Ino&etnsKo šolsžvo in učitelfstvo ŠOLSTVO V ŠVICI. Švica pazljivo skrbi za svoje šolstvo. To kar so bile za občine ,pri nas in v drugih deželah cerkve in občinske hiše, to je bila za švicarske občine že od davnega Sola. Moder-jo, prostorno šolsko poslopje, zidano z umet niški mokusom, zgrajeno in razdeljeno po vseh pravilih moderne higiene, je bilo in je že od nekdaj ponos vsaka občine. Švicarski pregovor pravi: »šole so palače demokracije«. Otrok naj pride že po videzu poslapja do prepričanja in naziranja, da sta izobrazba in znanje glavni potrobi za življenje. Tudi Švicarji imajo svojega Komenskcga. Heitirich Pestalozzi (1746—1827) je postavil temelje švicarskemu ljudskemu šolstvu. Značilne so njegove besede: »Brez državljanske in poBtične vzgoje je svobodno in polnopravno ljudstvo enako otroku, ki se igra z ognjem in lahko vsak trenotek zažge hišo«. Pestalozzijev duh stalno bdi nad švicarskim šolstvom, ki razširja svojo dobrodelnast v najoddaljenejše vasice alpskih velikanov. Švicarska šola je vodena v modernem duhu in skuša nuditi dijaku ono znanje. ki ustreza njegovim sposolbnostim in zmožnostim, in^ ki ga bo vsak iposameznik potreboval pri svojem življenjskem poklicu. Zaradi tega se {»učujcjo čisto znanstveni predmeti samo na univerzah. Naloga nižjih šol pa je vzgajati in izabraževati mladino za praktično življenje, da bi bila dobro pripravljena in oborožena za življenjsko borbo. V učnem načrtu se mrtve besede vedno bolj umikajo živi besedi in praktičnemu delu. Pripovedovanju se daje prednost pred deklamiranjem in učenjem _ia ipamet. Na srednjih šolah poučujejo tudi začetne temelje trgovskih ved. Na dekliških šolah je posvečen del učnega načrta vodenju gospodinjstva in pripravam, ki so potrcbne za druge ženske poklice. Važ&n činitelj na ljudskih šolah je tudi telesna vzjgoja, katere namen ni samo izboljšati razne podedovane telesne hilbe in ubraniti mladino ipred posledicami enostranskega, napornega telesnega dela, marveč je njen namen biti tudi protiutež nedostatkom, ki jih v z^dravstvenem oziru nudi mestno življenje. Posebne ure zdravstvenega pouka, kopeli in prhe v kopališču šolskega poslopja, redJii zdravniški pregledi (med šolskim letom pregledujejo šolsko mladino zdravniki-strokovnjaki), prispevanje v oblfki prehrane otrokom, ki so nezadostno prehranjeni, brezplačno bivanje v ,počitniških kolonijah, to vse dopolnjuje sknb za telesno vzgojo. Žtemevski kanton je uvedel tudi zavarovanje šolske mladine proti boleznim in nezgodam. Solstvo je pod državnim nadzorstvom. Švicarska ustava pa nudi kantonom pravico samostojnega upravljanja svojega šolstva, predpisuje jim samo obvezen in, brezplačen pouk na javnih šolah. Država prispeva z letnimi suibvencijami k vzdrževanju javnih in strokovnih: obrtnih, trgovskih in kmetijskih šol, ipodpira stalne šolske muzeje in posebno komisijo za izbero in določanje šolskih knjig. Nekateri kantoni pobirajo kantonalne šalske davke in plačujejo iz njih učitelje in večji del izdatkov za vzdrževanje šol in šolskega pouka. Drugi kantoni prepuščajo pobiranje občinskih šolskih davkov kar obč.nam. V tem primeru nudi kanton abčini samo prispevek za kritje izdatkov za šolstvo. Obvezen šolski obisk obstoja za vse otroke vseh veroizpovedi od 6. do 14. leta staros>ti, v nekaterih kantonih celo do 16. leta starosti. Šolnina ne obstoja. Velika prednost švicarskega šolstva je, da dobiva mladina brez razlike imovinskega stanja svojih staršev, na nižjih šolah brezplačno ne samo vse šolske knjige, marveč tudj vse potrebne šolske pripomodke in sicer za vse šolsko leto. TudS prt kopelih dobiva vsak dijak brezplačno košček mila, brisačo in krtačo. Kaka ugodnost je to za starše, ki imajo več otrok in niso obdarovani z zemeljskimi blagri. Ta prednost švicarskih šol ima pa tudi moralni pomen, kajti s tem se krepi zavest enakosti pri šolski mladini. Otroci tujcev uživajo vse ugodno&ti in pravicc kakor otroci švicarskih državljanov. In ne samo to. Za <nje ustanavljajo celo posebne razrede in šole s poserbnim učnim načrtom in nač.nom, vse z •namenom, da bi prej obvladali kantonalni jezik% (Ta jezik je lahko po večinskem prcbivalstvu posameznega kantona ncmški, francoski ali italijanski oz. rhetoromanski.) Nizko število učencev, 25 do 45 v razredu, olajšuje učitelju njegovc trudapofee naloge in mu omogoča, da posveti vso potrebno pažnjo vsakcmu dijaku poscbej. To ne vpliva ugodno samo na učne uspehe dijakov, marveč tudi približuje učitelja z učenci, med katerimi vlada večinoma naravnost prisrčno in prijateljsko razmerje. To razmerje se prenaša tudi izven šole. Otroci se ne le ne izogibajo svojim učitdjem, kakor je .o navada pri naši šoloobvft^ni mladini, marveč hite na cesti radostno nasproti učitelju in mu prožijo roko. Prak.ično je tudi tedensko poročanje o šolskih uspehih oz. o uspehih šolarjev. kakor se to izvaja v ženevskem kantonu. Očctje, ki vsak teden podpisujejo zvezek z izkazom o vedenju in marljivosti svojih o>trok. lahko takoj poskrbe za poboljšanje, če otrok v kakem predmetu n. pr. nazaduje. Vzorno je urejeoa skrb za šolstvo predvsem v kantonih Basel, Ziirich, Neuchatel, Schaffhausen, St. Gallen, Thurgau in Ženeva. Industrijski kantoni prednjačijo v šolstvu pred kmetijskimi oz. poljedelskimi katitoni. Leta 1929. je obiskovalo v Švici ljudske šole 472.246 otrdk, katere je poučevalo 13.024 učiteljev in učiteljic. Povprečno je odpadlo na enega učitelja 36 učencev. Razmerje je pa seveda različno in to po kantonih. V celoti izdajo v Švici za ljudsko šolstvo (matične šole, nižje in srednje šole) država, kantonov in občine do 117 milijonov švicarskih frankov, za vojaške izdatke pa skoro 100 milijonov frankov. Ta vzorna skrb za šolstvo ne donaša švicarskemu narodu samo časti, marveč mu koristi tudi gmotno v veliki meri. Švicarsko mladino v tujini zclo cenijo in iščejo. Izmed 400.000 švicarskih državljanov, ki živijo v tujini. zavzema večina od njih dobro nagrajena mesta ali v trgovini, v industrijskih podjetjih ali pa kot učitelji in vzgojiteljice. Prednost jim nudijo vsi zaradi njihovega strokovnega in jezikovnega znanja, zaradi njih poštenosti in vestnosti. Cv. KristatL