Renesansa v ameriški staroselski literaturi. Poskus sociološkega ovrednotenja.
IRENA ŠUMI
POVZETEK
Po kratkem uvodu o splošnem socialnem kontekstu renesanse v ameriški staroselski književnosti, katere začetek sega v pozna šedeseta leta našega stoletja, članek prinaša analizo izbranih osrednjih tematik, tako vsebinskih kot socialno- kontekstualnih, ki so za obravnavano literarno produkcijo značilne. Med vsebinskimi posebej izstopa tema mladega mešanca (mešanega staroselskega in belskega porekla), ki je ujet v mrežo kulturnega konflikta. Ta tema je za staroselske avtorje v obseženem obdobju še posebej značilna; med drugim je osrednja tudi v romanu N. Scotta Momadayja z naslovom Hiša napravljena iz zore/House Made of Dawn (1966), ki je leta 1968 osvojil Pulitzerjavo nagrado.
Uspeh Momadayjevega in pisanja drugih staroselskih avtorjev se je r tem času pomembno ujel z nekaterimi političnimi gibanji, katerih nosilci so bili staroselci, in ki jih je odločilno zaznamovala zgodovinsko nova, vsestaroselska (pan- indijanska) zavest, temelječa na novi zavesti o skupni politični, socialni in duhovni dediščini vseh staroselskih populacij na ozemlju ZDA, severnega ameriškega kontinenta (in deloma tudi širše). V navezavi na nekatera druga socialna gibanja tega časa, zlasti na gibanje za civilne pravice črnskega prebivalstva, so staroselci s svojimi političnimi akcijami ob tem času izzvali precej pozornosti. Sočasna literarna produkcija je opisanim političnim ciljem sledila in jih tudi verno odlikovala. Kot delen stanski produkt nanovo aktualizirane staroselske situacije se je oblikovala moda identificiranja s staroselci tako s strani piscev v literarnih sferah kot tudi drugih; mnogi protagonisti te nove mode so se razglasili za Indijance ali specialiste za indijanske kulture. Prav nasprotovanje slednjim je staroselske avtorje prisililo v nekatere detajlnejše artikulacije staroselke etnične, kulturne in duhovne identitete.
ABSTRACT
RENAISSANCE IN NATIVE AMERICAN LITERATURE. AN ATTEMPT OF SOCIOLOGICAL EVALUATION.
After brief presentation of the overall social context within which the phenomenon of the Renaissance in Native American literary production emerged in the late 1960, the article deals with analysis of selected central features, thematic as well as social-contextual, of the literature. Among the former, the theme of a mixed-blood
caught into the web of cultural conflict that between Native and mainstream American societies has been repeatedly exploited by Native writers, and is also the central theme of N. Scott Momaday's novel House Made of Dawn (I960) which was in 1968 awarded the Pulitzer Price.
The success of Momaday's and other authors' writing occurred in a time of decisive movements within Native communities towards forming of a new ethnic consciousness characterized by a new stress on all-Native, pan-Indian social, political, and spiritual heritage. In the context of Civil Rights and other social movements in the US of the lime, Natives have managed to gain considerable attention nationwide with a series of political actions based on a newly articulated Native "traditionalist" ideology. The literary production served as, and faithfully reflected the re-establishing of Native values and perspectives. As a byproduct, however, there emerged a new fashion, literary and otherwise, whose protagonists have falsely identified themselves as Natives and/or specialists in Native histories and culture; in opposition to those, Natives have further articulated various aspects of their ethnic, cultural, and spiritual identity.
I. Zgodovinski in sociološki okvir
Renesansa slaroselske književnosti v ZDA je pojav, ki ga komentatorji beležijo od poznih šestdesetih let našega stoletja dalje. Protagonisti so literati, za katere avtorji ugotavljajo predvsem dve značilnosti: domala vsi pripadajo generaeijam, rojenim v tridesetih in štiridesetih letih; mimo tega pa, kol ugotavljala avtorja Colonnese in Owens (1985:xv),
"... niso nili navadni Indijanci niti navadni Američani. Večinoma so li moški in ženske... izjemno izobraženi, poznajo ne le laslne plemenske tradicije, temveč so obiskovali univerze, kakršne so Oxford, Harvard, Stanford in Berkeley, in tam diplomirali, magistrirali ali doktorirali. Veliko ... jih poučuje na ameriških koledžih in univerzah."
Ob povedanem velja na kratko označiti staroselsko situacijo izpred druge vojne sem, zlasti tisti mejnik v zgodovini interakcije med staroselci in večinsko ameriško družbo, ki je ta odnos odločilno redcliniral. Leta 1934 je bila namreč v ZDA sprejeta nova celostna politika do staroselcev, katere temeljni pravni izrazje t.i. Indijanski reorganizacijski akt (Indian Reorganization Act, IRA, ali tudi Indijanski New Deal po sočasni Rooseveltovi novi ekonomski politiki).
Indijanski New Deal je odločno opravil s prejšnjim skorajda polstolclnim deklarativnim asimilacionizmom. Slednjega je utelešala t.i. politika Indijanskega dodcl-jevalnega akta (Indian Allotment Act, uzakonjen leta 1 <S<S7), ki seje lotila razdiranja tradicionalnih družbenih struktur v plemenih z uvajanjem individualne lastnine nad zemljo in nepremičninami (Allotment in Severalty), v nasprotju z dotedanjo
plemensko. Politika dodeljevalnega akla je prisegala na pokmetenjc in pokristjan-jenje staroselcev, oh hkratni naslonitvi na sodobno socialno darvinistično, morgansko usmerjeno družboslovje, ki je v prisilnem civiliziran ju videlo bližnjico dolge poti od divjaka do civiliziranca, izvajalci te politike pa so verjeli, kol na kratko povzema nek komentator, da je treba "...ubiti Indijanca, da bi rešili človeka" (Dippic 1982:185). Obdobje prisilnega internatskega Šolanja, kriminaliziranja staroselskih noš, verstev in jezikov ter prisilnega dela je kulminiralo z Aktom o indijanskem državljanstvu (Indian Citizenship Act) leta 1924, ki je bilo izvedeno kot gesla nacionalne hvaležnosti za udeležbo staroselcev v pivi svetovni vojni na strani ZDA.
Kol rečeno, je v tridesetih letih inavgurirana pluralistična politika Indijanskega reorganizacijskega akta pomenila radikalen prelom z dotedanjim asimilacionizmom. Osrednja osebnost le indijanske reforme je bil poverjenik za indijanske zadeve (Commissioner for Indian Affairs) John Collier, načelnik leta 1824 ustanovljenega Biroja za indijanske zadeve (Bureau of Indian Affairs) pri notranjem ministrstvu ZDA. Collier, ki seje lahko skliceval na porazne rezultate asimilacionistične politike," je odločno razglasil potrebo po obnovljeni, avtonomni prisotnosti staroselcev na sceni ameriškega življenja, ker da le kulture (zlasti je imel Collier v mislih tiste puebelskih plemen') predstavljajo izredno, kar prvobitno demokracijo, izredno zmožnost kul-tivacije miroljubnosti, in izreden vir nedosežne religiozne zavesti in modrosti, kar vse je ne le pomembno v času, ko se evropske vrednote izkazujejo za dvomljive, temveč je njihova ohranitev tudi v skladu z ameriškim načelom o spoštovanju različnosti in njene vrednosti in pomena. - V pičlem letu po prevzemu funkcije poverjenika je Collier dosegel popolen suspenz asimilacionistične politike ter v svojem predlogu reformnega zakona predvidel vračanje k tradicionalnim oblikam skupne plemenske lastnine, prepoved vsakega nadaljnega odtujevanja staroselske zemljiške baze, ter celo dekretno ustanavljanje novih rezervatov4, ustanovitev posebnega šolstva za staroselce, ki je predvidevala tudi precejšnje rotirajoče fonde za Štipendije, prednostni vpis na
t. Zaradi velikih 'preostankov' praviloma najboljših parcel jc bilo staroselcem na ta način odtujenih 35 milijonov hektarov dednih zemljišč, kar predstavlja kar 60% redukcijo glede na stanje pred letom 1887 (Cornell 1987:36-39).
2.	Poleg lastnega obsežnega in natančnega poznavanja staroselske situacije - in hkratne nekolikanj romantične nastrojenosli do tradicionalnih staroselskih socialnih in kulturnih praks (prim. Dippie 1982:276ff) -je imel Collier na voljo tudi obsežen dokument, t.i. Merianiovo poročilo (The Meriam Report), kije nastalo na podlagi terenske raziskave pooblaščene vladne komisije v času. ko se je asimilacionistična politika izkazala za neuspeh, nenazadnje tudi - ali predvsem - zato, ker dodeljevalni projekt kratkomalo ni zagotavljal zemljiške baze potomcem prvih bcneficienlov. Analitiki Collicrjevc reforme poudarjajo vlogo tega presenetljivo vestno izvedenega poročila, ki jc bilo objavljeno leta 1928 (prim. Deloria in Lytic 1984, Taylor 1984, Chaudhuri 1985, idr.).
3.	Med t.i. pucbelska plemena na ameriškem Jugozahodu Štejemo vrsto jezikovno močno različnih skupnosti, ki so živela v utrjenih, terasasto zidanih naseljih, česlo vrh težko dostopnih, mizaslih gora (šp.mesas). Družboslovci so zlasti preučevali plemeni I lopi in Z.unji (Zui). I lopijska naselbina (pueblo) Stari Oraibi velja za najstarejše neprekinjeno poseljeno mesto na severni celini. - Mimo naštetih med Puebelce prištevamo še: I lano, Tiva (Tiwa). Tcwa (Tewa), I lemes (Jcmcs), 1'ekos (1'ccos), laguna, idr.
4.	V času Collicrjcvcga dvanajstletnega načelovanja so zemljišča v staroselski lasti ali užitku prvič v pokolonialni zgodovini začela naraščati in so se do konca njegovega mandata povečala za 11 milijonov aker glede na stanje pred letom 1934 (prim. Deloria in Lytic 1984:195). Njegova politika pa je vendarle naletela na precejšen odpor tako iz. vrste bele politike, znanosti, kakor nenazadnje tudi iz vrst staroselcev samih. Najpogostnejši ugovor je igral na strune ameriške fobijc pred komunizmom, češ da gre Collicrju za "komunistični eksperiment", drugi ugovori pa so se osredotočali predvsem na kritiko "segrcgacionis-tičnega" temelja okrepljenega rezervatizma (prim. Deloria in Lytic 1984, Dippic 1982, idr.).
nekatere študijske smeri, ter posebno socialno zaščito staroselskih študentov; dalje formiranje plemenskih vlad na podlagi plemenskih ustav, neodvisnega sodnega sistema na ravni nekakšnih nižjih sodišč , in policije. Sprejeta različica reformnega zakona je Collicrjcvc izvirne provizije močno oklcstila (Deloria in Lytic 1984:140), hkrati pa povzročila nepredvidena, pa zelo daljnosežna tolmačenja'; bila pa je to obenem prva vladna staroselska politika, ki je bila prizadetim ponujena opcijsko in kije predvsem z obsežnimi in uspešnimi ekonomskimi načrti in poudarjeno konser-vatoričnim odnosom do plemenskih tradicij močno okrepila "starosclsko samozavest", kot seje izrazil sam Collier (1944:3).
Druga svetovna vojna je v rezervate vnesla razmere, v katerih je bila Collierjeva politika odrinjena na rob, njeni nasledki povojni pa so močno razvodeneli. Kar 25000 rekrutovjeodšlo na fronto, približno pol toliko rezervatske populacije pa seje včlanilo v vojno industrijo v velikih mestnih središčih (Holm 1985/a/. 1491T, prim, tudi Cornell 1986), kar predstavlja glede na totalno število staroselske populacije ob tem času eno najvišjih udeležb po etničnem ključu sploh.K
Praktično takoj po vojni seje uveljavila terminacijska politika, nasledek zapoznelega izbruha asimilacionizma, za katerega je bilo značilno ukinjanje posebnega statusa staroselskih rezervatov in obsežna agitacija za migriranja staroselcev v mesta in industrijska središča. Nasledki tc politike, pobujcnc v obdobju hladne vojne obnovljeni ameriški veri v "opiranje na lastne moči", so spodbudili vsestaroselsko združenje z imenom Nacionalni kongres Ameriških Indijancev (National Congress of
5.	Žc Icla 1885 sprejeli Akt sedmerih velikih zločinov (Seven Major Crimes Act) jc plemenom vzel jurisdikcijo nad hujšimi oblikami kriminala (prim. Deloria in l.ytle 1984:4), načelno pa so za staroselce pristojni le zvezni sodni organi, podobno kol ima Kongres izključno pravico potrjevanja nacionalne indijanske politike.
6.	Predvsem je treba omeniti komentar na zakon, znan pod imenom Margoldovo mnenje, ki jc pravico do neodvisnosti plemenskih skupnosti interpretiralo kol nasledek inherentnih, ne pa podeljenih pravic staroselskih narodov, ki jih vrhovni suveren, /l)A, nikoli ni izničil; ta in še nekateri drugi komentarji na zakon so pogojih razsodbe, kakršna jc bila tista arizonskega državnega sodišča iz leta 1958, kije indijansko pleme definirala kol skupnost, ki poseduje stalus, višji od statusa zvezne države, pri čemer staroselci predstavljajo podrejene in odvisne narode, katerih suverenost je omejena le toliko, kolikor so seji plemena izrecno odpovedala v korist /.DA. Margoldovo mnenje jc tako skozi stranska vrata uvedlo lemo neodvisnega starosclskcga plemenskega sodstva in njegovih pristojnosti, kije bila iz. končne različice črtana (prim. Deloria in Lytic 1984:206).
7.	Seveda pa ne le opcijsko, temveč tudi mandatorno; Collier je, kol sodijo komentatorji, na ta način želel pritegniti čim več plemen k sprejetju svoje reforme, računajoč na ukoreninjeno nezaupanje staroselcev do Riroja. Sel je cclo tako daleč, da je s predpisom, kije ignoriral zelo razširjeno, 'tradicionalno'starosclsko volilno abstinenco, zagotovil pozitivne rezultate tako, da je dvotretjinsko večino, predpisano za sprejem reforme, izvajal le iz. volilnih udeležencev. Dobra tretjina vseli registriranih skupnosti reforme dejansko ni sprejela zaradi prepričanja, da bo nova politika še okrepila vladni nadzor nad rezervati, med njimi ludi največja, Navahska (Navajo) v Arizoni (prim. Dippie 1982: 310, Deloria in Lytic 1984:180).
8.	Komentatorji sodijo, da jc bilo najnižje število staroselcev ob koncu prejšnjega stoletja, 200 - 250 000. V zgodnjih štiridesetih letih sodemografi opazili hitro naraščanje starosclskcga prebivalstva, ki jc ob vstopu ZDA v svetovno vojno moglo šteli nekaj čez pol milijona ljudi: ljudsko štetje leta 1980 jc prvič zabeležilo številko nad milijonom: 1.4 milijona staroselcev na ozemlju ZDA. Natalilcta ostaja od nekako štiridesetih let zelo visoka (štirikratno presega vsa ameriška povprečja), visoka pa ostaja tudi smrtnost v vseh življenjskih dobah. Ker pa so kriteriji službe za demografsko statistiko pri notranjem ministrstvu, Biroja za indijanske zadeve pri istem ministrstvu, in posameznih plemenskih oblasti močno različni (prvo npr. priznava kot kriterij samoodločbo, slednje pa večinoma poslavljajo tudi močno različne "standarde krvi", blood quantum, so occne močno nezanesljive. Nekateri avtorji tako celo sodijo, daje skupno število ljudi starosclskcga porekla okroglo 15 milijonov, (prim. Dcncvan 1976; .larvcnpa 1985; Dippie 1982; McNicklc 1973).
American Indians, NCAI), ki jc bil nastal leta 1944, da je skupaj z antropološkim oddelkom chicaške univerze leta 1961 sklicalo vseindijansko konferenco v Chichagu. Sklepno zasedanje konference, prvo svoje vrste na ozemlju ZDA, je sprejelo izjavo, zelo previdno formulirano, kije klicala po formiranju nove vladne politike do staroselcev. "Neskladje med izrečenim in zamolčanim" (Deloria in Lytic 1984:199)jepobudilo nastanek mladinske staroselske organizacije, Nacionalnega odbora indijanske mladine (National Indian Youth Council, NIYC). Prav v delovanju te organizacije je prišlo do odločilne navezave mladinskega aktivizma na poglede in stališča t.i. tradicionalistov izmed rezervatskih populacij.
Kakor gornji dve, seje tudi organizacija Gibanje ameriških Indijancev (American Indian Movement, AIM) porodila v velemestnih getih s populacijo različnih plemenskih provenienc. AIM, spočeta v poznih šestdesetih letih v Minncapolisu, je poslala najvidnejši protagonist splošne renesanseslaroselskega tradicionalizma, tedaj staroselskih verstev, nazorskosli, obnovljenega poudarka na zgodovinskem pomenu in prispevku ameriških staroselcev, itd. Ta nanovo definirana vscslarosclska samobitnost je celo na simbolični ravni (noša, dolžina las) postala zavezujoča predvsem v povezavi z radikalnim, odločno političnim aktivizmom, ki je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih s svojimi demonstracijami nekajkrat stopil v središče vscnacionalnc pozornosti. Pod pritiskom teh okoliščin je Nixonova administracija leta 1975 uzakonila politiko t.i. Indijanskega izobraževalnega in samoodločbenega akta (Indian Education and Self-Determination Act).
Aktivističnim manifestacijam se jc v tem času pridružil orjaški preboj mladih staroselskih umetnikov, intelektualcev in časnikarjev. V letih 1968 in 1969sta skorajda likrati izšli deli, ki vsaka na svojem področju pomenita mejnik v artikulaciji nove staroselske zavesti: bridko kritično delo Vinea Ddorie ml., janktonskega (Yankton Sioux) pravnika in politologa, z naslovom Custer je umrl za vaše grehe (Custer Died for Your Sins) z zgovornim podnaslovom Indijanski manifest (An Indian Manifesto), in s Pulitzerjevo nagrado (1969) okrašeni roman Hiša, narejena iz zore (House Made of Dawn) N. Scotta Momadaya (Kn']OVi\-Čcrnk\/Kiowa-Cherokee, r. 1934), avtorja, ki ni le obveljal za osrednjo osebnost prerojene staroselske književnosti, temveč znotraj te tudi za utemeljitelja celega tematskega cikla, ki ga jeza njim obdelala vrsta staroselskih literatov, namreč usode mladega mcšanca, ki po bridkih izkušnjah razpetosti med dve kulturi na koncu najde svojo realizacijo v povratku k tradicionalnemu plemenskemu življenju. - "Bilo je, kakor da bi Momaday pritisnil na sprožilec, ki jc obudil dolgo uspavane potrebe indijanskih piscev po javni besedi, kajti desetletje po objavi Hiše,
Najbolj znan mcil dogodki, ki jih jc odločilno pobudilo gibanje AIM, jc incident pri zaselku Wounded Knee v Južni Dakoti leta 1973. Neposredni prcccdcns te nekaj tednov trajajoče oborožene zasedbe omenjene vasicc v Južni Dakoti, kjer je med drugim prišlo do razglasitve svobodnega in neodvisnega naroda Oglala Sjujcv (Oglala Sioux), jc bil Pohod kršenih pogodb (The Trail of Broken Treaties). Ta seje začel nekaj mesecev pred tem s karavanami staroselcev iz. celotnih ZDA, ki so načrtovale višek pohoda z mirno demonstracijo v VVashingtonu D.C. Demonstracija jc prerasla v nasilno zasedbo palače sedeža Biroja za indijanske zadeve, zatem pa so demonstranti odšli v rezervat Pine Uidge v Južni Dakoti in izvedli zasedbo (glej npr. I lolm 1985, Deloria in Lytic 1984, idr.)- Eden najbistvenejših nasledkov Pohoda kršenih pogodb je dokument, znan pod imenom Dvajset točk (Twenty Points), ki je postavil odločne, pa hkrati dobro pretehtane zahteve o revidiranju odnosa staroselskih skupnosti z vlado ZDA, po širitvi ekonomske in politične samostojnosti prvih, hkrati pa je predvsem v zahteva h po verski svobodi staroselcev artikuliral novo videnje kulturne in sploh identiletnc različnosti slaroselskega življa na temeljih definitivno vses-laroselskcga (panindijanskega) razumevanja indigenih skupnosti.
narejene iz zore jc bilo priča objavam osupljivega števila del ameriških indijanskih avtorjev," sta zapisala kritika Colonncse in Owens (l9X5:xi).
//. Struktura interpretacij
Omenjeni tematski cikel je vendarle imel tudi zgodnejšega, pa ob svojem času malo odmevnega avtorja: specializant antropolog na Oxfordu in v Grenoblu, profesor antropologije na univerzi v Saskatchcwanu, pisatelj in aktiven zagovornik staroselcev D'Arcy Mc Nickle iz plemena Ploskoglavccv (Flathead, 1904 - 1977) je objavil tri romanc: leta 1936 roman z naslovom Obkoljeni (The Surrounded), ki uvaja temo mcšanca, izobraženca, ki se vrne v rezervat, lam pa doživi tragično razcepljenost svoje mešane družine. Njegov brat, ki agresivno zavrača cvropcizacijo, in njegova mati, ki se ob vedno večjem prepadu v druži ni tudi vrača k tradicionalni nazorskosti.sta nosilca vrste konfliktov, ki glavnega junaka nazadnje naženejo v umor. - McNicklcjc napisal še dva romana: Tekač na soncu (Runner in the Sun), 1954, in Veter s sovražnega neba (Wind from an Enemy Sky), ki je bil objavljen posthumno leta 1979.
Ob tem naj se na kratko ozremo po še zgodnejših delih starosclske književnosti. Prvi ameriški staroselski romanje napisal Simon Pokagon (Potovatomi/Potavvalomi, 1830 - 1899). - Prvi roman, pisan v enem izmed strosclskih jezikov, pa je Revna Sara ali indijanska ženska/The Poor Sarah; or the Indian Woman avtorja Kliasa Itoudinota, urednika prvega čerokijskega časopisa The Cherokee Phoenix, ki je v čerokijščini in angleščini izhajal med leti 1828 in 1902. Ta edinstven in zgoden razcvet publiciranja v čerokijščini jc pobudil Seqnoiah (zangleškim imenom George Guess ali tudi George Gist), čerokeški opismcnjevalcc in diplomat, ki je samostojno izumil zlogovno pisavo za ta jezik; njegova abeceda, ki predstavlja edini dokumentirani izum te vrste v znani zgodovini, je pleme Čcrokczovčcz nočopismenila (Murphy in Murphy 1981, Hobson 1979). - Naslov Pokagonovcga romana jc Kraljica gozdov (Queen of the Woods) in je izšel v letu avtorjeve smrti. Ta močno romantična zgodba predstavlja danes po mnenju kritikov kurioziteto vsaj zato, ker se razvidno okorišča z mitologijo - oziroma ameriško varianto mitologije - plemenitega divjaka v orisu ljubezenske zgodbe, ki jo je avtor predstavil kot svojo lastno in ženino. Kljub namigom na romanticizem te vrste Pokagon vendarle odpira temo tragičnih "nasledkov alkoholizma in vedno bolj destruktivnega vpliva belega sveta na plemensko življenje" (prim. Colonncse in Owens 1985: xi,76). - Romanticistično predstavljanje lastnih indigenih kultur je bilo sploh značilnost nekaterih redkih staroselskih izobražencev Pokagonovcga časa, ki so asimilacionistične pozicije utemeljevali podobno kot ncstarosclski intelektualci, s potrebo po preživetju, pri čemer je edina pot "civiliziranje"; izrazit apologclizcm pa je zaznati pri 'obrambi' staroselskih kultur in družbenih oblik, ki so jih ti avtorji pravilno razpoznavali - ali pa propagirali - kot temelj nekaterih ameriških 'nacionalnih' tradicij in družabnih navad. Posebej povedno je za tako pozicijo starosclskcga izobraženstva s konca prejšnjega stoletja delo sjujskega zdravnika Char-lesa A. Eastmana (Oliiycsa), ki je tedaj veljal za nesporno avtoriteto v etnologiji Indijancev in ki je svoj plemenski kulturni izvir ob privzemu asimilirne pozicije in ob poudarjanju vrste romantiziranih vidikov 'indijanskosli' uspešno eksploatiral za propagiranje "mehke" politične linije do staroselcev (prim. npr. Eastman 1915).
Kritičarka Priscilla Oaks (1978; v: Colonncse in Owens 1985:28) jc McNicklovo lemo v romanu Obkoljeni označila kot izris tragedije, do katere pride, "... kadar postaneta /bela in indijanska kultura/ena od druge izolirani" (podčrtala I. Š.). Tako tolmačenje izrisa kulturnega konflikta v starosclskcm romanu je kajpada kljub legitimnosti osnovne definicije problematike - kulturnega konflikta samega - hkrati poenostavljeno s sugestijo, da gre za šele postajanje, tedaj za časovno zamejeno pojavnost, ki ni pravilo, medsebojne izoliranosti, in vsaj deloma tudi zavajajoče. Ob izidu Momadaycvc Hiše, narejene iz zore so kritiki videli kompleksnejše, pa tudi radikalneje postavljene vsebine.
Momaday pripoveduje zgodbo mladega mešanca Abela, veterana druge svetovne vojne, ki ga je ta izkušnja odtujila od domačega puebla, kjer jc zrasel. Ob vrnitvi je zapit in razdvojen; zaplete se v bežno ljubimkanje z belo turistko, predstavljeno kot tipično predstavnico belega srednjega razreda, nesrečno poročeno, anksiozno zaradi nezaželene nosečnosti z možem in brez upanja na samorcalizaeijo; oh priliki plemenskega slavja Abel na misteriozno obreden način umori indijanskega albina, homoseksualca, ki se mu spolno približa in ga navda s strahom in gnusom. Za umor je obsojen na šesi let zapora. Po prestani kazni jc v skladu s tedanjo tcrminacijsko politiko "rclociran" (prim, zgoraj) v Los Angclcs, kjer pijančujc, opušča službo za službo in pride v konflikt s sadističnim policajem, ki ga skoraj do smrti pretepe; prav slednji konflikt je v romanu predstavljen kot eden preobratnih. V svojem velemestnem obdobju se Abel tudi udeležuje obredij kulta pejotla.11
Medtem ko jc zgradba romana krožna, tako da jc zgodba uvedena in se konča s prizorom obrednega teka, ki simbolizira Abclovo rcinlcgracijo v skupnost domačega puebla, in vključuje vrsto literarnih tehnik refleksije, notranjih monologov, preskokov v preteklost, surrealističnih elementov (kakršen jc v obravnavanem delu predvsem opis umora albina), in menjave osebe pripovedovalca, tako da so kritiki ugotavljali
t". Momaday jc v Ahclovcm mestnem obdobju izrisal večino problemov, ki jih je staroselski živclj v getih mestnih in industriskih središč srečeval in jih Se srečuje: alkoholizem, nezaposlenost in policijska brutalnost; prav zaradi zaščite pred slednjo jc bila prvolno v Minneapolisu okrog leta 1969 ustanovljena AIM (prim, zgoraj).
'1. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja seje med plemeni Jugozahoda iz Mehike razširila raba narkotika pejotla (pcyotc; Lophophora williamsii), ki ga vsebuje droben, gumbu podoben kaktus brez bodic. Med tridesetimi in petdesetimi leti našega stoletja se je verstvo razširilo do Kanade in danes predstavlja ob nekaterih trdoživih starejših religioznih kontinuitetah enega večinskih verstev med staroselci v ZDA in Kanadi z izrazito panindijanskimi obeležji. Detajlne vsebine tega verstva, danes znanega pod imenom Domačinska ameriška cerkev (Native American Church, pod tem imenom prvič etablirana v Oklahomi leta 1918), ostajajo neznane. Gre za verstvo, ki je adoptiralo lik Jezusa Kristusa kot osrednjega "duha pejotla" (Gill 1982:171). Formalne značilnosti obredij pejotla so oltar, oblikovan kot na krajce naslonjen spotegnjen in na gornji površini sploščen polmesce, na katerega postavljajo Poglavarja Pejotla (Chief Pcyotc), lep primerek kaktusa, ki pooseblja osrednje božanstvo oz. duha kulta, ritualne ropotulje iz izvolljenih buč in pernate pahljače. Sam kaktus se v obliki zasušenih, okroglaslih stebelc uživa na način, ki ga verniki primerjajo krščanskemu za uživanju cvharistijc. Ameriška domačinska cerkev je vključila tudi mnoge elemente starih plemenskih verstev predvsem iz prerijskega kulturnega kroga, kar vključuje obredne potilne kopeli (Sweat lodge); tudi sicer se zdi. da jc verstvo izrazito v funkciji revitalizacije starih plemenskih tradicij, zlasti t.i. Sončnega plesa (Sun dance), ki ima pri različnih plemenih različne pomene in vsebine. Gre pa za obred z. obeležji prostovoljnega mučeništva, ki naj privede do vizij, do zagotavljanja izpolnitve priprošenj ali očiščenja; mestoma gre tudi za obredja, ki se dogajajo ob vrhuncih letne sončne revolucije in je njihov namen vezan za ohranjanje kozmičnega reda (Moore 1988; Gill 1982; Waldman 1985).
stilistične navezave na Faulknerja, Hcmingwayja, Bcckctta, Lawrencea, Momaday sam pa se je umestil med post-simboliste (Lincoln 1983:<S),]" pa je analiza tematik Momadayjevcga romana, kot rečeno, opustila enostavnost 'pomanjkanja komunikacije med kulturama'v smislu začasnega zapleta, kakršno jc izrazila Oaksova v zvezi z McNicklovim romanom. Večina kritikov se marveč osredotoča na problem alienacije v širših dimenzijah. I'anla Allen C.unn, sama staroselska knjižcvnica (Laguna-Sju, rojena 1939), je v romanu izraženo osrednjo dilemo identificirala kot proces alienacije mladih mcšanccv od slaroselskega načina življenja in njegovih vrednot.n Problem Allenova vidi kot trajen, saj sodi, da avtor razločno izrisuje dejstvo, da je Abel že pred rekrutacijo v ameriško vojsko tujec v svojem pucblu in da je umor albina njegov poskus"... umoriti tistega tujega drugega v sebi, ki ga ne sprejema in ga ne more integrirati v svojo duševnost ..." (Allen 1980; v: Colonnese in Owens 19895:44; podčrtala I. Š.).
Vsekakor pa je zanimivo, da se noben staroselski kritik ni posebej posvetil simbolični povezanosti 'tujega-belcga', kot jc to navezavo poudarila Allen Gunnova, s homoseksualizmom, ki ga Momaday v kratkem prizoru srečanja Abela in albina dovolj razvidno izriše. Stvar je zanimiva vsaj /. dveh vidikov. Predvsem se je ameriška antropologija v obdobju svoje navezave na psihoanalitsko teorijo močno ukvarjala z institucionalizacijo homoseksualnosti zlasti med plemeni prerijskega kulturnega kroga (prim. npr. Kardincr in Linton 1946); s sublimirano in kulturno sankcionirano homoseksualnostjo je - značilno - povezovala predvsem institucijo elitnih bojevniških združb znotraj plemen, katerih člani so bili podvrženi rigoroznim etičnim načelom, mestoma tudi trajni spolni vzdržnosti in prepovedi poroke (npr. združba Norih psov/Crazy Dog Society ali združba Nasprotnih/The Contraty Ones), pri različnih plemenih tega kullurncga kroga. Ne glede na očitno dejstvo, da je psihologizirana antropologija militantne organizacije, ki so imele vlogo plemenskih policij, nekako mimo (zgodnejše ali tudi sočasne, pa drugače orientirane) etnografske evidence poistila s pripoznanim in sankcioniranim homoseksualizmom pri teh skupnostih, ki ni imelo zvezezmililarističnimi združenji, bi radi predlagali, da Momadaycvaalegorija nemara izpostavlja stališče predvsem nekaterih modernih panindijanskih (vulgo) naziranj, deloma podprtih z versko- nazorskimi doktrinami, ki poudarjajo 'indijanskost' kot moralno kategorijo in ki so sodobni homoseksualizem definirale kot "nasledek kvarnega vpliva belcev" (Beatrice Medicine v pismu avtorici, 25.1.1989). Nenazadnje jc seveda celoten diskurz po antropologih uvedenih interpretacij homoseksualizma med staroselci na eni strani in naziranj o primordialni tujosti takih
12.	Lincoln prav lam pripominja: "Ko so sc v Šestdesetih letih začeli pojavljati indijanski pisatelji, ..., so jih kritiki postavljali izven tradicijo zahodne literature. Sami pa so sc oblikovali s tistim, kar so spoznali in se ponovno naučili iz sodobne literature, podobno kot so ncindijanski modernisti odkrivali staroselske umetnostne oblike."
13.	l'ri problemu (mcSane krvi) gre za dve možni različici: najprej so to t.i. mixed-bloods, kakor označujejo posameznike, katerih starši so različnih plemenskih provcnienc, in t.i. halfbloods, ljudje z enim nes-tarosclskim staršem.
spolnih orientacij pri staroselcih mogoče videti kot delen nasledek kulturnega konflikta, tedaj specifičnega poseganja po orožarni spolne mitologije v kulturnem konfliktu.
Problem alienacije ima v označenih zvezah očitno specifična obeležja, ki hkrati poudarjajo prepad v kulturnem konfliktu, obenem pa pravzaprav še določneje sugerirajo inherentno odsotnost fenomena odtujenosti znotraj dane staroselske kulture same. Razlike med koncepti odtujenosti v krščanstvu, marksizmu in indijanski tradiciji je za našo rabo posebej povedno razčlenil avtor Vine Deloria ml.. Potem ko ta koncept v krščanstvu in marksizmu označi za kritični gradbeni element obeh sistemov, avtor nadaljuje:
"Na drugi strani pa se Indijanci očitno nc posvečajo alicnaeiji kot kozmični prvini človeškega življenja ... To ne pomeni, da Indijanci nc čutijo neke stopnje alienacije. Ne postavljajo pa je v središče svojega ccrcmonialncga življenja, jc nc izpostavljajo v svoji kozmološki mitologiji in je ne gledajo kot bistven element institucionalizirane eksistence, ki bi določal njihov pristop k drugim vidikom življenja. Alienacija je torej bistven element zahodnjaške kozmologije tako v metafizičnem pomenu, kot vsvoji epistemološki dimenziji; medtem ko je vširšem kontekstu kozmičnega ravnovesja za Indijance minorcn in kratkotrajen fenomen. ... Posebnost zahodnjaške alienacije je seveda v tem, da sc sicer pojavlja v zgodnjih fazah lastne tradicije, da pa se ves čas zastavljajo napačna vprašanja glede njene zgodovinske geneze. Krščanstvo, ki je gradilo na bližnjevzhodnih religioznih modelih, vidi alienacijo v prvem dejanju nepokorščine Človeka nasproti svojemu Stvarniku. Zato je vzpostavilo Odrešenika ali Mesijo, katerega naloga jc, da kozmično ravnovesje obnovi tako, da sam sebe ponudi kot kozmično žrtev, s katero bo izvirni greh odkupljen. Problem le kozmične drame jc v tem, da ostaja popolnoma nekonkrclna. Enoje razumeli starodavno dramo krvave žrtve; čisto nekaj drugega pa jc počutiti sc kozmično očiščenega s to žrtvijo kakih dva tisoč let pozneje" (Deloria 1985:117).
Alienacijo, ki jo Allen Gunnova v navedenem delu postavlja kot "osrednjo temo sodobne ameriške indijanske literature", gre torej šleti izključno za odtujenost od matične staroselske kulture, ki na ta način figurira kot superiorna glede na ameriško večinsko, ne pa v kakem evropogenem smislu.
Po drugi strani pa jc nemara prav ta element notranje nc- alicniranosti tisti identifikacijski cilj, ki jc ne le osrednja tema staroselske renesanse, pri staroselskih literatih postavljena kol temeljni resolutivni element vartikulaciji kulturnega konflikta, temveč jc pobudila tudi vzrast vrste proindijanskih angloamcriških Iitcratov, ob celi vrsti t.i. Wannabe-]c.\ različnih strok in poklicev. Sjujski novinar, lastnik in urednik časopisa Lakota Times Tim Giago (Nanwica Kciji) piše: "Indijanska dežela /Indian Country, zbirno ime za federalne in državne rezervate, op.I../jc polna ncindijanccv, ki jim rečemo Wannabees. To kratkomalo pomeni, da hočejo biti Indijanci. Nekateri teh Posameznikov poročijo Indijanca in pričakujejo, da bodo postali pravi Indijanci po ozmozi. Mnogi izrabijo poroko, da bi sc dokopali do indijanske zemlje, pravic do izkoriščanja rudnin, ali da bi prišli do službe.... Mnogi legitimni Indijanci se zavedajo, da obstaja vrsta ljudi z upravičenimi zahtevami za članstvo v plemenu, toda obenem vztrajajo, da je potrebna zaščita lastnega statusa vpisanih članov plemena, ker vedo, da so tudi neskrupulozni posamezniki, ki hočejo svoje pravice, če bi jih dobili, uveljaviti tako, da bi bili Indijanci le za lasten profit" (Lakota Times, Wannabees wanna Profit from tribal affiliation, South Dakota, Pine Ridge, March 2,1988, sir. 4). V repliki
na Giagov članek Bca(triee) Medicine, sjujska antropologinja, dodaja: "Za mnoge, ki se trudijo biti Indijanci, sc zdi, da se najprej identificirajo z enim plemenom, nato pa vsako leto dodajajo še kakšno drugo.... Vrste prosilcev za indijanski status, študentov kakor tudi iskalcev zaposlitve, so kakor kuga. Sprejemne pisarne teh samopripisov ne preverjajo" (Giago 1988).14 - Problem 'lažnih'staroselskih literatov- in Wannabe-jcv vseh vrst in barv - se predvsem starosclskim komentatorjem ne zdi obroben, ker ga doživljajo kol pcrpcluacijo usmerjenega, hotenega potvarjanja staroselskih izročil. Zgodovinsko vzročno plast potvarjanj jc npr. Deloria ml. umestil v družboslovno zanimanje (ali najprej lislo, ki ga jc zgodovina znanosti označila za del t.i. naravne zgodovine) za staroselce, ki v postopku selekcije, prekodiranja in končno umetne sistemizacije prevede rcaliteto tako, da staroselec ostaja nespoznan in nespoznaven tudi sebi. Deloria v svojem Indijanskem manifestu (1970:83) jedko smeši evropski scicntizcm:
"Debeli zvezki neuporabnega znanja, ki so ga sproducirali antropologi, skušajo resnične Indijanec ujeti v mrežo teorij, ki so znatno pripomogle, da jc Idijancc danes nekakšen neviden manjšincc. Navsezadnje, kdo pa ima lahko za resnične ljudi, ki so nabiralci hrane, nabiralci jagod, polnomadi, oboževalci ognja, visokoplanolni in gorski prebivalci, na konjih jahajoči, v kanujih plovcči, koralde uporabljajoči, keramiko proizvajajoči, s trakovi sc okrašujoči, v vejnatih bivakih živeči, ki so kot taki začeli cveteli v glavah ljudi potem, ko jih je Alfred Frump leta 1803 opisal v svojem velikem delu o Indijancih z naslovom NAŠI OPER J EN I PRIJATELJI?"15
Prav starosclska snov in scenografija z različnimi poudarki na 'avtentičnosti' pa jc že vse od časa izida Momadaycvcga prvenca v ZDA posebej konjunkturna tema.
14.	Za nepristne Indijance so se nedavno izkazali tudi nekateri renomirani posamezniki, npr. sociologinja Roxanne Dunbar Ortiz, dolgoletna poročevalka v Združenih narodih, in .lamake Iliglnvater, eden najplodovitejših publicistov o starosclski zgodovini, mitologiji, plesih, umetnosti, tudi sam bivši baletni plesalec, romanopisec, krilik. itd. Zanj seje npr. izkazalo, da jc grškega rodu. Staroselci v ZDA tudi ločujejo med "čistim" indijanskim poreklom in tistim "bolj mehiškim", ki ga "ne občutijo kot čisto starosclskcga. kljub temu, da ga Mehičanom ni mogoče odrekati" (Beatrice Medicine v pismu avtorici, 25. 1. 1989).
15.	V pesniškem jeziku je bil še bolj jedrnat čerokeški poet Gogisgi (Caroll Arnclt, r.1927), ki jc spesnil takole parodijo na antropologe z naslovom POWWOW (pow-wow pomenja starosclsko napol turistično pred vaj a nj c To I ki o rc'):
Hair the color of tobacco ash, the fair lady anlhro asked. Excuse mc please... sir (giicss il beats Chief),
does that red patch on your blanket symbolize something?
Yes, mam, it surely docs, it symbolizes that once upon a time there was a hole in the blanket.
Posebej /.namenil in reeenlen primer predstavlja trilogija z naslovom Hanta Yo (nestaroselske) pisateljice Ruth Bcebc Hill, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu CHanta Jo, prev. Božidar Pahor, Murska Sobota 1983: Pomurska založba, zbirka Helicon, 4 deli), in jc v izvirniku izšla leta 1979. Dogajanje je postavljeno v čas tik preden so opisane staroselske skupnosti (Sjujev in severnih Šajenov) prišle v stik z belo imigracijo, tedaj v sredino 18. stoletja. Zgodba jc, kot so se glasile vigorozne staroselske kritike, po receptu dodajanja popra predvsem v obliki seksualnih ekscentrizmov zlorabila tradicijo in kulturo obeh plemen. Sčasoma je prišlo na dan še več mučnih podrobnosti:
"Avtorica je trdila, da jc knjigo najprej napisala v sjujskem jeziku, kakršen je bil v rabi pred prihodom belcev, jo potem prevedla v angleščino slovarja Noaha Websterja, potem pa besedilo priredila v moderno angleščino. Ta proces naj bi besedilo napravil "avtentično". Gospo Hill sem prosil, če mi lahko posreduje kopije teksta v "izvirnem jeziku", pa jc odklonila. Njen indijanski sodelavec, Chucksa Yulia, jc trdil, da jc diplomiral in opravil šc druge akademske stopnje iz. glasbe na mnogih znamenitih ustanovah. Izkazalo pa sc jc, da jeza njim le kratko bivanje v čisto drugačni ustanovi, zaradi ponarejanja čekov. Vsa zadeva je bila od začetka do konca goljufija, toda bela literarna srenja ... jc knjigo zelo podprla in jo reklamirala še potem, ko jc prišlo do širokega ugovora staroselcev" (Vine Deloria ml. v pismu avtorici, 13. 2. 1988). -
Sjujska plemena so v tem primeru sodno preprečila snemanje filma po sporni literarni predlogi (prim. Giago 1984:215). - Mimogrede pa šc dodajmo, da imamo v slovenščini tudi prevod odličnega romana Louise Krdrich, avtorice nemškega in čipevanskega (Chippewa) izvira z (nerodno prevedenim) naslovom Zdravilo za ljubezen (Love Medicine): Prev. Darja Lenardič, Trst 1987 (1984): ZTT in ADIT.
Poleg zgoraj orisane osrednje tematske celote - motiva identitelno razdvojenega mcšanca - je mogoče iz literature staroselske renesanse izluščiti še enega, ki sc na problem "avtentičnosti" vsega slaroselskega posebej tesno navezuje. Gre za nov, rekli bi, epski interprelalivni pristop k staroselskim kulturnim tradicijam 'pripovedovanja zgodb', vpet v nov umetniški jezik. Ena poglavitnih nosilk le smeri jc pisateljica in pesnica Leslie Marnion Silko (rojena 1948). 73 Poleg romana Obred (Ceremony) iz leta 1977, ki podobno kot gornja dva obravnava temo identitetne krize mladega mcšanca, kot pri Momadayu tudi v zvezi z travmo vojnega veterana (kar se oboje kot pri Momadayu razreši v.come-backom v plemensko življenje), je Silkova posebej znana zaradi svoje rcccntnc knjige Pripovedovalec zgodb (Stotyteller), ki je izšla leta 1981. Delo prinaša kompilacijo krajših in daljših teksiov, novel, črtic in pesmi, ki tvorijo vsebinsko povezano celoto.
V delih Silkove so kritiki videli vrsto komponent, ki da njeno delo najtesneje navezujejo na tradicionalne tribalne vrednote: tako jc Simon Ortiz, sam staroselski pesnik, poudaril predvsem trdoživost staroselskih kultur, v primeru Obreda plemena Kajova (Kiowa), ki so zmožne amortiziral i sunke kolonialnega pritiska tako, da tvorno vključujejo tuje elemente (Orliz 1981; v: Colonncsc in Owens 1985:94). - Nepodpisan kritik Pripovedovalca zgodb je na platnice knjige zapisal, da je Silkova "...v resnici napisala staroselske Korenine".
Kljub temu, da jc gornja ocena značilen jezik priporočil bralcem na platnicah knjige, ga gre vendarle povezovati vsaj z neko stalnico v kritikah staroselske literarne
tvornosti s si rani starosclccv samih. Tako Geary Hobson, literal mešanega čerokijskega in čikasojskcga/Chickasaw porekla (rojen 1941) v svoji antologiji moderne slarosclskc književnosti (Hobson 1979) na več mestih poudarja organsko kontinuiteto med oralno in pisno tradicijo staroselcev in zavrača degradacijo prve v nekakšno "nižjo" zvrst literature."' Pojav renesanse Hobson označuje kot preporod literarnega ustvarjanja (zgolj) na (vsc)nacionalni sccni, kot popularizacijo književnosti, ki ima v resnici tradicijo,".. staro morda 30000 ali več let, kol pravila Leslie Marmon Silko in Simon J. Ortiz v svojih pesmih - njene korenine pa so globoko v zemlji -pregloboko, bi dejal, da bi jih moglo pičlih pet stoletij evropskega vpliva količkaj bistveno izruvati na nepovraten način" (Hobson 1979:4). Avtor v nadaljevanju ugotavlja poseben "način starosclskcga spominjanja", ki jc (bil) v natančnem memoriziranju zgodb; te zgodbe so prenašali posvečeni posamezniki iz roda v rod (1979:222). Podobno ugotavlja (sicer ncstarosclski) avtor Lincoln, da jc "Ameriška staroselska renesansa ... pisna obnovilev oralnih tradicij, prevedenih v zahodne književne oblike" (1983:8).
Zemlja, cnost zemlje in staroselskih ljudi, jc osrednje bistvo indijanske nazorskosti tudi za Paulo Gunn Allcnovo. Takole pravi:
"Mi smo zemlja. Po moji najboljši presoji jc to temeljna ideja, ki jc vtkana v ameriško starosclsko življenje in kulturo. ... Zemlja v resnici ni kraj (ločen od nas), kjer bi sc odigravale naše osamljene drame. Ni le sredstvo preživetja, okolje našim rečem, vir, ki bi zagotavljal udejanjenje nas samih. Ni večno "Drugo", ob katerem bi začutili svoj "jaz". Prej jc del nas samih ... na način, ki je bolj realen od vsake zahodne konccptualizacijc ali abstrakcije o naravi človeškega bitja. Zemlja ni podoba v naših očeh, temveč v resnici integralen vidik naših bitij, ker smo del njenega bitja...." (V: Hobson 1979:191).
V zvezi s takim doživljanjem zemlje Gunn Allcnova razvršča tematike starosclske literature: pisatelji, pravi avtorica, objokujejo izgubo te enosti z zemljo, vendar sc jc tudi razločno spominjajo. To pa pomeni:
"... vzdržati. Znanje o tem, kaj pomeni vzdržati, je, mislim, bistven prispevek ameriških staroselskih pisateljev svetovni literaturi" (Allen Gunn 1979:193).17 Kontinuiteto med oralnim in pisnim v ameriški starosclski književnosti poudarja tudi, kot rečeno, kritik Kenneth Lincoln v delu Staroselska renesansa (Native American Renaissance). Svoje delo jc avtor v nekoliko literarizirani - ali sugestivni -maniri celo oblikoval na podlagi premešavanja tako oralnih izročil kot modernih avtorskih del s komentarji, ki jih prav tako literarno uvede in zaključi ob navezavi na
16.	Tako prekvalificirano pojmovanje pripovednega izročila jc privzcl tudi del ameriške etnologije. Mitologinja Alice Marriot jc hila med prvimi, ki so opustili starost in kvaliteto oralnosti kot kriterij za "izvirnost" ali "nckontaminiranost" v književnem izročilu, v svojem delu Native American Mythology (1971).
17.	Za Dclorio, uvodničarja antologije modeme starosclske poezije v zbirki Novi in stari Glasovi Wah'Kon-te (New and Old Voices of Wah'kon-tah) to preživetje (morda s politološke pozicije) pomeni ".. graditev moslu ... med poglavarjem Joscphom/legcndarni voditelj plemena Prehoden i h nosov, Ncz.Percc, iz zadnjih desetletij prejšnjega stoletja/ in Russclom Mcansom /enim od vodij gibanja AIM/, voditeljem v protestu pri Wounded Knccju" (Deloria 1985a:x; prim. op.9).
sjujsko (tradicionalno) konccptualizacno verbalnega sporočanja kot pošiljanja glasu/Scnding a Voice,'Taku-Skimskan':1'
"Indijanski umetniki, ki izvirajo iz brezštevilnih kultur, danes delijo kolektivno občutje ameriškega izvora, globoko ukoreninjenega v zemljo. Čeprav so med seboj različni, sc vendarle prekrivajo v "starosclskem" oziru na sorodstvo in plemenske načine mišljenja, kakršni so se oblikovali skozi tisočletja, in kakršni so še vedno živi. Ti ljudje izpričujejo skupno občutje razlaščenosli, ki jim je bila vsiljena kot rodnim 'Indijancem'. Njihovi mitološko ohranjeni izviri pred padcem, pred evropsko invazijo, in občutek zgodovinske odrinjenosti, in pa sanje in streznjenje, ki ju delijo, premoščajo razlike med posameznimi avtorji v skupnem boju za kulturno preživetje in ponovno rojstvo" (1983:13). -"Jezen sem," pravi šajenski (Cheyenne) pesnik Lsince Ilenson. "Mojc pesmi so vse jezne."19
111. Sklep
Obe osrednji temi na tem mestu prinešenega pregleda kritiških in komentatorskih stališč literature staroselske renesanse v ZDA, problem alienacije (od lastnih staroselskih kultur), in koncept avtentičnega, kije na literarni sceni v ZDA ob nekem delu poisten s starosclsko zgodovinsko izkušnjo, sta kajpada le izbor iz široke tematske palete, kakor so jo uveljavili staroselski pisci. Najbrž ni treba dodajati, da jc ta literatura mestoma tudi izrecno intimistična, da se mestoma sploh nc izreka glede kvalitete kulturnega (ali etničnega) opredeljevanja, ali pa problematiziranja takega opredeljevanja. Kljub temu pa ameriški staroselski avtorji vsekakor niso naključno stopili na nacionalno literarno sceno prav v času, ko jc ob odločilni pobudi gibanja za civilne pravice v ZDA prišlo do afirmacije (in demonstracij) nove vscstarosclskc "nacionalne" identitete. Kot rečeno, so protagonisti književnega preroda med prvimi generacijami bcncficientov v štiridesetih letih inavguriranc pluralistične politike, katere pomemben nasledek (poleg uvodoma že omenjanih) je prav množičnejši pojav staroselske inteligence v primeri s prejšnjimi časi. Zadevni podatki kažejo, da jc struktura izobražencev teh generacij predvsem v prid zdravnikom, pravnikom, družboslovcem (Taylor 1984:324)2", medtem ko je pišočih in objavljajočih Iitcratov danes okroglo sto (prim. Lincoln 1983:8).
18.	Taka in tovrstna raba izvornih konccptov sc v ameriškem prostoru seveda navezuje med drugim tudi na popularizirano rabo tistega, kar npr. Sapir-Whorfova etnolingvistična teorija (sapir-Whorfova hipoteza o jezikovni relativnosti) specificira kot posebne vsebine, izrazljivc le v nalivnem jeziku znotraj določene kulturne in jezikovne entitete. Raba koncepcij (in terminov) tujega jezikovnega koda na način, ki poudarja tujerodnost, s tem pa konceptualno novost in sploh "eksoto" ,jc kajpada tudi neizbežen element kon-junkturne "bele" pro- (ali para-) indijanske literature: sam naslov 1 lanta Yo npr. so staroselski govorci sjujščinc kritizirali kol semantično napačen (Vine Deloria v pismu avtorici, 13.2.1988); besedici naj bi prej pomenili vsakdanji, nič kaj slovesen ali borben vzklik "pojdi s poti", kot pa bodrilni bojni krik, kakor ju je rabila avtorica I lillova. Isto razlago/kritiko prinaša tudi avtor Lincoln (1983:31).
19.	Igor Tutla, Irena Šumi. Pogovor s šajenskim pesnikom I^anccom 1 lensonom. Radiotelevisione llaliana, Radio Trst A. 9.6.1988. Iz cikla devetih oddaj o sodobnih severnoameriških staroselcih, april - junij 1988.
20.	Samo v letu 1986 jc npr. /.veza ameriških indijanskih zdravnikov (Association of American Indian Physicians) poročala o petnajstih diplomantih; Association of American Indian Physicians Newsletter, July 1986, Vol. 15, «1.2, sir. 14.
Splošni preporod starosclskcga samozavedanja v poznih šestdesetih letih, ki je -vsaj v svojih manifcstalivnih oblikah - trajal globoko v sedemdeseta, jc potekal v znamenju nove definicije nekoč trdno na pleme navezanega, trihulnega staroselca; ta stoletja najširša 'etnična' samoidcntifikaeija (znotraj posameznih staroselskih skupnosti)"' sc jc prevesila v prid (vse)etnične, panindijanske zavesti (prim. Deloria in Lytic 1984:237). Ideologija na novo opredmetenega tribalizma seje močno naslonila na tradicionaliste med plemenskimi populacijami, znotraj sebe pa jc ostala pluralna v smislu ne le priznavanja, temveč tudi poudarjanja potrebe po oživljanju posameznih plemenskih tradicij.
Ob dejstvu, da so ameriški staroselci danes v ZDA edina "manjšina", katere ne le kulturna, temveč tudi politična identiteta je najtesneje vezana za posedovanje trajne zemljiške baze, jc motiv identifikacije z zemljo (in tudi razpoznavanje tega motiva kol osrednjega), kol ga poudarja Gunn Allcnova, v ameriškem 'nacionalnem' kontekstu posebej razviden. Ta nazorski, in posredno tedaj tudi literarni kompleks, gre povezovati z vrsto socioloških dejstev, predvsem tistih, ki definirajo moderni položaj staroselcev v ZDA.
Najboljše zglede glede slednjih gre za našo rabo kajpada iskati v kritičnih ovrednotenjih starosclske literarne tvornosti staroselskih komentatorjev samih. Praviloma nckolikanj žolčen, ekskluzivističen ton teh komentarjev jc vendarle prepričljiv pokazatelj avtentične kolektivne samopcrccpcijc, ki sc jasno opredeljuje do vsega "ncavtentičncga"; posebej pa ti komentarji vztrajajo pri dokazljivosti organske povezanosti med oralnim in pisnim v književnosti staroselcev, in s tem dejansko vzpostavljajo novo kontinuiteto, kakor npr. zapisuje Hobson, ko komentira relativno zgodnji vdor staroselskih pričevanj v "nacionalno" literaturo v obliki biografij in avtobiografij, ki jih jc gotovo mogoče gledati kot nekakšen most med oralnim izročilom in avtorskim književnim ustvarjanjem: "V obdobju med leti 1880-1940 - v dobi izginjajočega Američana, kol so tedaj na Indijance gledali mnogi zgodovinarji in prcučcvalci indijanskih kultur - so bile objavljene mnoge avtobiografijc, ki tvorijo pomemben žanr ameriške starosclske literature. Če bi jih šc naprej ignorirali, bi zanikali celo panoramo dokaj rcccnine zgodovine, zraven pa pomembno vez med generacijami ljudi, ki so sc prilagajali razvoju od ustne do pisne tradicije" (Hobson 1979:5-6).
Avtobiografijc, seveda vestno prirejene tako, da so služile različnim 'strokovnim' zanimanjem, in biografije ameriških staroselskih ljudi so ob času svojega razcveta v prvih desetletjih našega stoletja ob večjem pomenile material, ki so ga družboslovci sistematično zbirali kot "strokovno gradivo"; zlasti jc pomen takega gradiva poudarjala
21. John 11. Moorc (1988) jc v svojem članku, predstavljenem na 12. ICAHS, vsaj /a območje amcriSkc osrednje prerije ugotovil, da "pleme" ni bilo v ničemer nujno in nespremenljivo stanje mnogih staroselskih skupnosti, ki so v 18. in 19. stoletju, do koder segajo dokaj zanesljiva poročila, naseljevala to področje. Nasprotno ugotavlja, daje bil proccs formiranja socialnih enot med starosclsko populacijo Velike prerije izredno dinamičen, pri čemer je moglo }.c v dobi nekaj zaporednih generacij priti do skupnosti, katerih sestava jc bila mcSana glede na primarne enote in ki so bile večjezične, pa so sc sčasoma v več dokumentiranih primerih priključile večjim, izvorno bolj homogenim skupnostim. Njegova izvajanja, ki jih potrjuje med drugim tudi izredno razhajanje navedb v zgodnejših virih glede lokacije in imen staroselskih skupnosti, pričajo o zakoličenih predstavah o statičnosti plemen. - V povezavi s tem, prav gotovo upravičenim nazi ranjeni gre ob ponavljajočih sc referencah na "pleme" poudariti, daje taka oznaka po letu 1887 seveda stvar administrativnih razmejitev pristojnih organov /DA. po letu 1934 pa tudi nekaterih 'plebiscitarno'organiziranih skupin, ki jih je tedaj na novo uvedena zakonodaja priznavala (prim. 'I)-
psihologizirana (psihoanalilska) antropologija. Pomena tega literarnega fonda pa ne načenjamo zaradi pričevalne, zgodovinske vrednosti, temveč zaradi eksemplarnosti v dilemi, ki ostaja v ameriškem prostoru hkrati slabo artikulirana in slabo razumljena. Gun n Allenove poetična definicija "poistenja z zemljo" jc morda bolj razvidna v nadvse tehtni Deloriini pripombi (1984:250), da je kultura vedno "tako želodci žive skupnosti, da nc dopušča jasne spoznave in formalne akademske t ransmisi je". Panidnijanizcm, ki je sam po sebi nujen zgodovinski odgovor na prisilno poenotenje staroselcev s strani evropskih imigrantov od časa zgodovinskega stika dalje, jc podobno kot pri vsaki (ekonomsko in politično) marginali/.irani entiteti, kise razpoznava za bodisi kulturno, bodisi etnično (religiozno...) različno, mogoče videti tudi kot iskanje izhoda iz prisilne narave folklorizma, kakršna je takim entitetam s strani 'večinskih' kriterijev vsiljena kot skrajni dopuščeni izraz'drugačnost i'. Da gre v primeru ameriških staroselcev nujno za zaplete specifičnega zgodovinskega spomina, ki jc določen z vso komajda razvidno celoto socialnih interakcij in njihovih nasledkov, jc pri tem s stališča ne prerojenja, temveč organske kontinuitete, komajda pomembno, iskanje literariziranih 'primordialnih', 'večnih' vsebin pa prej pomenljivo za ncstaroselskc kritike, kol za staroselce same. V luči etnične ali kulturne zavezanosti je namreč staroselska 'renesansa' v književnosti pač sama po sebi notranja legitimacija nc pre- rojenega, temveč vsekakor avtentičnega, ki "ne dopušča jasne akademske transmisije". To pa je hkrati tudi razvidna politična ali celo ideološka pozicija.
REFERENCE:
ALB A. Richard D. (cd). KTIINICITY AM) RACK IN T! I li U.S.A. London. Boston, Melbourne. Henley 1985: Routledgc & Kegan Paul.
CI IAUD1IURIIURI, Joyotpaul. AMERICAN INDIAN POLICY: AN OVERVIEW V: Deloria (cd) 1985.
CI IURCIIILL, Ward (cd). MARXISM ANI) NATIVE AMERICANS. Boston 1985: South End Press.
CORNELL, Stephen. THE NEW INDIAN POLITICS. The Wilson Quatcrh, New Years 1986.
COLLIER, John. FOREWORD. V: THOMPSON, Laura in JOSEPH, Alice, 1944.
COLONNESE Tom in OWENS Lewis. AMERICAN INDIAN NOVELISTS (An Annotated Critical Itibliograpby). New York, London 1985: Garland Publishing Inc.
DELORIA, Vine .Jr. CIJSTER DIED FOR YOUR SINS. An Indian Manifesto. New York 1970 (1969): Avon, Publishers of Bard, Camclot and Discus Books.
DELORIA, Vine Jr. in LYTLE, Clifford (cds). THE NATIONS WITHIN. The Past and the Future of American Indian Sovereignity. New York 1984: Pantheon Hooks.
DELORIA, Vine Jr. CIRCLING AROUND THE SAME OLD ROCK. V: CIIIJRCIIII.I.. Ward (ed)., 1985
DELORIA, Vine Jr. (cd). AMERICAN INDIAN POLICY IN Til K TWENTIETH CENTURY. Norman 1985: Univ. of Oklahoma Press.
DENEVAN, William M.: THE NATIVE POPULATION IN AMERICAS IN 1492. Madison 1976: Univ. of Wisconsin Press
Dodge, Robert K. in McCULLOUGH. Erwd. by. DELORIA, Vine Jr. new and old voices of waiikon-taii. New York 1985: International Publishers.
DIPPIE, Brian W. THE VANISHING AMERICAN. White Attitudes and U.S. Policy. Middletown, Connecticut 1982: Wcslcyan Univ. Press.
EASTMAN, Charles A(rmstrong), OIIIYESA. THE INDIAN TO-DAY. The Past and Future or llic First American. Garden City, New York 1915: Doubleday, Page & Company.
GIAGO, Tim. NOTES FROM INDIAN COUNTRY. Vol. I. Pierre, S. Dakota 1984: State Publishing Company.
GIAGO, Tim., Wannabees wanna profit from tribal affi Mat ion. V: Lakota Times. South Dakota, Pine Ridge, March 2, 1988, str. 4.
GILL, Sam D. NATIVE AMERICAN RELIGIONS. An Introduction. Bclmonl, California 1982: Wandswork Publications Company.
HOBSON, Geary. THE REMEMUEREI) KARTI I. An Anthology of Contemporary Nalive American Literature. Albuquerque 1979: Univ. of New Mexico Press.
HOLM, Tom: THK CRISIS IN TRIBAL GOVERN KM KNT. V: Deloria (cd): 73 IMS
HOLM, Tom: FIGHTING A WHITE MAN'S WAR: The Extent and Legacy or Indian Participation in World War II. V: lvcrson (cd): 70S5.
IVERSON, Peter (cd., introd.). THE PLAINS INDIANS OF THE TWENTIETH CENTURY. Norman & I^ondon 1985: Univ. of Oklahoma Press.
JARVENPA. Robert. THE POLITICAL ECONOMY ANT) POLITICAL ETHNICITY OF AMERICAN INDIAN ADAPTATIONS AND IDENT ITIES. V.AI.HA, Richard I). (cd):1985.
KARDINER, Abram and Associates. THE PSYCHOLOGICAL FRONTIERS OF SOCIETY. New York 1946: Columbia University Press.
LINCOLN, Kenneth. NAT IVE AMERICAN RKNKISSANCE Berkeley, Los Angeles, London 1983: Univ. of California Press.
MEDICINE Beatrice. "Wannabes" must be weeded out. V: Lakota limes, South Dakota. Pine Ridge, .lune 7, 1988, str.6
McNICKLE, D Arcy. NATIVE AMERICAN TRIBALISM. London. Oxford, New York 1973: Oxford University Press.
MOMADAY, N. Scott. HOUSE MADE OF DAWN. New York. Evanstown 1968 (1966): Harper A Row Publishers.
MOORE, John II. KIT I NOS AND ETHNIC PROCESS ON THK NORTH AMERICAN PIAINS. V: REVIJA Z/1 NARODNOSTNA 1-7'RAŠANJA/./<)URN'A L FOR E1HN1C STUDIES, Ljubljana 1988, it. 21: lnStitul za narodnostna vpraSanja.
MURPHY, James E in MURI'IIY, Sharon M. LEI MY PEOPLE KNOW. American Indian Journalism, 1828 - 1978. Norman 1981: Univ. of Oklahoma Press
TAYLOR, TTicodorc W. THE BUREAU' OF INDIAN AFFAIRS. Frw. by MART IN, Phillip. Boulder, Colorado 1984: Wcstview Press
TI IOMPSON, Laura in JOSEPI I. Alice. THE IIOPI WAY. Cbichago 1944: Univ. of Chichago Press.
WALDMAN, Carl. ATLAS OF THE NORTH AMERICAN INDIAN. New York, Oxford (E) 1985: Facts On File Publications.