Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes
TANJA LAMOVEC
1. FREUDOVA RAZLAGA OBRAMBNIH MEHANIZMOV
Pojem obrambnih mehanizmov izvira iz psihoanalize. V začetnem obdobju Freudovega dela je izraz "obramba" vključeval različne inačice specifičnih obrambnih operacij, med katerimi je pomembno mesto zavzemala represija oziroma potlačitev. Podoben mehanizem je že v začetku 19. stoletja opisal nemški psiholog Hcrbart, vendar pa je bil Freud prvi, ki si je prizadeval razložiti njegov nastanek. S tem je pravzaprav postavil temelje psihoanalize, saj brez pojma potlačitve psihoanaliza ne bi bila mogoča.
Kasneje (1915) je Freud pričel uporabljati izraza "obramba" in "potlačitev" kot sinonima. Pojem potlačitve sc je s tem razširil in vkjučeval tudi mehanizme projekcije, reakcijske formacije, premeščanja, itd. V tem obdobju je menil, da obrambno delovanje izvira iz anksioznosti, ki nastane pri poskusu zadovoljevanja gonskih vzgibov, ki jih okolje kaznuje. Gonska težnja naj bi sc razcepila na idejni in energetski del, pri čemer se idejni del odstrani iz zavesti.
V tretji fazi (1923, 1938) je Freud ponovno uvedel razločevanje med obrambnimi mehanizmi, čeprav je potlačevanju še vedno pripisoval osrednje vloge, ostali mehanizmi pa naj bi jo le dopolnjevali in utrjevali. Njegovo temeljno vlogo je zdaj videl predvsem v ohranjevanju delovanja ega in menil, da skupaj z drugimi obrambnimi operacijami lahko deluje na ideje, čustva, telesne spremembe ali vedenje.
Freud sam ni nikoli podal jasne in konsistentne razlage obrambnih mehanizmov ali potlačevanja, temveč nam njegova dela pričajo predvsem o načinih in poteh njegovega iskanja. Prvo sistematično delo s tega področja, ki sc opira predvsem na Freudovo tretje obdobje, je napisala Anna Freud (1936).
Oglejmo si na kratko Freudovi razlagi obrambnih mehanizmov iz drugega in tretjega obdobja, ki se med seboj dopolnjujeta. Prva sc nanaša na odnos obrambnih mehanizmov z instinkti in afekti, druga pa na njihov odnos do ega. Pričujoči pregled ne poskuša biti izčrpen prikaz tega, kar naj bi Freud "zares" mislil, temveč je predvsem predstavitev tistega, kar so kasnejši avtorji črpali iz njegovih del in tako odločilno vplivali na tok proučevanja te problematike. Namen tega sestavka je prikazati zgodovino teoretičnih razglabljanj kot tudi empiričnih raziskav in v njihovi luči poskušati osvetliti sodobne smeri razlage in raziskovanja obrambnih mehanizmov.
Freud je pojmoval instinkt kot mejni koncept med mentalnim in fizičnim, kot mentalno rcprczcntacijo dražljajev, ki izvirajo iz organizma in vdirajo v duševnost.
Instinkt kot fizikalni pojav torej nc more biti vsebina psihične zavesti ali nezavednega, lahko pa ga zastopa ideja oziroma predstava. Poleg te zastopa instinkt tudi mentalna energija, afeklivni naboj, ki se lahko sprošča na čustvenem, telesnem ali vedenjskem področju.
Zakaj nek instinktivni vzgib doleti potlačitev? To naj bi se zgodilo, če zadovoljitev instinkta prinese neugodje oziroma bolečino. Pogoj za potlačitev je torej, da motiv neugodja doseže večjo moč od ugodja ob zadovoljitvi. Potlačitev ni kak izvorni obrambni mehanizem, ki bi deloval že od vsega začetka, in se nc more pojaviti, dokler ni vzpostavljena ostra ločnica med zavestnim in nezavednim. Bistvo potlačitve je zgolj v tem, da potlačeno vsebino iz vržemo iz zavesti in jo nato držimo daleč stran od nje. Preden duševna organizacija doseže to stopnjo, skrbijo za obrambo drugi, primitivnejši mehanizmi, kot npr. sprevračanje nagona v njegovo nasprotje ali obračanje proti lastni osebi.
Prva stopnja v razvoju je prapollačilev, ki se kaže v tem, da je idejno-predstavnemu zastopstvu instinkta zavrnjen sprejem v zavest. Od tega trenutka dalje se to zastopstvo nc spreminja več, instinkt pa ostaja trajno navezan nanj. To označujemo kot fiksacijo.
Druga stopnja je prava potlačitev, ki zadene psihične nasledke prapotlačenega oziroma predstav, ki so z njim asociativno povezane. Prava potlačitev je nekakšno naknadno tlačenje, izrivanje vsebin, ki so že bile v zavesti. Prapotlačcno z magnetno privlačnostjo priteguje sorodne asociacije in vse tisto, kar je zavest zavrnila. Vendar pa potlačitev nc odteguje zavesti prav vseh nasledkov prapotlačenega. Tiste predstave, ki so se od potlačenega zastopstva dovolj oddaljile, imajo prost dostop do zavesti. Na tem sloni tudi tehnika psihoanalize, kjer terapevt zahteva od pacienta, da v obliki prostih asociacij prinaša na dan vse tiste nasledke potlačenega, ki se jim je zaradi oddaljenosti ali popačenosti posrečilo uiti ccnzuri zavesti. Na ta način lahko dele potlačenih vsebin ponovno ozavestimo.
Na splošno ni mogoče vnaprej napovedati, kolikšni morata biti popačenost ali oddaljenost od potlačenega, da določena ideja ali predstava lahko uide ccnzuri. Potlačitev poteka zelo individualno, vsak posamezen nasledek potlačenega lahko doleti posebna usoda. Potlačitev je tudi skrajno mobilna. Ni enkraten dogodek s trajnimi posledicami, temveč zahteva nenehno porabo energije. Potlačeno neprestano teži in pritiska, da bi dobilo vstop v zavest.
Kakšna pa je usoda instinktivne energije, ki je povezana s potlačeno idejo oziroma predstavo? Freud navaja tri možnosti: instinkt je lahko v ccloti zatrt in za njim nc ostane nobena sled, lahko je samo inhibiran in se odvečna energija sprošča kot anksioznost ali kak drug afekt, navaja pa tudi možnost motoričnega odreagiranja. Tretja možnost jc, da se potlačitev energetskega dela nc posreči, čeprav jc morda dosegla svoj cilj kar zadeva predstavni delež. V tem primeru posameznika preplavijo občutki neugodja in anksioznosti, ki se nc navezujejo na neko spccifično idejo, temveč "prosto plavajo".
Kako deluje mehanizem proccsa potlačitve? Po Freudovem mnenju potlačitev vedno ustvari neko nadomestno tvorbo, npr. premeščanje, konverzijo, reakcijsko formacijo ali kak drug obrambni mehanizem ali simptom. Potlačena ideja torej nikakor nc povsem zgubljena. Prapollačilev nastane s pomočjo anli - kalekse, ki jo vrši predzavedno. To pomeni, da sc prekine investicija instinktivne energije v idejo ali predstavo, ki postane nezavedna, ter sc preusmeri v svoje nasprotje: zatiranje gonskega impulza se poveže z občutkom prijetnosti. V prapollačitvi jc predzavedno tisto, ki sc brani pred nezavedno
idejo, v pravi potlačitvi pa to funkcijo opravlja ego. Razlika med nezavednim in predzavednim je v tem, da ima nezavedno ideje oziroma predstave stvari, predzavedno pa ima ideje oziroma predstave besed, uskladiščene kot spominske sledi. Represija prepreči, da bi sc potlačena ideja prevedla v besede. Represija torej oropa zastopnike instinkta njihove predzavedne katekse, jih loči od verbalne predstave, razcepi zastopstvo instinkta v idejo in afektivni naboj ter uspeva, da drži zdaj enega, zdaj drugega potlačenega. Delovanje represije je zelo variabilno, mobilno in specifično (po Rapaport, 1971).
Potlačevanjc močno deluje predvsem v latcnčncm obdobju, ko so razvijajoči sc infantilni seksualnosti vsiljene precejšnje inhibicijc. Pomembna, z afekti nabita doživetja so potlačena, namesto njih pa nastopijo t. i. "spominske zavese", to so nadomestni, lažni spomini, ki so povezani in hkrati prekrivajo prvotne. Represija služi izogibanju bolečine, ki bi jo lahko povračil spomin, na nekaterih mestih pa Freud pravi, da služi izogibanju neprijetnega. Ravno ta formulacija je vzpodbudila skupine raziskav, ki so jo poskušale empirično preveriti.
2. EKSPERIMENTALNO RAZISKOVANJE REPRESIJE
Represija, pojmovana kot nekaj povsem individualnega, nepredvidljivega in specifičnega, bi sc morala zdeti raziskovalcem kaj malo primeren predmet empiričnih raziskav, vendar je v psihologiji lc malo področij, ki bi bila deležna tolikšnega števila raziskav. Od začetka tega stoletja pa vse do danes so si v presledkih po nekaj desetletij sledila obdobja povečanega zanimanja za preučevanje obrambnih mehanizmov z nekoliko spremenjenega zornega kota, nato pa je zanimanje počasi usihalo, dokler sc ni pojavil nov zorni kot. Prvo obdobje, ki je trajalo nekako do sredine tridesetih let, je vključevalo dokaj preproste poskuse, predvsem v zvezi z asociacijami in reprodukcijo "prijetnega" in "neprijetnega" gradiva. Drugo obdobje sc je začelo v tridesetih letih in označuje preverjanje represije, prevedene v teorijo polja Kurta Lewina. V 50. in 60. letih sc je pod vplivom gibanja "new look", ki je poudarjalo pomen, emocionalnih in motivacijskih procesov na zaznavanje, začelo tretje obdobje v preučevanju obrambnih mehanizmov. Ločevali so pcrceptivnc in kognitivne obrambne mehanizme. Pojmovali so jih predvsem kot proccsc selektivnega izogibanja, pri čemer je postal pojem nezavednega skoraj nepotreben. Opozorili so tudi na velike individualne razlike v vrsti in stopnji njihove uporabe, kar je privedlo do četrtega obdobja, ko je bila pozornost večine raziskovalcev usmerjena na dimenzijo represija - senzitizacija. V zadnjem desetletju pa so sc pojavile še nekatere nove delitve in pogledi na obrambne mehanizme, predvsem pa poskusi njihove vključitve v širšo celoto, ki bi vključevala tudi realistične načine spoprijemanja s problematično situacijo.
2.1. Začetne raziskave
Spominjanje prijetnih in neprijetnih doživetij. Že v začetku tega stoletja so s pomočjo vprašalnikov spraševali prcskušancc, ali sc bolje spominjajo prijetnih ali neprijetnih doživetij. Dobili so zanimive rezultate: večina ljudi jc "spominskih
optimistov" in sc bolje spominja prijetnih doživetij, manjšina, "spominski pesimisti" pa si bolje vtisnejo v spomin neprijetna doživetja. Tega pa nc moremo tolmačiti kot potrditev prisotnosti represije, saj so kasnejše raziskave pokazale, da jc v življenju večine ljudi dejansko več prijetnih kot neprijetnih doživetij. Zato lahko povsem upravičeno pričakujemo, da si jih bodo več tudi zapomnili. Kasnejši poskusi so tudi pokazali, da si bolje zapomnimo tako prijetna kot neprijetna doživetja v primerjavi z nevtralnimi. Pomembnejša je torej intenziteta kot pa kvaliteta emocionalnega doživljanja. Najbolj znani so poskusi, ki jih je izvedel Peters (1935). Ugotovil jc, da jc 80% spominov lastnih doživetij čustveno obarvanih. Od tega jc 65% prijetnih, 30% neprijetnih ter 5% mešanih.
Proste asociacije. Med številnimi asociacijskimi poskusi velja na prvem mestu omeniti Jungov asociacijski poskus, s katerim je ugotavljal prisotnost emocionalnih kompleksov. Opredelil jih jc kot skupino idej, ki se navezuje na močno cmocijo. Njihov vpliv na spomin jc pojasnil takole: emocionalno nabiti kompleksi povzročijo značilne motnje pri poskusu. Iz motenj spoznamo njihovo prisotnost in domnevno naravo, ki jc nezavedna. Celotno gradivo spomina je osredotočeno okoli njih, saj tvorijo osnovo vsega našega mišljenja in delovanja, torej tudi asociacij. Represija izvira iz kompleksov, ki so tako nabiti z bolečino, da so zavestnemu jazu neznosni. Temeljna značilnost kompleksa jc njegova relativna avtonomija, ki sc lahko izrazi v dveh smereh: s povečano močjo in s stabilnostjo v zavesti, ali pa z represijo, to jc, nezavednim odporom do njihovega obnavljanja. Asociacije, ki pripadajo kompleksom, so manj fleksibilne, imajo daljše reakcijske časi, spremljajo jih lahko različni simptomi in so navadno neprijetne (po Rapaport, 1971).
Mnogi asociacijski poskusi so bili izvedeni tudi v laboratoriju, vendar niso dali enoznačnih rezultatov glede vpliva hedonskega tona. Izkazalo seje, da referenčni okvir, v katerem jc nek dražljaj podan, mnogo bolj vplival na asociacijc od tega, če so prijetni ali nc. Dobljene asociacije so sc večinoma skladale z referenčnim okvirjem, ki ga jc podal eksperimentator. Zato so ti poskusi neprimerni za preverjanje represije. V Jungovem primeru je referenčni okvir klinična situacija, gradivo pa sc nanaša na osebna doživetja. V laboratoriju pa ni šlo za doživetja, temveč za besede s "pozitivnim" oziroma "negativnim" pomenom, kar so navadno določili drugi. Tako besede nimajo nič skupnega z. doživljanjem ugodja oziroma neugodja. Zavedanje prijetnega pomena besede ni isto kot doživljanje pozitivne cmocijc. Pri nekaterih asociacijskih poskusih so dodajali prijetno, neprijetno in nevtralno senzorno stimulacijo, da bi na ta način vplivali na hedonski ton. Vprašljivo je, če so ti "dodatki" zares imeli pričakovani učinek, razen skrajnih posegov, kakršni so elektrošoki, ki so zares zmotili asociacijski tok, vendar narava interference ni nujno represija. Prav tako neuspešni, čc že nc povsem zgrešeni so bili poskusu, v katerih so se preskušanci učili besed s "prijetnim" in "neprijetnim" pomenom, nato pa so ugotavljali priklic enih in drugih. Vsi asociacijski poskusi z izjemo Jungovih so bili že v svoji zasnovi daleč od tega, da bi lahko preverili obstoj represije.
2.2. Ra/.iskave v okviru Lcwinove teorije polja
S pojavom teorije polja Kurta Lcwina je nastopilo novo obdobje v preskušanju represije. Številni pojmi, ki so izvorno izšli iz psihoanalize, so v okviru teorije polja
dobili nekoliko drugačen pomen. Tak je bil npr. pojem psihične napetosti: če si predstavljamo organizem, skupaj z njegovim okoljem kot sistem, sestavljen iz številnih podsistemov, ki so med seboj razmejeni z bolj ali manj prepustnimi mejami, ter bolj ali manj diferencirani, si lahko zamišljamo, da neravnotežje v kateremkoli delu sistema ustvari napetost. Če jc ta dovolj močna, se širi preko meja tega predela in pri tem ruši diferenciacijo, oziroma, povzroča homogenizacijo polja. Podoben pojav je v psihodinamični literaturi opisan kot obrambni mehanizem: regres. Kot rezultat napetosti lahko nastopi tudi izolacija sistema, v katerem je nastala napetost od ostalega polja. Pojem je do neke mere podoben Freudovi represiji, pri kateri se idejni del izolira iz zavesti. V Lcwinovi teoriji vprašanje zavestnosti ali nezavednosti ni bistveno, pomembna jc lc razmejitev oziroma izolacija sistemov.
Vzroki za nastanek napetosti so lahko različni: od organskih potreb do neuspešnosti k cilju usmerjenih prizadevanj. Medtem ko jc Freud represijo povezoval s socialno nesprejemljivimi instinktivnimi težnjami, je pod vplivom teorije polja domnevni izvor represije postal neuspeh oziroma grožnja samospoštovanju. V tej smeri niso delovali lc Lcwinovi sodclavci, temveč tudi razvijajoča se ego psihologija. Rezultat tega sta bili dve desetletji poskusov o povezavi neuspeha in represije.
Potek teh poskusov podrobno navaja Rapaport (1971), pregledno pa Zcllcr (1950) in jih na tem mestu ne bom ponavljala, temveč se bom omejila lc na prikaz področij raziskav ter na zaključke.
Morda najbolj odmevno področje označujemo z nazivom "Učinek Zeigarnikove", ki se nanaša na težnjo po nadaljevanju nalog, ki smo jih bili prisiljeni prekinili. Posameznik, ki ga v naravnanosti k cilju prekinemo, bo težil k temu, da svojo dejavnost dokonča. Če tega ne more storiti dejansko, bo o teh nalogah premišljeval in si jih tako bolje zapomnil. Poskusi so pokazali, da sc to v resnici zgodi. Pokazali pa so še nekaj drugega: če posameznik nedokončanost naloge poveže z neuspehom oziroma z grožnjo samospoštovanju (to se zgodi v primeru, ko meni, da jih ni uspel dokončati zaradi pomanjkanja sposobnosti), utegne bili priklic nedokončanih nalog manjši od priklica tistih, ki jih jc uspel dokončati. Razlog za to naj bi bila represija.
Med avtorji, ki so v tem okviru preučevali represijo, je najbolj znan Roscnzwcig (po Crafts, 1950). Predvsem ga je zanimalo vprašanje, kakšen vpliv ima posameznikov odnos do naloge na zapomnilev. Glede na to je ločil "usmerjenost na nalogo" ler "ego-usmerjenost". V prvem primeru jc posameznik motiviran z nalogo samo in jc nc pojmuje kot bistveno za ohranitev samospoštovanja. V drugem primeru je bistvena težnja po ohranitvi samospoštovanja, ne glede na to, če ga naloga zanima ali ne.
Po Roscnzweigovi teoriji naj bi posameznik, ki je usmerjen na nalogo, ob prekinitvi izražal vzorec "vztrajanjapotrebe", ki se kaže v težnji po nadaljevanju. Če pa jc navzoča ego-usmerjenost, naj bi prekinitev povzročila prevladujoči vzorec "ego obrambe". V tem primeru se težnja po dokončanju nc pojavi, temveč sc pojavi represija oziroma pozabljanje nedokončane naloge, ki prepreči neugodnje ob izgubi samospoštovanja.
Roscnzwcig jc izvedel številne poskuse. V enem od njih jc dvema skupinama študentov individualno predložil serije 18 sestavljank. Prvi skupini jc podal navodila, ki naj bi vzbudila usmerjenost na nalogo, drugi skupini pa je rekel, da preskus meri njihove intelektualne sposobnosti. Učinek navodil jc preveril tudi z introspektivnim poročilom. Vsak preskušancc jc lahko dokončal lc polovico sestavljank, čas reševanja pa je bil v obeh skupinah izenačen.
Rezultati so pokazali, da se je večina oseb v pogojih ego-usmerjenosti bolje spominjala dokončanih kot nedokončanih nalog, pri priklicu nedokončanih nalog pa med obema skupinama ni bilo razlik. Rezultati so torej dvoumni: prej bi lahko rekli, da deluje težnja po ohranitvi samospoštovanja kot represija, učinka Zcigarnikovc pa ni bilo. Ostali poskusi so dali nekonsistentne in vsekakor tudi dvoumne rezultate. Avtor jc siccr vztrajal, da nastopata obe težnji: represija kot tudi težnja po nadaljevanju, ki pa sc medsebojno uničujeta.
Možna jc tudi drugačna razlaga. Dcmbo (1931) jc razložila vpliv cmocij na spomin takole: emocija povzroči dc-difcrcnciacijo psihološkega polja, med napetimi sistemi sc poveča komunikacija, prekinejo sc meje, vse to pa lahko negativno vpliva na pomnitev. Druga možnost jc, da nastopi izolacija sistemov in podatki niso več dostopni priklicu. Kasnejše raziskave, ki so preučevale spomin v povezavi z doživljanjem neuspeha ali anksioznosti, so dale podatke, ki so skladni s prej omenjenim tolmačenjem. Caron in Wallach (1957) sta dokazala, da selektivnost pod vplivom anksioznosti nastopi že v procesu rctcnce, ko se gradiva šele učimo, čustveni in motivacijski dejavniki pa lahko še naknadno spreminjajo že zapomnjeno in tako vplivajo tudi na priklic. Gradivo, ob katerem iz tega ali onega razloga doživljamo anksioznost, težje rcproduciramo. Razlog naj bi bil v intcrfcrcnci pozornosti, pri čemer je domneva o nezavednih procesih ali represiji povsem nepotrebna.
Rapaport (1971) zaključi, da nobeden od poskusov, ki so bili izvedeni v okviru teorije polja, ni bil primeren za preverjanje represije. Avtor sam siccr nc dvomi o njenem obstoju, meni pa, da jo mnogo bolje potrjujejo primeri iz klinične prakse. Poskusi, ki so povezovali represijo z neuspehom, so pokazali, da je potrebno zahteve za eksperimentalno preverjanje represije močno zaostriti. Zcller (1950) jc postavil tri kriterije, katerim bi morala zadostiti vsaka študija represije, čc naj bi bili njeni rezultati veljavni. Ti kriteriji so:
1.	Potrebno jc preveriti, če jc bilo "pozabljeno" gradivo zares naučeno.
2.	Uvesti je potrebno nek inhibilorni dejavnik in dokazati, da jc vplival na zmanjšanje priklica.
3.	Na koncu odstranimo inhibilorni dejavnik, pri čemer jc potrebno dokazati, da seje priklic izboljšal.
V naslednjih 20. letih sc je zvrstilo še prcccj raziskav, ki so bile metodološko zelo dobre zasnovane, vendar nobena ni zadostila vsem trem kriterijem, posebno zadnjemu. Zahteve so bile očitno previsoke in zanimanje za to področje jc začelo upadati.
2.3. Nov pogled na obrambne mehanizme: zaznavna in kognitivna raven
Ob koncu petdesetih let sc je na področju zaznavanja pojavila nova usmeritev z nazivom "new look". Osredotočila seje na selektivnost zaznavanja pod vplivom potreb, pričakovanj in naravnanosti. Omenjena smer sc jc razvila kot odmev na raziskave, ki sta jih v štiridesetih letih opravila Bruncr in Postman (1947). Proučevala sta vpliv psiho-dinamičnih dejavnikov na zaznavanje in med drugim ugotavljala zaznavne prage za ta-histoskopsko prczentiranc tabu besede. Presenečena sla ugotovila, da rezultate preiz-kušanccv lahko razdelita v dve skupini: pri eni skupini oseb so bili pragi toliko daljši,
čimbolj "ogro/.ujoča" jc bila beseda. Druga, ravno tako številna skupina pa jc kazala ravno obraten odnos: čimbolj emocionalno nasičena je bila beseda, toliko hitreje so jo prepoznali.
Novo pojmovanje obrambnih mehanizmov je odpravilo psihoanalitično terminologijo in jo nadomestilo s terminologijo spoznavnih proccsov in psihologije osebnosti. Zdelo sc je sprejemljivo tako za eksperimentalno kot tudi za klinično usmerjene strokovnjake.
Obrambni mehanizmi naj bi delovali na dveh različnih ravneh. Prva raven sc nanaša na proces nastajanja zaznave, ki jc kombinacija zunanjih dražljajev in notranjih spominskih sledi. Vključuje sekvcncc medsebojno povezanih delnih proccsov, ki so pod vplivom trenutnih potreb kot tudi preteklih izkušenj. Te sekvcncc sc pričnejo s pričakovanjem, ki povzroči selektivno usmeritev pozornosti na potencialne znake, jih preizkuša in primerja. Pod vplivom trenutnih potreb in predhodnih izkušenj nastane bolj ali manj veridična zaznava, možno pa jc tudi, da jc zaznava popačena ali povsem izostane.
Druga raven predstavlja prehod iz zaznavnega prepoznavanja na višjo stopnjo refleksivnega zavedanja vsebin. Tu nc gre lc za prepoznavanje, temveč za dinamično razumevanje afektivnega pomena, ki ga jc zaznava vzbudila. Opisana sckvcnca jc pretežno pod vplivom notranjih dejavnikov in vključuje višje mentalne procese. Čeprav posameznik prepozna objekt na zaznavni ravni, sc utegne zgoditi, da ta dodatna sckvcnca povsem izostane. Pojavijo sc različne vrste disociacij, npr. med zaznavo in pomenom ali med intelektualno vednostjo in čustvenim vpogledom.
Izkrivljanje zaznav in odsotnost višje ravni zavedanja služi obrambi samospoštovanja. Vse tisto, kar ogroža samospoštovanje in vzbuja anksioznost, lahko izzove obrambno naravnanost. Obrambno vedenje določajo in usmerjajo osebnostni dejavniki, s pomočjo pričakovanj, ki vplivajo na selektivno pozornost. Po tem pojmovanju so obrambni mehanizmi rezultat selektivne pozornosti, ki je motivirana s težnjo po ohranitvi samospoštovanja, ohranjajo pa sc s pomočjo vedenjskih navad. Obrambni proccsi torej nastanejo ob zaznavi ogrožujočega dražljaja, ki povzroča anksioznost. Če grožnje nc moremo zmanjšati z ustreznim neposrednim vedenjem (npr. tako, da preusmerimo pogled), bomo to dosegli s kognitivnim prestrukturiranjem situacije. Dvostopenjski model obrambnih mehanizmov predpostavlja, da so obrambe lahko predvsem zaznavne ali pa pretežno kogniLivnc. Temeljni kriterij za prisotnost obrambnih mehanizmov jc odsotnost ločnega razumevanja stvarnosti, oziroma neskladje med zaznavanjem posameznika in objektivnih opazovalcev. Obrambni mehanizmi siccr delujejo avtomatično, pod pragom zavedanja, vendar na isti način delujejo tudi zaznavni in miselni proccsi: v vsakem primeru jc zavesti dostopen lc končni rezultat. Domneva o nezavednem v psihoanalitičnem smislu jc postala nepotrebna.
Novo pojmovanje obrambnih mehanizmov jc bilo dokaj poenostavljeno. Represija pomeni kakršnokoli blokado občutenja oziroma razumevanja ali spominjanja osebnega doživetja, čustva ali njegovega objekta. Premeščanje jc preusmeritev nesprejemljivih teženj na nadomestni objekt. Izolacija jc prehodno blokiranje zdaj čustvenega, zdaj kognitivnega dela izkušnje. Reakcijska formacija jc skupek stališč in vrednot, ki nasprotujejo nesprejemljivim nagonskim težnjam. Projekcija je nepriznavanje lastnih nezaželenih teženj, ki jih pripišemo drugim.
Morda najpomembnejši premik v pojmovanju obrambnih mehanizmov jc v tem, da niso več povezani z nezavednim vztrajanjem potlačenega gradiva, temveč predstavljajo
vedenjski slog, ki ga lahko opazujemo in o katerem preskušancc lahko tudi sam poroča. S tem so se odprle nove metodološke možnosti. Od prvotne Freudove formulacije obrambnih mehanizmov torej ni ostalo prav nič (razen nazivov zanje), dodali pa so nekatere nove trditve, ki jih lahko povzamemo v naslednjih točkah:
1.	Obrambnih mehanizmov nc povzroča vsak boleč oziroma neprijeten dražljaj, temveč le tisti, ki ogroža samospoštovanje.
2.	Predpostavka o vztrajanju potlačenih, nezavednih vsebin jc nepotrebna.
3.	Obrambni mehanizmi so akcijske težnje, vedenjskih slog, ki se izraža na zaznavni in kognitivni ravni.
4.	Delovanje obrambnih mehanizmov je nespecifično: ogroženost vpliva na celotno posameznikovo vedenje, ne lc na tiste vidika, ki so z njo neposredno povezani.
5.	Obrambni mehanizmi so posledica določene naravnanosti, ki je lahko zavedna, čeprav jc proccs sam avtomatičen. Naravnanost lahko deluje v smislu izogibanja, umika, ali pa premlevanja oziroma poskusov prestrukturiranja.
2.4. Dimenzija represija - senzilizacija
Nov pogled na obrambne mehanizme je povzročil tudi povečano zanimanje za individualne razlike v obrambni naravnanosti. To zanimanje seje občasno pojavljalo žc od vsega začetka, vendar do tedaj med različnimi avtorji ni bilo pravega skladanja. Zaključki so bili pogosto diametralno nasprotni, celo glede tega, kateri mehanizmi so bolj prvotni in kateri zrelejši.
Omenila sem žc, da nekateri obrambni mehanizmi delujejo v smeri izogibanja, drugi pa v smeri približevanja ogrožujočemu dražljaju. Os: izogibanje - približevanje je postala temelj nove osebnostne dimenzije, ki izhaja iz obrambne naravnanosti in jo je Gordon (1957) poimenoval kot represija - senzitizacija (R-S). Na enem koncu kontinuuma so osebe, pri katerih prevladujejo rcakcijc izogibanja anksioznost vzbujajočim dražljajem in njihovim posledicam. Take rcakcijc so represija (blokiranje razumevanja), zanikanje (blokiranje zaznave) ter različne vrste racionalizacij (kognitivno prestrukturiranje). Na drugi skrajnosti so osebe, katerih vedenje vključuje poskuse zmanjšanja anksioznosti s pomočjo približevanja in poskusov obvladovanja dražljaja. Sem spada intclcktualizacija (razcep med čustvi in razumom ob prevladovanju slednjega), obsesivna vedenja in kompulzivno premlevanje kot poskus ritualističnega poničenja doživetja.
Leta 1961 jc Byrne na tej osnovi sestavil Lestvico represije - senzitizacije (Repression - Scnzitization Scale), ki je vzpodbudila številne raziskave. Lcstvica vsebuje postavke, izbrane iz multidimcnzionalncga osebnostnega vprašalnika MMPI. Vključuje 44 postavk, njena zanesljivost sc giblje med 0,71 in 0,88 v obdobju od 1 do 36 mcsecev. Validirana jc bila na osnovi poskusov, ki so ugotavljali prisotnost oziroma odsotnost zaznavnih obramb. Z omenjeno lestvico so različni avatorji izvedli več sto poskusov, v katerih so sc konsistentno pokazale naslednje tipične lastnosti represorjev in senzitizerjev:
Opis tipičnega rcpresorja in senzitizerja
REPRESOR	SENZITIZER
-	prevladovanje zaznavnih obramb	- odsotnost zaznavnih obramb, (netočno ali pozno prepoznavanje prevladovanje kognitivnega tabu besed) prestrukturiranja
-	nizka samoocena anksioznosti	- visoka samoocena anksioznosti
korelacije: 0,87 do 0,91
-	visoka težnja po socialni sprejetosti - nizka težnja po socialni sprejetosti
korclacijc: 0,41 do 0,60
-	relativna odsotnost psihičnih motenj - večja prisotnost psihičnih motenj
-	dobra socialna prilagojenost,	- slabša socialna prilagojenost, višji socialni status nižji socialni status
korclacija: 0,46
-	močnejši ego	- šibkejši ego
korelacije: 0,73
-	višja stopnja samoaktualizacijc	- nižja stopnja samoaktualizacije
korclacijc: 0,45 do 0,74
-	nižja samokritičnost	- višja samokritičnost
-	boljša podoba sebe	- slabša podoba sebe
-	večje avtonomno vzburjenje ob	- nižje avtonomno vzburjenje ob grožnji, nizko zavedanje vzburjenja	grožnji, višje zavedanje
-	nagnjenost k ekstraverziji	- nagnjenost k intraverziji
korclacijc: 0,39
-	nižja dogmatičnost
korelacije:
-	večji občutek nadzora na svojim življenjem
-	prevladuje opažanje podobnosti med seboj in drugimi
-	opisujejo svoje otroštvo v toplem, umirjenem družinskem vzdušju
-	spominjajo sc manj neprijetnih doživetij kot prijetnih
-	spominjajo se manj doživetij in zgodnjega otroštva
-	višja dogmatičnost 0,33 do 0,44
-	manjši občutek nadzora nad svojim življenjem
-	prevladuje opažanje razlik v med seboj in drugimi
-	opisujejo svoje otroštvo v hladnem, odbijajočem vzdušju
-	spominjajo sc več neprijetnih doživetij kot prijetnih
-	spominjajo sc več doživetij iz zgodnjega otroštva
Navedene ugotovitve so dokaj presenetljive, saj sc nc skladajo z domnevo, da se obrambno vedenje povezuje z večjo psihično motenostjo. Nasprotno: represorji so se pokazali mnogo bolje prilagojeni, z ugodnejšo predstavo o sebi, manj anksiozni, bolj samoaktualizirani, odprtega mišljenja, itd. Zanimivo je, da so osebe na obeh skrajnostih drugače tolmačile, kaj lestvica meri. Represorji so menili, da meri stopnjo osebnostne motenosti, senzitizerji pa, da meri iskrenost. V začetku so avtorji pričakovali, da jc odnos med R-S in psihično motenostjo krivuljčen: obe skrajnosti naj bi bili slabše prilagojeni kot tisti na sredini. Večina raziskav tega ni potrdila. Tudi v moteni populaciji velja, da je motenost toliko večja, čim višja jc stopnja scnzitizacijc.
Zanimivo jc, daje avtonomni sistem rcprcsoijev bolj vzburjen kot pri senzitizerjih, vzburjenja pa sc hkrati manj zavedajo. To dejstvo, ki so ga potrdile mnoge raziskave, bi lahko govorilo v prid Freudovi tezi, da obrambni mehanizmi oziroma represija povzročajo napetost. Povsem možno jc, da so eksperimentatorji v svoji pozitivistični vnemi prezgodaj zavrgli predpostavko o vztrajanju nezavedne napetosti. Študije tudi kažejo, daje med tistimi, ki so zboleli za rakom, več represorjev, kar povezujejo z večjo fiziološko aktivnostjo ob istočasnem delovanju represije.
Za represorje jc tipično, da niso pripravljeni priznavali svojih slabosti ali pomanjkljivosti in si pred njimi cclo sami zakrivajo oči. Koliko potem lahko verjamemo lestvici, ki temelji na samooccni? Lestvica vsekakor nc meri tega, kakšen človek "dejansko" jc, temveč le to, kar je pripravljen o sebi priznati. Če vzamemo odgovore preprosto kot trditve posameznika o sebi in ob tem najdemo navedene korclacijc, to vsekakor pomeni, da se zanikanje slabosti povezuje z večjo psihično odpornostjo. Kljub temu pa ima lestvica dejanske metodološke pomanjkljivosti.
Golin (1967) je izvedel faktorsko analizo lcstvicc R-S in našel dva faktorja: defenzivnost in negativna emotionalnost, ki sta med seboj neodvisna. To pomeni, da lestvica nc razlikuje med "pravimi" represorji, to jc tistimi, ki različne simptome imajo, a o njih nc poročajo, in onimi, ki jih zares nimajo in torej niso represorji. Po mnenju Davisove in Schwartza (1987) bi bilo validno lc merilo, ki bi vključevalo samooceno nizke anksioznosti in visoke defenzivnosti. Podobno sta zaključila tudi nemška psihologa Asendorpf in Schcrcr (1983), ki sta študente razdelila na osnovi stopnje anksioznosti (Taylor Manifest Anxiety Scale) ter težnje po socialni sprejetosti (Marlowc-Crownc: Social Desirability Scale) v štiri skupine. Nizko anksiozne osebe z izrazito težnjo po socialni sprejetosti so bile označene kot "pravi" represorji. Za to skupino jc bil značilen največji razkorak med samooccno anksioznosti ter njenimi fiziološkimi in facialnimi izrazi. Visoko anksiozni z nizko težnjo po socialni sprejetosti so imeli visoke rezultate na vseh treh merilih, nizko anksiozni s podobno neizrazito težnjo po socialni sprejetosti pa nizke. Visoko anksiozni z močno težnjo po socialni sprejetosti kot skupina niso kazali podobnih značilnosti, temveč so sc odzivali zelo individualno.
Vendar tudi kombinacija več merskih instrumentov nc more rešiti problema, kajti korelacija lcstvicc R-S z anksioznostjo jc prav tako visoka kot znaša njen koeficient zanesljivosti. Lestvica R-S očitno meri mcšanico anksioznosti (negativna cmocionalnost) in defenzivnosti. Morda bi bilo dobro oba faktorja ločiti in ponoviti nekatere študije. Kolikor jc znano avtorici, tega šc niso storili.
Penelope Davis (1987) jc v svoji raziskavi prav tako uporabila kombinacijo meril anksioznosti in defenzivnosti, da bi našla "prave" represorje (nizka anksioznost, visoka defenzivnost). Slednji so se spominjali manj neprijetnih pa tudi prijemih dogodkov iz
otroštva in so imeli manj zgodnjih spominov. Spominski deficit jc bil osredotočen lc na dogodke, ki so neposredno zadevali dotično osebo, zanimiva pa je tudi ugotovitev, da so slabemu spominu podvržena predvsem čustva strahu, manj pa ravno tako neprijetna čustva žalosti. Avtorica jc ta rezultat tolmačila v skladu s prevladujočim pojmovanjem, da ni odločilna neprijetnost doživetja temveč grožnja samospoštovanja. Dodamo lahko, da se ob tem spomnimo na Freuda, ki jc trdil, da sc represija povezuje s strahom, pa čeprav ni bil povsem gotov, ali gre za vzrok ali posledico. Avtorica sc tudi sprašuje, kako pojasniti zmanjšano dostopnost pozitivnih spominov, in meni, da so asociativne poti za dogodke, povezane z cmocijami pri represorjih manj kompleksne, saj represorji o svojem čustvenem doživljanju manj razmišljajo.
V	zadnjem času sc raziskave represije - scnzitizacijc nc ukvarjajo več toliko z lastnostmi enih in drugih, temveč poskušajo razvozlati sam proces delovanja represije. Tako raziskavo sta izvedla tudi zakonca Hansen (1988). Poskušala sta pojasniti, zakaj imajo represorji manj emocionalnih spominov in zakaj jih težje prikličejo. Domnevala sta, da jc asociativna mreža spominov, ki povezuje dogodke s spremljajočimi cmocijami pri represorjih manj kompleksna, to jc, manj razvejana in vključuje manj povezav. Ko sc aktivira spominska rcprczcntacija nekega dogodka, postanejo dostopnejši tudi drugi dogodki s podobnim ali povezanim emocionalnim tonom. Čim močnejša jc mreža povezav, toliko več spominov jc dosegljivih in obratno. Podobno domnevo jc podala žc Davisova, zakonca Hansen pa sta sc domislila tudi postopka, s katerim sta domnevo preverila.
Menila sta, da bo pri osebah z močno razvejano mrežo nek dogodek vzbudil večje število cmocij, pri čemer naj bi ena prevladovala, druge pa bi jo dopolnjevale in s tem obogatile doživetje. Tako npr. spomin na dogodek, ko nam jc bilo nerodno, v kompleksni mreži vzbudi tudi spomine podobnih dogodkov, ki so jih spremljala čustva jeze, strahu, ipd. Mreža, ki ima manj povezav, vzbudi lc prvi dogodek (spomnimo sc Jungovih kompleksov). Njun poskus jc to tudi potrdil. Represorji sc od ostalih niso razlikovali v priklicu dominantne cmocijc, pač pa so sc zelo slabo spominjali ostalih spremljajočih cmocij. Posebno slabo so sc spominjali dogodkov, kjer jc bila dodatna cmocija strah.
Avtorja tolmačita rezultate tako, da naj bi bili spomini represorjev med seboj bolj ločeni, izolirani. Represija ni lc preprosta nedostopnost neprijetnih spominov, temveč vključuje povsem drugačno zgradbo spominskih povezav.
2.5. Najnovejše raziskave : represija dokazana, vendar lc pod posebnimi pogoji
V	zadnjem času zasledimo posamezne raziskave, ki pomenijo določen povratek na originalna Freudova izhodišča, kar jc dokaj razumljivo, saj je raziskovalni trend žc opisal cclolcn krog. Taki sta raziskavi, ki so ju izvedli Nielsen in Sarason (1981) ter Carol Gcislcr (1986). Obe raziskavi sta proučevali vpliv gradiva, ki ni predstavljeno v dominantnem kanalu, v središču pozornosti, temveč bolj na robu ali subliminalno. Taka naj bi bila namreč tudi Ojdipska situacija, kjer prepoved nikoli ni direktna, v središču pozornosti, temveč jc posredovana z nejasnimi namigi in neverbalnim znaki.
Rezultati prve študije so pokazali, da so sc tabu besede iz kanala, na katerega prcskušanci niso bili pozorni, vsiljevale v zavest toliko bolj, čim višja jc bila raven anksioznosti. Večja raven anksioznosti (kakršno najdemo pri senzitizerjih) naj bi povečevala pozornost oziroma vigilanstnost in tako predisponirala k scnzitizaciji.
Druga raziskava jc uporabljala zelo zapleten subliminalen postopek, pri katerem so na tahistoskopu za kratek čas predvajali stavke z Ojdipsko vsebino. Prcskušanke so bile razdeljene v dve skupini glede na osebnostno strukturo, ki je bila pre-Ojdipska ali Ojdipska. Pri slednjih naj bi prevladovala represija. Stavki (npr. ljubezen do očeta jc nemoralna) so se nanašali na konflikt med željo in moralno zahtevo. Preden si je zastavila svoj raziskovalni projekt, jc Gcislerjcva natančno analizirala pretekle raziskave represije, da bi odpravila njihove pomanjkljivosti, ki so bile v slednjem:
-	grožnje so bile vedno jasne, eksplicitne;
-	grožnje sc niso nanašale na konflikt med nezavedno nagonsko težnjo in moralno zapovedjo;
-	prejšnje raziskave niso upoštevale individualnih razlik v osebnostni zrelosti: represijo lahko pričakujemo lc pri osebah, katerih ego je dokaj razvit;
-	prejšnje raziskave niso preverjale čustvenih reakcij.
Avtorica trdi, da rezultati njene raziskave nesporno potrjujejo obstoj represije, ki pa naj bi bila zelo občutljiv pojav. Nastane le v pogojih:
1.	Ko predhodno zaostrimo konflikt med nagonskim in moralnim.
2.	Kadar grožnja ni v središču pozornosti (nezavednost).
3.	Pojavlja sc le pri "zrelejših" osebah, to jc tistih, katerih temeljni konflikt jc Ojdipskc narave, nc pa pri onih, katerih konflikti izvirajo iz zgodnejših obdobij.
Rezultati sc lepo skladajo s psihoanalitično teorijo. Ob vseh zapletih v zvezi z dokazovanjem obstoja represije težko verjamemo, da je bila izrečena zadnja beseda. Upamo pa, da bo vzpodbudila še koga, da se na svež in domiseln način znova oprime področja, ki je že veljalo skoraj za nerešljivo.
VIRI
1.	Asendorpf, J.B., Scherer, K.R., The discrepant represor: Differentiation between low anxiety, high anxiety, and repression of anxiety by autonomic - facial - verbal patterns of behavior, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1983, 45,6.
2.	Bruncr, J.S., Postman, L., Emotional selectivity in perception and reaction, J.Pcrs., 1947, 15.
3.	Byrne, D., The repression - sensitization scale: Rationale, reliability, and validity, J.Pcrs., 1961, 29.
4.	Byrne, D., Repression - sensitization as a dimension of personality. V: Maher, B.A. Progress in experimental personality research, zv. 1. New York, Academik Press, 1964.
5.	Crafts, V., Schneirla, L.W., Robinson, T.C., Gilbert, E.E.L., Recent experiments in psychology: Factors influencing the recall of completed and of interrupted activities, New York, Mc Graw Hill, 1950.
6.	Davis, P.J., Repression and the inccessibility of affective memories, J.Pers.Soc.Psychol, 1987, 53, 3.
7.	Freud, A., The ego and the mechanisms of defense, New York, International Universities Press, 1943.
8.	Freud, S., The ego and the id. Standard edition, zv. 19, London, Hogarth Press, (1923), 1961.
9.	Freud, S., Analysis terminable and interminable, Standard edition, cv. 23, London, Hogarth Press, (1937), 1964.
10.	Freud, S., MctapsiholoSki spisi. Ljubljana, Škuc - Filozofska fakulteta, (1915), 1987.
11.	Geisler, C., The use of subliminal psychodinamic activation in the study of repression. J.Pers.Soc.Psychol., 1986,51,4.
12.	Golin, S., Factor analytic study of the manifest anxiety, extroversion, and R-S scalcs, J.Consult.Psychol, 1967,31.6.
13.	Gordon, J.E. Interpersonal predictions of repressors and sensitizers, J.Pers., 1957,25.
14.	Hansen, R.D., Hansen, C.H., Repression of emotionally tagged memories: The architecture of less complcx emotions, J.Pers.Soc.Psychol., 1988, 55. 5.
15.	Nielsen, S.L., Sarason, I.G., Emotion, personality, and selective attention. J.Pers.Soc.Psychol., 1981, 41, 5.
16.	Rapaport, D., Emotions and memory. New York, International Universities Press, 1971.
17.	Zcller, A.F., An experimental analogue of repression, Historical summary, Psychol. Bull., 1950, 47.