih vzrokov ni misliti, čeprav bi bilo zelo dobro, da pridemo v kontakt z inozemskimi študenti, zlasti slovanskimi.
Udruženje slovanskih srednješolcev v Italiji. Zadnje dni julija meseca t. 1. se je vršil redni občni zbor «Udruženja slovanskih srednješolcev v Italiji«. Prihiteli so tovariši od v'eh strani Julijske Krajine, da se seznanijo z delom osrednjega odbora, da razpravljajo o dijaških potrebah. O poteku občnega zbora samega bomo podali natančno poročilo v prihodnji številki našega glasila. Naj bo samo povedano, da so se razprav udeleževali vsi dijaki in da je bil po dolgi in stvarni debati sprejet sklep,’ki tvori temelj za naše nadaljno idejno delo. Ravno-tako bo izšla v prihodnji številki zgodovina Udruženja od njegove ustanovitve do današnjega dne. Javnost se bo tako seznanila s težkočami in žrtvami naše organizacije.
Odbor Udruženja slov. srednješolcev v Italiji.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Polreba, živa potreba nas je	pozvala	na oder. Boj za	naše glasilo je priča te potrebe ; zalo pa naj bo ta boj, v	katerem	nas je vodil le Idealizem in	optimizem, simbol
našega nadaljnega neomahljivega boja, ker če bomo neomahljivi, bo tudi naš glas krepak in odločen, vedno bolj se bomo bližali svojemu cilju — popolnosti!
Naj se razširi „N a š glas" po celi	naši domovini —	in vsi,	ki čutijo potrebo do resnega dela	na še	nerazoranih	njenih	ledinah, naj
vstopijo v naš krog, v krog marljivih in vztrajnih delavcev-sotrudnikov! Čim več nas bo, tem mogoč'nejše bo zadonela naša pesem!
Ker hoče naš list zadostiti vsem potrebam inteligenčnega naraščaja v Julijski Krajini in ker je namenjen tudi našim prijateljem v širši javnosti, ne sme btti njegova vsebina enolična in tudi ne preveč ozkosrčno »dijaška". Da bomo to dosegli, razdelili bomo vsebino prihodnjih šlevilk v tri glavne dele: i. LEPOSLOVNI DEL (ki naj vsebuje pesmi, črtice, krajše povesti, spodbudne članke itd.); 2. PROSVETNI ter INFORMATIVNI DEL (polemično-kritični spisi, delo v dijaških organizncijah in izven njih, delo med ljudstvom, informacije o srednjih šolah pri nas tn drugod, dijaško gibanje v inozemstvu, predvsem med slovanskimi brati itd.); 3. VESTNIK UDRUŽENJA SLOVANSKIH SREDNJEŠOLCEV V ITALIJI" in vseh dijaških organizacij-članic „Udruženja (objavo poročila o sestankih, občnih zborih, pozive na članstvo itd.)
Obljubljeni so nam za drugi del številni in zanimivi članki. Tako opozarjamo že sedaj, da izidejo v prihodnjih številkah spisi o reformah srednjih šol v raznih državah in spisi o šolstvu pri nas in drugod. Prosimo pa vse članice „Udruženja“, da nam naj-delu, važnih kasneje do 30. septembra pošljejo poro.čila za „VESTNIK“.
Sotrudnikom!
Ker ni mogla „Zora“ vsled premalega zanimanja in prevelikih financijelnih ležkoč izdati svojega letnega almanaha — »ZBORNIKA", je vse — za »ZBORNIK" namenjene prispevke — izročila odseku za izdajo glasila, tako da se bodo iz te zapuščine porabili še nekateri dobri prispevki v prihodnjih številkah našega lista. Ker bi pa bilo preobširno odgovarjati raznim sotrudnikom ZBORNIKA v naši listnici, to opustimo, ker bo listnica prihranjena za prispevke'” namenjene glasilu. Pač pa izide v kratkem daljši članek o dosedanjem delu »Odseka za izdajo glasila" (OZIG). Toliko na znanje, da ne bo zamere Vabim pa vse sotrudnike ZBORNIKA kot ostale tovariše . in tovarišice, ki jih še ne poznamo, v krog naših sotrudnikov.
S podrobnim odgovarjanjem pričnem v prihodnji številki. V prvi štev. naj samo še opozorim na to, kar zadeva zunanjo obliko prispevkov, kajti ravno tega se izmed dosedanjih sotrudnikov nihče ni držal. Prispevki smejo namreč biti pisani le na eni strani, dočim se druga pusti prazna, ker sicer se v tiskarni delo zelo zavlačuje. Zunanje forme pa prav gotovo nihče ne pozna izmed sotrudnikov-pesnikov! Po trije do štirje tovariši so kar skupaj stlačili vse svoje proizvode na en sam listič... Sedaj pa urejuj, reži, strizi ali pa izroči črkostavcu vso to klobasarijo!... Prihodnjič bodo šli vsi laki prispevki brezobzirno — v koš.
ROKOPISI SE NE VRAČAJO 11!
PPISPEVKI NAJ SE NAJKASNEJE DO DESETEGA VSAKEGA MESECA pošiljajo na naslov: Trieste, Casella postale 348.
■■■■■■■■■■■■
LISTNICA UPRAVE.
Tov. C - r — Tolmin: Glede onih 84 Lit. in 28 naročnikov ZBORNIKA oz. glasila uredi z upravo glasila v Trstu. Prve številke med one naročnike razdeliš brezplačno!
1. številko pošiljamo nu ogled vsem prijateljem dijaštva s prošnjo, da bi nas podpirali v našem stremljenju. Kdor bi jo pa vseeno zavrnil, naj jo vrne do 25. septembra 1925.