Janko Moder SLOVENSKI LEKSIKON NOVEJŠEGA PREVAJANJA Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 3. Lipa, Koper 1985 Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) je bilo usta­ novljeno leta 1952, leta 1975 pa je začelo izdajati zbornike o preva­ janju. Takrat je pripravilo prvo sre­ čanje jugoslovanskih prevajalcev vseh smeri in strok; prispevki s tega srečanja so nato izšli v zborniku Bled 1975. Sledilo je še 10 zbornikov z nadaljnjih srečanj. Gradivo za leksi­ kon novejšega prevajanja (v nada­ ljevanju SLNP) je bilo v prvotnem, manjšem obsegu pripravljeno za objavo že leta 1977, ob petindvajset­ letnici delovanja društva, skupaj s predavanji s koprskega srečanja o vlogi in pomenu prevajanja v sodobni družbi. Na sedanji obseg je naraslo predvsem zaradi razmaha Prevajalske dejavnosti in založ­ ništva, pa tudi zaradi dopolnjevanja že prej upoštevanih podatkov. SLNP pravzaprav ni termino­ loški leksikon, kakor bi lahko sodili Po izrazu "prevajanje” , ampak je biografski in bibliografski leksikon prevajalcev. Pridevnika "slovenski” ln "novejši” označujeta kriterij izbora. Prvi pomeni, da so vključeni v leksikon le tisti prevajalci, ki pre- vajajo iz drugih jezikov v sloven­ ščino in obratno, drugi pridevnik časovno omejuje leksikon, ker uvršča vanj prevajalce, ki so živeli po drugi svetovni vojni. Zgled sta bili predvsem dve Podobni prejšnji publikaciji: Savre- mcni književni prevodioci Jugosla- v‘Je (glavni urednik Slobodan A. Jovanovič, izdal Savez književnih Prevodilaca Jugoslavije, Beograd, '0) in Bibliografija prevodov 945-60 (sestavila Štefka Bulovec, Janko Moder, DSKP 1970). V osmih letih dopolnjevanja so se Poleg gradiva razširili tudi kriteriji 'zbora. Zdaj so upoštevani preva­ jalci ne glede na članstvo v strokov- KRITIKA nem društvu, ne glede na zvrst pre­ vajanja (strokovno, tehnično, znanstveno, književno) in ne glede na način objave prevoda (tisk, radio ipd.). Upoštevani so tudi mladi, šele začenjajoči prevajalci. SLNP ima dva dela. Prvi, pomembnejši je Leksikon prevajal­ cev na nekaj manj kot štiristotih stra­ neh (7-379). Sestavljata ga Seznam prevajalcev in prevodov (str. 9—368) z 2211 prevajalci in Dodatni seznam prevajalcev in prevodov (str. 368-379) z 258 prevajalci. V dru­ gem delu (str. 383—502) je osem dodatkov, seznamov in pregledov: Kazalo prevajalcev, Kazalo avtor­ jev; pregledi po jezikih, književno­ stih in zvrsteh; seznama kratic in okrajšav; seznam virov in literature ter Tehnični podatki. Prvi del je vsebinski, drugi je tehnični, ki povečuje informativnost in preglednost prvega dela. Tako raznovrstna kazala in pregledi so redki tudi v podobnih tujih delih. Poudarek SLNP je na prevajalcih in prevodih, na jezikih in književno­ stih, na načinih objavljanja, ne pa na zvrsti prevoda (strokovni, tehnični, znanstveni, književni itd.) in ne na načinu prevajanja (prevod po izvir­ niku, prevod prevoda, prevod po primerjalnih virih itd.) V sklopu bibliografskih enot zbiralec ne navaja ne formatov ne števila strani ne tiskarn ne ilustracij ne ilustrator­ jev, črkopisov, morebitnih poprav­ kov datiranja, niti dotisov, ne založ­ nikov, in kar je najbolj bistveno: ne navaja, kdaj gre za posege v original — priredbe, okrajšave, adaptacije ipd. Takoj za imenom, priimkom, naslovom, telefonom sledi bio­ grafska rubrika, v kateri so zajeti: datum in kraj rojstva, šolska izo­ brazba, izobraževanje v tujini, pok­ lic, zaposlitve, umetniško ali ”ne- službeno” delo, prevajalske nagrade, pri umrlih tudi datum in kraj smrti, ter podatki o jezikih, iz katerih in v katere je kdo prevajal. Zbiralcu ni uspelo dobiti vseh podatkov o vseh prevajalcih, zato je življenjepisna rubrika pogosto nepo­ polna ali celo opuščena. Najpomembnejša rubrika je bibliografija vsakega prevajalca; a tudi ta je pri nekaterih izpuščena in jo nadomešča splošna oznaka, npr. da "prevaja iz slovenščine in bol­ garščine v srbohrvaščino” (Vesna Parun, str. 376). Ta rubrika je sestavljena iz štirih skupin: T (tisk), G (govorne objave), R (rokopis) in D (dodatki) — kriterij razdelitve je način objave prevoda. V skupino T so uvrščene tiskane izdaje prevodov (v samostojnih knji­ gah, zbornikih, časopisih) ne glede na način prevajanja in zvrst prevoda. Ker je temeljno načelo ureditve bibliografije kronološko, se v tej skupini vrstijo enote ne glede na to, ali gre za objavo prevoda monogra­ fije ali prevoda časopisnega članka. V skupino G so vključene vse vrste govornih objav (v gledališču, radiu, televiziji, na ploščah in kase­ tah) s podskupino filmskih in televi­ zijskih prevodov. Kadar je "govorni” prevod tudi natipkan ali razmnožen, je vključen tudi v sku­ pino T, kar pa žal ni posebej ozna­ čeno. Tudi sestavljalec leksikona se zaveda pomanjkljivosti in nedore­ čenosti te skupine, ki je izvirno za­ snovana in pri nekaterih zajema poglavitni delež prevajalskega opusa. Predelane, skrajšane, prire­ jene, dramatizirane verzije žal niso označene. Posledica tako pomanj­ kljivo zapisanih informacij je večja nepreglednost in nejasnost. Primer za nepopolno informa­ cijo: pod Kristina Brenk (str. 37), ”/21 Astrid Lindgren: Bratec in Kljukec s strehe (Lillebror och Karlsson pa taket). Borec 1968; MK 1971, 1977, 1978, 1979.” Iz navede­ nega ni razvidno, da gre za prevod iz nemščine. Nadaljnji primer: pod Janko Moder (str. 201),”86/ Fedor Mihajlovič Dostojevskij: Besi (Besy). DZS 1960,1979.” Isto izdajo navaja Bibliografija D ZS IV, 1980, str. 117, takole: "Dostojevskij Fedor Mihajlovič — Besi (Besy). Roman v treh delih. Prevedel Janko Moder z uporabo prevoda Vladimirja Lev­ stika. 2. natis. Opremil Vili Vrho­ vec. 1979. 722 str. 21 cm. 7930 izv.” Skupina R zajema dokončana, a neobjavljena dela, ne glede na to, ali so bila prevedena po naročilu ali na lastno pobudo. Ob teh izrednih informacijah se zastavi vprašanje dostopnosti teh rokopisnih prevo­ dov; o njih zvemo le to, da obstajajo. V "dodatno” skupino D so uvrščeni prevodi, za katere so bili podatki pridobljeni šele med tiska­ njem SLNP, in prevajalci, ki jih glavni seznam prevajalcev in prevo­ dov ni zajel. Drugi, tehnični del leksikona je izvirno zasnovan. V Kazalu preva­ jalcev je vključenih 2469 imen (v glavnem seznamu 2211 in v dodat­ nem 258). Zbiralec opozarja na psevdonime prevajalcev in prevaja­ nih avtorjev: npr. Mateja Bora, Igorja Torkarja, Sašo Vegri naj­ demo pod pravimi imeni Vladimir Pavšič, Boris Fakin, Albina Dobr- šek—Vodopivec. Pri prevajalkah z dvema priimkoma se je sestavljalec odločil samo za eno uvrstitev, druge priimke je dal ponekod v oklepaj in obenem opozoril na neustaljeno rabo, npr. na str. 387: Olga Škerlj =01ga Grahor (Škerlj). Opozarja tudi na nekaj psevdonimov, ki še niso razrešeni. Sledi kazalo prevajanih avtor­ jev (okrog 7.000) z dodanimi kazal­ kami — zapovrstnimi številkami pre­ vajalcev in njihovih bibliografskih enot, npr. Mao Ce Tung (Mao Ze Dong) 1081/29,2126/1. Imena avtor­ jev so navedena v nepodomačeni obliki (npr. Aischylos, Aristopha- nes, Dostoevskij, Shikibu). Podo- mačena imena niso uporabljena niti kot kazalke. Pri kazalu avtorjev je tiskarski škrat na živi pagini "avtorje” na str. 417-426 spremenil v "prevajalce". Za tema kazaloma sledijo trije samostojni pregledi: po jezikih, po književnostih in po zvrsteh. Prvi (str. 466-471) kaže, iz katerih jezikov in v katere jezike prevajajo prevajalci, zajeti v SLNP, pri čemer ni upošte­ vano samo prevajanje v slovenščino in iz slovenščine. Registriranih je 42 jezikov, iz katerih se prevaja v slo­ venščino. Na osnovi teh pregledov bi se dalo smotrno načrtovati nadaljnje prevajalsko delo. - Največ del je prevedenih iz angleščine, nemščine, francoščine, srbohrvaščine, ruščine, italijanščine itn. Iz slovenščine se je po tem pregledu prevajalo v petin­ dvajset tujih jezikov. Največ je regi­ striranih prevodov v srbohrvaščino in v druge slovanske jezike, nem­ ščino, angleščino, italijanščino itn. Sledi pregled po književnostih, ki je povzet po (nepopolnem) pre­ gledu po jezikih, ta pa je narejen na osnovi (nepopolnih) biografskih in bibliografskih podatkov, vendar kljub pomanjkljivostim v glavnih potezah kaže obseg prevodne dejav­ nosti. V pregledu je zajetih okrog sto književnosti. Največ prevedenih del Je iz angloameriške književnosti, nemške, ruske, italijanske in iz knji­ ževnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti v srbskem ali hrvaškem Jeziku. Dela slovenske književnosti so po tem pregledu prevedena v pri­ bližno sedemdeset jezikov, največ v srbohrvaščino, nemščino in angle­ ščino. Posebnost so prevodi del slo­ venske književnosti v slovenščino. Teh je registriranih okrog sedemde­ set: v to rubriko niso uvrščeni denimo lektorirani slabi prevodi, ampak besedila slovenskih avtorjev, prvotno pisana v drugih jezikih, npr. Prešernove pesmi v nemščini, članki Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča v srbohrvaščini ipd. Temu sledi pregled po zvrsteh. Urejen je tako, da so v njem s kazal­ kami, tj. zapovrstnimi številkami navedeni prevajalci poezije, proze, odrskih del, del za mladino ter znanstvenih in strokovnih del. Tudi sam sestavljalec leksikona se zaveda, da so oznake za te zvrsti ■zbrane okvirno in pragmatično. SLNP je leksikon prevajalcev, predvsem književnih tj. leposlovnih prevajalcev, tako da strokovni, teh­ nični, znanstveni in ostali sodijo sku­ paj v poenoteno zvrst strokovnega in znanstvenega prevajanja: kuharski recepti, tehnični teksti o lesenih kon­ strukcijah, steklarstvu, vrtalnih stro­ jih, toplotni in zvočni izolaciji, knjiga o Lipici ipd. so uvrščeni v isto "zvrst” kot npr. prevodi del Henryka Markiewicza, Ludwiga Wittgen- steina ipd. Neselektivno določene zvrsti in pomešane stroke povzro­ čajo dosti nejasnosti, posebno, ker so v podobnih delih, npr. v Slovenski bibliografiji, razmejitve že naprav­ ljene in uveljavljene, recimo po uni­ verzalni decimalni klasifikaciji. Pričujoči leksikon je prvo takšno obsežno delo pri nas. Podobne izdaje po svetu se nasla­ njajo na tradicijo ter so sistematično narejene. Poleg osnovnih podatkov, ki jih predpisujejo mednarodni pra­ vilniki in standardi za leksikografska dela (terminologija, biografski in bibliografski podatki, poimenovanja jezikov in književnosti ter strok) imajo tudi vrednostne oznake, npr. besedno oceno ali le tehnično oznako za kvaliteten prevod, nagra­ jen prevod, dopolnjeno izdajo, popravljeno izdajo ipd. Nekateri tuji specializirani leksikoni navajajo celo cenike ali tarife prevajalcev in njiho­ vih zastopnikov. SLNP je priročnik kombini­ ranega značaja: adresar, biografija in bibliografija. Poudarek leksikona je na formalni plati oz. na pojavni obliki prevoda, torej na načinu objave (tiskan, govorni, rokopisni prevod), ne pa na vsebini — na zvrsti prevoda in na načinu prevajanja. Prvi del leksikona nima razvejanega sistema kazalk ali referenc, ki bi dajale dodatne informacije, obsto­ ječe pa povezovale (npr. pri antolo­ gijah, zbornikih). Vrednost del lek­ sikografskega značaja se v tujini meri tudi po številu in ustreznosti kazalk in referenc. To pomanjklji­ vost deloma odpravljajo kazala in pregledi v drugem, "tehničnem” delu SLPN. Najpomembnejša je vsekakor bibliografska rubrika pri vsakem prevajalcu, sestavljena iz omenjenih štirih skupin, notranje urejenih po kronološkem načelu. Ravno to načelo ne selekcionira enot po teht­ nosti ali vrednosti; lahko si zamis­ limo, da naj bi bile najprej uvrščene samostojne knjižne objave, potem šele članki, delni prevodi v zbornikih in antologijah z obvezno navedbo strani oz. prevajalskega deleža posa­ meznega prevajalca. Za primer navajam, kako obravnavata isto informacijo SLNP in Bibliografija DZS, IV, 1980. SLNP, str. 102: Jože Hradil, ”T —/13 (s Kajetanom Kovičem in Jožetom Šmitom) Madžarska lirika 20. stoletja. PZ 1977.” SLNP, str. 150: Kajetan Kovič, ”T —/24 (z Jožetom Hradilom in Jožetom Šmitom) Madžarska lirika 20. stoletja. DZS 1977.” SLNP, str. 305: Jože Šmit,”T - / 40 (z Jožetom Hradilom in Kaje­ tanom Kovičem) Madžarska lirika 20. stoletja. PZ 1977.” Bibliografija D ZS IV , 1980, str. 135: "Madžarska lirika 20. stoletja. Uredila Jože Hradil in Kajetan Kovič. Dobesedni prevod Jože Hra­ dil. Prepesnitev Kajetan Kovič in Jože Šmit. Opremil Vili Vrhovec. 1977. 281 str. 20 cm. 1500 izv. Soza- ložnik Pomurska založba, Murska Sobota. — Upoštevani so: [sledijo imena okrog 30 madžarskih pesni­ kov]. Str. 255 —276, Jože Hradil: Madžarska lirika 20. stoletja.” SLNP bi lahko nekatere infor­ macije poudaril že z grafično oznako, npr. antologijo, zbornik, prevod prevoda, prevod po primer­ jalnih virih ipd. Bibliografske enote imajo v SLNP le osnovni informa­ ciji: letnico izida in založbo ali mesto objave. Menim, da bi bilo potrebno uskladiti kriterije pri selekcioniranju in razvrščanju enot. Nekaj malega o tehtnosti opravljenega dela bi lahko povedal že sam podatek o obsegu prevoda. Nekatere informacije temeljijo na nezadostnih podatkih, kakor da bi računale z našim prejšnjim zna­ njem, ter nas tako prepuščajo skle­ panju, ki neredko zaide v ugibanje, npr. pri adaptacijah literarnih bese­ dil za opero ali sploh gledališče. Prav tako menim, da ne moremo šteti natipkanega, ciklostiranega ali foto­ kopiranega prevoda (skupini G in R) za bibliografsko enoto na čisto enak način kot natisnjene in javno dostopne prevode. Poleg tega menim, da bi kazalo uvesti vsaj osnovne vrednostne kriterije, po katejih se razlikuje npr. prevod romana ali pesniške zbirke od pri­ redbe v slikanici. Razdvojenost med praktično uporabnostjo (adresar, pregled že prevedenih del) in kronološkim pre­ gledom ter drugimi sestavinami, ki imajo bolj študijsko vrednost (pre­ gled po zvrsteh, književnostih ipd.) ter težave in nihanja ob tem kažejo na nejasna metodološka izhodišča. Tudi uporabnost podatkov, kakršni so naslov in telefonska številka, je le relativna. Biografski in bibliografski podatki so pri aktivnih živečih preva­ jalcih nujno nepopolni, v SLNP so bili marsikje pomanjkljivi že ob zaključku redakcije. Avtor izredno zahtevnega in obsežnega dela ni opravil čisto sam, saj na str. 6 navaja vrsto sodelavcev. Toda ne glede na to je SLNP nastal v društvenih in lju­ biteljskih, ne v institucionalnih okvi­ rih in s skupinskim delom, kar bi mu edino lahko zagotovilo večjo dognanost in zanesljivost. Kljub pomanjkljivostim, katerih večine se sestavljalec tudi zaveda, pa je SLNP vendarle pomemben prispevek k poznavanju prevajalske dejavnosti v širšem kulturnem prostoru. Milena Blažič