GEOGRAFSKI OBZORNIK OKROGLA MIZA O OPTIMIZACIJI IN VERTIKALNI STRUKTURIRANOSTI POUKA GEOGRAFIJE Drago Perko V okviru proslave Sedemdeset let geografije na Ljubljanski Univerzi (1) med 4. in 9. decembrom 1989 je bila 6. decembra na programu okrogla miza z naslovom Optimizacija pouka geografije v osnovni in srednji šoli in njegova vertikalna strukturiranost (2). Na osnovi izho- dišč, ki jih je podal prof. dr. Jurij Kunaver, so udele- ženci z referati in v diskusiji ugotavljali slabe in dobre strani pouka geografije, iskali vzroke za slabosti in pos- kušali poiskati poti k njihovi rešitvi in to pri pouku zem- ljepisa v osnovni šoli, pri pouku geografije na srednji šoli in pri visokošolskem študiju geografije. V prejšnji številki Geografskega obzornika je bil objavljen prvi prispevek z okrogle mize (3), v naslednjih številkah pa bo predstav- ljena še večina ostalih referatov. V tokratni številki sta na vrsti prispevka akad. prof. dr. Ivana Gamsa in dop. akad. prof. dr. Igorja Vrišerja. 1. Čeme, A. in Gosar, A. 1989: Sedemdeset let geogra- fije na ljubljanski Univerzi. Geografski obzornik 2, 1989, letnik 36. Ljubljana, str. 42. 2. Katedra za didaktiko geografije FF 1989: Okrogla miza - Optimizacija pouka geografije. Geografski obzornik 2, 1989, letnik 36. Ljubljana, str. 44. 3. Marentič Požarnik, B. 1990: Pouk geografije in razvi- janje ekosistemskega mišljenja. Geografski obzornik 3/4, 1990, letni 37. Ljubljana, str. 54-55. REFORMA GEOGRAFSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA NA UNIVERZI V LJUBLJANI Igor Vrišer Študijski programi na ljubljanski univerzi so na geografskem oddelku doživljali v preteklosti številne spremembe in jih glede na to ne moremo šteti za ustaljene ali nespremenljive. Kratka zgodovina je naslednja. Pred drugo svetovno vojno in nekaj let po njej je študij geografije potekal ciklično v povezavi z enim ali dvema predmetoma (A - B - C). Študijski režim je bil zelo sproščen, z majhnim številom delnih izpitov, nekaj skromnimi seminarskimi deli in z zelo obsežnim diplom- skim izpitom. V začetku petdesetih let so povezave skrčili na en predmet (A - B). Leta 1951 so z uvedbo enopredmetnega študija geografije omogočili uvedbo študija nepedagoške geogra- fije. Še dalje pa je ostal v veljavi študij geografije kot dvopredmetne in pedagoške usmeritve. Iskušnje so poka- zale, da so imeli diplomanti enopredmetnega geografskega študija težave z zaposlovanjem, saj so težko dobili zaposli- tev v pedagoških poklicih zaradi preozke izobrazbe. Leta 1960 je prišlo do velike univerzitetne reforme, ko so na vsej ljubljanski univerzi vpeljali stopenjski študij. Geografijo je bilo odslej mogoče študirati le v povezavi z B predmetom in študij je bil pedagoško naravnan. Pove- zave so bile večinoma z zgodovino in sociologijo. Zaradi premestitve geografije na filozofsko fakulteto (prej je bila na prirodoslovno-matematični) so odpadle povezave s prirodoslovnimi predmeti (geologijo, biologijo in meteo- rologijo). K temu so veliko prispevale tudi naravoslovne vede, ki so iskale zveze z eksaktnimi vedami (fiziko, matematiko in kemijo). Učni načrt, ki ga je izdelal Sveto- zar Ilešič, se je izkazal za zelo dobrega, saj se je z nekate- rimi modifikacijami obdržal do zadnje reforme, ko je bil v osemdesetih letih ukinjen stopenjski študij. Naj omenim med temi modifikacijami poskus študija geografije in turi- zma, ki je vzbudil veliko zanimanja. V ta učni načrt smo kasneje vnesli tudi nekatere usmeritve in smo dopustili povezave z drugimi predmeti na filozofski fakulteti. Na tej osnovi se je znatno zvečalo število slušateljev, ki povezujejo geografijo z etnologijo, germanistiko, pedago- giko itd. poleg že obstoječih povezav z zgodovino in so- ciologijo. Reforma univerzitetnega študija leta 1985, ki je odpravila višješolski študij, je terjala temeljito reformo geografskega študija. Kljub številnim dilemam, omejitvam in kompromisom je študijski program obdržal veliko prvin prejšnjega študijskega režima: dvopredmetnost, delitev na pedagoško in nepedagoško usmeritev, možnost delne specializacije (varstvo okolja, turizem, prostorsko planiranje, politična geografija), celovitost prenašane snovi in tudi teoretično možnost študija enopredmetne geografije. Ni mogoče trditi, da smo s sedanjim študijskim programom zadovoljni; zaradi tega smo se že večkrat ukvarjali z mislijo o njegovi nadaljnji preobrazbi in smo tudi izdelovali načrte o njegovi reformi. Iz več razlogov smo jo odlagali, čeprav so prihajale pobude za njeno izvedbo tako iz vrst učiteljev, kot tudi diplomantov in slušateljev. Med glavnimi problemi so se znova zastavljala naslednja vprašanja: • Ali uvesti enopredmetni (nepedagoški) študij geografije? • Kako zmanjšati sedanjo obremenitev slušateljev, saj študij dveh predmetov in pedagoško-psiholoških predmetov zapolnjuje vseh 3600 ur v štirih letih štu- dija? • Katere povezave z drugimi predmeti priporočati? • Kako omogočiti slušateljem možnost določene izbire 33 GEOGRAFSKI OBZORNIK predmetov? • Kako uvesti v geografijo nove eksaktnejše metode in moderno tehniko? Razlogi, zaradi katerih smo odlašali z nadaljnjo reformo sedanjega študijskega programa, so bile tudi nekatere temeljne dileme, ki so se pojavljale že skraja in o katerih kaže spregovoriti nekoliko podrobneje. Nič manj pomembni niso bili nekateri "banalni" razlogi: nejasnosti glede obveznosti študentov in učiteljev (ali bo trajal študij 3000 ali 3600 ur, ali bo delovna obveznost učiteljev ozi- roma asistentov 5 oziroma 7 ali 7 oziroma 11 ur na teden, koliko ur bo odpadlo na pedagoško-psihološke predmete, kaj bo s skupnimi predmeti (STM, predvojaška vzgoja, slovenščina). Vendar pa so bile poglavitne nekatere temeljne dileme, ki jih doslej nismo mogli dokončno razvozi jati. • Ali uvesti poleg dvopredmetnega študija tudi eno- predmetni ("čista geografija")? Število zagovornikov enopredmetnega študija se veča. Poudarjajo, da bi dobili s tem geografe raziskovalce, znanstvenike in zlasti "aplikativce", ki bi se uveljavili v praktičnih nepedagoških poklicih. Študij bi se poglobil in tehnič- no izpopolnil. Ločitev pedagoške smeri bi omogočila boljšo pedagoško pripravo učiteljev. Med pomisleki moramo navesti predvsem probleme z zaposlovanjem, saj bi morali obe smeri ločiti že ob vpisu. S tem bi nastali za kasnejše diplomirance veliki problemi ob morebitnem menjanju zaposlitve. Tu žal prihaja do izraza in veljave majhnost slovenskega trga. Razen tega nimamo nikakršnih analiz, koliko diplomantov ene smeri bi potrebovali na leto. Problem je tudi, ali bi kadrovski sestav na oddelku zmogel povečano obre- menitev, ki jo prinaša takšna delitev, zlasti ker bo priš- lo v naslednjih letih do znatnih sprememb. • Več ali manj smo enotni, da je obremenitev slušateljev z urami prevelika, da bi morali povečati izbirnost predmetov, omogočiti študentom, da več berejo in se sami izobražujejo in manj sedijo v predavalnici, da je potrebno več seminarskega dela itd. Zal ob sedanjih normativih vsega tega ni mogoče uveljaviti. Neizpol- njevanje norm povzroči znižanje dohodka. Razen tega bi zniževanje učne obveznosti moralo biti simetrično in bi moralo zajeti tudi B predmet in skupne predme- te. Glede slednjih je na fakulteti v prevladi mnenje, da so odvečni (marksizem, predvojaška) ali pretirano zastavljeni (pedagoško-psihološki prdemeti). Sodimo tudi, da bi moral biti enopredmetni študij zahtevnejši od dvopredmetnega pedagoškega, sicer bomo ostali brez učiteljev geografije. Računati moramo, da sluša- telji največkrat sledijo najlažjim študijskim kombina- cijam in žal šele ob koncu študija ugotavljajo, da imajo težave z zaposlitvijo ob takšnih povezavah. V tem pogledu smo tudi v zadregi, ali povezave spodbujati ali zavirati. Nekatere med njimi so smiselne (npr. z zgo- dovino), druge so delno zaživele (z geologijo), tretje pa so problematične, ali pa se niso dale izpeljati (z ekonomijo). • Prav tako smo si več ali manj enotnega mnenja, da je treba študij vsaj na nepedagoški smeri modernizirati in uvesti matematizacijo in računalništvo. Ob tem se nam zastavlja vprašanje, kje dobiti ustrezne strokovnjake, ki bi obvladali geografijo in matematiko, statistiko, računalništvo itd. Nedodelanost v tem smislu je bil glavni razlog, da sicer sprejeti enopredmetni učni načrt nismo pričeli izvajati in še vedno nismo prišli do njegove bolj popolne oblike. Pri modernizaciji obstaja še ena nevarnost: ti predmeti lahko postanejo sami sebi namen, če jih učitelji ne bodo vključili v ostali pouk geografije. V ta namen bi morali učitelji dopol- niti svojo izobrazbo na področju statistike, matematike in računalništva. Problem je tudi, koliko regionalne geografije sveta predpisati tistim, ki študirajo eno- predmetno geografijo in se bodo prvenstveno ukvar- jali s Slovenijo in Jugoslavijo ali le izjemoma z dolo- čenimi tujimi deželami. • Poslednja misel pa nas opozarja na ključno vprašanje celotne reforme (z njo bi sploh morali začeti naša razmišljanja), kakšen profil geografa si zamišljamo in kakšen profil geografa bomo potrebovali v prihod- nosti. Glede tega pa obstaja zelo veliko različnih mnenj. Nekatera so podkrepljena z dokazi, druga so bolj intuitivna. Sodim, da bi tudi ta okrogla miza lahko k tem razmišljanjem veliko doprinesla, če se bo le hotela ukvarjati s to ne ravno hvaležno temo. MISLI PRED NOVIM SPREMINJANJEM ŠTUDIJSKEGA NAČRTA GEOGRAFIJA NA FF Ivan Gams Leta 1985 uvedeni sedanji učni načrt geografije na FF (12) je med drugim opustil dvostopenjski študij (2 + 2 leti), ki je absolventom zdaj ukinjenih pedagoških akademij omogočil nadaljevanje študija. Študijsko "po- nudbo" novo vpisanim je obogatil s štirimi tako imeno- vanimi izbirnimi področji, ki so: • pedagoška dvopredmetna geografija, • nepedagoška dvopredmetna geografija, • pedagoška geografija in geologija, • nepedagoška enopredmetna geografija. Na smer pedagoška geografija in geologija se je 34