Tomaž i ocena stopnje disocialne atulenosti X Pi^vo srečanje in ocena stopnje disocialne potenosti pri otrocih in | mlado stnikili The first contact and the diagnosis of the behavioural disturbances of children and young people Tomaž Fee Tomaž Vec, dipl. psih., Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva pl. 16, 1000Ljubljana. Povzetek Članek opisuje naravo disocialne motenosti ter strokovne- ga dela z otroci in mladostniki, ki kažejo moteče vedenje. Pri tem izhaja iz teze o socialni umeščenosti motečega ve- denja v socialnem sistemu ter iz teze, da strokovnjak pred- stavlja eno od referenčnih točk za opredelitev stanja. Glede na naravo problematike disocialnosti mora biti prvi in naj- pomembnejši cilj strokovnega dela vzpostavitev prvega sti- Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, št. 1, str. 6 7-79 1. Uvod Večina "problematičnih" otrok in mladostnikov ne prihaja v "obravnavo" prostovoljno in praviloma tudi ne izraža želje po kakr- šnikoli spremembi. Enake značilnosti opažamo pri njihovih druži- nah. Po drugi strani pa so le-te kot celota (glede na skupinskodi- namične zakonitosti) tisti agens, ki najodločilneje vpliva na spre- membe ali na ohranjanje stanja. Tako si ocene in psihosocialne po- moči otroku ali mladostniku brez vključevanja družine (in ostalih pomembnih socialnih sistemov, s katerimi je v interakciji) ne more- mo niti predstavljati. Čeprav si v obravnavi kot strokovnjaki nujno zastavljamo določe- ne cilje (predstavljamo nekakšno referenčno točko za opredelitev stanja), pa bi lahko bilo pravo vodilo pri prvi psihosocialni pomoči le "usmerjenost ne k idealnim, temveč k optimalnim ciljem" (k tistim, ki so v resnici še dosegljivi). ka in njegovo vzdrževanje. F skladu s tem ciljem morajo strokovnjaki tudi načrtovati svoje delo ter usmerjati odnos s svojimi strankami. Ključne besede: disocialna motenost, otroci, mladostniki, prvi stik, diagnostika, cilji strokovnega dela Abstract This article describes the nature of behavioural disturban- ces and of professional work with children who display- disturbing behaviour. The author's starting point are the suppositions that the disturbing behaviour is always em- bedded in the social system of individual, and that the pro- fessional worker represents one of the points of reference in the process of the definition of the disturbed behaviour The first and foremost goal of the professional work must be establishing the first contact with young person and then maintaining it. Professional workers must both plan their work and align the relationship with their clients in accor- dance with that goal. Key words: behavioural disturbances, children, adole- scents, diagnosis, goals of professional work Tomaž Vec: Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne moLenosli Že ob prvem srečanju bi morali staršem in otroku zagotoviti, da smo se resnično pripravljeni pogovarjati z njimi in poslušati vse vple- tene strani. To pomeni, da bomo prav ob disocialnih še posebej po- zorno zasledovali načelo nevtralnosti (tudi ob upoštevanju lastnih kontratransfernih značilnosti). Cilj začetne faze dela z otroki ali s celo družino je vzpostaviti ter ohraniti odprt komunikacijski prostor. Zavedamo se namreč, da je sama vsebina pogovorov v tej fazi šele drugotnega pomena, veliko pomembneje je, da z vpletenimi vzpostavimo obliko (način) reševa- nja težav; šele ko se vzpostavita potrebna varnost in zaupanje, je mogoče odpirati tudi t.i. "neprijetne vsebine". V začetni fazi torej skrbimo predvsem za to, da otrok (in družina) pride v obravnavo tudi naslednjič. Vzpostavljanje stika bo lažje, kadar se v svojem pristopu (npr. ko- munikaciji) približamo družini in kadar ji že v zgodnejših fazah lah- ko nudimo neke konkretne oporne točke delovanja z vidnimi, hitri- mi učinki (zlasti z delovanjem na t.i. zaščitnih dejavnikih). Včasih lahko delujemo celo nekoliko širše in pomagamo družini kot celoti delovati na njenih varovalnih mehanizmih (disocialni družinski sin- drom). Tako pri oceni kot pomoči pri spreminjanju nam pomaga tu- di analiza delovanja simptomatike. Te ocene in predvidevanja prispevajo pri opredelitvi začetnega dogovora glede ciljev obravnave (oz. v ožjem smislu pomoči), pri čemer naj bi sledili tistemu, ki pomoč potrebuje. Seveda ob tem pogosto lovimo tisto "pravo" ravnotežje, ko skrbi- mo za ohranjanje zaupanja in stika, ter tem, ko člane družine že (terapevtsko) soočamo z nekaterimi njihovimi nefunkcionalnimi ve- denji ali nerealnimi pričakovanji. Šele ocene vseh teh področij nas postopno vodijo h globalnemu cilju - odkrivanju etioloških značil- nosti motnje, in kasneje, skladno s procesom, tudi v funkcionalne spremembe tako pri otroku (oz. mladostniku) kot pri družini. 2. Čigav problem je moteče vedenje in kdo naj ga spreminja? Pri svetovalnem delu (tako v svetovalnem centru kot v šolah, cen- trih za socialno delo in v drugih svetovalnicah) se pogosto srečuje- mo s "problematičnimi" otroki in mladostniki. Najpogosteje jih poš- ljejo "v obravnavo" (vsaj v Svetovalni center) učitelji oz. svetovalne 'JQ Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, St. 1, sir. 67-79 službe v šoli, redkeje se za to odločijo znotraj družine. Pritožbe so usmerjene zlasti na vedenje, ki je moteče za socialno okolje. Tako jih označijo kot: agresivne (bodisi da to izražajo verbalno ali pa s pretepanjem, izsiljevanjem, poškodovanjem stvari...), nemirne, ne- zbrane, moteče pri pouku, ne držijo se nobenih dogovorov, pravil, ne upoštevajo niti vrstnikov niti odraslih, pogosto nasprotujejo, izzi- vajo, jezikajo, izostajajo od pouka, ne izpolnjujejo obveznosti, kadi- jo, se opijajo ali drugače omamljajo, kradejo, pohajkujejo, so brez pravih interesov itd. Ti otroci običajno ne prihajajo prostovoljno in praviloma tudi ne izražajo želja po kakršnikoh spremembi - če že, si želijo spremembe v lastno korist, saj imajo vtis, da je okolje do njih prezahtevno, pre- ganjajoče in krivično. Ko se prvič srečamo s takim otrokom ali mladostnikom, nas na- vajanje najrazhčnejših problemov, kijih otrok povzroča svojemu oko- lju in pretekla znanja (izhajajoča zlasti iz individualne psihologije) pogosto zapeljejo, da pričnemo iskati vzroke takšnega vedenja. Le- te pa iščemo tam, kjer je videti simptome, to je v otroku. Pogosto pa je motnja pri otroku zgolj najvidneje izražena. Vzrok motnje pa ni le v posameznikovi psihodinamiki, ampak (kot pravi Bečaj, 1986, str. 29) obstaja in se vzdržuje v značilnih interakcijah otroka s skupino, v kateri je vzrok nastal (najpogosteje družina), in celo v dinamiki vseh socialnih podsistemov, v katerih se otrok nahaja. Že samo odkrivanje izvorov motenj torej ne bi smelo potekati zgolj s posameznikom, pri katerem je motnja izražena, temveč na vseh tistih nivojih, ki so nam dostopni in ki nam omogočajo vpogled v razvoj in v značilnosti interakcije. Posebno pomembna je ravno diagnostika v vseh tistih socialnih sistemih, ki so za otroka refe- renčne točke za njegovo ravnanje, ki sooblikujejo normativno zgradbo njegovega življenja: v družini, šoli, med vrstniki, pri in- teresnih aktivnostih, itd. Glede na skupinsko dinamične zakonito- sti je prav družina tisti agens, ki bo najodločilneje vplival na same spremembe ali pa na ohranjanje takega stanja, kakršno je. S tem uvodom sem želel le opozoriti, da si psihosocialne pomoči otroku ali mladostniku brez vključevanja vseh pomembnih social- nih sistemov, s katerimi je v interakciji, ne znam niti predstavljati. Sama psihosocialna pomoč naj bi imela podobno zaporedje kot na- čeloma velja za terapevtski pristop: Tomaž Vec: Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne motenosti J V okviru tega sestavka se bomo osredotočili predvsem na prvi dve fazi, čeprav bi rad že sedaj poudaril, da je takšno ločevanje umetno, saj elementi vseh faz nastopajo na vseh nivojih dela. 5. Pomen ciljev Strokovnjak je tisti, ki je v stikih z iskalci pomoči odgovoren za opredelitev stanja oz. predstavlja vsaj referenčno točko ob nje- govi opredelitvi (strokovno znanje, možnost odklonitve, preusme- ritve, ...). To odgovornost včasih, zlasti pri otrocih in mladostnikih, uporabimo tako, da pričnemo nekaj delati "na njihovih problemih" ali celo "na njih samih", namesto da bi delali skupaj z njimi. Temelj- ni problem neuspešnih pomoči je slabo poznavanje značilnosti mot- nje (citirano v Bregan tu, 1987, str. 60), ki povezano s pritiski okolja in težnjo po zdravorazumskem reševanju problemov navadno vodi v postavljanje previsokih ciljev: 12 Socialna pedagogika, i 9 9 9 vol. 3, št. 1, sir. 67-79 Kadar cilje postavljamo idealizirano (pre)visoko in kadar ni- so v skladu s tistimi, ki pomoč iščejo, radi delujejo tako, da v končni fazi otrok ne doseže niti tistih ciljev, ki bi jih realno lahko (če ne bi bil obremenjen z našo idealizirano predstavo o "rezul- tatih"). Shematske bi to lahko ponazorili tako: Vodilo pri prvi psihosocialni pomoči bi torej moralo biti "usmer- jenost ne k idealnim, temveč k optimalnim ciljem" (k tistim, ki so realno še dosegljivi)! 4. Srečanje oz. stik že ob prvem srečanju bi morali staršem in otroku zagotoviti, da smo se resnično pripravljeni pogovarjati z njimi in poslušati vse vple- tene strani. To pomeni, da bomo zasledovali načelo nevtralnosti in se, ne glede na pritožbe in povedano, ne bomo postavljali niti na "obtožujoče" niti na "obtoženo" stran. Vztrajati pri nevtralni poziciji je lahko oteženo zaradi lastne kontratransferne problematike: • Po eni strani se takrat, ko smo dobesedno zasipani s pritožbami nad vedenjem otroka, zlahka vživimo v težave njegovega social- nega okolja in se postavimo na pozicijo "saj to se pa res ne sme početi". Tak primer je npr. otrok, ki izsiljuje in pretepa svoje vrst- nike pred šolo, ki je nekdanji razredničarki prerezal gume na av- tomobilu, zato ker ga v preteklosti, po njegovem mnenju, ni do- volj zagovarjala, in na vse očitke zgolj skomigne "pa kaj, sicer pa mi nihče nič ne more". • Po drugi stranipa iz vživlianje v položaj otroka zlahka občutimo Tomaž Vec: Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne molenosli y^ njegove stiske, ko okolje z neprestanimi pritiski, zahtevami, ka- znovanjem ipd., ne opazi več prav nobene njegove pozitivne last- nosti. Taka je npr. šola, ki ob otroku, ki je res nemiren in se nepri- merno vede, deklarirano izjavi, da pri njem, kljub dolgotrajnemu razgovoru v zbornici, niso uspeh najti niti ene same pozitivne stvari (ob tem, da kljub svoji motenosti izdeluje z dobrim uspehom, da je zelo dober košarkar in smučar, da je pripravljen priskočiti tudi na pomoč slabšim sošolcem, da je uspešen na likovnem področ- ju). Poglavitni cilj ob prvih srečanjih, kateremu so drugi cilji na- čeloma podrejeni, je vzpostaviti in ohraniti stik z otrokom oz. z družino kot celoto. Stremeti moramo pač za tem, da otrok in dru- žina prideta v obravnavo tudi naslednjič (in šele sekundarnega pomena je, da (p)ostaneta tudi v prihodnje aktivna v reševanju svojih težav). Seveda ob tem pogosto lovimo tisto "pravo" ravnote- žje, ko skrbimo za ohranjanje zaupanja in stika, ter ko člane družine že (terapevtsko) soočamo z nekaterimi njihovimi nefunkcionalnimi vedenji ali nerealnimi pričakovanji. Za eno najpomembnejših stvari se je izkazalo predstaviti naše videnje sodelovanja na njim razumljiv način. Že uporaba izrazov, ki jih obravnavani člani ne razumejo, je namreč del izgrajevanja hi- erarhično oblikovanih vlog. Izvedenci smo namreč tisti, ki moramo in zmoremo prilagoditi sporočanje, da bo zanje jasno, enoznačno, razumljivo in natančno, skratka tako, da bodo razumeli, kaj imajo lahko od svoje soudeležbe v teh procesih. V tej prvi fazi navezovanja stika jim moramo predvsem zagotoviti, da jih ne bomo silili v nobe- ne spremembe, ki niso tudi zanje sprejemljive (izjema so seveda tiste, ki so povezne z varnostjo, zlorabami ipd.). Jasno je treba izraz- iti stališče, da jih bomo upoštevali - tako v njihovi pripravljenosti k aktivnosti kot v njihovih mejah v odpiranju in spreminjanju. Tako postaja od začetka prvega srečanja pomembno usmerjati vse člane družine v prevzemanje odgovornosti in v aktiviranje za lastno spreminjanje, kar jim je bilo med številnimi obravnavami v preteklosti pogosto odvzeto. Kljub še tako dobremu pristopu pa moramo biti pripravljeni tudi na določen odpor pred posegi v druži- no. Otroci in mladostniki na začetku (na podlagi preteklih izkušenj) pogosto doživljajo obravnavo kot dokaz lastne neuspešnosti, kot ne- kaj, kar jim vsiljuje rešitve, ki so jih sami pogosto že preizkusili. 74 Socialna pedagogika, 1999 vol. 3, šl. 1, sir. 67-79 Cilj začetne faze dela z otroki ali s celo družino je vzpostaviti ter ohraniti komunikacijski prostor. Zavedamo se namreč, da je sama vsebina srečanj v tej fazi šele drugotnega pomena, veliko pomemb- neje je, da z vpletenimi vzpostavimo obliko (način) reševanja težav; šele ko se vzpostavi potrebna varnost in zaupanje, je mogoče odpi- rati tudi t.i. "neprijetne vsebine". Pri obravnavi disocialnih niti ni redko, da v številnih srečanjih, ki jih imamo, sploh ne uspemo vzpostaviti "pravega kontakta" - druži- na sicer prihaja na obravnavo, vendar ne zaradi zaupanja, občutij varnosti, prepričanja v spreminjanje ipd., ampak zaradi nekih dru- gih, sekundarnih koristi (npr. manj negativistično ozračje v šoli ali pa vzdrževanje obiskov kot oblike kazni za otroka ipd.). 5. Faza dogovora in diagnostike v tej fazi se soočamo s številnimi odprtimi problemi, kot so: • otrokove oz. družinske predstave o naši pomoči, • ločevanje težave ("motečnosti") od "dejanskega" problema • splošne omejitve sprejemanja dogovora in postavljanje vrste do- govora (t.i. "mehki" ali "trdi" dogovor) itd. Tako npr. načeloma z dogovorom opredelimo cilje obravnave (oz. v ožjem smislu pomoči), pri čemer naj bi sledili tistemu, ki pomoč išče (za razliko od t.i. "terapevtskega dogovora", ki ga lah- ko sklenemo šele, ko sta svetovalec in iskalec pomoči enotnega mnenja glede ciljev obravnave). Dogovor oz. cilji obravnave so lah- ko usmerjeni na temeljna, med seboj povezana področja - Gröder- jev heksagonal (citirano v Milivojevič Z., 1991): Tomaž Vec: l'rvo srečanje in ocena slop nje disocialne moLenosli J y Pomoč otrokom in mladostnikom naj bi bila bolj kot pri odraslih usmerjena v socialno mrežo. Tako njihove razvojne kot trenutne živ- ljenjske značilnosti so namreč take, da so v večji meri kot odrasli: • pod vplivom vrstniških skupin (zlasti v obdobju pubertete), s ka- terimi soustvarjajo nove vrednostne orientacije in specifične so- cialne norme • s procesom šolanja so vključeni v močno vplivno socialno mrežo (tako s strani vrstnikov kot odraslih), • poleg tega pa so formalno (zakonsko, ekonomsko, ...) in nefor- malno (avtoriteta, vzpostavljeni odnosi, struktura, vloge ...) odvi- sni od družine kot sistema. 6. Ocena stopnje disocialne motenosti v pomoč pri postavljanju prvih dogovorov in prvih orientacijskih točk glede stopnje oškodovanosti in globine motnje so nam lahko t.i. zaščitni dejavniki (citirano v Bečaj, neobj.): • šolska uspešnost, • aktivni interesi, • delovne navade, • stiki z "normalnimi" vrstniki, • vsidranost v širše socialno okolje , • dobri čustveni stiki z odraslimi. Zakaj sploh ocenjevati stopnjo motenosti? Ocene disocialnosti pr- venstveno ne bi smeli postavljati zgolj zato, da spoznamo, v kolikšni meri je disfunkcionalnost kot taka navzoča. Prednost bi kazalo daja- ti usmerjenosti v "pozitivne vidike" ocene, to je, ugotoviti tiste točke, ki so pri otroku ah družini kot celoti še "dobro delujoče" (oz. kateri od zaščitnih dejavnikov so še ohranjeni). Tako lahko zgoraj navede- ne zaščitne dejavnike uporabimo v smislu prvih spreminjanj (kon- kretnih vedenj! - kot opozarja Gallos, 1998, str. 142), saj z njihovim razvijanjem in spodbujanjem delujemo tako terapevtsko kot tudi preventivno. Delovanje na posameznih področjih zaščitnih dejavnikov pa nam lahko nudi tudi motivacijsko podlago za samo družino (oz. otroka). Sistematično razvijanje ali pa korekcija določenega področja po- gosto nudi dovolj hitre in vidne učinke - s čimer "pridobimo", 7^ Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 3, št. 1, xlr. 67-79 vsaj za začetno sodelovanje, te (najpogosteje za spreminjanje manj motivirane) družine. Iz navedenega sledi, da nam usmerje- nost na vzpostavljanje in vzdrževanje posameznih zaščitnih dejav- nikov pomaga vzdrževati tudi tisto, kar je pri obravnavi disocialnih še pomembnejše, to je stik. Naša opažanja (v vzgojnem zavodu v Smledniku; Bogataj, Vec, 1995) potrjujejo Bečajevo tezo, da bi lahko, ekvivalentno z "disoci- alnim vedenjskim sindromom" pri otroku, govorili tudi o disoci- alnem sindromu staršev in celotne družine (Vec, i 998, str. 152): • starši otrok, ki so v vzgojnem zavodu, so v veliki meri poklicno neuspešni, pogosto nezaposleni, menjavajo zaposlitev, delajo zgolj priložnostno ipd., • pri mnogih j e opazen alkoholizem, različne bolezni, velike med- generacijske razlike, • pogosto je pri celotni družini opaziti pomanjkanje aktivnih interesov, zatekanje v pasivnost in lagodnost (običajna skupna aktivnost je npr. gledanje televizije), • družine so velikokrat nevključene ali celo v konfliktu s social- nim okoljem, v katerem živijo (najpogosteje zaradi jezikovnih in kulturnih razlik in barier, kar se močno odraža zlasti v vzgojnem smislu prevzemanja socialnih vlog; bolj izrazita hierarhična struk- tura, večja diferenciacija med moško in žensko vlogo ter vlogo otrok v družinah itd.) • v veliki meri zasledimo v preteklosti in sedanjosti staršev, da se ne razumejo, kar se odraža v ločitvah, nestalnih odnosih itd., • pri nekaterih starših opažamo, da vzgajajo otroke, zaradi last- nih nerazrešenih stisk in težav, na način, ki bi ga lahko ozna- čili kot kaotičen, kaotičen v tem pomenu, da vzgoja ni niti pred- vidljivo avtoritarna niti predvidljivo razvajajoča, ampak se ne- predvidljivo menja, zaradi tega otroci pogosto nimajo orien- tacije glede tega, kaj je v njihovem vedenju resnično spre- jemljivega in kaj ne, kaj je zaželeno in kaj ne, s čim si lahko pridobijo pohvalo, naklonjenost, ljubezen in s čim lahko vse to ogrozijo. Iz danih shem sledi logična povezava tudi z oceno stopnje mote- nosti: čim večje število "individualnih dejavnikov" je oškodovanih pri otroku in večje ko je število oškodovalnih dejavnikov pri družini Tomaž Vec: l'rvo srečanje in ocena stopnje disocialne molenosli J J kot celoti, z večjo verjetnostjo lahko sklepamo na stopnjo (utrjenost, motenost, trajanje,...) disocialnosti (tako otroka kot družine kot ce- lote). Pozabiti ne kaže tudi na "zgovornost" simptoma - tam, kjer že je. Diagnostiko si pogosto predstavljamo kot sklop standardiziranih preizkusov sposobnosti, osebnostne strukture, pokhcnih interesov itd. Vendar nam pogosto daje pomembnejše informacije vpogled v način vsakodnevnega funkcioniranja otroka in družine kot celote. Tako individualni kot skupinski pristop bosta v določeni meri pove- zana z ugotavljanjem oz. osvetlitvijo določenih področij otrokove ali mladostnikove osebnosti in njegovega funkcioniranja, pri čemer je pomembno glede samega izražanja simptoma dobiti vpogled v: • POGOSTOST pojavljanja • ZAČETEK pojavljanja, oz. historični razvoj • NAMEN (korist in vrsta koristi, boj, preživetje,...) • NAČIN izražanja • OSMISLITEV (zakaj ravno ta motnja in ne kakšna druga oblika disfunkcionalnega ah funkcionalnega vedenja in zakaj seje poja- vilo ravno takrat, ko se je, zakaj ravno na tak način, z ravno dolo- čenimi akterji, v ravno določenih okohščinah...) Pri tem kaže omeniti, da pogosteje ko se nek disocialni simptom pojavlja, prej ko je opazen, bolj ko ima vlogo preživetja, bolj nesoci- alno ko se izraža in večja ko je osmislitev (oz. boljša ko je njegova "psihologika"), večja verjetnost je, daje disocialna oškodovanost pri otroku ali družini večja. Šele ocene vseh teh področij nas postopno(!) vodijo h globalne- mu cilju - odkrivanju (in kasneje, skladno s procesom, tudi delova- nju - Dallos, 1998, str. 122 to imenuje "terapija kot raziskava") psi- hodinamičnih etioloških značilnosti motnje, pri čemer je najbolje razdelana in uporabna še vedno Bregantova klasifikacija (Bregant; 1987, str.l9) na: • Situacijske oziroma reaktivne motnje • Sekundarno peristatične motnje kot posledica motenega čustve- nega razvoja: 1. nevrotična 2. disocialna osebnostna struktura • Primarno peristatične motnje kot posledica neposredne okvarje- Socialna pedagogika, 1999 vol. 3, šl. 1, xlr. 67-79 nosti okolja in zavajanja • Primarno biološko pogojene motnje kot posledica okvar central- nega živčnega sistema in psihoz. Čeprav je res, da je prav stopnja motenosti najpogosteje tesno povezana z etiologijo, naj bo tukaj navedeno zgolj kot prikaz nekak- šnega procesa stalnega hipotetičnega preverjanja oz. nekakšen cilj, h kateremu bomo ves čas obravnave usmerjeni. Vendar pa je dia- gnostika etiologije in delovanje (svetovanje, terapija, ...), ki sledi iz nje, pravzaprav že stvar kakšnega drugega članka, saj ne zadeva več neposredno prvega stika in ocene stopnje motenosti. V zaključku naj poudarim zgolj tisto, kar je bil namen celotnega pisanja; uspešnost obravnav disocialnosti se pričenja že pred sreča- njem z ljudmi - s postavitvijo naših lastnih ciljev. Skladno z njimi sooblikujemo tako prvi stik, svetovalno-terapevtske dogovore, kot tudi usmerjenost vseh nadaljnjih srečanj. Za razliko od obrav- nav drugih motenj pa je pri disocialnem vedenjskem sindromu prav od zastavljenih ciljev in prvega srečanja odvisna ne le t.i. uspešnost obravnav, ampak tudi, ali bo do kakršnihkoli nadalj- njih srečanj sploh prišlo! 7. Literatura: Bečaj, J. (1987). Potrebe in možnosti posebne obravnave otrok v OŠ. V Drugačnost otrok v naši osnovni šoli (zbornik posvetovanja v Cankarjevem domu). 22-38. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike, in starše. Bečaj, J. (1984). Sodelovanje s starši obravnavanih otrok v vzgoj- nih zavodih. Ptički brez gnezda. 9 (20). 123-131. Bečaj, J. (brez datuma). Zaščitni faktorji v šolskem prostoru (ne- objavheno gradivo). Bogataj, B. in Vec, T. (1995). Pregled pojavnosti in nekaterih zna- čilnosti motenj vedenja in osebnosti. Obvestila zavodom za uspo- sabljanje. ZRSŠŠ. Ljubljana. Bregant, L. (1987). Disocialnost pri otrocih. Psihoterapija 15. 9-70. Dallos, R. (1994). Family befíef systems, therapy and change. Phi- ladelphia: Open University Press. Vec, T. (1992). Sistemsko - psihodinamični pogled na etiologijo disocialnosti. Psihološka obzorja 1 (1). 84-86. Tomaž Vec: l'rvo srečanje in ocena xlopnje disocialne molenosli Vec, T. (1998). Sodelovanje s starši otrok z motnjami vedenja in osebnosti. Zbornik simpozija. "Družina - šola". 150-163. Družina in Pedagoški inštitut, Ljubljana. Strokovni članek, prejet decembra 1998.