391
Politične  stvari.
Dvamesečno premirje.
Vendar vlada enkrat na jugu mir, ne kolje se več brat z bratom, slovanski poturčenec s kristijanom, ampak Rusija je govorila odvažno besedo in sklenilo se je premirje (preneh boja) za dva meseca. Srbom je namreč posebno proti koncu pretečenega meseca začelo prav slabo iti, tako da je bilo treba tujega posredovanja, da ne bi biii Turki že zdavnej v Belemgradu. To je sicer žalostno, da niso Srbi sami dosegli boljših vspehov, kajti ,,bolni naož" je pokazal, da se njegova moč ne sme prenizko ceniti, vendar pa trezni politiki že v začetku niso pričakovali veliko boljega vspeha ; mi smo strahom gledali na jug in smemo zdaj še zadovoljni biti. Vidi se iz tega in iz obotavljanja Srbije pred bojem, da so tudi v Beligradu to sprevideli, predno so boj pričeli in so biii gotovi, da imajo za hrbtom varno zaslombo.
Iu kaj bode zdaj s premirjem? Morebiti mir? Najbrže ne, vsaj sedanje stanje tega ne kaže. Mala Srbija, v kateri je Torek požgal več mest in mnogo vasi, ne misli na mir, ampak še enkrat hoče poskusiti vojno srečo z geslom ,,smrt ili svoboda". Al zdaj ne bode samica kakor prej, ampak oborožuje se tudi stara zaščitnica Turških Slovanov — velikanska Rusija. Ona je včinila mir; ona hoče napraviti tudi boljše in pravičneje stanje na Balkanskem polotoku. Toda ona ne ceni prenizko Turške moči, kajti oborožuje se na vse kriplje*) vtrjuje imenitne trdnjave, luke in popravlja ladije; to kaže, da se boji še kacega Turškega zaveznika, kajti ne moremo si misliti,  da bi bilo potreba ta-
*) Tudi Kavkazka armada se sklicuje na noge.
*
cega ogromnega oboroževanja samo proti oni državi, o kateri se je že predzadnjim letom govorilo, da ji žuga denarni polom. In res je tako, kajti pripravljajo se tudi druge države: Rumunija, Grecija, Angleška in celo Nemčija je neki obljubila postaviti ob Poljski meji stražo. V Ru muni j i in Greciji so se dovolile velike denarne svote za vojskine potrebe, Angleška pa z vso eneržijo pripravlja strelivo, zbira vojake in popravlja ladije.
Največ dela ima pa gotovo Turčija, kajti izdeluje papirno vstavo, kakor jo imajo drugi Evropejski narodi, se zraven oborožuje in nabira prostovoljce po-vsodi, koder se časti Alah in Mahomed, njegov prerok.
Iz malega Hercegovinskega vstanka naredilo se je svetovno vprašanje. Ali tudi po mirni poti izbu-dilo je jugoslov. vprašanje vroče bitve, kajti razpravljalo se je v mnogih parlamentih, tako v^Duuajskem, Peštanskem, vBerolinu in celo Španija se je izjavila, da nima volje trositi denarja in ljudi o zadevah, ki ji niso nič mar. Vidi se tedaj, da s premirjem nič kaj resno ne ravnajo, tudi iz tega, ker dozdaj še niti demarkacijske meje določili niso, in to sosebno vsled tega, ker v začetnih sejah Turškega zastopnika še zraven ni bilo. Poleg tega pa nam časniki poročajo iz Hercegovine in Srbije, da se premirje večkrat prelom-ljuje, kajti Turški vojaki ne morajo pustiti svoje ciganske navade, da ne bi hodili ropat, ker se njim gotovo ne godi posebno dobro.
To občno zanimanje za Jugoslovane nam pa kaže, da je prišlo tudi to vprašanje enkrat na površje: ali je res vsoda Slovanov, da naj bodo vedni sužnji? Dolgo časa smo se že tolažili s prihodnostjo , s tisočletno prihodnostjo, kakor so meniii nekateri, in zdaj imamo saj nekoliko opravičeno upanje, da se bode res obrnilo na bolje. Dolgo časa je že tlelo pri Ruskih Slovanih gorko sočutje do svojih južnih bratov; al počasno računajoča politika je branila, da reč ni vsplamenela prej, morebiti predno bi bila dozorela, ravnaje se po pregovoru, da se tudi počasi daleč pride. Ruski car je namreč govoril, da želi oprostiti Turške Slovane, ki so že siti Turških krutosti, in spoznavajo, da so tudi oni poklicani vživati človeške pravice. Žalostno je namreč, ako pomislimo, da so naši bratje skoro pet sto let ro-botovaii Turškim divjakom, da so bili toliko časa tako rekoč mrtvi za človeštvo, kakor divjaki med plodonosnim drevjem zapadnih narodov Evropejskih.
Hvalevredno je toraj početje Rusije, ki hoče opravljati delo usmiljenega Samaritana nad Turško rajo. Dobro ve miroljubni Ruski car, da ni majhna nadloga za človeštvo; al vendar se je odločil zanj, ako ne bi bilo marveč drugače doseči, kar si želi, pričakovaje, da bode prelita kri rodila zlato cvetje svobode. Nasprotno pa se studi človeku, ako vidi, da oni narod, ki vživa, kakor sam pravi največo svobodo na svetu, „kramarski" narod Angleški, nje ne privošči revnim Slovanom, trde, da Turčija mora ostati nedotakljiva, nerazdeljiva, kakor do sedaj. Sebičnost in trgovska nevošljivost vodite njegovo politiko, katera je bila pa že tolikrat obsojena, da bi bilo nepotrebno o njej spregovoriti besedice. Angleži so namreč trgovsk narod in imajo v rokah skoro vso trgovino na svetu; Carigrad pa, poglavitno mesto Turčije, ima tako lego, da je za kupčijo boljše imeti ne more, bojijo se toraj Angleži Rusov, da bi oni ne dobili Carigrada v roke, in njim s tem mestom prevzeli kupčijo , kajti že zdaj z vsemi sredstvi podpirajo 3vojo kupčijo v Aziji, vede, da so njim Rusi nevarni tekmeci. Naravno je toraj, da si iščejo povsodi zaveznikov; al težko bo kaka država tako neumna, da bi zanje vlekla kostanje iz ognja. Toda osvojenja Carigrada se Angleži nimajo bati, kajti sam Ruski car je
dal častno besedo, da želi osvoboditi le Turske kristi-Jane, ne pa osvojiti si Carigrad, in mi menimo, da častna carska beseda ni kar si bodi. Al Rusija ima tudi zaveznika pri samih Turških podložnikih. Kakor smo že omenili, se tudi^ Grška in Rumunija pripravljate na boj proti Turku. Ze v začetku Srbskega boja je Milanov manifest vabil Grke in Rumune , naj se vdeleže boja ; al nisti se ga vdeležile; zdaj pa, ko vidite, da se sveti zora svobode že dolgo tlačenim Slovanom , hočete se ti državici tudi osvoboditi višega gospodstva, dobro vede, da zdaj je čas, kakoršnega ni še bilo poprej.
Iz dozdaj rečenega se lahko previdi, da je dva-meseČno premirje velike važnosti v zgodovini jugoslovanski. Zdaj je čas, da posije solnce zlate svobode našim bratom, in videli bodo sovražniki slovanstva, da je tudi Slovan zmožen, da prevzame častno mesto med vsemi izobraženimi narodi. Od Rusije pa upamo, da se ne bode vznejeverila očitno izrečenim besedam, ampak da bode južnim Slovanom pripravila svobodo bodi-si z mirnim pogajanjem bodi-si, ako bode potreba, z mečem v roci.
392