Casopisna poročila so v zadnjem času povedala, da je gasilska zveza v Belgradu odstavila odbor gasilske zajednice v Ljubljani in da so bili imenovani v odbor novi možje. Gotovo so morali biti vzroki za tako postopanje zelo tehtni in mora biti torej zadeva za Slovence važna. Saj vemo, da imamo v Sloveniji vefi kot 30 tisoč gasilcev razdeljenih po 14 župah v 920 čet. Po veliki večini so gasilci dobro organizirani, uniformirani in tudi razmeroma dobro izvežbani ter predstavljajo najmočnejšo slovensko organizacijo. Mogoče da razmere v gasilskih četah niso povsod take, kakor bi bilo želeti, gotovo pa je slovensko gasilstvo na zelo visoki stopnji. V gasilstvu delujejo po veliki večini najboljši slovenski možje in fantje z vso požrtvovalnostjo. Imajo pa gasilci v svoji sredini tudi ljudi, ki jim za požrtvovalno delo ni, ki bi pa radi iz te naše lepe organizacije napravili nekaj čisto Jrugega. Hvala Bogu, so njihove namene pravočasno spbznali. Leta 1933 se je izvršila reorganizacija gasilstva po novem zakonu. Ta zakon je uveljavila JNS vlada in je z njim hotela jugoslovansko gasilstvo popolnoma poenotiti. Verni pristaši JNSrežima, ki so se leta 1933 prav lahko po metodah režima in s pomočjo tedanjih srezkih načelnikov prikopali na vodstvo slovenskega gasilstva, so hoteli te naše gasilce po svojem vzgojiti. Zato pa ni smel nikdo, ki ni bil takratnemu režimu všeč, pritl na kakršnokoli vodilno mesto v gasilskih organizacijah. Predvsem so razdelili gasilce na državne in protidržavne, tako, kakor je pač kateri bil pristaš JNS all proti njej. Le »državni« so smeli biti poslovalci (predsedniki, poveljniki, starešine) v četah in župah; če so pa gasilci le hoteli izbrati svoje poveljnike in starešine, jim jih niso hoteli potrditi, ampak so jih odstavljali, ali jih celo izključevali kot člane. Z največjim terorjem so gospodarili razni politikanti v gasilskih .«1inicah. Niso hoteli sprejemati poštenih naših mož in fantov za člane. Ako je bila ustanovljena kje nova gasilska četa, je niso hoteli sprejeti v zvezo. Samo radi politične »nezanesljivosti« tako niso sprejeli neko(iko tisoč članov tn niso potrdili več desetih novo ustanovljenih čet. Pri volitvah leta 1933 in 1935 so morali slovenski gasilci v uniformah iti na volitve, agitirati za JNS in Jevtiča, gasilski avtomobili so pa morali voziti volilce na volišča. >Jugoslovenk so si hoteli svoje položaje v 3lovenakem gasilstvu tudi za bodoče zasigurati. Razpisali so posebne izpite in skustne za gasilske poslovalce. Izpite in skušnje bi smeli delati le oni, kl so že sedaj poslovalci; na občnih zborih v januarju ali februarju prihodnjega leta bi pa mogel biti izvoljen le oni, ki ima izpit, torej zopet po večini njihovi ljudje. Velika večina slovenskih gasilcev je bila proti takemu postopanju in nastalo je med njimi nerazpoloženje proti peščici JNS gasilcev na vodstvu, posebno še, ker to vodstvo vsa leta ni za gasilstvo kot tako prav nič dobrega napravilo. To nerazpoloženje se je še povečalo, ko je vodr stvo s prozornim namenom razpisalo izpite za poslovalce. Ni čuda torej, da so slovenski gasilci z zadovoljstvom vzeli na znanje zadnje dogodke v gasilski zajednici in da se sedaj pripravljajo, kako bo- do pri gasilskih volitvah po zimi pomedll s svojimi dolgoletnimi izkoriščevalci. Naša dolžnost je bila opozoriti na vse to, ker se je v Sloveniji že splošno smatralo ravno radi opisanih dogodkov, da nasi gasilci niso nič drugega, ko neka JNS organizacija in da pošten Slovenec ne more biti gasilec. To mnenje je treba popraviti. Gasilci, člani po četah, so prav pošteni slovenski možje in fantje, vendar jih mnogokrat komandira peščica JNS priganjačev in agitatorjev. Kakor so Slovenci iz politike iztrebili te zajedavce, tako jih morajo tudi gasilci iztrebiti iz svojih vrst. Naše slovenske gasilce čakajo še velike dolžnostl in naloge, na katere se morajo dobro pripravljati, da jim bodo kos. Slovensko gasilstvo mora postati del našega narodnega programa.