Štev. 1.                    V Ljubljani, l.prosinca 1915.                    Leto XVI.
Pod božičnim drevescem. 1.
Aj, tisoč mi lučc tam z drevesa žari,
ah, tisoč z njih gleda očetnih oči,
in mamice mile obrazek
zre v me, da potresa me mrazek
veselja, ki ga le Ijubezen rodi. . .
In bratcev in sestric božični nasmeh
igra se po smrečice svetlih vrheh.
Očetu in mamici sije obraz,
ko gledata srečno-vesela na nas.
Veselje vam vsem, kar vas tukaj stoji
pod drevcem božičnim, nocoj naj žari,
saj   danes  tajnostna   božična   gre   noč
do sel, mest bogatih, do skromnih koč.
Darove prinaša, bolesti odnaša, potaplja skrbi v svoje svetle oči.
O, Božič ; o, starši ! Kako sem vesel, najrajši vse skupaj takoj bi objel! No, lepe so lučce, ki gori bleste, še lepše slaščice, ki gori vise! Za vse, kar ta noč nam je dala, dobrotniki  Ijubljeni —  hvala!
2.
Tu radostna srca utripljejo nam, darovi bogati se sipljejo nam;
—«         2        M—
a gori na bojni poljani junaki so naši tam zbrani.
Li tudi pojo,
se morda bijo?
Li streha se pne jim nad trudno glav6, gorf na poljani božično drevo? Gori jim, gori jim božično drevo, nad njimi dom : svetlo božično nebo. Njih srca so divna božična luč, do njih vladar ima preljubljeni ključ ; drevo so najlepše zažgali, ki zanj se, za dom bojevali. Tu radostna srca utripljejo nam, darovi bogati se sipljejo nam : z dreves vse najboljše zberimo, junakom tem našim pošljimo!] Da tudi njim lepa božična bo noč, junakom tem našim v pomoč, na pomoč!
Andrej Rape    .