202 Biti v ranjeni deželi Borut Petrovič-Vernikov BITI Biti v ranjeni deželi ob ognjišču ki ugaša pod krošnjo zehajoče lipe ki ji ni mar za jate odletelih ptic... Biti v pogledih utrujenih oči kjer poljub umira... Peti o molku zaklenjenega časa morilcih samomorilcev igračkah z osebno izkaznico našminkanih skeletih steklih ljudeh... Biti norec v očeh norcev v bolni deželi kjer so »zdravi« samo pravoverni... Biti v svojem jeziku svoja misel toplejša od sonca bolj sočna od grozdja lepša od zvezd... Temnejša od teme ostrejša od noža močnejša kot pest... Biti za zaprtimi vekami v sebi kjer molk govori... Biti v objemu toplih rok v poljubu sočnih ustnic v njenih očeh kjer ni severnega vetra... Biti znan v pijanih pogledih skrit za zaveso pobeglih 203 Biti v ranjeni deželi dokler ne padeš in te ne odnesejo z odra kjer si statiral glavno vlogo... Biti med dobrim in zlim med vero in izdajo med rojstvom in pogrebom kjer piješ krvavi med... Biti živ v zasutem grobu v zabiti krsti kjer ni sovraštva... Biti v zrcalu časa v letu ptic v šepetu dežja v molku neizgovorjenih besed v sanjah še nerojenega otroka kjer ni ugrizov steklih ljudi... Kdo se bo vrnil nazaj pod brajde legel v travo pustil metulju da se spočije na razgaljenih prsih ne da bi ga slastno ubil? Kdo se bo ustavil pod škrlatno rdečim nebom med prste spustil blesk zarje? Kdo bo poslušal petje grlic tožbo obupanca? O le kdo bi se rad napil čiste studenčnice ko je telo navajeno na pivo in žganje Za krožnik kislega zelja ter kos klobase glasujemo za boljši jutri ki ga nikoli ne bo Gostilna je edini parlament kjer govorimo kar mislimo Zato me nikar ne vprašuj zakaj je v tej deželi toliko votlih pesnikov SLED Neizhojene poti iščejo sled pozabljen trenutek na jasi spoznanj rez na obzorju čelu dlaneh sliko spomina v odprtih očeh... V besedah je vino v vinu je smeh sonca ki joče... Usta so žejna zemlja ni led Solze so skrite v skritih poteh iščejo sled poljuba v očeh... ZAKAJ JE TOLIKO VOTLIH PESNIKOV 204 Borut Petrovič-Vernikov SO TRENUTKI So trenutki ko začutiš dih belih brez utrip neba molk vesolja So trenutki ko si sam daleč daleč od trepeta ustnic daleč daleč od besed So trenutki ko začutiš da si tam nekje kjer ni slovesa Le nevidna roka te drži za dlan kjer je zarisana pot k morju... ČRNINA Ko v očeh skeli črnina ni morja v dlaneh le reke pretakajo kri iz brega na breg Sence z odra bežijo vse je le smeh rezanje z blatnimi usti lomi tišino v kosteh Noži režejo mrzla telesa v nočeh hlad se zajeda v možgane razlite po tleh Pesniki čakajo rojstvo mrtvih besed Vrag se z nasmehom ozira v deželo kamenja in čred Ko smrt se v smrti razžre nam nič ne ostane za jutri Prekleto vse se podre še preden Sin solzo začuti Venci venci iz belih cvetov Prerezane žile stisnjena vrv Izstop iz sveta votlih Bogov Venci venci iz belih cvetov bodo prekrili deželo svežih grobov... VENCI IZ BELIH CVETOV